Spoštovane kolegice, dragi kolegi, pričenjam 25. sejo Odbora za zunanjo politiko. Obveščam vas, da so zadržani oziroma da na seji sodelujejo kot nadomestne članice in člani naslednje poslanke in poslanci. Namesto mag. Mateja Tonina je z nami gospod Blaž Pavlin, namesto gospe Monike Gregorčič je z nami gospa Mojca Žnidarič. Naj omenim, da se je opravičil gospod Jožef Horvat, gospod Janez Janša in gospod Ferenc Horváth ter gospod Primož Siter. Pozdravljam vse prisotne tukaj prisotnega kot prvega ministra za zunanjo politiko dr. Miroslava Cerarja, državnega sekretarja Ministrstva za obrambo dr. Klemna Grošlja ter ostale predstavnike Vlade ter predstavnike medijev. 9.4. smo prejeli tudi opravičilo udeležbe predstavnikov Kabineta predsednika Vlade, 10.4. pa smo prejeli opravičilo predstavnikov Ministrstva za infrastrukturo. Prehajamo na določitev dnevnega reda seje odbora. 8. aprila ste prejeli predlog za širitev dnevnega reda s točkami 1.a in 1.b. Predlagam, da glasujemo o predlogu širitve. Glasujemo o predlogu za širitev s točko 1.a. Kdo je za? (10 članov.) Kod je proti? (Nihče.) Predlog sklepa je sprejet. Nadaljujemo z glasovanjem o predlogu za širitev s točko 1.b.  Glasujemo. Kdo je za? (10 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Tako je določen dnevni red seje kot je bil predlagan s sklicem in izglasovanima širitvama.  Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – VPRAŠANJA IN POBUDE ČLANOV ODBORA ZA ZUNANJO POLITIKO. Spoštovani kolegice, kolegi dovolite mi, da vas obvestim, da bo na mojo prošnjo oziroma da je na mojo prošnjo zaradi istočasnega poteka Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb minister bil pripravljen se prilagoditi z našo časovnico. In ob enem vas obveščam, da bo v roku 25-ih minut tudi moral oditi. Zato vas prosim za razumevanje. Imamo prvi predlog, in sicer dr. Milan Brglez se je kot prvi prijavil za poslanska vprašanja. Nadaljujemo z mag. Rajičem in mag. Rajhom. Izvolite imate besedo.

Ja, spoštovani lepo pozdravljeni! Jaz imam samo eno vprašanje in sicer me zanima, zakaj v tej naši Sloveniji potrebujemo 27 let, da prevedemo eno tako stvar v naš uradni slovenski jezik? Potem me pa še zanima, zakaj bo strošek prevoda kril Državni zbor? Hvala.

Najlepša hvala za besedo.  Imam dve vprašanji. Prvo se nanaša na medijsko poročanje o zasedanju Sveta EU za zunanje zadeve je bilo moč razbrati tudi vaše stališče in ocene glede razprave o stanju v Venezueli v našem političnem prostoru. Sam bi si želel točko dnevnega reda vprašanje in pobude članov Odbora za zunanjo politiko izkoristiti kot priložnost za vašo oceno, torej iz prve roke glede razprave o Venezueli na ravni EU ter kakšen je bil prispevek Slovenije v njej tako na omenjenem zasedanju kot tudi širše. S tem povezano je tudi vprašanje realizacije sklepov sprejetih na 9. nujni seji Odbora za zunanjo politiko 19. marca letos ob obravnavi točke dnevnega reda sprememba stališč Republike Slovenije glede intervencionizma v Bolivarski republiki Venezueli. To je prvo.  Drugo pa je naslednje. Ta teden ste na obisku gostili ministra za zunanje zadeve za Evropsko unijo in sodelovanje Kraljevine Španije. Zanima me ali je bil del pogovorov tudi vprašanje samoodločbe ter uresničevanja človekovih pravic v Kataloniji. Hvala.

Hvala lepa. Besedo ima mag. Branko Rajić. Pripravi naj se mag. Rajh. Izvolite.

Hvala lepa, predsednik. Branislav sicer, ne Branko, ampak..

Se opravičujem.

Nič hudega. Spoštovani gospod minister! Vroča tema Brexit je še vedno jasno in bo še nekaj časa tako bilo. Zanima me kaj Ministrstvo za zunanje zadeve pričakuje od zasedanja evropskega sveta, ki poteka danes in kakšno je stališče naše države do novega podaljšanja datuma izstopa Združenega kraljestva iz Evropske unije. Namreč kako dolgo bo Evropska unija še izražala potrpežljivost do Združenega kraljestva v luči odsotnosti konkretnih odločitev na britanski strani? Bi bilo možno mogoče, da se Brexit podaljša v čas evropskih volitev ali celo še dlje in kakšno je slovensko stališče glede tega? Hvala.

Besedo ima mag. Rajh Andrej. Izvolite.

Hvala lepa, predsedujoči za besedo.  Spoštovani gospod minister! Mene zanima kar nekaj vprašanj. Prvo je povezano z varnostjo v naši soseščini, vemo, da se v Libiji ponovno širi konflikt, pa me zanima, če imate kakšne podatke s tem v zvezi. Drugo. Zadeva je vezana na Kitajsko, vemo, da je Evropska komisija sprejela en določen dokument s ciljem uravnoteženja odnosov med Evropsko unijo in Kitajsko. Partnerski odnos načeloma temelji, je lahko zveza med dvema enakovrednima partnerjema, Kitajska je bistveno večja in močnejša od nas, vidimo tudi da je zelo agresivna in da je ravno zaradi dogodkov na Hrvaškem povezanih z oddajo naročila na Pelješki most Evropska komisija sprejela določene zaščitne ukrepe, ki jih bo začela izvajati, pa me zanima v tem pogledu, sicer vem, da to mogoče spada pod Ministrstvo za javno upravo področje javnih naročil, kakšno je stališče Slovenije tudi v tej luči, da zaščiti naše ponudnike napram Kitajske oziroma da omogoči tudi našim ponudnikom delovanje na Kitajskem. Hvala lepa.

Hvala lepa, kolegice, kolegi. V kolikor ni želja zaključujem prvi sklop vprašanj in dajem besedo ministru za zunanje zadeve dr. Miroslavu Cerarju. Izvolite, imate besedo.

Hvala lepa, spoštovani gospod predsednik. Poslanke, poslanci, ostali udeleženci seje. Kot je bilo rečeno bom moral zelo kmalu sejo zapustiti, ker imam neko neodložljivo obveznost, zato, če bodo nadaljnja vprašanja tudi zaželena oziroma predstavljena, bomo pisno odgovorili ali pa bodo pojasnila prišla kasneje.  Najprej glede vprašanj gospod Brgleza. Venezuela. O njej smo posebej razpravljali na delovnem kosilu v ponedeljek na srečanju zunanjih ministrov v Luksemburgu tokrat. Razprava je bila zelo intenzivna. V teh razpravah so po navadi uvodoma vedno razpravljavci Španci, Portugalci, pa tudi včasih Italijani, ker imajo največje diaspore tam, vendar pa smo se tudi mnogi drugi prijavili k besedi, tudi sam sem sodeloval v razpravi aktivno. Dejstvo je, da se situacija v Venezueli še poslabšuje za ljudi, humanitarno se zadeva slabša. Toliko ljudi, ki odhaja iz države, ne preneha, še vedno ljudje bežijo iz države, torej migranti, begunci so še vedno na begu mnogi. Režim stopnjuje pritiskom ljudi, torej kršenje človekovih pravic se nadaljuje. Zelo hudo je z vidika pomanjkanja hrane, pomanjkanja zdravil, tudi kot veste so občasni izpadi elektrike, pojavljajo se določene bolezni, ki jih dotlej ni bilo in tako naprej. Skratka humanitarna kriza je zelo zaskrbljujoča ekonomska situacija zelo slaba, se poslabšuje. Dobili smo informacijo, da ZDA, in to prihaja iz direktnih pogovorov z ljudmi z vrha ameriške administracije, z nekaterimi od teh ministrov, ki so sedeli tam za mizo, da ZDA so izrazile stališče, da ne bodo nič intervenirale, nič ukrepale v Venezueli, pač pa pustile, da se situacija nekako razrešuje sama od sebe pod pritiskom te humanitarne krize. To je bilo na nek način ocenjeno kot sporen pristop, kajti zgolj čakati, da ljudje še bolj stradajo, da jim je še težje, je narobe. Po drugi strani je bilo pa zelo jasno, tukaj smo bili pa vsi enotni na srečanju ministrov, da absolutno nasprotujemo kakršnikoli vojaški intervenciji bodisi zunanji bodisi notranji, se pravi tako kot ne želimo intervencijo od zunaj, ne želimo tudi da pride do državljanskega spopada znotraj in zato bo še naprej zelo aktivna kontaktna skupina v katero se je Evropa vključila, ker je to tudi edina skupina in zato je tako pomembno, da je Evropska unija ravno soustanovitelj te skupine, to je edina skupina, ki ima kontakt, dialog z obema stranema v sporu, se pravi tako z Maduro kot z Guaidojem, z obema strujama. EU bo še naprej stopnjevala humanitarno pomoč, se pravi še vedno bomo pošiljali in povečevali humanitarno pomoč, tukaj smo pravzaprav najboljši tudi v tem primeru, stopnjevali bomo politični pritisk v želji, da pride do novih predsedniških volitev v državi, ki bi razrešile potem krizo demokracije in tako naprej. In velika večina članov sveta je izrazila stališče, da bi bilo smiselno razmišljati še naprej o določenih ciljanih ukrepih, da bi neke omejevalne ukrepe dodali za posameznike ali pa institucije, ki podpirajo Madurov režim, da pa takšne sankcije oziroma ukrepi ne bi smeli nikakor biti takšni, da bi poslabšali humanitarno situacijo za prebivalstvo. Tako, da tu imamo pa zelo težko nalogo kako pravzaprav pomagati. Ocena je, da je treba biti stalno dejaven, stalno vršiti politični pritisk v smeri kot sem ga nakazal, da bi prišli do vzpostavite neke demokratične oblasti, da pa ves čas vmes lahko z nekimi ciljanim ukrepi, z dialogom, s pomočjo Lima skupine, s pomočjo te kontaktne skupine skušamo spodbuditi te procese. Toliko o Venezueli. Sam sem v imenu Slovenije pritrdil potrebi po nadaljnji humanitarni pomoči, ker je tudi Slovenija že odobrila naslednjo našo pomoč, ki jo bomo prispevali. Strinjal sem se s tem, da določeni strogo ciljani ukrepi na posameznike, ki so del režima ali pa izrazito podpirajo režim, so smiselni, vendar ne na škodo ljudi v Venezueli. Sam sem bil absolutno, tako kot ostali, proti kakršnikoli vojaški ali nasilni intervenciji in za politični dialog, to je pač tisto kar sem izrecno povedal in zelo pomembno, to sem tudi poudaril tudi v soglasju z nekaterimi drugimi, zelo je pomembno, da je Evropska unija tukaj maksimalno enotna. In v glavnem v večini zadev smo zelo enotni. Bilo je nekoliko razkoraka ene tri, štiri države, kot vemo, so glede prepoznanja ali priznanja Guaidoja za začasnega predsednika z namenom sklica volitev, so nekatere države tukaj bile zadržane ali so pa uporabile drugačno formulacijo, ampak velika večina držav vključno z vsemi jedrnimi državami, s katerimi želimo biti podobni in sodelovati, k čemur nas tudi zavezuje naša deklaracija o zunanji politiki, je na tem stališču in mi tudi.  Kar zadeva obisk španskega zunanjega ministra včeraj. Seveda sva govorila tudi o vprašanju Katalonije. Sam minister je Katalonec. Zelo dobro pozna razmere v Kataloniji. Seveda on zastopa stališče, ki ga poznamo, to je stališče španske vlade pa tudi vrhovnega sodišča institucij Španije, da pač Španija po Ustavi ne dopušča nekakšne odcepitve ali osamosvojitve Katalonije na način kot je bilo poskušano, da njihova Ustava ne vsebuje takih določb kot jih je v času slovenskega osamosvajanja vsebovala naša Ustava, ki je določala izrecno pravico tudi pravico do odcepitve v okviru pravice do samoodločbe in da razume, jaz sem ga opozoril na to, da Slovenija ima tu nek poseben sentiment, nek poseben občutek odgovornosti do takih narodov oziroma ljudstev kot so Katalonci, kajti razumemo te želje po samostojnosti in zato v Sloveniji, sem mu pojasnil, obstaja nek močan sentiment v tej smeri, da mnogi tudi podpirajo to željo Kataloncev po večji avtonomiji ali celo po osamosvojitvi, da pa kot država razumemo, da med osamosvajanjem Slovenije, ki se je prebijala iz nekega avtoritarnega sistema in si želela vključiti v demokratične tokove v Evropski uniji, da bi bile bolje varovane človekove pravice, vladavina prava in ostalo, da s tem ni mogoče primerjati katalonskega procesa, kajti Katalonija je del Španije, je v Evropski uniji na ta način, tam na nek način veljajo evropska pravila in zato sem mu povedal, to sem mu pa rekel, da absolutno to spoštujemo, da pa si želimo, da ne bi prihajalo do konfliktov, do nasilja, do kršitev človekovih pravic, da si želimo, da bi se preko dialoga ta zadeva reševala, tudi v tem pogledu mi je povedal, da njihov premier se je večkrat v zadnjem času sestajal s Katalonci, da bi ta dialog vzpostavil. No in pojasnil sem mu, da bomo zadevo še naprej spremljali tudi mi. In on je pa še povedal, da je treba razumeti, da v Kataloniji je zelo razdvojena populacija, da skoraj 40 %, če jih je skoraj toliko za osamosvojitev, jih je skoraj toliko tudi proti in potem so tu še neopredeljeni, tako da situacija še zdaleč ni tako zelo homogena v smislu odnosa prebivalstva to tega vprašanja kot je bila v Sloveniji, ko je bila stopnja o odločenosti za samostojnost bistveno večja, je presegala dve tretjini prebivalstva. Tako, da so razlike, sva se o tem pogovarjala in mislim, da so tu zadeve zdaj zelo jasno razčiščene.  Zdaj bi se odzval na vprašanje gospoda Rajića. Kaj bo danes na Evropskem svetu, kjer bo naš premier, torej predsednik Vlade gospod Šarec sodeloval v razpravi o Brexitu je težko predvideti, zato, ker ne moreš iti na Brexit z nekim povsem mehanično trdim stališčem ne da bi tam prisluhnil tudi kolegom. Zato lahko samo povem katera so naša izhodišča za to razpravo. Torej, izhodišča so vsekakor ta, da se je smiselno pogovarjati tudi o morebitnem nadaljnjem podaljšanju roka za Združeno kraljestvo, da le podpišejo, torej da le pristopijo k temu sporazumu v nekem razumnem doglednem času in omogočijo dogovorni Brexit, ker to je zagotovo tisto kar si Slovenija želi, kar je po naši oceni dobro za obe strani tako za Združeno kraljestvo kot za Evropsko unijo. Verjamemo, da je to možno doseči, se pa zavedamo, da je tukaj zdaj predvsem žogica na strani, kot se reče pogovorno, Združenega kraljestva, ki pravzaprav se nekako ne znajde v tej situaciji, ne ponudi neke alternativne sprejemljive rešitve in s temi nenehnimi zahtevami po odlaganju odločitve pravzaprav potiska Evropsko unijo v situacijo, ki je lahko tudi negativna. Namreč zakaj? Če bi odlog za Brexit bil daljši, kar tudi ni čisto nemogoče, da do te odločitve pride, bi to pomenilo nejasno situacijo znotraj EU, predvsem bi to pomenilo, da če bi se odlok podaljšal preko roka, dneva na katerega bodo izvedene evropske volitve, potem bi Združeno kraljestvo moralo izvesti volitve. In zdaj, če si zamislimo volitve v Združenem kraljestvu,evropske volitve za evropski parlament, če si zdaj zamislimo kako bo nek Britanec, torej nek državljan Združenega kraljestva šel na volitve pod predpostavko, da voli poslance, seveda tudi v neki časovni stiski, kajti zdaj se na te volitve ne morejo normalno pripravljati, da bo volil neke poslance in kasneje imel nekega komisarja v Evropski komisiji in v drugih institucijah svoje predstavnike, pri tem pa je vsak teden, vsak mesec lahko te zgodbe konec, je to verjetno že za volivce nekaj zelo neobičajnega, zelo neprijetna perspektiva. Vprašanje kako bi to vplivalo na udeležbo na volitvah, da ne govorim na odločanje na volitvah. Po drugi strani, če bi prišlo do izvolitve evropskih poslancev s strani Združenega kraljestva se zastavlja vprašanje ali bi se sploh udeleževali sej ali je to smiselno, če bi potem v nekaj tednih ali mesecih kasneje Združeno kraljestvo izstopilo oziroma če bi se jih ali ne bi utegnili na ta način celo včasih, ne bom rekel ovirat, ampak, na nek način, če ne bi to pripeljalo do nekih neprijetnih situacij, kajti sigurno je zdaj pogled Združenega kraljestva popolnoma drugačen kot pogled sedemindvajseterice na naše skupne izzive znotraj EU. Tako da, mi se zavzemamo za neko morebitno krajše, razumno podaljšanje, predvsem do trenutka, ko bi bile potem evropske volitve, če bi se pa to potegnilo v kasnejše obdobje, je pa za nas ključno nekaj – treba je zagotoviti, da ne glede na takšno ali drugačno podaljšanje roka in ne glede na vse, kar se bo dogajalo, evropske institucije nemoteno delujejo. Če parlament, Evropska komisija, Evropsko sodišče, bi rekel in vse te institucije, zaradi tega vprašanja ne bodo mogle uspešno učinkovito delovat, potem bomo izgubili ogromno in na to Slovenija ne more pristat, po moji oceni. Tako da verjamem, da bo tudi naš premier Šarec v tej smeri danes razpravljal, je pa treba razumet da, bo sedemindvajseterica tukaj imela danes pogovor med seboj tudi, pa tudi nato z angleškimi, torej s partnerji Združenega kraljestva in je težko predvideti, kje se bo našel nek sporazum, vsaj na strani sedemindvajseterice. Toliko morda o tem in res je to zelo aktualno vprašanje. Glede vprašanj gospoda Rajha – Libija. Libija je spet v poglobljeni krizi. Ko je že kazalo lansko leto, da smo mogoče na poti, kjer bi se dalo najti nek dogovor – predvsem med to Vlado narodne enotnosti in na drugi strani med silami generala Haftarja in pa tudi ostalimi deležniki; ko je že kazalo na možnost nekega, relativno trajajočega, vsaj začasnega dogovora o primeru iskanja možnosti za neke ustavne rešitve, za neke volitve, se zdaj situacija zaostruje, kajti sile, torej vojska generala Haftarja se očitno nagiba k temu, da bi zavzela vojaško Tripoli. Kot vemo, v tem konfliktu je 12 pomembnih deležnikov vpletenih, ki skušajo doseči, da bi stekel nek mirovni proces. Situacija je silno zapletena. Soočajo se vladne milice, torej vojske, sooča se vojska generala Haftarja. Tu so potem različne druge milice, vojske. Z zadevo se ukvarja Liga arabskih držav, Afriška unija, Evropska unija, številne sosednje države, še posebej tudi evropske države, se nekatere vključujejo v ta proces, celo ločeno od Evropske unije – morda se o tem premalo ve – in zadeva je takšna, da je zelo, bi rekel, nevarna. Zelo nevarna. To smo ugotovili tudi na srečanju v ponedeljek, zunanjih ministrov v Luksemburgu. Seveda podpiramo vse napore posebnega odposlanca Združenih narodov in ostalih, teh, odposlancev oziroma pogajalcev, ki iščejo mirovne rešitve, kajti zavedamo se, da če ta rešitev v smeri nekega premirja, neke konstitucionalizacije Libije, torej vzpostavitve neke nove ustavne ureditve, izvedbe nekih volitev in demokratizacije sistema, če se to ne bo zgodilo, potem bo Libija še vedno država, ki bo kreirala nestabilnost v severni Afriki, kar bo vplivalo tudi na Mediteran, še posebej na južne članice - torej na članice Evropske unije na jugu Evrope - pa tudi na Evropsko unijo kot tako. Tu je potem tudi večja možnost za eskalacijo kakšne imigrantske problematike. Seveda je cela, spet bom rekel regija, nekoliko nestabilna. Tudi Alžirija, ta hip, je še do neke mere nestabilna, tako da, pomembno je to no, da skratka Evropska unija nadaljuje z zelo aktivno politiko v Libiji, da bi pomagala, da pride do kakšnega dogovora. Glede Kitajske – smo imeli na srečanju zunanjih ministrov pred nekaj tedni, v Bruslju, posebno srečanje ob kosilu, delovno srečanje s kitajskim zunanjim ministrom. Pred tem smo imeli sami, znotraj osemindvajseterice še, zaprti pogovor o vprašanju odnosa Kitajska—Evropska unija in naj povem, d ase strinjam s tem, da resnično Kitajska nastopa visa vie Evropske unije v različnih vlogah. Na eni strani skušamo in tudi smo, v nekem pogledu z njo, skušamo biti in smo z njo v partnerskem odnosu. Hkrati smo gospodarski, pa tudi v drugih pogledih tekmeci. Med tem ko, bi rekel, obstajajo tudi točke, kajne, kjer smo dejansko lahko potencialno nasprotniki, ko gre recimo za vprašanje kibernetskih napadov, za vprašanje geostrateških interesov. Tako da, skušamo na eni strani ohranjati dialog s Kitajsko, odprt dialog. Ta poteka ne samo med Kitajsko in Evropsko unijo, pač pa poteka tudi med posameznimi članicami Evropske unije in Kitajsko, pa, kot je denimo Italija, to je tak tipičen primer ali pa Združeno kraljestvo, ko imajo direktne gospodarske stike. Mi vemo kako, recimo, je za nas lahko usodno vprašanje, kaj se bo Kitajska dogovorila z Italijo glede te svilne poti. Ali bodo italijanska pristanišča postala bolj perspektivna za, bi rekel, to navezo od Koprskega pristanišča. Zato sem vedno poudarjal, kako pomembno je, da zgradimo drugi tir, da Koper ohranimo konkurenčen. No, pa vendar, potem obstaja tukaj še iniciativa 16+1, ki se je bo udeležil tudi zdaj naš premier, ko bo šel v Dubrovnik, kar pomeni, da se še 16 članic Evropske unije, pa tudi balkanskih držav – tukaj niso vse članice Evropske unije, so balkanske države, države vzhodne Evrope in pa nekatere članice Evropske unije – se posebej dogovarjajo o gospodarskem in drugem sodelovanju s Kitajsko. In zdaj seveda, v tem konglomeratu, je največji problem ta, da seveda Kitajska je postala izredno močen dejavnik na svetovnem prizorišču. Razpolaga z velikimi količinami denarja - če se tako izrazim – s katerim je sposobna zagotoviti zelo hitra, pa tudi poceni posojila državam, ki so v stiski. Seveda, na ta način jih pa zaveže, da te države potem z njo gospodarsko sodelujejo pri velikih infrastrukturnih in drugih projektih in ob tem se je pa Kitajska tudi izjemno znanstveno in tehnološko razvila v tem času in na določenih točkah že zelo parira ali celo presega nivo nekaterih evropskih ali pa zahodnih držav. Poznamo vprašanje tehnologijo 5G, vemo, kaj se vse dogaja Huawejem, kot njihovo firmo in kaj se dogaja, ne? Tudi v države, ki nimajo neposredno s Kitajsko nekih dogovorov o poslovnem sodelovanju, na tem nivoju, prihaja kitajski vpliv preko velikih podjetij iz evropskih držav, kot so Nemčija, Francija, Španija, ker denimo – če v nek nemški ali španski telekom vstopi Kitajska s svojim podjetjem, ta telekom pa deluje na Madžarskem - tako je recimo madžarski minister pojasnjeval – potem tako avtomatično Kitajska pride z vso to tehnologijo, vsemi temi firmami, tudi v našo sosednjo državo, neodvisno od njene volje. In seveda, vprašanje je predvsem to, koliko lahko to visoko razvito tehnologijo Kitajci uporabijo, poleg gospodarskih namenov, torej, poleg tega, da jih uporabljajo za gospodarski namen, tudi v druge namene - vemo, kaj mislim - torej, tudi obveščevalne in druge in to so ta vprašanja, ki so zelo relevantna. Tako recimo, se vprašanje pojavlja – koliko strateške infrastrukture bo Kitajska nakupila oziroma obvladala v evropskih državah, če se bodo nadaljevali sedanji trendi? Poleg tega, je tu vprašanje prevzemanja naše tehnologije in intelektualne lastnine in, seveda, vprašanje lojalne in nelojalne konkurence, predvsem pa tudi no - in to smo pa tudi izpostavili na kosilu s kitajskim zunanjim ministrom – vprašanje človekovih pravic. Namreč, mi želimo sodelovat s Kitajsko, ampak, moram reči, da je res bilo prav in to smo tudi zastavljali pod izrecna vprašanja, da pričakujemo, da bo Kitajska tudi izboljšala stanje na področju človekovih pravic. Kitajska sicer meni, da na tem področju je uspešna, pa vendar, tu jo opozarjamo, da po naših standardih, evropskih, temu ni tako, vsaj ne v številnih vidikih in tu so pač neka, bi rekel, nesoglasja, nestrinjanja, ki pa jih bomo verjetno skozi nadaljnji dialog morali do neke mere izgladiti torej ali pa odpraviti. Dejstvo pa je no, da bomo morali v Evropski uniji zavzeti neko bolj enotno, bolj kohezivno politiko odnosov do Kitajske, kar bo pa zelo težko, ker ima vsaka država tukaj neke svoje interese in zato se za enkrat trudimo v tej smeri, da bi vsaj na politični ravni se poenotili.  S tem bi jaz tudi zaključil svoj govor(?). Jaz se moram zdaj posloviti, prosim za razumevanje. Nisem vedel, da se bo seja preložila in zato se mi je zdaj čas skrajšal, tako da hvala lepa predsednik. Če bodo nadaljnja vprašanja, bomo pa pisno odgovorili in se lepo zahvaljujem in vas lepo pozdravljam.

Hvala lepa ministru. Za tiste, ki ste odsotni ali pa bili na samem začetku, je tako bilo dogovorjeno, ker smo omogočili seji Komisije za nadzor obveščevalne varnostne službe, nemoteno delo, zato smo premaknili Odbor za zunanjo politiko nekoliko kasneje in s tem dejansko tudi omejili 1. točko dnevnega reda. Jaz vseeno kolegice in kolegi vas sprašujem, ali želite vseeno postaviti vprašanje ministru, pa bi potem mogoče odgovor pričakovali v pisni obliki, ali pa mogoče na naslednjo sejo? / Oglašanje iz dvorane/ Vidim, da interesa v kolikor ministra tukaj ni več za postavljanje vprašanj in s tem tudi zaključujem to točko dnevnega reda. In se vsem lepo zahvaljujem. Prehajamo na 1.A TOČKO DNEVNEGA REDA – PREDLOG ZAKONA O RATIFIKACIJI PRILOGE 1 K DOPOLNILNEMU PROTOKOLU K ŽENEVSKIM KONVENCIJAM Z DNE 12. AVGUSTA 1949 O ZAŠČITI ŽRTEV MEDNARODNIH OBOROŽENIH SPOPADOV (PROTOKOL I) Z DNE 8. JUNIJ 1977 KOT JE BILA SPREMENJENA 30. NOVEMBRA 1993.   Predlog zakona je objavljen na spletnih straneh Državnega zbora. 8. aprila ste prejeli mnenje Zakonodajno-pravne službe, ki k predlogu zakona ni imela pripomb. Pričenjamo drugo obravnavo predloga zakona, v kateri bomo opravili razpravo o predlogu zakona. Želi predlagatelj zakona podati dodatno obrazložitev? Besedo dajem državnemu sekretarju na Ministrstvu za obrambo, dr. Klemnu Grošlju. Izvolite, imate besedo.

Lepo pozdravljeni še v mojem imenu! Samo nekaj grobih dejstev glede tega protokola. Torej Ministrstvo za zunanje zadeve je leta 1992 depozitarju švicarske vlade notificiralo nasledstvo tega dopolnilnega protokola ženevskim konvencijam, 12. avgusta 1949 o zaščiti žrtev mednarodnih oboroženih spopadov (Protokol I) z dne 8. junija 1977. To je t.i. prvi dopolnilni protokol. In ta notifikacija nasledstva je začela učinkovati s 25. junijem 1991.  Z aktom notifikacije konvencije Sveta Evrope ženevskih konvencij in glede dodatnih protokolov o zaščiti žrtev vojne in mednarodnih sporazumov s področja kontrole oborožitev, za katere so depozitarji tri glavne jedrske sile – Republika Slovenija, prvi dopolnilni protokol. Tudi / nerazumljivo/ ženevska konvencija ter drugi dopolnilni protokol prenesla v svoj pravni red v letu 1992. Sestavni del tega prvega dopolnilnega protokola je pa tudi priloga 1, ki opredeljuje pravilnik o identifikaciji. Seveda ta priloga 1 je bila 30. novembra 1993 spremenjena. Gre za tehnične spremembe. Se pravi same osnovne oznake, ki dejansko tem skupinam nudijo varstvo, se v bistvu ne spreminjajo. Se pravi gre za tehnični izgled. Sprememba tega je posledica spremenjenih tehničnih standardov mednarodnih organizacij, kot so Mednarodna organizacija za civilno letalstvo, Telekomunikacijska zveza ter Mednarodno pomorska organizacija. Torej depozitar je predlagal, da države pogodbenice prvega dopolnilnega protokola, te spremembe sprejmejo dopisno in ne na diplomatski konferenci. Z depozitarjevim predlogom so se države pogodbenice strinjale in v skladu s petim odstavkom 28. člena prvega dopolnilnega protokola so se države pogodbenice tega protokola te spremembe, ki so bile sprejete znotraj timsko večino, začele veljati 1. marca 1994. Torej finančne posledice so povezane s pripravo novih izkaznic za zdravstvene delavce in z distribucijo izkaznic. Slednje je mogoče okvirno oceniti na enkratni strošek povezan z izdelavo in sicer v višini 15 tisoč evrov in pa strošek povezan z distribucijo v višini 2 tisoč evrov. Te navede stroške pa bo na svoji proračunski postavki krilo Ministrstvo za zdravje. Se pravi kot sem rekel gre za spremembo tehničnega videza teh mednarodno priznanih oznak, ki nudijo posebnim skupinam varstvo v oboroženih mednarodnih spopadih.

Hvala lepa državnemu sekretarju. Besedo dajem poslankam in poslancem za morebitna vprašanja. Vidim, da ni interesa, zato razpravo zaključujem in prehajamo na glasovanje o vseh členih predloga zakona skupaj. Glasujemo. Kdo je za? (8 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je predlog sklepa sprejet, oziroma so členi sprejeti. Ker k predlogu zakona ni bil sprejet noben amandma, Odbor za zunanjo politiko predlaga Državnemu zboru, da predlog zakona obravnava v predloženem besedilu in ga tudi sprejme. Odbor bo zboru pisno poročal. S tem zaključujem 1.a točko dnevnega reda in se sodelujočim pri tej točki lepo zahvaljujem. Prehajamo na 1.B TOČKO DNEVNEGA REDA – PREDLOG AKTA O DOPOLNITVAH AKTA O NOTIFIKACIJI NASLEDSTVA GLEDE KONVENCIJE SVETA EVROPE ŽENSKIH KONVENCIJ IN DODATNIH PROTOKOLOV O ZAŠČITI ŽRTEV VOJNE IN MEDNARODNIH SPORAZUMOV S PODROČJA KONTROLE OBOROŽITVE ZA KATERE SO DEPOZITARJI TRI GLAVNE JEDRSKE SILE. Predlog akta je objavljen na spletnih straneh Državnega zbora z dne 5. april 2019. Mnenje Zakonodajno-pravne službe ste prejeli in k predlogu akta nima pripomb.  Pričenjamo drugo obravnavo zgolj predloga akta, v kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o predlogu akta.  Želi predlagatelj akta dodati dopolnilno obrazložitev? Gospod Borut Mahnič, vodja Sektorja za mednarodno pravo na Ministrstvu za zunanje zadeve, imate besedo. Izvolite.

Hvala gospod predsednik. Spoštovane poslanke in poslanci! Kratko, saj se točka pravzaprav navezuje tudi deloma na predhodno, kjer je bilo že pojasnjeno, da je Slovenija nasledila ženevske konvencije iz leta 1949 in oba dopolnilna protokola iz leta 1977. Res pa je, da so bile ženevske konvencije, ki je ratificirala že nekdanja Jugoslavija, objavljene v takratnem Uradnem listu v srbohrvaškem jeziku. Zato so naknadno prišle pobude, da se zagotovi uradni prevod teh ženevskih konvencij v slovenski jezik in to je bilo potem tudi narejeno skozi t.i. redakcijsko komisijo. Ob tem se je pa pojavilo tudi to vprašanje – čeprav sta bila dopolnilna protokola, ki sta bila ratificirana leta 1977 objavljena v jugoslovanskem Uradnem listu tudi v slovenskem prevodu, ampak zaradi terminološke usklajenosti, kar se seveda dopolnilnega protokola navezujeta, na ženevski konvenciji je bilo ocenjeno, da je potrebno tudi prenoviti ta prevod, zato je potem to en cel korpus. In zdaj, ker je seveda skozi notranji pravni red prenešene bile z aktom o nasledstvu ti akti, se seveda zdaj predlaga dopolnitev akta kot je bilo že v primeru nekaterih posameznih primerih. Jaz bi samo toliko dodal, da seveda tukaj ne gre za neke nove obveznosti, ker to je Slovenija že sprejela, gre pa samo seveda za pomemben dogodek, da bomo dobil uradni prevod teh temeljnih aktov mednarodnega in humanitarnega prava in to je seveda zelo pomembno za učinkovito izvajanje. Da bomo imeli tak uraden prevod in za izobraževanje, za usposabljanje recimo pripadnikov oboroženih sil, policije, zdravstvenega in drugega osebja.  In jaz bi toliko imel. Seveda je tudi tukaj še državni sekretar z Ministrstva za obrambo, če bodo kakšna vprašanja glede tistega dela, ki zadeva izvajanje teh ženevskih konvencij(?). Ampak saj kot rečeno, tukaj ne gre za sprejemanje novih, ampak samo za to, da dobimo uradne prevode teh aktov. Hvala.

Hvala lepa.  Prehajamo na razpravo in glasovanje o posameznih členih predloženega akta. Predlagamo, da po končani razpravi glasujemo o vseh članih skupaj. Ali kdo temu nasprotuje? Vidim, da ne. Besedo torej dajem poslankam in poslancem. Želi kdo besedo? Gospod Nik Prebil, imate besedo. Izvolite.

Hvala lepa.  Kolegice, kolegi, še kakšno vprašanje? Vidim, da ni interesa. Gospod Mahnič, izvolite imate besedo za odgovore.

Hvala.  Gospod poslanec, glede prvega vprašanja jaz bi tako odgovoril. Ni bilo neke splošne prakse, da bi se tiste mednarodne pogodbe, ki jih je Slovenija nasledila, pa niso bile objavljene v jugoslovanskem(?) uradnem listi, da bi se kar avtomatično prevajale v slovenski jezik. Res pa je, da so za posamezne primere prihajale take pobude in smo že nekaj primerov imeli Dunajsko konvencijo o pravu mednarodnih pogodb, o diplomatskih odnosih in tako naprej, smo, ampak to so bile bolj izjeme, šlo je za bolj pomembne akte. In kot sem uvodoma rekel je glede teh ženevskih so prihajale take pobude in potem se je prešlo k realizaciji tega, ker je ocenjeno, da zaradi pomena teh mednarodnih pogodb zaslužijo, da se, ker mednarodnih pogodb je veliko, Slovenija ima nove, tako da k temu ni sistematično pristopala, je pa tudi to obsežen projekt, veste, to ima več kot 400 strani objave, tako da to ni tako enostavno prevesti.  Kar se tiče stroškov bi pa toliko rekel, da gre za akt, ki ga sprejme Državni zbor, to je čisto enostavna obrazložitev, tako kot zakoni o ratifikaciji kadar se sprejmejo ,jih potem objavijo v Uradnem listu, plača te stroške Državni zbor. Hvala.

Hvala lepa.  Še kakšno vprašanje? Gospod Klemen Grošelj. Dr. Klemen Krošelj, imate besedo. Izvolite.

Samo, da se ne bo ustvaril vtis, da zaradi tega zdaj Slovenska vojska ne uporablja teh protokolov. Neuradni slovenski prevod Ženevske konvencije in obeh protokolov je bil leta 1993, zahvaljujoč dr. Dolencu, objavljen v Publikacijah Rdečega križa Slovenija z naslovom Ženevska konvencija, torej vsi pripadniki oziroma vsi tisti, ki morajo biti o tem obveščeni in poznati ta pravila so o tem bili obveščeni, gre samo zdaj za uraden prevod z ustrezno terminologijo in tako naprej. Tako, da v bistvu samo to bi rad poudaril, da ne bi bilo o tem dvoma, ker to je ena izmed obveznosti Republike Slovenije.

Hvala lepa.  Ker vidim, da ni več interesa zaključujem razpravo in prehajamo na glasovanje o vseh členih predloga akta. Glasujemo. Kdo je za? (8 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Členi so sprejeti. Ker k predlogu akta ni bil sprejet noben amandma Odbor za zunanjo politiko predlaga Državnemu zboru, da predlog akta obravnava v predloženem besedilu in ga tudi sprejme. Odbor bo zboru pisno poročal. S tem zaključujem 1.b točko dnevnega reda in se sodelujočim pri tej točki lepo zahvaljujem. Kolegice in kolegi prehajamo na 2. TOČKO DNEVNEGA REDA – MEDNARODNA DEJAVNOST DRŽAVNEGA ZBORA. Pri tej točki ste prejeli pobudo za ustanovitev skupine prijateljstva z Republiko Bolgarijo v skladu s 15. členom Pravilnika o mednarodni dejavnosti Državnega zbora. Skupine prijateljstva ustanovi Odbor za zunanjo politiko na predlog poslancev. Glede na sprejet predlog skupina prijateljstva z Republiko Bolgarijo izpolnjuje pogoje za ustanovitev. Predlagam, da glasujemo o naslednjem predlogu sklepa. Odbor se strinja z ustanovitvijo skupine prijateljstva z Republiko Bolgarijo. Želi kdo razpravljati? Ugotavljam, da ne, zato glasujemo o predlaganem sklepu.  Glasujemo. Kdo je za? (9 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Predlog sklepa je sprejet.  Torej imamo novo skupino prijateljstva, v tem primeru z Republiko Bolgarijo. S tem zaključujem 2. točko dnevnega reda.  Prehajamo na 3 TOČKO DNEVNEGA REDA – TOČKA RAZNO. Želi kdo besedo? Vidim, da ja. Še kdo? Mag. Branko Grims, izvolite imate besedo pri točki razno. Izvolite.

hvala za besedo. Vsem prav lep pozdrav! Tisto, kar sem želel postaviti kot vprašanje dajem kot pobudo, da se čim prej opravi temeljna resna razprava na tem odboru. iI sicer, poglejte, v zadnjem obdobju smo priče očitno pretiranemu zaostrovanju odnosov s sosednjimi državami, najprej Italija, potem Madžarska, zdaj je na vrsti Hrvaška, samo vprašanje časa je kdaj bo na vrsti še Avstrija. To je očitno pogojeno z bližajočimi se evropskimi volitvami in z delanjem imidža za nekatere predvsem za predsednika Vlade. Če bi predsednik Vlade ime tisto temeljno opremo za zunanjo politiko, ki ji Mehičani rečejo "racio ekohones"(?), potem bi šel takoj Evropski parlament predstaviti poglede na to kakšno Unijo potrebujemo in potem taki ukrepi, kot smo jim bili priča v zadnjih dneh, tako pretirano ravnanje ne bi bili potreb ni. S tem si Slovenija ne pridobiva ne prijateljev ne ugled v svetu, verjemite en dan se razglasi, da je Slovenska vojska komaj uporabna, naslednji dan se pa zaostruje odnose s sosedami, to seveda pri vseh, ki so v zunanji politiki v sosednjih državah k večjemu prikliče nasmeh na obraz. Take stvari se ne bi smele dogajati in zunanja politika ne bi smela biti prostor za oblikovanje nekega političnega imidža za tiste ključne veljake, ampak bi morala biti zelo pretehtana, strokovna, to bi moralo biti polje čim širšega konsenza zato, da bi bila zunanja politika naše države čim bolj učinkovita, taka kot je zdaj, verjemite, ne vodi nikamor. Smo v obdobju, ki je izjemno težko, še težji časi prihajajo od že črtajoče se gospodarske krize pa do ponovno zaostritve na migrantski poti, poglejte, samo včeraj so Italijani na enkrat ujeli 80 ilegalnih migrantov na Devin nad Trstom, še kakšen dan prej so prvič, kolikor je meni znano, uporabili strelno orožje in to z direktnim strelom na avto, s katerim je nekdo peljal 12 migrantov v Italijo. To so vsekakor stvari, ki bi nas morale zelo resno skrbeti in zaradi katerih bi si morali prizadevati, da so odnosi s sosedami čim boljši. To so stvari, ki jih moramo reševati skupno, kjer moramo pri tem uveljavljati svoje interese premišljeno, racionalno, maksimalno in v okviru tistega kar so mednarodna pravila igre, kar so mednarodni akti in kar je v mednarodnem okolju tudi pozitivno sprejeto. Zaradi tega menim, da bi bila taka razprava nujna in dobrodošla v teh dneh, da se s to predvolilno taktiko, katere žrtev je potem Slovenija, njeni zunanji politični interesi in njen zunanji politični ugled enkrat za vselej preneha.

Hvala lepa, mag. Branko Grims za to pobudo. Nekatere pobude so že prišle v zvezi s tem. V naslednjih dneh boste ustrezno obveščeni, vsaj dve tematiki, ena se dotika svobode oziroma vpliva na tisk in svoboda tiska, ampak v kolikor oziroma ko bomo to sejo sklicali bo ta najverjetneje za zaprtimi vrati. Torej mag. Grims, vašo pobudo sprejemamo in vas bomo v naslednjih dneh obvestili kdaj bodo na dnevnem redu seji ali pa ena sama seja. Toliko v vednost. Še kdo ima kakšno vprašanje, kakšno pobudo? V kolikor ne, zaključujem to točko dnevnega reda in 25 redno sejo Odbora za zunanjo politiko. Kolegice, kolegi želim vam prijeten dan. Ob 14. uri pa nadaljujemo z zaprto sejo Odbora za zunanjo politiko tukaj. Hvala lepa.