Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam! Začenjamo 20. nujno sejo Odbora za izobraževanje, znanost in mladino. Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednje članice in člani odbora: poslanec Damijan Zrim, poslanec Tomaž Lisec. Na seji kot nadomestne članice in člani odbora s pooblastili sodelujejo naslednje poslanke oziroma poslanci: namesto poslanke Katarine Štravs je z nami poslanec Jurij Lep. Drugih pooblastil zaenkrat ni.

S sklicem seje ste prejeli dnevni red. Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov za njegovo spremembo, je določen takšen dnevni red seje, kot ste ga prejeli s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - SKRB VZBUJAJOČI REZULTATI RAZISKAVE PISA 2022.

Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke je 8. 12. 2023 vložila zahtevo za sklic nujne seje. Odbor za izobraževanje, znanost in mladino z navedeno točko dnevnega reda. Gradivo je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora s sklicem.

Na sejo so bili vabljeni: Alenka Helbl v imenu predlagatelja, dr. Darjo Felda, minister za vzgojo in izobraževanje, Pedagoški inštitut, Strokovni svet Republike Slovenije za splošno izobraževanje, Strokovni svet Republike Slovenije za poklicno in strokovno izobraževanje, Nacionalni svet za bralno pismenost, Delovna skupina za pripravo Nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja za obdobje 2023- 2033 in Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

Za predstavitev zahteve dajem najprej besedo predstavnici predlagatelja, in sicer poslanki Alenki Helbl. Alenka, beseda je tvoja.

Dobro jutro, dober dan vsem! Hvala lepa za besedo.

Predvsem pozdravljam vabljene goste, zato ker želimo s to sejo vsebinsko, torej zelo temeljito tudi spregovoriti o teh rezultatih. Namreč, v naši poslanski skupini smo po temeljitem premisleku, na kakšen način torej spregovoriti o teh skrb vzbujajočih rezultatih PISA 2022, še zlasti na področju bralne pismenosti, kako v bistvu povezati vse poslanske skupine v Državnem zboru, z namenom v čim krajšem možnem času oblikovati skupno, v našem primeru torej predvsem odgovorno politično odločitev, ki bo temeljila na strokovnih in realnih temeljih. Navsezadnje je bralna pismenost tudi eden od pomembnejših dejavnikov, ki določa učno uspešnost. Navsezadnje so tudi rezultati mednarodne raziskave bralne pismenosti PIRLS 2021 pokazali padec bralne pismenosti pri slovenskih četrtošolcih. Slovenija je torej imela med leti 2001 in 2016 edina na svetu statistično višji dosežek iz cikla v cikel, zdaj pa se je ta raven bralne pismenosti pri četrtošolcih tudi ves čas stabilno višala vse do leta 2021, ko pa se je ta dosežek znižal za 23 točk.

Torej, v zahtevi za sklic smo zapisali oziroma smo to sejo poimenovali Skrb vzbujajoči rezultati raziskave PISA 2022, kjer pa po našem mnenju, čeprav skrb vzbujajoča besedna zveza, ta besedna zveza ni spodbudna, ampak prav s tem namenom, da spodbudimo vse dejavnosti, ki so v naši domeni, skupaj z ministrstvom in vsemi, torej strokovnimi inštitucijami, da pripeljemo v naslednjih letih na višjo raven, ne zgolj zaradi rezultatov PISA, da se torej primerjamo z drugimi državami, predvsem z željo, da to zmožnost povečamo pri naših otrocih. Verjetno bo predstavnica Pedagoškega inštituta kasneje tudi malo podrobneje predstavila rezultate PISA, zato jaz zdaj o tem ne bi. Je pa zelo pomembno povedati pri tem tudi za vso javnost, da je namen raziskave pisati, zajeti podatke o kompetentnosti 15-letnikov, ki jih potrebujejo za svoje življenje, poklicno in zasebno, in te kompetence so pomembne tako za posameznika kot za celotno družbo. Zajem populacije 15-letnikov, ne glede na stopnjo šolanja, omogoča torej učinkovito merjenje rezultatov šolskih sistemov in primerjavo teh rezultatov med državami OECD. V vsakem ciklu izvedbe raziskave PISA je glavnina zajema podatkov posvečena enemu od treh področij pismenosti, medtem ko so podatki za ostali dve področji zajeti za namen raziskovanja trendov v dosežkih 15-letnikov.

Slovenija je prvič pristopila leta 2004 k izvajanju projekta Program mednarodne primerjave dosežkov učencev v PISA in prvič smo bili vključeni 2006. No, in pred nekaj dnevi, zdaj že mogoče te dni, je Pedagoški inštitut, torej, ki v Sloveniji izvaja raziskavo PISA, predstavil rezultate in raziskava je kar poglobljeno merila področje matematične pismenosti. Vsi podatki pa kažejo na splošen upad tako pri matematični kot tudi pri bralni naravoslovni pismenosti. In pri vseh treh merjenjih se Slovenija uvršča med države z negativnim trendom.

Delovna skupina za pripravo Nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja v letih 2023-2033 je novembra, to je bilo še pred uradnimi rezultati, v bistvu organizirala četrto javno predstavitev strokovnih stališč in predlogov in sama sem se tega tudi udeležila prav z namenom, da dobim še dodatne informacije. Tema takratnega dogodka je bila prav bralna pismenost. Takrat je vodja delovne skupine dr. Janez Vogrinc, uvodoma poudaril, da je ta dogodek, torej javna predstavitev o bralni pismenosti, namenjen izrazito prečni temi, se pravi, da je bralna pismenost res temelj vsega ostalega in nadaljnjega dela. In smo že takrat izražali zaskrbljenost.

Zdaj pa samo še dodatna utemeljitev, zakaj danes tukaj govorimo o tem. Torej, povprečni dosežek 15-letnikov pri matematiki je v letu 2022 za 24 točk nižji, kot je bil tisti iz leta 2018, in za 16 točk nižji kot tisti iz leta 2012. V kategorizaciji držav po obliki trendov matematičnih dosežkov v dosedanjih zajemih podatkov se torej, kot sem že rekla, Slovenija uvršča med države z negativnim trendom. In v zvezi s spremljajočimi dejavniki dosežkov med drugim poročajo še o mnenju slovenskih 15-letnikov o podpovprečni opori s strani učiteljev matematike in samo učinkovitost pri reševanju matematičnih nalog. In tudi slovenski 15-letniki v bistvu poročajo, so dali sporočilo o nadpovprečni zaskrbljenosti, povezani z matematiko. Če gremo k sami bralni pismenosti, kjer smo najbolj padli v primerjavi z letom 2018, torej za 26 točk je nižja vrednost in ta dosežek je tudi najnižji vse od leta 2006, odkar smo vključeni v raziskavo vpisa in je tudi pod povprečjem držav članic OECD. Obenem je tudi povprečni dosežek na ravni vseh držav v letu 2022 za 11 točk nižji kot leta 2018, v kategorizaciji držav po obliki trenda v bralnih dosežkih pa tudi se uvrščamo med države z negativnim trendom. Najmanjši padec je pa res, da pri 15-letnikih zaznan pri naravoslovni pismenosti, torej 7 točk nižji kot tisti iz leta 2018, ampak kljub temu se uvrščamo torej med države z negativnim trendom. Potem pa še v zvezi s spremljajočimi dejavniki dosežkov pa kažejo naslednje, torej se poroča o primerljivem občutku pripadnosti šoli in občutku varnosti v šoli, kot ga izražajo tudi vsi ostali vrstniki v državah OECD, se je celo ta občutek pripadnosti od leta 2018 do leta 2022 izboljšal. Poročajo tudi nekoliko podpovprečni izpostavljenosti medvrstniškemu nasilju, kar je spodbudno, ampak vseeno še vedno nismo tam, kjer bi radi bili. Kljub temu jih, torej pa 18 % poroča, da so najmanj nekajkrat mesečno izpostavljeni vse eni od oblik medvrstniškega nasilja. Poročajo tudi o podpovprečni kakovosti odnosov z učitelji na šoli, kot sem že prej omenila in podpovprečno zaznavajo še oporo s strani učiteljev matematike in samo učinkovitost pri reševanju matematičnih nalog. Torej in s tem izražajo tudi nadpovprečno zaskrbljenost, povezano z matematiko.

Rezultati vsakokratne raziskave PISA so torej neposredno povezani s šolskim sistemom oziroma s celotnim področjem vzgoje in izobraževanja in tudi glede na negativne trende pri vseh treh vrstah pismenosti, ki jih pač torej v zadnjih letih beležimo v Sloveniji smo v Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke prepričani, da je nujno, da tudi v Državnem zboru opravimo razpravo na to temo, ker pač govorimo o generacijah, ki bodo v prihodnosti pomembno oblikovale našo družbo, vodile tudi našo državo in je izjemnega pomena, da bomo tudi v prihodnje imeli kakovosten šolski sistem. In ker je navsezadnje branje zaradi svoje temeljne in vsestranske vloge dobilo svoje mesto tudi v strategiji razvoja Slovenije 2030.

Minister za vzgojo in izobraževanje doktor Darjo Felda je v odzivu takrat dejal, bom citirala: "Pred nami so številni izzivi. O tem, kakšni ukrepi bodo v primeru najustreznejši pa bo nedvomno že v prihodnjih tednih razpravljala in predlagala tudi strokovna skupina, ki pripravlja nacionalni program vzgoje in izobraževanja. Usmeritve bodo vgrajene v potekajočo kurikularno prenovo učnih načrtov in katalogov znanj, ob stremljenju k visokim dosežkom pa ne bomo spregledali razvoja socialno čustvenih kompetenc učencev in učiteljev."

Potrebni bodo torej tudi bolj konkretni ukrepi, ne zgolj na načelni ravni. Sama bom morda tukaj še povedala tudi to, da sem tudi kot učiteljica slovenščine bila zelo vpeta v to in da poznam tudi nacionalno strategijo, imam jo tukaj, ki je odlično zapisana, da obstaja tudi nacionalni svet za bralno pismenost. Predsednica tega sveta je državna sekretarka, gospa Zupančičeva in da tudi vsa, vsa izobraževanja, vsi posveti, kjer sem bila sama tudi še mogoče nedavno nazaj vključena, da so odlična, ampak očitno pa nekje potem zmanjka, da teoretično imamo pravzaprav z vsemi projekti, ki so od predšolskih, torej od vrtcev do vseh stopenj izobraževanja, torej nekje v srednje šole, tudi odlični, ampak nekje pa zmanjka. Ni to, to ne more biti jasno kaj so ti razlogi. Kajti tudi sama sem opažala že zadnjih, ne vem, dobrih deset let svojega dela, kako v bistvu dokaj vidno pada tudi ta moč izražanja 15-letnikov, ko pridejo v srednjo šolo, da da so sami v bistvu velikokrat nemočni, ker so pač ti njihovi predalčki niso polni. Nekaj, ko odpreš predal, mora biti nekaj noter, da vzameš. To sem jim tudi večkrat rekla, da je to znanje, ki ga moramo, in da lahko odpiramo potem predale in vzamemo kar potrebujemo, če pa so prazni pa to ne gre. Zato torej predlagatelji te nujne seje pričakujemo, da boste pristojni predstavili torej poglavitne razloge za trend padanja bralne matematične, naravoslovne pismenosti slovenskih 15-letnikov ter podali predloge tako za kratkoročne in dolgoročne ukrepe, s katerimi bomo trend zaustavili in ga obrnili navzgor. Zato smo tudi se odločili za vse vabljene in da je namen današnjega sklica seje predvsem razprava, dogovor o nadaljnjem odgovornem ravnanju na tem področju in torej, da gremo skupaj po tej poti in zato smo tudi predlagali tri sklepe, za katere menim da niso torej s političnega vidika prehudi in da so sprejemljivi. Zato smo pod prvi sklep dali, torej predlog sklepa je, da odbor poziva Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, da takoj prične s pripravo in izvedbo javne razprave, morda tudi po vseh slovenskih regijah, kajti pismenost ni samo stvar nekih strokovnih inštitucij pa, potem šole, učiteljev, tukaj je stvar celotne družbe, predvsem tudi družin, staršev, kajti tega kroga ne moremo narediti brez, brez staršev in da je pač treba o tem spregovoriti in predstaviti pomen vseh teh dobrih kompetenc, ki jih otroci dobijo z razvojem teh temeljnih pismenosti. Pod drugim sklepom smo zapisali, da v roku treh mesecev, ampak jaz mislim, da je ta rok dokaj prijazen, pripravi se torej konkreten nabor kratkoročnih in dolgoročnih ukrepov s časovnico, s katerim bomo torej zaustavili trend padanja bralne, matematične, naravoslovne pismenosti ter ga obrnili navzgor. In še tretji sklep: da torej odbor poziva Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, da v skladu z napovedanimi cilji kurikularne prenove strokovni organi ministrstva prevetrijo vsebine učnih načrtov po celotni vertikali izobraževalnega procesa in o tem matičnemu delovnemu telesu prav tako poroča v treh mesecih. Zakaj takšen? Jaz sem prepričana, ko se pogovarjam, pa tudi že prej, ko smo dostikrat s kolegi učitelji, tudi v vseh stopenj v osnovni šoli, da se nekje branje ustavi, da se nekje neha tudi torej motiviranost, saj poznamo te gradnike bralne pismenosti in da, potem pač otroci iščejo druge poti, da pridejo do tega znanja, ki ga morajo pokazati v šoli in da smo očitno nekje prenatrpali učne programe, učne vsebine, ki so, če izhajamo iz tega, da šola, pa naj ne zveni tem tako, da pač nekatere stvari niso pomembne, seveda so, mora učiti, pripraviti otroke za življenje seveda z veliko znanja, ampak tistega potrebnega in tu je potreben res temeljit premislek in pa tudi glede učbenikov in vsega tega in da imamo očitno tukaj morda en problem, ki ga pa lahko z dobro voljo in predvsem na strokovnih temeljih tudi razrešimo. Jaz sem prepričana, da boste tudi kolegi iz koalicije prepoznali bistvo tega sklica seje, morda boste kljub temu prisluhnili in podprli te predlagane sklepe in pokazali skrbno politično voljo tudi do te aktualne vsebine. Hvala lepa.

Hvala predlagatelju za uvodne besede. Imamo novo pooblastilo, in sicer poslanko Alenko Jeraj na današnji seji nadomešča poslanec Anže Logar. Nadaljujemo, želi besedo predstavnik Ministrstva za vzgojo in izobraževanje? Ja, izvolite besedo dr. Darjo Ferda.

Hvala lepa. Naj se na začetku opravičim, ker zaradi drugih obveznosti bom moral kmalu zapustiti sejo, ampak bi dal vsaj tisti začetni vpogled v to, potem bo kolegica sekretarka, ki dejansko je, kot rečeno, tudi zelo vpeta v bralno pismenost, pa tudi kolegica iz Urada za razvoj in kakovost izobraževanja, ki dejansko so vpeti prav skupaj s Pedagoškim inštitutom v izvedbo oz. tudi pregled vseh teh rezultatov, ki nastajajo v tem primeru.

Torej, res je, mi smo tudi bili nekako razočarani nad rezultati, ki so, ki smo jih dobili, čeprav nekako po svoje smo pričakovali nekakšen upad, glede na to, da tudi interna študija, ki je bila narejena v okviru Slovenije, predhodno tudi taka manjša sicer, je pokazala, da dejansko po covidu se je zgodilo nek upad recimo teh znanj, oz. teh veščin, ki so potrebne seveda za vsakega otroka, ki gre, potem naprej v naslednje izobraževanje in v svet. Te kompetence pač jih je treba dobiti, ampak če imamo take ali drugačne razloge seveda potem lahko pride do tega upada in ima potem tak človek, potem v življenju tudi težave, ker se ne zna nekako odzivati na vse odzive, ki nastanejo v svetu. Seveda, covid ni bil, bi rekel, edini, je bil pač delček zagotovo, to se pokaže tudi drugod po svetu, ne pa edini razlog za to. Tudi če pogledamo rezultate recimo na splošno, na primer matematično in naravoslovno pismenost, recimo, trend upadanja je pravzaprav povsod, tudi povprečje upada, tako da tudi v Evropski uniji dejansko je trend upadanja in mi nekako na žalost sledimo temu. Očitno, da smo potegnjeni v neko, neko zanko, ki je širša, ne samo naša. Je pa kljub temu stalno pri matematiki in naravoslovju, da smo dejansko nad povprečjem, skratka, vedno smo nekako vzporedno, ampak nad povprečjem, kljub temu, da padamo, smo vedno. Na kar sicer ni v redu, kot rečeno, ker bi bilo dobro obrniti nekako trend navzgor. Drugi tak čuden izziv je pa prav bralna pismenost. Torej, skratka, ta je pa nekako nekoliko nerazložljiva oz. ne vem, bo treba se je poglobiti v to, kaj pravzaprav pomeni to cikcakasto, ta cikcakasti graf, ki dosega glede na povprečje. Vidimo, da smo bili 2006. nad povprečjem, potem smo bili dve zaporedni raziskavi kasneje 2009, 2012 pod povprečjem, potem smo skočili kar naenkrat spet nad povprečje, ostali nad povprečjem še v letu 2018 in leta 2022 padli spet pod povprečje. Torej, tukaj se nam kaže nek tak zelo varljiv pogled. Zdaj, kaj je tukaj, da bi bile prav generacije take, se nam nekako ne zdi, ne glede na to, da vsaj drugi, torej drugi dve pismenosti sta nekako vzporedni šli, ampak to je pač tudi nekaj, kar bo treba dejansko bolj podrobneje še pogledati kaj se je pravzaprav dogajalo torej, kaj se je dogajalo v šolah, kaj se je dogajalo potem recimo pri pouku, ali so bili kakšni učni načrti spremenjeni, ali je način poučevanja spremenjen, ali kaj je bilo tukaj, da smo nekako šli tako zelo na gor in dol nekje. Seveda kot rečeno ti rezultati, ki so taki kot so tudi v evropskem okviru, Evropske unije, je nekako zaveza, da bi vendarle zmanjšali delež 15-letnikov tistih, ki imajo najnižje dosežke, zaradi tega, ker pravzaprav je nekako razumemo, da tista temeljna raven pismenosti je tista osnova s katero lahko rečemo, da tisti otrok, ki to doseže, takrat temeljno raven, da potem lahko sledi tudi naprej nekemu izobraževanju, nekemu delu in da potem ima bolj ali manj recimo tudi življenje svoje prilagojeno izzivom, se zna odzivati na probleme in stvari, ki se pač dogajajo naprej. Zdaj, v Evropski uniji je pravzaprav, bil oz. je cilj zmanjšati delež tistih, ki nekako, so pod temelj, pod ravnjo temeljne pismenosti pod 15 odstotkov - to je ta nekako naš in tudi evropski cilj. Zdaj v Sloveniji seveda, če gledamo smo pravzaprav v preteklosti cilj že enkrat dosegli na področju naravoslovne pismenosti. Leta 2018 smo namreč imeli samo 14 % takih, ki so padli pod ravnjo temeljne ravni pismenosti. Močno smo se približali tudi na področju bralne pismenosti, kar je zanimivo, s 15 % leta 2015 recimo, ko smo šli enkrat vmes gor, smo šli pod ravnjo, smo šli nad tisti povprečen dosežek, ki je bil, žal pa smo zdaj po zadnjih raziskavah 2022 prišli dejansko pod povprečje v obeh in smo tudi povečali odstotek teh otrok, ki ne dosegajo temeljne ravni. In to je tisto, kar pravzaprav nas malo tudi skrbi.

Seveda, še bolj ambiciozni cilji so pa postavljeni v Nacionalni strategiji razvoja bralne pismenosti 2019-2030, to je ta del, kjer smo rekli, da bi pravzaprav želeli, da bi do leta 2030 vsaj 90 % učenk in učencev doseglo tisto temeljno raven, torej, da bi dobili samo eventualno 10 % tistih, ki ne bi tega dosegli. In znotraj teh, ki dosegajo, pa smo želeli, da bi vsaj 10 % pridobilo tisto najvišjo raven bralne pismenosti, kar pomeni, da so res zelo, zelo visoki izzivi. Zdaj leto 2030 ni več tako daleč, če primerjamo, odkar sodelujemo, recimo 2006 raziskave, pa naprej, torej, samo dvakrat bo še vmes verjetno to potekalo in potem bomo videli, ali smo to dosegli, torej, če bomo res nekako našli primerne prijeme. Jaz mislim, da zdaj res, kot je bilo rečeno, imamo po eni strani kurikularno prenovo, ker imamo določene tudi skupne cilje in ti skupni cilji so tudi zelo pomembni, zaradi tega, ker v preteklosti, vsaj zadnja leta, je bilo vedno bolj nekako slišati določene težnje po predmetenju šole oz. učnih načrtov. Kar pomeni, jaz kot matematik recimo delam pač matematiko in se ne oziram na to, kaj se dogaja zraven. In je tu treba nekako tudi to miselnost preseči v šolah, tudi pri samih učiteljih. Skratka, vsak učitelj, ki uči katerikoli predmet, je odgovoren za to, da nekako povišamo raven vseh pismenosti, torej tudi bralne, vsekakor tudi matematične in naravoslovne tudi, skratka, ker navsezadnje pri vsakem predmetu se pride do vsebin, ki se dotikajo tudi drugih področij. Tudi pri slovenščini se gotovo pride v vsebine, kjer se obravnava ali pa se nekako govori ali pa pogovarja o naravoslovnih temah, pa tudi o matematičnih temah. In, seveda, da ne govorimo o drugih primerih, kjer je itak učni jezik slovenski jezik in je treba tudi to, ta pogovor nekako z otroki voditi. Skratka, vsak otrok mora tudi znati povedati, kaj je izračunal, do katerega sklepa se je dokopal in tako naprej. In to mora biti dejansko povedano tako, da je razumljivo drugim, kar pomeni, da mora biti smiselno, kritično in jasno povedano. Tu seveda verjetno znotraj Slovenije imamo več možnosti. Torej, gotovo je ta svet, ki bo dal svoje usmeritve, gotovo imamo kurikularno svoje usmeritve. Nacionalni program za vzgojo in izobraževanje tudi navsezadnje bo, je že imel, tudi posvet o bralni pismenosti. Mislim, da tudi se bodo kmalu pač nekako pojavili ti osnutki tega programa. Vem, da je že napovedano v Državnem zboru, da bo predstavljen tudi ta program v januarju, in pričakujemo, da do konca februarja bo potem nekako ta sveženj, ta dokument kot sveženj teh navodil ali vizij za naprej nekako pripravljen.

Kot rečeno, jaz tu preveč na dolgo in široko ne bi posegal, ker sem povedal, da bom moral zapustiti sejo, ker me čakajo druge obveznosti. Ampak zagotovo sem prepričan, da bosta obe kolegici z ministrstva, pa tudi drugi, ki so soudeleženi v teh programih in v teh željah in trendih, da bi šli nekako vendarle s temi pismenostmi navzgor, povedali, pravzaprav eni morda pokazali bolj na vzroke, zakaj je to nastalo tako, kot je, eni pa tudi že nakazali določene, bi rekel, poti, kako pa iz tega ven določene, bi rekel, poti, kako pa iz tega vendarle lahko tudi pridemo.

Hvala lepa.

Hvala za uvodne besede tudi s strani ministra za vzgojo in izobraževanje dr. Darja Felde.

Povem še, da imamo še eno pooblastilo, in sicer, da poslanko dr. Mirjam Bon Klanjšček nadomešča poslanka Nataša Avšič Bogovič.

Nadaljujemo. Želi še kdo od predstavnikov s strani ministrstva besedo? V tem trenutku ne, zato dajem besedo državni sekretarki na Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje Janji Zupančič. Izvolite.

Hvala lepa.

Me veseli, da smo vsi tukaj z istim ciljem: pogovoriti se o bralni pismenosti, ki je dejansko temelj vsega, kar se potem razvija na področju šolstva in učenja. Pomembno je povedati, da bralna pismenost zajema pravzaprav vse štiri spretnosti, poslušanje, branje, govorjenje, mislim, sporočanje in pisanje. In da tukaj mi sicer govorimo resda o bralni pismenosti, ampak tudi že v nacionalni strategiji in pa v akcijskem načrtu pomeni to temelj tudi za medijsko, digitalno in finančno pismenost, ki se pojavljajo v sklopu bralne pismenosti. Tako da, kot ste že omenili, nacionalna strategija za razvoj bralne pismenosti je pripravljena za obdobje 2019-2030 in je bila tudi sprejeta na Vladi. V okviru operacionalizacije nacionalne strategije pa je pripravljen akcijski načrt za razvoj bralne pismenosti in ta akcijski načrt je ravno prišel iz lekture, tako da bo še poslan zdaj v medresorsko obravnavo in potem tudi v širšo razpravo. Tako to, kar ste napovedali oz. izrazili željo, smo že zelo veliko korakov do tam opravili, preden so bili ti rezultati raziskave izpostavljeni. Tako ta akcijski načrt zajema obdobje 2020-2025, potem pa bo seveda na podlagi teh ugotovitev in ukrepov aktivnosti pripravljen za naslednje petletno obdobje. Akcijski načrt trenutno obsega 107 ukrepov, ki pa zajemajo tako vsa obdobja, od predopismenjevanja, začetnega opismenjevanja, do vseživljenjskega opismenjevanja, se pravi, za vse ravni ali pa bom rekla vse stopnje in vse faze življenja. Je pa tudi medresorsko pripravljen, tako da so tukaj vključeni različni resorji, seveda nekateri bolj, drugi manj. In sem vesela tudi zaradi tega, ker pač tukaj se veliko pogovarjamo o tem in se nam javljajo tudi resorji in nam dodajajo ukrepe, ki jih oni že izvajajo, pa pač nismo, bom rekla, skozi to debato spodbudili tudi razmišljanja, kaj vse se že dogaja. In je res zelo bogat popis aktivnosti, ki jih izvajamo. Tako da bi rekla, da nas ti dosežki ali pa rezultati niso dobili nepripravljenih, ker veliko aktivnosti že vzporedno teče. Tako verjamem, da bomo s širšo podporo lahko bolj uspešni pri uresničevanju teh ciljev, ki pa razumem, da so skupni.

Hvala lepa.

Hvala državni sekretarki.

Želi še predstavnica s strani ministrstva zdaj v tem trenutku besedo? Potem bi dal besedo naprej dr. Janezu Vogrincu, vodji Delovne skupine za pripravo Nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja za obdobje 2023-2033. Izvolite.

Hvala.

Lepo pozdravljeni!

Tako kot je bilo danes že izpostavljeno, se z bralno pismenostjo ukvarjamo seveda tudi v okviru priprave Nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja. Res je, da tudi nismo čakali na zadnje rezultate PISA, ker smo spremljali, kaj se pravzaprav dogaja na tem področju že prej, in kot je bilo že omenjeno, tudi organizirali javno razpravo mnenj pred približno mesecem dni na to temo.

Naš program je nekako v zaključni fazi, kot je bilo danes že omenjeno. Predvidevamo v januarju, če boste seveda pripravljeni za to, da predstavimo ta dokument tudi pri vas in potem vse cilje in akcijske načrte, ki jih je potrebno izpeljati za dosego teh ciljev, tudi predstavimo širši javnosti.

Zakaj nas ti slabi dosežki na področju bralne pismenosti niso presenetili - zaradi tega, ker smo spremljali, kaj se dogaja na področju nacionalnega preverjanja znanja, kjer pravzaprav vsako leto dobimo povratne informacije o znanju, o dosežkih naših učencev. To, kar je morda na področju PISA še bolj zaskrbljujoče kot sami dosežki, pa je pravzaprav dejstvo, da je opaziti ta negativen trend in to na vseh področjih. Če se lahko pri matematični pismenosti tolažimo še s tem, da smo nad povprečjem, in da se pravzaprav lahko pri naravoslovni pismenosti tolažimo s tem, da smo v samem vrhu pravzaprav še vedno držav na tem področju, pri bralni pismenosti nimamo več nobene tolažbe, padli smo celo pod povprečje. Drži torej, podpovprečje držav OECD, drži seveda tudi to, da je negativen trend opaziti pri vseh državah, vendar tako velikega negativnega trenda, tako velikih razlik, kot je to v Sloveniji, pa pravzaprav ni v skoraj nobeni drugi državi. Analiza nacionalnih preizkusov znanja je dejansko pokazala, ne samo pri slovenščini, ampak tudi pri drugih predmetih, da imajo naši učenci v povprečju nižje število točk oz. nižje dosežke pri besedilnih nalogah, torej pri tistih nalogah, kjer se ne sprašuje samo po podatkih, ki jih je mogoče iz besedila enostavno izpisati, ampak ki zahtevajo globlje razumevanje besedila. To se zlasti pokaže pri matematiki in tudi pri naravoslovnih predmetih, recimo, pri fiziki v lanskem šolskem letu, kjer so bili zelo slabi povprečni rezultati. In ena od razlag je zagotovo ta, da je bilo veliko problemskih nalog, se pravi nalog, kjer so morali učenci prebrati besedilo, iz besedila izluščiti podatke in potem iz teh podatkov nekaj narediti. Torej, to je trend, ki ga dejansko opažamo že vrsto let.

PISA je pokazala tudi zelo velike razlike med spoloma na področju bralne pismenosti v Sloveniji. Ponovno moram poudariti - nič novega za tiste, ki natančno spremljamo nacionalne preizkuse znanja vsako leto -, ti pokažejo zelo velike razlike med spoloma, seveda v korist višjih povprečnih dosežkov pri učenkah. Torej, imamo bistveno več učenk, ki dosežejo tiste višje ravni znanja, višje povprečno število točk, in pa bistveno več učencev, ki dosežejo nižje povprečne dosežke oz. se uvrščajo pod slovensko povprečje. To je seveda tudi jasno sporočilo, jasen signal, da je potrebno razmisliti, kaj se pri slovenščini dogaja pri našem pouku, zakaj pravzaprav so vendar učenke nekoliko bolj motivirane, očitno, na področju bralne pismenosti. Tudi za branje kot učenci, če recimo to primerjamo z angleščino, pri nacionalnem preverjanju znanja iz angleščine takšnih razlik med spoloma niti slučajno ne opazimo in predmetna komisija za angleščino se, lahko rečem, velikokrat pohvali, da tudi uspe v nacionalni preizkus znanja vključiti takšno besedilo, ki je za oba spola zanimivo. Dosežki na nacionalnem preverjanju znanja tudi pokažejo, da so razlike med učenci znotraj šole bistveno večje, kot so razlike med šolami, kar pomeni, da slovenske šole delajo približno enako in da do teh razlik prihaja zaradi individualnih razlik med učenci, posledično tudi razlike med regijami v Sloveniji niso bistvene. Pri slovenščini so nekako približno sedem odstotnih točk. Nacionalni preizkus znanja sicer ni naravnan na ta način, ni oblikovan tako, da bi lahko neposredno delali primerjave med regijami iz leta v leto, ampak če pa pogledamo dosežke iz več generacij, je pa jasno, da imamo dve regiji v Sloveniji, ki sta vedno med najvišjimi dosežki, to sta Osrednjeslovenska regija in pa Gorenjska regija. Pravzaprav se ti dve, torej se učenci teh dveh regij uvrščajo vedno v sam vrh. Na drugi strani imamo pa Obalno, Kraško in Zasavsko regijo, kjer so pa učenci pravzaprav vedno pod povprečjem, torej pod slovenskim povprečjem. Kot sem omenil, ni nacionalni preizkus oblikovan na ta način, da bi lahko delali neposredne primerjave med regijami in tudi ne med leti, ampak vendar, nek trend pa je opaziti in smiselno bi bilo delati predvsem tudi s temi šolami, kjer se njihovi učenci uvrščajo pod slovensko povprečje.

Ker sem izhajal sedaj iz nacionalnega preverjanja znanja, bi omenil tudi to, da vsako leto naša komisija pripravi poročilo o nacionalnem preverjanju znanja. In v zaključku tega poročila imamo vedno tudi zelo konkretne usmeritve, kaj bi bilo smiselno pri pouku spremeniti, zato da bi se dosežki učencev izboljšali. In lahko rečem samo to, da se mi zdi zelo velika škoda, da se očitno teh priporočil, navodil, kakorkoli že to imenujem, ne jemlje bolj resno. Bom prebral samo iz letošnjega nacionalnega, torej iz poročila o nacionalnem preverjanju znanja, kaj so zapisali v predmetni komisiji za slovenščino. Torej, priporočajo, da naj učenci pri pouku vseh predmetov rešujejo naloge, ki preverjajo globlje razumevanje besedila in samostojno tvorjenje jezikovno pravilnih krajših besedil; da se jih naj spodbuja k razumevanju besedila kot celote, ne le posameznih odstavkov, k povezovanju podatkov iz raznih delov besedila, k prepoznavanju, luščenju iskanih podatkov iz niza več podobnih, k primerjanju več besedil in k temu, da neko trditev ali mnenje utemeljijo s podatki iz besedila. S tem želimo tudi opozoriti, da razvoj bralne pismenosti ni in ne sme biti razumljen kot odgovornost zgolj učiteljev slovenščine, ampak vseh, ki poučujejo v vzgojno izobraževalnem sistemu, pa tudi medijev, lahko dodam, tudi politikov, ki moramo ohranjati, morate ohranjati kulturo slovenske besede in seveda celotne družbe. To so zelo konkretna navodila, usmeritve iz poročila o nacionalnem preverjanju znanja. In kar je res zaskrbljujoče, da lahko iz leta v leto preberemo bolj ali manj podobne usmeritve. V praksi pa se očitno ne spremeni zadosti. Da pri bralni pismenosti ne gre zgolj za slovenski jezik, ve recimo tudi predmetna komisija za matematiko, ki je letos zapisala: »Ob reševanju besedilnih nalog naj učenci uporabljajo različne strategije branja z razumevanjem in strategije reševanja vključno s sistematičnim poskušanjem.« Skratka, tisto, kar je res pomembno zavedanje, je to, da če želimo delati na področju bralne pismenosti, če želimo razvijati to področje, je seveda potrebno zavedanje, da učitelji slovenščine ne morejo sami narediti zadosti, ne morem reči, da nič, ker lahko ogromno, ampak ne pa zadosti. Torej, to mora biti seveda zaveza vseh, ki so kakorkoli vpeti v vzgojno izobraževalni sistem in seveda tudi celotne družbe. Ker sem omenil nacionalni program vzgoje in izobraževanja, dokončnih rešitev ne morem niti ne želim še razlagati, dokler ne bomo imeli programa potrjenega, torej v mesecu januarju. Lahko pa seveda omenim nekaj razmišljanj, ki smo jih že opravili. Prvo razmišljanje je to zavedanje, da je seveda bralna pismenost osnova za učenje, zato je potrebno skozi celoten proces od predšolske vzgoje in dejansko skozi celotno življenje nameniti bralni pismenosti posebno pozornost. Na področju predšolske vzgoje je potrebno spodbujati predbralne spretnosti v tem obdobju. In kot je bilo danes že izpostavljeno, v to je potrebno vključiti tudi starše. Dejansko je potrebno razvijati kulturo branja in kulturo zavedanja, kaj bralna pismenost dejansko pomeni za uspešnost prav vsakega posameznika. Če bodo otroci tisti, torej, če bodo otroci imeli priložnost videti svoje starše, da berejo, če se bodo starši pogovarjali z otroki o prebranih knjigah, potem bo seveda tudi otrok razvil to navdušenje ali pa vsaj pozitiven odnos do branja. Tukaj bi izpostavil seveda tudi vse, ki smo vključeni v vzgojno izobraževalni proces. Torej, vsak vzgojitelj, vsak učitelj in drugi strokovni delavci v vzgoji in izobraževanju morajo ravno s svojim zgledom biti nek model otroku, da bo začel brati. Naslednja zadeva, ki jo je potrebno izpostaviti je razvijanje bralne pismenosti pri vseh predmetih, torej ne le pri materinščini, kar mora država spodbujati tudi v okviru kurikularne prenove, s tem, da je bralna pismenost, jezik kot takšen, splošni cilj kurikula, se pravi neka prečna kompetenca, ki se razvija dejansko pri vseh predmetnih področjih. Pri pouku je potrebno krepiti vlogo pisanja in tvorjenja besedil. Zopet ima tudi na tem področju tako država kot fakultete, ki izobražujemo prihodnje pedagoške delavce, izredno pomembno vlogo s stalnim strokovnim izobraževanjem. Z ustrezno ponudbo stalnega strokovnega izobraževanja.

Naslednja zadeva, ki bi jo želel izpostaviti je pa vprašanje učbenikov in vprašanje delovnih zvezkov, ki se uporabljajo v našem šolskem sistemu. Večkrat sem že izpostavil, da imam občutek, da je trenutno najboljši po mnenju nekaterih tisti učbenik in tisti delovni zvezek, ki je najbolj všečen. Kaj pa pomeni, da je najbolj všečen? Pomeni, da je zelo barvit in pomeni, da od otrok ne zahteva tako rekoč nič. Če bomo imeli še naprej učbenike in delovne zvezke, kjer bodo otroci vstavljali manjkajoče besede, kjer bodo morali samo poiskati, kateri pojem iz levega stolpca ustreza pojmu iz desnega stolpca in narediti povezavo med tema dvema pojmoma. Na ta način se seveda bralna pismenost otrok ne bo razvijala. Tukaj se bomo dejansko morali vprašati tudi o konceptu tako imenovane permisivne šole, računati na to, da bodo učenci razvili bralno pismenost samo na neki način, ki ne bo od njih zahteval nekega dejanskega napora in učenja, to seveda ne bo šlo. Do takrat bomo imeli na tem področju in tudi na drugih področjih ne samo slabe rezultate, ampak tudi padanje v naših dosežkih.

Zelo pomembno je, da imajo učitelji in drugi strokovni delavci zelo jasne usmeritve, kaj se od otrok v posameznem razredu pričakuje. Se pravi, jasno oblikovani standardi znanja, ki bodo omogočali spremljanje napredka vsakega posameznika na tem področju. Potrebno je zagotoviti diagnostično preverjanje učenčevega znanja na področju bralne pismenosti in sicer od obdobja predšolske vzgoje skozi celotno izobraževanje. Vesel sem, da se obeta sprememba na področju nacionalnega preverjanja znanja v smislu, da bo obvezen, torej obvezno tudi v tretjem razredu osnovne šole. Zdaj že kar nekaj let izvajamo poskus na tem področju. Slišal pa sem, bom rekel in upam, da se to na koncu vendarle ne bo zgodilo, da se tudi na tem področju predvideva izjema, torej, da nacionalni preizkus znanja v tretjem razredu naj ne bi bil obvezen za šole, ki izvajajo osnovnošolski program po posebnih pedagoških načelih. Dokler je nacionalni preizkus znanja v tretjem in v šestem razredu v formativni vlogi, dokler služi izključno samoevalvaciji dela šole, ni dejansko nobenega strokovnega argumenta, da katerakoli šola v Sloveniji ne bi sodelovala v nacionalnem preizkusu znanja. Če, če v šoli obravnavajo učno vsebino v drugačnem tempu, če določenih standardov ne morejo doseči, je to pač stvar interpretacije posameznega ravnatelja, posameznega učitelja, da bo staršem učencev znal razložiti, zakaj so učenci pri določeni nalogi dosegli nižje povprečne dosežke, kot jih dosegajo v slovenskem povprečju. Mislim pa, da si država ne sme privoščiti in to je pravzaprav pokazala tudi PISA, da en del učencev, četudi manjši del, pa vendarle pomemben del, izpade iz te povratne informacije, torej, da bi tudi izpadli iz obveznega nacionalnega preverjanja znanja v tretjem in šestem razredu osnovne šole.

Zakaj so ti podatki potrebni in pomembni, vidimo sedaj, zato, da lahko država sproti spremlja, kaj se na tem področju dogaja. Kot sem omenil že v izhodišču nas ti rezultati, nas, ki spremljamo dosežke na nacionalnem preverjanju znanja niso presenetili, šole pa potrebujejo te podatke za to, da lahko nemudoma diferencirajo in tudi individualizirajo nadaljnje delo na tem področju in tistim učencem, za katere ugotovijo, da imajo težave na področju bralne pismenosti seveda na ustrezen način prilagodijo pouk in jim pomagajo, da bodo na tem področju napredovali.

Morda za zaključek samo še odgovorim na to, kar ste na začetku izpostavili, veliko je bilo projektov v Sloveniji na tem področju, ki so bili uspešni, tudi mednarodne raziskave so takrat pokazale, da so naši učenci napredovali. Kje pa se pojavi težava? Ko se projekt zaključi, ni sistemske rešitve in projekt zamre, namesto, da bi se tiste stvari, ki so uspešne, ki so dobre vpeljale v celoten šolski sistem. To pa je dejansko tudi odgovornost ne samo šolske politike, ampak politike na splošno, da zna podpreti tiste projekte, ki so dobri v za učence in za celoten šolski sistem. Hvala lepa.

Ja, hvala dr. Ogrincu za zelo nazorno... / medsebojno pogovarjanje/ Smo še pri predstavitvi? Bi zaključil s predstavitvami, pa potem dajem naprej besedo predstavniku Zavoda za šolstvo, dr. Vinku Logaju. Izvolite.

Hvala lepa. Lep pozdrav vsem skupaj!

Torej, na Zavodu za šolstvo spremljamo ves čas tako rezultate mednarodnih raziskav kot tudi analize, ki jih pripravlja Državna komisija za nacionalno preverjanje znanja. Zdaj tu ugotavljamo, da gre za vprašanje ene zelo kompleksne problematike, ko se pogovarjamo o bralni in drugih pismenostih. In sicer, da je to vprašanje zelo tesno povezano z vso kompleksnostjo vzgojno izobraževalnega procesa. Namreč, če pogledamo tudi rezultate te mednarodne raziskave pa pogledamo področje akademskih znanj, kjer so relativno visoka v slovenskem šolskem prostoru, na drugi strani pa, potem aplikativnih znanj, kompetenc, počutja, kar je bilo danes že na nek način omenjeno, potem se postavi vprašanje vpliva okolja, ko govorimo o bralni pismenosti, rabe delovnih zvezkov in drugih učnih pripomočkov, z možnosti prilagajanja procesa vzgoje in izobraževanja, zlasti v prvem vzgojnem izobraževalnem obdobju, z zmožnostim otroka glede na njegovo razvojno stopnjo. To se nam zdi eno od zelo pomembnih vprašanj. In tisto, kar je iz raziskave zelo očitno, da v slovenskem šolskem prostoru je zelo pomanjkljiv ta prenos znanja v konkretne situacije, se pravi, raba pridobljenega znanja. Zdaj kljub trendom padanja na celotnem območju držav OECD se nam zdi, da je treba izredno veliko pozornost posvetiti povečanju deleža tistih učencev, oz. tistih dijakov, ki dosegajo najvišje nivoje tu. Tu imamo izredno slab rezultat, smo, če je v povprečju OECD približno 7 % takih, je na v Sloveniji takih 4 %. Nekatere stvari so nam že pokazale analize učnih načrtov, ki smo jih opravili pred kurikularno prenovo. Tu se je pokazalo, da je v učnih načrtih preveliko število ciljev. Da iz tega nastaja na neki način prenatrpanost učnih načrtov in primanjkovanje časa za poglobljene razprave in delo z učenci v šolskem prostoru, zato tudi ob načrtovanju same prenove učnih načrtov, načrtovano je, da jih prenovimo 216. In sicer v tem obdobju imamo imenovanih preko 400 strokovnjakov, ki pripravljajo učne načrte in hkrati aktivnosti usklajujemo tudi z nacionalno komisijo, ki pripravlja nacionalni program. Poteka pa tudi prenova kurikula za vrtce, kjer je posebna pozornost posvečena tudi razvoju zgodnje pismenosti. Na sistemskem delu, torej pri prenovi učnih načrtov in kurikuluma za vrtce vidimo reformni del, zlasti o skupnem učnem načrtu za prvo vzgojno izobraževalno obdobje, kjer bodo izpostavljeni cilji posameznih predmetov pa vendarle naj bi bile aktivnosti usmerjene tudi v samo interdisciplinarnost. Vzpostavili smo tudi sodelovanje s strokovnjaki iz tujine, iz tistih držav, kjer so pri rezultatih PISE dosegli višji nivo od bralne pismenosti kot v Sloveniji, kljub temu, da v večini držav pada. In pa z naslednjim šolskim letom torej to naj bi, ti učni načrti naj bi bili prenovljeni do 1. 9. oz. bi začeli veljati 1. 9. 2025. Nov način izvajanja in organizacije razširjenega programa, ki je pa namenjen tudi poglabljanju vsebin in razvoju različnih vrst pismenosti pa naj bi stekel 1. 9. 2024 in bi se sukcesivno, potem na enem delu šol, potem bi se pa sukcesivno uveljavil v celotnem osnovnošolskem prostoru.

Zdaj, glede na odnosni del, ki je tudi izpostavljen v tej raziskavi se nam zdijo zelo pomembne aktivnosti na področju zagotavljanja varnega in spodbudnega učnega okolja in pa aktivnosti na področju integritete, ker ocenjujemo, da če inštitucija in posamezniki delujejo skladno z višjo stopnjo integritete in to vpliva, potem tudi na medsebojne odnose in drugačne aktivnosti v šolskem prostoru, tako da sta to dve področji s katerim, na katerih že razvijamo določene aktivnosti s šolami. Potem imamo čisto konkretno v marcu predvideno eno širše srečanje z učitelji razširjenega programa, kjer je poudarek na vsebini bralne pismenosti, ravno tako v tem za poudarek na področju naravoslovne in matematične pismenosti v juniju za učitelje matematike in naravoslovja in konec avgusta, potem za vse ravnatelje po celotni vertikali, kjer želimo predstaviti in izpostaviti konkretne aktivnosti. Verjamemo, da bo tukaj tudi nacionalni program nakazal še nekatere podrobnejše aktivnosti v bodoče, hkrati pa v operativni del spravljamo tudi akcijski načrt, ki izhaja iz nacionalne strategije za bralno pismenost.

Tisto, kar nam predstavlja velik izziv so pa dejavniki, na katere nimamo neposrednega vpliva in zagotovo vplivajo na bralno pismenost od ne vem bralne kulture v širšem prostoru izredno agresivnega delovanja založnikov z delovnimi zvezki, kar je omenil že dr. Vogrinc, kar posredno potem vpliva tudi na določene, na določene dosežke učencev in dijakov. Tu vidimo potrebo po sodelovanju s knjižnicami na regionalnem nivoju, različnimi nevladnimi in drugimi inštitucijami, ki bodo tudi promovirali potrebo po poglobljenem branju in pa razvoju bralne kulture. Tu smo v slovenskem prostoru v nekem nasprotju. Na eni strani imamo neznosne pritiske v razvoj digitalne pismenosti in digitalnega branja ob množični uporabi elektronskih medijev, ki jih otroci danes uporabljajo. Na drugi strani pa rezultate raziskav, ki pravijo, da je poglobljeno, da poglobljeno branje otežuje branje iz ekranov, sploh pri populaciji, ki se opismenjuje in to, se mi zdi, so taki širši družbeni izzivi, ki jih bomo verjetno morali skupaj naslavljati v širši prostor in angažirati tudi medijski prostor, da bo pri tem sodeloval.

Hvala lepa.