6. redna seja

Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide

3. 4. 2019
podatki objavljeni: 3. 4. 2019

Transkript

Dobro jutro! Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam!  Pričenjam 6. sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Na seji kot nadomestni člani in članice odbora s pooblastili sodelujejo Matjaž Nemec namesto Soniboja Knežaka, nadalje Boris Doblekarja namesto Jožefa Lenarta in Bojan Podkrajšek namesto Marijana Pojbiča.  Opravičil ni bilo.  Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov za spremembo dnevnega reda ugotavljam, da je določen dnevni red seje, kot ste ga prejeli s sklicem.  Dnevni red: Predlog zakona o spremembi zakona o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji, skrajšani postopek; Razno.  Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBI ZAKONA O PRAZNIKIH IN DELA PROSTIH DNEVIH V REPUBLIKI SLOVENIJI, SKRAJŠANI POSTOPEK.  Gradivo predlog zakona, mnenje Zakonodajno-pravne službe, mnenje Vlade in mnenje Komisije Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo, invalide je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora. Vabljeni: Matjaž Nemec v omenu predlagateljev, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Zakonodajno-pravna služba in Državni svet. Kolegij predsednika Državnega zbora je na seji, 27. seji, dne 1. 3. 2019 sklenil, da se predlog zakona obravnava po skrajšanem postopku. Odbor bo predlog zakona obravnaval na podlagi 126. in 142. člena Poslovnika. K predlogu ni bilo vloženih amandmajev.  Pričenjam drugo obravnavo predloga zakona, o kateri bomo opravili razpravo z glasovanjem o posameznih členih predloga zakona.  Želi v imenu predlagateljev Matjaž Nemec? Izvolite.
Hvala lepa. Spoštovani! Dober dan kolegice, kolegi. Ni prvič, da imamo ta zakon pred seboj. Prvič se je zgodilo v prejšnjem mandatu, ki je, žal, zaradi skrajšanega poteka mandata potem ta zakon ni prišel na obravnavo na plenarko. Torej, naj čisto na kratko obrazložim, kako in kaj so zadeve potekale v prejšnjem mandatu, ki ima seveda vpliv tudi na sedanji. Gre za to, da se v ničemer vsebina ni spreminjala, predlog zakona tistega, ki je bil predlagan v prejšnjem mandatu. Torej, 24. 1., naj hitro orišem, se je takrat pod pokroviteljstvom takratnega predsednika državnega zobra, dr. Milana Brgleza, sestala skupina eminentnih zgodovinarjev. Naj omenim samo nekatera: dr. Branko Marušič, dr. Nevenka Troha, dr. Kaja Širok, dr. Bojan Godeša in mnogi drugi, kjer smo zaključili večletno razpravo o primernosti preimenovanja tega zakona. Namreč v zgodovinskem spominu Primorce v je vselej zapisano in tudi v uporabi, v ljudskem izročilu, ob obeleževanju tega praznika, priključite primorske k matični domovini, ne pa vrnitev primorske k matični domovini. Gre za spremembo samo te dikcije in oplemenitenja z obrazložitvijo zgodovinskih dejstev, ki so jo predlagali eminentni zgodovinarji. Ne gre za, ta pobuda ne prihaja s strani politike, ampak prihaja s strani predvsem Primorcev, nekaterih pomembnih veteranskih organizacij. Naj omenim samo eno, Zveza združenja borcev in mnoge druge, vse prihajajo s Primorske. Torej po več letih prizadevanja in s hvaležnostjo, da je leta 2005 bil sprejet ta zakon, se ga želi udejanjiti na način, kot je v veljavi, kot ga Primorci uporabljamo, ob predvsem tistem kar nas dela Primorce, ko prepevamo pesen Vstajenje primorske, in ko se spominjamo tega praznika, kljub temu, da zgodovinska dejstva pišejo o tem, da je skoraj ena tretjina Primorcev ostala v sosednji državi, danes državi, ki je tudi del Evropske unije, se s Primorci spominjamo teh tragičnih let, prvega boja antifašizma na Evropski celini in seveda vse kar je privedlo v prejšnjem stoletju tudi do končne sprave, tovarištva, prijateljstva, mednarodni, torej gre za dejanje predvsem preimenovanje, predvsem zgodovinsko ne pa pravno, torej tako kot je po ljudskem izročilu.  Spoštovani predsednik! Jaz bom s tem tudi zaključil, sem pripravljen odgovarjati na kakršnakoli vprašanja in se vključiti v razpravo. Mislim, da je v utemeljitvi in te naj bi bil, zelo / nerazumljivo/ opisana so zgodovinska dejstva praktično v zadnjih 150. letih, ko se govori o zedinjeni Sloveniji naprej. Torej želeli bi, da tudi politika podpre tisto kar je ljudska volja, kar so že desetletna prizadevanja, poudarjam, s hvaležnostjo, da imajo tako Prekmurci kot Primorci svoj zakon in seveda tudi, da se spominjamo Rudolfa Maistra. Torej gre za neko nadgradnjo že obstoječega zakona. Torej, gre za predvsem namero, da predstavimo zakon tako kot ga želijo ljudje in po meri Primorcev.  Hvala lepa gospod predsednik.
Hvala lepa za dodatna pojasnila.  Želi besedo Zakonodajno-pravna služba? Nataša Voršič.  Izvolite.
Nataša Voršič
Hvala lepa za besedo, gospod predsednik.  Z vidika vloge Zakonodajno-pravne službe bi samo predstavila pisno mnenje. Zakonodajno-pravne službe ali predlog zakona proučila in nanj nima pripomb.  Hvala.
Hvala lepa za pojasnila.  V imenu Vlade, Tilen Božič. Izvolite.
Tilen Božič
Hvala za besedo, spoštovane poslanke in poslanci.  Bi zelo na kratko povzel mnenje Vlade. Vlada v svojem mnenju ugotavlja, da predlagana sprememba pomeni terminološko preimenovanje praznika, 15. september, vrnitev primorske k matični domovini v priključitev primorske k matični domovini, kar tudi sledi tako tradiciji njegovega praznovanja kot tudi zgodovinskim obrazložitvam. Vlada se pri tem ni spuščala v oceno kakšne zgodovinske utemeljenosti tega predloga. Upoštevaje dejstvo, da mora ureditev praznikov ustrezati dejanskemu odnosu državljanov do določenih datumov, ki jim je potrebno dati posebno obeležje, Vlada Republike Slovenije predlagane spremembe ureditve praznikov in dela prostih dni v Republiki Sloveniji podpira.  Hvala.
Hvala. Želi besedo predstavnik Državnega sveta? Izvolite, Tomaž Horvat.
Tomaž Horvat
Hvala za besedo. Lep pozdrav tudi v mojem imenu in v imenu Državnega sveta.  Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide je predlog zakona obravnavala na svoji 17. seji, 28. marca. Komisija ugotavlja, da se s predlogom zakona ne predlagana novega praznika, ampak želi obstoječi praznik, vrnitev Primorske k matični domovini, na podlagi določenih zgodovinskih dejstev poimenovati tako kot predlagatelji ocenjujejo, da je terminološko bolj ustrezno kot 15. september priključitev Primorske matični domovini. Komisija dodatno ugotavlja, da je predlog zakona z enako vsebino podprla že v preteklem mandatu Državnega zbora, a zaradi predčasnega zaključka prejšnjega mandata navedeni predlog zakona ni doživel epiloga. Aktualni predlog zakona je komisija podprla brez razprave. Hvala lepa.
Hvala lepa. Obveščam vas, da je med nami tudi Eva Irgl namesto Jelke Godec. Pozdravljena!  Predlagam, da obravnavo opravimo na način, da razpravljamo o obeh členih skupaj. Po razpravi pa še glasujemo o obeh členih skupaj, tretja alineja prvega odstavka 128. člena. Ali kdo temu nasprotuje? Če ne, ugotavljam, da nihče.  V skladu s 126. členom Poslovnika prehajamo na razpravo o 1. in 2. členu predloga zakona.  Želi kdo razpravljati? Zmago Jelinčič, beseda je vaša.
Hvala lepa, gospod predsednik. Jaz in Primorci, tisti, ki so se borili za svobodo Primorske jemljemo ta zakon kot izdajo. Zelo smo presenečeni, da Vlada podpira ta zakon, kar kaže, da ji je vseeno za Primorsko, da ji je vseeno za Primorsko, da ji je vseeno za to deželo. Žal mi je pa, da tudi Državni svet to podpira.  Moj stric Zorko Jelinčič je bil ustanovitelj Tigra. Zato mi ne pljuvati v obraz s spremembami dikcije, kot pravi gospod Nemec. Ne gre za spremembo dikcije, gre za spremembo zgodovinskega stališča. Vrnitev je nekaj drugega, kot, kako že pravi gospod Nemec, priključitev. Priključitev se je zgodila leta 1938, ko je Hitler priključil Avstrijo k Nemčiji, to je tako imenovani Anschluss. To je priključitev. Zato je Avstrija po koncu II. svetove vojne lahko šla nazaj v svoje okvire in na svojo pozicijo. Če bomo mi v ta zakon dali besedico »priključitev«, bo najbolj srečen gospod Tajani in Italijani na oni strani, tako da se jaz celo sprašujem, če ni tukaj zadaj kakšen »kšeft« z Lahi na oni strani, ki hočejo nazaj Rapalsko mejo in jim bo beseda »priključitev« krasno prišla prav. Kajti, čez določen čas bodo rekli, aha, poglejte, Slovenci sami priznavate, da ste Primorsko priključili, ne pa da smo jo vrnili v okvir matične domovine. Primorska je bila dežela v okviru Avstro-Ogrske monarhije. Ta dežela je imela status države. In ta status je po I. svetovni vojni samo potihnil, ni izginil in ni zamrl. Kajti, leta 1920 so po Rapalski pogodbi ta del dobili Italijani. Zavedati se je treba, da tudi v času II. svetovne vojne so NDH Hrvaška je podpisala sporazum o mejah med Italijo in med NDH na meji dežele Primorske. V letu 1943, ko je prišlo do kapitulacije Italije, Nemci niso Primorske dodelili NDH, kakor lažejo Hrvatje danes in kakor jim naša vlada prikimava, ker je butasta in ne ve nič o zgodovini in ji je vseeno za slovenski narod, takrat so Nemci iz te pokrajine naredili enoto Adriatische küstenland. Skratka, nihče od okupatorjev ni spreminjal tega kar hoče zdaj naš veliki poslanec gospod Nemec, ki pravzaprav pred volitvami hoče nabirati preferenčne glasove in nič drugega. Ampak nabiranje preferenčnih glasov na takih dejstvih je svinjarija, je izdaja.  Pravite, da je zveza borcev podprla. Ne mi govoriti o zvezi borcev. Koliko borcev pa je v tej zvezi borcev? Morda so še trije živi, ampak tisti niso v tej zvezi borcev zato, ker to ni več zveza partizanov in tistih, ki so se borili za domovino, ampak je zveza nekih sinčkov, nečakov, vnukov, ne vem koga vsega, tistih ki so ponavadi ustanavljali organizacije, ne pa, ki so se borili. In zato še enkrat, jaz gledam na to kot izdajo in kot izdajo gleda tudi slovenska nacionalna stranka. Jaz razumem, da SD je pravzaprav naslednica tiste partije, ki je govorila, proleterci vseh držav, združimo se. In tiste organizacije, ki je bila internacionalna, to se pravi, ni poznala meja in ni hotela imeti meja. Zavedam se tudi tega, da v letu 1954 sta se Tisto pa Togliatti v Beogradu dogovarjala o teh zadevah, zato smo tudi izgubili Trst in izgubili smo Gorico, zdaj bi pa gospod Nemec hotel, da izgubimo še celotno primorsko, kajti vedite, Italijani so dobri pravniki, pri nas pa pravnikov sploh nimamo. Imamo v Ljubljani neko univerzo dr. Edvarda Kardelja, ki uči bedastoče, ki ne pozna zgodovine, ki noče poznati zgodovine slovenskega naroda, ki niti ne ve kaj je bilo pred letom 1991. Prekleto žalostno. Gospod Nemec je govoril o zedinjeni Sloveniji, pa sploh ne ve kaj je bila zedinjena Slovenija. Zedinjena Slovenija je bila proklamirana v Ljubljani, v deželnem zboru Dežele kranjske, pa so zopet slovenski politikanti to odrinili in nas stlačili notri v balkanski kotel. Zdaj nas hočejo dati pa še, razdeliti na dele in naslednjič lahko računamo, da bodo še Avstrijcem kaj dali pa še Madžarom, kar bo ostalo pa kar Hrvatom. Tendence so take v slovenski Vladi in v nekaterih političnih strankah v parlamentu. Mene boli, da SD predlaga kaj takega. Ne bi pričakoval. Sploh ne vem, da bi lahko pričakoval od katerekoli stranke v slovenskem parlamentu kaj takega. In če bi Slovenija imela pameten Kazenski zakonik, kot ga nima, bi imela notri tudi člene o izdaji in o veleizdaji. Celo Hrvaška ima to, kajti v tem primeru bi moral človek odgovarjati za veleizdajo, kajti to je uničevanje teritorialne integritete lastne domovine. Pa še poznavanje zgodovine prej, ko je gospod Nemec govoril, pa je mešal Prekmurce pa Maistra, pa neke prekmurske praznike pa z Maistrom. Lepo vas prosim, dajte si, vzemite kakšno zgodovinsko knjigo, pa ne teh sedanjih, ki se jih učijo v osnovnih šolah pa v srednjih šolah, pa na fakultetah, ko je vse prirejeno in po politični dikciji narejeno, tako da nekomu ustreza. Zagotovo pa to ne ustreza dejanskemu stanju in dejanski resnici, ki tukaj je.  Ljudska volja. Kakšna ljudska volja. Kakšna ljudska volja. Lepo vas prosim, če ima nekdo samo 600 besed, besednega zaklada, pač ne more biti tisti, ki bo govoril o ljudski volji. Pri takih zadevah je treba biti eksakten in točen in terminološko razumeti o čem govorimo. Ne pa kar na pamet tukaj nekaj. Saj je vseeno, priključitev ali pa vrnitev. Če nekaj priključiš, lahko nekdo zahteva nazaj in Italijani kot dobri pravniki, kot sem že prej omenil, bodo to zahtevali nazaj, tako kot pri naših radijskih postajah, ko bodo morale zdaj plačevati Italijanom zaradi bedastoče slovenske Vlade, zaradi neustreznih organizacij, zaradi neustreznih ljudi na določenih položajih, ki se jih potem tudi zamenja ne, ampak ostajajo tam kjer so, zato ker so ugodni, ker so poslušni, ker jim je vseeno, kar se dogaja, samo da imajo polno rit, da dobijo plačo vsak mesec, potem pa naj gre vse k hudiču. In tukaj smo na istem stališču, na istem stališču in sramotno je to, kar se dogaja. Sramotno je, da sploh kdo lahko vloži tak zakon. Govori se o želji nekoga. S čim pa so utemeljene te želje? Z zgodovinsko resnico zagotovo ne. Tukaj noter ni resnice, tukaj je izdaja in pravi borci se v grobu obračajo ob tem predlogu. Tudi moj stric, Zorko Jelinčič, ki je bil ustanovitelj Tigra. Boril se je za to, tudi za to, da imamo danes. Najprej tisto po 2. svetovni vojni in zdaj. V bivši Jugoslaviji, gospod Nemec, bi bili vi ob takem zakonu odpeljani in bi dobili 2 do 3 leta. Tako, in prav bi bilo to, prav bi bilo to, kajti take zakone dajat tukaj noter, je grozljivo. Grozljivo. Izdajstvo in svinjarija. Jaz ne vem, kaj naj bi še povedal? Ali bomo potem, ne vem. Kmalu bo potem Primorska italijanska, kmalu, zelo zvito se dela, zelo zvito in jaz se bojim, da če bo to sprejeto, kakor kaže pa bo, kajti koalicija je, koaliciji je vseeno za Slovenijo, koaliciji Slovenija dol visi, koalicija razmišlja o svojih bonitetah, da se bo »fajn« imela, da bo Evropi lezla v rit, Evropa se bo pa smejala, Evropa bo podprla Italijo, zato ker Evropska unija ne podpira resnice. Evropska unija je gnojišče, gnojišče lopovov, tatov, pedofilov, pijancev in podobnega. To je to. In ta združba, bruseljska, bo zagotovo podprla Italijane in jim bo dala prav. Seveda bodo pa na naši strani nekateri tisti, ki bodo pač to podprli, bodo seveda nagrajeni, čez čas. Vprašal ne bo noben, od kod komu kaj in še Hrvatje bodo ploskali, še Hrvatje bodo ploskal. Mi bomo pa zmeraj manjši. Dve tretjini slovenskega ozemlja smo že izgubil, izgubil zaradi ljubljanske »posranosti«, zaradi ljubljanskih politikov ali pa zaradi tistih, ki so se v Ljubljano pripeljali od zunaj in so pozabili, od kod so prišli in zastopajo interese kapitala ali pa kakšnih žepov ali pa kakšnih požrešnih ust, ne pa svoje domovine. Italijani pripravljajo zadeve. Vedeti je treba, da Italijani vsake 4 leta volijo župane obmejnih oziroma obmorskih mest na naši strani. Vsake 4 leta se voli župan Zadra, se voli župan Splita, se voli župan Pirana, se voli župan Kopra. Formalno, vendar oni pravijo, da vlečejo nit - da vlečejo zgodovinsko nit in državnostno nit. Mi tega nimamo. Mi bomo prerezali in bomo rekli, ja, seveda, mi smo Primorsko priključil, zato ker smo zmagali v vojni, pa še to ni res, kajti Italijani so bili tako zviti, da so leta 1943 prestopili na stran zaveznikov, to se pravi, tudi ta argument odpade in bodo rekli, bomo pa zdaj vzeli to nazaj, bomo vzeli nazaj, ker ne damo našega. V italijanskih šolah je še zmeraj meja med Italijo in ostalim delom, kakor oni pravijo, balkanskega sveta - Rapalska meja. Govorijo o Rapalski meji! Ali je kdo iz naše Vlade protestiral? Ali je katerikoli predsednik Vlade ali pa predsednik države od leta 1991 naprej rekel kaj o tem? Nobeden nič! Zaradi neznanja, ignorance, »bedastoče« in pa, »ritolizništva«. Ker če bo Bruselj kaj rekel, »uuu« bomo takoj kimali. Napake se delajo na vsakem koraku. Znanja iz internacionalnega prava ni. Poznavanja zgodovine Slovenije ni. Potem pa še take poteze. To, ne da bi ljudski glas, ljudska volja to podpirala. Ljudska volja bi morala iti na cesto, pa zmetat ven vse tiste poslance, ki to zagovarjajo, pa odvzeti mandate takim ljudem, ki lastno domovino izdajajo. Pa kje živimo? Kje živimo, »madona«? Slovenija je izgubila svojo zedinjeno Slovenijo leta 1918, ko smo se združili s Srbijo v Jugoslavijo. Hrvatov ni bilo, da ne bi kdo mislil. Hrvatje so bili integralni nedeljivi del Ogrske kraljevine in so bili vojni plen Kraljevine Srbije. Slovenski politiki, ljubljanski, so dali Hrvatom neko, državniški podstat, na slovenskih osnovah, ker so naše narodne svete porinili v Zagreb, zato ker je treba v rit lesti Hrvatom, tako kot se dela danes. Takrat smo prvič dobili po glavi. Dobili smo drugič po glavi, po 2. svetovni vojni, ko je bila / nerazumljivo/ Primorska vrnjena Jugoslaviji in takrat se je vedelo, da je Istra, celotna Istra, slovenska in to so slovenski organi takrat napisali in je pisal slovenska Istra, ampak, to ni bilo mišljeno tako, kot danes govori naša butasta Vlada – slovenska Istra je tja do, nekam do letališča v Portorožu, ostalo je pa hrvaška Istra. Ni slovenske Istre, ni hrvaške Istre, je samo skupna Istra, ki pa je celotno slovenska. Takrat smo jo že izgubili. Kdo je kriv? Ljubljana! In kdaj smo jo izgubili tretjič? Ob osamosvojitvi, ker naši ljudje, niso ti naši politiki butasti, niso znali prebrat temeljne ustavne listine, ki piše, da mejno vprašanje se rešuje v okviru nekdanje SFRJ, ne pa po mejah Republik, kajti republiške meje znotraj SFRJ, so bile zgolj administrativne politične meje, ki na internacionalnem pravu nimajo nobene zaslombe in nobene veljave. Tega ni. Obstajajo pa še vedno meje dežel, slovenskih, kajti njihova državnost ni bila nikoli ukinjena, ampak tega seveda naši pravniki ne vedo, ker ne morejo vedet, ne morejo, ne moreš iz bukovih drv naredit klavirja pa konec! In ne more eden razumeti nečesa, če nima ene osnovne izobrazbe in če ima osnovno izobrazbo na nivoju koloradskega hrošča, ne more naredit nič več. Lahko pa naredi škodo za državo in taki ljudje delajo škodo za državo in uničujejo državo. Meni je žal, da ne morem glasovati ob tem zakonu. Ne morem, ker nisem član tega odbora, ampak sem prišel zaradi tega, ker me boli izdaja lastnega naroda in jaz tudi ne bom odnehal, lahko sprejmete kar hočete, ampak ljudje, državljani, predvsem pa Primorci, vam bodo s kladivom izbili iz glave take neumnosti, kot pišete tukaj noter, kajti drugače zgleda, da se enih zakostenelih možganov ne da premaknit. Jaz sem mislil, da bo pamet zmagala že v samem začetku in da se bo ta zakon umaknil. Ne, ni se umaknil – dobil je podporo Vlade. Jaz se zahvaljujem Zakonodajno-pravni službi, ki je izredno inteligentno rekla, da nima pripomb na zakon, kajti šla je samo za proceduro in to je dobro, pametno, ampak, potem imamo pa Vlado, ki to podpira, kajti, jaz mislim, da večina sploh ni prebrala, poleg tega pa tudi ne razume, kaj to pomeni in pa, Državni svet, tudi ne razumem – kar glasovali so za - ja »porkafiks«. Jaz ne vem, ali bomo od zdaj naprej tukaj pozdravljali z »il viva duce« ai kako? V to smer greste, v to smer greste, da boste imeli pri Postojni mejo, pa ne bo več Postojna, ampak bo »Postumija«. To delate, gospod Nemec, pa kolegi poslanci tukajle, ki boste glasovali za to svinjarijo, za ta zločin. Hvala lepa, zdaj pa, glasovat ne morem in imejte se lepo.
Gospod Jelinčič… / oglašanje iz ozadja/ No, saj, kakorkoli, to je modis operandi, sočni…
Bi prosil, nimate besede gospod Nemec.
Ampak sem predlagatelj, gospod predsednik, sem prosil…
Ja, boste dobil, ko vam dodelim.
Saj sem vas prosil za besedo. Hvala. Se ji odrekam. Pustite, vodite vi sejo potem… Se opravičujem.
Ne. Jaz ga nisem prekinil, mogoče sem vam zdi nekaterim malo čudno, ker je bilo žaljivo, itn., ampak držim se demokratičnih procedur in vsak ima pravico sodelovati od poslancev na odboru in povedati svoje, čeprav se jaz tudi s takim tonom absolutno ne strinjam.  In gremo naprej. za besedo je prosil predlagatelj, mu dajem kljub temu besedo.
Bom zelo kratek, saj se ne bom spuščal v besede gospoda Jelinčiča, razen dvignjenega glasu in kletvic, sočnih, pa zmerjanj, sploh ne vem kaj je želel povedati. Jaz bi mu rad odgovoril, ampak je odšel. Jaz vseeno bi se naslanjal tudi na praktično ustavno večino, ki smo jo dobili v prejšnjem mandatu, skoraj 63 poslancev oziroma 63 poslancev je dalo podpis v prejšnjem mandatu za ta zakon in gotovo ni to plod, tako kot sem povedal, mojega znanja, ampak jaz ga le interpretiram kot primorski poslanec, za prošnjo poslancem s podpisi praktično vseh tistih primorskih poslancev, ki dejansko so želeli prispevati svoj glas. Jaz ne bom odgovarjal na besede gospoda Jelinčiča kajti mislim, da je povedal o sebi vse, čudi pa me stališče nacionalne stranke glede tega vprašanja, da je takšno kot je. Naj povem, pa s tem bom zaključil, svojo politično kariero sem gradil na italijansko-slovenskih odnosih. V svojih krajih me ljudje na obeh straneh prepoznavajo kot prijatelja in kot tisti, ki se, ne samo ob tovrstnih zakonih, ampak deset let ukvarja, udeležuje tistih čezmejnih dogodkov, ki krepijo prijateljstvo. Torej ne bom si dovolil, da me bo nekdo ozmerjal in potem odšel, tako kot največji strahopetec.  Hvala predsednik.
Hvala za dodatna pojasnila. Med nami pozdravljam Francija Kepo, ki je namesto Karmen Furman. In Franca Rosca, ki je namesto Suzane Lep Šimenko.  Besedo ima Primož Siter.
Hvala lepa in dobro jutro kolegice in kolegi!  Tudi jaz bom kratek. Podpiramo napore Primorcev, ki se že vrsto let trudijo vzpostaviti ta, da rečem, red. Je pa treba opozoriti, da gre tukaj samo za deklarativno stvar. Partizansko gibanje je v zgodovini in socialisti v zadnjih stotih letih se niso borili zgolj in samo za neke deklarativne pojme ali pa kot pravi poslanec Jelinčič, teritorialno integriteto oziroma za ozemlje in izgon okupatorja. Borili so se predvsem za drugačno družbo. Borili so se za preklop od izkoriščevalske kapitalistične družbe v zrelo in pravično socialistično družbo. borili so se za pravičnost, borili so se za vrednote, ki jih danes radi rečemo, vrednote NOB, torej tovarištvo, solidarnost, itn. Borili so se zato, da vsak posameznik, vsak člen te družbe pride v okolje, živi v okolju kjer lahko izživi svoj družbeni, svoj intelektualni vsakršni potencial. Iz tega naslova seveda gledamo te napore bistveno širše. Treba je ne spremeniti samo imena, treba je spremeniti sistem, od še enkrat, izkoriščevalskega, kapitalističnega v bolj pravičen. Socialistični pa lahko tudi to govorim iz naslova vnuka, partizanske ali kakorkoli bo bolj na tej seji to prav prišlo. Primorci seveda o tem naporu pozdravljamo. Bi pa eno sporočilo, preden zaključim predlagatelju, tudi njemu, priporočamo, da onstran deklarativnega preklopi od rdeče folklore tudi k bolj rdeči politiki in če pri tem potrebuje pomoč socialistov tukaj in zdaj, zaključim z mislijo primorskega pesnika, mi smo tu.  Hvala lepa.
Hvala za razpravo. Besedo ima Eva Irgl. Izvolite.
Najlepša hvala za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci! Zdaj jaz sem Primorka, ponosna Primorka, Vipavka in sem lahko rečem na nek način čustveno vezana na takšne vsebine in ne prenesem nikakršne manipulacije, sploh če je ta vezana morebiti na nabiranje kakršnihkoli političnih točk ali pa preferenčnih glasov za evropske volitve.  Glejte, tudi jaz sem se, ko je bila vložena ta sprememba zakona, pogovarjala z mnogimi Primorci in so mi dali jasno vedeti, da je edini pravi termin poimenovan vrnitev Primorske k matični domovini. Tudi Primorski poslanci, s katerimi sem se pogovarjala, stojijo na tem stališču. Ampak pojdimo lepo po vrsti. Poglejte, vlada Janeza Janše je leta 2005 predlagala torej, da 15. september postane praznik vrnitve Primorske k matični domovini. Torej mi smo bili tisti na nek način, ki smo prepoznali, kako pomembno je, da Primorska dobi svoj dan, ker si ga zasluži, ker je prav zaradi zvestobe slovenstvu, ohranjanju identitete in tudi bom rekla najstarejšemu antifašizmu, si to zaslužila. O tem, točno o tem govori tudi resolucija Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu, ki pa ste jo prejšnji teden že četrtič zavrnili v Državnem zboru.  Zdaj, 15. september je bil takrat izbran zaradi tega, ker se je s tem datumom strinjala večina strokovne stroke, torej zgodovinske. Leta 1947 je namreč bila, 15. septembra uveljavljena mirovna pogodba z Italijo in zato je takrat vlada tudi določila ta dan kot praznik Primorske.  Zdaj, če pogledamo, kaj predlagajo predlagatelji. Tukaj gre za dve stvari. Eno je… jaz bi samo prosila, če lahko se umiri gospod predsednik, ker mogoče je dobro, da se sliši, kaj je danes problem in zakaj danes to na seji obravnavamo, ker če ne, imamo te seje sami sebi namen so oziroma jih nekateri dajejo samo zato, da lahko pred volitvami nabirajo neke politične glasove, ampak jaz mislim, da tukaj gre za preveč pomembno vsebino, ampak očitno se nihče s tem ni ukvarjal do sedaj - ne vlada, ne Državni svet, nihče in sem prepričana, da tudi nihče od poslancev koalicijskih ne zna v tem trenutku razložiti, kakšna je terminološka razlika med vrnitvijo in med priključitvijo, kar pa je bistveno, bistveno. Tukaj ne gre samo za neko spremembo, kar tako, ampak gre za zelo pomembno spremembo. Skratka, če pogledamo, kaj je predlagal predlagatelj, je jasno razvidno, da predlagatelj izhaja iz ideoloških razlogov in termina, ki ga je uporabljal vrhovni plenum OF, 16. septembra 1943. Kjer je sam v tem odloku uporabljal termin priključitev. Očitno izhajajo samo iz tega in zaradi tega bi se moral ta praznik imenovati Priključitev Primorske matični domovini. Vse za to, da recimo ostanete, če tako rečem, zvesti revolucionarnemu gibanju, kot ponosni nasledniki, kot je zadnjič povedal predstavnik Socialnih demokratov. Ampak spoštovane kolegice in kolegi, jaz kot ponosna Primorka, kot nekdo, ki čuti s primorskim narodom in vem, kaj jim to pomeni in vem, kaj vse so dali čez med vojno. Lahko tukaj zatrdim, da gre za povsem neprimeren izraz in za tudi škodljiv izraz, saj ta izraz nakazuje, da Primorska ni bila nikoli del matične domovine in jo je zato potrebno torej priključiti. Za razliko od termina vrnitev, ki pa izkazuje, da je bila Primorska pred tem del matične domovine oziroma, da so v tem delu vedno živeli Slovenci. Ali, če povem drugače, vrneš se domov, to boste lažje razumeli, vrneš se domov, tam kjer je srce, tam kjer   (nadaljevanje) je srce, tja, kjer so pljuča, tja, kjer je že stoletja živel in dihal slovenski narod oziroma je živelo in dihalo slovenstvo, tja se vrneš. Če pa priključiš pa priznavaš, da ta dom ni bil nikoli tvoj, nikoli naš, da tam nikoli ni bilo srca, da tam nikoli ni bilo pljuč, da tam ni nikoli dihalo slovenstvo. In to pomeni, da priznaš, da je bil naš dom vedno italijanski. In to je seveda zgodovinska neresnica. In to, da Primorsko in nas, Primorce, pripisujete na nek način Italijanom, dajmo se vprašat, kaj to pomeni. Vsak izmed vas, ki bo danes glasoval za to, dajte se vprašat, kaj to pomeni. Jaz vem, da niste vsi tu Primorci in niste čustveno vezani na te stvari, ampak jaz osebno vas prosim, dajte se vsak posebej v tej sobi vprašat, kaj to pomeni. Torej, vrneš se domov, tja, kjer je tvoj dom, tja, kjer so stvari postavljene, tja, kjer si nekoč bil. Priključiš, si priključiš nekaj pa takrat, ko tega nikoli nisi imel, ko to ni bil tvoj dom, in s tem priznavaš, da je bilo to italijansko.  Glejte, s priključitvijo poudarjate ideološkost, to moram povedati. Mi, ki stojimo na strani, da je edini primeren termin »vrnitev«, pa s tem poudarjamo nek občutek oziroma ljubezen do domovine. Se pravi, termin »priključitev« ima izrazito ideološko konotacijo, izrazito ideološko, medtem ko termin »vrnitev« pomeni tisto, kar je res čutiš in kar ljubiš in imaš rad in tega ne daš kar tako, vsaj jaz ne. Nekateri pa se temu z lahkoto odrečete.  Jaz ne bom špekulirala, kaj je tu v ozadju, ker se mi ne zdi primerno in ne bi bilo fer. Lahko pa povem, da je čutenje Primorcev najpomembnejše, ne pa nek dokument iz leta 1943 Vrhovnega plenuma OF, ki je vprašljiv oziroma nima nikakršnega pomena tudi ne v mednarodnem pravu, in to vi dobro veste, vsaj upam, da veste. Takšen odlok se ne more primerjati, recimo, z Mirovno pogodbo 10. februarja 1947, ne more se primerjati z Londonskim memorandumom iz leta 1954, z Osimskimi sporazumi in tako naprej. Mislim, da tu sedi vsaj en zgodovinar še v tem prostoru in mi bo dal prav. Tu gre za to, kaj čutimo in kaj si želimo kot narod, ali želimo ostati kot celota. To je zelo pomembna dilema, o kateri je pomembno, da se razpravlja, je pomembno.  Glejte, še enkrat bom rekla, ker se mi zdi to pomembno, s priključitvijo poudarjate ideološkost, z vrnitvijo pa mi poudarjamo občutek oziroma ljubezen do domovine - da se vrača torej nekdo domov, pomeni, da je bil samo začasno razmejen zaradi različnih okoliščin. Če pa začnete uporabljati in če boste uzakonili termin »priključitev«, potem trdite, da to območje, kjer so ali pa smo živeli stoletja Slovenci kot narod, nikoli ni bilo naše. In če ni bilo nikoli naše, potem smo si to res priključili, res je. Ampak to, žal, ne bo držalo. Ker pa je bilo to naše, tudi zgodovinsko dokazano naše, Slovenci kot narod so tu živeli, pa je to lahko le praznovanje vrnitve k matični domovini.  Tu moram reči, nisem želela iti v to razpravo, ampak mislim, da je potrebna, ker gre za preveč pomembno vprašanje. Moram tu reči, da na nek način s priključitvijo tudi legitimizirate besede gospoda Tajanija, ker izhajate iz izhodišča, da to nikoli ni bilo naše, ker med II. svetovno vojno, to pa je res, so si Italijani to ozemlje dejansko priključili, torej zavzeli ali pa ukradli, če želite, lahko tudi tako rečemo, zato je možen, spoštovane kolegice in kolegi, samo termin »vritev«. Priključitev ni možna. Možna je samo »vrnitev«. Bom rekla, poglejte, vsi poznamo v zgodovini veliko primerov iz zgodovine, kjer je jasno terminološko razdelano kaj pomeni vrnitev in kaj priključitev. Tudi Julij Cezar je priključil Galijo Rimskemu cesarstvu. Ni je vrnil Rimskemu cesarstvu. Da ne omenjam Hitlerja, prej je bil omenjen. Hitler je priključil Avstrijo. Ni je vrnil Nemčiji. Ampak imamo pa tudi primere, ko je bilo pa nekaj vrnjeno. In to je potrebno vedeti. Recimo, Romanija je bila vrnjena Papeški državi. Ampak zakaj je bil vrnjena? Zato, ker so se pred tem samoiniciativno izključili, zaradi tega, ker niso želeli plačevati cerkvenih davkov. In če poznamo takšna zgodovinska dejstva, potem lahko vidimo in lahko imamo percepcijo kaj je priključitev, kaj pa pomeni vrnitev. Ker zgodovina, spoštovani kolegice in kolegi, se ni začela leta 1943 ali pa 1941 ali pa 1945. So se pa nekateri zelo močno zaciklali v tem letu, to pa res. Ampak zgodovina je zelo dolga. In iz zgodovine se moramo kdaj kaj tudi naučiti. In če predstaviš takšen zakon s takšno vsebino, potem moraš najprej točno vedeti kaj terminološko pomeni beseda »vrnitev« in kaj »priključitev«. To je predpogoj, da lahko takšen zakon sploh vložiš v proceduro. In če se ne motim, doslej je bil ta zakon z isto vsebino vložen drugič in vedno pred volitvami. Ne želim tega izpostavljati, ampak zdi se mi fer, da se ve, da ljudje vedo zakaj se neke stvari vlagajo ob določenem času in kdaj gre za dobronamernost in kdaj gre za poveličevanje samega sebe. Res, jaz sem, še enkrat bom povedala, ponosna Primorka in diham s Primorci in sem jih tudi povprašala o tem, zato ker me je osebno zanimalo, ker sem imela resno, sem se resno spraševala samo sebe, kako ravnati. In sem šla marsikaj tudi pogledati in imela tudi pogovore z ljudmi, zaradi tega, ker ne jemljem tega tako zlahka kot nekateri na tem odboru. Zato, ker gre res za izjemno, bom rekla, majhno zadevo, če pogledamo s tehnične plati, a v vsebinskem smislu ključno in zelo pomembno. In pošteno bi bilo, da bi tukaj vsak, ki bo glasoval za takšno rešitev povedal najprej kaj mu pomeni vrnitev in kaj priključitev, da se osebno izpraša. Vrnitev tudi sicer pooseblja tisto, kar človek čuti. Priključitev pa pooseblja tisto, kar na nek način daje neko ideološkost temu, česar si mi ne želimo. Ker praznik Primorcev je skupen praznik in res je, takrat je Primorska res vstala. Ampak vstala je lahko zato, ker se je takrat, ko je bilo to dovoljeno, lahko vrnila nazaj, vrnila, ne pa priključila. Ker to je bil od nekdaj naš dom, od nekdaj. In kjer je dom, še enkrat, je tudi srce. In tega srca, če imaš dom rad, ga ne daš. Hvala.
Hvala lepa za razpravo. Želi še kdo razpravljati? Predlagatelj, izvolite.
Hvala lepa, predsednik.  Bom čisto kratek, želim samo ponoviti nekatere stvari, ker se bojim, da sem bil prvotno v uvodu preslišan. Namreč, ne gre za kakšno modno muho. Sami veste, ste lahko prebrali, kdaj so se ti postopki začeli glede vložitve tega zakona. Naj omenim samo ključen datum, ko je predlog Primorcev prišel v parlament, in vsebina, okrepljena z najvidnejšimi poznavalci, zgodovinskimi, kar jih premoremo v Republiki Sloveniji, nekatera imena sem naštel, pa naj ponovim. Dr. Kaja Širok, dr. Branko Marušič, dr. Nevenka Troha, dr. Bojan Godeša in še mnogi drugi so ravno o tem razpravljali, o razlikah med »vrnitev« in »priključitev«. Gospa Eva Irgl, ne dovolim si soditi, pa tudi vi najverjetneje ne, kaj je bolj pravilno, ampak prepustimo sodbo tistim, ki utemeljujejo zgodovino, to so zgodovinarji. Omenili ste, da ste se pogovarjali s primorskimi poslanci. Jaz ne vem, ali ste opazili, v prvih desetih podpisanih je osem primorskih poslancev, pa to ne pomeni, da ne bo tudi deveti oziroma deseti podprl tega zakona. Torej, primorski poslanci so sopodpisniki, tako kot jaz, razlikujemo se samo po tem, da sem jaz na prvem mestu, ampak delimo skupno mnenje in skupne vrednote.  In še zadnja stvar, to pa moram omeniti. Omenjali ste gospoda Tajanija. Gospa Eva Irgl, dovolil si bom vprašati, kaj ste storili v času izrečenih besed, ne samo vi osebno, ne želim biti oseben, ampak predvsem vaša stranka in vaš predsednik - to so dejstva, ostalo je pa teorija. Kot sem že prej povedal, razumem biti Primorec, da se zavedamo, od kod prihajamo, kakšna je naša zgodovina, da razumemo preteklost, ampak predvsem, da smo ozrti v prihodnost. Zato sem tudi omenil - in to ne gre za enkratno dejanje, gre za ponavljajoče dejanje -, vselej sem prispeval in utemeljeval svojo politiko na sodelovanju. Dokler to sodelovanje ne poseže v pravice drugega, kot je to storil gospod Tajani, takrat se pa moramo Primorci jasno in glasno opredeliti in postaviti svoje meje. Primorci smo bili prvi narod v Evropi, ki smo dvignili glavo v začetku prejšnjega stoletja proti fašizmu. Torej smo tudi tisti, ki opozarjamo na ponovno dvignjene glave. In žal mi je, da velika večina poslanskih skupin oziroma ponosen sem, da se je znalo odzvati primerno, žal mi je pa, da se nismo znali vsi na zadnje izrečene besede. Ampak kakorkoli že, pobuda je prišla s strani ljudi, iz ustnega izročila, tako kot se uporabi, okrepljena z vsebinami eminentnih, neizpodbitno eminentnih poznavalcev primorske zgodovine in italijansko-slovenskih odnosov. Mnogi med njimi so tudi sodelovali v skupni komisiji, ki je leta 2000 izdala dokument, poročilo slovensko-italijanske zgodovinske kulturne komisije. Torej, izhajajoč tudi iz tega akta so potem predlagali to spremembo.  Torej, če ponovim, in s tem zaključim, pobuda je prišla s strani ljudi, utemeljena s strani znanih, poznanih in priznanih zgodovinarjev ter potrjena s strani politike. Hvala, gospod predsednik.
Hvala za dodatna pojasnila.  Izvolite, gospod.
Spoštovani, hvala za besedo. Slovenija danes s svojim ozemljem in kulturo je neposredni rezultat dela, žrtev, upora, partizanskega gibanja oziroma NOB. Partizani ter celotno osvobodilno gibanje se ni borilo samo za ozemlje in izgon okupatorja, ampak predvsem za boljšo, drugačno in svobodno družbo.  Pa bi se navezal še na gospoda Zmaga Jelinčiča Plemenitega glede izjav zgodovinskih dejstev. Leta 1944 je izraz priključitev Primorske izžareval odločnost partizanskih zahtev do zaveznikov in je bil in tudi je pravno močnejši kot vrnitev.  Hvala.
Hvala lepa za razpravo Boštjanu Koražiji.   (nadaljevanje) K besedi se je javil Franci Kepa. Izvolite.
Hvala za besedo predsednik. Kakor je bilo že rečeno, ne vem, kakšen je bil namen te pobude, so pa te zadeve zelo, zelo občutljive in jih ni tako jemati na ad hoc na enem odboru in potlej, da jih na Državnem zboru, kakor je bilo že rečeno predhodnica in predhodnik Jelinčič, da so te zadeve zelo občutljive in že samo ena beseda priključitev in pripojitev in to so zadeve, ki so zelo občutljive in se ni za igrati s tem. In jaz mislim, da ta pobuda ni dobra in jo je potrebno zavrniti. V preteklosti so bile zgrešene mnoge zadeve, ne samo tukaj, hvala bogu, da smo dobili to nazaj, Primorsko, ampak to je bilo res, tako kot je rekla kolegica. To je bilo vrnjeno, to ni bilo… to je bilo zmeraj naše, pa še kaj drugega je bilo naše. Tudi velik del prebivalcev oziroma Istra se ni nikoli delila, zmeraj so… še zdaj pravijo Istrani, da so Istrani. Če so hrvaški, italijanski ali slovenski, večina tudi obvladajo še zmeraj, vsaj starejši vse tri jezike, imajo pa še svoje narečje. Tudi v Reki, v zgodovino sem 1912 od Grafenauerja bral knjigo, je bilo tega leta več Slovencev kot Hrvatov v Reki, največ je bilo Italijanov, pa je zdaj kakor je. Zgodovina je šla naprej. Tudi kakšen del, ki je zdaj pod Italijo, bi lahko bil še slovenski, pa čeprav smo se hvalili, da smo zavzeli, da so partizani zavzeli Trst, pa ne vem kaj, pa Gorica bi mogoče lahko bila še kaj slovenska, pa nismo. So bile pač narejene velike napake. kot se hvalimo ne vem s kom, pa smo na koncu zgubili veliko ozemlja po nepotrebnem.  In take zadeve jaz ne podpiram in treba biti zelo previden s takimi predlogi in jo odločno zavračam. Hvala.
Hvala lepa. Izvolite, Franc Rosec, beseda je vaša. Pardon, pardon. Izvolite.
Hvala lepa za besedo predsednik. Ni problema, se bomo vse zmenili. Jaz sem kar podrobno poslušal razprave, tako prej gospoda Jelinčiča, kot Evo Irgl, pa obrazložitev gospoda Nemca in tako naprej. Mene malo skrbi oziroma žalosti, da nismo našli bi rekel bolj, več konsenza oziroma skupnega jezika pri tako občutljivi temi kot je v razpravi na današnjem odboru. Zdaj, nekateri poslanci razmišljajo tako, drugi razmišljajo po svoje. Jaz mislim, da je tukaj interpretacija posameznika oziroma neko razmišljanje, nima takšne teže kot to, da bi se skupaj usedli vsi in o tem tudi zelo resno in poglobljeno tudi pogovorili in da bi bil ta konsenz dosežen tako med poslanci, kot tudi med samimi ljudmi, se pravi Primorci, ki jih ta zadeva najbolj se dotika zdaj. In nekako težko poslušam, da popolnoma nasprotna mnenja, stvar je pa verjetno… govorimo pa o isti zadevi. Tako da jaz res pogrešam tukaj malo več tega konsenza oziroma tega, da bi se preden gremo s tako zadevo v obravnavo oziroma v odločanje, da bi se o tem malce širše pogovorili, predvsem pa nisem slišal nič komentarja na razpravo poslanke kolegice Irglove, ki je omenila, da se takšne tovrstne zadeve predvsem izpostavijo nekako pred volitvami. Zdaj, mislim, da se to tako nekako ne mudi, da bi mogli nekaj na hitro se odločat, pa ti termini priključitev in vrnitev, mislim, da tukaj še tudi nismo čisto vsi skupaj na jasnem oziroma dorekli, kaj konkretno kaj pomeni. Nekako že vemo, kaj pomeni priključitev in vrnitev, ampak kaj pa pomeni pri tovrstni zadevi, pa mislim, da nismo čisto prišli do konca in pogrešam to no, da bi bili bolj usklajeni, da bi mogoče nekako tudi presegli te delitve, ki se pogosto začnejo pojavljat, ko se omenjajo besede vojna, priključitev, vrnitev, Italija, partizani, Italijani in tako naprej. Mislim, da tukaj hitro pride do nekih takih razkorakov, da nekako ne najdemo potem več nekega skupnega jezika oziroma neke, ideja, če se pojavi, da dobimo nek širši konsenz in se potem nekako skupaj odločimo o eni pravi, mogoče neki sredinski zadevi, ki bi bila sprejemljiva tako za ene, kot za druge. Se mi zdi da, v kolikor ne bo ta zadeva sprejeta pri večini ljudi, predvsem seveda s Primorske, prav tako pa nas gledajo tudi vse Slovenke in Slovenci, če ne bo ta zadeva sprejemljiva za večino, bo še dolgo, veliko debat in prilivanja olja na ogenj in nekako, spet ne bomo nič, bi rekel, nekaj konkretnega, nekaj pametnega, nekaj v korist vseh naredil. Tako da, moram reči, da se zelo strinjam z razpravo kolegice Irglove, ki je zelo podrobno, na široko, pregledno, s srcem, z občutkom in pa pripadnostjo primorski zemlji, tudi razpravljala in se ji popolnoma pridružujem pri njeni razpravi. Prav tako seveda pa tudi poslušam in seveda spoštujem vse poslanke in poslance, ampak saj, kot rečeno, malo več konsenza oziroma neke skupne niti bi pa le lahko našli, predno pride do tako pomembnega odločanja. Toliko iz moje strani za enkrat, hvala lepa.
Hvala Borisu Doblekarju za njegov prispevek k debati. Ima še kdo? Izvolite predlagatelj.
Hvala lepa. Jaz bi rad samo odgovoril na kratko, kolegu Doblekarju – saj, vse to smo naredili. Ali veste, jaz sem skušal predstavit tudi kronološko, kako je ta razprava potekala, začenši z 10-letno razpravo, tudi vsebinsko, predvsem vsebinsko, s strani zgodovinarjev. Seveda se je v prejšnjem mandatu našla ta volja, ki je dobila 63 podpisov. V temu mandatu je podpisov oddalo 38 poslank in poslancev, različnih poslanskih skupin in različne geografske pripadnosti, če smem tako reči – torej ne samo primorski poslanci. Veste, kot poslanci, da za vložitev zakona je potreben samo en poslanski podpis. Torej, mi smo, v kolikor ne bi bilo s strani politikov, se opravičujem, zgodovinarjev, enotnega mnenja, da je pravilnejša dikcija priključitev, verjemite mi, da se tega ne bi lotili, gotovo ne. Pustili bi ljudsko izročilo in ljudskemu izročilu bi dali prostor brez zgodovinske utemeljitve. Ampak mi imamo zgodovinsko utemeljitev in o tem moramo biti ponosni, Slovenci, ne glede na to, da če se sami sebe ne spoštujemo, nas tudi sosed ali pa prijatelj ne bo spoštoval. Torej izhajali smo iz tega dejstva. Mi z Republiko Italijo gojimo prijateljske odnose. Želel bi si, da bodo tudi Italijani v bodoče, gojili prijateljske odnose. Jaz sem izjemno bil zadovoljen z nekaj desetletnim napredovanjem v odnosih. Žal sem razočaran zaradi ekscesov posameznih politikov v Italiji, ampak še zmeraj verjamem, da je edina prihodnost, skupna evropska prihodnost in mi, ki živimo ob meji, se tega še kako zavedamo. Torej, vse kar počnemo, je v evropskem duhu, v duhu prijateljstva, če pa mi se zavedamo lastne zgodovine in jo postavimo v pravi kontekst, ne da bi komurkoli kaj jemali ali pa koga žalili, potem bomo tudi v prihodnje sami s seboj in posledično tudi sami z drugimi, lažje živeli. Hvala.
Hvala lepa. Dajem besedo Aljažu Kovačiču.
Hvala za besedo, gospod predsednik.   (nadaljevanje) Danes, ko poslušam te razprave se mi nekako zdi, da sem se mogoče vrnil par let nazaj in sedim v predavalnici fakultete, ker sem pač študiral zgodovino. Zdaj, ko sem šel v politiko je ena izmed mojih temeljnih načel, ki sem rekel, da se jih bom držal je ta, da sem politik mlade generacije in da se ne bom ukvarjal z zgodovino in da kot zgodovinar nikoli tega tudi ne bom zlorabljal in o temah, ki ne sodijo v parlament, o njih govoril v hramu demokracije. Tako da tudi danes se ne bom spuščal na znanstveno področje. Bi pa povedal, da je zgodovina zelo pomembna, ampak gledati moramo naprej. Spoštovati moramo zgodovino, ampak tvorno oblikovati prihodnost. Kar želim povedati je naslednje, meni osebno imam lahko neko prepričanje, ampak mogoče to moje osebno prepričanje ni enako neki stroki, nekemu strokovnemu prepričanju in želim si, da se na temah, o katerih smo Slovenci na podeželju, v realnem svetu, že dolgo se več ne pogovarjamo, si želim, da se tudi politika o teh temah ne bi pogovarjala in jih ne bi zlorabljala. In še enkrat, te teme, ali je to priključitev ali vrnitev, to so strokovna vprašanja, s katerimi se morajo ukvarjati strokovnjaki, politiki pa se moramo odločiti na teh strokovnih publikacijah, ki jih dobimo, kaj je pravilno. Tako da še enkrat apeliram na vse, da kot človek, ki je star pod 30 let, začnemo spoštovati zgodovino, nam služi kot nek temelj za prihodnost, ampak gledati moramo naprej in se ukvarjati z zadevami, da se bomo imeli dejansko vsi boljše in boljše živeli. Hvala.
Hvala lepa za prispevek. Se je še kdo priglasil k besedi, razen mene? Jaz sem se še priglasil. Aha, izvoli kolega Koprivc.
Ja, hvala lepa za besedo predsednik. Meni je žal, da desnica to vprašanje spet skuša politizirati. kot je bilo že večkrat povedano danes, so zadeve zelo jasne. Dejstvo je, da je prišla pobuda s strani Primork in Primorcev. Drugo dejstvo je, da so ugledni, najuglednejši zgodovinarji v Sloveniji pritrdili, da je pravi izraz, ki izhaja iz zgodovinskih dejstev, priključitev slovenskega Primorja k svobodni Sloveniji. Želel bi tudi jaz morda nekoliko na čustva zaigrati, kot to dela gospa Irgl. Tudi sam imam primorske korenine. Moj nono je osvobajal Primorsko v partizanih v 9. korpusu in na vsak način ne vidim smisla, da iz te zgodbe delamo neko delitev oziroma politično delitev naših državljank in državljanov. Dejstvo je, da ima partizanski boj zelo velik pomen za celotno Slovenijo. Da partizani niso zgolj nacionalno pač združevali Slovenijo, ampak so se borili za nekaj več, za neke vrednote, ki so pomembne, kako zelo pomembne še danes v skupni združeni Evropi. In zato lepo prosim, da se nehamo sprenevedati. Dejstvo je, da morajo imeti tukaj zadnjo besedo Primorke in Primorci in kot je bilo že večkrat povedano, so Primorci zelo jasno povedali, kakšna dikcija se jim zdi pravilna in prava.  Tako da jaz res lepo prosim, da s to debato počasi zaključimo, ker se je na nek način že izrodila. Da podpremo ta predlog primorskih poslank in poslancev. Pa še ena pomembna zadeva je, ki ni bila izpostavljena. Konec koncev je Primorska tako domovina Slovencev, kot tudi Italijanov in iz tega vidika je absolutno… ja, gospa Irgl, lahko se smejite, ampak jaz sem pa ponosen na to, da smo po vojni uspeli vzpostaviti neko sožitje med dvema narodoma, ki skupaj skozi zgodovino živijo na tem območju.  (nadaljevanje) In ponosen sem, da so padle z vstopom v Evropsko unijo tudi dejanske meje. Žal, v glavah nekaterih politikov te meje še vedno stojijo. Strašljive izjave predsednika Evropskega parlamenta Tajanija, ki je odkrito izražal ozemeljske težnje po delu Istre, ki je danes slovenska, hrvaška, po Dalmaciji, govorijo o tem, da očitno fašizma še ni konec. Grozljivo pa je, da ste bili vi edina stranka v slovenskem parlamentu oziroma vaš predsednik, ki se takšnim izjavam ni zoperstavil oziroma jih je skušal razumeti. To je strašno. Tako res lepo prosim, da nehamo zlorabljati. Hvala lepa.
Hvala za razpravo. Za mano, ki sem se prej priglasil k besedi, dobi besedo Doblekar.  Glejte, ta zakon je prišel pred naš odbor, ki smo za delo, družino, socialne zadeve in invalide, zato ker prazniki spadajo pod nas; gre za praznik, ki ni dela prost, ampak spada pod naš odbor. Opažam, da je debata šla zopet v tisto smer, kjer se zmeraj spopadamo na neki delitvi, čeprav razlik ni nekih velikih, bistvenih, ampak nabiramo si v takih razpravah očitno politične točke in segamo 70, 80 let nazaj, kaj se je dogajalo med Slovenci, pa da ne posegamo še kakih sto ali pa še več let nazaj, ko se je začel ta spor med nekimi liberalci pa klerikalci in tako naprej, ki ima že davno zgodovino, in stalno to ponavljamo in poudarjamo.  Sam bi želel pri tem zakonu poudariti, kar sam vidim, torej, gre za vrnitev matični domovini ali pa priključitev. Gre za neko terminološko razliko, ampak to pojmovanje ni nek precedens za nič kaj tako strašnega in velikega, vsaj jaz tega tako ne vidim, ima neke zgodovinske osnove. Ne smemo pozabiti tudi, ko znamo na veliko zlivati gnojnico po naši domovini, po naših prednikih, po očetih in materah - jaz sem ponosen na našo zgodovino, na naše kulturno izročilo in tudi na, bom rekel, solidno gospodarsko osnovo, ki smo jo prevzeli od naših očetov in mater. In mi zdaj zaradi političnih zadev čez to preteklost zlivamo gnojnico. Moj oče je tudi osvobajal Trst, mamine sestre, sorodniki. Mama je bila še premlada, ni bila zaprta v Renčah, ampak vsi ostali sorodniki so bili zaprti v Italiji. Tako da vemo, kako težko je to in kako pomembno je praznovati ta praznik, pa naj bo vrnitev ali priključitev Primorske nazaj k matični domovini. In bodimo ponosni na to in bodimo ponosni tudi na OF, ki je bila mednarodno priznana, partizani, ki so osvobajali, ki so naredili za to samostojno Slovenijo veliko. Nekateri drugi pač raje potegnejo poleg Tajanija pa Salvinija, pa te njegove izjave, na drugi strani se pa razglašajo za velike domoljube. Jaz sem domoljub in ne dopuščam - težko mi je poslušati, ne, da ne dopuščam, moram dopustiti, se opravičujem -, da nekdo zliva gnojnico po mojih starših in po mojih starih starših in govori, da so bile prve svobodne volitve šele v Sloveniji. So bile v Jugoslaviji, to je dejstvo, in to dvakrat prve, ob koncu prejšnje domovine so bile, še v starem sistemu dovoljene prve, in po drugi svetovni vojni so bile še prej svobodne volitve, ki so bile večstrankarske po mednarodnim vodstvom, tega ne smemo pozabiti, in 90 % je glasovalo »za« OF. To včasih pozabljamo in polivamo to zadevo. Dajte, težko poslušam. Je pa res, da je v današnji razpravi potegnjena neka distinkcija med vrnitvijo pa priključitvijo,   (nadaljevanje) čeprav je priključitev očitno, po zgodovinarjih, bolj pravi pojem. Izvolite. V bistvu bi tudi jaz rad, ko zdaj predajam kolegu Doblekarju besedo, da iščemo konsenz, prosim vas lepo, ne bodimo otročji. Izvolite.
Hvala lepa za besedo, predsednik. Lepo ste povedali, podpiram tudi vašo razpravo. Lepo, da ste pozvali vse, da se išče konsenz. Tudi jaz sem o tem govoril. Jaz nisem govoril o NOB, o ne vem kakšnih vojnah, partizanih in tem, kar sem slišal tukaj, ker se mi zdi, da je popolnoma trošenje energije, kajti govorimo zgolj o tem prazniku, o priključitvi oziroma vrnitvi. Tako da iz mojih ust niste slišali opisovanja, kako so te vojne potekale, pa kdo kaj zdaj o čem komentira.  Jaz bi mogoče samo še vprašal… Sicer sem prebral ogromno, ogromno imaš na internetu, samo napišeš »vrnitev«, »priključitev«. Tam so različni članki, različni forumi, različne razprave o tem, in mislim, da je tu še veliko, veliko prostora in veliko možnosti, da bi se o tem pogovarjali in dejansko prišli do nekega skupnega zaključka, ki bi bil bolj ali manj sprejemljiv za vse.  Slišal sem, da so Primorci tako rekli oziroma Primorci to želijo, tako zahtevajo. Seveda, jaz pri tem nimam nič proti, hvala bogu, da se kje kakšna iniciativa najde, da kaj zahteva, da kaj prosi. Mi smo pa zato tukaj, da prisluhnemo in tudi pomagamo; to je bistveno, kar se meni zdi, vse ostalo je drugotnega pomena, da tu zdaj razpravljamo o nekih vojnah in tako naprej. In tu me zanima sledeče: Kateri so bili oziroma koliko je bilo teh Primorcev, na kakšen način ste identificirali to zahtevo oziroma željo po spremembi imena; ali je bil opravljen kakšen referendum o tem oziroma neka širša razprava; na kakšen način, koliko je teh Primorcev bilo in na koga, konkretno, so se vse obrnili. No, da bi si malce bolj odprl oči, bi res prosil malo bolj podrobno tudi to. Seveda me tudi zanima, ko pravite, da so zgodovinarji tako strokovno utemeljili, na osnovi njihovega znanja, izkušenj, zgodovinskih dejstev in tako naprej, kar je seveda tudi prav, me zanima, kateri zgodovinarji. Ali mogoče poznate še katerega zgodovinarja, ki je pa mogoče to zadevo kako drugače tolmačil, in kakšno imate mnenje na razlago katerega drugega zgodovinarja, ki je pač dal neko ločeno mnenje na razlago večine zgodovinarjev, kot ste vi povedali, da so to zadevo premlevali in tako tudi ocenili.  Se pravi, zanima me, koliko Primorcev, na kakšen način, ali je bil to referendum ali je bilo to neko širše povpraševanje opravljeno. Koliko procentov Primorcev se strinja s tem, da se spremeni ime, in kateri zgodovinarji ter na kakšen način ste prišli do teh zgodovinarjev oziroma ostali zgodovinarji, ki pa niso istega mnenja. Tu bi prosil še malo pojasnila, no, da bi se potem lažje odločil. Bom se pa odločil zgolj, se pravi, glede na vaš predlog, gospod Nemec, in pa predvsem na zelo dobro razpravo poslanke Irglove, ki ima pač svoje mnenje. Vsekakor sem pa preslišal in me tudi ne zanimajo nobene tiste razprave o partizanskih igricah in vojnah in ne vem kaj vse, mislim, da to ne sodi na ta odbor pri tem vprašanju.  Hvala lepa.
Predlagatelj ima besedo. Izvolite, gospod Nemec.
Hvala lepa, predsednik.  Rad bi odgovoril na ta postavljena vprašanja s strani kolega. Leta 2005, ko je bil sprejet ta zakon, ki, kot je bilo rečeno, je dela prost dan, sta bila sprejeta še dva druga, torej prekmurski pa Rudolfa Maistra ter seveda primorski zakon V tistem obdobju, v tistem mandatu je potekala razprava, ko se tiče primorskega zakona predvsem v smeri kateri datum bi bil najbolj primeren za to, da bi se obeležilo to slovesnost. Potem, ko je bil najden konsenz glede datuma in v bistvu je razprava v Državnem zboru pretežno potekala o tem kateri je primernejši datum, se je zato, da se je potem potrdilo ta zakon, se politika ni ukvarjala s pravo dikcijo. Nemudoma, kljub že večkrat rečeno iz moje strani, hvaležnosti, da imamo ta zakon, govorim v imenu verjetno vseh Primorcev, najverjetneje, so se potem začele razprave o tem katero je pravo poimenovanje tega. Nekateri so govorili, da je vrnitev, drugi priključitev, tretji so govorili, da je združite in cela vrsta različnih interpretacij je bilo predstavljenih. Med Primorci, temu ste lahko priča vsakega 15. septembra, namreč takrat različne primorske občine obeležujejo ta praznik. Vsako peto leto poskrbi za to država, se je ohranilo to ustno izročilo, ki je vselej in povsod prisotno med Primorci, torej priključitev primorske matični domovini. Ljudje, kot že rečeno, posamezniki ob dogodkih, ob proslavah, ob tem dnevu različna društva, organizacije, ustanove ter seveda eminentni posamezniki so opozarjali na potrebo po pravi dikciji in seveda tudi ob vsebinski razlagi, ki jo imate priloženo na mizi, zakaj je najprimernejša prav ta dikcija, torej priključitev primorske k matični domovini. Kot že rečeno, 24. 1. 2018, torej pred več kot dobrim letom, se je začela razprava tudi v Državnem zboru in seveda, najbolj primerni so bili tisti zgodovinarji, ki so dejansko strokovnjaki in so priznani in jih drugi tudi in jim to priznavajo, da so poznavalci predvsem italijansko-slovenskih odnosov oziroma poznavalci odnosov na zahodni meji. Mnogi so sodelovali, nekateri so bili tudi v Državnem zboru in v razpravi tehtno sodelovali in enotno so se strinjali, vsaj ti, ki so prisotni, jih bom potem še enkrat naštel, da je najprimernejša, ne bom rekel, da je primerna, ampak najprimernejša, ker več je bilo možnosti, da se zakon preimenuje, seveda po ustnem izročilu, ampak ki je zgodovinsko utemeljen, da se spremeni dikcija na priključitev primorske matične domovini še enkrat. V kolikor tega konsenza ne bi bilo in kolikor večinske volje, kajti ne morem govoriti o celotni volji Primorcev, ampak o večinski volji, da se to preimenuje, smo potem tudi začeli te postopke. Torej to nima, kot je želela nakazati kolegica Irgl, nobene veze ne z lanskimi volitvami, kajti postopki so se začeli bistveno prej in ravno volitve so prekinile postopke v Državnem zboru v kolikor lanskih volitev ne bi bilo oziroma ne bi bile tako zgodaj, bi ta zakon že imeli, kajti podpisov je bilo 63 v prejšnjem mandatu, nekoliko več. Ampak tudi danes imamo praktično polovico parlamenta, ki je dalo podpise, to pa ne pomeni, da ne bodo tudi drugi glasovali, ampak to pomeni, da so bili, poslanke in poslanci, pripravljeni dati svoj podpis že pri vložitvi zakona. Torej, dr. Kaja Širok, dr. Branko Marušič, dr. Nevenka Troha, dr. Bojan Godeša, prispevek je tudi dr. Jože Pirjevec poslal ter še nekateri drugi poslanci, ki tistega dne niso bili navzoči, ampak so želeli sodelovati pri temu. To so kvalificirani zgodovinarji, poznavalci tega področja, zato tudi ne želim in ne dovolim si, da bi sam sodil njihovo odločitev oziroma, da bi jaz še naprej razpredal kaj je modrejše, kajti velikokrat prav politiki rečemo, dajmo utemeljevati zgodovino skozi oči in prizmo zgodovinarjev in ravno to smo naredili. Torej ne dovolimo si politiki, da bi bili mi tisti, ki bi sodili njihovo delo njihov pogled na preteklost in še enkrat naj poudarim, da mnogi med njimi so sodelovali tudi pri temu dokumentu, ki je za nas pomemben. Kot sem že prej povedal, poročilo slovensko-italijansko, zgodovinske kulturne komisije, ki je bilo izdano leta 2000. Torej ljudje so želeli sodelovati pri tej razpravi, želijo sodelovati pri tej spremembi. Jaz osebno mislim, da to na noben način ne bo spremenilo odnosa do našega praznika, ko govorim o Primorcih in tudi ostalih Slovencev do tega praznika, kajti praktično vsakega 15. septembra lahko vidimo v ozadju že napise priključitve že od samega leta, ko je začel ta zakon veljati. Torej, že od leta 2005 oziroma 2006, ko se je prvič obeleževalo ta praznik, je po ustnem izročilu se uveljavila priključitev. Torej politika sledi, prvič, volji ljudstva in drugič, strokovnemu mnenju poklicanih zgodovinarjev, ki so poznavalci, največji poznavalci italijansko-slovenskih odnosov in seveda zgodovine teh odnosov.  Hvala lepa.
Hvala lepa za pojasnila. Najprej ima Doblekar, potem pa še gospod Kepa besedo.  Izvolite.
Hvala lepa za besedo še enkrat, verjetno tokrat zadnjič.  Jaz se seveda zahvaljujem za vse odgovore gospoda Nemca, vendar pa moram reči, da nisem čisto popolnoma prepričan, in sicer bi mogoče dal še en podvprašaj, da bi pa res bil popolnoma prepričan, in da bi nekako poskušal kupiti to zadevo. Zdaj seveda, glede na to, da so bile prej tudi neke kritične besede izrečene s strani naše stranke in treba je še enkrat, absolutno povedati in mislim, da je to prav, da se to tudi ve, da je takrat bila Janševa vlada na oblasti, se pravi, leta 2005, ko se je ta praznik tudi uvedel in mislim, da je to pozitivno in mi nimamo negativnega, ne jaz osebno niti nisem zaznal pri svojih kolegih in kolegicah niti nikjer v stranki, da bi bilo kakršnokoli negativno mnenje o tem prazniku. Tako da tukaj mislim, morajo biti stvari jasne in prav je, da Primorci praznujete in skupaj z vami seveda tudi vsi Slovenci, vsi smo seznanjeni s tem praznikom in seveda bolj ali manj ta praznik, jaz mislim, da se tudi po celotni državi spoštuje. Tako, da bi mogoče le dodatno vprašal za pojasnilo. Kako, da se ni ta pobuda oziroma ta predlog uvrstil v razpravo oziroma v Državni zbor takoj po tistem, to se pravi, po 15. septembru, po prazniku, ko je bil ta naboj ravno zaradi tega praznovanja priključitve oziroma do sedaj vrnitve, kar se mi zdi, da je bolj prav, ko je bil takrat največji, da se takrat ni takoj to vložilo? Potem bi vseeno še enkrat rad vprašal, večinska volja Primorcev, jaz razumem, vem kaj to pomeni večinska volja Primorcev, ampak vseeno me zanima, na kakšen način ste ali pa smo, ste prišli do tega, se pravi, da je večinska volja Primorcev, da se ime iz »vrnitev« spremeni v »priključitev«. Na kakšen način, to me res, dejansko me to zelo zanima, pa ne da bi res, da ne boste mislil, da karkoli hočem, ker ponavadi tudi tako razpravljam in dejansko me to zanima, kako ste prišli do te večinske volje Primorcev. Kajti jaz sem res nekega mnenja, da je vedno dobro za vse skupaj, da res dosežemo, preden neko odločitev sprejmemo, da je nek širok konsenz, da je dejansko to tista volja večine. Najboljše bi bilo, za moje pojme, da je to volja vseh, čisto do zadnjega, ampak čisto tako nikoli ne bo. Ampak res, kako ste prišli do te večinske volje.  In pa, če bi mogoče še namenil, ne vem, gospod Nemec, stavek, dva, tole mi čisto ne gre še v glavo, tisto ko ste omenjal ustno izročilo, se pravi, po ustnem izročilu je tako, strokovnjaki so pa potem povedali tako. Jaz moram reči, da na ustno izročilo veliko dam, le nekako gredo stvari iz zgodovine, mnoge po ustnem izročilu in še danes se dobro držijo, seveda je pa tudi prav, da strokovnjaki pokomentirajo ustno izročilo, ampak vseeno bi prosil mogoče stavek, dva, če boste za to ustno izročilo strokovnjake, se pravi, večinska volja Primorcev. In pa zakaj niste takoj po 15. septembru dali tega predloga. Toliko v moji zadnji razpravi. Jaz se že vnaprej zahvaljujem za vsa pojasnila in odgovore. Hvala lepa.
Hvala lepa. Mogoče takoj odgovor predlagatelja.
Hvala lepa, predsednik. Ja, bom odgovoril. Seveda 15. september je praznik priključitve Primorske k matični domovini oziroma bo stopil v veljavo v naslednjem mesecu. S tem poimenovanjem, do sedaj ga poznamo, tako kot ste pravilno povedal kolega Doblekar pod imenom vrnitev, in sicer leta 2005, ja, Janševa vlada je takrat to sprejela, zato sem trikrat omenil, da smo Primorci hvaležni za ta zakon, in ne samo Primorci, tudi Prekmurci in tudi tisti, ki hranimo spomin na Rudolfa Maistra in na njegovo vlogo v slovenski zgodovini.  Zakaj ne takoj po 15. septembru? Zadeva je enostavna. Ravno čustvenim odločitvam se moramo v politiki odločiti in moramo jih, gospa Irgl, ne vem zakaj se mi posmehujete… Jaz skušam biti korekten do vseh. Razumem, da bi lahko tudi vi to, pač ali se z mano strinjate ali ne. Zato, ker smo želeli opraviti temeljito razpravo, vsebinsko, da ne temelji samo na ustnem izročilu. Seveda pobuda je prihajala od ljudi. Ampak to pobudo je bilo potrebno strokovno utemeljiti, zato smo opravili več razprav. Ta ni potekala samo v Državnem zboru od 21. 1. 2018, ampak praktično na Primorskem so mnoge okrogle mize organizirane s strani različnih društev, ne samo Zveze borcev, ampak tudi mnogih drugih. Seveda pri tovrstnih vprašanjih, pri vsakršnem vprašanju ne bomo nikdar dosegli popolnega konsenza. Ampak seveda miritev v procentih koliko Primorcev se s tem strinja ali ne je nemogoče doseči. Potrebno je samo živeti na Primorskem, živeti zgodovino Primorcev in potem vam je jasno, da večina, ne vsi, ampak velika velika večina Primorcev se identificira s priključitvijo Primorske k matični domovini. Še enkrat poudarjam v kolikor, prvič, ne bi prihajala ta pobuda s strani Primorcev in drugič, ta pobuda ne bi bila vsebinsko okrepljena s strani eminentnih zgodovinarjev tudi sam in skupina primorskih poslank in poslancev se ne bi dovolili spreminjati dikcije. Sami menimo in sam menim tudi osebno, da v ničemer se zakon ali pa odnos do zakona ne spreminja, razen v tolikor kolikor ga politika prilagodi volji ljudstva in je zgodovinsko utemeljen. V kolikor ne bi dosegli vseh treh pogojev najverjetneje danes ne bi sedeli tukaj. Naj vam pa omenim, da pri podpisu, sopodpisu tega predloga je prisotnih 38 poslank in poslancev. To ne pomeni, da podpora ni še večja. In naj vam omenim, da v prejšnjem mandatu je samo podpisov oddalo 63 poslank in poslancev. Torej, ustavna večina. Upam, da sem odgovoril na vaša vprašanja. Hvala lepa.
Hvala. Gospod Kepa ima besedo.
Hvala še enkrat za besedo. Jaz ponovno vztrajam, da je ta izraz »vrnitev« veliko bolj pravilna in je bila verjetno že takrat naštudirana kakšna beseda je boljša in pravilnejša kot priključitev. Ker to nam je bilo vrnjeno nazaj, kar je bilo nekoč že naše. Lahko bi bila tudi kakšna druga dežela še, / nerazumljivo/ lahko bilo enako, čeprav zgodovina je svoje naredila. Lahko bi bila tudi Beneška Slovenija vrnjena, ne pa priključena, pa Istra tudi vrnjena, pa del Istre ali pa Trst, ko se zmeraj tako hvalimo, da smo ga zavzeli, pa ne vem kaj, pa Gorica. Ampak ker je bilo je bilo. To je zgodovina. Priključitev bi bilo mogoče pa kakšno drugo ozemlje za tem, kar sem sedajle povedal. To, kar je bilo pa naše vrnjeno, Beneška Slovenija izgubljena, in ta izraz je bil verjetno tudi takrat že naštudiran, ampak ker je je. Zgodovine se ne da spreminjati. Kar smo izgubili, dobili mogoče na terenu, smo izgubili potem, ker nismo imeli dobrih politikov, nismo imeli dobrih pravnikov, kot je bilo že rečeno in zgodovine se ne da spreminjati. So pa te terminologije bile verjetno že takrat, 2005 in že prej verjetno, naštudirane in ta izraz »vrnitev« je mislim, da veliko bolj pravilen kot »priključitev«. Hvala.
Besedo ima Mojca Žnidarič.
Hvala za besedo. Sedaj, ko danes to poslušam bi želela pojasniti to, zakaj sem sama dala ta podpis. Zato, ker so ga dali vsi moji kolegi s Primorske. Ker se je o tem govorilo in usklajevalo več kot eno leto, ker je, kot je gospod Nemec povedal, kateri zgodovinarji so pri tem sodelovali. Se pa sedaj sprašujem, se mi zdi, da je dilema sedaj o tem kdo ima večjo težo, ali zgodovinarji ali slavisti. Ker če mogoče pogledamo v slovar slovenskega knjižnega jezika je verjetno res razlika med vrnitvijo in priključitvijo. Ampak če se pogleda pa cel naslov tega zakona oziroma tega praznika, ki pa je sedaj »vrnitev Primorske k matični domovini«, potem bi pa bila »priključitev Primorske k matični domovini«, torej še vedno vemo kam, k matični domovini torej. Potem več dejansko ni nobene spremembe. In če se je ta priključitev, če pogledaš, poguglaš ali kakorkoli članke za nazaj se je čisto vedno v vseh prispevkih, zgodovinskih in vseh, karkoli se je dogajalo v zadnjih letih na Primorskem za vse dogodke se je uporabljala ta beseda »priključitev«. Po moje sedaj je pač logično, da se uporablja ta beseda nazaj, kot se je v vsej zgodovini uporabljala. Ampak res se mi zdi, da se sedaj prerekamo o tem kdo ima bolj prav, ali slavisti ali pri tem zgodovinarji. Ne vem, če so tudi pri imenih ostalih praznikov potem sodelovali slavisti. Meni se zdi res pomembno, da so ta praznik naši primorski Slovenci dobili, torej da obstaja, da jim je bil priznan. Ne vidim pa res nobenega smisla, da bi se sedaj najbolj prerekali o tej eni besedi. In če so zgodovinarji to pripravili, če se je to toliko časa usklajevalo, jaz nimam pomislekov. Podpis sem takrat oddala in dejansko sedaj tudi za tem stojim, kljub temu, kar ste sedaj v tej besedi vrnitev, priključitev toliko časa razpravljali. Ampak mislim, da ima vseeno zgodovina tukaj prednost pred slavistiko. Hvala.
Hvala lepa za razpravo. Še kdo? Eva Irgl, imate besedo.
Najlepša hvala za besedo. Jaz sem zelo pozorno poslušala vse razprave, ki so bile do sedaj. Verjetno se vsaj v eni zadevi se bomo strinjali tudi s predlagateljem, da je ta razprava danes pokazala, da gre za zelo občutljivo temo, vsebino, ki vnaša v ta prostor tudi neke čustvene presoje nedvomno. Ampak zato je pa potrebno, sploh če želimo, da smo povezani tudi kot narod, da izpeljemo takšne zaključke potem, ki ne postavljajo kakršnihkoli dvomov v zvezi s konkretnim tem vprašanjem. Sedaj pa vidimo, da zadeve niso tako jasne, kot bi si morda želeli.  Jaz sem govorila tudi z obema poslanskima kolegoma iz naše poslanske skupine, ki ta Primorca, vodjo poslanske skupine gospodom Krivcem in gospodom Černačem. Oba sta mi povedala, da sta tudi se pogovarjala po terenu s Primorci, z ljudmi s katerimi živita, dihata z njimi. Moram reči, da tem ljudem povsem ustreza beseda »vrnitev« Primorske k matični domovini. Že prej sem povedala tudi zakaj. Tudi sicer če pogledamo gre za termin, ki izraža neko domoljubnost, ki je zelo pomembna in kaže nek odnos do neke skupne preteklosti, do skupne domovine države. Jaz mislim, da je problem nekje drugje. Mislim, da danes smo tukaj zato, da si lahko te stvari povemo. Da tukaj ne gre za neko razpravo na nivoju »rekla kazala«, ali pa da želi kdo komu kaj slabega. In mislim, da tudi predlagatelj bi želel, upam da, iti v tem smeri, čeprav na trenutke to ni bilo tako vidno. Ampak vendarle mislim, da gre za preveč pomembno stvar in občutljivo zadevo, da bi jo razrešili tako zlahka oziroma se tukaj kar naenkrat za neko stvar odločili. Jaz mislim, da je problem drugje. Leta 2005 je Janševa vlada dejansko predlagala, da praznik Primorcev postane uradni dan. In mi smo bili tega izjemno veseli. Zaradi tega, ker do takrat, čeprav so bile, to pa moramo priznati, same leve vlade, ni bilo nikakršne želje po temi napora, da bi se   (nadaljevanje) šlo v tej smeri, ampak Janševa vlada je pa to naredila leta 2005, se pravi praktično takoj po prevzemu oblasti. Zato, ker je bilo to pomembno, ker je to pomembno za slovenski narod in za Primorce, ker Primorci se zavedamo, kaj zgodovina Primorcev za nas tudi pomeni. In to rej Janševa vlada je bila tista, ki je ta praznik uzakonila, če tako rečem, predlagala, potem pa ga je Državni zbor potrdil. In tukaj mislim, da je bistvo problema. Da ste se nekateri šele po tem zbudili in ugotovili, da je to naredila Janševa vlada in da je tukaj nastal problem in zato je seveda sedaj potrebno iti v različne interpretacije, čeprav so se leta 2005 vsi strinjali, po večini, po večini, ker ni bilo nikakršnih pripomb, da se ohrani vrnitev Primorske k matični domovini in se takšno stvar tudi uzakoni. In 15. september, da je postal praznik, sem že prej povedala zakaj, je bilo tudi usklajeno s stroko, z zgodovinsko stroko in to je bilo potem tudi potrjeno in zagotovo je bila takrat tudi zgodovinska stroka povprašana, kaj je najbolj primerna terminologija za izražanje nekega praznovanja praznika. In zato se je takrat odločilo, da se uporabi termin »vrnitev Primorske k matični domovini« in ne združitev ali pa priključitev.  Zdaj prej je bilo omenjeno, tukaj sem se počutila izzvano, čeprav ne želim zahajati v neke take razprave, ampak vendarle. Omenjen je bil gospod Tajani in bom rekla, gospod predlagatelj, jaz besede gospoda Tajanija obsojam v celoti. In če bi pozorno poslušali, bi videli, da so tudi naši evropski poslanci ostro zahtevali dvakrat opravičilo gospoda Tajanija. To je dejstvo in tu ni nobene dileme. Ampak problem je pa drugje. Jaz s tem, ko vztrajam pri tem, da je potrebno ohraniti termin »vrnitev Primorske k matični domovini« še bolj poudarjam, kako neprimerne in obsojanja vredne so bile besede gospoda Tajanina. Vi pa ravnate ravno obratno. Vi s tem uzakonjate Tajanijeve besede. Tukaj mislim, da je potrebno neke stvari jasno razdelati.  Skratka, jaz želim, da je danes ta razprava namenjena temu, da najdemo nek skupen jezik in zdaj bom pa povedala zakaj se mi zdi to še bolj pomembno, zato ker ravno Primorci smo najbolj vitalno vedno dokazovali, kako pomembno je, da se ohranja slovenstvo in da si med tem skupaj povezan, ko ohranjaš slovenstvo, zaradi lastne identitete, zaradi veste, kaj vse se je dogajalo na Primorskem. Skratka, tukaj gre za takšne stvari, ki jih je potrebno zelo pretehtati. Jaz ne dvomim v to, da so strokovni krogi in zgodovinarji, ki utemeljujejo, da je mogoče najboljša možna rešitev priključitev, so pa tudi zgodovinarji iz strokovnih krogov, ki tudi utemeljujejo in so takrat leta 2005 za to se tako tudi odločili, da se uporabi besedo »vrnitev Primorske k matični domovini«. In tukaj moram reči, da se strinjam z gospodom Kovačičem v začetku in sem vesela, da je mlad, mlajši poslanec povedal svoje stališče tukaj. Jaz sem prej izzvala, ker sem vedela, da je po profesiji zgodovinar, ravno zaradi tega se mi je zdelo, da mogoče lahko kaj več reče o tem. In sem vesela, res sem vesela zato, ker to kaže na to, da nam je mar – pustimo zdaj kakšne so interpretacije in kaže tudi na to, kako pomembno je, da ob takšnih stvareh najdemo nek skupen jezik, ampak žal tisti del omizja se je zdaj odločil, da bo to tako in nič drugače. Ampak potrebno je vedeti, še enkrat, vrneš se domov, zato ker si tam že bil,   (nadaljevanje) potem pa si bil nasilno prevzet, če tako rečem, ampak potem se vrneš, vrneš se domov. Jaz razumem, da nekatere stvari zagotovo lahko so utemeljene na nekih dokumentih, ampak, če izhajamo samo iz dokumenta iz Plenuma OF, kot sem prej povedala 16. septembra leta 1043, potem je pa to seveda manjši problem, ker vemo, da to nima nekih takšnih mednarodnih pravnih podlag. In zato jaz na to opozarjam, ne pa zaradi tega, ker bi želela, da se danes tukaj stvari delijo. Konec koncev pa poglejte, če kdo deli, potem je to na tisti strani ne na naši, zaradi tega, ker mi tega nismo vložili sedaj v Državni zbor. Zato, ker smatramo, da smo Primorci lahko v sožitju živeli takrat, ko je praznik postal vrnitev Primorske k matični domovini in jaz nisem nikogar slišala, da bi govoril, da je to nesprejemljivo in da se niso poistovetili s to besedo. jaz mislim, da je to izjemno lepa beseda in bi taka morala tudi ostati in mislim, da je to danes namen te razprave, izključno ta namen. Jaz drugega namena ne vidim oziroma moral bi biti to ta namen, tako.  Zdaj, zakaj se ni vložilo to že septembra. Mislim, zdaj lahko rečemo karkoli, ampak lahko se bi, lahko se bi oktobra, novembra, ampak se ni. Se je aprila oziroma marca. Ne bom špekulirala zakaj, saj tisti, ki veste zakaj ste to vložili sedaj, najbolj veste in ste najbolj iskreni do sebe in ko si iskren do sebe, najbolj veš kaj stoji za tem in to je to. Jaz se ne bom spuščala v to, ker se mi zdi, da ni pošteno, da bi to presojala na takšen način in da bi govorila, da je šlo tukaj za neke politične računice ali pa ne vem, nabiranje nekih glasov. To se mi zdi, da bi bilo nepošteno v tem trenutku, ampak je pa treba ločiti. Mi smo prejšnji teden obravnavali resolucijo Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmih v Državnem zboru. Zakaj smo mi to vložili? Zaradi tega, ker tukaj gre za čisto osnove evropske vrednote in civilizacijske norme in bi bilo prav, da bi Državni zbor s sklepom potrdil, da jih spoštuje. Tukaj gre pa za neko drugo vprašanje, ki je pa tako vitalnega pomena za Primorce in tako občutljivo, da bi si pa morali mogoče vzeti še kakšen dan več in stvari premisliti. Jaz nič ne rečem in verjamem, da so posamezniki, ki se s tem strinjajo, podpirajo, to sploh ni vprašanje, ampak seveda je pa toliko ljudi tudi na drugi strani, Primorcev, tudi sama sem Primorka, ki pa smo se zelo močno poistovetili s pojmom vrnitve Primorske k matični domovini, zato ker smatramo to za naš dom in zato, ker smatramo, da je bil to od nekdaj naš dom in da smo se zato vanj tudi vrnili. Hvala.
Hvala za razpravo. Med nami pozdravljam Igorja Zorčiča, ki je namesto Janje Sluge med nami. Če ni, bi potem to razpravo počasi… Izvolite gospod Nemec.
Hvala lepa gospod presednik. Kot predstavnik predlagatelja bi samo želel se zahvaliti za konstruktivno razpravo. Jaz razumem, da se potem, ko je bila izražena volja večine Slovencev in s strinjanjem pomembnih zgodovinarjev, tudi parlament odloča o relativno majhni spremembi, ki ne bo v ničemer spremenila naših odnosov in odnosov do praznika. Namreč povprečnega Primorca vprašate, kaj praznujejo, vam bo kot iz topa izstrelil, da praznujemo priključitev primorske k matični domovini in tako bomo tudi formalizirali.  Jaz sem vseeno, pa bom s tem tudi zaključil, razumem tudi poglede gospe Eve Irgl in njene stranke, da ima nekoliko različen pogled na to, tako kot imamo različne poglede v odnosu do izrečenih besed v Bazovici in cela vrsta drugih. Ne govorim o vas, gospa Irgl, twitti vašega predsednika in gospoda Grimsa so jasni, tako da, razumem da kot Primorska pa morate toliko soditi, ker to smo storili praktično vsi Primorci in širše.  Torej se zahvaljujem za konstruktivno razpravo in želel bi si, da bomo v prihodnjem letu, torej, letošnjega leta, se opravičujem, v Ajdovščini praznovali tudi uradno preprečitev primorske k matični domovini.  Hvala lepa.
Hvala lepa.  Zaključujem razpravo in predlagam 15 minutno prekinitev in potem nadaljujemo z glasovanjem.
Nadaljujemo prekinjeno sejo odbora. Med nami pozdravljam Aleksandra Reberška, ki je namesto Ive Dimic.  In prehajamo na glasovanje o obeh členih skupaj. Glasujemo. / oglašanje iz ozadja/ Jaz sem že dal na glasovanje. Imamo prijaznega predsednika, bi rekel. Pozdravljam Alenko… / oglašanje iz ozadja/ …Alenko med nami, ki je prišla namesto Jožefa Lenarta. Zdaj pa res, štartamo z glasovanjem. Glasujemo.  Kdo je za? (12 članov.) Kdo je proti? (5 članov.)  Ugotavljam, da sta oba člena sprejeta.  Ker k predlogu zakona ni bilo sprejetih amandmajev, bo odbor pripravil priporočilo v katerem bo Državnemu zboru predlagal naj predlog zakona sprejme v predloženem besedilu.  S tem zaključujem drugo obravnavo predloga zakona na matičnem delovnem telesu. Določiti moramo še poročevalca. Predlagam, da sem kar jaz. Ima kdo proti? (Ne.)  S tem zaključujem 1. Točko.  In prehajamo na 2. TOČKO DNEVNEGA REDA - RAZNO. Ima kdo pod razno kaj? Če ni, zaključujem 6. sejo Odbora za delo. In zdaj imamo deset minut pavze, ker potem začnemo, torej recimo, ob 11.20, zdaj moram pravo uro povedati, začnemo 17. izredno sejo. Nujno 17. izredno sejo.  Hvala lepa.