Ugotovili smo, da smo sklepčni. Pozdravljam vse vabljene, naše goste, pozdravljam članice in člane Odbora za kulturo!  Pričenjam 4. sejo Odbora za kulturo. Obveščam vas, da so zadržani in da se te seje ne morejo udeležiti naslednji poslanci: Felice Žiža ni Zmago Jelinčič Plemeniti. Obvestila o morebitnih nadometnih poslancih pa še nismo prejeli. S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red seje odbora. 1. točka je Letno poročilo Slovenske tiskovne agencije za poslovno leto 2018, pod točko 2 imamo Poročilo o delovanju Nadzornega sveta RTV Slovenija v letu 2018 in pod točko 3 imamo Problematiko izdajateljev TV programov s statusom posebnega pomena. Ker v poslovniškem roku nisem prejela nobenih predlogov v zvezi z dnevnim redom seje, je določen takšen dnevni red seje, kot je bil predlagan s sklicem. Smo pri 1. TOČKI DNEVNEGA REDA in v zvezi s to točko ste prejeli gradivo, ki je objavljeno na spletni strani Državnega zbora, to je Letno poročilo STA z dne 20. 3. 2019, potem mnenje Državnega sveta z dne 19. 4. 2019. K obravnavi te točke dnevnega reda sem vabila Ministrstvo za kulturo, Državni svet, potem gospod Bojan Veselinovič, direktor Slovenske tiskovne agencije, dr. Marko Hočevar, predsednik nadzornega sveta STA. Torej besedilo dajem predstavniku predlagatelja, to je predsednik nadzornega sveta STA, dr. Marko Hočevar. Prosim.

Hvala lepa, predsedujoča, za besedo. Lepo pozdravljeni! Glede na to smo kar večina prvič skupaj pa najverjetneje tudi zadnjič, saj sem bil 8 let predsednik nadzornega sveta in mi mandat poteče, je današnji dan tudi za mene en tak poseben dan in bi vas rad malo seznanil s poslovanjem STA ne samo v preteklem letu, ampak celo malo v celem tem obdobju, ko smo delovali. Že zdaj lahko rečem, da je STA v dobri kondiciji razen neke malenkosti, ki jih bom na koncu izpostavil. Da je STA v dobri kondiciji je zasluga tudi Državnega zbora oziroma tega odbora, saj smo pri vas zmeraj dobili podporo tako okrog delovanja, kakor tudi financiranja, kar je, bomo kasneje videli, eden večjih problemov še, ki je ostal v samem delovanju. Tisto, kar je pomembno in zakaj je STA dobro podjetje, je tudi to, da se politika ni vmešavala v same storitve STA in lahko rečem, da v vsem tem 8-letnem mandatu ni bilo nekih urgenc okrog tega, kako STA poroča, kar kaže tudi na visoko zrelost naše politike. Nadzorni svet, ki deluje, kot rečeno, jaz sem 8 let, zdaj nam bo potekel mandat, drugi sestavi nadzornega sveta, je po mojem mnenju zelo v redu sestavljen, da imamo dobro zakonsko podlago pri sestavi nadzornega sveta, saj v njem delujemo ljudje z različnimi kompetencami, z različnimi profili, spoli, starostjo in to je tudi en tak garant, da lahko podjetje posluje in dela samostojno. Ko boste pogledali poročilo nadzornega sveta boste videli, da ni bilo veliko sej, da se število sej iz leta v leto skoraj ne spreminja. Dve seji namenimo letnemu načrtu, ki je pomemben dokument, saj je to vir za financiranje STA in pa 2 seji samemu letnemu poročilu, ki je pred vami. Nismo imeli izrednih sej, kar zopet kaže na neko stabilnost poslovanja, smo pa že zelo zgodaj v mandatu uvedli sistem, da imamo tudi mesečno poročanje oziroma mesečne seznanitve s poslovanjem STA in pa tudi redno se dobivamo s svetom delavcev, tako da smo informirani sproti, ne čakamo samo na te naše redne seje. Kar se samega poslovanja STA tiče, lahko rečem, da smo večino strateških ciljev, ki smo si jih postavili, dosegli. Tisti, ki sete bili kdaj z nami boste vedeli, da se je STA preselila iz nemogočih prostor, da smo prešli v lastne prostore, ki omogočajo - seveda, ki so nek vir za boljše novinarsko delo, predvsem pa, kot boste videli v poročilu, je tudi zelo ugodno ta preselitev vplivala na same stroške poslovanja. Drugo, strateški cilj, ki je bil pred nami je bila informatizacija poslovanja procesov. Tukaj smo imeli težave, so bila določena tveganja in smo zdaj tako kadrovsko kakor tudi po samem informacijskem sistemu stvari sanirali, čeprav je tukaj še zmeraj polje za izboljšave. Rad bi poudaril predvsem razvojno naravnanost STA. Kot boste videli, veliko je bilo novih storitev uvedenih, veliko sodelujemo tudi z raziskovalnimi inštitucijami in smo v dogi digitalizacije in tudi v STA tukaj ne zaostajamo in gremo pogumno v dobo robotizacije oziroma digitalizacije sporočil in smo tudi tukaj na tem trgu, tudi samem tržnem delu zelo uspešni. Rad bi izpostavil kadrovski vidik STA, ta se mi zdi izredno pomemben. STA je pomembna inštitucija predvsem tudi za kadre, da se izučijo osnovnih novinarskih poklicev, da se izučijo kaj pomeni biti neodvisen. Veliko vlagamo v izobraževanje, ki je predvsem notranjega značaja in pohvale kolektiv, da imamo res tako dobre kadre in da se tudi druge medijske hiše zanimajo za kadre. Na koncu bi povedal še stavek, dva o samem poslovodstvu. Direktorja seveda v 8 letih nisem nikoli javno pohvalil, no zdaj, ko se mi mandat izteka, ga lahko, tako da imamo odlično poslovodstvo. Pohvalil bi uredniški odbor, ki dela z izredno kakovostjo in to so neki stebri, neki garanti, da bo STA tudi še v prihodnosti dober. Tisto, kar sem vas na začetku malo opozoril je, obstaja edini tak res nekako problem, ki se mu reče financiranje. V javnem delu, se pravi za javne storitve STA dobi premalo denarja. Tukaj imamo izgubo, ki jo STA zaenkrat uspešno pokriva s tržnim delom. To načeloma ni nič narobe, ampak nekako naša vizija, želja, je, da bi res te presežki iz tržnega dela šli v razvoj, v razvojno področje, se pravi bolj v sistem nagrajevanja tistih dobrih, zagnanih, tistih, ki imajo ideje in pa predvsem se bo še bolj pogumno lotili to, kar je pred nami - digitalna doba. Tako, ad bi vas že zdaj prosil, da nas tudi tokrat podprete pri tem, da bi - ne gre za velike denarje, ne gre za takojšnje financiranje, ampak da bi se postopoma ta primanjkljaj na javnem delu odpravil, da bi potem tudi ta tveganja, ki sta ga tudi revizorja nekako izrazila, ki se tako dotikajo tržnega tveganja, kot finančnega tveganja, da bi se še to tveganje zmanjšalo. Hvala lepa, pa bom seveda na voljo za razna vprašanja.

Najlepša hvala. Ali želi besedo direktor STA, Bojan Veselinovič?

Hvala tudi v mojem imenu za to možnost predstavitve, ki je sicer zakonska obveznost tudi STA, letnega poročila STA za minulo poslovno leto. Bilo je prelomno v več smislih.  Tri prelomne točke bi samo omenil. Začel bi s tisto, ki jo je omenil dr. Hočevar kot predsednik nadzornega sveta. Gre namreč za to, da se nam je, potem, ko je praktično v vseh minulih 10 let bilo tako, da smo s presežki iz naše tržne dejavnosti pokrivali izgubo, ki nastaja na javnem delu, bilo tako tudi v minulem letu, s tem, da je minulo leto drugačno od vseh prejšnjih potem, da se nam je že sredi leta zgodilo to, da smo imeli več tržnih prihodkov, kot pa nadomestila za opravljanje javne službe. Tudi celo poslovno leto smo končali z več kot 51 % v obliki deleža tržnih prihodkov v skupnih poslovnih prihodkih. Za to smo bili vedno pohvaljeni, tudi od ustanoviteljice, pa tudi, ne vem, s strani parlamenta, Državnega sveta tudi, zdi pa se nam skupaj z nadzornim svetom v poslovodstvu, da je to točka preloma, ki je, recimo temu zadnji alarm zaradi tega, ker je izpostavljenost tržnim prihodkom in razmeram, negotovim razmeram na medijskem trgu tolikšna, da to lahko predstavlja za STA preveliko tveganje, če bi se ta trend ne ustavil oziroma nadaljeval. Predsednik Hočevar je omenil, da ne gre za velike denarje. Jaz moram povedati, da je ta Vlada sicer pokazala naklonjenost tem opozorilom s katerimi smo jo seznanjali tudi konec minulega leta, s tem da imamo obljubljeno, da naj bi po sprejetju rebalansa državnega proračuna, ki je že za nami, morda prišlo do udejanjanja te naše želje, ki smo jo naslovili na Vlado kot ustanoviteljico.  Druga prelomna točka je ta, da smo prvič v zgodovini STA v minulem poslovnem letu dosegli več kot 4 milijone prihodkov celotnih, kar je uspeh ob nespremenjenem, kot rečeno, nadomestilu za opravljanje javne službe in uspeh tudi zaradi tega, ker je naše polje za ustvarjanje tržnih prihodkov še vedno medijska branža, ki pa ne dovoljuje, ne omogoča, če hočete, zviševanja cen. To pomeni, da smo te tržne prihodke ustvarili ne na račun tega, da bi medijskim hišam dražili naše storitve, ampak na ta način, da smo se podobno kot   (nadaljevanje) druge tiskovne agencije po Evropi, ki so se znašle v precej podobnem položaju, lotili tudi palete naših produktov, jo popestrili in danes STA že dolgo časa ne ponuja več samo tekstovnega servisa, ampak številne druge storitve, ki jih vse bolj pozna tudi širša javnost, saj z njimi nagovarjamo kot rečeno tudi uporabnike ne medijskem trgu. In posebej bi opozoril tudi na to, da STA v času, ko se je začelo krizno obdobje, ki je zdaj za nami, ne vemo pa, kaj nas v zvezi s tem čaka, da STA takrat ni stala križem rok, ampak se je lotila kot rečeno raznih novih produktov. Izpostavil bi recimo z lastnim znanjem razviti robot za strojno podporo pri pisanju novic. Decembra lani smo uvedli recimo robotsko pisanje dnevnih povzetkov trgovanja na ljubljanski borzi. Pred nami je podoben zalogaj, ko gre za športne novice, ki bazirajo na rezultatskih izzivih – tudi to bo zmogel naš robot. Tudi socialna omrežja kot eden izmed ključnih kanalov tudi za tradicionalne medije, kamor tiskalna agencija nacionalna nedvomno sodi, so naše polje, tako za pridobivanje virov informacij, se pravi za nabor informacij, kot tudi za njihovo posredovanje in recimo v lanskem letu – to imate tudi napisano v letnem poročilu, je bila kumulativna rast sledilcev na teh najbolj pomembnih računih STA na socialnih omrežjih, 13-odstotna. Poslovno leto smo kot rečeno – kar je povedal že predsednik Nadzornega sveta, končali pozitivno z nekaj več kot 9 tisoč evri dobička, po tistem, ko smo pokrili izgubo na javnem delu iz naših tržnih prihodkov. Kot rečeno, tudi so ti prihodki, ki so za 3 % višji predvsem na račun večjih tržnih prihodkov, ki jih je bilo v letu 2018 za 7 % več kot leto poprej. Po plačah, če vas to morda zanima – ne glede na to, da smo medij z nacionalno pokritostjo, nismo v vrhu medijskih hiš, po kvaliteti kadrov novinarskih, si pa upam reči glede na to, da kar poznam razmere po drugih medijskih hišah, pa smo v vrhu, tudi glede na to, da nam je v vsej tej zmedi, ki je zaradi spremenjenih odjemalskih navad, pa zaradi silnega razvoja tehnologije v medijskem svetu silna, kljub tem spremembam namreč nam je uspelo ohraniti specialnosti, s katerimi se posamezni novinarji ukvarjajo, tako da na STA hvala bogu še ni tako, da bi vsi delali vse. To rezultira tudi v kakovosti produkta, v stopnji zaupanja odjemalcev naših in v kredibilnosti, ki je eden naših temeljnih ciljev.  Toliko z moje strani za uvod, tudi jaz sem na razpolago na morebitna vprašanja. Hvala lepa.

Najlepša hvala za vaše poročilo. Želi besedo predstavnica ministrstva, gospa Tamara Vonta, dr. Tanja Kerševan? Katera se bi? Ne želi. Zelo dobro. Želi besedo predstavnik Državnega sveta, Branimir Štrukelj? Prosim.

Hvala lepa, predsednica za besedo. lepo pozdravljeni spoštovane gospe in gospodje.  Torej, v komisiji Državnega sveta, ki je obravnavala poročilo, na nek način vsako leto ugotavljamo, da gre za javno inštitucijo, ki v resnici bi lahko bila nek primer dobre prakse, kako lahko javne inštitucije funkcionirajo. Mi smo prepričani, da STA na nek način deluje že zadnje obdobje izrazito stabilno in da prispeva na nek način k - bom rekel, če ne ohranjanju kakovosti informacije za državljane in pa, bom rekel, vsaj zadržuje nižanje padanja tega nivoja in tudi elementa, ki ga v zadnjem času beležimo – to je stopnje manipulacije z informacijami, ki se sicer v javnem prostoru dogaja, kar pomeni, da odigrava na tej točki kredibilnosti izrazito pomembno vlogo. Zdaj, tukaj je bilo izpovedanega, povsem očitno, kajne, da zadeva funkcionira tudi zaradi tega, ker je na nek način tako interes nadzornega sveta kot vodstva, na nek način gleda v isto smer. Pri tem bi posebej jaz pozdravil, da je dr. Kočevar izpostavil dobro sodelovanje z Svetom delavcev, kar je pomemben element, bom rekel, stabilnega delovanja STA. Sledili smo opozorilom, da je sicer uspeh na tržnem delu STA sicer v redu, vendar hkrati predstavlja tudi pomembno tveganje, kot je že sam direktor, gospod Veselinovič izpostavil. Namreč, ni namen STA, da služi denar, ampak da je sposoben z javnim delovanjem neke neodvisne kvalificirane informacije, ki je lahko, bom rekel, imuna ali pa do, v veliki meri, imuna na vplive, ki so sicer prisotni v drugih medijih. Zato je komisija posebej izpostavila poziv ustanovitelju in financerju, da mora zagotoviti za javni del delovanja STA ustrezna sredstva in da bi to moralo na nek način ne postati stalno se ponavljajoča fraza, ampak da preseganje, da ta točka, ki je bila tudi izpostavljena, torej, tržni delež je presegel tistega iz javnega dela, da bi morali ta trend obrniti in to, se tega lotiti z vso resnostjo. Izpostavil bi še dve stvari - STA je agencija, ki proizvaja informacijo Slovenije edina v angleškem jeziku - torej za svet - in je v pomembnem elementu, na nek način stik zunanjega, teh zunanjih opazovalcev z tem, kar se dogaja v Sloveniji. Tudi zaradi tega, bi morala ta informacija biti in temeljiti večinsko na javnih sredstvih in drugo, da je treba zagotoviti STA, da lahko, na nek način, oblikuje, ustvarja kadre, ki imajo neko profesionalno izkušnjo, ne pa tako, kot je v večini v praksi, da pač študentje 3. letnika, pa ne novinarstva, ampak česarkoli, prihajajo na terenu spraševat ljudi, kaj si mislijo o kakšni stvari, pa sami čisto dobro ne vejo, kako gredo ta vprašanja. Zaradi tega še enkrat poziv komisije, da pač financer resno razmisli o tem razmerju, ki je bilo izpostavljeno. Hvala lepa, predsednica.

Hvala za vašo razpravo. Zdaj pa prehajam na razpravo članic in članov odbora ter ostalih prisotnih. Prvi se je prijavil Primož Siter, prosim.

Ja, najlepša hvala za besedo, eno lepo dobro jutro. Najlepša hvala obema – predsedniku Nadzornega sveta in direktorju, za predstavitev. Veseli me seveda, da je ocena pozitivna, tako, tista vsebinska oziroma s področja dela in funkcionalnosti ustanove, kot na drugi strani, finančna in jaz mislim, da podpora Odbora za kulturo v Državnem zboru tukaj ne bi smela biti nikoli vprašljiva tudi naprej. Bi pa tudi sam opozoril oziroma se podpisal pod to, kar je predstavnik Državnega sveta ravnokar predstavil pod to problematiko – torej, alarm, kot ste direktor sami rekli, ki se prižiga v tem balansu tržni delež »versus« delež javnega financiranja. Seveda smiselno je vedno vlagati v razvoj, kot sami pravite, bodisi kadrovsko, infrastrukturno, vsebinsko na ravni nekega profesionalnega pristopa delu. In s tega gledišča se pri meni osebno prižge alarm, ko slišim, da ta tržni delež presega tistega iz naslova javnih financ.  Po svetu imamo mi ogromno enih, če je rekel kolega Štrukelj prej, da ste STA primer dobre prakse, imamo po svetu ogromno primerov slabih praks, kaj se zgodi, če ta vaga pade na napačno smer. Nam najbližji primer recimo je sosednja Madžarska, ko je ta ideološki aparat trga zelo grobo in ostro prešel v medijski prostor. In to je težava. Če ni sredstev zagotovljenih iz naslova ustanovitelja, če je institucija odvisna od financiranja iz naslova trga je a priori podvržena ideološkemu aparatu plačnikov, ki pa je lahko marsikaj je lahko moralno sporno vprašljivo, lahko kliče k sovražnim govoru, k čemurkoli, lahko pod seboj zmelje karkoli si pač trg in kapital zaželita, da pod seboj zmeljeta.  Jaz ne bom dolg, bom pa seveda pozval tudi sam ustanovitelja, da resno razmisli o tem alarmu. In seveda se v Levici zavzemamo za to, da so institucije formata STA v celoti in konkretno dostojno financirane iz naslova ustanovitelja, ker v končni fazi ni vseeno iz katerega naslova pride denar. Hvala lepa.

Hvala za to razpravo. Sedaj je pa na vrsti Dejan Kaloh.

Predsedujoča, hvala lepa za besedo. Jaz bi se pri moji razpravi osredotočil zgolj na uredniške aktivnosti. Moram povedati, da STA spremljam že enih 10 let, prej kot novinar, sedaj pa tudi seveda preletim kot poslanec, da vidim kaj naša nacionalna tiskovna agencija poroča. Več kot 200 novic nekje distribuira medijsko okolje STA. Kolegi bivši novinarji mi pravijo, da ta tehnični del, ki omogoča samo 200 novic v enotnem pregledu bi se seveda lahko razširil. Res je, da lahko s posameznimi iskalnimi možnostmi, ki izključuje posamezne teme to izključi, ampak poglejte, novinarji so zelo, vsaj tisti delavni, resni. Ne morejo še sedaj tistih rubrik odkljukovati, da bi potem dobili, en nabor novice pravi, predlagam, da se ta rešitev z nekim tehničnim delom naj pač bo 300, 400 novic možno videti, to mislim, da ni neka taka znanost, kar sem že dobil par prošenj, da se to izpostavi.  Kar se pa tiče same uredniške, naj rečem, kredibilnosti, doslednosti, pa tudi seveda posameznih novinarjev na STA pa opažam, da se trudijo zadovoljiti nekim novinarskim standardom, pa vendarle, ker smo sedajle na parlamentarnem odboru za kulturo, bi opozoril, da ko sam spremljam te novice STA, ko novinarji poročajo iz sej parlamentarnih odborov, da pa niso vedno dosledni, natančni, pa dovolite mi, tudi korektni. Poglejte, mnogokrat se zgodi, da so, recimo, razpravljavci iz strank koalicije navedeni z imenom in priimkom. Pri Slovenski demokratski stranki dostikrat opazim manjko tega. Ne vem po kakšni logiki, kdo je dal takšno navodilo ali pa, ne vem, mogoče novinarji po kakšne refleksu delajo. Dostikrat opazim, da ime in priimek razpravljavca iz Slovenske demokratske stranke enostavno umanjka. Dajte, vas prosim , to nekako v hiši urediti že za voljo tega vašega nacionalnega poslanstva.  Tudi recimo pri poročanju izza naših meja pri predsedniku ZDA, recimo Donaldu Trumpu, pa pustimo sedaj neke subjektivne ocene o njegovi politični udejstvovanju, ampak dostikrat se opazi, da tam tudi tisti dotični novinar, poročevalec oziroma včasih tudi prevajalec, ker vidim, da se včasih določeni teksti samo prevedeni, tudi včasih kakšno svojo osebno subjektivno noto notri vključi, kar je seveda daleč od tega kar pravite tukaj, da se trudite biti nemnenjski. Tako, da to tudi, poglejte, verjamem, da vam kdo mogoče tam na agenciji ni osebnostno všeč, ampak vseeno, iste vatle imejmo za vse državne voditelje, tudi v tujini. Pa še nekaj. Pri poročanju kakšnih lahkotnejših tem sem recimo opazil, da ni problem izpostaviti koncerta Bjelo dugme s slikovnim materialom, na veliko, pompozno kako so to koncertirali v Stožicah, je pa množica slovenskih kvalitetnih glasbenih izvajalcev, ki pa na STA nikoli ne zagledajo luči objave v smislu poročila, povzetka tega konceta ali pa zgolj neke promocije te naše kvalitetne slovenske glasbe.  Toliko za enkrat z moje strani. Hvala.

Najlepša hvala.  Na vrsti je gospa Ljudmila Novak. Prosim.

Dober dan. Pozdravljeni!  Ja, tudi sama opažam, da novinarji redno spremljajo dogajanje na različnih področjih, da so do neke mere specializirani, in da so informacije dovolj kvalitetne. Seveda vsak, ki je udeležen v nekem dogodku, bi želel, da bi tudi njegove izjave bile tam zapisane, pa pač včasih niso včasih so. Mislim pa, da v glavnem, generalno pa lahko rečemo, da je STA dokaj objektivna poročevalka o dnevnem dogajanju z različnih področij.  Kar se pa tiče financ in tržnega deleža. Meni se sicer ne zdi nič narobe, če se finance, državne, dopolnjujejo tudi s tržnim deležem, če pri tem seveda informacije ostanejo ravno tako nevtralne, objektivne. To je pa potem stvar tudi uredniške politike, da novinarji ali uredništva ne zapadejo v temo, da je treba nekoga hvaliti zato, ker je dobro plačal, ampak da informacije ostajajo objektivne, kajti samo tako bomo potem lahko zaupali in tudi dali zeleno luč temu, da je vendar smiselno, da tiskovna agencija, ki jo plačuje država, tudi prodaja te novice, in da vsak za to nekaj prispeva in s tem lahko izboljša na primer izobraževanje novinarjev, za boljše računalnike, boljše pogoje dela. Jaz vidim prav v tem smisel tega tržnega deleža za boljše delovanje.  Tako, da jaz bi si želela, da bi v prihodnje Slovenska tiskovna agencija ostala zanesljiv vir informacij. Zame, za enkrat še vedno najbolj zanesljiv vir informacij, in da pač ne zapade tem tržnim zakonitostim, ki se jih pač drugi mediji poslužujejo, ker prosto na trgu delujejo.

Hvala.  Na vrsti je Marko Bandelli. Prosim.

Hvala predsednica za besedo.  Da se ne bomo dosti ponavljali z istimi besedami, ki so jih drugi kolegi povedali mislim, da so določene točke, ki nas zanimajo tukaj na odboru. Najprej, da direktorju pohvalno, nadzornemu svetu, lahko sam kontrolira in nadzoruje to poslovanje. Vsi kazalci, vaši, kažejo absolutno pozitivno delovanje in dobro stanje. Seveda kljub temu je zaskrbljujoča zadeva v tržnem sektorju. Jaz mislim, da je to vaše opozorilo, kjer sem prebral notri na večjih straneh, omenjeno, opisano, pomeni da je ena zadeva in problematika ki je, mislim vzeti v obzir. To se pravi, moramo to razumeti. Seveda po eni strani je izredno pohvalno, da se javni servis, če tako rečemo, se tudi avto financira, se pravi, se sam financira in to celo več kot 50 %. Po drugi strani se vprašamo, če je to prav, če je to tisto kar mi hočemo in kar želimo tukaj imeti. Kot podjetnik moram gledati z vidika pozitivnega smisla kot pa državljan v neodvisnosti samega servisa kot takega, pa moram gledati tudi z druge strani. To se pravi, da moramo biti malo pozorni tukaj. Kaj pomeni to, da vas financira, če mislim na pamet, dve tretjini gre za vaše plače in različne reči, kar je treba, ampak je delež obveznosti krepko višji od deleža katere ste vi - ki dobite iz strani države za servis, ki nudite. Se pravi, vi morate na tržišču si pridobiti razliko z delom in da pokrijete praktična vaše delovanje. V vsakem primeru še enkrat ponavljam: To je izredno pohvalno, je pa nevarno. Tako, da to bomo mogli mi v tem segmentu malo začeti resnično razmišljati , kaj je prav. Zdaj, če vi imate tu dolgoročne pogodbe z določenimi ljudmi, z drugimi mediji, ki prodajate, kar sem jaz prebral, tukaj je kar širok pa nisem zasledil točno, kateri je glavni dejavnik, ki vam prinaša noter. V vsej dokumentaciji, ki sem jo pregledal, je nisem dobil. Tako, da to, če mi boste lahko en dan posredovali ali dali, mene bi to zelo zanimalo, da vidim kje in zakaj in na kakšen način, kako vi to v bistvu storitev vašo prodajate, da lahko pokrijete vaše zadeve. Ja, če pa gremo na racionalni vidik zdaj vašega poslovanja sta dve zadevi, ki me malo, ne motijo, ampak bolj se sprašujem zakaj nastanejo, zakaj so, verjetno vse opravičeno, ampak glede na to, ta razpravljamo tukaj bomo torej danes dorekli te zadeve, samo nekako sprašujem glede tega. eno je, prvo kot prvo sem gledal strukturo zaposlenih po izobrazbi in je očitno, da v bistvu brez da si veliko strokovnjak točno vidiš, da tisti, ki so s peto stopnjo so tisti fiksni, ki delajo notri, tisti, ki imajo šesto in sedmo stopnjo so terenci verjetno in osma in višje so vodstvo, ki je notri, to brez tistega … Malo me motijo vaši potni stroški, če bom tako rekel, ker so kar visoki. Tu, če mi razdelimo razrez na terence je to tisoč 500 evrov na zaposlenega za potne stroške. Zdaj jaz se tu samo vprašam, brez nobenega tega - ali nima sredstev vaših, se pravi prevoznih, notranjih, ali se računajo v potne stroške tudi terenci, ki so v različnih lokacija, ne, v tem smislu, ali res vsi štartajo iz Ljubljane in so plačani tudi potem nakladno za iti na teren, kar je treba. tako, da to me malo zanima glede na to, da mi poslanci dobimo tudi potne stroške, ampak to niso potni stroški glede na to, ampak mi dobimo mizerne potne stroške, ki si ne plačamo niti polovico poti za tisto, kar pridemo do sem. Me zanima teh tisoč 500 evrov po osebi približno, tako od očesa, če sem kot ekonomist videl, zakaj se gre.  Po drugi strani pa tudi te stroški reklame reprezentanc, ki so 65 tisoč evrov. Sicer so malenkost višje od lani, ampak me bi zanimalo kakšni so ti stroški, ker nisem dobil notri, če bi dobil notri, samo da mi poveste kaj se nudi pod 5 tisoč na mesečno reprezentanco in te zadeve.  Tako, da generalno jaz bom samo rekel pohvalno in še enkrat bom povedal predsednico / nerazumljivo/ in mislim, da začeti razmišljati o tem delu tržnega dela, ki je več kot 50 %, da je zaskrbljujoč, tako da bi mogli malo tukaj kakšno besedo povedati. Toliko zaenkrat iz moje strani. Hvala lepa.

Hvala, kolega Bandelli. Na vrsti je gospa Janja Sluga.  Prosim.

Ja, hvala lepa. Jaz nimam nekih navodil, kako bi morali novinarji Slovenske tiskovne agencije poročali o SMC, tudi nimam nekih vprašanj povezanih z reprezentanco in potnimi stroški, ampak bi se raje osredotočila na samo poslanstvo javnega servisa Slovenske tiskovne agencije za katerega je bila ustanovljena in za katerega mislim, da je bilo prav, da je bila ustanovljena in bi to poslanstvo dejansko država morala tej agenciji omogočati, da ga zagotavlja.  Predvsem kot je bilo že danes omenjeno v eni poplavi lažnih novic, lažnih informacij, prilagajanja vsebin, senzacionalističnih naslovov in tako dalje, se mi zdi, da je ravno vlogo javnega servisa, pa zdaj če govorimo o STA ali pa o RTV Slovenija absolutno potrebno okrepiti. Večina medijev, danes vemo, se že obnaša komercialno. Večina medijev racionalizira svoja dopisništva, poročevalce s terena, celo lokalno mrežo in tako dalje in na tak način marsikatera informacija, ki pride sedaj do ljudi vsaj preko javnega servisa sicer ne bi prišla. Zato dejansko ponavljam ta apel, ki smo ga naslovili na Vlado že ob obravnavi prejšnjega poročila, veste, da smo se že takrat o teh financah pogovarjali, seveda treba podpreti tudi finančno, po drugi strani pa seveda pričakovati neko racionalno poslovanje, kar pa po pregledu tega poročila za STA z gotovostjo lahko trdim, da temu je tako. torej ustrezno razmerje med financiranjem, produkcijo, stroški dela in tako dalje, kar pri STA, kot je razvidno iz tega poročila, ni problem. Lahko se deloma strinjam z navedbami, da seveda tržna dejavnost je tista, ki mora in je prav, da dopolnjuje seveda nadomestilo za upravljanje javne službe, ampak bolj v smislu, bom rekla neke nadgradnje. Se pravi v nobenem primeru ne bi smela in ne sme ta tržna dejavnost pripeljati do tega, da povzroča neko odvisnost od teh tržnih sredstev in tukaj je seveda naloga države, naloga Vlade, da zagotovi zadostna sredstva. Jaz sem šla gledati tudi malo poročila za nazaj in v bistvu ugotavljam, da vse od sprejetja zakona o STA od leta 2012 je ta podhranjenost v financah, se že dejansko vleče ves čas, s tem da nekako v 2018 je zadeva bila res kritična. Jaz vem, da ste vi na Vlado naslovili en apel ob sprejemanju proračuna in rebalansa, da se je nadomestilo približno za 2 procenta dvignilo, ampak kot razumem to še vedno ni zadosti. Naš kolega Bane je ob obravnavi prejšnjega poročila tudi odboru predlagal sklep s tem v zvezi in takrat smo ga soglasno sprejeli. Jaz upam, da je tudi ta sklep nekako pripomogel, ampak očitno ne še v zadostni meri, zato mogoče tudi ne vidim nobenega smisla, da še enkrat ta sklep sprejmemo, je pa potrebno opozoriti, da smo ga sprejeli in smo bili pri tem vsi soglasni in ponoviti ta apel seveda, da se vam ta sredstva zagotovijo. Kot rečeno, spremljam tudi seveda v svoji funkciji poslanke vaše delo, delo vaših novinarjev, vaša poročanja in vam tudi na tem mestu izrekam pohvale. Hval lepa.

Hvala, kolegica Janja. Na vrsti je gospa Lidija Divjak Mirnik. Prosim.

Hvala za besedo, predsednica. Dobro jutro kolegom, kolegicam, vsem prisotnim! Ne bom se ponavljala, ker je bilo že ogromno povedanega. Pohvalila bi samo poročilo, ki je vzorno, ni debate. Tudi delo STA novinarjev po moji oceni je ažurno, korektno, zanesljiv vir informacij nudite, vsaj lahko govorim za tiste, s katerimi več sodelujem, to so iz mariborskega konca. Pomembno je, da v času tako imenovane poplave fake news pravzaprav dobimo objektiven medij in da lahko me poplavo teh informacij res razberemo dosti objektivno informacijo. Jaz sem vesela, da tudi tržno delujete, čeprav bi si želela, da je ta vaš tržni delež manjši kot 50 % in bi seveda tudi apelirala na to, da povečamo to vašo postavko, kar se tiče javne službe. Pot drugi strani pa kot bivša direktorica javnega zavoda, kjer smo pravzaprav morali vse na trgu zaslužiti sploh ni tako slabo, ker takrat človek dela in se ne poleni. Tako, da en del te vaše tržne dejavnosti kar ohranite, tako bom rekla.  Mogoče samo ena majhna kritika ali pa priporočila za v bodoče: V manjših krajih izven velikih mest, se pravi tam na Goričkem, pa verjetno kje v Beli krajini pa še kje, bi verjetno tudi želeli imeti svojo dogodke, pač tisti, ki jih organizirajo, dobro pokrite. Mogoče apel na to, da tudi v tiste manjše kraje greste, kjer ni toliko medijskih hiš, kjer ni toliko različnih medijev, ki dogodke pokrivajo, ker kot je dejala tudi gospa Ljudmila, vsak si želi, da se o dogodku, ki ga organizira, piše. Zato še enkrat vse pohvale in tako naprej. Dobro delajte.

Najlepša hvala. Na vrsti je kolega Samo Bevk.

Hvala lepa za besedo, gospa predsednica. Lep pozdrav vsem prisotnim! Tudi jaz bi rad pohvalil delo nacionalne tiskovne agencije. Če ne bi imeli danes na dnevnem redu te točke, morda sploh ne bi vedeli, da obstaja v tem smislu, da ima kakšne probleme, ampak da samo uporabljamo ta servis, ki je po mojem mnenju zelo dober, zelo objektiven, da nima agencija finančnih težav, da posluje pozitivno.  Bi pa vseeno spregovoril zelo na kratko o ključni točki preloma, kot pravi nadzorni svet v sojem poročilu, to je o razmerju med proračunskimi sredstvi in sredstvi pridobljenimi na trgu in bi prosil za komentar predstavnike ministrstva oziroma Vlade kako razmišljajo o tej ključni točki preloma v perspektivi, kajti prej v uvodu se niste izjasnili do tega poročila pa bi prosil vseeno, da poveste svoje mnenje, gospa država sekretarka o tej ključni točki preloma, kot ugotavlja nadzorni svet Slovenske tiskovne agencije.  Strinjam se s kolegico Divjak Mirnik, da je regionalna pokritost slabša, kot bi lahko bila, zato bo še toliko bolj pomembna potem razprava o tretji točki današnjega dnevnega reda, ko bomo govorili o regionalnih programih, ki so ključnega pomena za celovito obveščenost ljudi v naši državi. Torej prosil bi predstavnike Vlade oziroma ministrstva, da se izjasnijo o tej ključni točki preloma, kot piše nadzorni svet v svojem poročilu. Hvala lepa.

Najlepša hvala tudi za to razpravo. Predlagam, da - poslanci so zdaj odprli kar nekaj vprašanj in da odgovorni pač odgovorite na zastavljena vprašanja.  Prosim, gospod Veselinovič.

Hvala. Najprej hvala vsem za to razpravo. Ne gleda na to, da se, kot je rekla gospa Sluga, iz leta v leto ponavlja, se mi zdi da je prav, da jo vsaj anualno obnovimo, ker žalibog je bilo tako, da je bilo dejansko pred letom dni podobno, kot je letos, ta sklep je bil sprejet, ampak ga takratna vlada takrat ni uslišala. Najbolj sočna vprašanja, če smem temu tako reči, za katera sem vam tudi hvaležen, je imel gospod Bandelli. Lahko so polje prijemov za tako imenovano raziskovalno novinarstvo, ki ga jer pri nas v izobilju, zato se mi zdi, da je na mestu, da najprej to povem okrog potnih stroškov pa reklame in reprezentance. Tako, iz ptičje perspektive to računovodsko poročilo, če bi ga gledali, bi res lahko dalo podlago za sklep, da samo potujemo in se gremo ustvarjanja reprezentančnih stroškov, ampak temu ni tako. in pojasnilo, ki ga je tukaj treba dati je naslednje: Že prej je predsednik nadzornega sveta omenil, da smo vpeti v številne projekte financirane tudi s strani Evropske unije in drugih institucij. Povezani smo tudi v nekaj mednarodnih mrež in eden večjih projektov, ki se letos zaključuje, lani je bil pa v polnem razmahu, je bil projekt, ki je znotraj evropskega progama / nerazumljivo/ in temelji prav na tej izmenjavi novinarjev, ki prihajajo k nam in naših, ki odhajajo, ne vem, v Varšavo, v Rusijo, v Združene države Amerike. Iz vseh teh držav so namreč partnerji v tem projektu. In sam projekt, kot rečeno, temelji na te izmenjavi, zato so tudi namenjena sredstva iz tega projekta in dobršen del stroškov, ki jih ustvarimo v zvezi s tem, odpade na potne stroške. Vprašali ste tudi, če imamo lasten vozni park. Praktično ga nimamo. Imamo ga za potrebe novinarjev v Ljubljani, imamo tudi kolo, ki ga uporabljamo, ta ne povzroča dodatnih stroškov in to je razlaga za ta famozni znesek potnih stroškov per capita. Potem pa reklama in reprezentanca. To je pa spet pač odgovor z računovodskega polja. Gre zato, da medijem, ki objavljajo, gre predvsem za fotografije, pomagamo na ta način, da zadeva bazira na izmenjavi storitev. Mi oglašujemo v nekaterih medijih, ki v zameno zato objavljajo fotografije. Spraševal ste tudi o strukturi prihodkov. Še vedno je največji delež teh tržnih prihodkov ustvarjen na medijskem trgu. Se pravi na ta način, da medijske hiše odkupujejo naše vsebine. Vaše vprašanje je bilo, če so to dolgoročne pogodbe. Z večine so enoletne, ko gre za medijske hiše, obnovljive vsako leto, dolgoročna so pa toliko, kolikor je dolgoročen obstoj vsake medijske hiše, to je pa lahko zelo diskutabilno, in zaradi tega je na mestu to opozorilo, ki ga je bilo zaznati tudi iz vaše pa iz razprave drugih poslancev, da je to prenevarna igra in da se STA giblje po ozki brvi uspešnega poslovanja sicer lahko rečemo vseh minulih 10 let, ampak v enem trenutku lahko vrag odnese šalo.  In zdaj, da ne bo nesporazuma. Točno tako je, kot je rekla gospa Ljudmila Novak: Okej je dopolnjevanje javnega financiranja in tržnega financiranja. In da ne bo nesporazuma, nam tudi ni do tega, da bi prišlo do tega, do česar je prišlo v nekaterih državah Evropske unije, ko se je zgodilo to, ali da je prišlo do fuzije tiskovnih agencij v imenu iskanja boljših finančnih rešitev z nacionalnim javnim RTV servisom, ni nam do tega, niti nam ni do tega, da si štartali na to, da bi imeli 100 % javno financiranje. Absolutno ne, da ne bo nesporazuma. Zaradi tega, ker o kredibilnosti in avtonomiji in verodostojnosti lahko govorimo prav, ko gre za kombinacijo teh virov financiranja, ampak mora biti seveda razmerje tako, da je ta kredibilnost in avtonomija s tem ustreznim razmerjem ustrezno podkrepljena. Tudi razmere ali pa situacija po drugih tistkovnih agencijah po Evropi, mi imamo to prednost, da smo vpeti v to evropsko mrežno tiskovnih agencij, razmere so zelo različne, tako ko gre za lastniški primer in ko gre za način financiranja. Ampak recimo tudi v Švici, kjer je nacionalna tiskovna agencija povsem zasebna, v zadružni lasti, lastniki švicarske tiskovne agencije so mediji, ki so njihovi odjemalci hkrati, je v trenutku, ko je zaškripalo, država priskočila te švicarski tiskovni agenciji, ki ni njena lastnica, na pomoč. In samo temu je namenjeno naše opozorilo, da bi veljalo, ker ne gre za velike denarje, zdaj tudi zaradi predstave pa zaradi tega, ker bo ta vaš odbor spremljal morda tudi kdo, ki ne spremlja položaja medijev, velja povedati, da država da na leto za STA 2 milijona evrov. To pomeni 1 evrov na prebivalca na leto. To ni tisti zgornji plafon verjetno, pa ne pozivamo, da bi dala po 2 evra, se pravi ne pozivamo k temu, da bi v naslednjem letu imeli 4 milijone prihodkov s strani države, mi jih bomo ustvarili na trgu. Ampak zagotoviti je treba pač razmerje, ki bo zagotavljalo eno stabilno poslovanje. S tem mislim, da sem odgovoril tudi gospodu Primožu Sitarju, ki je govoril tudi o tej strukturi prihodkov.  Drugače je pa tako, govorili ste o mreži novinarjev, dopisnikov, ki spremljajo dogajanje po Sloveniji. Lahko rečem, da smo ob nacionalni RTV hiši, ki je tudi javni servis, tako kot mi, praktično edini, ki nismo, ko gre za medijsko ponudbo, v imenu racionalizacije stroškov poslovanja ukinjali dopisniških mest. Še posebej na Štajerskem, ker se oziramo tudi na konkretne situacije zaposlenih. Imamo kar močno mrežo dopisnikov, zato ste vi, gospa Mirakova, to tudi, Divjakova, tudi opazila. Res, pa je, da je to, bom rekel, siva lista v ponudbi marsikaterega medija drugega, to so pa naši odjemalci, zaradi tega to ponudbo lokalnih novic nameravamo tudi, ja, v bodoče krepiti.  Ko ste govorili gospa Sluga o poplavi lažnih novic - ja res, je. Mi v sodelovanju z drugimi tiskovnimi agencijami, ko gre za ponudbo novic, ki zadevajo dogajanje okoli nas, pletemo mrežo za prestrezanje teh lažnih novic. V sodelovanju z zdaj drugimi medijskimi hišami v Sloveniji pa lahko povem, ne vem če ste opazili, smo pa oblikovali tudi eno spletno stran, spletišče, ki bo zdaj dokončno zaživelo v pozdrav bližajočim se evropskim volitvam, ki se mu reče Ne/ja, kjer bodo tako novinarji STA-ja kot tudi novinarji drugih medijskih hiš, od RTV-ja, do časopisnih hiš, Dnevnika, Večera, Dela in POP-TV-ja, objavljali svoje zaznave v zvezi z morebitnimi lažnimi novicami, ki se bodo znotraj volilne kampanje pojavljale. Mi smo oblikovali spletišče, ki bo prizorišče za objavo teh lažnih novic, skratka, vseh medijskih hiš in vabljeni k ogledu.  Hvala tudi gospodu Kalohu, za te stvari, ki jih je povedal. Jaz še vedno trdim, da vsaj tisto, kar ste ponovili, si prizadevamo biti objektivni. Res pa je, da je tako, da nepristojnost Nadzornega sveta, ne moja moja pristojnost, ni poseganje v vsebino. Tako da se s tem ne ukvarjam. Tudi nadzorni svet se s tem ni ukvarjal. Razen, ko gre za, bom rekel, finančni vpliv morebitnega upada kvalitete servisa. Takrat bi pa to lahko bilo polje s katerim bi se ukvarjal tudi Nadzori svet, ampak hvala bogu, ob vseh težavah, na katere smo opozorili v zvezi s financiranjem, na tem še nismo. Sem pa prepričan, da bodo v uredniškem bordu našem, ki je pa dober, slišal ta vaša opozorila in jim prisluhnili v tistem delu, kjer bodo z vami delili mnenja. Hvala lepa.

Hvala vam. Gospod Bandelli ima eno kratko replikico, potem pa se bomo premaknili naprej.

Hvala za pojasnila.  Sem tudi pričakoval to in tudi spoštujem to, kar je in za to kar se /nerazumljivo/. Drugače pa kar se tiče novinarstva na STA-ju, jaz mislim, da tu ni besed. Generalno lahko rečemo, da vsi vaši novinarji temeljijo na dejstvih, ne pa na njihovih mnenjih, kar mislim, da je to osnova za dobro in pošteno novinarstvo. In to rabimo tudi danes. Toliko iz moje strani. Hvala.

Hvala kolega Bandelli. Predstavnica ministrstva bi tudi rada odgovorila na par vprašanj. Prosim.

Torej hvala za besedo.  Mi kot edini tukaj sedeči predstavniki Vlade, seveda ne moremo v celoti komentirati višine aktualnega financiranja. Namreč financiranje se izvaja iz proračunske postavke UKOM-a, ne iz naših sredstev. Sicer pa vidimo to problematiko, na katero opozarja ta točka, kot del nekega širšega konteksta, v katerem delujejo danes naši mediji, zato se nam zdi tudi primerno, da ste to sejo koncipirali na ta način, da naslavljate različne dimenzije te problematike. Torej govorimo o izvajanju javnega servisa na področju medijev, načinih zagotavljanja obveščenosti, v sedanjem kontekstu, ko se vse spreminja, gospodarske razmere, v industriji, poslovni modeli, tudi načini odjema medijskih vsebin. In v tem kontekstu se nam zdi izjemno primerno ta pot, ki jo ubira STA, in sicer, da prilagaja svoje prakse tem izzivom sodobnega digitaliziranega in globaliziranega medijskega okolja. In se strinjamo tudi s temi opozorili, da prevelika odvisnost od tržnih prihodkov ni primerna. Namreč resnično je, da je možnost za pridobivanje prihodkov na trgu vse manjša. Enako velja tudi za RTV Slovenija.  Po drugi strani pa je res tudi to, da izključno odvisnost od državnega financiranja ni primerna, zato ker bi to vodilo v odvisnost od te državne intervencije in tudi povečevanje možnosti kontrole nad temi servisi. Torej kot mi razumemo, so bile te zahteve že naslovljene na UKOM, ki izvaja to financiranje. Mi se lahko pridružimo temu dialogu v podporo STA, na nas pa neposredno taka zahteva ni bila naslovljena.  Tako da toliko za enkrat z naše strani.

Najlepša hvala.  Če ni več, ah, kolega Bevk bi rad še nekaj dodal.

Ja, samo en stavek. O tej ključni točki preloma pa očitno manj kot sogovornik. Urad vlade za komuniciranje. Če vam glavni financer, jaz predlagam, da se v bodoče na odbor, pristojen za kulturo povabi tudi glavnega financerja nacionalne agencije.

Hvala vam.  Torej če ni več razprave. Ugotavljam, da se je Odbor za kulturo seznanil z letnim poročilom Slovenske tiskovne agencije za poslovno leto 2018. Hvala vabljenim pri tej točki dnevnega reda in gremo dalje.  Pod 2. TOČKO IMAMO POROČILO O DELOVANJU NADZORNEGA SVETA RTV SLOVENIJA V LETU 2018. Poročilo z dne 1. 3. 2019 je bilo objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora. Tudi mnenje Državnega sveta 23. 4. 2019. Danes pa smo še dobili oziroma včeraj, stališča in sklepe sindikata delavcev Radia televizije Slovenija. In to je bilo objavljeno danes. Se opravičujem, je pozno, vendar prejeli smo to včeraj. K obravnavi te točke sem vabila Ministrstvo za kulturo, Državni svet, Nacionalni svet za kulturo, Predsednika Komisije za nadzor javnih financ, doktorja Anžeta Logarja, ki pa ni prisoten. Potem generalnega direktorja Javnega zavoda RTV Slovenija, gospoda Igorja Kadunca, potem predsednika Programskega sveta Javnega zavoda RTV Slovenija, gospoda Cirila Baškoviča, potem predsednika nadzornega sveta Javnega zavoda RTV Slovenija, Andreja Graha Whatmougha, če sem pravilno izgovorila. Torej dodatno je bila povabljena tudi gospa Petra Bezjak, predsednica Sveta delavcev Javnega zavoda RTV Slovenije in sindikat delavcev Radia televizije Slovenije.  Besedo dajem torej predstavniku predlagatelja, predsedniku nadzornega sveta Javnega zavoda RTV Slovenija, gospodu Andreju Grahu. Prosim.

Spoštovana predsednica, najlepša hvala za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci. Moje ime je Andrej Grah Whatmough in bi želel v naslednjih minutah predstavit to naše poročilo o delovanju nadzornega sveta v letu 2018, ki ste ga dobili in ki je tudi objavljeno na spletnih straneh tako Državnega zbora kot tudi našega javnega zavoda.  Najprej, če dovolite, bi samo par besed namenil samemu Nadzornemu svetu. Nadzorni svet RTV Slovenija šteje 11 članov, od tega jih pet imenuje Državni zbor Republike Slovenije, dva člana pa ne posebnih volitvah izvolijo izmed sebe zaposleni na javnem zavodu. Nadzorni svet se je v mandatnem obdobju 2018 do 2022 prvič sestal na seji 24. februarja 2018 in takrat je tudi Nadzorni svet izvoli svojega predsednika in namestnico predsednika. Po zakonu RTV Slovenija in statutu našega javnega zavoda ima Nadzorni svet številne pristojnosti in naloge. Med njimi bi opozoril samo na nekatere. Nadzorni svet sprejema finančni načrt in letno poročilo javnega zavoda. Določa ceno storitev, ki niso del javne službe, nadzira gospodarnost in zakonitost poslovanja, nadzira vodenje poslovnih knjig in pregleduje periodične obračune ter opozarja na neustrezno finančnega poslovanja ter predlaga ukrepe za izboljšanje dela. Pri svojem delu ima Nadzorni svet pravico vpogleda v vso dokumentacijo zavoda in tudi pravico, da sam organizira svoje delo. V ta namen ima tudi Nadzorni svet pravico do imenovanja odborov kot svojih delovnih teles. In v tem novem mandatnem obdobju, ki se je začel v letu 2019, je Nadzorni svet sledil praksi s preteklega mandata in ohranil delovanje v štirih odborih. To so Odbor za nadzor ekonomike poslovanja, Odbor za sprejemanje investicij, Odbor za kadrovske in pravne zadeve ter odbor za nadzor trženja.  V letu 2018 se je Nadzorni svet sestal na enajstih rednih sejah. Udeležba je bila v povprečju 90 %. Posamezne seje so trajale v povprečju štiri ure. Delovna telesa, ki sem jih prej omenil, so imela pa skupaj 13 sej v tem preteklem letu.  Zdaj bi želel na kratko predstaviti nekatere ključne podatke iz našega poročila. Začel bi kar kronološko. Na svoji 2. seji v tem mandatu, ki je potekala dne 27. februarja je Nadzorni svet prejel letno poročilo o poslovanju Javnega zavoda RTV Slovenija za leto 2017. V tem letnem poročilu je ugotovljen presežek odhodkov nad prihodki tekočega poslovnega leta, v višini 720 tisoč evrov in ta presežek odhodkov se je pokril iz presežka prihodkov nad odhodki iz preteklih let. Hkrati se je na isti seji tudi Nadzorni svet seznanil s poročilom neodvisnega revizorja o reviziji računskih izkazov za leto 2017, ki je bilo brez pridržka.  Zdaj prehajam na 3. sejo Nadzornega sveta. Na tej seji, ki je potekala dne 21. marca, je Nadzorni svet sprejel načrt svojega dela, kar je nekako zaznamovalo naše delo v tem preteklem poslovnem letu. Pri načrtovanju dela je Nadzorni svet v veliki meri izhajal iz poročila nadzornega sveta preteklega mandata. Torej poročila Nadzornega sveta za leto 2017, ki je vseboval oziroma vsebuje številne neizvršene naloge vodstva RTV Slovenija in ta napotila je pač ta Nadzorni svet v tem mandatu vzel kot osnovo svojega delovanja. S tem v zvezi smo v letu 2018 oziroma je Nadzorni svet v letu 2018 zahteval in tudi spremljal naslednje ključne zadeve: določanje več opravilnosti oziroma sprejem pravilnika o več opravilnosti in združevanja dela v tem našem javnem zavodu, potem o spremembi sistematizacije v povezavi s pravilno umestitvijo poklicnih članov sveta delavcev glede na predpisane pogoje. Potem je bila ena izmed ključnih zadev, na katero je opozoril Nadzorni svet v preteklem mandatu, odsotnost strategije razvoja. Namreč prejšnje obdobje strategije se je zaključilo z letom 2015. Kar pomeni, da v letu 2016 in 2017 deloma tudi v letu 2018, ta javni zavod ni imel sprejete strategije razvoja. No, na šesti redni seji, ki je potekala dne 11. julija, je pa Nadzorni svet po pridobitvi, po predhodnem pozitivnem mnenju Programskega sveta RTV Slovenija dokončno sprejel s strani generalnega direktorja predlagano strategijo za obdobje 2018 in 2022. Konec leta pa je s tem v zvezi tudi Nadzorni svet se odločil, da bo v letu 2019 predvidoma na dveh sejah obravnaval kot posebno točko dnevnega reda tudi izvajanje posameznih segmentov te sprejete strategije.  Na isti seji, torej na 3. seji, ki je potekala dne 21. marca, je Nadzorni svet od generalnega direktorja zahteval, da pripravi konkreten načrt izvedbe ukrepov, posnetek stanja kadrovskega področja in analize potrebnih delovnih mest. Ta dva ukrepa sta naše delovanje v tem poslovnem letu zaznamovala precej. Namreč, ta zahteva je izhajala iz neke situacije iz preteklosti, namreč, Javni zavod RTV Slovenija se je v preteklosti znašel v neljubi situaciji, ko je imel precejšne število honorarnih sodelavcev, ki so po novejši sodni praksi izpolnjevali elemente delovnega razmerja in jih bi moral zavod zaposliti, jim ponuditi pogodbo o zaposlitvi. Sanacija tega stanja se je začela v letu 2016 in je večinoma že opravila, z nekimi manjšim številom sodelavec, ki še čakajo na zaposlitev. In seveda ta projekt sanacije tega kadrovskega področja je rezultiralo v več zaposlenih, se pravi v več redno zaposlenih in v višjih stroških rednega dela. In s tega naslova je tudi Nadzorni svet zahteval in spremljal izvrševanje teh ukrepov, kot sem jih prej omenil. Nadzorni svet je tudi zahteval ukrepe za znižanje stroškov dela in celovito uravnoteženje poslovanja RTV Slovenja, s ciljem dolgoročno stabilnega poslovanja brez porabe finančnih naložb. Je tudi spremljal uvedbo teh ukrepov tekom leta. Ta zahteva je izhajala tudi iz drugega sklepa Odbora Državnega zbora za kulturo, kot je bil sprejet na 29. seji, dne 1. marca 2018.  Ob spremljavi uresničevanja teh ukrepov za znižanje stroškov dela z že omenjenim ciljem, je Nadzorni svet ob obravnavi osnutka finančnega načrta z leta 2018, na svoji 8. redni seji, ki je potekala dne 24. oktobra, ugotovil, da vodstvo pri pripravi osnutka kadrovskega načrta, ki je del finančnega načrta, ni sledilo zahtevam ustanovitelja po zniževanju stroškov dela, zato je naročil, da naj vodstvo to zahtevo ustrezno upošteva pri pripravi predloga finančnega načrta za leto 2019.  Že na naslednji seji je bila pa sprejet sklep, da vodstvo do konca meseca januarja 2019 predloži konkreten dolgoročni kadrovski načrt naslednjih petih let, se pravi za obdobje 2019 do 2023, iz katerega bo razvidno dolgoročno število zaposlenih in stroškov dela. Namreč, kot sem prej omenil, sprejeta strategija razvoja, ki je bila sprejeta v preteklem letu, predvideva znižanje tako števila zaposlenih, kot tudi stroškov dela, izraženih v procentu pobranega prispevka. Nadalje je Nadzorni svet spremljal oziroma se seznanjal z izsledki posnetka stanja preverjanja ustreznosti sistemizacije delovnih mest. V tem smislu je Nadzorni svet od vodstva zahteval strokovno pripravo na analizo obstoječe sistematizacije s predlogi za novo. In na 11. redni seji je bilo sprejeto, da vodstvo analizo potrebnih delovnih mest predloži do seje Nadzornega sveta, ki je potekala v marcu 2019.  Potem prehajam na, kot sem prej omenil, ena izmed nalog Nadzornega sveta je tudi spremljanje zakonitosti poslovanja. V smislu spremljanja zakonitosti poslovanja v letu 2018 oziroma ob spremljanju poslovanja v letu 2018, je Nadzorni svet prejel določeno gradivo, iz katerega je izhajalo, da so bile določene zaposlitve v letu 2018 izvedene v nasprotju s predmetno zakonodajo in internimi akti, zato je Nadzorni svet vodstvu priporočal, da takoj pristopi k odpravi posledic zazznanih kršitev. V letu 2019, to sicer ni v poročilo, ampak v letu 2019 je pa Nadzorni svet tudi sprejel sklep, da se o tem primeru oziroma o ugotovitvah Nadzornega sveta in tudi vodstva tega zavoda obvesti pristojni inšpektorat. Potem je Nadzorni svet se tudi ukvarjal s preprečevanjem morebitnega konflikta interesov v primeru odločanja in dodeljevanja sredstev po Pravilniku postopka javnega razpisa za izdelavo filmov neodvisnih producentov za javno kinematografsko prikazovanje. Tudi to izhaja, v bistvu, iz sprejetega sklepa Nadzornega sveta preteklega mandata.  Ta Nadzorni svet je namreč na 39., torej na zadnji svoji redni seji, ki je potekala dne 25. januarja s sklepom opozoril vodstvo RTV Slovenija, da naj v postopku odločanja in dodeljevanja sredstev po tem navedenem pravilniku, sprejme in zagotovi vse ukrepe, ki bodo preprečevali morebitne konflikte interesov ter upoštevali določbe Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, tudi v primeru dejanskega obstoja konflikta interesov. Namreč, na 7. redni seji je Nadzorni svet prejel določeno gradivo, na podlagi katerega, oziroma ob obravnavi je Nadzorni svet ugotovil, da obstaja sum, da morebitno nasprotje interesov, na katerega je Nadzori svet opozoril s prej navedenim sklepom, ni bil ustrezno obvladovan v skladu z določbami Zakona integritet in preprečevanj korupcije. In zato je Nadzorni svet to prejeto gradivo odstopil Komisiji za preprečevanje korupcije Republike Slovenije. Hkrati je Nadzorni svet ob soglasju generalnega direktorja predlagal, da naj Notranja revizija javnega zavoda opravi notranjo revizijo javnega naročila, iz katerega je rezultirala ta sprememba pravilnika, ki sem ga prej omenjal. In sicer z vidika poslovne potrebnosti, z vidika skladnosti izbirnega postopka z zakonodajo in z, pardon, z zakonodajo s področja javnih naročil in z določbami Zakona o integriteti in preprečevanja korupcije. To poročilo interne revizije je nadzorni svet prejel za 11. redno sejo, ki je potekala dne 19. Decembra in notranja revizija ni ugotovila nobenih nepravilnosti z vidika poslovne potrebnosti projekta ali skladnosti izbirnega postopka z zakonodajo s področja javnih naročil. Glede skladnosti postopka z določbami Zakona o integriteti se pa notranja revizija ni opredeljevala v tem svojem poročilu. Je pa nadzorni svet tudi bil seznanjen s tem, da komisija za preprečevanje korupcije omenjenega odstopljenega gradiva ni obravnavala.  Nadalje, na 8. redni seji, ki je potekal dne 24. oktobra, se je nadzorni svet seznanil s sklepom programskega sveta, s katerim je programski svet od nadzornega sveta zahteval, da se opredeli do določenih ravnanj generalnega direktorja v okviru svojih pristojnosti. To je nadzorni svet tudi storil in tukaj bom samo omenil dve ključni ugotovitvi. Nadzorni svet je ugotovil, da je vodstvo v zvezi s snemanje nadaljevanke, ki ni bila predvidena v finančnem načrtu za leto 2018 ravnalo v nasprotju s sprejetim programsko-produkcijskim načrtom in finančnim načrtom za leto 2018 in tudi s samim besedilom javnega razpisa.  Nadalje je pa tudi nadzorni svet ugotovil, da je bila prijava možnega konflikta interesov generalnega direktorja dana prepozno, s čimer je generalni direktor opustil dolžno ravnanje.  Na 9. redni seji je nadzorni svet ob soočenju z navedenimi ugotovitvami in ob soočenju z ugotovitvami glede nepravilnosti pri zaposlovanju nadzorni svet izhajal iz svojega dolžnega ravnanja in podal na podlagi 27. člena Zakona o RTV Slovenija in na podlagi 49. člena Statuta RTV Slovenija pobudo za predčasno razrešitev generalnega direktorja iz 4 razlogov. Prvo so bile nepravilnosti pri zaposlovanju, potem 2 kršitvi dolžnega ravnanja s področja Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije in tudi zaradi neizvršenih sklepov nadzornega sveta.

A vas lahko samo opozorim? To smo dobili pisno. A lahko samo na kratko povzamete, ker imamo cel kup točk.

Takoj bom zaključil, ja. Programski svet, ki je v našem javnem zavodu edini pristojen za takšno pobudo pobude ni izglasoval.  Zdaj bi zaključil samo s tem, kar piše v poročilu glede finančnega načrta za leto 2019. Tukaj poročilo navaja, da finančni načrt ni sprejet, kar seveda ob pripravi poroča je držalo, dejstvo pa je, da je nadzorni svet na seji, ki je potekala dne 2. aprila oziroma v nadaljevanju te seje finančni načrt javnega zavoda RTV Slovenija za leto 2019 sprejel. S tem zaključujem svoje poročilo in sem tudi na voljo za kašno vprašanje.  Hvala lepa.

Hvala, ker ste ga znova prebrali za nas, tako da gremo naprej. Želi besedo tudi generalni direktor javnega zavoda RTV Slovenija, gospod Igor Kadunc? Prosim.

Najlepša hvala. Pozdrav še z moje strani! Zdaj mogoče izgleda, kot da je edini problem RTV generalni direktor pa na žalost temu ni tako. žal tudi mislim, da pred sabo nimate materiala poročila o delovanju RTV Slovenija v preteklem letu, mi smo to poročilo izdelali na 213 straneh, ker vemo da je to malo dolgo, smo naredili še krajšo verzijo. Ni tako, kot pri STA, ko se obravnava sama organizacija, ampak se tukaj obravnava poročilo. Jaz sem tudi želel, o tem smo vam poslali povabilo, da bi nas obiskali, da bi videli na licu mesta v kakšnih pogojih delamo, da bi imeli malo več časa, da v miru razložimo situacijo v kateri se RTV Slovenija nahaja, kje vidimo izzive za bodočnost, pa žal zaradi časovne stiske to ni bilo, ampak še zmeraj to povabilo velja.  Če smo poslušali prej, da je bilo lansko leto prelomno za STA, na RTV v bistvu nimamo lahkih let, vedno se kaj dogaja, tako da o neki prelomnosti niti ne moremo govoriti, ampak se vedno znova borimo. Borimo se z urejanjem, kar je bilo omenjeno, prekarnih delavcev. Mi smo zaposlili skoraj 500 prekarnih delavcev, naših sodelavcev, eden je bil celo iz leta 1988 pri nas. To smo v lanskem letu končali, zaposlili smo tako rekoč zadnjih 84 prekarcev, nekaj jih je   (nadaljevanje) ostalo, kjer se ne najdemo glede višine in tako naprej, skratka, pregovarjanja.  Poslovno, če rečem, je bilo leto 2018 na nek način uspešno, čeprav smo izkazali 1,1 milijona izgube iz poslovanja, ampak pri 124 milijonih budžeta je to nekje še obvladljivo. Mi bi lahko tudi, kot je bilo v letnem načrtu, šli v to, da odprodamo nekaj delnic in bi s tem imeli pozitiven rezultat, vendar smo ocenili, da je bolje, da izkoristimo prihodke preteklih let, ki jih ima RTV Slovenija še za 10 milijonov, in tudi likvidnostna situacija je zadovoljiva, tako ni imelo smisla tega prodajati.  Tako mi to obvladujemo. Obvladujemo z velikimi napori. Namreč, strošek dela na RTV je zelo velik, in spremembe, ki so se zgodile zaradi sproščanja omejitev po ZUJF in raznih dogovorov, nam povzročajo dodatne stroške. V lanskem letu je ta dodatni strošek bil v višini 2,5 milijona evrov in tudi iz tega naslova seveda tega nismo mogli v celoti pokriti. Prav tako reševanje prekarnih delavcev pomeni večje stroške, kot bi sicer bili. Veste, da se je ponavadi bruto izplačevalo enako, ampak tisto, kar še podjetje plača, je v primeru prekarnega dela 8 %, v primeru, da so zaposleni, pa 16 %. In če smo mi zaposlili 500 ljudi, si lahko sami izračunate. Mi ocenjujemo, da je to lansko leto, recimo, če primerjamo z obdobjem, ko teh prekarcev še ni bilo, je to približno milijon in pol več. Zdaj, kako smo uspeli priti do tega, da rečem pod narekovaji, vendar ugodnega rezultata, s tem, da smo zmanjševali število zaposlenih in stalnih honorarnih sodelavcev, v lanskem letu smo jih zmanjšali za 44. In po drugi strani smo skušali povečevati prihodke. Uspešni smo pri izterjavi, 600 tisoč evrov več ob enakem RTV prispevku, za milijon smo imeli več komercialnih prihodkov. Pri variabilnih stroških smo dosegli zmanjšanje za 1,2 milijona, žal, kot rečeno, so pa višji stroški dela večji za 3,9 milijona, za 6,1 %.  Pri tem je treba tudi to vedeti, da se nam bliža trenutek resnice, to govorim že eno leto, namreč, da bomo morali vedeti, kako naprej. Plače so se za letošnje leto povečale še dodatno nekje za 3 milijone in pol, tako nam zdaj zmanjkuje že kar - za letošnje leto imamo finančni načrt, ki je bil soglasno sprejet na nadzornem svetu, s primanjkljajem 5,5 milijona. To mi še lahko pokrijemo, imamo rezerve iz vlaganj leta 1998 in 1999, v delnicah še nekje okrog 12 milijonov. Je razlika praktično ogromna, se pravi, knjigovodska vrednost delnice je 88 centrov, prodaja se ta trenutek po 16 ali 16,5. Tako to lahko pokrijemo. Ampak RTV niso finance, RTV je predvsem program in tu smo zdaj. Mi smo že v letu 2017 delno krčili program zaradi tega, ker ni bilo dovolj sredstev. Tudi v planu za leto 2018 je prišlo do krčenja in so določene stvari izpadle. Tudi v planu za letos so krčenja, zato se že pojavljajo vprašanja, kje so risanke dopoldne in podobne stvari. Mi skušamo balansirati na tak način, da nekje ohranjamo strukturo, hrbtenico programa, ob tem da skušamo vendarle znotraj hiše zmanjševati število zaposlenih tam, kjer je to mogoče. Tu nam ne gre na roko niti to, da zdaj ne veljajo več določila o obveznem upokojevanju, ampak mislim, da bomo našli način, da se bomo od tistih ljudi, ki morda ne morejo več dajati pričakovanega prispevka k programom, se tudi poslovili. Problem RTV, kadar zmanjšuje zadeve, je to, da je problem zaposlovanja mladih; če smo omejeni na zaposlovanju, seveda ne moremo slediti   (nadaljevanje) pomlajevanju, ne moremo dobiti novih mladih ljudi, ki pa bi jih na drugi strani nujno rabili, kajti bojimo se, da nam bi mlajša publika odšla in je ne bi mogli več dobiti. Zato tudi vlagamo vse napore v MMC, da bi bili dostopni na vseh platformah, da bi vsaj omogočili te zadeve. Mi tudi ne krčimo, recimo, pri glasbeni produkciji. Recimo, včeraj smo našli Tino, to je bila kantata za otroški zbor in simfonike v Filharmoniji, je bila zelo uspešna. Mi ne krčimo bistveno tudi izdatkov za podporo za manjšinske programe, to nas stane nekje 10 milijonov, država financira to z 1,6, 1,7 milijona. Mi sami vzdržujemo arhiv, ki nas stane približno 9 milijonov, in zelo si prizadevamo za prizadete skupine, da povečujemo bodisi podnaslavljanje bodisi znakovno tolmačenje, opisno tolmačenje. Skratka, skušamo ohranjati to funkcijo, ki jo javni RTV mora imeti, v celoti. Ker je bilo na odboru rečeno, da RTV ne izpolnjuje zavez iz filmskega zakona, mi v celoti to izpolnjujemo. Mi takoj izločimo 2 % denarja, ki ne gre v porabo za druge namene, in tega je bilo do zdaj že 13,6 milijona; res pa je, da seveda pride pri sami izvedbi do zamika, tako je bilo 10 milijonov do zdaj pa izplačanih. Tako tudi to izpolnjujemo.  To bi bil moj kratek uvod. Res, poročilo je obsežno in kaže na vse to, kaj počnemo. Izzivov imamo še veliko, ni nam lahko, ampak mislim, da stvari vendarle obvladujemo. Se zgodijo napake, kar je bilo tudi povedano s strani nadzornega sveta, vendar je treba povedati, da vsaka napredovanja, ki so problematična, so bila znotraj, da se je delalo točno tako, kot se je prej delalo desetletje, se pravi, ne gre, da bi Kadunc nekaj pogruntal na novo pa kršil. In tudi kar se integritete tiče, ste lahko brez skrbi, do zdaj sem dobil samo en opomin KPK, pa še to za situacijo, v kateri bi se lahko vsak znašel, ker dejansko nismo goveda, da če z nekom sediš v nekem svetu, si v poslovni povezavi, pa tudi če se kregaš z njim. Toliko. Hvala.

Najlepša hvala za vašo predstavitev. Želi besedo tudi predsednik Programskega sveta RTV Slovenija, gospod Ciril Baškovič? Izvolite.

Hvala lepa, gospa predsednica.  Spoštovane poslanke in poslanci! Lani je programski svet nastopil v novi sestavi, mandat, ki traja do leta 2022. Preden bom povedal, ker ste poročilo dobili in je objavljeno, o delovanju programskega sveta, kaj več o tem. Naj omenim samo dva podatka, ki ju ne morete imeti, ker pač niste prejeli poslovnega poročila celega zavoda. V letu dni je ta zavod sproduciral 68 tisoč radijskih oddaj in 62 tisoč televizijskih oddaj, to v urah vrže - tu pa nisem popolnoma gotov - med 50 in 60 tisoč ur programa, na osmih radijskih programih in sedmih televizijskih programih, suma sumarum, zakon vse to tudi predpostavlja.  Lansko leto je programski odbor v okviru svojih pristojnosti opravil naslednje ključne stvari. Dogovorno je prišlo do odstopa prejšnje direktorice televizije in imenovana je bila vršilka dolžnosti v lanskem letu, ki smo jo letos preko razpisa potrdili, seveda dali soglasje za potrditev, za direktorico televizije in sedi tule z nami. Generalnega direktorja lani na pobudo nadzornega sveta programski svet ni razrešil, tehtajoč argumente za in proti - argumenti so bili relativizirani in tako naprej - in soočen z vprašanjem, kaj to pomeni za stabilnost zavoda, je pač zmanjkalo zadosti glasov, da bi direktor bil razrešen, tako do tega ni prišlo. V letošnjem letu smo nato imenovali preko razpisa oziroma dali soglasje še za direktorja radia. In lahko rečem, da je vrh zavoda zdaj stabiliziran in se lahko začne večina ukvarjati z realizacijo sprejetega produkcijsko-programskega načrta za letošnje leto; sprejeli smo ga v statutarnem roku novembra lani in ima zdaj tudi podlago v sprejetem finančnem načrtu, kar je storil nadzorni svet.   (nadaljevanje) Vodstvo se pa mora ukvarjati z vprašanji delovanja in razvoja za leti 2020 in 2021. Dali smo tudi soglasje k strategiji. S tega vidika ocenjujem, da je bilo delo programskega sveta uspešno, ampak z velikimi težavami, programski svet je interesno telo, interesno programsko telo, tako je zakon postavil zadevo, tako ste ga v večini tudi vi imenovali ali pa vaši predhodniki, in ni zmeraj lahko priti do smiselnih, pametnih, za razvoj in program pomembnih kompromisnih srečanj ali pa vsaj ne pravi čas zmeraj, vendar to je narava tega telesa.  Omenil bi še nek panel, ki smo ga organizirali, to je neobvezujoča odprta seja s predstavniki strokovne javnosti o svobodi govora, sovražnih govorih in lažnih novicah. To ste prejeli ravno v dodatku k vabilu, priporočam, da si ga preberete. Iz njega bi samo tri stavke povedal, ki sledijo kot neko napotilo za delovanje RTV: »Svoboda govora v javnem medijskem prostoru je prva odgovornost javne RTV. Podajanje preverjenih dejstev in razumljivih sporočil, odpiranje prostora za argumentirano soočenje različnih pogledov, pogumni spopad z manipulacijami so pomemben prispevek javne RTV v javnem prostoru. In javna RTV glede sovražnega govora naj samostojno prispeva k postavljanju zahtevnih standardov odprte svobode govora in zamejitve sovražnega govora, slovenski medijski prostor, bržkone nad sedanjo ravnjo kazenskih določb in sodne prakse.«  S tem bi končal. Mogoče zadnji stavek, kar je že gospod generalni direktor povedal. Zdaj se soočamo s proceduro za postavljanje programa za leto 2020 in se pri tem srečujemo z vprašanjem, ali sedanja finančna in kadrovska struktura še omogoča dosedanji obseg programa oziroma nagibamo se k temu, da bi skupaj z vodstvom in uredništvi morali ugotoviti, katere so prave vsebinske osrednje programske teme, ki jih v javnem interesu ta hiša mora dajati v slovenski javni prostor, kako povečati kakovost, in to je možno samo tako, da se najbrž program nekoliko skrajša, skrči, in se finančne in kadrovske sile skoncentrirajo na ključne tematike.  Hvala lepa.

Najlepša hvala. Želi besedo gospa Petra Bezjak, predsednica Sveta delavcev javnega zavoda RTV Slovenija? Prosim.

Hvala lepa. Tudi hvala lepa za vabilo. Najprej se vam bom predstavila. Pred slabima dvema letoma sem bila izvoljena v svet delavcev, potem pa me je 15-članski svet delavcev soglasno izvolil za predsednico in to funkcijo opravljam zdaj profesionalno. Pred tem pa sem bila desetletje novinarka v informativnem programu Televizije Slovenija in z nekaterimi sem se srečevala v svojem prejšnjem življenju; za tiste, ki tu sedite.  Kot ste lahko prebrali, se sklep Komisije za nadzor javnih financ nanaša izključno na zaposlene. Najprej naj povem, da smo na RTV ljudje in vsi mi delamo za program. Trenutno je pri nas zaposlenih 2 tisoč 263 ljudi in še nekaj deset honorarnih sodelavcev. Še leta 2015 je bilo na RTV zaposlenih tisoč 943 oseb, ob tem je delalo še 505 honorarnih sodelavcev, skupaj torej 2 tisoč 453 zaposlenih in honorarnih sodelavcev oziroma 190 več kot letos. Na RTV so se v zadnjih osmih letih skupni stroški dela znižali za 7 milijonov evrov. Naši zaposleni tako za 12,75 evra ustvarjajo tri televizijske in osem radijskih programov, spletni portal MMC, naši sodelavci v regionalnih centrih ustvarjajo dva regionalna programa in vsebino za madžarsko in italijansko narodnostno manjšino. In če primerjamo ta znesek 12,75 evra z mesečno naročnino na časopis, je časopisni trikrat višji. RTV prispevek je od leta 2012, torej več kot šest let, enak.  Naše poslanstvo je, da Slovencem prenašamo informativne, kulturne, izobraževalne in otroške, pa tudi športne in razvedrilne vsebine. Skrbimo za jezikovno kulturo in rabo slovenskega jezika. RTV Slovenija je tista, ki naredi posebne oddaje o najbolj odmevnih temah sodobnega časa, na primer, o nastanku bančne luknje, ki jo odkrivate tukaj, o gradnji šestega bloka, ki ste jo prav tako poglobljeno raziskovali tukaj, o tem, kje končajo naši odpadki, kakšno je ozadje brexita. Kulturnim vsebinam, za katere komercialni mediji nimajo posluha, pa namenjamo celo en sam radijski program.  (nadaljevanje) V strategiji je zapisano, da bomo ohranili lokalno dopisniško mrežo in upam, da jo bomo tudi krepili, kajti lastništvo lokalnih medijev, se trenutno koncentrira v rokah nekaj slovenskih medijskih mogotcev, ki bodo lahko potem sami kreirali uredniško politiko in vplivali na javno mnenje. Vseh teh vsebin na tako obširen način, ostali komercialni mediji ne delajo zato, ker niso tržno zanimivi in ne prinašajo oglasov in želene gledanosti, ampak mi menimo, da takšne vsebine krepijo narodno zavest. Da so naše vsebine med najboljšimi na svetu in tudi v Sloveniji prepoznalo različne institucije, ki so nagradile naše sodelavce na področju znanosti, športnega in informativnega novinarstva. Na RTV Slovenija smo tudi ponosni na lastni Big band in simfonični orkester, ki je recimo letos skupaj z opernim pevcem Carrerasom in lani z Domingom, napolnil Stožice. Tudi v abonmajski sezoni, kjer gostujejo svetovno znana imena, je čedalje več poslušalcev, ki si hodijo poslušati naš orkester in med njimi so tudi mladi poslušalci in menim, da je prav, da ohranjamo to tradicijo. Tako raznolike vsebine in naloge izhajajo iz zakona, ki našemu javnemu servisu pripisuje veliko več nalog, kot jih imajo recimo primerljivi evropski javni servisi. To sem že povedala na enem odboru, da na Slovaškem, kjer je zaposlenih zgolj tisoč 500 ljudi, ustvarjajo le informativni program, ostalo pa »outsourcajo«. V Belgiji ali na Irskem nimajo lastne službe za pobiranje RTV prispevka, ampak nekaterim javnim servisom te naloge prevzemajo elektro servisi ali davčni uradi. Mi imamo na RTV tudi lastno Službo za oddajnike in zveze, kjer je pred 25 leti delalo 229 oseb, danes le še 85 in tudi tukaj se bo nadaljeval trend zmanjševanja. Na Irskem in Slovaškem recimo takšne službe RTV sploh nima. Nekateri javni servisi niti ne rabijo ustvariti tujejezičnih programov, mi jih. Kot ste že lahko slišali, na RTV končujemo s kadrovsko sanacijo. Lani smo zaposlili 84 honorarnih delavcev z elementi delovnega razmerja, za letos jih je ostalo le še nekaj deset. In tudi zaradi tega, ker smo povsem sanirali prekarno delo, nismo zmanjševali števila zaposlenih tako intenzivno, kot so to zahtevali v nadzornem svetu oziroma, kjer se tam sklicujejo na ustanovitelja, čeprav tega dokumenta, kaj pravi ustanovitelj, za koliko naj zmanjšamo stroške dela, še nismo videli. Torej, zaposlili smo vse sodelavce, ki imajo elemente delovnega razmerja in uživajo pravice iz delovnopravne zakonodaje in mislim, da je kot javni zavod to nujno potrebno, da delujemo zakonito. Po desetletju varčevanja, ki ga je bil deležen javni sektor, smo tudi mi s svojimi plačami se odrekali denarju. Včasih s kakšnimi ukrepi, o katerih ne želimo govoriti na glas in jih drugi javni zavodi sploh niso utrpeli. Zato je prav, da smo januarja na podlagi vladnega dogovora s sindikati, dobili za 4 % višjo plačo in zato za zdaj nismo dobili niti enega dodatnega centa več. In 2. člen Zakona o RTV lepo pravi, da je dolžnost ustanovitelja zagotoviti institucionalno avtonomijo in uredniško neodvisnost RTV Slovenija ter zagotoviti primerno financiranje za izvajanje javne službe. Kajti finančna neodvisnost je pogoj za uredniško neodvisnost in upravljanje poslanstva medijev je, da smo četrta veja oblasti in le tako smo lahko, če smo finančno neodvisni.  In še nekaj o dodani vrednosti zaposlenih, o čemer se nanaša sklep Komisije za nadzor javnih financ, nekaj pa je tudi povedal že predsednik Ljubljanskega sveta. RTV Slovenija in sicer Televizija Slovenije je v letu 2016 ustvarila 259 minut lastnega premiernega programa na 1000 prebivalcev. Za primerjavo naj navedem, da je v istem letu Belgija ustvarila le 53 minut takšnega programa na 1000 prebivalcev, norveška 70 minut, Danska 86, Irska 93, Avstrija 108 in Hrvaška 183 minut. Mi pa – naj ponovim še enkrat, 259 minut na 1000 prebivalcev. V povezavi s številom zaposlenih lahko posledično ugotovimo, da so zaposleni na televiziji sorazmerno veliko manjšimi sredstvi ustvarili sorazmerno veliko programa. Dejstvo pa je, da sta vsaj za televizijski prispevek potrebna vsaj dva človeka – novinar in snemalec, pa naj delata v Sloveniji, na Švedskem ali v Združenih državah Amerike.  Hvala.

Najlepša hvala za to predstavitev. Želi besedo predstavnica ministrstva? Prosim.

Hvala za besedo. Torej mi kot predstavniki ustanovitelja ne moremo komentirati podrobnosti glede poslovanja, konkretne informacije glede tega   (nadaljevanje) imamo pa nek krovni pogled na to. Nesporno je, da je javni medijski servis še naprej izjemnega pomena in da je naš interes, da ga ohranimo ustrezno delujočega, z ustrezno definiranim obsegom javne službe in z ustreznim stikom z javnostmi, ki jih naslavlja. Zdajšnja organizacija, struktura in obseg dolžnosti, ki jih izvaja, so že zelo dolgo utečeni in temeljijo na zakonskih podlagah iz leta 2005. Glede na to, da so se v tem obdobju, ki je kar dolgo, radikalno spremenile razmere na medijskih trgih in tudi širše družbene razmere, ki sem jih že prej omenjala, se nam zdi smiselno odpreti malo širšo razpravo o poslanstvu in sploh obsegu javne službe v zdajšnjem trenutku. mi pripravljamo celovito reformo medijske zakonodaje, začenši z Zakonom o medijih. Tudi ta zakon naslavlja nekatera vprašanja, ki se tičejo tako RTV Slovenija, kot drugih programov s statusom posebnega pomena. Vzporedno pripravljamo tudi osnutek Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah. Podlago za to nam daje direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah, ampak tam spet zelo močni vplivi bodo tudi na delovanje Radiotelevizije Slovenija in se nam zdi smiselno, da se odpre neka širša razprava in smo nanjo tudi pripravljeni o Zakonu o RTV Slovenija.  Torej, kar se tiče samega poslovanja nas predvsem skrbi ta presežek odhodkov nad prihodki, ki nekako nakazuje, da je ta vzdržnost pod vprašanjem, vzdržnost tega poslovnega modela pod vprašanjem in zato smo tudi vzpostavili dialog z vodstvom RTV Slovenija v smislu iskanja predlogov rešitev. V pričakovanju teh predlogov seveda se bom ustavila zdaj na tej točki.

Ja, najlepša hvala gospa Tanja Kerševan Smokvina. Zelo me veseli, da boste naredili široko medijsko reformo medijske zakonodaje in tudi o javni RTV bo treba spet spregovoriti. A želi besedo predstavnik Državnega sveta? Prosim.

Hvala lepa, predsednica za besedo. Torej, morda za začetek se sama po sebi vsiljuje ta razlika, ki ni samo v strukturi poročila, kjer se tudi sicer loči, medtem ko je tam pri STA vsaj na naši komisiji bilo tako – vladalo več ali manj božično vzdušje, je ta polemika, ki je bila potem bistveno močnejša kot je danes tukaj, bolj kazala na nek izrazit konflikt, ki je pa sicer tudi izpostavljen v samem poročilu. Ne da bi oba servisa primerjal – tam gre za enostavnejšo strukturo. RTV javna je res kompleksno bitje, ki je težko vodljivo in obvladljivo, pa vendar se kaže tukaj neko nasprotje, ki daje včasih vtise, kot da oba servisa nista iz iste države, ampak to je očitno neko dejstvo, ki je napeljalo državne svetnike in svetnice tudi k nekemu pozivu k poglobljenemu razmisleku o položaju nacionalne RTV, ki bi se morda ne končalo pri najbolj enostavnih interesih, ki jih imajo posamezni udeleženci, ki oblikujejo javno mnenje, vključno s političnimi strankami. Seveda, ker sicer se zadeva zdi, da tudi po teh zapletih, se pelje v napačno smer in to bi po moje moralo biti ustanovitelju skrajno resno  opozorilo. V poročilo nazornega sveta prevladujejo kadrovska vprašanja, stroški dela, zaposlitve, razrešitev direktorja, nekaj kar očitno ne kaže na neko povsem normalno stanje stvari. Naj izpostavim, da se je na naši komisiji, tudi so se izpostavile razlike v razumevanju poročila nadzornega sveta, ki ga je zlasti izpostavila tudi predsednica sveta delavce in pa predstavnik sindikata delavcev v radiodifuziji. Eksplicitno so bile izpostavljene nekatere enostranske navedbe na opredelitev, ki jih je nadzorni svet zabeležil v svojem poročilu, zlasti kar se tiče števila zaposlenih, zlasti kar se tiče obremenitev, itn. Mi smo na koncu na nek način izpostavili pomen RTV tudi stališča teh vsebin, ki jih zgolj RTV producira, pa naj gre za otroške programe za kulturne, za filme, ki jih drugje ne boste videli, karkoli, vendar jasno podčrtali tudi dejstvo, da se kakovosti teh nekomercialnih vsebin in te funkcije, ki jo poleg informacijske in drugih ima, javna RTV ne da dolgoročno izvajati, če nima ustreznega financiranja in se zaradi tega je treba na tej točki nekaj storiti, pa ne mislim, da se da rešiti stvari zgolj s potencialno ugodnejšim financiranjem ali prispevkom ali karkoli, ampak da je treba verjetno pogledati zakaj se ti konflikti in nasprotovanja in zapleti stalno reproducirajo na tem javnem zavodu.  Hvala lepa predsednica.

Najlepša hvala za to mnenje.  Zdaj želi besedo predstavnik sindikata delavcev Radiodifuzije Slovenije. Prosim. Izvolite.

Dober dan želim.  Moje ime je Tom Zalaznik, sem predsednik sindikata delavcev Radiodifuzije Slovenije, ki bom ponovil, podobno kot sem na Državnem svetu, ki ima precej drugačne poglede na poslovanje RTV in tudi zelo kritičen odnos do poročila, ki ga nadzorni svet predstavil in torej poslal v vednost Državnemu zboru, dvema komisijama in Državnemu svetu.  Najprej bi želel povedati, zakaj pravzaprav je sindikat zainteresiran, da se sliši njegov glas. Običajno stojimo zadaj in se ne ukvarjamo z drugimi stvarmi, tudi s tistimi za kar smo pravzaprav poklicani, vendar v tem delu smo ocenili, da se moramo oglasiti zato, ker zastopamo zaposlene, ki so pravzaprav stalnica. Zamenja se menedžment, zamenja se oblast, zamenja se nadzorni svet, programski svet in še marsikaj, zaposleni, ki so pravzaprav vrhunski strokovnjaki na svojih področjih in za kar nam to priznavajo tudi v svetu, naj samo omenim radio ARS, ki ga na nobenem komercialnem radiu ne boste slišali, naj omenim izdelke, kot smo ji imeli recimo v svetovnem merilu, rad uporabim izraz Rolls Roys svetovnega merila, Planica, Kranjska gora, zdaj govorim o športih, ki so najbolj gledani in tudi drugi izdelki, torej za te ljudi zastavljam glas. Za te ljudi in za podobo, ki se kaže v javnosti. Meni ni všeč, tudi mojim kolegom ne, da se v javnosti govori o RTV pavšalno, brez argumentov, na pamet, kot se govori samo o televiziji. Nek vaš kolega je zgolj in striktno uporabljal samo termin televizija in natančno pokazal, da ga zanima samo tisti del, ko se politika pojavi v informativnem programu na zaslonu. Mi ustvarjamo mnogo več kot to in delamo mnogo več kot to. Mi je všeč pobuda o neki širši javni razpravi. Leta 2011 smo imeli, več kot pol leta smo se ukvarjali na koncu pravzaprav zakon ni šel skozi zgolj zaradi nekaj sistemskih pomanjkljivosti, ki so bile velike. Torej, v zvezi s poročilom, ki ga je nadzorni svet izdal, in ki se pravzaprav na nek način neka ta mantra ponavlja že nekaj let, se čutimo dolžne oglasiti in ugotoviti najprej to: Zakaj obstaja taka velika razlika med poročilom STA in RTV? Jaz bi ob ugotovitvi, da tudi STA ima, če sem prav razumel, sistemsko težavo financiranja. Prvi ali eden od prvih stavkov gospoda, ki je prej govoril je, politika se ni vtikala v delovanje STA. Na RTV z vso odgovornostjo to trdim, je drugače. Bil sem član seta RTV, programskega sveta nekoč pa vem, da politika poskusi na tak ali drugačen, morda tudi subtilen način, ne grob, svoje interese uveljavljati skozi te organe. In pravzaprav zakon, ki ste ga sprejeli natančno to počne. Postavlja, natančno opredeljuje kdo in na kakšen način postavi v organe, ki so pomembni za odločanje RTV, svoje ljudi. Ampak če to preskočim, zakon ima še eno veliko pomanjkljivost. Ne vem, ob naslednji zakonodaji bo treba to misliti, zakon pravzaprav s štartu ne daje polnega financiranja javni službi. V štartu pove, da je potrebno del sredstev pridobiti na trgu za izvajanje javne funkcije. Mi znamo marsikaj narediti in naši kolegi dobijo nagrade. Ampak mi smo dolžni reklame, pa marsikdo si kdaj očita, zakaj se komercializirate, zakaj počnete isto kot komercialke, za katere pač je jasno namen njihovega obstoja reklama. Zakon je to predvidel. In to je tudi ena od večjih napak, torej napak, po naši oceni. To je stvar konsenza nekega družbenega širšega in tako naprej, ampak po naši oceni je to to.  Če se vrnem na eno od bistvenih postavk, zoper katere smo mi dvignili svoj glas je oziroma ugotovitev nadzornega sveta je zahteva ustanovitelja po zmanjšanju števila zaposlenih in stroških dela. Ustanovitelj je, to vsi veste, ker pač tu sedite, Republika Slovenija. V njenem imenu ustanoviteljske pravice izvršuje Vlada. Na nek način jih skozi svoje člane, ki jih postavi Državni zbor tudi Državni zbor, pa vendar zgolj v tem obsegu. In ustanovitelj nikdar ni zahteval to, kar nadzorni svet ves čas v javnosti uporablja. To je neresnica. In na to resnico se pravzaprav nihče kaj resno ne odziva, kar me zelo boli. Vendar zmanjšanje števila zaposlenih pomeni zelo jasen signal, še posebej, če podpreš, da to zahteva ustanovitelj. Prav bi bilo, da bi tudi ministrstvo, ki je za to pristojno, to bolj natančno povem, ampak tega ni. Je pa res, da se je zaradi takih in drugačnih vzgibov ta beseda pojavila že v strategiji. Ko je direktor nastopil funkcijo, to je naš pogled, naj direktor sam pove, če je drugače. Ko je nastopil funkcijo še ni začel pošteno delati je nadzorni svet zahteval strategijo. Zakaj strategijo, če imamo eno strategijo v predalu, ker je leto pred tem ali leto pa pol drugo leto pred tem opravil prejšnji generalni direktor in je obstala v predalu. Eden od vaših kolegov na seji Komisije za nadzor javnih financ je rekel, ki se je posvetil temu poročilu, ker to sem zaznal, to, kar izberem iz tega poročila je stanje, ki se imenuje paraliza zaradi analiz. Stalne analize, stalne analize, stalne analize in to hromi delo, ki ga pravzaprav RTV mora početi. Marsikaj bi imel še za povedati, bom samo povedal še bistveni del, ki se tiče financiranja. Od leta 2005 do 2011, ne od 2012, kot je rekla kolegica, od 2005 je RTV deležen istega zneska financiranja, torej istega zneska RTV prispevka. S tem, da je bil 2012 zmanjšan, to vsi dobro veste. To pomeni, da je RTV v tem času trpel 25,4 % pri financiranju. Vir: SURS april 2019. To si nisem jaz izmislil. 25,4 % je samo v tem delu RTV pokrival sam in zaposleni pravzaprav na nek način tudi, ker še zmanjkuje denarja, je treba pač več delati, racionalizirati in to mantro o sanacijah, sanacijah, sanacijah, ki jih tukaj potem v tej hiši sliši, nam zaposlenim ni prav ljuba. Ob tem, da se je zgodila sprememba zakona, govorimo o vstopu v plačni sistem, kar je povečalo stroške dela RTV. Ob tem, da so bili nesklenjeni stavkovni dogovori, da so se neke spremembe zakonodaje zgodile, za katere pa se, torej zaradi katerih pa je nastal strošek – to je RTV kriv sam. Še bi govoril pa, ker verjetno bo še kdo na to temo kaj rekel, bom se vzdržal in če morda bo kdo želel kakšno informacijo, vam na kratko kasneje povem, sicer pa hvala, ker ste me poslušali.

Najlepša hvala predstavniku Sindikata delavcev. Zanima me, ali je kdo prisoten tukaj kot predstavnik Nacionalnega sveta za kulturo? Ni, kajne? Se mi je zdelo. Torej, če ni več nikogar od vabljenih, ki bi kaj povedali, potem prehajam na razpravo članov in članic odbora ter ostalih prisotnih. Prvi se je prijavil gospod Branislav Rajić, prosim.

Hvala. Dober dan, vsem. Moja razprava ne bo šla v smislu kritike, zato ker visoko cenim javni zavod Radiotelevizija Slovenija in mislim, da je moja naloga, da zastavim vprašanja, na katera sam nimam odgovorov. Ampak, še enkrat ponavljam, to ni ne provokacija, ne politično nestrinjanje in ne nekaj, kar bi skušalo iti na mlin vašim nasprotnikom. Radiotelevizija Slovenija je prva na lestvici med primerljivimi državami, ko gre za odnos števila zaposlenih in števila prebivalcev in znano je dejstvo, da 80 % njenega budžeta gre za stroške dela. Torej, govorimo o zelo visoko obljudeni in financirani organizaciji. Ker pa smo na Odboru za kulturo, jaz se bom osredotočil na te vsebine, ki se nanašajo ravno na naš interes. Zanima me, sami ste tudi omenili to, gospod generalni direktor, da na drugem sporedu zjutraj več ni programa, otroškega, na kar so generacije bile vajene in se predvaja ta info kanal, ko ne veš kaj mu je funkcija in kaj sploh pomeni in te začne iritirati do mere, da ugotoviš, da je nacionalna televizija ignorantska do ljudi s takim predvajanjem. Najbolj me boli to, ko vidim otroka, da s temi prstki na daljincu tipka hrvaško televizijo ali kake komercialne in se mi to absolutno ne zdi prav. Vaša, gospa predsednica Sveta delavcev je omenila število minut v primerljivih državah in to je res zavidanja vredno 250 minut, v primerjavi z Norveško, ampak, jaz tudi moram reči, da ta neka norveška produkcija, imeli smo jo primer videt kot neke nadaljevanke, ki so prodane potem po celem svetu. Ne vem koliko sedanjih nadaljevank RTV Slovenija lahko prodamo po celem svetu. Torej ta kriterij kvalitete ste malo preskočili, v želji, da branite zasedbo. Sicer celotna zasedba je danes, vidim, orientirana v smislu tega, da je treba branit, pa ni, mi se moramo pogovorit, ne samo da zagovarjamo slepo svoja stališče. Kdo je torej – zanima me – kdo je odgovoren, da ste se odločili, da ne predvajate ponovitev tega otroškega programa in da predvajate ta nevzdržen info kanal, ki res nima nobene funkcije, namreč, pri ponovitvah, kot da ste spregledali, tisti, ki so za to odgovorni, da otroci rastejo, se generacije premikajo in to, da je nekdo, ki je danes šestnajstletnik, gledal Radovednega tačka, ne pomeni, da danes nekdo, ki je triletnik, ne more, triletnik ne more tega istega gledati. Torej, mislim, da se ni treba bat ponovitev, bolj se je treba bat info kanala, na drugem programu nacionalne televizije in tu ni opravičila. Denarja – pravite - imate dovolj, ampak, po drugi strani pa padete že na prvem izpitu. Zato mi je razumljivo, da se od vas zahteva reorganizacija, ker tako kot se to sedaj izvaja, nekaj ne »štima«. Vse manj je te lastne produkcije RTV, sploh pa ko gre za kulturne in izobraževalne programe. To pa bi bila ena najbolj izpostavljenih funkcij ravno nacionalne televizije in radia – imamo tudi svetle izjeme, ko gre za Radio Arso, o tem bom nekaj kasneje. Seveda, angažirate samo zunanje producente, ko gre za neke nove produkcije kulturnih in izobraževalnih programov, če sploh pride do tega in pravzaprav je iz tega videti, gospod generalni direktor, kot da ste se osredotočili le na to, da si kupite mir. Prvo z zaposlovanji - na način, kot je že bilo izpostavljeno na prejšnjih sejah, potem z nadaljevankami, ki so mimo finančnega načrta.. Če pa pravite, da imate denar, zanima me - zakaj krčite sredstva za program, zakaj ukinjate lastno produkcijo in zakaj nam vse bolj očitno postaja, da na jutranjem programu (nadaljevanje) nastopajo le tisti, ki so si ta nastop plačali, ob tem da, samo ena komercialna televizija ima več reklam tipa »hop, pop, šop« - namerno nočem povedati pravega imena – ki totalno debilizirajo nacijo? Vi imate moč tudi, če sprejmete reklamo, da zahtevate njeno kakovost, pa tega ne počnete. Torej, teza da RTV Slovenija lahko še živi od prodaje delnic Eutelsata, pravijo še dve leti, potem pa bo država morala dvignit naročnino. Glede te teze vas prosim, da se javno izrečete, danes, tukaj, kaj mislite o tem, ali res na to računate? Ker seveda, »znamno« je, da glede na življenjsko dobo, da boste po nekem času tudi vi šli v pokoj, verjetno z neko zabavo, poslovilno, ampak potem bo ostal potop, drugače ne morem dati primerjave. Zakaj ne vlagate v zadeve, ki imajo takojšnji učinek na programe? Ker, strinjamo se, predvsem ko gre za kulturne in izobraževalne programe, da nam ti »crkujejo«, vi pa denimo vlagate v obnovo počitniških hiš, pod pretvezo, da jih boste uporabljali za izobraževalne namene. Zdaj, šelestenje iglavcev v julijski vročini že od prazgodovine ne šteje za izobraževanje, tako da, tudi to bi bilo dobro, da »skomentirate«, kako ste si mislili, da bo to izobraževalni namen? Zgodilo se je tudi, da je nekaj posnetega materiala izgubljenega. Vrednost tega materiala ste ovrednotili nižje, kot je, pravijo, njegova dejanska vrednost in kje je tu resnica, zdaj.. Kdo je odgovoren, kakšne sankcije predvidevate in kakšno preventivo, da se to več ne bi dogajalo? Vsekakor pa je v teh okoliščinah uredništvo in uredništva, ki so izpeljala program, si zaslužijo pohvalo, da so uspeli in izpeljali tisto, kar so. Že vnaprej pa moram poudarit, da vaša morebitna interpretacija moje razprave kot strankarskega napada na vas, ne bo pila vode, ker isto bi vprašal tudi predsednika SMC, če bi on vodil RTV. Primerjava z naročnino časopisa je do neke mere zgrešena, gospa predsednica(?) sveta, zato ker ste vi računali samo naročnino RTV, ampak državljani in državljanke, da bi dobili ta servis, morajo plačati še en drug servis, ki doda še 20 evrov najmanj, recimo če odštejete internet. Tako da ni bila, se mi zdi, dovolj korektna. Jaz se želim odzvati tudi na to, ko smo dobili danes. Namreč, ob začetku te točke smo dobili seznanitev odbora Državnega zbora o stališčih in sklepih Sindikata delavcev Radiodifuzije. Na prvi pogled se vidi, da ga je napisalo izkušeno odvetniško pero in jaz res prosim, da ne računate, da bi nekdo med sejo lahko prebral to, ko vemo, kakšen je pravniški jezik. Tako da, škoda, da ni prišlo prej. Dobiti ga v času, ko spremljaš razpravo in se pripravljaš na lastno, nima nobenega efekta in je velika škoda, da to do nas ni prišlo prej. Gospod generalni direktor, povedali ste, navajam: »Bliža se trenutek resnice.« Vi ga že načrtujete, ampak s prodajo delnic, kot je bilo jasno in se to vidi kot le reševanje vaše kože, vprašanje pa je, kdo bo nastavil svojo kožo, ko vi vašo z zadnjimi delnicami odnesete. Ob tem pa tudi čestitke ekipi, ki je uprizorila kantato »Kje je Tina?« in kot vedno, pohvale Radiu Ars, ki je verjetno »unikum« v tranzicijski Evropi, če ne v celotni Evropi. Hvala.

Hvala kolega Rajić. Na vrsti je Marko Bandelli, prosim.

Hvala predsednica za besedo. Ja, najprej bom omenil delo kot tako, nadzornega sveta. Kot veste, imam kar pri srcu to zadevo, saj sem bil sam v funkciji pred petimi leti, namesto gospoda tukaj. Tako da, moram tu povedat, da sprejemanje statuta RTV finančnega načrta zavoda, letna poročila – to so kar zahtevne zadeve. Zdaj pa, lahko ti delaš in opravljaš to funkcijo na dva načina – ali iščeš konflikt in, se pravi, vedno boš dobil nek negativizem in in neko problematiko notri. Ali pa greš drugače, tako kot sem jaz delal, z roko v roki. Se pravi, smo reševali zadeve skupno. Nadzorni svet ni samo organ, ki nadzira in išče napake, da bo poročal koliko je sposoben dobiti napake take in drugačne, ampak mora tudi pomagati pri svojem delovanju, se pravi, mora skupaj dobiti tudi določene rešitve in jaz sem to takrat delal. In sem bil zelo ponosen tudi na to. Seveda v poročilih, tako kot sem slišal, s strani sveta je veliko zadev takih in drugačnih, problematičnih, in vse, ampak prav tukaj je tista razlika med vodenjem nadzora, med vodenjem sistema nadzora, nad kontrolo, nad svetovanjem pa nad skupnim jezikom. Mislim, da je to izrednega pomena.  Jaz bom zdaj povedal eno zadevo, ki sem jo začel že takrat in zdaj, ko imam to možnost tukaj, jo bom še enkrat, bom vprašal. Verjetno bom pa dal tudi predlog Vladi, začne spreminjati ta zakon, ker ne vidim prav, absolutno, to je moje osebno mnenje, ne vidim prav, da programski svet zbira generalnega direktorja. Nikje ni to. Nadzorni svet bi moral zbirati generalnega direktorja. Programski svet naj se ukvarja s programi, z vsebinami, generalni direktor se ukvarja zgolj s finančnimi zadevam in ne more niti vplivati notri v določene programske zadeve. Tako da, pri tem sem bil jaz že takrat kritičen, sem že takrat dal te predloge in upam, da bodo bili upoštevani v naslednjem ali pa, če bo prišlo do kakšne spremembe, ali bomo pa dali predlog na Vlado, da se lahko to naredi. Prav zaradi teh problemov, ki smo videli kakšne težave pridejo. S konsenzom, notranjim, ne konsenzom, bomo spet tako rekli, ne s konsenzom, obratno. Torej, to so določene zadeve, ki so za razmisliti. Seveda izguba zavoda ni vredu. To moramo povedati. Absolutno, s sredstvi, ki jih zavod pridobiva, hvala naročnikom. Mislim, da bi se morala tako organizirati, da izgube ne bi bilo. Seveda tudi ne odobravam to, da bomo sedaj prodali delnice. Mislim, da je to bilo še takrat, kupljene te delnice, del Eutelsata, dobra naložba, ker se je videla, ker se je obrestovala, mislim da 6 krat 7, koliko je bila kupljena, koliko je vredna zdaj v tem trenutku, ampak ne smemo razmišljati, da bomo zdaj prodali delnice Eutelsata, da bomo sanirali bilanco samega zavoda. Je treba iskati notranje rezerve, je treba iskati notranje rešitve in je treba začeti razmisliti, po mojem mnenju, počasi, po eni generalni sistematizaciji zavoda. Spremembe. Poglejte, zavod, jaz vam dajem primer, jaz bom dal primer z italijansko televizijo, ker vegetiram bolj na italijansko stran, mislim da je to razumljivo, če ne bi dal za avstrijsko, če bi želel na drugem kraju, ampak ker poznam podatke in ker sem takrat bil tudi v kontaktu z italijansko televizijo. Italijanska televizija v em trenutku ima 11 tisoč zaposlenih. 11 tisoč 660, točno vam povem, podatek od včeraj. 60 milijonov ljudi. Trinajst televizij. Digitalizacija televizije je naredila fenomenalno zadevo. To se strinjam in absolutno in v tem smislu moramo tudi naprej. Mi imamo 2 tisoč 200, se mi zdi, da sem nekje prebral, zaposlenih. Ko sem bil jaz, je bilo tisoč 500 pa 500 še dodatnih pogodbenih, se pravi, 3 tisoč ljudi je delalo na RTV. Mene je to takrat groza prijela. Če primerjaš, televizija in primerjaš prebivalstvo katero nudi servise, ker tudi v Italiji, niso samo zdaj, ampak jih je, mislim da je 28 ali 29 lokalnih izpostav še, ne govorimo krat 30. Krat 30 je razmerje prebivalstva v Sloveniji z Italijo. To je tukaj to kar ste naredili do zdaj, mislim da je dobra, dobra. Zdaj moramo vedeti kaj to pomeni dobro. Znižati zaposlene ni nikoli dobra zadeva. Išče se rešitve, da bi ostali isti zaposleni, da bi imeli enake številke. Ampak da bi danes mi imeli tistih 300 zaposlenih več, ne bi bila izguba milijon 800 ali kolikor ste prej povedal, ampak bi bila   (nadaljevanje) izguba 10-milijonska. Tako je tu zdaj problematika, kjer moramo mi iskati notranje rezerve in notranje rešitve. To, mislim, da je prioriteta tega. Digitalna televizija nudi več oprijemov, lahko tudi paralelno odpreti nove programe, ki jih lahko nudi komercialni oprijem. Mi vemo, da zakon omejuje, imaš toliko minut na uro, več kot toliko minut na uro reklam ne smeš dajati, mislim, je omejeno to število. Zaradi tega tudi komercialni oprijem, če ga tako kličemo, je omejen s tem. Ampak eno paralelno digitalno televizijo, tako kot je tudi Italija naredila sama, ki je odprla, ne vem, RAI Premium, RAI ta in drugačen, kjer so filmi, kjer so druge reči, tisti, ki hoče, naj gleda, pa naj plača, pa ima gor. Tu je treba razmišljati. Pa to ni stroškov dosti, veste, tu je par ljudi zaposlenih, so bolj pravice glede filmov pa drugih reči, ker sem tudi zadevo malo preštudiral in pogledal, za kaj gre.  Še nekaj bi me tu zanimalo. Bral sem v vašem poročilu glede RTV prispevka. Jaz mislim, da je še vedno preveč ljudi, ki RTV prispevka ne plačujejo. Težko je, sem videl tudi tožbe pa vse reči, koliko so pa rubeži in vse te zadeve na RTV. Tu bi morali pogledati malo, zakaj. Pa tudi sem videl, celo 15 tisoč oseb je še vedno - to število se ne zmanjša - oproščenih, ki ne plačujejo; pa vemo, kdo so. Ampak je res to število tako. Ali je tudi tu kaj skritega za tem, ali pa so res upravičeni do tega, da ne bi plačevali; to sam razmišljam glede tega. Ampak vseeno se mi zdi, da je neplačnikov še vedno preveč, in o tem bi morali tudi malo bolj… Ker mislim, da je celo za 800 milijonov, ne, čakajte, za 800 tisoč evrov, 839 tisoč evrov, se mi zdi, da je izvršb, mislim, kar sem jaz videl podatek v tem vašem poročilu.  Ja, tisti tržni del sem omenil. Bom pa povedal nekaj drugega. Tako kot je moj kolega povedal glede teh oddaj za otroke in teh reči, se z njim absolutno strinjam. In tudi mislim, da bi bilo bolj pametno, da bi namesto Info kanala dali kakšno ponovitev kakšne druge oddaje, take ali drugačne, kakor da dajemo tisti Info kanal s tisto kamero, ki slika tisto cesto, brezzvezno, ko niti ne veš, kje je, kam hodi, kaj dela, spodaj pišejo pa čisto »nikakve« novice ali pa to, kar lahko prebereš povsod. Tako je tisto samo za reči, nimamo kaj dati gor, damo nekaj, ravno toliko, da napolnimo, da vidimo, kar je. To je zgrešeno. Raje še enkrat obrnemo oddajo, ki je itak plačana, itak je produkcija plačana in produkcija je. Tako v tem smislu, mislim, bi morali razmisliti. Pogrešamo pa ogromno določenih drugih športnih programov. O motorističnem svetu ni nič. Slovenija je opustila kompleten motoristični svet, vse! Niti domačih svetovnih relijev ali kaj takega ni, pride ena novica, pa pride 30 sekund, in tega je. Jaz govorim na splošno. Saj imamo košarko, imamo nogomet, imamo smučanje, imamo vse zadeve, kar je, tudi okultne reklame na smučanju, ker vem, takrat sem sam prijavil te zadeve, kar je bilo, ampak pustimo stat, to je šlo mimo in smo to popravili, mislim, takrat. Ampak malo glede tega motorističnega sveta, malo manjka, pa bi dal razmislek, če je pač tudi toliko tisoč ljudi, ki bi to gledali, mislim, en servis drugačen.  Eno vprašanje sem hotel dati. Nisem nikjer zasledil tudi v zgodovini tega, kako ste zaključili problem s SAZAS. Ko sem bil jaz predsednik, je bila milijonska tožba, zelo velika milijonska tožba, in nisem nikjer videl, ali je bilo to rešeno ali ni bilo rešeno še, in na kakšen način ste tu pomirili zadevo, ker vem, da tam je bilo kar nekaj hude krvi.  Jaz bi zelo rad dobil eno kopijo, če lahko, strategije razvoja za 2018-2022. / oglašanje v ozadju/ A, no, evo, se opravičujem, nisem vedel. Potem bom na spletni strani kar sam dobil in bom tudi zelo natančno prebral, ker te zadeve so mi pri srcu.  Imam še dve točki za zaključit, zelo kratki. Prva je, da bi predlagal, da bi lahko res eno sejo našega odbora naredili v enem vašem regionalnem centru, morda v Kopru, poleti, ko bo lepo, kajne, če se strinjate, kolegi. Mislim, da bi to bilo dobro. / oglašanje v ozadju/ Dobro, no, bomo videli, kaj je. Ampak, v glavnem, predlagam predsednici tudi malo premika iz tega Državnega zbora.   (nadaljevanje) Danes imamo 27 stopinj tule noter, veste, tako da vidimo, kar je.  Zadnjo zadevo pa bom povedal še to za zaključek, da Komisija za nadzor javnih financ je sprejela en sklep, s katerim se jaz absolutno strinjam. Absolutno se jaz strinjam in mislim, da to je tudi prav, da se naredi en pregled oziroma eno analizo zaposlenih na RTV, po njihovih delovnih obveznostih, naj se ugotovi tudi dodatno vrednost za zaposlenega, mislim, stroški, razrez posameznih zadev, kar je. Ni treba tako analitično, ampak vsaj približno, da vidimo, kaj in zakaj in na kakšen način bi se lahko tudi morda optimiziralo to zadevo.  Jaz vidim servis dober, generalno, jaz podpiram katerekoli nove iniciative glede RTV. Sledim zelo dobro zadevam, tehnično, strokovno, če lahko tako rečem, predvsem pa tam, ker mislim, da je RTV še vedno in bo ostala kolikor toliko neodvisna zadeva, kljub političnim pritiskom v programskem svetu ali pa v nadzornem, ker vemo točno, da zakon zahteva politične osebe noter. Ampak ne glede na to, vsebinsko gledano je v RTV še vedno neodvisnost prisotna in poročanje zelo korektno in kompetentno.  Toliko z moje strani. Hvala lepa.

Najlepša hvala. Zdaj sem se k razpravi kot članica odbora prijavila sama. Ja, jaz se strinjam s predhodniki, ki so rekli, da se v tem poročilu kaže očiten konflikt. Dejstvo je, da je treba ta Zakon o RTV prevetriti, pogledati in dejansko zmanjšati vpliv politike, vsakokratne politike na javno RTV. Kot ste prej omenili, pet članov nadzornega sveta imenuje Državni zbor, štiri Vlada, kar je konec koncev isto v večini primerov, žal, in potem šele samo dva zaposlena. To ni v redu. In potem se vsakokratni politični interesi izrazito kažejo v pritiskih na vodstvo in na program javne RTV. In to ni naloga zavoda, ki bi moral služiti vsem. Kolega Bandelli je prej izpostavil vlogo nadzornega sveta, in mislim, da se mogoče ta trenutna zasedba niti ne zaveda resnične vloge nadzornega sveta. Po Zakonu o RTV Slovenija je programski svet in vsebina javne televizije tista, ki sploh narekuje obstoj tega javnega servisa, in ima tudi neke zakonsko določene prioritete. Tako moje osebno mnenje je, da nobene osebne ambicije ne smejo biti nad javnim dobrim. Vemo, da se je predsednik nadzornega sveta ponudil, da zamenja generalnega direktorja, vendar, veste, vodstvo javnega zavoda, kot je nacionalna televizija, je seveda lahko boljše in bi tudi moralo biti, vendar naj si nihče ne domišlja, da lahko to čez noč takole, recimo, obvlada. Jaz sem v javni televiziji delala 30 let, pa si ne bi upala tako hrabro reči, da jaz bi pa to bolje opravljala. Je pa seveda nadzorni svet tisti, ki mora opozarjati na napake in konstruktivno pomagati, da lahko program deluje, drugo je vse samo rušenje. In kot je prej omenil predstavnik sindikata, ja, paraliza zaradi analiz - to ni namen. In zato to poročilo res kaže na ta očitni konflikt interesov. Kajti, če je nadzorni svet nad upravo do te mere, da uprava ne more opravljati svojega dela, potem imamo tu izjemno velik problem. Nadalje bi izpostavila javni interes in kaj to je, kako ga ločiti od komercialne dejavnosti. Predstavniki RTV in tudi predstavniki ministrstva večkrat rečejo, da je to včasih težko ločiti, da pa so nekatere vsebine, ki pa niso zanimive za širši krog gledalcev, so pa nujne in nujno potrebne, kot so kultura, izobraževalne oddaje, narodnosti, zamejci in tako naprej. Člani Komisije za nadzor javnih financ so omenili, da kljub temu, da se povečuje komercialnost delovanja zavoda, se ob tem pa sredstva iz tržne dejavnosti ne povečujejo, nasprotno, delež prihodkov iz prispevka se v celotnih prihodkih celo povečuje. Druga stvar glede javnega interesa, bi rekla to, kar niti nobena politična opcija, žal, niti Ustavno sodišče ne razumejo, pa je, da ko govorimo o javnem interesu, govorimo tako o financiranju kot izvajanju javne storitve. In oboje je popolnoma neločljivo povezano med seboj. Pravna ureditev omogoča RTV Sloveniji, da avtonomno in neodvisno zasleduje javni interes na področju informiranja javnosti. In če se RTV odloči, da bo v tem tekmovala s komercialnimi televizijami, kar se na žalost dogaja s tem, seveda, dela ključno napako. Pozitivno je, da ste zaposlili prekarne delavce. Rekli ste, da ste skoraj izkoreninili prekarnost, kar jaz pozdravljam, ker s tem ste prenehali kršiti zakonodajo. Hkrati pa se mi zdi neprimerno sedaj govoriti, da ti delavci nimajo ustrezne izobrazbe. Kako so lahko prej opravljali iste delovne naloge z isto izobrazbo, sedaj kot zaposleni pa naj ne bi bili. Skratka, zanima me tudi kakšni so argumenti, da so stroški dela previsoki. Ali gre to za posamične, ekscesno visoke honorarje ali na sploh za celotno maso plač. Kajti, kolikor vem je ad outsourcing in razni interesi znotraj javne RTV so tisti problem, ki zvišujejo te stroške.  Še eno stvar bi izpostavila. Prej ste omenjali, otroci so najbolj ranljiva skupina. In kdo drug bo, če ne javna RTV skrbela za njihovo izobraževanje. In ne samo izobraževanje, vzgojo v smislu usmerjanja. Otroški in mladinski program je bil eden res paradnih konjev javne RTV. In tukaj za to situacijo dobro poznam osebno in mislim, da je to nekaj, kar bi morali ohraniti na tem nivoju in nikakor dovoliti, da tako strmoglavi. Kajti, ves čas… Imeli smo nagrade in najboljše sinhronizacije risank in nikakor ne moremo sedaj se primerjati s komercialnimi televizijami, ki so vedno angažirali neke amaterje za sinhronizacijo, zato da bi pocenili stroške. Vendar veste, da je kvaliteta tukaj največjega pomena in tukaj imamo cel kup risank, ki so bile, cele serije, Fračji dol in tako naprej, kjer so tudi naši ustvarjalci in profesionalni igralci se res izkazali, od Jurija Součka, ki je dobil celo nagrado, pa Gasilca Samota, pa tudi sama sem jih sinhronizirala malo morje. Ampak ne glede na vse to, je treba res poudariti to, kar je že kolega Rajić omenil, da otroci se rojevajo vedno novi in to je edini program, kjer res ni potrebno vedno izumljati tople vode in dajati nove vsebine. Kajti, vsakih tri leta lahko ponovite kompleten diapazon najbolj kvalitetne produkcije z minimalnimi stroški, kot jih sedaj zahtevajo pač AJPA in podobne organizacije.  Za konec bom samo še rekla kot predsednica odbora, da jemljem naznanje, da si želite terensko sejo in se bo zgodila. Trenutno je bila časovnica pač takšna, da si tega nismo mogli privoščiti. Mislim, da je dobro, da bi cel odbor si ogledal delovanje javnega zavoda, potem pa, če se bo pokazala potreba pa gremo še v kakšno koprsko ali mariborsko izpostavo. Toliko od mene ta trenutek.  Naslednja se je k razpravi prijavila Alenka Jeraj.

Hvala za besedo. Lepo pozdravljeni! Ko se bere tale poročila in posluša vaše besede ima človek občutek, da je bolj kot…, dejansko je veliko govora o kadrih, da so bolj pomembni zaposleni kot pa program. Ampak vemo, da v bistvu je program tisto, kar bi moralo biti merodajno pri RTV servisu. Normalno, da program ustvarjajo ljudje in brez ljudi ne gre. Že leta in leta se dejansko ukvarjamo s tem, koliko zaposlenih se potrebuje, kaj je s pogodbenimi, v bistvu so dolga leta delali po pogodbah dokler niso pač začeli tožiti RTV in je dejansko sodišče odločilo, daje treba ljudi zaposliti, če pač delo, ki ga opravljajo ima pač vse značilnosti rednega dela. Saj zato je pač v teh letih v glavnem…, dejansko ima človek občutek ukvarjalo samo s kadri in samo z ljudmi, ki so   (nadaljevanje) ali delali pogodbeno, oziroma se potem zaposlili na RTV. Zdaj, ne glede na vse, kakšne primerljive RTV hiše v Evropi in drugje, vseeno dajejo občutek ali pa, da morda ni tako malo zaposlenih konec koncev. Jaz se spomnim, da smo pred leti vedno zahtevali, da je tudi število zaposlenih oziroma posamezni zaposleni, da so vezani na oddaje. Jaz razumem, da vsi pač ne delajo oddaj, ker so pač različna dela, ampak, če bi RTV v teh letih nekako vzpostavila – to je podobno kot imamo pri zdravstvu, normative in standarde, da se potem tudi ve, koliko mora kdo narediti, ali je svoje delo opravil, a delajo ljudje povprečno, ali delajo eni podpovprečno in morajo zato drugi nadpovprečno delati. In mislim, da je to rezultat tudi v RTV nekih preživetih vzorcev, ki bi v nekih normalnih okoliščinah, se že morale prilagoditi novim razmeram in tudi novemu načinu delovanja. Gospod direktor Kadunc je rekel, da kar se je delalo desetletja – ja, saj to je problem. Stvari gredo naprej, mi pa delalo tako kot smo pred desetletji, ali pa 20 leti.  Jaz mislim, da težava s kadri in z zaposlovanjem kadrov, bi ravno morala prisiliti RTV, da bi v teh letih se malo bolj zares ukvarjal s tem, kaj rabimo, koga rabimo, zakaj ga rabimo. Jaz pogrešam to povezavo med programom. V nadaljevanju ste eni tudi rekli, da program zmanjšujete – nobene logike, že tako vam gledalci uidejo na komercialne televizije in drugam, ali pa pač nehajo gledati, ker enostavno za tisto, kar plačajo s prispevkom, ne dobijo storitev, ki bi jo morali dobiti oziroma ne dobijo kvalitetnega programa in meni se zdi to krčenje programa v bistvu problem kakorkoli že. Gledalci bežijo, cel kup enih informativnih oddaj, pa pogovornih oddaj je nekoč bilo, pa jih več ni. Praktično na RTV nimaš nobene pogovorne oddaje. Tarča, kjer se vedno nekaj mudi, dobro Odmevi vsak večer, ampak tudi tam je čas omejen, v pol minute želite, da ljudje razložijo cel zakon – mislim nemogoče, s tem, da se ga še ves čas prekinja in itak ne more povedati nič. Včasih so bile oddaje, kjer so se soočala mnenja in so se tudi lahko gledalci ustvarili neko svoje mnenje. Zdaj je nekaj tega na tretjem programu, pa še to se stalno nekaj napoveduje, da se bo zmanjšalo. Da vsaj nekako soočaš mnenja, ker vi morate prinašati informacije z enega in drugega pola recimo in ljudje si potem na podlagi tega, kar slišijo in vidijo, ustvarijo mnenje. Zdaj, jaz se bojim, da rešitev tudi ni to, kar je večina od predhodnikov že povedala, torej prodaja delnic, pa bomo s tem to pokrivali. Tega bo vsak čas zmanjkalo in se bojim, da bomo zelo kmalu imeli podobno kot pri bolnišnicah – sanacijski program RTV, ker bo treba stvari sanirati in ugotoviti, da v tistih časih, ko bi lahko… nekih korakov naprej nismo naredili, pa bi jih lahko. Zdaj, v tem času, ko se je zaposlovalo kadre, zapišete, da nima ustrezne izobrazbe. V strategiji ste napisali, da boste zaposlovali ustrezne kadre. Se pravi, zdaj imamo neustrezne ljudi tam, ali kako? Mislim, podobno kot je predsednica vprašala, se pravi kot honorarci ali pa pogodbeni sodelavci so v redu, potem pa, ko jih zaposlite, ali pa ste jih celo morali zaposliti, kljub temu, da nimajo ustrezne izobrazbe – jaz ne vem, kje se to lahko dogaja. Kamorkoli se prijaviš na razpis, moraš izpolnjevati pogoje in imeti izobrazbo tako kot se zahteva. Jaz vem, da je to v tem primežu odločb sodišča in je bilo treba to narediti, ampak a veste, to se nam dogaja zdajle že nekaj let in glavna in ključna stvar je dobra kadrovska politika. Če ti nimaš ustreznih in dobrih kadrov, potem tudi ne moreš imeti dobrega programa.  Tako da mogoče še tole. V programskem svetu ste imeli kar nekaj časa, pol leta, gospo iz SMC, Vesno Ogrinovski, ki ni izpolnjevala pogojev oziroma bi jo morali razrešiti. Zanima me, če je v tem času potekalo glasovanje direktorici Televiziji Slovenija. Jaz mislim, da to ni v redu oziroma vprašanje legitimnosti potem take izvolitve. In v zvezi s tem še eno vprašanje, brali smo lahko na Požarju o domnevni zaposlitvi štirih pomočnikov za direktorico TV Slovenija. Dejansko rabi štiri direktorje, verjetno so to spet nek vodstvene pomočnike vodstvene funkcije, ki so najbrž ne slabo plačane, tako da me v zvezi s tem zanima kakšna je situacija. Potem pa še to, v poročilu programskega sveta pišete, da so bili podani predlogi za upoštevanje pomembnih obletnic. Med njimi naštejete 100. letnico Prekmurja, priključitve torej vrnitve Prekmurja, 60. letnico škofa Rožmana. Jaz bi vas rada spomnila, da je tudi 30. letnica zelo pomembnih sprememb v Evropi na podlagi katerih je nastala tudi država Slovenija in še mnoge druge. Tako da upam, da se bo tudi te obletnice kdo spomnil. Najbrž za nas je to vitalnega pomena in v šolah se o tem ne učijo prav veliko, tako da bo verjetno RTV edini, ki bo prinesel nekaj novic ali spominov o dogodkih izpred 30. let. Ob tem, da imate gotovo najbogatejši arhiv, kar se tega tiče, ker RTV že toliko časa obstaja in se vse te stvari dajo uporabiti, torej ni treba vedno vse nekaj novega. Ljudi je pa v hiši, po moje, dovolj, ki se lahko tudi s tem ukvarjajo in naredijo kakšne dokumentarne oddaje ali pa oddaje s temi temami. Torej, moje vprašanje na to dejansko ali se kaj razmišlja oziroma ali so kakšni načrti za reorganizacijo zavoda, da ne bomo se še naslednjih nekaj let ukvarjali samo s kadri, pa itak se bomo, ker, kot sem rekla, ljudje pač kreirajo program. Ampak da ni res občutek, da celo poročilo je samo to, koliko smo zaposlili, pa koliko nismo, pa kateri bi morali v penzijo, ki izpolnjujejo pogoje. Mislim, to mora biti res dobro načrtovanje. Jaz vem, da tudi ni veliko strokovnjakov, ne vem, za zvok, za tisto, tretje in je treba pač paziti kaj se zgodi, če nekoga pošljemo v pokoj, med tem pa nikogar novega naučil to, kar je sam počel. Kot sem rekla, kadri so ključni, ampak je treba vedeti zakaj, kaj bo kdo počel, na katere programe je vezan. Tukajle pa človek nima tega občutka, da se pač zadosti nekim sodnim odločbam se ljudi zaposli. Jaz verjamem, da v sistemizaciji dela je to vse opredeljeno. Ampak mislim, da pa manjka ta korelacija do programa, koliko ljudi rabiš za kakšen program, za kakšno oddajo. In prej je, ne vem, nekdo rekel, da mora biti vsaj snemalec, torej kamerman in novinar za prispevek. Poglejte, nas veliko sprašujejo in razne druge televizije dejansko je, bom rekla, novinar pa kamerman. Ko pa RTV pride jih je pa še deset zraven. Tudi potem se malo vprašaš, ali vse to mor biti in ljudje tam čakajo, da potem pride en poslanec in poberejo izjavo. Mislim, jaz ne bom pač sodila, ker nisem strokovno za to, ampak potem pač neke stvari primerjaš in si včasih misliš, da se nekaj ljudi sonči, nekaj jih pa dela. Mislim, to so pač neki preživeli procesi, ki bi jih morali prilagoditi novim razmeram. Hvala.

Gospod Kadunc, mislim, da bi želeli odgovoriti na teh nekaj vprašanj, ki se je pojavilo do sedaj. Prosim.

Najlepša hvala za to priložnost… / izključen mikrofon/ začel… / nerazumljivo/ reorganizacija, prestrukturiranje, veste, to so besede, ki se dostikrat slišijo. / nerazumljivo/ …ampak to ponavadi se poveš takrat, ko ne veš točno kaj je za spremeniti. V tem se skriješ za nekaj takega / nerazumljivo/ RTV Slovenija je v sanaciji, ki je bila tudi omenjena, 10 let, 12. Vi morate vedeti, da od leta 2004 RTV prispevek zaostaja za inflacijo. In to, da se je RTV sploh obdržal je zasluga tega, da smo ta zaklad, ki sem ga soustvarjal, imeli na razpolago, v povprečju se je od leta 2006 do 2016, ko so se delnice prenehale prodajati, iz tega naslova dobil RTV dobrih 7 milijonov vsako leto, zato je lahko posloval s tem programom in pozitivno. Če tega ne bi bilo bi se že zdavnaj srečali s tistim osnovnim vprašanjem, ki ga bom zdaj jasno povedal. Če je nekaj bilo določno leta 2012 in je takrat za delovanje RTV moral biti upoštevan tudi in je bilo tudi doseženih za 8 milijonov prihodkov iz naložbe, potem je leta 2019 pa še bolj leto 2020 stvar skoraj zagotovo pred neko pomembno odločitvijo. Vi dostikrat pravite tukaj je bilo izpostavljen info program tega ni, tistega ni. Vsak program stane, tudi risanke stanejo, ne toliko kot nove, ampak je treba avtorske pravice plačati in podobne zadeve. Tudi arhiv, ki ga zdaj uporabljamo, moramo v veliki meri plačevati, ker so že avtorji notri. Mi se tega striktno držimo in zdaj, če denarja ni za nakup plačila avtorskih pravic, potem ni težko nuditi kvalitetni program. Omenjen je bil problem stalne reorganizacije, se bomo skoz ukvarjali s kadri. S kadri se ni treba toliko ukvarjati, če pogledate statistke boste videli, in mi smo šli to zelo natančno raziskovati, ker zdaj pripravljamo in imam že v torbi material, ki ga bom dal ministrstvu, da bomo lahko začeli to razpravo. Problem je samo v tem, da nas je v Sloveniji dva milijona in da v drugih državah jih ni toliko malo, če pa želiš producirati isti program, pa rabiš približno isto število ljudi in tudi stroški za pravice so proporcionalni glede na ljudi, ampak proizvodnja, to kar je omenil, Planica je naša ravno toliko velika nas ravno toliko stane kot en ORF mogoče ali pa koga drugega. In tukaj je ta diskrepanca in to je tako kot pri kulturi, Slovenija daje za kulturo enega največjih odstotkov družbenega bruto produkta v Evropi. In tudi RTV Slovenija, če hoče izpolnjevati vse te funkcije, bo to morala dati. Tista ključna zadeva, jaz druge rešitve kot da se RTV prispevek uskladi z bodisi plačami, bodisi z inflacijo za zagotovitev tega delovanja ne vidim. Zdaj, ko smo material pripravljali se pojavlja tudi vprašanje kakšno RTV si želimo, ni šlo, ker bodo samo oddaje informativne za kulturo, ali si želimo tako oddajo, ki jo bodo ljudje plačevali, ker če ljudje ne bodo zadovoljni, kar je bilo tudi tukaj omenjeno, potem bo politika postavila vprašanje zakaj sploh RTV prispevek. To kar vi pravite, da je treba doplačevati, tega smo se mi zavedali in smo to takoj začeli akcije, da bi bilo, potem, ko so prekinili predvajanje POP TV kanalov, pa potem še Planet v kablih, da bi morali zagotoviti, da so programi TV Slovenija in še nekaterih drugih lokalnih, ali imate naslednjo točko, v vseh kanalih brez nekih večjih dodatnih stroškov. Zdaj smo delno uspeli, en ponudnik ponuja naše kanale z doplačilom še mislim, da štiri evre glede na strošek internetna, kjer lahko sam izbereš še 8 kanalov. To še ni to kar smo mislili, ampak to je tisto, da bodo ljudje sploh lahko vzeli samo programe RTV Slovenije v mestih, ker sobne antene ne delujejo dobro in mislim, da bomo tukaj našli in to prišlo k vam na mizo tak predlog zakona, da se bo to omogočili, to se pravi, da bodo kablaši morali zagotoviti ob minimalnih stroških, da bodo lahko ljudje gledali naše programe, če bodo želeli gledati komercialne bodo mogli pa plačevati. Torej, jaz nisem prišel na RTV zato, da bi si naredili neko gostijo na koncu, ampak sem prišel zato, da poskusim drugič pomagat RTV v stiski, ko zdaj še ima denar, da se lahko odloča. Moja strategija ni, da se prodaja delnice, moja strategija je, da danes začnemo razmišljat, da bi morda do 1. septembra – če bo tak družben / nerazumljivo/ - povišal RTV, uskladil RTV prispevek, da bo lahko izvajal približno tak obseg programa in to funkcijo kot jo zdajle. Še enkrat, ne pride 10 ljudi, prideta po navadi 2, asistent in »kamerman«, zato ker je treba še avto vozit in tako naprej. Ja, tudi na tem delamo, da bi prišel samo eden, vendar se tu pojavlja tudi vprašanje kvalitete – ali lahko nacionalna televizija snema stvari na tak način, da kvaliteta ne bo zagotovljena? Mislim, da tu opravičeno naši strokovnjaki opozarjajo, da so tu pri varčevanjih neke meje. In, ne vem, da naj bi zunanji delali, notranji pa ne. V tem trenutku delamo nadaljevanko Jezero, ki jo delamo v lastni režiji, ampak 75 % stroškov bo šlo pa za najeme zunaj. Namreč, nacionalne televizije, ni nobena več, nima kapacitet za delat neke lastne igrane produkcije, razen seveda BBC, pa kakšni drugi veliki. Drugače se to dela preko producentov in tudi zakonodaja na to napeljuje. Počitniške hiše, »tsk tsk«. Samo en dom je še ostal, v Strunjanu in tu je želja, da bi ga uredili tako, da bi ga dejansko lahko še tudi uporabljali z gretjem in z sanitarijami v sobah, tudi čez zimo in bi lahko imeli, recimo, kakšen »team building«. Pa pokrije se samo stroške za letovanje delavcev, saj ne grejo dol zastonj letovat, zdaj, ko so poleti, ampak plačajo in se stroški pokrivajo. In to, da edino še objekt, ki ga imajo – pa RTV je imel precej objektov – da se to podaja kot nek problem, ki je pomemben za RTV, »sorry«. Koliko lahko prodamo, ali veste, naših oddaj, zaradi jezika, ki jih produciramo, zelo, zelo težko prodamo. Uspejo prodat kakšne dokumentarne filme, 2Cellos - če se ne motim – in podobne zadeve, potem smo pa omejeni. Tudi, ker ne moremo vlagat v neke velike serije. Če gledate naše serije, ne vem, Bled, Mame, ne bo ravno velikega zanimanja v tujini, ker so narejene »low budget« se temu reče – z skromnimi sredstvi – in se to opazi. Mi to, seveda smo vseeno ponosi na to, da imamo nadaljevanke v slovenskem jeziku, da bi pa uspel kaj prodat, pa ne gre. Kar se tiče materiala izgubljenega – ja, informatika včasih kaj zataji in se kakšen disk podari. Niso bili pazljivi, niso delali kopije, tega se zdaj več ne dogaja. Kar se športa tiče, to je / nerazumljivo/ glejte, letos, lanskoletni rezultat bi v bistvu bil mogoče celo pozitiven lahko, če se ne bi odločil, da konkuriramo za nakup državne reprezentance kvalifikacij. Dali smo bistveno nižjo ceno, kot je bila originalno ponujena pred tremi, štirimi leti in na začudenje vse, smo celo to dobili, ker / nerazumljivo/ niso bile. Da se prenaša šport na nacionalni televiziji se mi zdi izjemno pomembno. Mi nimamo košarke, zdajle bo evropsko prvenstvo v ženski košarki, bo na komercialni televiziji. Mi nimamo pravic za odbojko. Vse to se pač kupi, specialno. Poglejte, Roglič bo na Giro d'Italia skušal zmagat – ne bomo mogli gledat, čeprav smo se zanimali za to, ker lanskoletna Tour de France, mislim, da je vsem v ponos bil, zato ker bo to direktno prenašal Eurosport. / nerazumljivo/ nobena slovenska postaja tega ne bo prenašala, to se globalizira in zato imamo mi tu probleme, ampak imamo ambicije in z tem podporo, ki upam, da jo bomo dobil, bomo tudi naprej to zagotavljal. Predvsem smučanje in podobno. Zdaj, tudi izobraževalni program, v vsakem primeru ostaja ključni program te televizije. Tu ni nobenih zmanjševanj in tudi gledanost programov napram drugim televizijam, komercialnim, nam v bistvu ne pada. Nam pada globalno, proti Eurosportu, proti Discoveryu, proti risankam ne vem kje in tako naprej. Tu imamo problem in se tega zavedamo, ampak vedite to – brez vložka ni rezultata in če ne bomo imeli sredstev, da to izpolnjujemo, kolikor se bomo pač dogovoril, da jih bomo imel, tega ne bomo imel in ja, vedno pa je na televiziji nekaj ljudi, ki ne delajo  (nadaljevanje) dovolj in ti nam delajo včasih probleme. Ampak takih je bistveno, bistveno manj, kot jih je bilo kdajkoli.

Najlepša hvala. Jaz bi vas samo opozorila, da ta seja traja že tako rekoč tri ure. Da imamo 3. točko, kjer je glasovanje, kjer me skrbi, da ne bomo mogli zagotoviti sklepčnosti. Tako da poslanci, ki odhajate, mogoče bi našli nekoga, da vas nadomesti, če je možno, drugače bi vas pa prosila, da svoje razprave res skrajšate, da se lahko posvetimo tudi 3. točki, ki je zelo pomembna.  Tako da na vrsti je Samo Bevk. Prosim.

Hvala lepa za besedo, gospa predsednica. Torej podatek, ki ga je prej povedal predsednik programskega sveta, dr. Ciril Baškovič je… oziroma Ciril Baškovič brez doktor, da je bilo narejenih 130 tisoč televizijskih in radijskih oddaj skupaj, se pravi 68 tisoč… / oglašanje iz dvorane/ več kot 300 tisoč in če sem si pa to prav zapomnil, 65 tisoč ur programa je. No, to je kar velika produkcija, tudi sam še vedno največ gledam nacionalno televizijo v primerjavi s komercialnimi, tako da sem na splošno s tem servisom seveda zadovoljen. Veliko razprav pa se je v preteklosti, pa tudi ne tako oddaljeni preteklosti, govorilo o RTV prispevku, morebitne zvišanju RTV prispevka. Vsake toliko časa se seveda najde tudi kakšna vlada, ki ta prispevek zniža. Mislim, da je bilo zadnje zvišanje prispevka, če se ne motim, najavljeno avgusta 2011, za leto 2012, ko je vlada Boruta Pahorja zvišala ta prispevek za 0, 75 evra in če bi od takrat naprej, od leta 2012 vsaj sledili zvišanju inflacije vsakokratne, bi danes bil ta prispevek približno 13, 36 evra. Zanima me, kaj bi to pomenilo za televizijo? Ali bi se kvaliteta programa kaj zvišala, ali bi to vplivalo samo za poslovanje, ki ne bi bilo več negativno, ampak pozitivno? In, če bi danes zvišali prispevek – mislim, da je prejšnja vlada nekako razmišljala, pa tudi prejšnji minister, da bi bilo to okrog 13, 25 ali 13, 50 evra na mesec – kaj bi ponudili kot javni servis več za ta denar? Ker nekaj bi morali ponuditi, če se neka storitev zviša, če je višja cena, bi bilo morda manj reklam, ali sploh ne bi bilo več reklam, ali vsaj reklame, da ne bi bile med posameznimi oddajami, kot danes recimo. Ali bi bili sposobni narediti recimo ob ustreznem zvišanju RTV prispevka takšne serije, kot so bile nekoč – Dekameron ali pa Mali oglasi, ali pa morda bi bili sposobni narediti serijo, kot so jo naredili v Srbiji, Sence nad Balkanom. Ne vem, kajti to, kar ste sami prej rekli - / nerazumljivo/ in Mame niso nek velik presežek.  Sprašujem vas, kaj bi več naredili, če bi zvišali RTV prispevek – seveda, vlade so skeptične do tega, to ni popularen ukrep? Zanima me tudi, ali bi posneli kakšno gledališko predstavo več, kot ste jih, ali pa če ste jih sploh recimo v letu 2018? Je moje vprašanje – a smo posneli kakšno gledališko predstavo, nacionalnega gledališča ali tudi kakšno drugo? Želel bi si kot šahist, da bi tudi kakšno šahovsko partijo videli na televiziji, mogoče kakšno reportažo o Magnusu Karlssonu in tako dalje. O šahu namreč na nacionalki ne duha ne sluha, čeprav smo nekoč imeli oziroma pred toliko leti na Bledu celo šahovsko olimpijado. To je moj kratek prispevek in vprašanje: Kaj bi javni servis RTV Slovenija ponudila za zvišanje RTV prispevka?

Najlepša hvala kolega. Na vrsti je gospa Lidija Divjak Mirnik. Opozorila sem, da res skrajšujte razprave, če je možno.

Hvala predsednica. Bom skrajšala svojo razpravo. Zdaj, začela bi pa s citatom in ga navajam, dobesedno, nekdo ga je zapisal: »RTV Slovenija ima veliko problemov, zdi se, da so obstali v nekem času in prostoru, svet okrog javnega medija pa se je spremenil, in to bistveno.« (Konec navedka.) Zdaj, ta seja oziroma ta današnja točka ima naslov Poročilo delovanja nadzornega sveta, vse ostalo o čemer pa se pogovarjamo pa pravzaprav izgleda kot neko branjenje lika in dela vodstva. Sama osebno menim, da to sploh ni potrebno. Moje stališče je pač takšno, da še vedno niste v minusu, sicer kurite zaloge iz preteklih let, ampak v tem trenutku poslujete pozitivno in to je, kar se mene tiče, bistveno. Zdaj, jaz se ne bi postavila, ne na stran vodstva, ne na stran nadzornega odbora. Vsak naj pač opravi svojo nalogo tako, kot je za to plačan; korektno, pošteno in v dobri veri. To je pač funkcija vsakega od nas in tudi vsakega od vas na RTV.  Verjetno bi pa bilo potrebno, ne vem, pogledati optimizirati servis, pogledati tudi koliko zaposlenih kaj opravlja, se pravi s konkretnim delom in nalogami. Domnevam, da imate to določeno s pogodbami in tu bi verjetno bilo treba neke stvari spremeniti.  Zdaj stališče LMŠ poznate. Mi nismo za to, da se RTV prispevek dvigne in menimo, da pač poslovodstvo mora svoj del posla oddelati. Zdaj, najlažje je to prevaliti na nekoga drugega, pač nisem pa prepričana, da bi ta rešitev potem prinesla tudi želeni, kot ste dejali gospod direktor, obstoj RTV servisa kot takšnega. In tudi vprašanje gospoda Bevka je zelo na mestu: Kaj bi za to gledalci dobili več.  Da pa se ne vrtimo samo okrog RTV, in s tem bom zaključila, bi pa zelo, zelo pohvalila ARS program, ki ga na svoji dolgi poti v službo in nazaj na dan poslušam vsaj tri ure in zato vam pa globoko, globoko čestitam. Hvala lepa.

Najlepša hvala za strnjeno razpravo. Na vrsti je kolegica Karla Urh.

Hvala za besedo. Vsi prav lepo pozdravljeni! Jaz bom zelo kratka, ker zdaj zadnji smo verjetno bolj omejeni. Pozdravljam odpravo prekarnosti, ker se mi zdi prav, da so ljudje zaposleni redno, da vejo zakaj delajo in zakaj dobivajo plačo, vendar me kljub temu moti še velika razprava in ugotovitev, koliko je še vedno nekih honorarnih in pa občasno zaposlenih, ker mislim, da se bo problem tukaj še pojavljal, če se tudi te anomalije ne odpravijo, ker govorimo o javnem zavodu RTV Slovenija. Zame osebno je zelo pomembna vsebina, ki mora ostati kvalitetna, kajti če sami sebi Slovenci ne bomo nekako dali programa, ki se piše program za nas, ki bo mogoče obarvan tudi domoljubno, ne vem kako bomo v bistvu preživeli in obstali, ker javni RTV bi moral to seveda v prvi vrsti negovati naprej. Pomemben je otroški program,. Kvaliteten, ki ga moram pohvaliti in me osebno, in se strinjam s predhodniki, ne moti, če se ponavljajo oddaje, ker zdaj že s svojim vnukom gledam risanke in komentirava, ko je konec, ker pri 4 letih otrok še - v bistvu ni prav, da gleda sam, ampak da v bistvu skupaj pokomentirava kakšno stvar. In dajte uporabiti stare risanke, stare otroške oddaje, ker so fenomenalne in nikoli ne bodo iz mode, kot temu rečemo. Me pa mogoče moti to razmišljanje, daste morali prodati in še vedno razprodajate in prodajate določene vrednote, se ne bom spuščala zdaj v to.  A veste, kot gledalka pa ugotavljam, da na komercialni televiziji, če slučajno kdaj gledam in seveda prestaviš kanal, ko se pojavi reklama je do sekunde natančno reklama tudi na nacionalni televiziji. To me moti, ker v bistvu mi plačujemo RTV prispevek, komercialne televizije ga ne plačujejo in jaz mislim, da dobijo in eni in drugi plačano reklamno sporočilo.  Kot je že kolegica povedala, se ne strinjam z dvigom naročnine, je pa potrebno v sami notranjosti pogledati, kje bi se dalo še kaj racionalizirati, tako da ne bom predolga.  Vsa naročnina RTV konec koncev ostaja tudi vaša. Ne dajete nobenega evra v pomoč lokalnim in regionalnim televizijam, ki pa so ravno tako zelo pomembne v slovenskem prostoru. Veliko pomenijo tistim ljudem, ki tam živijo, zato se mi zdi pomembno, da se pripravi zakon, ki bo vse to upošteval in našo televizijo ohranil predvsem s programom, kvalitetno in dobro za vse nas in naše otroke, ki jo bodo gledali.  Toliko, hvala.

Najlepša hvala. Na vrsti je kolega Siter.

Hvala lepa. Eno kratko tudi jaz intervencijo. Žal mi je, da gospe državne sekretarke ni. / oglašanje iz dvorane/ Aha, okej, v redu. Bom daljši uvod naredil zato - na predsedničino veselje. Skratka, ali pa bom drugo točko moje razprave najprej glede ena to, kar je kolegica Jeraj povedala v zvezi s tem, kakšne ekipe televizijcev hodijo po terenu. Par področij javnega življenja je, na katerim smo vsi pametni: politika, šport, mediji in kultura. In tukaj smo vsi strokovnjaki, vsi vemo najbolje in jaz si želim, da v Državne zboru, da ne bi sledili temu vzorcu in bili tudi poslanke in poslanci. Jaz imam za sabo nekaj let dela v medijih in ne trdim da sem strokovnjak, ampak vem, da en človek težko naredi tisto, kar sicer pristoji delu treh ljudi, kot je to v kateremkoli drugem fohu, pa ne vem če smo kdaj imeli tišlarje tu in jim solili pamet, kako bi morali delati. To je neverno predvsem iz naslednjega zornega kota: Mi imamo pred sabo javni servis, ki ima svojo dinamiko in imajo svojo poslnstvo. In tako kot smo prej, kot sem prej omenil problematiko s STA, problem je, če mi mediji gledamo ne kot medij, ampak kot podjetje. In če izhajamo iz njega, da je najprej podjetje, ki mora funkcionirati in na koncu prikazati svojo uspešnost na način, kot ga prikaže sicer podjetje, ali pa nek podjetnik in ne kot medij javnem interesu, kar nacionalna televizija in radio sta in STA, ki sem jo prej omenil. To je nevarnost tega diskurza. Podjetnik bo seveda poskusil optimizirati svoje stroške, videl če en človek lahko nekaj naredi, zakaj bi za to plačal tri ljudi, včasih na ceno kakovosti, ampak tukaj govorimo o drugi, drugačnem profilu organizacije, torej o mediju v javnem interesu. Zdaj pa, ker se nam je gospa državna sekretarka pridružila imam eno vprašanje tudi v luči tega, kar sem ravnokar izpostavil. Govorili ste, da je treba opraviti širšo razpravo v poslanstvu javnih medijev. Glede na to, da se je pa le medijska krajina in sicer družbena slika spremenila, bi me zanimalo, če mi lahko v parih točkah pojasnite v kateri smeri bi želeli to javno razpravo usmeriti in ali kakorkoli v kontekstu, ki sem ga ravnokar omenil, torej o te problematiki obravnavanja javnih medijev kot podjetij v službi kapitala in ne javnega interesa.

Hvala. Besedo za odgovore bom dala pozneje. Zdaj je na vrsti kolega poslanec Dejan Kaloh.  Prosim.

Predsednica hvala, bom hiter kot predhodniki. Zgolj dva uvida bi želel podati. Zdaj, kolegica Jeraj je že govorila o poročilu dela programskega sveta in na določenih predlogih vodstva RTV Slovenije, glejte, vsi se verjetno strinjamo, da izobraževanje otrok in mladostnik je seveda še kako pomembno, seveda pa tudi teme, ki so v polpretekli zgodovini igrale pomembno vlogo v Sloveniji, zato tudi na nek način vprašanje zakaj v vseh teh letih RTV Slovenija ni bila v koprodukciji kakšnega televizijskega filma na temo Slovenske osamosvojitve, to bi bilo seveda še kako dobrodošlo za ozaveščanje mlajše populacije, ki je bila rojena recimo po letu 2000.  Zdaj, gospod Kadunc je govoril seveda o pestri ponudbi programa drugih komercialnih televizij. Glejte, jasno je, RTV Slovenija nikoli ne bo mogla tekmovati s specializiranimi televizijskimi hišami oziroma hišami, ki imajo specializirane televizijske programe, od Netflixa, HBO, na področju nadaljevank. Vi ste omenjali, da imamo neke mame pa Bleda pa to, jasno je, da v nobenem kriteriju, ne kvalitete, ne nekih kvalitetnih scenarijev tu ne bomo mogli nikoli parirati, prav tako na področju nekih poljudno-znanstvenih nadaljevank, pa naj gre za National Geographic, Discovery, spet ne bojo mogli nikoli parirati, kajti to je jasno, lahko pa seveda bolj kvalitetno opravljate svojo osnovno poslanstvo, o tem je tudi govorila gospa poslanka Urh, ta domoljubna nota programskih določenih vsebin bi se lahko še mogoče bolj izpostavljala in pa še besedo ali dve o tem RTV prispevku, ki smo ga danes slišali. Zdaj, predstavnik SD se je spraševal o povišanju prispevka, kaj bi to prineslo. Zdaj, kolegica Lidija iz LMŠ pravi, da oni vztrajajo pri tem, naj ostane prispevek isti. Zdaj, glejte, vam bi pa rad opisal v minuti situacijo, ki se dogaja na Danskem. Danski državljani so že z letošnjim januarjem prejeli nižjo položnico za RTV prispevek in do leta 2022 naj bi povsem ukinili RTV naročnino in so navedli zelo preprost razlog: da konzumiranje vsebin javnem RTV televizije dandanes v modernem času ob raznovrstnih ponudnikih, je postala zgolj ena izmed izbir ne pa včasih, v prejšnjem sistemu, ko je bila edina - ponudnice so bile javneg televizije vsebin, se pravi za razlog dejansko odpade, ampak hkrati tudi ni pošteno, da skozi naslanjate na ta delček financiranja RTV tudi zaradi te note, ki jo ima vsakokratna politična oblast.  In za zaključek. Do tega trenutka se RTV naročnina ne plačuje v Belgiji, Nizozemski, Bolgariji, Cipru, Malti, Islandiji in na Madžarskem in o tem resno, resno razmišljata, da bi se od tega modela financiranja poslovila tudi Norveška in Finska, zato morebitni razmislek v tej smeri. Da bi se tudi v Sloveniji - ne zvišalo, pa ostalo enako, ali pa celo znižalo - naj bo na tem mestu tudi razmislek za vodstvo RTV. Hvala.

Hvala, gospod Kaloh. Na vrsti je Jožef Lenart, potem bomo pa počasi zaključili razpravo.

Hvala za besedo. Jaz bom rekel, da so finance iz leta v leto nevzdržne. Se pravi neko merilo mora biti kvaliteten program, neko merilo mora pa biti tudi uspešno vodenje. Se pravi uspešno vodenje se gleda tudi skozi to, da imamo pozitivne finance. Nekaj konkurence pač mislim, da direktorju ne bi škodilo, ampak tukaj je verjetno še dolgo časa ne bo. se pravi, prispevek sam, dvigovanje, ne bi se strinjal s tem. Mislim, da bi se lahko naredili nekaj več na trženju in sicer bi se dalo, ne vem, tržnikom delno tudi variabilni del plač, kot tudi uspešnemu vodji, tako da sistemizacija, se pravi je nujna, tu se moramo strinjati z nadzornim svetom. Brez tega dejansko ni kvalitetnega opisala delokroga v pogodbi, brez tega pa ne moremo vedeti, koliko ljudi potrebujemo. Tako, da še enkrat mislim, da nekaj konkurence vedno prav pride in tudi prinese do boljših rezultatov. Hvala.

Najlepša hvala.  Torej, zaključili smo razpravo in ugotavljam, da se je Odbor za kulturo seznanil s Poročilo o delovanju Nadzornega sveta RTV Slovenija v letu 2018.  Želite? Ja. Mislim, da bi še neke odgovore gospod Kadunc pa predstavnik ministrstva. V redu, pa bomo potem dali ta sklep…

No, kar se SAZAS-a tiče je bila sklenjena poravnava, da je RTV plačal tisto razliko, ki je bila, 5 milijonov evrov. Zato je bilo tudi odobreno, da se prodajo delnice. Je tudi to urejeno. In sedaj imamo normalno pogodbo. Letos se bomo začeli pogajati za novo, ampak velja še podaljšanje avtomatsko, tako da to ni problem. Jaz bi se skocentriral na to kaj dobimo, če bi se prispevek povišal, to, kar je bilo rečeno. Če bi se prispevek uskladil nekje, seveda pokrijemo ves manjko, ki je predviden za letošnje leto in tudi za prihodnje leto mislim, da bi šlo, ob tem, da moramo sami zmanjševati število zaposlenih. Tudi prej je bilo omenjeno, tista številka notri, ki je v strategiji, izvira iz tega, da to se verjetno da narediti brez velikih posegov v program. To je bistvena zadeva. Vse, kar je več, to se pravi, če bi se želelo ob enakem RTV prispevku poslovati brez prodaje kapitalnih naložb pomeni, da je treba tam 170, 200 ljudi takoj odpustiti, ker gredo druge leto plače spet gor še 50, 60. To bi pa imelo direktne konsekvence na program. Tisti, ki mislijo, da imamo mi še neke notranje rezerve se motijo. Ali bomo zaradi tega kaj več naredili? Vi morate vedeti, da nam zmanjka tistih omenjenih 8 milijonov, ki jih je manjkalo leta 2012. To je problem. Se pravi, smo na meji. Verjetno, seveda, bi program lahko izboljšali. Mislim, da bi nekaj lahko šlo za program, vendar kaj bistveno več kot sedaj pa ne moremo. Mi moramo vedeti namreč, da so stroški dela pogodbena kategorija. Mi imamo ljudi zaposlene po pogodbah. Odpovedati pogodbo v javnem sektorju verjetno večina od vas ve kaj to pomeni. Imamo tudi kolektivne pogodbe, ki dajejo zaposlenim precej večje ugodnosti kot v gospodarstvu, tako da bi to…/ nerazumljivo/ Ampak še enkrat poudarjam, prostora, da bi zmanjšali bistveno število ljudi, ne da bi posegalo v program, ni. To mi lahko verjamete. Tisti, ki pravite, da so te rezerve tako velike in da naj bi ne povečale RTV prispevka, jaz mislim ko boste dobili argumente in če želite tudi pro memorio smo naredili zakaj je do te situacije prišlo, ker ravno o tem govori natančno zakaj se ne more danes delati za to višino RTV prispevka. Vi morate vedeti tudi to, da tudi POP TV, Planet in te niso več zastonj. Da je to v kablih, plačujejo kablaši tam od 10 pa včasih še internet zraven celo do 13 evrov zato, da lahko gledajo A kanal, POP TV in Planet. To je sedaj skrito. Zato se tako zelo od samega začetka, ko sem prišel, zavzemam zato, da se točno dobi zastonj ali z majhnim denarjem naše programe.  Tista navedba, da je RTV obstal sigurno ni moja. RTV se razvija, razvija se vsak dan bodisi na dostopnosti, bodisi na drugih, predvsem na to, da lahko gledajo na vseh napravah. MMC nikoli ne omejujemo. Skušamo zagotoviti, da bo to delalo. Danes, ko… Veste to je tisti največji problem, ko se kar nekaj vzame in se potem kar uporabi. Danska je dejansko v razvoju šla na osem televizijskih kanalov, osem nacionalnih. Sedaj so šli na pet nazaj. Oni niso ukinili to zadevo. Ampak so šli na pet. Radijskih kanalov so imeli šestnajst, so šli na osem. To je nekje tisti minimum. Ja, seveda nekatere države se ukinja RTV prispevek, ampak so vse zagotovile denar za financiranje javne televizije. Sedajle smo bili na Finskem, mi smo šli vse pregledati toliko da vedeti kaj govorim. Ni to nekaj, kar bi si izmislil ali bi mi kdo povedal. Na Finskem in v Belgiji imajo pogodbe z državami, vse imajo tudi eksalacijsko klavzulo mimogrede, v vseh državah podpirajo tiste dejavnosti, ki posebej, ki niso vezane na RTV, recimo naš arhiv, orkestre, to se vse posebej dodatno financira. Mi to vse solidarno pokrivamo z RTV prispevkom. In verjemite mi, res, da se trudimo in niso kadri osnovni problem, s tem se / nerazumljivo/ ukvarjati. Tudi s tem se ukvarjamo. Predvsem se ukvarjamo s tem, da zagotovimo kvalitetne programe vsak dan. Hvala.

Hvala lepa.  Zdaj dajem besedo še predstavnici ministrstva, potem bom pa zaključila to točko dnevnega reda.  Prosim.

Glede na to, da sem - hvala za besedo - glede na to, da sem bila krajši čas odsotna, upam da sem ujela bistvo vašega prispevka. Torej, kaj, v katero smer zastaviti to javno razpravo o vlogi, položaju, organiziranosti javnega medijskega servisa, da ne zbanaliziramo te razprave na nek čisto tržno obarvan diskurz, saj sem prav razumela. Dejstvo je, da imamo opravka s posebno organizacijo, ki je v službi javnosti in zagotavlja neke temeljne potrebe te javnosti. Ampak po drugi strani pa deluje v razmerah kjer se je število teh kanalov, ki opravljajo neke vrste sorodne funkcije, izjemno povečalo, tako da je, ta medijski servis tekmuje za pozornost dejavnosti z ogromno količino različnih storitev, ne samo medijskih, ne samo komercialnih medijev, ne samo komercialnih medijev, ki delujejo v Sloveniji, ampak tudi tistih, ki pridejo od zunaj in delujejo na podlagi neke ekonomije obsega in tudi lažje pridobivajo pravice za nakup vsebin, ki so najbolj, ki pritegnejo največjo pozornost javnosti. Po drugi strani gredo pravice v nebo. Z vstopom Telekom operaterjev na ta trg, se praktično dnevno povečujejo in že sami komercialni medijski akterji zelo težko tekmujejo s temi velikimi tehnološkimi giganti, ki tudi zagotavljajo sorodne vsebine na različnih platformah, vključno z družbenimi mediji. Torej, vprašanje se zastavlja, kako v takem trenutku zagotavljati primerno financiranje in primeren obseg zagotavljanja teh potreb javnosti, da ne vzdržujemo nekega slonokoščenega stolpa, ampak neko organizacijo, ki ima ustrezen stik s svoji javnostmi. In to se mi zdi glavna naloga. Se pravi, razprava mora prevetriti naše ideje o tem kaj sploh pričakujemo od javnega servisa, kaj sploh pomeni javni servis v sedanjem trenutku in tudi s pogledom nekaj let v naprej in hkrati tudi kako bomo zagotavljali njeno financiranje. Zdaj, skoraj v vsaki državi v Evropski uniji in širše, vsaj če pogledamo podatke evropske radiodifuzne zveze, IBU, se te razprave že odvijajo. Mi načeloma imamo kar dober model v teoriji, dober model financiranja javnega medijskega servisa, ki pa kot vidimo, ima neke pomisleke, ki se odpirajo glede njegove dolgoročne vzdržnosti. Nekatere države, ki so tradicionalno bile vezane na tak način financiranja medijev, ga že opuščajo, ali radikalno ali pa postopoma in prehajajo na državno financiranje. Torej, ali si mi to želimo, jaz nisem prav gotova. Še vedno nekako verjamemo, da model financiranja preko nekega prispevka javnosti zagotavlja določeno mero neodvisnosti. Hkrati se prispevki oziroma prihodki, ki jih lahko pridobijo iz trga, ki tudi spet lahko prispevajo k ohranjanju te neodvisnosti od države, so omejeni oziroma se celo zmanjšujejo, kot smo videli tudi v primeru STA. Tako, da mislim, da moramo opraviti to debato. Debato o obsegu, o financiranju in tudi debato o tem kako dolgoročno zagotavljati prepoznavanja pomena javnega servisa v javnosti. Ker, če ga javnost ne bo razumela, bo tudi težje podpirala njegovo financiranje iz javnih sredstev. Da pa je obenem treba skrbeti tudi za to poslovno dimenzijo, je pa neizpodbitno. Saj tudi, ko imamo opravka z javnim denarjem, pa naj gre iz državnega budžeta ali neposredno od državljanov, je treba zagotavljati, da je racionalno in primerno ta denar uporabljen. Tako, da v tem smeri bo šla naša spodbuda k javni razpravi.

Najlepša hvala. Torej zdaj pa, če ni več razprave, ugotavljam, da se je Odbor za kulturo seznanil s poročilom o delovanju Nadzornega sveta RTV Slovenija v letu 2018 in zaključujem 2. točko dnevnega reda. Gremo na 3. TOČKO DNEVNEGA REDA - PROBLEMATIKA IZDAJATELJEV TV PROGRAMOV S STATUSOM POSEBNEGA POMENA. V zvezi s to točko ste prejeli gradivo, ki je objavljeno na spletni strani Državnega zbora s sklicem in k tej točki dnevnega reda sem vabila, kot je razvidno iz sklica: Ministrstvo za kulturo, Državni svet, Medijsko zbornico - Združenje radiodifuznih medijev; v imenu njih gospod Rajko Djodjevič, Sekcijo TV s statusom posebnega pomena pri GZS; v njenem imenu gospo Ireno Vide in Nacionalni svet za kulturo. Prosim predsednico Sekcije TV s statusom posebnega pomena, gospo Ireno Vide, da predstavi problematiko izdajateljev TV programov s statusom posebnega pomena. Prosim

Najlepša hvala za besedo, vsem prav lep in prijazen pozdrav. Veliko smo danes že slišali o televiziji o RTV Slovenija in o nič koliko vzporednic je bilo prenesenega iz televizije, ki pokriva pač vseslovenski prostor in lahko rečem, da smo televizije s statusom posebnega pomena kot neke male regionalke oziroma male nacionalke v lokalnih okoljih. Seveda imamo en velik izziv, to pa je še večji izziv, ki se iz dneva v dan povečuje in to je izziv ne samo kako delati dober program, ker sem prepričana, da ga še vedno zgledno in dobro pripravljamo, ampak predvsem, kako, iz katerega vira in na kakšen način te redno zavezujoče programske vsebine, ki jih mediji, ki izvajamo program s statusom posebnega pomena, moramo zakonsko zagotavljati, da imamo ta status. Ne vem, koliko so vam te regionalne in lokalne televizije in njihovi programi poznani, vendarle menim, da več ali manj v vseh okoljih jih tudi poznate, vsaj tiste svoje, kjer tam delujejo oziroma kjer te televizije sploh še so. Zakaj in kdaj se je pojavil največji problem? Leta 2009, ko se je medijski televizijski trg digitaliziral, se je začelo tudi plačevanje televizijskih programov s statusom posebnega pomena, ki je bilo do tedaj neodplačno, torej distribucijo teh kanalov plačevati. Medijska krajina se je tedaj v Sloveniji razdelila na tri medijske krajine in dve regionalni televiziji s statusom posebnega pomena, ki sta bili izjemnega pomena, tako za vzhod, kot tudi zahod, sta dejansko šli v stečaj in sta propadli. Da skrajšam, v današnjem času je v slovenskem trgu samo še 7 lokalnih oziroma regionalnih televizij, od teh dve regionalni televiziji s statusom posebnega pomena. Danes, kaj bo jutri, je velik vprašaj. Kajti, danes smo oziroma ste veliko govorili tudi o domoljubnem programu. Naše lokalne in naše regionalne televizije ta program vseskozi redno zagotavljajo. Morda na kratko – moramo delati, moramo proizvajati določene programske vsebine, ki pa niso financirane, nekoč, takoj v začetku, so bile in to vse, potem pa so se drastično zniževali stroški za financiranje teh tovrstnih programskih vsebin. Danes smo v velikih skrbeh, kako bomo lahko te programske vsebine zagotavljali tudi naprej. Mislim, da dilema, ali so ti programi potrebni v slovenskem prostoru ali niso potrebni, je popolnoma odveč, kajti v vseh lokalnih okoljih, pa tudi v samem zakonu, jasno piše, da so ti programi pomembno in čedalje bolj pomembno dopolnilo javnemu servisu RTV Slovenija in da delamo take programske vsebine in to zgledno, z kadri, ki jih pač imamo na razpolago in lahko rečem, da z usposobljenimi in dobrimi kadri, redno in vsakodnevno. V Zakonu o medijih je jasno zapisano in to smo vas tudi v gradivu zaprosili, da to preučite in da nas pri teh naših prizadevanjih podprete, da je za programe s statusom posebnega pomena, zagotovljeno 3 % ekvivalentu RTV naročnini, žal pa se to v zadnjem času in v zadnjih letih iz leta v leto zmanjšuje in se tudi ne   (nadaljevanje) dogaja. In kar je predvsem dejstvo zadnjega medijskega razpisa, ni jasno opredeljenih razmerij med radijskimi programi posebnega pomena in televizijskimi programi posebnega pomena. Danes smo kar nekajkrat že slišali, ko je potekala razprava o RTV Slovenija, da je za zgledno programsko vsebino, pač potreben kader in da televizija potrebuje najmanj za zgledno programsko vsebino in aktualno, na terenu dva. Kaj pa potem naprej v samem proizvodnem procesu nekega dela? Naš prispevek v lokalnih, v regionalnih medijih v procesu dela nima nič manj ur in je praktično identičen nekemu procesu v nacionalni televiziji RTV Slovenija. In s takim načinom in s takim odnosom, kot danes vlada v tej državi do teh regionalnih medijev, se lahko še od te peščice nekaj medijev zelo kmalu poslovimo. Vendarle menim, lahko izrazim celo določeno mero prepričanja, da se pa v današnjem času vendarle zadeve spreminjajo, da se z novim vodstvom na Ministrstvu za kulturo in pa tudi s tem, da ste pokazali pripravljenost, da nas sprejmete, da ste nam pripravljeni prisluhniti, vendarle spreminja tudi miselnost in da smo na poti tudi k novi medijski zakonodaji, še prej pa vendarle k noveli medijske zakonodaje.  Naj povem samo, kako se financiramo. Ali veste kako se financiramo? Mi smo na trgu, mi smo deoo, mi nismo javni zavodi, ampak mi zagotavljamo v naših regijah, v naših lokalnih skupnostih, tak program, kot ga država, kot ga mediji, kot ga status od nas zahteva. Vsak dan samo delček primera, zagotavljamo redno programsko kulturno vsebino. Kdo jo financira? Ministrstvo za kulturo ne, lokalne skupnosti ne – mi, z lastnih sredstev, ki jih pridobimo na trgu in to zelo, zelo težko, vsak dan težje. Poglejmo naslednji primer. Kdo bi nas lahko še financiral. Niz odgovorov smo nanizali sami, vrsto let nazaj, ampak ministrstva se menjajo, sekretarji se menjajo, prihajajo novi kadri in ponovno gremo abecedo od začetka. Jejmo zdravo hrano, skrbimo za naše varstvo – kje se vrtijo te reklame, spoštovani člani odbora? Te reklame se vrtijo na medijih, ki niti minute slovenskega programa morda nimajo. Te promocijske aktivnosti se vrtijo na medijih, ki so komercialni mediji – verjetno je prav tako, da dosežejo širšo publiko, kaj pa predvsem na tujih medijih, kamor odteka potem tudi davkoplačevalski denar. In kljub vsem našim prošnjam, kljub vsem našim dejstvom, da mi pa delamo redne programske vsebine, primer – kmetijsko oddajo že 18 let, vsak teden. Izpostavila sem samo eno. Brez enega samega podpornega evra, morda pa skozi promocijo. Menim, da je tudi to poslanstvo države in morda tudi vaš apel, da se tudi tukaj zakonodaja spremeni. Na Ministrstvu za kulturo smo pred štirimi, petimi leti poslali vzorec nizozemskega modela, kjer to upoštevajo in kjer imajo – prej je rekel direktor RTV Slovenija, podpisane nekatere pogodbe z državo, mi tega nimamo. Elektrogospodarstvo – to je ogromno denarja, spoštovani. Če greste preverjati na agencije, koliko denarja se odteka v take promocijske akcije. To je en vir, ki smo ga nanizali, kjer so lahko rešitve. In v nadaljevanju, 3 % RTV prispevka. Ko smo ugasnili za trenutek program – mimogrede sem tudi direktorica televizije Vaš kanal, televizijskega programa Vaš kanal pred nekaj leti zaradi tega, ker smo morali plačevati – to sicer še vedno počnemo, ampak v določeni subvencionirani ceni, samo distribucijo preko RTV Slovenija. Zakaj smo jo ugasnili? Zato, ker je znesek prenosa programa mesečno, ne letno, mesečno znašal že 15 tisoč evrov. Torej toliko kot POP TV, ki ga danes ni več na antenah, ampak naši mediji nekateri, Naš kanal in VTV sta še danes tudi na antenah, ampak ne neodplačno, mi RTV Slovenija plačujemo sicer subvencionirano ceno, ki pa ni majhna, ampak morda še to. Neko obdobje, ko je bilo potrebno plačevanje komercialne cene, moramo plačevati to komercialno ceno, ker je v tistem času nismo bili zmožno tudi za nazaj. In medijski razpis, da se vrnem še enkrat k medijskemu razpisu, ki je za nas izjemnega pomena, ne samo jutri, včeraj, danes zjutraj smo sedeli skupaj, ko smo pregledovali rezultate, tukaj je tudi kolegica iz ministrstva, absurd, da radijske postaje z vsem spoštovanjem do kolegov, ampak primerjajmo lepo prosim vendarle stroške ali pa mednarodno razmerje radia televizije. Rezultati so javni, so znani, menim, da je prav, da kot člani tega odbora tudi preverite in da tudi sami o tem razmislite kje in kako zagotoviti finančni vir tudi za programe s statusom posebnega pomena. Ali pa smo se danes zjutraj pogovarjali mogoče želimo, da imamo samo radijske programe pa se bomo preusmerili, veliko lažje nam bo. Tam zadaj sedita moja kolega oziroma kolega snemalec je tukaj im moja novinarka je tam. Verjetno sta se danes zgrozila kaj vse mi delamo in počnemo, mislim, da prave čudeže v našem okolju kjer živimo. Tako radi opevamo našo ljubo Slovenijo, da ima v svoji besedi love, ljubezen, res je, ampak dajmo opevati tudi človeka, ima tudi besedo love v svoji besedi. In prav do vsakega človeka smo mi odgovorni v našem okolju do vseh tistih, ki jih vi tukaj zastopate v vaših okoljih dajemo jim možnost prepoznavnosti, dajemo jim možnost, da skupaj z njimi rešujemo probleme, delamo dobre zgodbe, to ne pomeni, da ne opozarjamo tudi na negativne stvari, ki se dogajajo, ampak poročamo realno transparentno kot radi temu rečemo. In menim, da je prav, da taki mediji obstanejo in da danes pridobimo tudi neko vašo podporo, da slišimo vaš glas in vaša vprašanja za zagotovitev za redno, stabilno financiranje za včeraj in za jutri. V nadaljevanju pa verjetno še kolega. Hvala lepa.

Najlepša hvala, gospa Vide(?). Zdaj pa dajem besedo gospodu Rajku Djordjevič. Prosim.

Hvala lepa za besedo. Lep pozdrav vsem poslancem, članom odbora za kulturo, lep pozdrav tudi slovenski javnosti, če nas gleda.  Jaz sem predsednik združenja radiodifuznih medijev in medijske zbornice pri gospodarski zbornic. In danes bom govoril predvsem o televizijskih programih posebnega pomena, ker je tudi ta točka dnevnega reda. Poglejte, pred desetimi, dvanajstimi, osmimi in ne vem koliko leti smo sedli tukaj, ampak v drugi zasedbi. Nekaj poslancev, gospod Bevk je šel ven, gospa Ljudmila je šla ven, pa gospa Jeraj je šla ven, so poslušali to isto zgodbo, debato o financiranju programov posebnega pomena. In od tistega časa do zdaj se ni zgodilo nič, razen tako, kot je Irena omenila, velikega posluha sedanjega vodstva Ministrstva za kulturo, da bi nekaj stvar premaknili. Ampak je je tu zankaš? Vedno, ko smo prišli blizu do dogovora, sedeli smo ure in ure, premlevali člene zakona kako bi uredili z novelo zakona, kako bi medijski zakon za katerega vsi govorimo vsa leta že, da je zastarel, da je odpisan za staro šaro, da ne sledi več razvoju dogodkov, razvoju tehnične infrastrukture in govori še vedno o analognih shemah in tako naprej in tudi kako bi rešili z novelo zakona po hitrem postopku financiranje programov posebnega pomena, govorimo zdaj in o radijskih in televizijskih, ampak zdaj smo na televizijskih. Vedno pridemo do točke, ko bi naj koalicija vložila to v proceduro in se zgodi nekaj, da so v zadnjem primeru zavlačevali, da je bilo to v predalu, češ, da bomo že nekako, da se pred volitvami to ne dela, ne vlaga zakonov, čeprav so za to mizo tudi gospa je sedela zraven na Ministrstvu za kulturo in tudi gospa direktorica direktorata za medije, ko smo se trudili, da naredimo eno zadevo, da vsaj po hitrem postopku rešimo eno zgodbo, da ne bodo več lokalni in regionalni mediji s statusom posebnega programa šli v propad kar se dogaja. Glejte, dve televiziji pa tri radijske postaje so morali zaradi tega ugasniti. Imamo zakon, ki še velja, ki ga nismo spremenili, 4.a člen jasno govori ekvivalent 3 % RTV naročnine gre za programe posebnega pomena radijske in televizijske. Do zdaj se je zgodilo samo enkrat v vseh teh mandatih, pa zamenjali smo 12 ministrov že v pogovorih, da se je razdelilo toliko kot velevajo merila po zakonu, ki je del zakona o medijih, merila za programe statusov posebnega pomena, ker je jasno določeno katere vsebine, koliko in da ne bom drobil, tega je toliko kot ga opravlja nacionalna RTV regionalni centri, bi morali opravljati, vse od newsa, dokumentarnih vsebin, otroških vsebin, potem izobraževalnega programa in tako naprej. Slišali smo prej pri RTV-ju, da vašo željo, da bi več otroških vsebin predvajali, da naj ponavljajo. Mi jih delamo vsak teden pa niso financirani iz proračuna, niso, ker ministrstvo razpisuje vedno manj je razpisovalo vedno manj projektov kot bi moralo, merila zahtevajo za regionalne programe televizije 7 programskih vsebin, ki jih moramo na tedenski osnovi opraviti, financirali so se najprej 5, potem 3, potem 2, potem 1, zdaj pa še 1 največ, višina prijavljenih je lahko 100 tisoč evrov in za radije in za televizije, od tega lahko zaprosimo za 50 % celega stroška največ, kar je pa, da bo vam razumljivo, en projekt, ki ga financira Ministrstvo za kulturo sofinancira iz teh 3 %, pomeni za nas 20 % do 30 % tistega projekta stroškov, kaj šele ostalih šest vsebin, ki nam jih nadzira regulator AKOS agencija in ta regulator se ne ozira na to ali mi dobimo 3 % ali ne. Po drugem zakonu, ki ga pa izvaja AKOS po Zakonu o davku na avdiovizualne medijske storitve na televizijskih program, da se bom točno opredelil, nam zaračunava ca 2 pa še nekaj procenta od televizijske dejavnosti, to se pravi od tega kar mi dobimo, tudi od tega kar dobim od Ministrstva za kulturo kot subvencija za program, ki je že tako dali tako premalo plačan, sofinanciran po zakonu, nam AKOS vzame od tega in moramo iti in to je Državni zbor požegnal in Ministrstvo za kulturo je dalo tak dopis AKOS-u, da je to televizijska dejavnost, tudi to kar država subvencionira, ker plača je prehuda beseda. Tako, da boste malo razumeli kje je bistvo tega vsega, da so televizije v Sloveniji najbolj ranljiva medijska točka ta moment in že vrsto let, pa nihče ni hotel poslušati. Mi smo dokazovali z vsemi izračuni, ampak od danes, glejte mi smo programsko primerljivi z regionalnimi centri RTV Slovenija, Maribor in Koper. Vi pa veste koliko ljudi tam zaposlujejo za to, da ustvarijo polovico manj programa kot ga moramo mi na tedenski osnovi pa še tistega šerajo in ponavljajo na vseh svojih programih, ampak pustimo RTV, da ne bo pomote, jaz hočem samo primerjavo narediti.   (nadaljevanje) In koliko dobijo, RTV center Maribor za svoj program in RTV center Koper, dajte malo to potegnit. Mi smo letos dobili največ 75 tisoč evrov od regionalne televizije. Radijski programi, sedem ali koliko, osem, devet radijskih programov, ki so lokalni, so dobili pa 95 tisoč. Kje je tu logika? To je vprašanje - jaz tega prej nisem vedel kot danes, danes smo to izvedeli in zato vprašam tudi Ministrstvo za kulturo, sicer ne njih, ne njih osebno, ampak izgovarjali se bodo na strokovno komisijo -, kje je tu logika, kje je tu pamet, bi jaz temu tako rekel. In, poglejte, mi smo za to, da imamo, podpiramo RTV v tem, da bi imeli čim večjo RTV naročnino, če ne morejo zdržati. Saj, ko bodo prodali vse delnice Eutelsata, bo res pogrom, bomo morali imeti izredno stanje ali kaj, kajne. Drugo, zaradi tega tudi podpiramo višino prispevka, zaradi tega, ker bomo mi več dobili od tega. Imamo zakon, ki velja, ampak tega zakona se ne spoštuje. Poslušali smo debate, zakaj se na tem področju zbere manj oziroma na razpisu je manj denarja, vsako leto manj, letos smo se malo približali, ampak to je bila polovica tega skoraj kot včasih za status posebnega pomena. Kam je šel ta denar? Izgovarjali so se na ZUJF. ZUJF nikjer, niti v piki, vejici in nobeni besedi ne določa, da se nanaša ZUJF na porabo javnih financ pri subvencioniranju programov posebnega pomena, nikjer. Ampak, glejte, ali boste gledali, da bomo mi ugasnili. Prej je predsednica Sveta delavcev RTV eno bodico vrgla ven, ki me je zbodla. Pravi, da če ne bodo medijski, ne tajkuni, uporabila je drugo besedo, ne vem, medijski mogotci kreirali našo krajino. A veste, mi smo včasih bili medijski mogotci, mislim, mogotci, ne medijski, ko smo se začeli z mediji ukvarjati, smo postali berači. In prosimo državo, da nam plača tisto, za kar nas obvezuje po zakonu. In zdaj naredimo temu konec, ker ni več časa niti za sprejemanje po nekem dolgem, nekem rednem postopku nekih novel in tako naprej, za tole, za sofinanciranje 3 % ne rabimo nobene novele. Rabimo pa zagotovilo politike, da se bo šlo v to in da boste rešili to zadevo.  Hvala lepa.

Hvala vam.  Nekateri poslanci bodo morali oditi, tako zdaj dajem besedo predstavnici Ministrstva za kulturo. Mogoče gospa Tamara Vonta ali vi, boste kaj odgovorili? / oglašanje v ozadju/ Prosim, da se predstavite za magnetogram.

Sem Mitja Podgajski, s Pomurske televizije, kjer sem deset let. Tu sem na vabilo obeh predsednikov. V teh desetih letih se je zgodila digitalizacija in s tem tudi posledično zaradi višanja stroškov propad več lokalnih in regionalnih televizij. V tem času je bilo več neuspelih poskusov medijske zakonodaje. Moramo pa nekaj povedati, ministrstvo nam je prišlo naproti z zmanjševanjem birokracije, hitrejšimi rezultati, hitrejšimi podpisi pogodb za projekte, tudi pol leta skorajda, čeprav je tam ostalo vse, kot mi vidimo, z isto številčno ekipo, medijev je pa v razvidu medijev danes vpisanih čez dva tisoč. Mi smo zavezani k uresničevanju javnega interesa, ki ga kot televizija s statusom izjemno težko uresničujemo, pa vendar smo obdržali v teh časih število sodelavcev oziroma na nekih točkah celo povečevali. Televizija s statusom dosegamo v seštevku le nekaj promilov vseh televizijskih oglaševalskih prihodkov v državi, govorim o promilih. Delujemo v regiji, konkretno mi, kjer je število resnih oglaševalcev praktično zelo majhno, lahko jih na prste dveh rok preštejem. Kako pomembno je, da imamo lokalna okolja svoje medije, pa lepo kaže število medijev, ki se še udeležujejo dogodkov, konkretno v naši regiji, včasih smo tam edini, včasih nas je nekaj, ampak vedno pod pet. Konkretno, štiri točke so tiste, če morda strnem, pa morda kakšno dodatno zanimivost pridodam, kar mislim, da bo koristno.   (nadaljevanje) Pod točko ena je vsekakor večletno neupoštevanje Zakona o medijih, ki lepo že danes definira sofinanciranje programov s statusom posebnega pomena v vrednosti 3 % zneska prispevka RTV. In mi moramo izvajati že sprejeti zakon, ki se več let ne izvaja. / oglašanje v ozadju/ Mislim, absolutno. Potem, kot sta že predsednica in predsednik takoj zatem povedala, da je televizijska produkcija nekje po ocenah med pet- in sedemkrat dražja od radijske produkcije. To kaže na dejstvo, da je ostalo danes še šest lokalnih in regionalnih televizij in ena nepridobitna. Tu ostane tudi dejstvo, kaj to v številkah pomeni, kar bo morda zanimivo, kar 12 radijskih projektov, programov, kar je več kot polovica, s statusom, je višje sofinancirano od povprečnega financiranja televizijskih. To nesorazmerje je v bistvu dvojno v škodo, kajne, enkrat na stroškovni, drugo pa na prihodkovni strani. Potem je zelo enostavna točka ta, da smo v primežu neke zelo nedorečene zakonodaje, tudi kar se tiče nadzora, o tem se ne govori. Mi se že dve leti ukvarjamo z birokracijo na tej strani, pišemo razne take in drugačne dopise, in to je ravno davek na prihodke, poenostavljeno povedano, kot je omenil predsednik, ki ga televizijci plačujemo edini, tudi na to donacijo, ki nam jo da v bistvu država. Ta televizijski davek zaračunava AKOS konkretno, ki pač dela v okviru tega, kar mora delati. Na ta način, da plačamo tudi za vse tiste dejavnosti, ki jih lahko vsak espe opravlja in nam s tem dela konkurenco in tega ne plačuje.  Če sklenem. Absolutno podpiramo novelo Zakona o medijih, ki pomaga, ki urgentno v teh točkah rešuje neke nujnosti, ne vseh naštetih točk, ampak neke nujnosti. Ampak to je zdaj skrajni čas, absolutno, da jih podpremo. Naj pa zaključim samo z eno mislijo, jaz sem začel v medijski dejavnosti, ko je bila prejšnja kriza, zdaj govorijo o ohlajanju gospodarstva in novi krizi. Prvi plačamo ceno mediji. Jaz se bojim, da nove krize lokalci in regionalci ne bomo preživeli, vsaj v takih okoliščinah ne. Hvala.

Najlepša hvala.  Zdaj bi predstavnica ministrstva kaj povedala, potem pa bomo dali v razpravo sklep, ki ga imate na mizi, in na glasovanje. Prosim.

Hvala, predsedujoča.  Torej, mi razumemo stisko medijev s statusom programov posebnega pomena. Te razmere spremljamo že dalj časa. Tudi razumemo te frustracije, da se vsakič znova te debate ponavljajo in začenjajo, ko se menjajo ekipe na ministrstvu. Na to, žal, mi ne moremo vplivati. Dejstvo je - in smo veseli, da je bilo to tudi prepoznano z njihove strani -, da se zdaj urgentno trudimo reševati te probleme, tudi s spreminjanjem Zakona o medijih. Je pa tako, kar se tiče Zakona o medijih, so tu problemi veliko širši in obsežnejši. Če govorimo o temeljiti medijski reformi, reformi zdajšnje zakonodaje, vseeno mislim, da moramo stvari reševati bolj celostno. To ni edini problem, ki gori in je urgenten. In se nam zdi, da v neke parcialne rešitve iti, ne bi bilo modro, ker pričakovanja tudi javnosti so kar precejšnja, in s tem bi mogoče samo zavrli ta proces, ki že zdaj teče. Namreč, ne glede na to, da bi po strokovni plati celo bilo upravičeno, da pripravimo popolnoma nov Zakon o medijih, ki je prilagojen zdajšnjim razmeram in naslavlja zdajšnje izzive na teh medijskih trgih ali pa v medijskem okolju. Mi smo se vseeno odločili za pragmatičen pristop, da gremo reševat ravno zato, da tega procesa ne še bolj zavlačujemo, da gremo reševat akutne probleme, ki jih lahko spravimo čez preko spremembe Zakona o medijih, torej v tistem dovoljenem obsegu členov. Delamo na podlagi osnutka, ki ga je pripravila že ekipa pod prejšnjim ministrom Prešičkom. Imamo pa tudi zelo dobro strokovno komisijo, ki nam pri tem pomaga, v kateri sedijo vrhunski strokovnjaki z različnih področij.  (nadaljevanje) In lahko rečem samo to, da delamo s polno paro, sistematično in celovito.  Tudi vprašanja programov posebnega pomena so naslovljena v tem predlogu, ki ga pripravljamo, in v vsakem primeru je naša časovnica, da je predlog pripravljen do mere, ki je že zrela za neko javno razpravo do poletja. Tako predlagamo, da uberemo to pot, no, da ne zdaj cepimo zakona, ker to bo še eno »štukanje«, »flikanje« zakona, če se lahko tako izrazim, ki smo jih videli že mnogo in so včasih samo še poslabšali razmere na tem področju. Imeli smo že pripravljene celovite rešitve z zakonom iz leta 2011, ki pa ni prestal niti prvega parlamentarnega branja. Zato moramo tokratne spremembe, čeprav bodo spet v neki meri parcialne in mogoče ne tako obsežne, kot bi si jih želeli, vseeno morajo biti strokovne in dobro domišljene. To bi bil naš pristop.  Kar se tiče pa zdajšnjega financiranja. Res je, da je financiranje manjše, kot to določa Zakon o medijih, ampak Zakon o medijih ni edini zakon, specialnejši je potem Zakon o izvrševanju proračuna, ki vsakokrat določi višino tega financiranja. V času ekonomske krize je bilo res bistveno zmanjšano, zdaj je pa trend že nekaj let pozitiven in v letošnjem letu smo se že zelo približali temu zakonsko določenemu znesku.  Kar se tiče zdajšnjega razpisa, da ne bi še poslabševali te situacije, se mi že pripravljamo. Takoj po izdaji pogodb za financiranje za lansko leto se že pripravljamo na nov razpis, torej, letos bo javni razpis veliko prej in bo tudi temeljito predihan znotraj zdajšnjih zakonskih okvirov. Ker namreč zdajšnji zakon dopušča operacionalizacijo kriterijev, tako da lahko odgovorimo na nekatere izzive, ki se nam tu vsem skupaj zastavljajo. Kar se tiče variranja teh sredstev in vprašanja, da nekateri dobijo morda več kot drugi, je pa to tudi odvisno od tega, za koliko sredstev zaprosijo, ker je potem tudi treba to realizirati in ustrezno izkazati to realizacijo. In dejansko Ministrstvo za kulturo potem to tudi preverja in dostikrat se zgodi, da nekateri izdajatelji ne morejo dokazati ustrezne porabe teh sredstev. Drugo pa je, seveda, deloma to odvisno tudi od točk, ki jih podeli strokovna komisija, torej od vsebine samega projekta.  Če ima gospa Vonta še kaj dodati, prosim.

Samo kratko, če lahko, no, tudi za lažje razumevanje, ker danes zelo veliko poslušamo o vseh željah. Te želje so želje, ki pa vedno trčijo na neko realnost, in ta realnost je, da poiščemo najmanjši možni skupni imenovalec. Jaz vam lahko povem, da je letos že bilo nekaj težav pri razdeljevanju denarja, ker ga je bilo nekoliko več, ker nekateri pač niso mogli dejansko tiste svoje druge polovice zagotoviti; pač, tako je. In takšna shema financiranja je obstoječa, je prijavljena in takšna je, takšna shema državnih pomoči.  Še eno drugo stvar pa bi vendarle morala tu reči, da ne bi izzvenelo nekoliko… Vsi mediji - tudi vi, recimo - ste financirani tudi s strani občin. Ja, seveda, ampak se je treba zavedati, da to ni v skladu z zakonodajo, ampak govorimo o tako imenovanem dvojnem financiranju, ki je problem. In če nas bo enkrat nekdo vprašal, bomo imeli tu velike težave, to je tudi treba vedeti, pa še iz trženjskega dela. In zdaj sprejemati tudi določene člene ali pa zakone samo na zahtevo in prav pritiskom nekaterih, ni najbolj modro početje. Nazadnje - dobro se spomnite, ko smo pripravili nov predlog zakona, ki ni prišel do tu, ki naj bi ga vložili poslanci - smo imeli mi cel kup napadov ostalih medijev na to. Veste, mi ne moremo enih… mislim, to ne gre. Skratka, mi moramo nekako z vsemi ravnati v skladu z zakonodajo, približno enako. Kar pa je res, je pa to, da se krši zakonska 3 %, seveda ni, tukaj je in tukaj bi de facto moralo bitim, ampak to je to. Samo potem to pomeni, ne s strani občin dodatnega in podobno, ja, ker to je dvojno financiranje in kot vsi vemo, to ni dovoljeno. To je v bistvu iz iste vreče gre dvakrat denar. Razumete?  Skratka, mislim, stvari so zelo zapletene predvsem zaradi tega, ker je ta zakon na nekaterih točkah res tako, da ga že enostavno ne moreš več, da ga že težko izvajaš tako, kot je treba in tukaj se popolnoma strinjam. Tako, da stvari niso tako zelo enostavne. Jaz vem, ad smo vsi zelo frustrirani zaradi tega, tako vi, kot tudi mi, verjemite, ker ni stvar v tem, da mi nočemo denarja dati od sebe, ker ga pač nimamo, ker mi po zakonu poleg tega, da smo dolžni financirati programe posebnega pomena smo dolžni skrbeti tudi sicer za pluralizacijo. Kaj bi pa rekli recimo časopisi? Mi nimamo časopisov, ki so programi posebnega pomena. A me razumete? Skratka, tukaj je treba ves čas balansirati in ne dati izključno pravico samo nekomu.

Hvala za vaše mnenje.  Boste dobili besedo za odgovoriti. Kolegico Janjo Sluga nadomešča poslanka Mojca Žnidarič. Ja, tako kot ste rekli, zakon / oglašanje v dvorani/ - eni morajo iti in mi smo želeli ta sklep dati na glasovanje. Ali ste za? Glejte. Stvar je v tem. Eni ste mnenja, da je to preuranjeno, za druge pa je definitivno zelo pozno. Vemo, da so mediji lokalnega pomena zelo pomembni tudi ko govorimo o nacionalnem interesu in pokrivajo vse stvari, ki se dogajajo po regijah. Zakon je jasen, da se mora 3 % istega zneska, kot se ga zbere z RTV naročnino nameniti tem medijem in se ne spoštuje. Zdaj sicer poslušamo, da se tudi preko občin financirajo, ali pa sponzorji, ali pa kogarkoli, drugače zaprejo štacuno. Tako so tudi gledališča lahko subvencionirana z več koncev. Tako, da jaz bi vendarle, glede na to, da ste večkrat omenili zakon iz leta 2011, ki ni prestal in ni bi niti vložen, očitno obstaja in mislim, da lahko vsaj sklenemo, da predlagamo ali pa nalagamo Ministrstvu za kulturo, da Državnemu zboru v roku 3 mesecev zakon je in je jasen in je zakon predlog zakona pripravljen, predloži Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih, ki bo lokalnim medijem s statusom posebnega pomena omogočal minimalno financiranje programskih vsebin in odpravil administrativne ovire pri izvajanju televizijskih in radijskih vsebin. Dolgo smo odlašali. Mislim,. Da v 3 mesecih lahko to pripravite, tudi uskladite z vsemi drugimi. Mislim, da je ta sklep danes samo znak dobre volje tega odbora, da lokalnim medijem pomaga, kajti kdo bo drugače poskrbel za njih? Slišali smo, da se zakonsko financiranje, kot je določeno, ni izvajalo. Se pravi, da so si vsi ti mediji nabrali ogromne minuse, da odpuščajo in tako rekoč ne morejo več delovati. Tako, da jaz dam ta predlog sklepa zdaj v razpravo in glasovanje.  Tako da izvolite kolegica, imate besedo. Gospa Urh.

Hvala za besedo. No, meni je jasno, da te naše lokalne televizije so morale od nečesa preživeti. Če ni bilo 3 %, potem je moralo biti nekaj drugega. / oglašanje v dvorani/ A lahko samo dokončam? Glejte, saj konec koncev tudi RTV Slovenijo financiramo z naročnino. Saj konec koncev jaz dobim položnico in jo plačam. Zdaj, če od koga ne izterjajo, ne vem, ampak to zadevo bo treba prav gotovo rešiti in se strinjam, da gasiti požar zdaj kar z nekim novim zakonom, ker jaz sem pač nova v tem sklicu parlamenta im moram reči, da toliko zakonov, kot jih imamo, ne vem, če jih imajo še kje drugje na svetu in se mi zdi bolje, da se usedemo in poskušamo doreči in napisati zakon, ki bo obravnaval in zajemal tudi programe posebnega pomena in televizije, ki to izvajajo, kot pa da se zdaj zaletimo spet v eno smer in sprejmemo en nov sklep, potem pa nov zakon, potem bomo pa zopet spreminjali ta zakon z drugim   (nadaljevanje) zakonom. Torej, jaz se bolj nagibam k temu, da v bistvu se usedemo in poskušamo zakon, ki je krovni o medijih, mogoče izpiliti do te mere, da bo zdržal, javno razpravo in tudi potrditev v Državnem zboru. To je moj predlog.  Hvala.

Hvala. Naslednji je Marko Bandelli. Mi nismo govorili, da bi zdaj sprejeli zakon, ampak zavezo, da se to v treh mesecih naredi že vendar.

Hvala, predsednica. Popravite me, če sem razumel. Pripravlja se nov Zakon o medijih. / Oglašanje iz dvorane/ Prenovljen, spremenjen, tako da sprejemati danes en tak sklep, je po moje prehitro, preurano. Ne zaradi problematike kot oni vidijo, ker je problematika že dolga, ampak ta sklep naklada, če tako rečemo, ali pa naloži ministrstvu dodatno zadevo, ki jo lahko, ampak ne v tem terminu, tako kot piše tukaj. Jaz predlagam, da ta sklep sploh ne bi šel na glasovanje danes, da se preloži lahko zadevo na obravnavo, kadar bomo obravnavali in da bi se upoštevalo samo v novem zakonu te zadeve. Ker verjetno že tudi itak upoštevate notri v novem zakonu in da se v tistem zakonu upošteva tudi to zadevo. To je moj predlog.

Hvala. Alenka Jerajeva je na vrsti.

Ja, hvala za besedo. Jaz tudi ne vidim koristi, da sprejemamo takle sklep, ker Zakon o medijih že sedaj govori, da je treba zagotavljati 3 % in če se to ne dela, je treba vprašati, zakaj se to ne dela, ne pa sprejeti novo zavezo, da se to mora delati. Glejte, če kršimo zakon, to nima nobenega smisla in tudi, če bomo še petkrat sprejeli spremembo in dopolnitev in še naprej kršili, ne bomo nobene stvari rešili. Tako da jaz mislim, da se je treba resno vprašati, zakaj se ne spoštuje 4.a člena Zakona o medijih, ki to določa. Tako da mi tega predloga ne bomo podprli.

V redu. Nič, potem dajem na glasovanje predlog, da se o tem sklepu ne glasuje. Bi pa pred tem vprašala predstavnike ministrstva, zakaj se 4.a člen ne spoštuje, kot je vprašala gospa Jerajeva. / Oglašanje iz dvorane/  Ja.

Jaz predlagam, da daš prvo na glasovanje. Štiri od nas moramo iti…

V redu je.

Imela boš nesklepčno sejo, odgovor ministrstva je večini znan, ampak, če ga želiš slišati, imaš čas za to kasneje. Hvala.  PREDSEDNICA VIOLETA TOMIĆ: V redu. Prav. Hvala za ta predlog, kolega Rajić. Dajem na glasovanje sklep, da se o sklepu ne glasuje. Čakajte, da preciziram. Tisti, ki boste pritisnili za, pomeni, da je sklep umaknjen / oglašanje iz dvorane/. Odbor. Okej? Se pravi… / oglašanje iz dvorane/ no, potem pa glasujemo o sklepu, saj je popolnoma vseeno. Boste pa proti. Kdo je za, da ta sklep, ki sem ga prej prebrala, da se v treh mesecih vendarle predloži Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih, ki bo lokalnim medijem s statusom posebnega pomena, omogočal minimalno financiranje / oglašanje iz dvorane/ programskih vsebin in odpravo… /oglaševanje dvorana/: Predsednica, ti si rekla, da bomo glasovali o tem, če bomo sploh glasovali. Jaz predlagam, da sploh izvedemo proceduro, tako kot treba. Ne moremo kar spreminjati stvari. Glasujemo o tem, če bomo o tem sklepu glasovali in če bomo izglasovali, da bomo, bomo še glasovali enkrat o sklepu. Hvala.

Jaz mislim, da sicer nima smisla, ker kdor je proti temu sklepu, enostavno glasuje proti, ampak dobro. Če vztrajate, ali umaknemo ta sklep? Glasujemo. Torej sklep je umaknjen. S tem zaključujem razpravo in sejo. / Oglašanje iz dvorane/ Ja, kdor mora it, bo šel… Izvolite, gospod Rajko Djordjević.

/ Izklopljen mikrofon/ To, kar je direktorica direktorata omenila glede nedovoljenega financiranja občin. To sploh ni res. Občine ne financirajo tega kar je razpisna zgodba. Ker enostavno poglejte – prej sem jasno povedal, da to, kar lahko prijavimo na razpis, je limit 100 tisoč evrov, največ. Od tega lahko zaprosimo, oziroma 50 % od vrednosti projekta enega, ki ga lahko prijavimo, samo enega. To je ena oddaja. 50 % do največ 100 tisoč evrov. Naš projekt, ki ga prijavimo, je vreden 230, zmanjšujemo, klestimo vsako leto, ampak glejte, dobimo 75, ne 100 tisoč – tu je »catch«. Občine, pa seveda delamo za občine, tako kot delamo tudi za druge, za razne podjetnike, za to, da je tako kot je rekla gospa poslanka, da lahko preživimo. Ampak za občine ne delamo tega projekta, mi delamo proslave, ozvočenja, osvetlitve, snemamo seje, snemamo tisto, kar lahko delamo. In zdaj, kje je tu nedovoljeno financiranje, glej jaz mislim, da je… jaz sem ves čas mislil, da je ona v vlogi direktorice direktorata in da jim je mar za nas, ampak tako kot govori, pa to ni pošteno, ker je tole mimo vsega. Mi lahko delamo tudi druge dejavnosti, mi lahko, kar imamo notri v dokumentaciji, kaj lahko opravljamo, lahko upravljamo tudi krojaško dejavnost, če šivamo za studio recimo in tole res ni bilo na mestu, tako da ji prenesi prosim. Saj ji bom jaz tudi.

Zdaj se vam zahvaljujem. Dejstvo je, da se moramo odločiti, ali je javni interes, da imamo regijske televizijske postaje. Po mojem skromnem mnenju je to vitalnega pomena, predvsem za podeželje, ker te televizijske postaje pokrivajo vse dogodke, ki se dogajajo tam, kjer niso vse luči oprte v center in v Ljubljano. Skratka, zaradi same decentralizacije in informiranosti – veste, vsak rajši gleda na televiziji sebe, pa svojega soseda, kot ene popolnoma tuje ljudi. In mislim, da z umikom tegale sklepa, nalagate temu odboru samo to, da ne odnehamo. Da znova pripravimo eno sejo na to temo. Pričakujem, da se tudi predstavnice ministrstva pripravite na to in da najdemo eno rešitev za to, kajti tu gre tudi za zaposlovanje določenih ljudi v regijah in imamo beg možganov – ni vse samo Ljubljana. Dajmo ljudem, da lahko delajo, da lahko kamermani, novinarji tudi delajo drugje izven Ljubljane. Tako da, če bi vsaj zakone spoštovani, ki jih sami sprejemamo, potem bi bilo mnogo lažje.  Tako da to ni zadnji poskus, očitno bo treba o tem še marsikaj reči. Jaz upam, da boste preživeli do takrat, ko bodo ti mlini premleli vse skupaj in glede na čas in zdaj smo že štiri ure tukaj, zaključujem 4. točko dnevnega reda in s tem 4. sejo odbora. Vsem vabljenim in sodelujočim, se pa zahvaljujem za udeležbo na tej seji in vas lepo pozdravljam.