Zdaj smo pa sklepčni. Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam

Začenjam 5. nujno sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide.

Obveščam vas, da se zadržani s seje ne morejo udeležiti: Marijan Pojbič. Drugače bo pa z nami Andreja Zabret namesto Nine Maurovič, Jani Möderndorfer namesto Mojce Žnidaršič, Jože Tanko namesto Karmen Furman, Franc Rosec namesto Suzane Lep Šimenko in Matej Vatovec namesto Miha Kordiša. To je to.

Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov za spremembo dnevnega reda ugotavljam, da je določeni dnevni red seje, kot ste ga prejeli s sklicem, tak kot ste ga prejeli.

Dnevni red je minimalna plača v Republiki Sloveniji.

Na sejo smo vabili Ksenijo Klampfer, ministrico za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Zdravka Počivalška, ministra za gospodarski razvoj in tehnologijo, urad Varuha človekovih pravic, Obrtno-podjetniško zbornico Slovenije, Gospodarsko zbornico Slovenije, Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije, Konfederacijo sindikatov Slovenije, Pergam in dodatno smo vabili še Konfederacijo slovenskih sindikatov, Delavsko svetovalnico in Center za informairanje sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij.

Pozdravljam vse.

Pričenjam 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - MINIMALNA PLAČA V REPUBLIKI SLOVENIJI. Zahteva poslanske skupine SDS za sklic nujne seje odbora z dne 7. 11. 2018 je objavljena s sklicem. Gradivo minimalna plača, primerjalni pregled Raziskovalno-dokumentacijskega sektorja Državnega zbora Republike Slovenije z dne 4. 1. 2017 je objavljen s sklicem.

Besedo dajem predstavniku predlagatelju najprej, gospodu Jožetu Tanku.

Hvala lepa za besedo. No, mi smo 7 novembra vložili to gradivo. Jaz bi morda se tu opravičil, da je ta naš naslov morda nekoliko pomanjkljiv. V tem našem gradivu gre za to, da se bi tu opravila razprava minimalna plača ali minimalna urna postavka, tako kot sledi iz tega našega gradiva.

Zdaj, naš namen ni, da bi kakorkoli posegali v to, kar je bilo vloženo s strani Levice v podpori koalicije. Nimamo nobenega namena, da se kakorkoli obide socialne partnerje v tem postopku. Želimo pa, da se na osnovi nekaterih praks, ki se pojavljajo v tujini, predvsem v nekaterih močnih ekonomijah, da se tudi pri nas opravi razprava o tem, kateri model za obračunavanje je primernejši, boljši, kompletnejši in transparentnejši, predvidljivejši in tako naprej. Ali je to obstoječi model po katerem se pač določa minimalna mesečna plača, ali pa model, kjer bi določili minimalno urno postavko.

Zdaj, mi se tu v tem gradivu nismo opredeljevali, ne do ene, ne do druge rešitve. Mislimo pa no, da je morda glede na stopnjo razvoja države, glede na pravzaprav stalne težave s tem, kaj minimalna plača je, kolikšna je, kaj minimalna, katera košarica, ne, ki je v minimalni plači, ali pa katera se iz nje izloča in tako naprej, da bi mogoče poskusili narediti korak naprej in da bi razmislili tudi morda o kakšni drugi možnosti.

Zdaj, mi v tem našem gradivu pač predlagamo dva sklepa, ne. Predlagamo, da se opravi javna predstavitev mnenj, tu je napisan rok 30 dni, mislim da je predlog kot dokaj korekten. Tu je možnost dana vsem, da se do zadeve opredeli. To je naš drugi predlog sklepa. Prvi predlog sklepa pa nalaga Vladi, ali pa predlaga Vladi, da bi skupaj s pristojnimi ministrstvi, institucijami, ki sodijo v ta del in socialnimi partnerji opravila analizo minimalne urne postavke.

Mi smo tu predlagali, da se to naredi v 30-dnevenm roku. Vemo, da je to prekratek rok, ne, če bomo prej naredili javno predstavitev mnenj. Ta rok zdajle že predlagam, da se popravi na 60 ali pa 90 dni in da se dobi dovolj časa, da se pravzaprav pripravi analiza, ne vem, prednosti, koristi, oziroma če rečem po domače, neka SWOT analiza obeh sistemov.

Jaz menim, da je to možno narediti, menim, da je to smiselno narediti. Tudi kolegi, ki so predlagatelji te toče, je pa potem na Vladi, ali pa tudi ekonomsko-socialnih partnerjih a ne, da se, ali pa skupaj odločimo, kako bomo ravnali naprej, ko bomo dobil iv roke te analize in izhodišča.

Mi ne preferiramo nobenega sistema, ne. Menimo pa da je prav, da se to opravi, ne, na nek tak primeren način. Časa imamo dovolj. Obveznosti, da tega ne bi oziroma ovir, da tega ne bi naredili, mislim, da ni ne.

Je pa potem, kot sem že prej omenil na vseh nas, da na osnovi ugotovitev predlogov rešitev, ki bodo, ali pa, ki so možne, se pač nekako odločamo v katero smer bi se ta sistem razvil. Ali ohranjamo obstoječi sistem, ali pa morda preidemo na neko novo rešitev, ki jo pač imajo in jo poznajo recimo v Nemčiji, v Angliji oziroma Veliki Britaniji, Franciji pa še kje.

Jaz mislim, da je, da še to povem, naš namen razprave ni zdaj nobena polemika, ne s tem, kar je vloženo, ni noben namen česarkoli, mnenja pa smo no, da bi to razpravo morali voditi predvsem v to smer.

Mislim, da nam je vsem v interesu, da spoznamo, ali pa se seznanimo z argumentacijo prednosti ni koristmi enega ali drugega modela in se potem odločamo kako, katero smer bi peljali naprej. Toliko predsednik mogoče v uvodu. Mislim, da zadostuje in se vam zahvaljujem za besedo.

Hvala lepa, gospod Jože tanko. Besedo želi mogoče predstavnik ministrstva, državni sekretar Tilen Božič?

Hvala za vabilo in hvala za besedo na to zanimivo temo, ki tudi iz drugih razlogov je v teh tednih dokaj aktualna. Prvo, kar nekako kot ministrstvo moram izpostaviti, je to, da razprava o tem, se pravi gre predvsem za eno razliko v konceptih. Se pravi v pristopu, kako pristopati k določanju, se pravi v nekem primeru minimalne, neke mesečne plače na mesečni ravni oziroma morebiti na urni ravni. Zdaj, pristop države imajo različen. Večina ima pristop, ki je sličen našemu, je pa tudi nekako zgodovinsko pogojen, se pravi, če pogledamo tisti anglosaksonski krog, tisti lahko v določenih primerih bolj prisegajo na urno postavko, v našem primeru oziroma v našem okolišu pa predvsem na mesečni ravni. Ta ustroj je vezan, se pravi ta zgodovinski pogled je tudi zaradi tega pomemben, ker odvisno od način kako se določa ta minimalni znesek, se potem to odraža v vseh podsistemih oziroma v vseh zadevah, ki se navezujejo na to plačo. Se pravi, bodisi če gremo pogledati kaj se dogaja z ustrojem kolektivnih pogodb, kaj se dogaja z davčnim sistemom, pristopom k obračunu plač in tako naprej. Se pravi, je to vse nekako med sabo povezano in morebitna sprememba oziroma prehod na nov sitem bi pomenil zelo velik zalogaj, ker bi se dejansko mogli v vse te podsisteme in pristope, se pravi, spustiti, jih spremeniti, ob tem pa je težko ve tem trenutku reči, ali ta sistem sam po sebi prinaša neke rešitve, ki bi bile boljše, bolj učinkovite, tudi zaščitenje nekih pravic delavcev. Mi imamo v določenih primerih tudi določeno minimalno urno postavko. Najbrž poznate začasno občasno delo, ko se pogovarjamo o študentih, dijakih, ko se pogovarjamo tudi o upokojencih in tam je ravno v tem smisel, da ne gre za neko stalno, se pravi trajno delo ali zaposlitev, ampak gre res za občasno delo in zaradi tega je bil tam tudi ubran ta pristop, da se pa določi na urni ravni neka minimalna postavka. Druga reč, ki bi jo tu mogoče še izpostavil je to, da tukaj konceptualno, se pravi se pogovarjamo predvsem o formi, kadar govorimo o mesečni ali morda urni definiciji in v povezavi z minimalno plačo so pa nekatere razprave, se pravi vsebinskega tipa dosti bolj na udaru in bodo tudi v teh tednih bolj na udaru. Tukaj govorimo predvsem o tem, na kakšen način izpeljati ta socialni dialog, kako zastaviti rešitve v zakonu, v vsebinskem smislu tudi kako je postavljena formula, kaj ta upošteva, se pravi, ali se pogovarjamo res o življenjskih stroških, ali se pogovarjamo morda v navezavah na produktivnost, se pogovarjamo na ohranjanju vrednosti, kar bi pomenilo, da bi se navezovali morda na inflacijska gibanja, se tu nanašamo na prerazporedite, se pravi govorimo o upoštevanju morebiti tudi gospodarske rasti, ustvarjene dodane vrednosti in kako se ta deli. Od tu naprej tudi, seveda vsebinski razmisleki bodo šli v smeri dodatkov na kakšen način, kakšen pristop. In to so tiste zadeve, do katerih se bo treba tudi v prihodnjih tednih seveda opredeljevati, vendar v povezavi z enim drugim predlogom. Iz teh razlogov tudi na ministrstvu smo mnenja, da sklepi oziroma da sklepi ki so predlagani v tem gradivu - jih ne podpiramo, no, iz naše strani, ker ocenjujemo da tukaj posebnega doprinosa tudi k temu procesu, ki je zelo pomemben ne bi bilo. Je pa potem seveda tu treba izpostaviti tudi prioriteto trenutno Ministrstvo ta delo, družino, socialne zadeve in tudi zavezo ministrice, da v naslednjih dneh in tednih izpeljemo tale socialni dialog povezan z drugim predlogom, da nekako zberemo tiste opazke, ki se bodo zbrale, tudi analitične podlage dodelamo in tako naprej, priključimo mnenju Vlade in to tudi posredujemo predlagateljem, se pa seveda za kakršnakoli vprašanja in za prispevke k razpravi danes na razpolago, danes tudi tukaj z gospodom Bobovnikom.

Hvala.

Hvala za vaša pojasnila.

Besedo dajem vabljenim na sejo. Če ni – dobro, se mi je zdelo čudno … Izvolite, Borut Meh, beseda je vaša.

Lepo pozdravljeni vsi skupaj.

Danes, ko govorimo o minimalni plači stališče Obrtno-podjetniške zbornice je zelo jasno. Mi se borimo za dostojne plače, za dostojne neto plače. Seveda ne na račun, se pravi, gospodarstva, ne na račun delodajalcev, ampak na račun previsokih prispevkov države. Vi veste, da OEC, poročilo katerega smo dobili, navaja, da smo država z največjo obremenitvijo – dve državi sta še za nami – na prispevkih na plače. Mi smo trdno prepričani – v kolikor se ti prispevki znižajo, seveda in delavec dobi potem večjo neto plačo, bi delavec lahko več trošil in seveda na drugi strani bi država skozi potrošnjo dobila – skozi, mislim, skozi potrošnjo in skozi DDV dobila mnogo več kot pa sedaj, ko dejansko obremenjuje s temi visokimi prispevki in davki delodajalce in neposredno tudi delavce. Mi moramo reči, da smo na Obrtno-podjetniški zbornici izvedli tudi anketo, tisoč 450 anketirancev nam je odgovorilo. 99 % teh anketirancev je odgovorilo, da so za dvig minimalne oziroma plače, neto plače, na račun dohodnine. To tudi mi zagovarjamo.

Seveda, na drugi strani je pa treba razumeti – jaz upam, da prisotni za tem omizjem razumete tudi gospodarstvo -, da se mi soočamo z gospodarstvom v Evropski uniji, da ne rečem svetovnem gospodarstvu. Kateri nam narekuje, kako moramo delati, in seveda, da smo lahko konkurenčni temu gospodarstvu, moramo zadnje čase predvsem zniževati svoje cene storitev in proizvodov. Na drugi strani pa zopet povečevati nekako stroške dela - na ta način tu vse skupaj nekako ne pije vode.

Na drugi strani, ko danes govorimo o minimalni plači, ko govorimo o plači, se je treba vprašati – zakaj država se enkrat ne odpove nekaj svojemu prihodku in da to delavcu? Poglejte, vse to, kar sedaj država namerava dvigniti, bo zopet dobila več država kot delavec. Takole imamo naš – naš izračun kaže takole: leta 2020 bo minimalna plača znašala 700 evrov. Kar pomeni, da se bodo stroški delodajalca povečali za 10 % oziroma 100 evrov. Delavec bo dobil 60,40 evra neto več, ostalo pa bo dobila država. Zakaj država se ne odpove tudi temu delu?

Seveda na drugi strani - o minimalni plači se govori izvzetek vseh dodatkov, se pravi dodatke za posebne pogoje, poslovna uspešnost in dodatek na delovno dobo. Dodatek na delovno dobo pripada vsakemu delavcu. In zato bo to najbolj udaril starejše delavce. Zaradi tega pač ker bo starejši delavec postal tudi zaradi tega težje zaposljiv, ker bo tudi dražji, se delodajalce ne bodo nekako odločali za zaposlitev teh delavcev.

Seveda zdaj, ko smo v konjunkturi, to ni problem, ampak svetovni ekonomisti nam že narekujejo novo gospodarsko krizo, za katero pravijo, da bo še hujša kot sedaj. Tudi to je treba imeti v uvidu. Mi na Obrtno-podjetniški zbornici imamo pa tudi pripombo oziroma kritiko na Vlado, da je šla to minimalno plačo oziroma dvig te plače nekako skupaj s koalicijskimi partnerji dala direktno v proceduro Državnega zbora. Predsednik Vlade na zadnji seji Ekonomsko-socialnega sveta je nam socialnim partnerjem zagotovil, da ničesar se ne bo dogodilo v kolikor ne bo dobil soglasja od socialnih partnerjev in seveda da se bo v tem tudi razpravljalo. Seveda sedaj slišimo, da bo ta minimalna plača ali plače zopet prišle na dnevni red Ekonomsko-socialnega sveta. Upam, da se bodo držali tudi tega, da če se bomo zedinili s socialnimi partnerji, potem bo to predsednik oziroma Vlada tudi to upoštevala. Seveda nas tudi moti to, da je Ministrstvo za delo, se je pred povišanjem minimalne plače za Ministrstvo za delo, za povišanje minimalne plače ne bo več treba posvetovati s socialnimi partnerji. To določilo namreč črtano v novem predlogu zakona o minimalni plači. Zato jaz mislim, da na vse zadnje je pa treba vsako minimalno plačo, ne minimalno, vsako plačo vsak dvig prispevkov, davkov ali obremenitev gospodarstva o tem razpravljati na Ekonomsko-socialnem svetu, ker gospodarstvo je le tisto, ki polni državni proračun. Zato bi zelo želel, da v bodoče naredimo res, da se posvetujemo, da vzpostavimo dialog med socialnimi partnerji in potem naredimo nekaj dobrega za slovensko obrt in podjetništvo in seveda za vse zaposlene v tej državi. Hvala lepa.

Hvala lepa za vašo razpravo. Še kdo? Gospod Samo Hribar, izvolite, beseda je vaša.

Lepo pozdravljeni. V imenu Gospodarske zbornice se oglašam. Predlogi za povečanje minimalne plače so v Sloveniji zelo pogosti in seveda dobijo široko podporo, ker so pravičnejši in socialni, vendar so ponavadi brez nekih analiz posledic, ki bi jih tako povečanje prineslo. Zato je za nas na Gospodarski zbornici predlog, da se opravi tudi analiza minimalne urne postavke in javna predstavitev mnenj sprejemljivo. Mi pogrešamo pri tovrstnih projektih, da bi se vključilo strokovno javnost in da bi se z argumenti razpravljalo o tistih predlogih, ki so na mizi. Pozdravljamo tudi to, da bi se ob javni predstavitvi in analizi spoštovalo tudi socialni dialog, ker je minimalna plača pravzaprav nekaj, ker vpliva na številne druge postavke v držav, ne samo neposredno na plačno politiko v podjetjih, tudi na socialne transferje, na pokojnine in na koncu seveda tudi na javno porabo.

V dosedanjih razpravah o minimalni plači se je poudarjalo predvsem ta socialni vidik. Kot rečeno pa se je nekje izgubilo kakšne bi bile lahko posledice in predvsem na koga bi ta povečanja lahko vplivala. Po naših analizah je problem minimalne plače ne samo problem tistih, ki jo prejemajo, ampak je predvsem problem tistih dejavnosti, ki imajo nizko dodano vrednost. Res je, v Sloveniji smo v zadnjih letih ustvarili nadpovprečne gospodarske rasti tudi rasti produktivnosti tudi dobičke, ne nazadnje za vašo informacijo, če mogoče kdo tega ne ve, 20 milijard slovenskega izvoza ustvarijo podjetja, ki imajo dodano vrednost več kot 60 tisoč evrov dodane vrednosti na zaposlenega. Za primerjavo, recimo, Gorenje ima 34 tisoč evrov dodane vrednosti. Se pravi, da imamo podjetja, ki so istočasno na istem vozu kot so tista podjetja, ki imajo pa zelo nizko dodano vrednost. In mi imamo v tem trenutku v Sloveniji 70 tisoč zaposlenih v podjetjih, ki ustvarijo manj kot 20 tisoč evrov dodane vrednosti. In imamo 52 tisoč zaposlenih v podjetjih, ki ustvarijo manj kot 18 tisoč evrov dodane vrednosti. Se pravi, ta podjetja vse, kar ustvarijo, že v tem trenutku namenjajo za plače. In seveda je potem vprašanje, kako bi zdaj dvig minimalne plače vplival na razvoj takih podjetij. Se pravi, da v analizi pričakujemo tudi, kaj se bo s temi podjetji zgodilo. Ker mnoga izmed teh podjetij so najprej partnerji javnega sektorja. V situaciji, ko so se plače v javnem sektorju povečevale, ko se je tudi z ZUJF in podobno omejevalo javno porabo, so številni direktorji v javnem sektorju neusmiljeno podpisovali tista javna naročila, ki so uspela za najnižjo ceno. Se pravi, da imamo podatke o tem, da so mnogi v javnem sektorju uspeli zato, ker so ponudili ponudbo, ki ni pokrila niti tedanje minimalne plače. In to so posledice, na katere bi morali pri tem, kakšen model minimalne plače bomo v Sloveniji sprožili, imeti pred očmi. Ker nenazadnje je minimalna plača v Sloveniji – seveda je nizka. Ampak, kot rečeno, taka je dodana vrednost. Vendar ta minimalna plača se je v zadnjih osmih letih povečala za 41 %, medtem ko se je povprečna plača povečala za 11 %. In v dejavnostih, ki sem jih naštel, bi povečanje minimalne plače pomenilo, da bi bilo razmerje med minimalno plačo in povprečno plačo v teh podjetjih 75 %. Saj to je vsakomur jasno, da taka podjetja dolgoročno na trgu ne morejo obstati. Vendar je pa vprašanje, kakšna je alternativa, kakšna je tista ekonomska in socialna politika, ki bi dala odgovore na te dileme, ki bi jih ta sprememba sprožila.

Če sklenem – razprava o minimalni plači je potrebna, spremembe so nujne, vendar pa planiramo, da ustrezne inštitucije in oddelki pri vladi pripravijo analize posledic, ki jih bo kakršnakoli sprememba minimalne plače povzročila. Hvala lepa.

Hvala za vaš prispevek. Se zahvaljujem.

Besedo ima Anita Ogulin iz …

Najlepša hvala.

Spoštovani gospe in gospodje, hvala lepa, da sem lahko spet malo z vami.

Poslušam, kaj vse je potrebno. Poslušam, kakšne bodo družbene posledice, če se lotimo teh minimalnih plač malo hitreje, kot smo vajeni sicer. Ampak – se vi zavedate – vsak dan na naša vrata trkajo zaposleni, onkološko bolni ljudje, ki si ne upajo na bolniško. Zato ker je tako minimalna, da ne morejo preživeti svojih otrok. Vsak dan trkajo ljudje, kjer sta oba starša zaposlena, ne zmoreta osnovnih življenjskih stroškov. Danes smo reševali tri deložacije zaposlenih ljudi z minimalno plačo. Se zavedate družbenih posledic otrok, ki živijo v takih družinah? A je kdo od vas kdaj doživel minimalno plačo in skušal z njo preživeti? Ali se zavedate, kaj sporočamo mi otrokom, ki ne morejo razvijati svojih potencialov, dragi moji? In vi se danes pogovarjate, kakšne družbene posledice bodo, če bomo ljudem, ki ne zmorejo – pa garajo po 10, 12 ur – preživeti s plačo, ki jo dobijo. Poleg tega prihajajo k nam ljudje, ki imajo po tri dela. Tri delovne obveznosti v enem dnevu, zato da recimo so na nuli skozi mesec. A se vprašate, kdo se ukvarja z njimi otroki? A se vprašate, kako je organiziran v tej družbi – kako je organizirano varstvo otrok? A je organizirano popoldne in ponoči, ko zahtevajo delodajalci aktivnost naših mam in očetov? A se sploh vprašate, v kakšni družbi mi živimo? In veste, kaj bi pričakovala danes? Da se vprašamo kot družba in kot država, ali želimo v tej državi kvaliteto življenja za vse državljane? Ali želimo še naprej to družbo raztegniti v mnogo razredov, nevrednih, malce bolj vrednih in pa seveda nadvrednih?

Strinjam se, da je potreben socialni dialog, ampak dragi moji, vi ga imate že nekaj let. In kaj to pomeni za vsakdan človeka, ki živi v tej državi, ki jo ima rad, ki bi bil rad ponosen na to državo? Mladi odhajajo. Niti eden od otrok, pa jih imamo ta trenutek na tisoče v Botrstvu in v drugih projektih, tudi verigo dobrih ljudi smo vzpostavili. Poznate, kaj vse s POP TV delamo, da bi jim pomagali, zaposleni so in če je zaposlenih 80 % prosilcev, naše baze, potem se vprašajte, kako bomo mi jutri?

Govorite o urni postavki, hvala lepa za predlog, ampak gospodje, tukaj je človeku dostojen dopust. Tukaj je bolniški stalež. Kje je urna postavka, v teh zgodbah? Dajmo se vprašat, dajmo biti pravični, dajte biti pošteni do soljudi. Mi smo vam dali glas preprosto zato, da slišite, kaj se dogaja v tej državi.

Ne želite vseh zgodb, samo današnjega dne, ki smo jim priča mi in ki jih rešujemo. Verjamem, da jih ne želite, ampak res vplivam na vse vas in vas prosim, tukaj smo vsi členi te države in kdo pa je bogastvo neke države, če ne ljudje?

Želite še kaj? Jaz vas samo prosim, danes smo v imenu nevladnih organizacij prišli zato, da damo podporo noveli zakona o minimalni plači. Dajte si rok, maksimalno 30 dni, da jo sprejmete, da apelirate na svoje sovrstnike v Državnem zboru, da jo podpre in da ljudem izrazite dostojanstvo.

Za 65 evrov gre. Za eno položnico za vodo, komunalo ali elektriko. Vi veste, kajne, da če po mesecu dni ne plačate položnice za elektriko, vam jo pridejo odklopit in imate 160 evrov dodatnih stroškov, zato, ker niti 65 evrov ne zmorejo.

To je vaše spoštovanje do sodržavljanov. Hvala lepa.