Pozdravljeni vsi skupaj na 3. nujni seji Odbora za kulturo in zdaj v imenu predlagatelja je Luka Mesec, ki pa bo moral oditi 15.45 in bo njegovo nalogo prevzel Primož Siter.

Vse članice in člane odbora in vse vabljene prav lepo pozdravljam in pričenjam 3. nujno sejo Odbora za kulturo.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednji člani in članice odbora, to pa so: Felice Žiža, Ljudmila Novak in Bojan Podkrajšek. Na seji kot nadomestni člani in članice odbora s pooblastili pa sodelujejo: poslanka Lidija Ivanuša nadomešča poslanca Zmaga Jelinčiča Plemenitega, potem mag. Andrej Rajh nadomešča Andreja Šušmelja in poslanec Matjaž Nemec, njega pa nadomešča gospod Soniboj Knežak. 1. točka in glavna in edina točka je finančna podhranjenost in ogroženost slovenskega filma, filmske produkcije ter odhajanje filmskih ustvarjalk in ustvarjalcev v tujino. Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov v zvezi z dnevnim redom, je določen takšen dnevni red seje, kot je bil predlagan s sklicem. V petek smo vas tudi vabili na film Ne bom več luzerka, kjer bi kot iztočnico lahko spregovorili o pereči problematiki odhajanja naših mladih filmskih ustvarjalcev v tujino in danes bo predlagatelj spregovoril tudi na to temo.

Zdaj pa smo pri 1. TOČKI DNEVNEGA REDA – ZAHTEVA POSLANSKE SKUPINE LEVICA ZA SKLIC NUJNE SEJE ODBORA Z DNE 9. NOVEMBER 2018. Ta je objavljena na spletni strani državnega zbora s sklicem. Še mikrofon mi je začel delati, to je zelo dobro. Upam, da je prvi del tudi posnet zaradi magnetograma. K tej točki dnevnega reda sem vabila – kot je že razvidno iz sklica, predlagatelja zahteve, se pravi poslanca Luko Meseca, potem ministra Dejana Prešička, ministra za kulturo, predstavnike Ministrstva za kulturo, potem gospo Alenko Suhadolnik, generalno direktorico za gospodarsko in javno diplomacijo na Ministrstvu za zunanje zadeve, Evo Štravs Podlogar, državno sekretarko na Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo, potem Marka Naberšnika, predstojnika oddelka za film in televizijo na Akademiji za gledališče, radio, film, televizijo Univerze v Ljubljani, Natašo Bučar, Slovenski filmski center, Nacionalni svet za kulturo, Zvezo društev filmskih ustvarjalcev, režiserja Metoda Pevca, režiserko Špelo Čadež, režiserko Uršo Menart, režiserko Sonjo Prosenc, producenta in režiserja Roka Bička ter igralko Katarino Čas, ki se mi je opravičila, ker je na snemanju v tujini in igralca Sebastijana Cavazzo. Vse vas prav lepo pozdravljam tukaj na seji odbora in zdaj predajam besedo predlagatelju zahteve za sklic nujne seje, Luki Mescu. Prosim.

Hvala Violeta. Lep pozdrav vsem, posebej vabljenim na sejo.

V Levici smo predlagali ta sklic seje o slovenskem filmu in kot je Violeta povedala smo za uvod v to sejo povabili vse poslanke in poslance, člane in članice tega odbora na predvajanje filma Ne bom več luzerka na Ljubljanski filmski festival v petek, da bi kot prikaz, kaj slovenski film zmore.

Film pripoveduje zgodbo o Špeli, 29-letni Ljubljančanki, ki je milenijka. Milenijci so generacija za katero se je v ZDA po krizi izoblikovala kratica »ninja«, ki pomeni »no jobs, no income, no asset«, oziroma v prevodu »brez služb, brez dohodka, brez sredstev«. In Špela je en tak tipičen primer. Kljub univerzitetni izobrazbi ali pa prav zaradi nje kot pripomni njena mama, službe nikakor ne dobi. V poklicih, za katere je izobražena lahko dela le »pro bono«, ob obljubah, da bo nekoč bolje. Zato se preživlja prek izposojene študentske napotnice v nekvalificiranih službah, kot so natakarica, reševalka iz vode in podobno. Življenje ji tako ponuja le dve izbiri: beg v tujino ali pa sprijaznjenje z življenjem luzerke doma. Luzerke, ki ne bo nikoli mogla opravljati poklica za katerega je usposobljena, luzerke, ki ne bo nikoli uresničila svojih pričakovanj do življenja, luzerke, ki nikoli ne bo uresničila svojih potencialov. Njena izbira je beg ali propad. Luzerka je za to na nek način tudi film o slovenskem filmu. Tudi slovenskemu filmu namreč politika že celo desetletje obljublja, da bo nekoč bolje. Leta 2011 je država za filmsko področje predvidela 8, 5 evrov milijonov letno, nacionalni program za kulturo med letoma 2014 in 2017 je predvideval 11 milijonov evrov letno. A proračun za film trenutno dosega v resnici komaj tretjino tega zneska – 4, 5 milijone na letni ravni. To nas ne postavlja samo na rep Evrope, ampak tudi na rep bivših jugoslovanskih republik, za nami sta samo Kosovo in Črna Gora. Medtem ko Slovenija za film namenja 4, 5 milijonov evrov letno, Hrvaška namenja 9, 7 milijona, Makedonija 7, 5 milijonov, Srbija 10, 5 milijonov. Nič boljši oziroma še slabši so proračuni posamičnih filmov. V Sloveniji za film v povprečju namenimo 0, 8 milijona, s tem, da so tukaj tudi evropska sredstva in koprodukcije, v resnici bolj pol milijona. V Bolgariji, kjer so, veste da plače in stroški nižji, namenijo več – 0,9 milijona, na Hrvaškem en milijon, v Italiji dva milijona, na Madžarskem 2, 4 milijona, v Nemčiji pa 6, 1 milijona evrov za posamični film. Ob tem je treba omeniti tudi propadanje filmske dediščine. Medtem ko se ocenjuje, da bi za njeno restavracijo in digitalizacijo rabili 10 milijonov evrov in njena digitalizacija in restavracija je tudi zaveza koalicijske pogodbe trenutne vlade, je Slovenski filmski center v zadnjih letih od ministrstev v ta namen prejel zgolj 39 tisoč evrov.

Kljub podhranjenosti pa slovenski film vseskozi kaže svoje potenciale. V letu 2016 je bilo 25 slovenskih filmov prikazanih na 49 mednarodnih festivalih, prejeli so 17 nagrad. Na domačem slovenskem filmskem festivalu letos, sta strokovno žirijo in gledalce posebej prepričala dva filma, oba proizvoda nove generacije filmskih ustvarjalcev. Prvi je že omenjena Luzerka. Prejela je tri Vesne – za najboljši scenarij, za najboljšo žensko stransko vlogo ter za najboljši celovečerni film in s tem je tudi postala zmagovalka festivala. Urša Menart, ki je danes z nami, režiserka Luzerke je letnik 85` in postala je prva ženska v zgodovini tega festivala, ki je prejela nagrado za najboljši celovečerni film.

Drug film, ki je prepričal na FSF so Posledice. To je prvenec režiserja Darka Štanteta, prejel pa je Vesno za najboljšo režijo, Matej Zemljič in Timoj Šturbej, letnika 95` in 94`, sta prejela Vesni za najboljšo glavno in za najboljšo stransko moško vlogo.

Če se spet vrnem k Luzerki. Tako kot Luzerka, bodo tudi mladi ustvarjalci obsojeni na beg ali propad. Domač filmski trg je majhen, zato so producenti odvisni od javnega, torej proračunskega denarja. Tega pa je tako malo, da lahko Slovenski filmski center podpre le tri celovečerne filme letno in filmski ekipi, ki sta ustvarila Luzerko in Posledice, lahko naslednji projekt pričakujeta šele čez kakih dobrih pet let in glede na to, da so Posledice trenutno že v vseh britanskih kinematografih, pravice zanje pa je odkupil tudi HBO GO, lahko pričakujemo, da filmski ustvarjalci ta čas ne bodo kelnarili, ampak bodo dobili ponudbe tujih produkcijskih hiš. Takšna je bila usoda prejšnje generacije. Rok Biček, režiser legendarnega Razrednega sovražnika, posnetega leta 2013, zdaj dela na Hrvaškem. Sara Kern v Avstraliji, podobno usodo delijo Mitja Okorn, Hana Slak, Olmo Merzu in drugi. Kot je rekla Urša Menart v petek: »je to dobro za njih, a precej manj dobro za državo, saj iz države odhajajo največji filmski talenti.« Niso odšli zaradi previsokih davkov, kot zatrjujejo kakšne stranke v tem parlamentu, ampak ravno obratno – zaradi prenizkih proračunskih sredstev.

Na srečo Luzerka pokaže tudi na rešitev tega problema. Kljub temu, da je brez dohodka, službe ali sredstev v Sloveniji vidi potencial in perspektivo, dokler ji ne ukradejo kolesa, edinega sredstva, ki ga je kadarkoli imela.

In s tem prehajam na končno poanto, da bi slovenskemu filmu vrnili perspektivo, se moramo pogovoriti o njegovih sredstvih in temu je namenjena današnja seja. Druge države se tega že zavedajo – v Italiji so leta 2016 povečali sredstva za filmsko produkcijo za 60 %, v Latviji v zadnjih petih letih za 150, v Bolgariji za 25. V tem duhu želimo tudi premike v Sloveniji in za to odboru predlagamo dva sklepa. Prvi je, da se je Odbor za kulturo seznanil s problematiko ogroženosti slovenske filmske produkcije in ustvarjalcev ter zanemarjanja slovenske filmske dediščine. Drugi sklep, smo ga pred sestankom tudi že uskladili z ministrstvom, pa se glasi: Odbor za kulturo poziva Ministrstvo za kulturo, da sredstva za film s sorazmernimi letnimi povečanji do leta 2022, dosežejo 11 milijonov evrov, kot je bilo predvideno v Nacionalnem programu za kulturo 2014-2017, sprejetim leta 2013.

Toliko za uvod z moje strani, hvala.

Najlepša hvala Luka. Predstavil vam je na kratko za kaj gre in kakšna je problematika slovenskega filma. Vedno znova se soočamo z begom možganov na različnih področjih in zdaj imamo res čudovito mlado generacijo filmskih ustvarjalcev, za katere bi si res želeli, da ostanejo doma. Zato dajem besedo predstavniku Ministrstva za kulturo, gospodu mag. Vojku Stoparju. Prosim.

Hvala za besedo gospa predsednica.

Na Ministrstvu za kulturo se seveda strinjamo s pobudniki današnje seje. Strinjamo se, da je film dejansko v nezavidljivem položaju, vendar moramo hkrati le opozoriti, da v podobno nezavidljivem položaju so tudi druge dejavnosti. Konec koncev je Ministrstvo za kulturo od leta 2011 izgubilo 65 milijonov in moramo vendarle upoštevati, da moramo z enako skrbjo skrbeti tudi za glasbo, gledališča, kulturno dediščino in podobno, ampak ne glede na vse to, se strinjam, da je pa film še v posebej težki situaciji. Gre dejansko za enega najbolj propulzivnih(?) sektorjev v Evropi in zato tudi Evropa namenja filmu različne spodbude in v primeru, da se bo tudi proračun ministrstva v prihodnjih letih zviševal, tako kot je tudi konec koncev zapisano v koalicijski pogodbi, mislim, da ne bi smeli imeti težav z takšnim sklepom kot ste ga sprejeli oziroma predvidevam, da ga boste sprejeli, se opravičujem. Poleg tega je pravkar bila sprejeta novela direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah in z implementacijo te novele bomo dobili tudi zakonsko osnovo za to, da bi lahko poleg proračunskih sredstev namenjali filmski produkciji tudi sredstva tistih, ki nam posredujejo avdiovizualne storitve in mislim, da je prav, da tudi nekaj vlagajo v nacionalno filmsko produkcijo, tako kot tudi predvideva ta novela evropske direktive.

Skratka, prepričan sem, da bomo v prihodnjih letih splezali s tega dna na katerem se je našel slovenski film in upamo, da bomo lahko ta sklep tudi uresničili v kolikor, še enkrat ponavljam, bo sprejet.

Hvala lepa.

Ja, najlepša hvala za to tudi sklepno ugotovitev, da smo se znašli na dnu in samo lepo je slišati, da lahko gremo samo še višje. Zato besedo dajem gospe Evi Štravs Podlogar, državni sekretarki na Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo. Prosim.

Ja, hvala lepa za besedo.

Seveda na kratko – tudi na Ministrstvu za gospodarstvo se zavedamo kako je filmska industrija pomembna, tako z vidika same promocije naše države, kot seveda tudi zaradi številnih gospodarskih priložnosti, ki jih filmska produkcija predstavlja, tako večjim kot tudi manjšim ponudnikom teh storitev za pripravo snemanja. Torej, tudi na Ministrstvu za gospodarstvo podpiramo oba sklepa in upam, da se bo tako tudi čim prej našlo, oziroma, da se bo dejansko sledilo in našlo potem letna sredstva za boljšo prihodnost slovenskega filma.

Hvala.

Ja, najlepša hvala za to. Zdaj bom dala besedo še vabljenim na sejo, med nami pozdravljam tudi Mirana Zupaniča iz AGRFT, tako da za magnetogram vas bom prosila, da se vsi predstavite z imenom in priimkom in z inštitucijo, ki jo zastopate. Tako da bomo začeli predlagam, da z Natašo Bučar, Slovenski filmski center, prosim.

Najlepša hvala. Torej ja, moje ime je Nataša Bučar, sem direktorica Slovenskega filmskega centra. Jaz bi se najprej zahvalila poslanski skupini Levice, ki je prepoznala to kot resno temo, ki jo že nekaj časa tudi poskušamo v javnosti opredeliti. Namreč, stanje na področju filma in financiranje filma v Republiki Sloveniji je zares postalo dramatično in veseli me, da je tudi Odboru za kulturo prepoznana to kot nujna tema.

Torej, rada bi povedala predvsem to, da se moramo vsi zavedati, da v Sloveniji v letih, ko film pravzaprav životari s sredstvi s kakršnimi razpolagamo – to je v letošnjem letu dobrih 4, 5 milijone, seveda to pomeni, da mi v Sloveniji več preprosto ne snemamo kostumskih filmov, preprosto ne snemamo več zgodovinskih filmov ali bolj zahtevnih filmov. Namreč posledica tega je, da naši avtorji v svojih kreativnih procesih niti več ne razmišljajo o tem, da bi adaptirali velika literarna dela, knjige kot so Pod svobodnim soncem, kot je Severni sij Draga Jančarja, to so stvari, ki so velikokrat se znašle že na mizi filmskega centra, pa nikoli seveda sredstev za to v zadnjih letih , da bi se to podprlo, ni bilo. Animiranih filmov, ki seveda danes zasuvajo naše otroke, ki so vseprisotni v tako televizijskih kot vseh drugih medijih, jih praktično nimamo. Slovenski animirani film nastaja zelo, zelo, zelo počasi in to samo kratki filmi. Torej naši otroci preprosto celovečerne risanke slovenske, niso imeli pravzaprav še nikoli, od leta 2001 pa tega celovečernega animiranega filma nismo v Sloveniji posneli.

In kot je tudi gospod Mesec povedal, seveda pa smo v zadnjem času tudi mi zaznali, da so številni avtorji, katerih visok kreativni potencial je prepoznan v tujini nemalokrat, pravzaprav zelo velikokrat. Da vedno več odhodov v tujino se dogaja v zadnjih letih in da ta kreativni potencial neke nacionalne kinematografije, izginja čez meje Slovenije in išče boljše pogoje za ustvarjanje. Nekaj statistike je že bilo povedane, tako da jaz se prav posebej v to ne bom spuščala, je pa res, da v današnjem času na razpis recimo za celovečerni film na filmskem centru, vam bom samo povedala en okvir, ki je…torej sredstva so razpisana v višini dveh milijonov, na filmski center prejmemo 20-25 filmskih scenarijev, ki bi se želeli posneti, ki so tam za to, da se posnamejo, sprejmemo pa tako kot je bilo rečeno – 3 v polnem obsegu in še nekaj drugih, ki jih dofinanciramo. Pomembno dejstvo je tudi, da v zadnjih letih zaradi tega dramatičnega stanja, je slovenski film postal vedno bolj odvisen od sredstev iz tujine. To pomeni, da smo v naših statistikah zaznali, da je v zadnjih letih za celovečerni igrani film slovenskih avtorjev, bilo pridobljenih 30 % sredstev v tujini. Torej, naši avtorji hodijo v tujino, nabirajo sredstva, kar mi pravzaprav spodbujamo, ker tako povezovanje je dobro, pa vendarle to ni nekaj, s čimer bi se v prvi meri po mojem mnenju morali avtorji ukvarjati, temveč bi morali ustvarjati film v doma zadostnih pogojih.

Jaz moram tudi poudariti, da smo bili vsi zelo veseli te koalicijske zaveze, nekako povečevanju sredstev za kulturo. Zavedam se tudi jaz, da je ta podhranjenost filma in filmskega področja v veliki meri tako kot je državni sekretar rekel, odvisna od tega, kako bo prišlo in do kakšnega dviga bo prišlo na področju kulture nasploh v Sloveniji, pa vendarle, kot je bilo že rečeno pričakujemo in si želimo, da bi vsem tem avtorjem – mladim in seveda tistim, ki so že v življenju in svojih karierah naredili velike stvari, takih ni malo, jih je zelo veliko, da bi jim lahko omogočili normalen razvoj in kreativnost in ustvarjanje slovenskih filmov tudi v prihodnje. Namreč, morate vedeti, da uveljavljeni avtorji, ki so Slovenijo promovirali v tujini na zelo odmevnih festivalih, bili deležni številnih nagrad v tujini, tudi po deset let čakajo, da pridejo do novega projekta in to je zares neugodno, nekako neugodno vpliva seveda na celotno področje filma v Sloveniji.

Pomembno je poudariti tudi, da se slovenski film vedno bolj gleda, da si ga ljudje želijo. Trend obiska v kinematografih kaže, da je obisk slovenskega filma nekje na ravni povprečnega evropskega povprečja, torej povprečnega števila v Evropi, 7-10 % je tisti odstotek, ki ga beležimo v Sloveniji in seveda pomembna na področju filma je tudi dediščina, ki je bila prej omenjena. Namreč z digitalizacijo filmske dediščine korakamo zelo počasi. Filmski center je lastnik pravic za eksploatacijo starejših filmskih naslovov, zato je za nas izjemno pomembno, da omogočamo dostopnost do teh filmov, da si ljudje te filme lahko ogledajo. In dokler ti filmi ne bodo digitalizirani oziroma digitalno restavrirani, bodo seveda ostali nedostopni. Mi smo v letošnjem letu in nas to zelo veseli, prejeli nekaj dodatnih sredstev Ministrstva za kulturo, to moram poudariti, kar izkazuje nekakšno seveda razumevanje s strani ministrstva, da so potrebe zares velike. Tudi na področju digitalizacije so nekaj malega prejeli še dodatno, tako da se veselim, da je predlog sklepa tega odbora tak kakršen je in seveda upam in pričakujem, da bo tudi realiziran.

Hvala Nataši Bučar. Zdaj pa besedo dajem Marku Naberšniku, predstojniku oddelka za film in televizijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Prosim.

Hvala lepa za besedo. Moje ime je Marko Naberšnik, sem redni profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo in predstojnik oddelka za film in televizijo, sicer pa tudi režiser in scenarist.

Hvala za sklic seje. Me veseli, če bo današnja priložnost pomenila to, da drug drugemu osvetlimo našo situacijo, pogoje v katerem smo ustvarjali in v katerih ustvarjamo in tudi sam pozdravljam predloge, ki so bili danes predstavljeni, ker zagotovo bodo vplivali in lahko vplivajo na ne stabilnost znotraj našega filmskega in televizijskega področja. Ker ta stabilnost je namreč tista, ki zagotavlja na koncu in gospodarske učinke iz te dejavnosti, ker film – sam včasih v šali rečem, da se splača že tisti trenutek, ko se gre snemati in da so vstopnice samo nek vrh uspeha, zato, ker ko gremo s filmskim izdelkom potencialnim na teren, dejansko pride do enega gospodarskega učinka na področju turistične branže, določenih malih podjetnikov, ki pri tem sodelujejo. Za to, da en film nastane, je dejansko zelo veliko enih členov vpletenih.

Zdaj, kot profesor se na tem področju srečujem s tem, da… z vprašanjem kako mladim, ki vstopajo v ta svet, zagotoviti ta entuziazem, ki jih bo potem ohranjal tudi pri ustvarjalnosti. Ker danes je bil že omenjen film Posledice. Film Posledice se je namreč začel kot magistrski projekt na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, potem je kasneje dobil sredstva za prvence na Slovenskem filmskem centru in je šel t.i. svojo pot in danes vidimo tudi te neke uspešne učinke, ki jih doživlja na festivalih in tudi pri gledalcih. Drugače pa režiser, je še v programu magisterija, Sara Gergek montažerka, prav tako v programu magisterija, Jerca Jerič producentka, je naša prva diplomantka, oziroma magistrantka, pardon, se opravičujem na programu Filmska in televizijska produkcija, Rok Kajzer Nagode, direktor fotografije je prav tako še na programu magisterija in sedaj imamo pred seboj mlade ustvarjalce, ki so deležni velikega filmskega uspeha, se pa lahko v primeru, da bi ohranili finančna sredstva na nekem tem nivoju, ki zagotavlja zgolj to, da se film kot tak vzdržuje in s prisotnostjo, se zgodi to, kar je Maša Bučar že omenila in sicer začnejo se dogajati veliki premori med posameznimi filmi. Nekje slovenski filmski ustvarjalec lahko v svojem življenjskem obdobju, če je zelo ustvarjalen govorim, to pride do enih šestih, sedmih celovečernih filmov in potem je v bistvu konec – tako njegove življenjske poti, to pa je v bistvu tako majhna številka, da če bi pri tej številki šest, sedem recimo potegnili črto, potem ne bi imeli avtorjev kot so Kristog Kieslowski, Lars Von Trier, Michael Haneke, zaradi tega, ker je to tako majhna številka, da nek filmski ustvarjalec ne uspe realizirati svojega ustvarjalnega potenciala. Se pravi se potem mlademu ustvarjalcu, ki pride z akademije poln enega zanosa, zgodi to soočanje s temi velikimi premori. In zdaj seveda danes, ko tukaj sedimo, je ta premor zgolj ena beseda, ampak, ko se ti kot ustvarjalcu zgodi to zavedanje, da boš uspel v desetih letih realizirati morda dva filma, če boš ustvarjalen in deloven, to pomeni, da boš v bistvu pisal vedno, ker preprosto se te premori zgodijo zaradi narave financiranja, ti zmanjka volje in potem pridemo do ene množice slovenskih filmskih avtorjev in avtorjev, ki imajo v svoji filmografiji tri, štiri filme in to je tudi nekje en maksimum, ki ga lahko dosežemo. To pa v bistvu pomeni, da imamo veliko dobrih prvencev v slovenski kinematografiji, pa zelo malo res uveljavljenih avtorjev in avtoric. Razlog tiči v tem, kar je bilo že danes rečeno, v manku finančnih sredstev. Film pač kot umetnost, ker je kompleksna, ima svojo ceno. Za majhne denar se ne da narediti kostumskega filma, ne da se rekarnizirati(?) literarnih predlog, ki se selijo v času v preteklost, na primer, kot sami vemo, verjamemo filmu šele takrat, ko ima prepričljivo podobo, se pravi dobre kostume, glasbo, neko scenografijo. Vse te zadeve pa seveda zahtevajo določena finančna sredstva.

Fino bi bilo morda danes tudi vedeti pa morda se znebiti občutka, ko včasih znotraj kakšnih razprav na forumih dostikrat pride, da je film dan nekemu avtorju, avtorici, neki ozki filmski ekipi. Film je dejansko dan eni veliki množici – denar, govorim v finančnem smislu. Finance so vedno dane pri filmu resnično enemu zelo širokemu spektru, ki ima, kot je bilo tudi danes že izpostavljeno, učinke na področju turizma, gospodarstva. Če samo omenim, za primer film, ki sem ga sam režiral Shanghai. Pri njemu je sodelovalo več kot tisoč ljudi in posledično je dejansko mnogo, mnogo nekih gospodarsko majhnih subjektov, nekih uslug, turističnih tudi in gospodarskih, iz tega nekega naslova imelo nek učinek. To se mi zdi pomembno, zato ker dejansko tudi vsi in mi vsi razmišljamo, kakšni so lahko širši učinki filma kot takega.

Če se pa vrnem za zaključek še k temu svojemu pedagoškemu delu, pa bi morda še enkrat podčrtal pa poudaril to, da na področju pedagoškega dela, je najtežje zagotoviti mladim ustvarjalcem občutek enega entuziazma, ker se tudi sami že zavedajo, da pri filmu en bo lahko, če ostane na takšni ravni kot do sedaj, da njihova ustvarjalnost je v bistvu, kar se realizacije tiče, vprašljiva in da jih dejansko čaka en film na pet let, kar pomeni dva na deset in po tej logiki hitro pridemo, da vidimo, da v času neke delovne dobe vsakega posameznika in posameznice, nekega polnega potenciala ne moremo izkoristiti.

Hvala za enkrat.