Dobro jutro!

Vse članice in člane Odbora za kulturo, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam!

Pričenjam 21. nujno sejo Odbora za kulturo.

Najprej vas obveščam, da nas je kot članica odbora zapustila kolegica Tamara Vonta zaradi novih obveznosti. Kolegici se iskreno zahvaljujem za zaupanje in ji tudi za dosedanje opravljeno delo.

Kot nova predsednica Odbora za kulturo se bom zavzemala za konstruktiven dialog z vsemi deležniki na področju kulture, hkrati si pa želim, da smo članice in člani Odbora za kulturo, v razpravah strpni in spoštljivi in da vzdržujemo kulturo političnega dialoga.

Obveščam vas, da na seji kot nadomestne članice in člani odbora s pooblastili sodelujejo: poslanca Bojana Podkrajška nadomešča poslanec Franci Kepa, poslanca Martina Premka nadomešča Aleksander Prosen Kralj, poslanko mag. Almo Intihar pa nadomešča poslanka Mateja Čalušić.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red seje odbora:

1. točka dnevnega reda: Finančni položaj javnega zavoda RTV Slovenija.

Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov v zvezi z dnevnim redom, je določen takšen dnevni red seje kot je bil predlagan s sklicem.

Smo torej pri 1. TOČKI DNEVNEGA REDA.

Gradivo za sejo je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora. V ponedeljek je bilo dodano še gradivo za oceno poslovanja RTV Slovenija do konca leta 2023, o čemer ste bili člani tudi obveščeni.

K točki dnevnega reda so bili vabljeni vsi, ki so razvidni iz sklica seje, smo pa na željo članov, dodatno povabili še predstavnika SAZU, predstavnika Nacionalnega sveta za kulturo, Olimpijskega komiteja Slovenije, informacijskega pooblaščenca, predstavnika Sveta za trajnostni razvoj in varstvo okolja, predstavnika nacionalnega sveta invalidskih organizacij, varuha človekovih pravic, predstavnika Koordinacije novinarskih sindikatov RTV Slovenija, Sindikata kulturnih in umetniških ustvarjalcev RTV Slovenija in pa Sindikata delavcev radiodifuzije Slovenija.

Za sklic nujne seje odbora sem se odločila zaradi zaskrbljujočega poročila o poslovanju javnega zavoda RTV Slovenija od januarja do septembra leta 2023, ki je na nek način potrdilo naše sume nesmotrnega poslovanja javnega zavoda RTV Slovenija v letu 2022, na kar smo že opozarjali marca na 17. nujni seji Odbora za kulturo.

Predvidena 10 milijonska finančna izguba za leto 2023, je v javnosti odprla številna vprašanja o nadaljnjem delovanju RTV Slovenija, pa tudi o odgovornosti vodilnih, ki so z nesmotrnimi poslovnimi odločitvami škodovali javnemu zavodu. Kakšna škoda je nastala, kakšen je dejanski finančni položaj RTV Slovenija in kako ga sanirati?

Besedo najprej dajem predstavniku Ministrstva za kulturo, državnemu sekretarju, mag. Marku Rusjanu.

Izvolite.

Najlepša hvala za besedo in lep pozdrav vsem poslankam in poslancem in ostalim gostom!

Zdaj mogoče bi za začetek s strani ministrstva orisal način financiranja, da tudi gledalci razumejo kako se financira in kako lahko država tukaj ukrepa in pomaga. Glavni viri so, se pravi prispevek, ki ga plačujejo vsi naročniki, oz.

Potem, tržne dejavnosti, državni proračun in sponzorstva. Državni proračun pa ima tri, po zakonu tri možnosti, da tukaj vstopi in pomaga pri sofinanciranju. Eno so narodnostni programi v deležu, ki se ne financira iz prispevka. Del programov za slovenske narodne manjšine v sosednjih državah tudi delež, ki se ne financira iz prispevka in posamezni projekti kulturnega, znanstvenega in splošno že bralnega pomena ter projekti digitalizacije. Zdaj tukaj je treba povedati, da tukaj isto proračunska država že financira narodnostne programe, je tudi delež sedaj sofinanciranja se bo povečal, kolikor je že znano iz medijev o cirka 5 milijonov v letošnjem letu in 10 milijonov v naslednjem letu. Programi za najmanj / nerazumljivo/, to se izvaja preko razpisov v našem ministrstvu. Glede investicij, pa tudi naše ministrstvo že tudi financira ene zadeve, podnaslavljanje je bilo že v prejšnjem ciklu, sedaj pa bo v naslednji kohezijski perspektivi bo tudi z več kot milijonom sredstev financirano še dodaten razvoj podnaslavljanja. In zdaj, kar se tiče sodelovanja tudi Ministrstva z vodstvom RTV. Kot ste že sami na začetku omenili je bil problem pri prejšnjem vodstvu kjer v bistvu ni bilo zaupanja ustanovitelja do vodstva, kar se nazadnje tudi kaže iz stanja, ki je sedaj razvidno glede financ, ves čas je bilo zatrjevano, da je, da so, da se posluje, posluje pozitivno, da ni nekih večjih problemov razen, da se je prenašalo te probleme v prihodnost. Po nastopu nove uprave pa smo tudi takoj izvedli več sestankov, tudi na raznih nivojih ne samo Ministrstvo za kulturo, ampak tudi na ravni kabineta predsednika Vlade, oz. generalne sekretariata Vlade in tudi na Ministrstvu za finance, da smo poiskali možnosti, da se interventno zagotovi sredstva za likvidnost javnega zavoda. Glede na to, da se vsi zavedamo, da je sistemsko financiranje treba pregledati in urediti tudi za v naprej, smo tudi dogovorjeni, da skupaj z upravo redno začnemo s sestanki januarja naslednje leto. Namen teh sestankov ni samo vprašanje financiranja, ampak je tudi vprašanje morebitnih dodatnih sprememb veljavnega Zakona o RTV-ju, predvsem z / nerazumljivo/ vidika, se pravi tam, kjer so se v zadnjih pol leta pokazale pomanjkljivosti, tako da se to lahko skupaj najdemo rešitve za popravek, bo pa treba seveda tudi pregledati opcije kako zagotoviti ustrezno financiranje in pravično povečan prispevek s strani gledalcev RTV Slovenija. Ministrstvo seveda smo na stališču, da javne službe kot so sedaj določene v zakonu morajo ostati. Prav tako je treba rešiti vprašanje Simfoničnega orkestra in Big banda RTV Slovenija, ki sta sedaj uvrščena kot tržno dejavnost v zakonu, kar pa po podatkih, ki jih imamo, se dejansko ne pokrije iz tržnih dejavnosti in se pač tudi to dejavnost krije iz prispevka. Tako da tukaj tudi v to smer bomo iskali rešitve.

Hvala.

Najlepša hvala.

Preden nadaljujemo, še dve pooblastili: poslanca Dušana Stojanovića nadomešča poslanka Janja Sluga, poslanca Miho Lamuta pa nadomešča poslanka Tamara Vonta.

Sedaj dajem besedo predsedniku Uprave RTV Slovenija, gospodu Zvezdanu Martiču.

Izvolite.

Hvala.

Bom zelo kratek, ker ste večino že prebrali.

Skratka, letošnje finančno stanje je takšno, da je projekcija do konca leta negativni rezultat v višini 10,5 milijona. Polovica tega izhaja iz manjših prihodkov, druga polovica pa iz večjih stroškov. Glede na to, da sta v prihodnjem letu še dva velika dogodka in glede na to, da so stroški dela se zaradi že naštetih dejavnikov iz letos na drugo leto povečali, ocenjujemo, da je primanjkljaj za pripravo proračuna za naslednje leto 23 milijonov, od tega jih 10 lahko krijemo s tem zadnjim dogovorom, ki smo ga imeli na Vladi, 13 je še vedno v primerjavi z letos nepokritih, 8 od teh 13., smo z drastičnimi rezi v stvar, na katere lahko ima uprava in pripravljavci PPN, to so pa variabilni stroški, posegli, kar je povzročilo seveda krčenje programskih vsebin, za slabih 5, pa še vedno nimamo pokritja, zato v tem predlogu je zvezdica pri dveh velikih projektih, olimpijske igre in evropsko prvenstvo, za katerih iz na sedanji način nimamo virov za pokritje.

Toliko na kratko.

Najlepša hvala.

Besedo predajam predsedniku Sveta RTV Slovenija gospodu Goranu Forbiciju.

Hvala predsednica za besedo in seveda tudi za prijazno vabilo.

Predsednik uprave je bil kratek, upam da ne boste meni zamerili, če bom malce daljši in bom si sposodil tudi nekaj njegovega časa. Hvala vnaprej za razumevanje.

Devet dni nazaj, 27. novembra, je minilo leto dni od referenduma o RTV. Hkrati se je na včerajšnji dan, pol leta nazaj, konstituiral nov Svet RTV Slovenija. Vsi, ki so in smo na referendumu glasovali za, še zlasti pa vsi, ki so in smo se ob referendumu aktivno angažirali, smo si najbrž želeli in pričakovali, da bomo ob teh mejnikih lahko poslušali predvsem vesele novice iz našega največjega javnega medija in največje kulturne institucije. Se ne, da jih ni, gledanost se počasi zvišuje, tudi zaupanje javnosti v RTV Slovenija se je povečalo. Medtem, ko je letos spomladi beležila najslabši rezultat od kar raziskava Ogledalo Slovenije meri zadovoljstvo z njo, je oktobra med vsemi spremljanimi institucijami zabeležila najvišjo rast zaupanje. Res pa je, da so te vesele novice kmalu preglasile novice o katastrofalnem finančnem položaju, ki jih je seveda bilo slutiti že poleti, nenazadnje tudi pomladi. Ne, očitno, če rečem ne, tudi za RTV Slovenija drži rek, da »Is going to get worse before it gets better«, očitno bo moralo biti prej še malo slabše, da bo lahko boljše. Zdi se namreč, da so šele zdaj, sredi priprave novega finančnega in programskega načrta zares pokukali na plano vsi njeni pretekli grehi ki, če smo iskreni, ne segajo samo dve leti nazaj, ko se je začel politični stampedo po Radioteleviziji, pač pa gre za probleme z zelo dolgo brado. Ervin Hladnik Milharčič, naš slavni novinar, je nekoč dejal, da je družba zdrava toliko, kolikor je zdrav njen javni servis, RTV Slovenija kot največji slovenski javni medijski servis na žalost ni zdrava, je organizacijsko, poslovno, kadrovsko in tudi programsko zastarela. Tukaj si je treba naliti čistega vira. Že dve desetletji bolj ali manj caplja na mestu, za kar si je, pa hkrati tudi ni kriva sama. Eden glavnih problemov naše javne RTV je v tem, citiram enega od raziskovalcev, da polnih 30 let od ustanovitve samostojne države Slovenije, medijska politika in posebej razvoj RTV Slovenija kot najpomembnejšega javnega medija, nista bila predmet poglobljene strokovne javne obravnave, ki bi temeljila na skrbni preiskavi stanja, jasni opredelitvi ciljev delovanja, zlasti javne radiotelevizije ter soočenju poglavitnih akterjev in alternativnih razvojnih možnosti. S takšno razpravo, to dodajam sam, bi se najbrž končno lahko tudi premaknili od večnega in konfliktnega vprašanja, ali je RTV prispevek dovolj visok, k mnogo bolj relevantnemu vprašanju, koliko denarja sploh potrebuje javni medijski servis za zagotavljanje javnega interesa. Se pravi, katere televizijske in radijske programe in dejavnosti 2 milijonska skupnost potrebuje? Kaj naj javna služba torej sploh vključuje ter koliko takšna letna produkcija stane? Takšne, sicer nujno potrebne razprave pa se na žalost ne da opraviti v pol leta, kakor se seveda v pol leta v instituciji z 2 tisoč 100 zaposlenimi, več deset enotami, rekordnimi 700 sistematiziranimi delovnimi mesti, tremi sindikati in tako dalje, in tako naprej, ne da posodobiti delovnih procesov in optimizirati ter modernizirati upravljanja in produkcije. Vse to je novo vodstvo, se pravi uprava, direktor in navsezadnje tudi svet imelo v planu, pa so nas žal dohiteli in prehiteli okostnjaki iz omare. Iz gradiv, ki ste jih prejeli do sveta, upam, da so jih prejeli vsi člani tega odbora, ne samo ocene poslovanja do konca letošnjega leta, pač pa tudi osnutka finančnega in programskega načrta, ki vam je bil poslan, ste lahko izvedeli, v kakšnem finančnem stanju je RTV in kakšne so najverjetnejše posledice za njen program.

Kot je rekel predsednik: letošnje leto bomo končali z 10,5 milijona izgube. Rezerve, s katerimi se je v preteklih letih še lahko reševala tekoče izgube, se pravi delnic Eutelsata, ki jih je modro in spretno pred desetletji priskrbel eden od bivših direktorjev, tudi skoraj ni več. Ostalo jih je samo še za nekaj 100 tisoč evrov. RTV prispevek se ni povišal od leta 2012, prihodki RTV zato takrat bolj ali manj stagnirajo. 2012 so znašali 131 milijonov, leta 2022 137 milijonov. Medtem se je seveda produkcija programa za RTV bistveno podražila, bistveno višji so vsi stroški zunanjih storitev. Inflacija je v tem desetletnem obdobju bila 30 odstotna, tudi plače v RTV so konstantno rasle, pa prav je, da so rasle. Zaposleni na RTV so javni uslužbenci in povprečna plača javnih uslužbencev se je od 2012 do 2023 zvišala za 39 %. Povprečna bruto bruto plača zaposlenih na RTV se je sicer povečala za manj, samo za 20 %, a vseeno se je skupni strošek plač na RTV v zadnjih desetih letih povečal za 20 milijonov, iz 58 milijonov na 78 milijonov. Za plače je leta 2012 šlo, če sem pravilno izračunal, 44 % celotnega budžeta RTV Slovenija, leta 2017 52 %, lani pa že 56 %.

Zaradi vsega tega ima na primer danes TV Slovenija za nakup športnih in drugih pravic, nakup tujih serij in filmov in dokumentarcev, najeme tehnologije, zunanje izvajalce in sodelavce, za scenografije, avtorske pravice, prevode, bistveno manj denarja, kot ga je imela pred desetimi leti. Leta 2010 je recimo, za vse to kar sem naštel, imela 27 milijonov, leta 2012 26 milijonov, leta 2023 17 milijonov, naslednje leto pa jih bo imela samo še 12, pri čemer je upoštevajoč revalorizacijo 26 milijonov iz leta 2012 enakovrednih današnjim 33 milijonom. Povedano drugače, TV Slovenija bo v naslednjem letu realno razpolagala z 21 milijonov manj prostega denarja za program kot pred desetimi leti, oz. samo še s tretjino tistega, kar je imela nekoč. To pojasni tudi, zakaj je uprava v osnutku finančnega načrta za 2024, ki ga je svetu posredovala prejšnji teden in ga je svet potem prejšnji teden delil tudi z odborom, pesimistično zapisal:

"Osnutek programsko produkcijskega načrta 2024 je daleč od želenega in daleč od tega, kar bi uprava, direktorji in zaposleni želeli ponuditi bralcem, poslušalcem in gledalcem. Ker dodatnih sredstev zaenkrat ni možno pridobiti, so možne zgolj organizacijske spremembe, ki bodo omogočile prerazporeditev sredstev med enotami."

V resnici je, in glede tega je v javnosti polno nerazumevanja, svet RTV soočen z nemogočo izbiro. Ena opcija je drastično oskubljen program, odpade prenos olimpijskih iger, na Radiu Slovenija se ukine v Nedeljo zvečer, ukine se Panorama, nočni program bo voden samo še tri noči na teden namesto dosedanjih sedem. Število oddaj z Zapisi iz močvirja, Izštekani, se prepolovi, enako število je radijskih iger. Na Radiu Koper se ukinjajo tri glasbene oddaje, na TV Slovenija se število risank zmanjša za 40 %, število oddaj Male sive celice za tretjino, namesto petih epizod Inšpektorja Vrenka bosta posneti in predvajani samo dve, namesto 52 prenosov maš jih bo samo 12. Za polovico se zmanjšajo filmi tedna, sedmi pečat, kinoteka, petkov kino Kino Kekec, da ne naštevam. Druga možnost, pravi uprava, je, če poenostavim, da kaj grobo odrežemo: se na primer odrečemo glasbeni produkciji, se pravi orkestroma in zborom, ukinemo založbo, bistveno okrnimo ali celo ukinemo samostojno produkcijo regionalnih programov, masovno odpuščamo. Naj ne bo nobenega dvoma: gre za opcije, ki so vsaka slabša od druge in predvsem vse globoko napačne. Čisto vse pomenijo le in samo umiranje na obroke. Simfonični orkester in Big Band, na primer, nista samo integralni del RTV in njenih programov, ampak tudi nacionalna kulturna spomenika. Brez regionalnih programov in centrov bo RTV težko javni medij za vse. Kaj naj naredimo, me zato sprašujejo kolegice in kolegi v svetu? Kaj boste naredili, me sprašujejo zaposleni v hiši, novinarji, prijatelji, veliko tistih, s katerimi smo si pred enim letom skupaj pomagali ob referendumu? Ne vem. Uprava pravi, da je naredila vse, kar je lahko, ker da drugih opcij v tako kratkem roku nima. Tudi Vlada pravi, slišali smo državnega sekretarja, da je z dodatnimi desetimi milijoni za narodnostne programe v danih zakonskih okvirih naredila vse, kar sme in kar lahko. Kar lahko torej naredim sam, ko imajo v danih zakonskih okvirih vsi ostali zvezane roke tiskati denarja pač ne znam in ne smem, je edino še to, da prosim vas, poslanke in poslanci, da pomagate, ker očitno lahko samo še vi. Ob tem sem, ker je očitno problem zakonski okvir in ker se že skoraj 20 let profesionalno ukvarjam s postopki priprave in pisanja zakonodaje, lahko sam naredil vsaj še to, da sem s pomočjo kolegov, ki enako verjamejo v javno RTV pripravil Predlog interventne novele Zakona o RTV. Tukaj jo imam in bom potem prosil, da se vsem razdeli. Ne govori o dvigu RTV prispevka, o katerem govori se v celotni javnosti. Se namreč med tistimi, za katere je aktualni model plačevanja po električnem priključku globoko zastarel in globoko socialno nepravičen. V socialni državi, če vanjo verjamemo, naj bi premožnejši za javni servis solidarnostno plačevali več kot socialno šibkejši. Dvig prispevka, če ravno na prvi pogled najenostavnejši in skoraj samoumeven bi za to le še dodatno utrdil zgrešen in nepravičen dajatveni model, ker revni plačajo enako kot premožni in ker mlade in stare samske osebe plačujejo enako kot premožni pari in družine. Namesto tega bi morali krizo izkoristiti za reformo modela financiranja in slediti skandinavskim državam ali Avstriji, recimo, ki je pred kratkim uvedla progresivno plačevanje prispevka po dohodninski lestvici. Predvsem pa 8 evrov na leto, kolikor bi znašalo povišanje, če bi recimo prispevek januarja uskladili z letošnjo inflacijo marsikateri družini blizu roba nekaj pomeni. V teh časih je socialno šibkim treba pomagati, ne jemati. O novem modelu financiranja bi se morali začeti pogovarjati takoj skupaj s tem, kakšno javno RTV hočemo, potrebujemo in si lahko privoščimo in do konca naslednjega leta tudi najti in uskladiti nove rešitve. A RTV Slovenija dodatno pomoč rabi takoj. Predlagana novela za to akutno finančno situacijo intervencijsko rešuje tako, da med naloge javne službe RTV Slovenija dodaja Simfonični orkester, Big Band zbore RTV Slovenija ter zagotavljanje dostopnosti programov RTV Slovenija za slepe in slabovidne ter gluhe in gluhoneme in hkrati določa, da jih, če jih ni mogoče financirati iz prispevka, sofinancira državni proračun. Ne gre za izumljanje tople vode. Slišali smo prej državnega sekretarja, rešitev je identična obstoječi ureditvi glede na primer narodnostnih programov. Tudi oni so del javne službe, in če zanje zmanjka sredstev iz prispevka, sredstva zagotavlja proračun. In kakor je ta obstoječa določba omogočila Vladi, da letos za narodnostne programe zagotovi 5 milijonov evrov, naslednje leto pa še intervencijskih deset bi sprememba, ki jo predlagam, omogočila, da državni proračun prispeva tudi za delovanje orkestrov in zborov in zagotavljanje dostopnosti programov za vse. Predlagana rešitev tako na nek način poskuša ubiti dve muhi na en mah. Državi omogoča dodatno krizno finančno intervencijo, da RTV sploh lahko preživi, pri čemer je znesek približno enak, kot če bi se RTV prispevek uskladil z letošnjo inflacijo, hkrati pa končno priznava in zagotavlja ustrezen status, status javne službe vsem tistim dejavnostim, ki si to že dolgo zaslužijo: Simfoničnemu orkestru, Big bandu, zborom in dejavnostim za večjo dostopnost programov za slepe in slabovidne ter gluhe in gluhoneme, ki jih RTV Slovenija izvaja že od leta 1996 in pri tem s konstantnim preizkušanjem in uvajanjem tehničnih in drugih inovacij postavlja in dosega standarde, ki jih v Sloveniji ne dosega noben drug medij. Ta rešitev je v državi, kakršno hočemo, skoraj samoumevna, in ker dodatno ne obremeni socialno najbolj ranljivih, je v času krize ne le skoraj, temveč več kot samoumevna. Ali kot je pred dvema dnevoma dejala predsednica države: "Simfonični orkester, Big Band RTV Slovenija, To so kulturni dragulji, ne RTV Slovenije, ampak Slovenije kot države. In upam, da bomo razumeli, kako zelo pomembna institucija je RTV Slovenija, edina, ki bo delala oddaje za manjšine, oddaje za invalide in tako naprej. To niso komercialno zanimive teme in pri teh temah tudi ne bo komercialnih prihodkov. To je velika dodana vrednost, kakovost in poslanstvo te hiše," je zaključila predsednica.

In vi poslanke in poslanci, vi ste tisti, ki temu poslanstvu lahko zagotovite obstoj.

Hvala.

Najlepša hvala tudi za vaše predloge.

Besedo zdaj dajem gospodu Igorju Kaduncu kot bivšemu generalnemu direktorju in človeku, ki je opozarjal na finančne težave RTV-ja.

Izvolite.

Najlepša hvala za povabilo.

Z veseljem sem se odzval, sem pripravil tudi kar nekaj materialov, sem jih hotel naprej dati, potem sem pa videl, da bo na seji še kar veliko ljudi, pa sem rekel, ne bi obremenjeval, bom pa to tudi sporočil. Jaz mislim, da je zelo prav, da se pogovarjamo o problemih RTV tudi v tej hiši, mislim pa, da na tak način, da ta način ni ravno najboljši.

To, da bo RTV potreboval dodatni denar, smo vedeli in pisali že mnogi. Spomladi sem predvidel, da bo ocena, izguba 7 pa pol do 8 milijonov, je večja zaradi tega, ker nisem imel podatkov, koliko zelo so se plače povečale zaradi tistih nesrečnih ocenjevanj zaposlenih v javnem sektorju, verjetno to vsi poznate. Vsi zaposleni v javnem sektorju oziroma 90 % je konec leta ocenjenih z odličnim, kar pomeni, da napredujejo po parih letih in to na RTV predstavlja v letošnjem letu, imate notri podatek, da je polovica ljudi napredovalo, od tega 640 za dva razreda, to je za 8 %. To so razlogi, zakaj se je izguba letos v bistvu toliko zelo povečala. Indeks plač, stroškov dela je 13 %. Se pravi, nič nepričakovanega se ni zgodilo, nič takega, kar se ni dalo predvideti, zakaj pa se ni pristopilo k reševanju prej, to pa verjetno vi kot poslanci in člani strank bolj veste kot jaz. Na žalost se je to zgodilo.

Tu bi tudi par stvari povedal, ki se navajajo, pa ne držijo. Ni problem RTV-ja v tem, da se RTV prispevek ni usklajeval. Mi smo do leta 2017 izvedli racionalizacijo RTV-ja, da je posloval praktično pozitivno, s 400 tisoč evrov je bilo izgube ob RTV prispevku določen leta 2012. Seveda smo mi takrat prišli do racionalizacije, ki se potem ne dopuščajo več nekih dodatnih enostavnih rezov in poleg tega, se je seveda tudi politika zavedala, da se z RTV ni treba ukvarjati. Na eni strani zato, ker smo ga racionalizirali, iz 2 tisoč 550 zaposlenih in sodelavci smo prišli na 2 tisoč 200, ob tem pa prišli z ogledom na minus 4, kar je daleč najboljši rezultat. To pomeni, da nismo krčili programov in podobnega.

Seveda je problem nastal leta 2019. Nekaj vidim, vas je v tej sobi, ki veste, da takrat sem sprožil postopek, da se bi RTV prispevek povečal za en evro, ker takrat pa je bila podpisana pogodba za reševanje stavkovnih sporazumov, ki je prinesla 5 milijonov dodatnih stroškov RTV-ja zato, ker se je sproščal ZUJF, nagrajevanje, obvezno nagrajevanje, vplačevanje prispevkov za zavarovanje ipd. Leta 2019 je nastal problem. Naslovili smo ga na politiko, politika se je odzvala delno pozitivno, na Ministrstvu za kulturo so prepoznali problem, so se začeli o tem pogovarjati, na nivoju vlade, pa tega problema niso prepoznali. Smo se pa seveda takrat dogovorili, da pri začnemo pripravljati in smo v bistvu pripravili vse osnove za to spremembo prehoda na skandinavski sistem. Treba je vedeti, da tega imajo trenutno v Evropi samo dve državi, Finska pa Švedska, tako da bi bili pol mi kar hitro ta tretji in tu jaz upam, da se bo naprej nadaljevalo tam, kjer se je končalo. Zakaj potem nismo uspeli? Veste, da je vlada odstopila in bilo je seveda rečeno, za leto 2020 porabite delnice, potem bo pa že sprememba zakona. To se pravi, politika se je ukvarjala, vendar se ni nič kaj bistvenega zgodilo oz. zgodilo se je celo to, da je potem naslednji kulturni minister rekel, da na RTV je itak toliko preveč denarja, da ga je treba dati 3 milijone STA-ju, 2 milijona drugim organizacijam pa še oddajnike iz zveze je treba izločiti, ker prinesejo okrog 5 milijonov. Zaradi tega potem smo prišli v to situacijo. Veste, da je prejšnji generalni direktor zagovarjal tezo, moramo zmanjšati število toliko ljudi, da bomo lahko racionalno poslovali. Vidite, kaj se je zgodilo. Število se je malo zmanjšalo, vendar problem je pa ostal oz. je še bistveno večji. Samo še podatek, ki mislim, da bi mogel zadoščati, da bi pravzaprav lahko šli vsi domov pa delali. Leta 2010 je bil prihodek oz. stroški RTV-ja, če ga merimo z družbenim bruto produktom 0,36 %. V letu 2017, ko sem rekel, da se je stabiliziralo, je bil 0,28 %. Sedaj v lanskem letu 0,24. Jaz sem pripravil tule mednarodne primerjave, ki kažejo na to, da RTV ni potratna organizacija, da je racionalno organiziran v primerjavi z vsemi drugimi, da dobiva realno manj denarja, če upoštevamo preprosto dejstvo, da majhne države, majhne radiodifuzije ali pa za majhno jezikovno področje imajo relativno višje stroške. Če ti neko oddajo delaš, inšpektorja Vrenka za 620 tisoč plačnikov ali za milijon 200 kot je na Hrvaškem, stane praktično enaka, seveda pa prihodki so pa manjši. Problem je, da se tudi zmanjšuje oglaševanje, tudi to mislim, da je vsem jasno, tudi te podatke imamo, zato ker se preusmerja na splet. Ne da bi televizija bila slabša, ampak gre tja. Seveda bo nekoč bolj kot zdaj še treba nasloviti mlade. Mladi pravzaprav ne bodo gledali televizijo, plačevali jo pa verjetno ne bi, tako da imamo tu ta problem. To se pravi, v tej hiši znate operirati z deležem v družbenem produktu in ta kolač se da deliti. Veste bolje kot jaz, da če je treba povečati za obrambo na 2 %, je treba nekje vzeti. Vidite, kako se borijo proti temu delodajalci. Skratka ni vam lahko.

Bi pa še povedal, / nerazumljivo/ kako naprej. Jaz mislim, da nobenega zakona ni, ki bi RTV-ju nalagal, da v leto 2024 gre z uravnoteženimi, uravnoteženim finančnim rezultatom. Mislim, da je tak pristop v osnovi zgrešen. Ker če denarja ni zadosti za ohranjati nivo, ki je bil dosežen, pa ob nekih dodatnih racionalizacijah, potem je pač potrebno ugotoviti, da se za to potrebuje več denarja, izkazati izgubo, nepokrito izgubo in, če je potrebno, tudi najeti kredit. S temi 15 milijoni dodatnega denarja, ki ga bo RTV dobil, se bo likvidnostna situacija do te mere popravila, da bi verjetno po moji oceni s kreditom 5 do 10 milijonov evrov do konca prihodnjega leta lahko se situacija mirno odpeljala brez dram. Tisto, kar je problem, je pa to, da količina sprememb mora biti omejena, zato nobene revolucije niso dobre na tem področju. Kaj šele omenjanje nekega grškega scenarija, ker veste, da zakon o zavodih pravi, da za vse obveznosti jamči država, to se pravi, se to v bistvu ne more niti zgoditi. Seveda mislim tudi to, da bi ob tem dogovoru mi sodelovali tudi s sindikati, ne da bi zdaj pristajali na neko zniževanje plač, ampak da se morebitne anomalije, ki bi se ugotovila, pa jih verjetno ni tako veliko, odpravijo in pa da se sporazum v tistem delu, kjer pa je zastarel, je iz leta 1994, popravi, to pa so recimo tudi odpravnine in zaščita zaposlenih, mislim, da pa to pa si v takem obsegu ne moremo privoščiti. Zdaj ne vem, kakšni so ti izračuni, meni jih še niso posredovali, čeprav sem zadnje zaprosil. Praktično vsi dobijo, ki bi zapustili RTV ali pa bili odpuščeni, tam okrog 20 plač dodatnih in to seveda je v veliki meri onemogočalo tudi določene racionalizacije in tu pa mislim, da bi lahko zaposleni ob dolgoročni rešitvi, ker nič ne pomaga zdaj znižati plače, če ne veš, da boš tudi čez 5 let normalno funkcioniral.

Najlepša hvala. Za pojasnila sem pa na voljo.

Hvala tudi vam.

Besedo predajam Uršuli Cetinski, predstavnici Nacionalnega sveta za kulturo. Predsednici, se opravičujem.

Najlepša hvala, spoštovana predsednica.

Spoštovani poslanke in poslanci!

Bom čisto kratka. Kot smo slišali, so problemi RTV Slovenija na žalost številni, ampak se bom dotaknila pa samo ene anomalije, ki je povezana s simfoniki RTV Slovenija, Big Bandom in pa seveda zbori. Torej simfoniki RTV Slovenija, ki so mimogrede imeli včeraj fenomenalen koncert v Gallusovi dvorani, bodo kmalu praznovali 70 let, Big band RTV Slovenija pa je nastal leta 1945. Torej simfoniki RTV Slovenija so skupaj s Slovensko filharmonijo dva vrhunska glasbena sestava, ki izvajata resno glasbo in pa sodobno resno glasbo, in to ne samo v Sloveniji ampak tudi po vsem svetu. Oba ta orkestra, torej s simfoniki in filharmoniki in filharmoniki opravljata različno poslanstvo, s katerim ne bom šla zdaj v podrobnosti, ampak Slovenija potrebuje oba. Torej, simfoniki, kot sem rekla, nastopajo deloma v Gallusovi dvorani v Cankarjevem domu, kjer imajo izjemno uspešen abonma, ki se imenuje Kromatika, nastopajo pa seveda tudi drugod. In kljub temu, da je ena od značilnosti kulture po vsem svetu v tem postcovidnem, postcovidnem obdobju, pa tudi v Sloveniji, ta, da so koncerti resne glasbe obiskani manj kot pred covidom, je pri simfonikih ravno obratno. Simfoniki igrajo pred napolnjeno dvorano, ki je pa velikokrat tudi popolnoma razprodana in njihova posebnost je tudi ta in nas zelo prijetno preseneča, da se lahko pohvalijo s številnimi obiskovalkami in obiskovalci, ki so zelo mladi. To pa je tudi posebnost, saj po svetu to ne velja, da bi bili prav mladi takšni občudovalci prav resne glasbe. Zakaj je to tako pri Kromatiki in nasploh pri simfonikih, zborih in Big bandu? To je pa zato, ker imajo res nadpovprečno dobro programsko vodstvo orkestra, ki v program vključuje pomembne svetovne dirigente, pa tudi druge soliste. Torej, ustvarjalnost simfonikov Big banda in tako naprej sega do številnega občinstva, pomembno je pa tudi to, da se oni odločajo, da cene vstopnic za njihove koncerte ohranjajo takšne, da so res dostopne za veliko število ljudi, ki živijo v Sloveniji in ne samo za nekakšno bogato elito. Sploh pa njihov program pomembno odmeva tudi prek programa radia Ars, ki predvaja posnetke njihovih koncertov. Torej, snemalna dejavnost, arhivska snemanja tradicionalnega simfoničnega repertoarja in slovenske sodobne resne glasbe. To so tiste dejavnosti, ki so dejansko neprecenljive in pa tudi v slovenskem prostoru nenadomestljive. Seveda Simfoniki RTV Slovenija in Big Band nastopajo tudi drugod po svetu, pred kratkim so imeli zelo uspešne nastope na Poljskem, zastopali so pa tudi Slovenijo v okviru programa knjižnega sejma v Frankfurtu. Zdaj, kaj je pa bistvo tega, kar govorim? Če na Simfonike RTV Slovenija, Big Band in pa zbore pogledamo z najrazličnejših zornih kotov, nam je jasno, da gre pri njihovi dejavnosti za javno službo, ne pa za tržno dejavnost, in prav nobene logike ni, da bi Simfoniki bili vključeni v tržno dejavnost javnega zavoda, medtem ko Slovenska filharmonija, orkester SNG Maribor in orkester SNG Opere in Baleta Ljubljana sodijo v javno službo. To je anomalija in tu se Simfonikom, Big bandu, zborom v resnici godi krivica. Zato nacionalni svet za kulturo podpira, da se delovanje Simfonikov RTV Slovenija, Big Banda in zborov uvrsti v javni, torej v javno službo RTV Slovenija, s tem pa se tudi sistemsko trajno uredi njihovo sofinanciranje, deloma z javnimi sredstvi. Da o Simfonikih in Big bandu sploh razpravljamo kot o nečem, s čimer bi lahko privarčevali, če bi to ukinili in pa seveda tudi zbore je po mnenju nacionalnega sveta za kulturo naravnost sramotno. Takšna javna razprava se nam zdi ponižujoča tudi za zaposlene v obeh glasbenih sestavih in v izborih, ki v resnici predstavljajo vrhunsko kakovost v okviru dejavnosti javnega zavoda RTV Slovenija.

Hvala lepa.