Dober dan, lepo pozdravljeni, klepetava druščina. Prosim, če se usedete, da začnemo sejo. Torej, lepo pozdravljeni na 25. nujni seji Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Vse članice in člane odbora, vabljene in ostale prisotne prav lepo pozdravljam. S tem sejo odbora začenjamo.

Na začetku vas obveščam, da kakšnih posebnih obvestil o zadržanosti iz seje nisem prejel. Prav tako nisem prejel nobenih posebnih obvestil, da bi na seji sodelovali članice in članice odbora s pooblastili. Pač pa smo prejeli informacijo, da je bila vložena zahteva za ponovno odločanje o vrsti postopka. Več kot petina poslancev je v skladu z desetim odstavkom 21. člena Poslovnika Državnega zbora vložila pisno zahtevo, da Državni zbor odloči o odločitvi kolegija glede obravnave tega predloga zakona po nujnem postopku. Upoštevajoč namen omenjene določbe in parlamentarno prakso bo odbor z obravnavo predloga zakona nadaljeval po odločitvi Državnega zbora, zato prekinjam to točko dnevnega reda in današnjo sejo odbora. O nadaljevanju seje boste obveščeni naknadno. Najverjetneje se bo nadaljevala kar na današnji dan po zaključku ponovnega odločanja na plenarni seji, ki nas čaka ob 15. 00.

Dober dan in dobrodošli na nadaljevanju prekinjene 25. nujne seje našega odbora.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: Anja, poslanka Anja Bah Žibert, poslanka Alenka Helbl, poslanka Eva Irgl in poslanka Karmen Furman. Na seji kot nadomestna članica odbora sodeluje poslanka Nataša Avšič Bogovič namesto poslanke Tereze Novak.

V poslovniškem roku nisem prejel predlogov za spremembo dnevnega reda in ugotavljam, da je določen dnevni red seje kot ste ga prejeli s sklicem.

S tem prehajamo na 1. IN EDINO TOČKO DANAŠNJEGA DNEVNEGA REDA, TO JE PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O DELOVNIH RAZMERJIH.

Gradivo je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora, prav tako pa ste seznam vabljenih za današnjo sejo prejeli s sklicem.

S tem pričenjamo drugo obravnavo predloga zakona, v kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona.

Za dopolnilno obrazložitev dajem besedo predlagatelju, Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ministru Luka Mescu. Izvolite.

Hvala lepa in lep pozdrav Zdaj, zakon, ki je pred nami, Zakon o delovnih razmerjih, je plod enoletnih pogajanj med socialnimi partnerji, se pravi Vlado, sindikati in delodajalci, gre pa v glavnem za nabor ukrepov, ki izboljšujejo položaj zaposlenih in seveda pač zakon posodabljajo, da bo primeren za stoletje, v katerem živimo, in odgovarja pač na številne izzive, ki jih kot družba imamo. Zdaj, če dovolite, bi jaz za začetek na kratko predstavil ukrepe, ki v zakonu so. V druge delu bom predstavil tiste ukrepe, ki so zaradi socialnega dialoga, ki je, kot rečeno, intenzivno tekel eno leto, iz zakona izostali, in pa na koncu povedal par besed o tem, kako si sam predstavljam nadaljevanje postopkov.

Zdaj v zakonu, zato se mudi in je sprejet po nujnem postopku, mislim, bo sprejet po nujnem postopku, prenašamo evropske direktive, za katere je rok 10. november, da jih prenesemo v slovenski pravni red, hkrati pa dodajamo vanj nekaj ukrepov iz koalicijske pogodbe. V njih smo po večini dosegli soglasje v Ekonomsko-socialnem svetu. Pa bom šel po vrsti, kateri so: oskrbovalski dopust, predvidljivi delovni pogoji, subsidiarna odgovornost v gradbeništvu, pisno opozorilo pred odpovedjo, agencijsko delo, pravica do odklopa, sindikalni zaupnik in pa varovanje žrtev nasilja v družini. Zdaj, če vsakega na kratko predstavim, oskrbovalski dopust pomeni, to je evropska direktiva, da bo lahko vsak, ki ima recimo, ne vem, bolno staro mamo ali kaj podobnega, vzel 5 dni neplačanega dopusta na leto zato, da ji nudi nego. Kompromis v socialnem dialogu je bil ta, da je bilo naše izhodišče, naj bo dopust plačan - vendarle pač gre za oskrbovalsko delo. Po pogajanjih z delodajalci smo pristali na to, da je dopust neplačan. Zakaj je tak ukrep potreben? Potreben je zato, ker se Evropa stara in vse države po Evropi, ne samo Slovenija, sprejemamo okvire dolgotrajne oskrbe, da ne bomo pustili naših starih staršev na cedilu. Drug ukrep, ki ga prenašamo v skladu z evropskimi direktivami, so predvidljivi delovni pogoji. To pomeni, da če je doslej delodajalec imel po glavnem iniciativo, da spreminja delovne pogoje ali pa predlaga novo pogodbo o zaposlitvi zaposlenemu, bo lahko po sprejemu tega zakona tudi zaposleni dal iniciativo, da se mu v pogodbi o zaposlitvi izboljšajo delovni pogoji. To možnost bo lahko koristil enkrat na leto, delodajalec se bo pa moral do tega opredeliti. Potem tretja točka, ki je zopet v skladu z evropskim pravnim redom, je subsidiarna odgovornost naročnikov, ki pa pomeni naslednje. Verjetno se vsi spomnimo, kako se je gradil stadion Stožice. Takrat je vmes med gradnjo udarila finančna kriza, naročniki niso plačali podizvajalcev, ki so jih najeli za izvajanje gradbenih del, ti podizvajalci pa niso plačali svojih zaposlenih, ne. V glavnem kratko so potegnili zaposleni. Zdaj bodo zaposleni imeli možnost terjati ne samo podizvajalcev, ampak tudi naročnika teh del, če ta naročnik ne bo plačal podizvajalcev, to je novost, ki jo ta zakon prinaša in tega sem zelo vesel. Smo pa zopet po pogajanjih v socialnem dialogu to opcijo zreducirali zgolj na sektor gradbeništva in ne na druge sektorje, zgolj na sektor gradbeništva. Potem imamo pisno opozorilo pred odpovedjo. Tukaj bom spet zgodbo ponazoril, zakaj je to potrebno. V prejšnji vladi je direktor policije, če se ne motim, kar vsem policistom razdelil opomine pred krivdno odpovedjo delovnega razmerja, čeprav nihče od teh policistov ni naredil nič narobe. In kar je še hujše, takrat jim Zakon o delovnih razmerjih ni omogočal pravnega varstva, da bi se na tako na tak opomin pred odpovedjo pritožili ali pa nanj ugovarjali. Zato je policijski sindikat na koncu prejšnjega mandata zbral zakon s 5 tisoč podpisi za ljudsko iniciativo, ki smo ga obravnavali tudi v tem sklicu Državnega zbora, da bi se to v Zakonu o delovnih razmerjih uredilo. Takrat se je koalicija obvezala, da bomo to uredili v Zakonu o delovnih razmerjih, ko bo ta odprt, na sistemski način in to zdaj urejamo. Se pravi, zaposleni, ki na ta način neupravičeno dobi od delodajalca za namen zastraševanja pisno opozorilo pred odpovedjo, se bo lahko na to pritožil, se pravi, podeljujemo, dajemo pravno varstvo takim ljudem. Tudi ta stvar, poudarjam, je bila usklajena v socialnem dialogu. Vse tri strani smo tukaj dale kljukico, tako kot na vse prejšnje. Potem agencijsko delo. Kot veste, agencijski delavci pogosto menjajo neposredne oz. posredne delodajalce, delodajalci, agencija, ta jih posoja okrog podjetjem, kadar niso, kadar ne delajo pri tem ali pa onem podjetju, so pa na čakanju. To je institut, ki ga imajo agencijski delavci vzpostavljen. In krivica, ki je bila do zdaj v Zakonu o delovnih razmerjih, je bila, da čeprav so bili oni zaposleni in je bil njihov delodajalec tisti, ki jim ni na določen dan priskrbel dela, niso dobili polnega nadomestila plače, ampak so dobili zgolj 70 % nadomestila minimalne plače takrat, ko so bili na čakanju, ne glede na plačo, ki so jo sicer prejemali. To popravljamo na način, da bodo agencijski delavci na čakanju prejeli 80 % plače, ki bi jo dobili, če bi delali takrat, ko so na čakanju, kar je bistveno bolj pravično od ureditve prej. Tudi ta stvar je usklajena s socialnimi partnerji. Potem pravica do odklopa. Zdaj v času, ko v večji del dneva preživimo tako ali drugače priklopljeni na internet preko naših elektronskih naprav, mobitelov, računalnikov itd., je postalo, postal eden od virov stresa, konec koncev tudi zdravstvenih tveganj, to, da se služba, da se prosti čas dostikrat spreminja v podaljšek službe, zato po celi Evropi države sprejemajo ukrepe, s katerimi bi prosti čas ostal prosti čas. Ta zakon podeljuje pravico do odklopa, in sicer na način, da obvezuje podjetja, da bodisi v kolektivnih pogajanjih na ravni panoge bodisi na ravni podjetja uredijo, se dogovorijo s svojimi zaposlenimi, zaposlenimi, na kakšen način delodajalec ne bo posegal v njihov prosti čas in bo ta pač ostal res samo zanje. Tudi ta stvar je bila usklajena s socialnimi partnerji. Okej, potem prihajamo do sindikal…, do delavskih predstavnikov. Tukaj poudarjam, to je eden od ključnih ukrepov za sindikalno stran nasploh, in sicer, če hočemo imeti socialni dialog, potem poleg delodajalcev morajo obstajati tudi sindikati. V zadnjih letih je bilo nemalo primerov, ko so v podjetjih, kjer so se začeli ljudje sindikalno organizirati, vodje sindikalnih gibanj enostavno zaradi minornih prekrškov, kot je 5 minut na zamudo v službo ali pa 5 evrov premalo na koncu dneva v denarnici, odpustili. Na ta način niso odpustili samo človeka, ki je poskušal organizirati sindikat zato, da bi zaščitil pravice svojih sodelavcev, ampak so uničili sindikalno gibanje v podjetju in s tem prekinili, onemogočili socialni dialog. Če hočemo imeti socialni dialog, je ključno, da obstajajo sindikati. Zato v zakon vnašamo, da bodo taki ljudje, ki bodo odpuščeni na krivičen način zaradi tega, ker so sindikalno organizirali svoje sodelavce v določenem podjetju, če ga, če jih bo delodajalec odpustil, upravičeni do pravnega varstva. In sicer, če bo sindikat v podjetju podal negativno mnenje na na odpustitev sindikalnega zaupnika ali pa katerega drugega delavskega predstavnika, se bo lahko sklep o preklicu delovnega razmerja zadržal do prvostopenjske razsodbe na sodišču oziroma največ za pol leta. Da bi našli kompromis z delodajalci, pa smo dodali noter tudi rešitev, da če delodajalec presodi, da bi bil tak zaposlen moteč za delo v podjetju, da bi, ne vem, sabotiral ali kaj podobnega, pa ga lahko napoti na dom, ne sme opravljati dela in v tem primeru prejme 80 % plače, ki bi jo sicer prejemal tega pol leta oz. do prvostopenjske razsodbe sodišča. Zadnja stvar, ki smo jo vnesli v zakon, so pa, je pa varovanje žrtev nasilja, kar pomeni, da v primerih družinskega nasilja, in tukaj poudarjam, to se močno povečuje po covidu. Na žalost smo od vseh organizacij, ki se s tem ukvarjajo, ukvarjajo slišali podobne zgodbe in zelo žalostne statistike, incidenca nasilja v družini je na žalost večja kot je bila 5 ali pa 10 let nazaj. Tukaj je pa zadeva sledeča. Če bo žrtev prijavila nasilje na policijo in bo pridobila oceno tveganja s strani centra za socialno delo, bo lahko koristila 5 dni plačanega dopusta zato, da se recimo odseli od nasilnega partnerja ali pa v enake namene bo upravičena nekaj časa do skrajšanega delovnika. To je zadnja stvar, ki je v zakonu.

Zdaj bom pa še povedal, kaj smo iz zakona izključili, da bi našli kompromis v socialnem dialogu. Izključili smo božičnico, ki je bila izvorni predlog. Izključili smo dodatek za sobotno delo, izključili smo izenačitev položaja rejniških družin z drugimi družinami, izključili smo obvezen 48-urni počitek zaposlenih enkrat na mesec, izključili smo seznanitev delavca z vsebino kolektivne pogodbe, izključili smo zaostritev kvot agencijskih delavcev v podjetju, izključili smo ureditev dela na domu, izključili smo 30-urni delovnik, ki bi bil prostovoljen, če se podjetje zanj odloči, in izključili smo zastaranje terjatev za prekarce. Toliko mogoče, ko se bo delodajalska stran oglasila, kako smo imeli socialni monolog in kako njihovih predlogov in kritik nismo upoštevali. Še več, ko smo zaključevali ta pogajanja, smo se dogovorili, da podpišemo protokol, del tega protokola bi bil drugi krog pogajanj s temi ukrepi, ki sem jih zdaj naštel, ki niso bili vključeni v ta zakon, ob zavezi, da bosta lahko sindikalna in delodajalska stran vsaka na vsak ukrep, ki ga predlaga ministrstvo, predlagali en svoj ukrep in se bomo pogovarjali 1-1-1. No, ta kompromis so zavrnili. Vrata v socialni dialog so delodajalska..., delodajalskim organizacijam seveda odprta. Kako se bo, če se bo nadaljeval drugi krog, pa bo seveda odvisno od tega, kako se bo odvil prvi krog. To, da odbor zaključuje..., začenjamo 2 uri kasneje kot je bilo predvideno, je, bom milo rekel, slab signal, da se želite zares pogovarjati.

Najlepša hvala za predstavljeno stališče.

V nadaljevanju predajam besedo predstavnici Zakonodajno-pravne službe dr. Andreji Kurent. Izvolite.

Hvala za besedo, gospod predsednik. Lep pozdrav vsem skupaj.

Torej, kot izhaja iz našega pisnega mnenja, smo tokrat posebej izpostavili, da tako kratek čas, ki je bil v Zakonodajno-pravni službi na razpolago za pripravo pisnega mnenja, absolutno ne ustreza razumnemu času, ki je potreben za ustrezno strokovno proučitev. Predlog zakona je smo prejeli v petek ob 12. Naše pisno mnenje smo objavili včeraj ob pol 16. popoldne. Tako za seznanitev z njim, predvsem pa za izdelavo ustreznih amandmajev, te pa še niso vloženi. Posebej je treba poudariti da to ni interventni zakon, ampak gre za poseg v sistemski Zakon o delovnih razmerjih, ki ima zelo širok krog naslovnikov. Vsebuje 39 členov, njegova materija je medsebojno nepovezana, vsebuje različne ukrepe oz. rešitve, poleg samega besedila in spremljajočega predloga zakona je treba upoštevati še veljavni Zakon o delovnih razmerjih, obe direktivi in še drugo zakonodajo, zato je tak čas, ki nam je bil na razpolago, res prekratek. Sicer smo svoje naloge opravili skladno z zakonom in Poslovnikom, to pomeni, da smo predlog zakona proučili z vidika skladnosti z Ustavo, s pravnim sistemom in zakonodajno-tehničnega vidika in smo v bistvu prav z vseh treh vidikov podali pripombe, saj smo imeli pomisleke.

sČe grem kar na Ustavo. Po naši oceni bi predlagane določbe lahko kršile Ustavo, njen 2. člen, predvsem z vidika jasnosti, določnosti in izvedljivosti zakona. Določbe drugega odstavka 14. člena Ustave, kar je vprašljiva, vprašljivo načelo enakosti, glede varstva osebnih podatkov po 38. členu, kršen naj bi bil pa teoretično lahko tudi 87. člen ustave, ki določa, da se pravice določajo z zakonom ne pa s podzakonskimi akti. Ker je tudi obrazložitev sama neskladna s Poslovnikom Državnega zbora, ne spoštuje njegovih standardov, mestoma je tudi v nasprotju s predlaganimi določbami, v zakonu ostaja veliko nejasnosti in dvoumnosti, ki bi jih moralo razčistiti vsaj že, vsaj obrazložitev, če ne seveda že norma sama kot sicer temu pritiče. Posebej izpostavljam, da mestoma sploh ni jasno, kaj je pravica, čigava je ta pravica, kdo je njen naslovljenec in kaj naj bi posamezni pojmi pomenili. Pri uvajanju nekaterih novih institutov tako niti ni jasno, kakšen je njihov koncept in predvsem pa v kakšnem razmerju so do veljavnih določb Zakona o delovnih razmerjih, tudi zato ker se mestoma veljavna in predlagana ureditev podvajata. Dodatno se vnašajo nekatere določbe, ki po oceni in presoji Zakonodajno-pravne službe sploh niso primerne za zakonsko besedilo ali pa ne sodijo v zakon na splošno temveč v druge akte. Ob tem je treba opozoriti, da ta zakonski predlog podzakonskih aktov ali ministra ali Vlade sploh ne predvideva. Opozorili smo tudi, da je prenos direktiv neustrezen predvsem v tistih delih, kjer se direktiva kar prepisuje, kar načeloma ni namen direktiv glede na njihov sam koncept. Dikcije direktive zato niso ustrezne za zakon, saj so presplošne in nedoločne, tudi tukaj pa je vprašljivo ali se predlagana ureditev ne ponavlja, saj določene stvari Zakon o delovnih razmerjih že ureja, sicer pa res na drugih mestih ali pa po drugi strani so nasprotno predlagane določbe z njim lahko potencialno celo v neskladju. To velja tako glede same vsebine določb kot glede, kot pojmovno. Opazno je tudi, da prihaja do neskladja med predlaganimi določbami samimi. Na vse to smo v pisnem mnenju opozorili. Gre pa tudi za vprašanje skladnosti z določbami drugih zakonov, kar vse bi bilo treba preveriti in še enkrat proučiti - to je naloga predlagatelja. Nadalje se je zastavilo tudi vprašanje sorazmernosti, predvsem v primeru sankcij oz. posledic v primeru zlorab, to predvsem glede, na tistih mestih, kjer so, kjer se uvajajo novi inštituti, pa tudi, da zanje v bistvu postopki ugotavljanja teh zlorab sploh niso določeni oz. niti ni pojasnjeno ali se v takem primeru lahko uporabijo obstoječi postopki kot jih Zakon o delovnih razmerjih že določa. Končno pa še, da tudi besedilo odstopa od nomotehničnih pravil. Tukaj bi izpostavila vsaj, da ni ustrezno opredeljeno, da gre v primeru, v konkretnih primerih za izjemo oz. odstop od veljavnega pravnega reda. Posebej je treba opozoriti, da so nekatere dikcije prevzete kar iz pogovornega jezika in kot take seveda izrazito ne ustrezajo zakonskemu jeziku in so tudi brez normativne vsebine. Mestoma so pripisane kar cele določbe zakonskega predloga, čeprav se predlagajo samo njihove manjše spremembe, na primer predlog zakona vsebuje tri zelo dolge člene kazenskih določb, spreminja pa le par alinej. Vse navedeno povzroča nejasnosti oz. nepravilnosti v zakonskem besedilu.

Glede samih amandmajev bi povedala pa, da glede vloženih amandmajev Poslanske skupine Nove Slovenije je opozoriti, da bo te amandmaje treba dopolniti, ker je treba črtati še predmetne kazenske določbe. V zvezi z amandmaji koalicije smo se dopoldne sicer nekaj usklajevali, vendar kar smo se uskladili, bom tako rekla, pripombe res sledijo mnenju Zakonodajno-pravne službe, vendar pa samo redakcijskih pripomb, drugega ne. Amandmaji drugi pa sicer niso vloženi.

Hvala lepa.

Hvala za predstavljeno stališče Zakonodajno-pravne službe.

Besedo ima predstavnik Komisije Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide Danijel Kastelic. Izvolite.

Spoštovani predsednik, spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani minister s sodelavci in ostali prisotni, lepo pozdravljeni.

Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide je predlog zakona obravnavala na 5. izredni seji včeraj. Komisija je bila seznanjena s predlogi amandmajev reprezentativnih delodajalskih organizacij k predlogu zakona, ki jih ob glasovanju ni podprla, in s stališčem Zveze svobodnih sindikatov ter interesne skupine delojemalcev, ki so predlogu zakona izrekli podporo. Komisija je predlog zakona obravnavala skupaj z zainteresirano komisijo Državnega sveta za gospodarstvo, obrt, turizem in finance, ki predlogu zakona ni izrekla podpore, obenem pa je podprla predlagane amandmaje reprezentativnih delodajalskih organizacij, pri čemer so njene odločitve za pristojno komisijo nezavezujoče. Pristojna komisija je namreč predlogu zakona izrekla podporo. Večji del razprave članov zainteresirane in pristojne komisije je bil namenjen vprašanju delovanja Ekonomsko-socialnega sveta in ustreznosti postopka priprave in usklajevanja tokratnih predloženih zakonskih rešitev, pri čemer so člani komisije zavzeli različna stališča. Podrobneje smo bili seznanjeni s potekom pogajanj o predlogu zakona in tudi ostalim dogajanjem v ESS vse od izstopa delodajalske strani iz pogajanj v juliju 2023. Večkrat je bilo s strani svetnikov opozorjeno na to, da ima socialni dialog tripartitni značaj in da je s tega vidika treba vložiti vse možne napore v vključevanje vseh treh strani v enakopravno dogovarjanje, od katerih pa posamezna stran ne bi smela odstopati zgolj zaradi dejstva, da njena pričakovanja v določeni fazi niso uresničena. V tem oziru je bila izpostavljena tudi obveza Vlade Republike Slovenije, da kot vezni člen socialnega dialoga skrbi za to, da drugi dve strani socialnih partnerjev vztrajata pri socialnem dialogu, in da so rešitve, ki so bile sprejete, usklajene v največji možni meri. Podali smo tudi oceno, da bi kot razvita evropska demokracija morali skrbeti za aktiven socialni dialog, ki bi moral biti na bistveno višji ravni kot smo mu priča trenutno, in pri tem slediti tudi dobrim zgledom iz tujine ter pozivom k krepitvi socialnega dialoga, ki prihajajo s strani Evropske unije. Izpostavljena je bila tudi nujnost zavedanja obeh strani, tako delodajalske kot delojemalske, da nosita vsaka svojo odgovornost z vidika obveznosti in pravic, ki bi morale biti v vsakem primeru jasne in konkretizirane. Prav tako je bilo večkrat pozvano k nadaljevanju pogajanj in socialnega dialoga ter k zavedanju, da so delodajalci in delavci medsebojno odvisni tako s strani predstavnikov delodajalcev kot delojemalcev. V Državnem svetu je bilo sicer izpostavljenih več odprtih vprašanj, ki bi lahko bila predmet nadaljnjega socialnega dialoga. Pozvano je bilo tudi k skrbi za to, da se socialni dialog ohrani in krepi že na ravni podjetij oz. posameznih institucij, saj slednje predstavlja podlago za socialni dialog na višji ravni, tudi na ravni države če že ne na ravni podjetij. Delodajalci ne bi, ne bodo imeli ustreznih sogovornikov, potem se bo tudi na višjih nivojih težko doreklo sprejemljive in usklajene rešitve, ki bodo potem dejansko izvedljive in upoštevane tudi v praksi.

Predvsem so bili izraženi tudi pomisleki glede dejanskega učinka predlaganega novega 141.a člena, 19. člen predlog zakona, ki se nanaša na subsidiarno odgovornost pogodbenikov v okviru gradbene dejavnosti. Ocenjeno je bilo, da bi predložene rešitve zgolj delno reševale situacijo, s katerimi se srečujemo v praksi, saj pravica do poplačila delavca s strani podizvajalca ne bo mogoče uveljavljati, če ne bo ustrezno izvedena na primer s pregledom s strani naročnika, nominiranje proizvaja..., podizvajalca že v okviru javnega naročila. V zvezi z razpravo o vplivu poteka postopka priprave predloga zakona na končno odločitev o ustreznosti njegove vsebine so bila prav tako zavzeta različna stališča. Eni so zagovarjali stališče, da je potek postopka lahko ključen, drugi pa so ocenili, da je treba odločanje o ustreznosti vsebine predloženih zakonskih rešitev nujno ločiti od vprašanja poteka postopka njihove priprave. Slednji ne more biti glavni razlog bodisi za podporo bodisi za nasprotovanje predloženim zakonskim rešitvam.

Po opravljeni na trenutke burni razpravi je Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide kot pristojna komisija Državnega sveta predlogu zakona izrekla podporo. Hvala za vašo pozornost.

Hvala predstavniku Državnega sveta.

Sedaj pa predajamo besedo dalje še ostalim vabljenim na sejo. Vse vabljene prosim, da se k besedi priglasite z dvigom rok. Zanima me, kdo bi želel spregovoriti. Izvolite. Prosim vas, da se pred vašo predstavitvijo stališča v mikrofon predstavite za magnetogram.

Predsedujoči, hvala za besedo. Lep pozdrav poslancem in poslankam, predstavnikom predlagatelja zakona, ministru in njegovi ekipi ter ostalim kolegom v dvorani.

Res je, Zakon o delovnih razmerjih oz. to odprtje ima že dolgo brado, sega v september lanskega leta, ko je pristojno ministrstvo odprlo oz. nas povabilo k pogajanjem za spremembi Zakona o delovnih razmerjih, vendar je bil naš prvi pogoj podpis protokola o pogajanjih. Tukaj smo bili prvič izigrani in do tega podpisa ni prišlo, zato so pogajanja tekla pač tako kot je drugi strani najbolj ustrezalo. Ves čas smo protestirali proti načinu postopka. Obljubljeno nam je bilo, da bomo v tretji fazi pogajanj tudi mi lahko predlagali naše predloge sprememb Zakona o delovnih razmerjih in na to smo se tudi zanašali, dokler pač pogajanja niso bila prekinjena - ne z naše strani ne zaradi izstopa, izstop iz ESS je sledil kasneje, to pomeni, to ni pravi razlog za prekinitev nadaljevanja pogajanj oz. iskanja kompromisov na ZDR. Po izstopu iz Ekonomsko-socialnega sveta smo na predsednika Vlade in druge predstavnike naslovili prošnjo, da Ekonomsko-socialni svet ponovno obudi. Normalno, imeli smo določena pričakovanja o izboljšanju načina poteka tega dialoga. Direktno na ta naš poziv nismo dobili odgovora, je pa predsednik Vlade na sestanku s 14 delodajalskimi združenji oz. gospodarskimi združenji predlagal rešitev oz. izhod iz te zagate na način, da dajmo Zakon o delovnih razmerjih razdeliti na dva dela. Prvi del naj bi bile direktive, hkrati bi ob tej priložnosti se dogovorili za pogajanje oz. obuditev socialnega dialoga in nakar v drugem delu obravnavali vse tisto, kar niso direktive in kar je v zakonu, predlogu že zapisano plus predlogi delodajalcev. Mi smo se s tem predlogom strinjali, konstruktivno in pozitivno smo pristopili k izvrševanju te ideje, predvsem zato da državo obvarujemo pred kaznijo, ki nam grozi s strani Evropske komisije, v višini 1,5 milijona, vendar na žalost v nadaljevanju to ni bilo dovolj, to pomeni, ni bilo dovolj samo sprejetje teh evropskih direktiv, zato smo se usedli in sedeli tri dni in tudi, lahko rečem, noči na to, zato, da bi našli rešitev na sestankih, kaj poleg direktiv lahko še damo v prvi del zakona. Naj opozorim, da razlika med prvim in drugim delom zakona naj bi bila 2 meseca. To pomeni, vse, kar naj bi bilo sprejeto do tega roka, ki nam ga je postavila Komisija za direktive, bi bilo sprejeto 2 meseca kasneje, kar mislim, da ne bi bila nobena večja žrtev, v kolikor bi druga stran na to pristala. To pomeni, poleg direktiv smo pristali še na 13 členov zakona, ki se nam niso zdeli problematični, na kar je sindikalna stran dala kot pogoj na mizo sprejetje vseh šestih zavez stranke Levica, ki so bili sprejeti v koalicijski pogodbi. Kar je malo nenavadno, da sindikati pogojujejo nadaljevanje z zahtevami oz. zavezami stranke Levica. To pomeni, da praktično se postavlja tukaj enačaj med tema dvema subjektivitetama. Mi smo pristali, zato da naredimo ta korak, od šestih zavez na, na dve, na tretjo pogojno.

Če grem na te zaveze. Pristali smo na člen, ki govori o agencijskem delu, pristali smo na člen, ki govori o temu opominu in zagovoru pred prekinitvijo delovnega razmerja, in tudi pogojno smo pristali na odklop, pravico do odklopa, kajti tudi v naših sredinah smo se zavezali nekaterim od teh določil. Bili smo na Gospodarski zbornici eden prvi v Sloveniji, ki smo podpisali to Konvencijo o pravici do odklopa. Tukaj smo nekako postavili mejo, črto in prosili še drugo stran, sindikate, da se strinjajo s tem kompromisnim predlogom zato, da rešimo ta gordijski vozel, zato, da se izognemo kaznim, zato, da ohranjamo motiv za nadaljnja pogajanja na obeh straneh, vendar žal to za drugo stran, bom rekel samo drugo, saj pravim, občutek imam, da sta se pogajali dve strani, ni bilo dovolj. Minister Mesec je zadevo zaključil na način, da je tem direktivam plus usklajenim členom dodal še, najprej še eno zavezo, in sicer ta, ki govori o varovanju sindikalnih zaupnikov, kar je bilo za nas kaplja čez rob in bi, in smo razumeli kot postavljanje delodajalske strani v podrejeni položaj in že večkrat omenjeno monolog, kajti z nobenim predlogom nismo uspeli. Mi smo probali tudi na teh pogajanjih priti vsaj s kakšnim predlogom zraven, vendar žal nam ni uspelo. Na seji Vlade v četrtek je poleg teh členov, sta bila sprejeta še, je bil sprejet še ta pravica do dopusta za žrtve nasilja, družinskega nasilja. Mi vsebinsko temu tudi ne nasprotujemo, nasprotujemo pa načinu. Ta člen nikoli ni bil predmet ZDR, vsaj v času pogajanj ne, na mizo je prišel po prekinitvi pogajanj s tem, ko je bil zakon dan v javno obravnavo. Kljub temu je bil na Vladi sprejet, celo naslednji dan na dopisni seji popravljen, čeprav mislim, da predlagatelj tega je bila nevladna organizacija. Tukaj smo dodatno videli našo nemoč v primerjavi z drugimi subjekti slovenske družbe, to pomeni, koliko štejejo mnenja in ti predlogi delodajalskih organizacij. Mi smo vseskozi deležni očitkov pač, da delodajalske organizacije še vedno delujejo po starem in želijo izkoriščati delavce. Dajte se zavedati, vsi delodajalci praktično smo bili nekoč delojemalci, tako da še kako dobro poznamo obe plati, biti na delodajalski strani ali biti na delojemalski strani. V času pomanjkanja delovne sile se tudi zavedamo, kako pomembno je, da pridobiti delavce, vzpostaviti pravi odnos, vzpostaviti zaupanje in dobro gospodarsko klimo, kajti le to pripelje do dobrih rezultatov. Naši predlogi, ki so bili vnaprej obsojeni kot konservativni, recimo tudi predlog, da bi se regres izplačal lahko tudi v drugi polovici leta, to nas ne obvezuje, da v prvi polovici leta ne izplačamo zakonskega regresa po zdajšnjem zakonu, ampak da bi delodajalec lahko v drugi polovici leta namesto obvezne božičnice izplačal še en del regresa, so bili zavrnjeni. Kar je za nas nerazumljivo, da sindikat blokira tak predlog, ki je bil v dobro zaposlenim, katere zastopajo.

Skratka blokirani smo bili na celi črti, zato smo na Državni zbor poslali naš predlog amandmajev. Ne bom ga bral, dobili ste ga v gradivu, ki govori o tem, da se strinjamo z direktivami, da se strinjamo s tremi, s 13 členi, ki smo jih predlagali. Predlagamo pa črtanje 6., 7., 10., 12., 15., 19., 20., 25., in 31. člena predloga zakona. In pa v primeru črtanja predhodnih navedenih členov predloga zakona posledično predlagamo smiselno črtanje drugega, tretjega, četrtega in petega odstavka 38. člena predlaganega zakona.

Naj se še odzovem na uvod ministra Mesca, ko je rekel, da prekinitev seje napoveduje nagajanje ali pa oviranje oz. negativen zaključek te seje. Tukaj delodajalska stran nima nič zraven, to so vaše igre znotraj Državnega zbora. Drugič, naj opozorim, da je imel ta zakon velike težave tudi pri koalicijskem usklajevanju. Tri mesece so se med sabo prerekali različni resorji, z njim se niso strinjali tako na gospodarstvu kot v javni upravi in tudi ne na financah. To pomeni, da nismo samo delodajalci tisti, ki se z zakonom ne strinjamo. Posebno skrb pa vzbuja to, kar sem slišal v poročilu Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora, sum neustavnosti in uvajanje neenakosti, proti kateri se ves čas borimo, vsaj jaz kot državni svetnik.

Hvala vam.

Hvala za predstavljeno stališče.

Preden nadaljujemo, bi med razpravljavci prosil za nekoliko solidarnosti z ostalimi udeleženci, kar se tiče porabe našega časa, zato bi zaprosil, če lahko stališča vabljeni in vabljene omejite na največ 5 minut. Ne bom štopal na trdo, bi vas samo prosil, da temu ustrezno prilagodite in prikrojite svoja stališča.

Predajam naslednjo besedo. Prav tako naprošam, če se lahko za magnetogram predstavite.