Hvala lepa, spoštovani gospod predsednik. Poslanke, poslanci, ostali udeleženci seje. Kot je bilo rečeno bom moral zelo kmalu sejo zapustiti, ker imam neko neodložljivo obveznost, zato, če bodo nadaljnja vprašanja tudi zaželena oziroma predstavljena, bomo pisno odgovorili ali pa bodo pojasnila prišla kasneje. Najprej glede vprašanj gospod Brgleza. Venezuela. O njej smo posebej razpravljali na delovnem kosilu v ponedeljek na srečanju zunanjih ministrov v Luksemburgu tokrat. Razprava je bila zelo intenzivna. V teh razpravah so po navadi uvodoma vedno razpravljavci Španci, Portugalci, pa tudi včasih Italijani, ker imajo največje diaspore tam, vendar pa smo se tudi mnogi drugi prijavili k besedi, tudi sam sem sodeloval v razpravi aktivno. Dejstvo je, da se situacija v Venezueli še poslabšuje za ljudi, humanitarno se zadeva slabša. Toliko ljudi, ki odhaja iz države, ne preneha, še vedno ljudje bežijo iz države, torej migranti, begunci so še vedno na begu mnogi. Režim stopnjuje pritiskom ljudi, torej kršenje človekovih pravic se nadaljuje. Zelo hudo je z vidika pomanjkanja hrane, pomanjkanja zdravil, tudi kot veste so občasni izpadi elektrike, pojavljajo se določene bolezni, ki jih dotlej ni bilo in tako naprej. Skratka humanitarna kriza je zelo zaskrbljujoča ekonomska situacija zelo slaba, se poslabšuje. Dobili smo informacijo, da ZDA, in to prihaja iz direktnih pogovorov z ljudmi z vrha ameriške administracije, z nekaterimi od teh ministrov, ki so sedeli tam za mizo, da ZDA so izrazile stališče, da ne bodo nič intervenirale, nič ukrepale v Venezueli, pač pa pustile, da se situacija nekako razrešuje sama od sebe pod pritiskom te humanitarne krize. To je bilo na nek način ocenjeno kot sporen pristop, kajti zgolj čakati, da ljudje še bolj stradajo, da jim je še težje, je narobe. Po drugi strani je bilo pa zelo jasno, tukaj smo bili pa vsi enotni na srečanju ministrov, da absolutno nasprotujemo kakršnikoli vojaški intervenciji bodisi zunanji bodisi notranji, se pravi tako kot ne želimo intervencijo od zunaj, ne želimo tudi da pride do državljanskega spopada znotraj in zato bo še naprej zelo aktivna kontaktna skupina v katero se je Evropa vključila, ker je to tudi edina skupina in zato je tako pomembno, da je Evropska unija ravno soustanovitelj te skupine, to je edina skupina, ki ima kontakt, dialog z obema stranema v sporu, se pravi tako z Maduro kot z Guaidojem, z obema strujama. EU bo še naprej stopnjevala humanitarno pomoč, se pravi še vedno bomo pošiljali in povečevali humanitarno pomoč, tukaj smo pravzaprav najboljši tudi v tem primeru, stopnjevali bomo politični pritisk v želji, da pride do novih predsedniških volitev v državi, ki bi razrešile potem krizo demokracije in tako naprej. In velika večina članov sveta je izrazila stališče, da bi bilo smiselno razmišljati še naprej o določenih ciljanih ukrepih, da bi neke omejevalne ukrepe dodali za posameznike ali pa institucije, ki podpirajo Madurov režim, da pa takšne sankcije oziroma ukrepi ne bi smeli nikakor biti takšni, da bi poslabšali humanitarno situacijo za prebivalstvo. Tako, da tu imamo pa zelo težko nalogo kako pravzaprav pomagati. Ocena je, da je treba biti stalno dejaven, stalno vršiti politični pritisk v smeri kot sem ga nakazal, da bi prišli do vzpostavite neke demokratične oblasti, da pa ves čas vmes lahko z nekimi ciljanim ukrepi, z dialogom, s pomočjo Lima skupine, s pomočjo te kontaktne skupine skušamo spodbuditi te procese. Toliko o Venezueli. Sam sem v imenu Slovenije pritrdil potrebi po nadaljnji humanitarni pomoči, ker je tudi Slovenija že odobrila naslednjo našo pomoč, ki jo bomo prispevali. Strinjal sem se s tem, da določeni strogo ciljani ukrepi na posameznike, ki so del režima ali pa izrazito podpirajo režim, so smiselni, vendar ne na škodo ljudi v Venezueli. Sam sem bil absolutno, tako kot ostali, proti kakršnikoli vojaški ali nasilni intervenciji in za politični dialog, to je pač tisto kar sem izrecno povedal in zelo pomembno, to sem tudi poudaril tudi v soglasju z nekaterimi drugimi, zelo je pomembno, da je Evropska unija tukaj maksimalno enotna. In v glavnem v večini zadev smo zelo enotni. Bilo je nekoliko razkoraka ene tri, štiri države, kot vemo, so glede prepoznanja ali priznanja Guaidoja za začasnega predsednika z namenom sklica volitev, so nekatere države tukaj bile zadržane ali so pa uporabile drugačno formulacijo, ampak velika večina držav vključno z vsemi jedrnimi državami, s katerimi želimo biti podobni in sodelovati, k čemur nas tudi zavezuje naša deklaracija o zunanji politiki, je na tem stališču in mi tudi. Kar zadeva obisk španskega zunanjega ministra včeraj. Seveda sva govorila tudi o vprašanju Katalonije. Sam minister je Katalonec. Zelo dobro pozna razmere v Kataloniji. Seveda on zastopa stališče, ki ga poznamo, to je stališče španske vlade pa tudi vrhovnega sodišča institucij Španije, da pač Španija po Ustavi ne dopušča nekakšne odcepitve ali osamosvojitve Katalonije na način kot je bilo poskušano, da njihova Ustava ne vsebuje takih določb kot jih je v času slovenskega osamosvajanja vsebovala naša Ustava, ki je določala izrecno pravico tudi pravico do odcepitve v okviru pravice do samoodločbe in da razume, jaz sem ga opozoril na to, da Slovenija ima tu nek poseben sentiment, nek poseben občutek odgovornosti do takih narodov oziroma ljudstev kot so Katalonci, kajti razumemo te želje po samostojnosti in zato v Sloveniji, sem mu pojasnil, obstaja nek močan sentiment v tej smeri, da mnogi tudi podpirajo to željo Kataloncev po večji avtonomiji ali celo po osamosvojitvi, da pa kot država razumemo, da med osamosvajanjem Slovenije, ki se je prebijala iz nekega avtoritarnega sistema in si želela vključiti v demokratične tokove v Evropski uniji, da bi bile bolje varovane človekove pravice, vladavina prava in ostalo, da s tem ni mogoče primerjati katalonskega procesa, kajti Katalonija je del Španije, je v Evropski uniji na ta način, tam na nek način veljajo evropska pravila in zato sem mu povedal, to sem mu pa rekel, da absolutno to spoštujemo, da pa si želimo, da ne bi prihajalo do konfliktov, do nasilja, do kršitev človekovih pravic, da si želimo, da bi se preko dialoga ta zadeva reševala, tudi v tem pogledu mi je povedal, da njihov premier se je večkrat v zadnjem času sestajal s Katalonci, da bi ta dialog vzpostavil. No in pojasnil sem mu, da bomo zadevo še naprej spremljali tudi mi. In on je pa še povedal, da je treba razumeti, da v Kataloniji je zelo razdvojena populacija, da skoraj 40 %, če jih je skoraj toliko za osamosvojitev, jih je skoraj toliko tudi proti in potem so tu še neopredeljeni, tako da situacija še zdaleč ni tako zelo homogena v smislu odnosa prebivalstva to tega vprašanja kot je bila v Sloveniji, ko je bila stopnja o odločenosti za samostojnost bistveno večja, je presegala dve tretjini prebivalstva. Tako, da so razlike, sva se o tem pogovarjala in mislim, da so tu zadeve zdaj zelo jasno razčiščene. Zdaj bi se odzval na vprašanje gospoda Rajića. Kaj bo danes na Evropskem svetu, kjer bo naš premier, torej predsednik Vlade gospod Šarec sodeloval v razpravi o Brexitu je težko predvideti, zato, ker ne moreš iti na Brexit z nekim povsem mehanično trdim stališčem ne da bi tam prisluhnil tudi kolegom. Zato lahko samo povem katera so naša izhodišča za to razpravo. Torej, izhodišča so vsekakor ta, da se je smiselno pogovarjati tudi o morebitnem nadaljnjem podaljšanju roka za Združeno kraljestvo, da le podpišejo, torej da le pristopijo k temu sporazumu v nekem razumnem doglednem času in omogočijo dogovorni Brexit, ker to je zagotovo tisto kar si Slovenija želi, kar je po naši oceni dobro za obe strani tako za Združeno kraljestvo kot za Evropsko unijo. Verjamemo, da je to možno doseči, se pa zavedamo, da je tukaj zdaj predvsem žogica na strani, kot se reče pogovorno, Združenega kraljestva, ki pravzaprav se nekako ne znajde v tej situaciji, ne ponudi neke alternativne sprejemljive rešitve in s temi nenehnimi zahtevami po odlaganju odločitve pravzaprav potiska Evropsko unijo v situacijo, ki je lahko tudi negativna. Namreč zakaj? Če bi odlog za Brexit bil daljši, kar tudi ni čisto nemogoče, da do te odločitve pride, bi to pomenilo nejasno situacijo znotraj EU, predvsem bi to pomenilo, da če bi se odlok podaljšal preko roka, dneva na katerega bodo izvedene evropske volitve, potem bi Združeno kraljestvo moralo izvesti volitve. In zdaj, če si zamislimo volitve v Združenem kraljestvu,evropske volitve za evropski parlament, če si zdaj zamislimo kako bo nek Britanec, torej nek državljan Združenega kraljestva šel na volitve pod predpostavko, da voli poslance, seveda tudi v neki časovni stiski, kajti zdaj se na te volitve ne morejo normalno pripravljati, da bo volil neke poslance in kasneje imel nekega komisarja v Evropski komisiji in v drugih institucijah svoje predstavnike, pri tem pa je vsak teden, vsak mesec lahko te zgodbe konec, je to verjetno že za volivce nekaj zelo neobičajnega, zelo neprijetna perspektiva. Vprašanje kako bi to vplivalo na udeležbo na volitvah, da ne govorim na odločanje na volitvah. Po drugi strani, če bi prišlo do izvolitve evropskih poslancev s strani Združenega kraljestva se zastavlja vprašanje ali bi se sploh udeleževali sej ali je to smiselno, če bi potem v nekaj tednih ali mesecih kasneje Združeno kraljestvo izstopilo oziroma če bi se jih ali ne bi utegnili na ta način celo včasih, ne bom rekel ovirat, ampak, na nek način, če ne bi to pripeljalo do nekih neprijetnih situacij, kajti sigurno je zdaj pogled Združenega kraljestva popolnoma drugačen kot pogled sedemindvajseterice na naše skupne izzive znotraj EU. Tako da, mi se zavzemamo za neko morebitno krajše, razumno podaljšanje, predvsem do trenutka, ko bi bile potem evropske volitve, če bi se pa to potegnilo v kasnejše obdobje, je pa za nas ključno nekaj – treba je zagotoviti, da ne glede na takšno ali drugačno podaljšanje roka in ne glede na vse, kar se bo dogajalo, evropske institucije nemoteno delujejo. Če parlament, Evropska komisija, Evropsko sodišče, bi rekel in vse te institucije, zaradi tega vprašanja ne bodo mogle uspešno učinkovito delovat, potem bomo izgubili ogromno in na to Slovenija ne more pristat, po moji oceni. Tako da verjamem, da bo tudi naš premier Šarec v tej smeri danes razpravljal, je pa treba razumet da, bo sedemindvajseterica tukaj imela danes pogovor med seboj tudi, pa tudi nato z angleškimi, torej s partnerji Združenega kraljestva in je težko predvideti, kje se bo našel nek sporazum, vsaj na strani sedemindvajseterice. Toliko morda o tem in res je to zelo aktualno vprašanje. Glede vprašanj gospoda Rajha – Libija. Libija je spet v poglobljeni krizi. Ko je že kazalo lansko leto, da smo mogoče na poti, kjer bi se dalo najti nek dogovor – predvsem med to Vlado narodne enotnosti in na drugi strani med silami generala Haftarja in pa tudi ostalimi deležniki; ko je že kazalo na možnost nekega, relativno trajajočega, vsaj začasnega dogovora o primeru iskanja možnosti za neke ustavne rešitve, za neke volitve, se zdaj situacija zaostruje, kajti sile, torej vojska generala Haftarja se očitno nagiba k temu, da bi zavzela vojaško Tripoli. Kot vemo, v tem konfliktu je 12 pomembnih deležnikov vpletenih, ki skušajo doseči, da bi stekel nek mirovni proces. Situacija je silno zapletena. Soočajo se vladne milice, torej vojske, sooča se vojska generala Haftarja. Tu so potem različne druge milice, vojske. Z zadevo se ukvarja Liga arabskih držav, Afriška unija, Evropska unija, številne sosednje države, še posebej tudi evropske države, se nekatere vključujejo v ta proces, celo ločeno od Evropske unije – morda se o tem premalo ve – in zadeva je takšna, da je zelo, bi rekel, nevarna. Zelo nevarna. To smo ugotovili tudi na srečanju v ponedeljek, zunanjih ministrov v Luksemburgu. Seveda podpiramo vse napore posebnega odposlanca Združenih narodov in ostalih, teh, odposlancev oziroma pogajalcev, ki iščejo mirovne rešitve, kajti zavedamo se, da če ta rešitev v smeri nekega premirja, neke konstitucionalizacije Libije, torej vzpostavitve neke nove ustavne ureditve, izvedbe nekih volitev in demokratizacije sistema, če se to ne bo zgodilo, potem bo Libija še vedno država, ki bo kreirala nestabilnost v severni Afriki, kar bo vplivalo tudi na Mediteran, še posebej na južne članice - torej na članice Evropske unije na jugu Evrope - pa tudi na Evropsko unijo kot tako. Tu je potem tudi večja možnost za eskalacijo kakšne imigrantske problematike. Seveda je cela, spet bom rekel regija, nekoliko nestabilna. Tudi Alžirija, ta hip, je še do neke mere nestabilna, tako da, pomembno je to no, da skratka Evropska unija nadaljuje z zelo aktivno politiko v Libiji, da bi pomagala, da pride do kakšnega dogovora. Glede Kitajske – smo imeli na srečanju zunanjih ministrov pred nekaj tedni, v Bruslju, posebno srečanje ob kosilu, delovno srečanje s kitajskim zunanjim ministrom. Pred tem smo imeli sami, znotraj osemindvajseterice še, zaprti pogovor o vprašanju odnosa Kitajska—Evropska unija in naj povem, d ase strinjam s tem, da resnično Kitajska nastopa visa vie Evropske unije v različnih vlogah. Na eni strani skušamo in tudi smo, v nekem pogledu z njo, skušamo biti in smo z njo v partnerskem odnosu. Hkrati smo gospodarski, pa tudi v drugih pogledih tekmeci. Med tem ko, bi rekel, obstajajo tudi točke, kajne, kjer smo dejansko lahko potencialno nasprotniki, ko gre recimo za vprašanje kibernetskih napadov, za vprašanje geostrateških interesov. Tako da, skušamo na eni strani ohranjati dialog s Kitajsko, odprt dialog. Ta poteka ne samo med Kitajsko in Evropsko unijo, pač pa poteka tudi med posameznimi članicami Evropske unije in Kitajsko, pa, kot je denimo Italija, to je tak tipičen primer ali pa Združeno kraljestvo, ko imajo direktne gospodarske stike. Mi vemo kako, recimo, je za nas lahko usodno vprašanje, kaj se bo Kitajska dogovorila z Italijo glede te svilne poti. Ali bodo italijanska pristanišča postala bolj perspektivna za, bi rekel, to navezo od Koprskega pristanišča. Zato sem vedno poudarjal, kako pomembno je, da zgradimo drugi tir, da Koper ohranimo konkurenčen. No, pa vendar, potem obstaja tukaj še iniciativa 16+1, ki se je bo udeležil tudi zdaj naš premier, ko bo šel v Dubrovnik, kar pomeni, da se še 16 članic Evropske unije, pa tudi balkanskih držav – tukaj niso vse članice Evropske unije, so balkanske države, države vzhodne Evrope in pa nekatere članice Evropske unije – se posebej dogovarjajo o gospodarskem in drugem sodelovanju s Kitajsko. In zdaj seveda, v tem konglomeratu, je največji problem ta, da seveda Kitajska je postala izredno močen dejavnik na svetovnem prizorišču. Razpolaga z velikimi količinami denarja - če se tako izrazim – s katerim je sposobna zagotoviti zelo hitra, pa tudi poceni posojila državam, ki so v stiski. Seveda, na ta način jih pa zaveže, da te države potem z njo gospodarsko sodelujejo pri velikih infrastrukturnih in drugih projektih in ob tem se je pa Kitajska tudi izjemno znanstveno in tehnološko razvila v tem času in na določenih točkah že zelo parira ali celo presega nivo nekaterih evropskih ali pa zahodnih držav. Poznamo vprašanje tehnologijo 5G, vemo, kaj se vse dogaja Huawejem, kot njihovo firmo in kaj se dogaja, ne? Tudi v države, ki nimajo neposredno s Kitajsko nekih dogovorov o poslovnem sodelovanju, na tem nivoju, prihaja kitajski vpliv preko velikih podjetij iz evropskih držav, kot so Nemčija, Francija, Španija, ker denimo – če v nek nemški ali španski telekom vstopi Kitajska s svojim podjetjem, ta telekom pa deluje na Madžarskem - tako je recimo madžarski minister pojasnjeval – potem tako avtomatično Kitajska pride z vso to tehnologijo, vsemi temi firmami, tudi v našo sosednjo državo, neodvisno od njene volje. In seveda, vprašanje je predvsem to, koliko lahko to visoko razvito tehnologijo Kitajci uporabijo, poleg gospodarskih namenov, torej, poleg tega, da jih uporabljajo za gospodarski namen, tudi v druge namene - vemo, kaj mislim - torej, tudi obveščevalne in druge in to so ta vprašanja, ki so zelo relevantna. Tako recimo, se vprašanje pojavlja – koliko strateške infrastrukture bo Kitajska nakupila oziroma obvladala v evropskih državah, če se bodo nadaljevali sedanji trendi? Poleg tega, je tu vprašanje prevzemanja naše tehnologije in intelektualne lastnine in, seveda, vprašanje lojalne in nelojalne konkurence, predvsem pa tudi no - in to smo pa tudi izpostavili na kosilu s kitajskim zunanjim ministrom – vprašanje človekovih pravic. Namreč, mi želimo sodelovat s Kitajsko, ampak, moram reči, da je res bilo prav in to smo tudi zastavljali pod izrecna vprašanja, da pričakujemo, da bo Kitajska tudi izboljšala stanje na področju človekovih pravic. Kitajska sicer meni, da na tem področju je uspešna, pa vendar, tu jo opozarjamo, da po naših standardih, evropskih, temu ni tako, vsaj ne v številnih vidikih in tu so pač neka, bi rekel, nesoglasja, nestrinjanja, ki pa jih bomo verjetno skozi nadaljnji dialog morali do neke mere izgladiti torej ali pa odpraviti. Dejstvo pa je no, da bomo morali v Evropski uniji zavzeti neko bolj enotno, bolj kohezivno politiko odnosov do Kitajske, kar bo pa zelo težko, ker ima vsaka država tukaj neke svoje interese in ŠPE) – 10.30 zato se za enkrat trudimo v tej smeri, da bi vsaj na politični ravni se poenotili. S tem bi jaz tudi zaključil svoj govor(?). Jaz se moram zdaj posloviti, prosim za razumevanje. Nisem vedel, da se bo seja preložila in zato se mi je zdaj čas skrajšal, tako da hvala lepa predsednik. Če bodo nadaljnja vprašanja, bomo pa pisno odgovorili in se lepo zahvaljujem in vas lepo pozdravljam. PREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Hvala lepa ministru. Za tiste, ki ste odsotni ali pa bili na samem začetku, je tako bilo dogovorjeno, ker smo omogočili seji Komisije za nadzor obveščevalne varnostne službe, nemoteno delo, zato smo premaknili Odbor za zunanjo politiko nekoliko kasneje in s tem dejansko tudi omejili 1. točko dnevnega reda. Jaz vseeno kolegice in kolegi vas sprašujem, ali želite vseeno postaviti vprašanje ministru, pa bi potem mogoče odgovor pričakovali v pisni obliki, ali pa mogoče na naslednjo sejo? / Oglašanje iz dvorane/ Vidim, da interesa v kolikor ministra tukaj ni več za postavljanje vprašanj in s tem tudi zaključujem to točko dnevnega reda. In se vsem lepo zahvaljujem. Prehajamo na 1.A TOČKO DNEVNEGA REDA – PREDLOG ZAKONA O RATIFIKACIJI PRILOGE 1 K DOPOLNILNEMU PROTOKOLU K ŽENEVSKIM KONVENCIJAM Z DNE 12. AVGUSTA 1949 O ZAŠČITI ŽRTEV MEDNARODNIH OBOROŽENIH SPOPADOV (PROTOKOL I) Z DNE 8. JUNIJ 1977 KOT JE BILA SPREMENJENA 30. NOVEMBRA 1993. Predlog zakona je objavljen na spletnih straneh Državnega zbora. 8. aprila ste prejeli mnenje Zakonodajno-pravne službe, ki k predlogu zakona ni imela pripomb. Pričenjamo drugo obravnavo predloga zakona, v kateri bomo opravili razpravo o predlogu zakona. Želi predlagatelj zakona podati dodatno obrazložitev? Besedo dajem državnemu sekretarju na Ministrstvu za obrambo, dr. Klemnu Grošlju. Izvolite, imate besedo. DR. KLEMEN GROŠELJ: Lepo pozdravljeni še v mojem imenu! Samo nekaj grobih dejstev glede tega protokola. Torej Ministrstvo za zunanje zadeve je leta 1992 depozitarju švicarske vlade notificiralo nasledstvo tega dopolnilnega protokola ženevskim konvencijam, 12. avgusta 1949 o zaščiti žrtev mednarodnih oboroženih spopadov (Protokol I) z dne 8. junija 1977. To je t.i. prvi dopolnilni protokol. In ta notifikacija nasledstva je začela učinkovati s 25. junijem 1991. Z aktom notifikacije konvencije Sveta Evrope ženevskih konvencij in glede dodatnih protokolov o zaščiti žrtev vojne in mednarodnih sporazumov s področja kontrole oborožitev, za katere so depozitarji tri glavne jedrske sile – Republika Slovenija, prvi dopolnilni protokol. Tudi / nerazumljivo/ ženevska konvencija ter drugi dopolnilni protokol prenesla v svoj pravni red v letu 1992. Sestavni del tega prvega dopolnilnega protokola je pa tudi priloga 1, ki opredeljuje pravilnik o identifikaciji. Seveda ta priloga 1 je bila 30. novembra 1993 spremenjena. Gre za tehnične spremembe. Se pravi same osnovne oznake, ki dejansko tem skupinam nudijo varstvo, se v bistvu ne spreminjajo. Se pravi gre za tehnični izgled. Sprememba tega je posledica spremenjenih tehničnih standardov mednarodnih organizacij, kot so Mednarodna organizacija za civilno letalstvo, Telekomunikacijska zveza ter Mednarodno pomorska organizacija. Torej depozitar je predlagal, da države pogodbenice prvega dopolnilnega protokola, te spremembe sprejmejo dopisno in ne na diplomatski konferenci. Z depozitarjevim predlogom so se države pogodbenice strinjale in v skladu s petim odstavkom 28. člena prvega dopolnilnega protokola so se države pogodbenice tega protokola te spremembe, ki so bile sprejete znotraj timsko večino, začele veljati 1. marca 1994. Torej finančne posledice so povezane s pripravo novih izkaznic za zdravstvene delavce in z distribucijo izkaznic. Slednje je mogoče okvirno oceniti na enkratni strošek povezan z izdelavo in sicer v višini 15 tisoč evrov in pa strošek povezan z distribucijo v višini 2 tisoč evrov. Te navede stroške pa bo na svoji proračunski postavki krilo Ministrstvo za zdravje. Se pravi kot sem rekel gre za spremembo tehničnega videza teh mednarodno priznanih oznak, ki nudijo posebnim skupinam varstvo v oboroženih mednarodnih spopadih.
“