7. nujna seja

Odbor za infrastrukturo, okolje in prostor

3. 4. 2019
podatki objavljeni: 3. 4. 2019

Transkript

Spoštovane in spoštovani! Začenjam 7. nujno sejo Odbora za infrastrukturo, okolje in prostor. Vse prisotne prav lepo pozdravljam! Obveščam vas, da so se opravičile naslednje članice in članic odbora: Dušan Šiško, Franc Rosec, Bojan Podkrajšek in Franci Kepa. Na seji kot nadomestni člani odbora s pooblastili sodelujejo: namesto poslanca Igorja Zorčiča poslanec Jani Möderndorfer, namesto poslanca Gregorja Periča poslanec Gregor Židan, namesto poslanca Roberta Pavšiča poslanka Jerca Korče in namesto poslanca Janija Prednika poslanec Matjaž Han.  Prehajamo na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red: Poziv mladih za podnebno pravičnost. Ker do začetka seje nisem prejel predlogov za spremembo dnevnega reda, je ta določen, kot ste ga prejeli s sklicem seje.  Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - POZIV MLADIH ZA PODNEBNO PRAVIČNOST.   Navedeno problematiko bomo obravnavali na podlagi zahteve Poslanske skupine Levice za sklic nujne seje odbora z dne 2. 4. 2019. Kot dodatno gradivo ste prejeli: predlog dodatnih sklepov Gibanja Mladi za podnebno pravičnost z dne 9. 4. 2019 in Predlog spremembe sklepa ter Predlog dodatnega sklepa Sindikata delavcev rudarstva in energetike z dne 9. 4. 2019. Vsa gradiva so objavljena na spletnih straneh Državnega zbora.  Na sejo so bili k obravnavi točke povabljeni: predlagatelj, Poslanska skupina Levice, v imenu poslanske skupine Luka Mesec, Vlada, Marjan Šarec, predsednik Vlade, Ministrstvo za okolje in prostor, Simon Zajc, minister za okolje   (nadaljevanje) in prostor, Ministrstvo za infrastrukturo, mag. Alenka Bratušek, ministrica za infrastrukturo, Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, Zdravko Počivalšek, minister za gospodarski razvoj in tehnologijo, Umanotera, slovenska fundacija za trajnostni razvoj, Greenpeace Slovenija, Fokus, društvo za sonaraven razvoj, Študentsko društvo Iskra, Iniciativa Mladi za podnebno pravičnost in Dijaška organizacija Slovenije. Po sklicu sem dodatno vabil še Ministrstvo za finance, Sindikat delavcev rudarstva in energetike ter Iniciativo Rešimo Muro.  Prehajamo na obravnavo navedene zahteve. Besedo dajem predstavniku predlagatelja, da poda dopolnilno obrazložitev k zahtevi. Gospod Luka Mesec, izvolite.
Hvala za besedo.  Lep pozdrav! Posebej pozdravljam mlade in ostale goste, ki so se pridružili Iniciativi Mladi za podnebno pravičnost in so danes prišli predstaviti svojo pobudo ter svoje zahteve v Državni zbor.  Naredil bom kratek uvod v to sejo, ki bo nekoliko neobičajen. Začel bom s tem: živimo v svetu, kjer stabilnost naravnih sistemov jemljemo popolnoma samoumevno. Prejšnji vikend sem prebral knjigo kitajskega avtorja Čušina Liuja z naslovom Three-Body Problem, gre za znanstveno fantastiko, ki poda naslednjo zgodbo. Tam znanstveniki v neki računalniški simulaciji, ki simulira planet Trisolaris, igrajo na svetu, kjer se stabilna obdobja, kakršne poznamo na Zemlji, popolnoma nepričakovano in nenapovedano izmenjujejo s kaotičnimi obdobji. To bi lahko vzeli za neko metaforo nedavne kitajske zgodovine - vemo, da je bila Kitajska še za časa Adama Smitha najbogatejša država na svetu, potem pa so jo, sploh po opijskih vojnah, raznorazna kaotična obdobja do konca druge svetovne vojne ponižala na raven ene od najrevnejših držav na svetu. Ampak ne gre za to, avtor poda neko drugo prispodobo. Na planetu Trisolaris ni problem politična nestabilnost, ampak naravna. Namreč, sonce tam vzhaja včasih redno, včasih sledijo dolga obdobja, ko sonce sploh ne izide, včasih se pojavita dve sonci ali pa celo tri sonca. Zato stabilnim obdobjem sledijo dolga obdobja vročine, požarov ali pa na drugi strani mraza, ki požge vse pod sabo. To pripovedujem zato, ker se mi zdi to dobra prispodoba za svet, kakršnega bomo zapustili mladim, če ne bomo podnebnih sprememb začeli jemati resno. Res je, da smo na Zemlji trenutno v stabilnem obdobju, ki traja že nekaj milijonov let, ampak je tudi Zemlja poznala pet izredno kaotičnih obdobij v do zdaj raziskani geološki zgodovini zadnjih 450 milijonov let. V teh kaotičnih obdobjih - bilo jih je pet v zadnjih 450 milijonih let - je izumrla večina živalskih in rastlinskih vrst na Zemlji, v nekaterih 75 % vseh živalskih in rastlinskih vrst, v drugih do 95 % rastlinskih in živalskih vrst. Razlog za ta izumrtja je bil vedno isti - nenadna sprememba v podnebju Zemljine atmosfere. In to, da danes prehajamo v potencialno novo kaotično obdobje, ni več skrivnost. Za razliko od tistih znanstvenikov - če se vrnem nazaj na ta fiktivni planet Trisolaris - imamo to srečo, da prejemamo različna opozorila. Lahko spremljamo dnevno izumiranje vrst na kopnem in v oceanih. Lahko dnevno beremo novice o požarih, sušah, žledolomih. Dobivamo znanstvena poročila o povečevanju odstotka CO2 v naši atmosferi; ta je v ledeni dobi znašal 200 delcev na milijon, pred industrijsko revolucijo je znašal 280 delcev na milijon, leta 2013 pa smo zaradi človeškega faktorja prvič v človeški zgodovini presegli 400 delcev na milijon.   (nadaljevanje) Znanstveniki pravijo, da če bomo nadaljevali s takim tempom in v tej smeri, bomo Zemljino atmosfero do leta 2100 segreli za štiri ali celo do pet stopinj več glede na obdobje pred industrijsko revolucijo. In to je področje, kjer naravni sistemi ne bodo več predvidljivi in stabilni, kot so zdaj, ampak lahko postanejo sila nepredvidljivi. Lahko se zapletemo v številne zanke. Namreč, medtem ko se tali polarni led, se počasneje odbijajo sončni žarki, ki dosežejo Zemljo. Led, ki je bele barve, odbije več žarkov kot voda, ki je temnejše barve. Medtem ko spremljamo požare, recimo, na Švedskem ali pa v Sibiriji, moramo vedeti, da posledice teh požarov so saje in pepel, ki zakrijeta prostranstva ledu in snega, zaradi česar se spet absorbira več svetlobe. Poznamo pojav zakisanja oceanov, kjer se pojavlja vprašanje, kaj se bo z njimi zgodilo, če bodo morali še naprej vsrkavati večino odvečnega CO2, ki ga človeštvo proizvaja. In ta opozorila se ne odvijajo samo v daljni Sibiriji ali pa v Pacifiku, ta opozorila dobivamo tudi pri nas. V Levici smo od Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano zahtevali podatek, koliko škod so povzročile naravne nesreče med letoma 2014 in 2018. In vedeti moramo, da večino teh škod moramo pripisati podnebnim spremembam. Dobili smo podatek, da so te škode samo v kmetijstvu, da gozdarstva sploh ne štejemo, ocenjene na 372 milijonov evrov samo v zadnjih štirih letih. 372 milijonov evrov v zadnjih štirih letih v Sloveniji! Mislim, da so to zadostni znaki, da bi nam morali začeti zvoniti vsi alarmi in da moramo zahteve in protest mladih, ki vedo, da bodo živeli v bistveno bolj kaotičnem času, kot je naš, če bomo nadaljevali v tej smeri, moramo to jemati sila resno.  Zato smo se v Levici povezali z društvi in iniciativami, ki so sestavile shod Mladi za podnebno pravičnost 14. marca - veste, da se je tega shoda po vsej Sloveniji udeležilo več kot 12 tisoč mladih -, in z njimi uskladili naslednjih šest sklepov, ki jih bomo danes predlagali odboru. Prvi je, da se odbor seznani z zahtevami Iniciative Mladi za podnebno pravičnost. Drugi je, da odbor predlaga Vladi Republike Slovenije, da ta v najkrajšem možnem času obravnava zahteve te iniciative Mladi za podnebno pravičnost. Tretji je, da nalagamo Vladi, da v skladu s koalicijskim sporazumom za ta mandat izdela časovnico prehoda na obnovljive vire energije do leta 2030 in jo predloži Državnemu zboru do konca avgusta letos. Četrti sklep je, da se pripravi časovnica, načrt zaprtja Termoelektrarne Šoštanj do leta 2030. Peti sklep, naj Vlada Republike Slovenije nadaljuje in pospeši delo glede ozelenitve proračuna. In šesti sklep, naj Vlada Republike Slovenije pripravi nova izhodišča in nacionalne cilje za zmanjševanje misij toplogrednih plinov na ravni Evropske unije. Natančneje bodo te sklepe in tri dodatne, ki so jih predložili, predstavili predstavniki mladih. Jaz bom na tej točki počasi zaključil, želim pa povedati samo še tole stvar. V Sloveniji smo se že večkrat pogovarjali o podnebnih spremembah in o tem, kaj lahko kot Slovenija storimo v boju zoper njih, in običajno dobimo izgovore, ki gredo nekako v smeri, da je Slovenija majhna država in da podnebne spremembe niso odvisne od nje, ampak so odvisne od velikih. To drži, ampak moramo vedet, da Slovenija ni majhna. Slovenija ima – kot enakopravna članica Evropske unije – enakopraven glas v evropskem svetu, kjer se sprejemajo najpomembnejše odločitve o usmeritvah in politikah Evropske unije. Slovenija je zato toliko majhna, kot sama hoče biti oziroma, kadar oblasti rečejo, da je Slovenija majhna, rečejo to zato, da bi prikrili svojo nedejavnost ali pa svoje pomanjkanje politične volje. Na nas danes tukaj pa je, da se skupaj zavežemo, da bomo ukrepali, ker tokrat res gre za prihodnost in če sem začel z znanstveno fantastiko, naj še končam z njo. Princesa Irulan v knjigi Dune reče takole: »Koncept napredka deluje kot ščit pred grozotami, ki jih prinaša prihodnost.« In če to obrnem, ko enkrat prihodnost ne prinaša ničesar več, razen grozot in to vsi vemo, potem propade tudi koncept napredka in koncept prihodnosti in mislim, da nočemo takega sveta pustit tistim, ki prihajajo za nami. Hvala. Zdaj pa prepuščam besedo mladim, pa postopkovno bi dal, če lahko, najprej oni dobijo in se potem ministrstva do njihovih stališč opredelijo.
Gospod _____
Pozdravljeni.
Ne, ne. Samo malo, samo trenutek.
Gospod _____
Ja, kar trenutek, kar.
Sprašujem člane in članice odbora, če je potrebno o predlogu gospoda Luke Mesca glasovati, glede postopkovnega predloga? Gospod Han.
Kakšen je postopkovni predlog, samo vprašam?
Da damo besedo najprej mladim za podnebno pravičnost in kasneje predstavnikom ministrstva.
Jaz bom zdaj tako rekel – kar je rekel Luka Mesec, da bo ta seja neobičajna, potem lahko tako neobičajno to naredimo, da dobijo najprej gostje besedo pred Vlado, ker po navadi, vendarle smo v Državnem zboru in se je potrebno nekih pravil držat, ker bomo na koncu glasovali tudi o sklepih, ne? Ker če samo imamo, če samo govorimo, potem ni nobenega problema, ampak, saj pravim, ker je rekel Luka, da je seja neobičajna, je pač neobičajna in bomo tudi neobičajno jo, bom rekel, začeli in verjetno tudi končali. Ampak, z vsem spoštovanjem do mladih in sem prav vesel, da je do te seje prišlo, vendarle smo v hiši demokracije, ki jo eni tako ali drugače cenijo in je treba nekih pravil se držati. Luka je danes to izrabil – tudi vem zakaj – 26. maj je zelo blizu, ampak, jaz podpiram predlog Luke Mesca.
Gospod Möderndorfer, postopkovno, izvolite.
Ja, pravila veljajo za vse in veljajo tudi za vse, ki pridejo v Državni zbor. Izjemo delat tukaj, ne vem, bomo jutri prisluhnili, pa delali izjemo tudi pri nevladnikih, ki bojo na področju zdravja prišli, pa nevladnikih iz okolja. Zdaj so leta merilo, ali se spoštuje Poslovnik ali ne. Jaz iz načelnih razlogov bom proti takšnemu sklepu, ker te izjeme potrjujejo pravila in potem se vsi kar naenkrat sklicujemo na izjeme. Na koncu, dajmo reči, da Poslovnik več ne velja in pač bomo vsakokratno prilagajali trenutnim vzgibom, EPP-jevskim nastopom in podobno, kar se bo dogajalo danes, ne? To je – za mene – bom rekel, nedosledno. Hočemo biti dosledni in nas danes bo kopica predstavnikov pozivala na marsikaj, vendar, saj veste, najprej velja pravilo, ki ga je treba spoštovat: se hočemo iti vsebino? Da. Okej, v redu. Pojdimo se vsebino, ampak pred tem je vedno forma, kajti če forme ni, vsebina pade, že zaradi tega, ker ne spoštuješ forme.
Hvala lepa, gospod Möderndorfer. Predlagam, postopkovno? Gospod Bandelli, izvolite.
Jaz mislim da, obstaja en Poslovnik, katerega se je treba držati, tako da, jaz mislim da, to, neke izjeme delat danes tukaj, z vsem spoštovanjem do mladih, ki bodo itak dobili besedo, nima nobenega pomena to spreminjat, ta sistem, kar je. Če je v pravilniku, je predvideno tako, moramo se držati enega pravilnika. Hvala.
Hvala lepa. Jaz predlagam, da gremo naprej v skladu s Poslovnikom, tako da bi dal besedo »predstav..«. Izvolite, gospod Mesec.
Jaz predlagam, da glasujemo o sklepu, da najprej mladi dobijo besedo.
Hvala lepa, gospod Mesec, za predlog, ampak vseeno, bomo nadaljevali s sejo v skladu z ustaljeno prakso, tako da, besedo dajem predstavniku Ministrstva za okolje in prosto. Državni sekretar, Marko Maver, izvolite, beseda je vaša.
Marko Maver
Hvala za besedo. Spoštovani članice in člani odbora, gostje in vsi ostali, ki spremljate to sejo preko televizije. Moram reči, da sam osebno tudi pozdravljam sklic te seje, saj, kakor ste navedel gospod Mesec, izgovorov ni več. Podnebne spremembe so eden izmed oziroma so ključni izziv današnjega človeštva, tako da ni več vprašanje, ali se pogovarjamo ali podnebne spremembe so ali niso, ampak, kako korenito bomo ukrepali. Sporočilo lani objavljenega poročila IPCC je bilo, se mi zdi da, dovolj jasno. Časa za ukrepanje je malo, če želimo te posledice, ki prihajajo, še obvladovati. Doseganju teh ciljev, cilje, kakršne imamo danes, ne zadostujejo tem, kar nam znanost sporoča. Tako da, če želimo doseči zmanjšanje dviga temperatur na 2 stopinji Celzija, kaj šele na 1,5, bomo morali pripraviti korenite spremembe – tako tehnične, kot tudi družbene. Trenutno ima, morda veste, Slovenija obvezujoče cilje zmanjšanja oziroma do leta 2020, da se emisije toplogrednih plinov ne povečajo za 4 %. Do leta 2030 je ta cilj minus 15 %. Mislim, če stališče, kakšno se ga Ministrstvo za okolje in prostor zavzema, je, smo napovedali, je zelo ambiciozno, kar pomeni, da smo v pripravi stališč do EU vizije 2050 napovedali, da se zavzemamo tako za ogljično nevtralnost do leta 2050 ter posledično pomeni tudi pravično razporeditev bremen do, obdobju, do leta 2030. Kot odgovor na to podnebno krizo, smo na Ministrstvu za okolje in prostor pripravili tudi okvir dolgoročne podnebne politike Slovenije, ker naš namen ni, da ta podnebna politika drži samo naš mandat, ampak, da zdrži več mandatov, če želimo res, če smo resni glede naših ukrepov. Ta, kot sem že omenil, ta okvir ima osnovni cilj in namen, da se zagotovi ta ustrezna ambicioznost, hkrati pa moramo tudi do konca letošnjega leta pripraviti dolgoročno podnebno strategijo, ki bo morala upoštevati to naše prizadevanje za povečanje teh ciljev. Poleg tega imamo na Ministrstvu za okolje tudi, tole, Sklad za podnebne spremembe, v kateremu je v letošnjem letu zbranih cca. 148 milijonov evrov. Tako da se bomo prav tako zavzemali za čim bolj učinkovito črpanje teh sredstev. V sklopu te dolgoročne strategije, v kateri mora vsebovati, ki mora biti usklajena z Nacionalno energetsko podnebnim načrtom, mora biti podprta iz vseh strani, kar pomeni, da moramo skupaj z Ministrstvom za infrastrukturo ter drugimi resorji res v naslednjem letu, trdo sodelovati. Tako pozdravljamo tudi predlog Ministrstva za infrastrukturo, o ustanovitvi delovne skupine za pravično tranzicijo pri prestrukturiranju premogovnih regij. Zavedati pa se moramo, da je za odločno ukrepanje proti podnebnim spremembam, kot sem že omenil, potrebno sodelovanje vseh ministrstev. Torej, ključna je torej enotna podpora politike, ki je podkrepljena s konkretnimi ukrepi. Tako da, še enkrat, pozdravljam sklic te seje in pa predlagane sklepe / nerazumljivo/. Hvala.
Hvala lepa. Preden nadaljujemo, še eno pooblastilo in sicer, poslanca Andreja Rajha nadomešča poslanec Marko Bandelli. Besedo dajem predstavniku Ministrstva za okolje in prostor, pardon, predstavniku Ministrstva za infrastrukturo. Državni sekretar, gospod Kumer, izvolite. Beseda je vaša.
Bojan Kumer
Hvala lepa, gospod predsednik. Tudi v imenu ministrstva, pristojnega za infrastrukturo in za energetiko, pozdravljam sklic današnje seje, saj bomo lahko obravnavali tematiko, ki je dejansko  (nadaljevanje) tematika že zadnjih deset let, se pravi soočanje tako energetike in okolja na enem pristojnem odboru. Kar se tiče posameznih sklepov lahko rečemo, da gredo v pravo smer in tako kot je že pred mano kolega gospod Maver, državni sekretar na Ministrstvu za okolje in prostor povedal – delamo vse napore, da bi Slovenija dosegla cilje za katere se je zavezala v preteklosti in to so cilji na področju obnovljivih virov energije, na področju učinkovite rabe energije in na področju razogljičenja, se pravi zmanjšanja emisij toplogrednih plinov. Samo za intermezzo povem, da so ti cilji na področju obnovljivih virov energije 25 % višji kot je povprečje Evropske unije. Do leta 2020 mora Slovenija doseči 25 % obnovljivih virov energije v bruto končni rabi energije, to je 25 % več kot povprečje Evropske unije. Potem mora doseči 4 % zmanjšanja emisij toplogrednih plinov in mora doseči 20 % povečanja energetske učinkovitosti oziroma zmanjšanje glede na projekcijo, katero je Slovenija oddala pri zavezujočem cilju.  Evropska uredba, ki je bila lani sprejeta tik pred koncem leta, nalaga vsem državam članicam sprejetje dokumenta in to je Nacionalno energetski podnebni načrt. Ta dokument mora sprejeti Vlada do konca letošnjega leta. Ko je Vlada nastopila lani septembra mandat, sem sam v okviru svojih pristojnosti pospešil medresorsko delovno skupino, ki je bila že v preteklem mandatu ustanovljena, da se aktivnosti pospešijo. Izbrali smo konzorcij 12 slovenskih podjetij za pripravo vseh projekcij, vseh kalkulacij, vseh simulacij in pa vseh potencialov, da bomo lahko zastavili si skladne cilje, kaj Slovenija zmore, koliko smo lahko ambiciozni in na drugi strani, da ne bomo ogrozili morebitnih kazni, če v primeru, da ne bi dosegli zavezujočih ciljev, tako na področju obnovljivih virov energije, energetske učinkovitosti, kot pa zmanjšanju emisij toplogrednih plinov.  Dokument je v nastajanju. Ob tem izkoriščam priložnost, da vse danes tukaj zbrane povabim na spletno stran, kjer je že odprta javna razprava. Vodilni nosilec Nacionalno energetskega podnebnega načrta kot dokumenta, je Inštitut Jožef Štefan. In v okviru tega dokumenta si bo morala Vlada zadati cilje do leta 2030. Imamo pa veliko izziva, kako doseči cilje že za leto 2020. Vlagamo vse napore, da bi ta cilj 25 % bruto v končni rabi energije bil dosežen. Upamo pa, da bodo pa ti ukrepi, ki so bili izvedeni v zadnjih dveh, treh letih, prijeli, da bodo obrodili sadove, da bodo dodeljena sredstva preko pozivov za obnovljive vire energije, za katere je zadolžena Agencija za energijo, da bodo vsi ti energetski objekti pravočasno umeščeni v prostor in bodo prispevali k cilju obnovljivih virov energije do konca naslednjega leta. In pa seveda potrebno bo storiti tudi nekaj na prometu, zato da bomo lahko kot država članica se izognili morebitnim finančnim posledicam, ki bi lahko sledili v primeru nedoseganja tega cilja. Zdaj pa, če sem konkreten – tako kot je predlagatelj šel po točkah – kar se tiče prvega sklepa: Odbor za infrastrukturo se seznani z zahtevami in iniciativo mladih za podnebno pravičnost, je za naše ministrstvo sprejemljiv in nanj nimamo pripomb.  Kar se tiče sklepa dva, da se obravnava iniciativo na Vladi, tudi nimamo pripomb.  Kar se tiče predloga sklepa tri, imamo določene pripombe, vsaj nalaga časovnico ostrejšo, kot jo nalaga ta dokument, ki je pa obvezujoč za vse države članice in verjemite mi, da imajo vse države članice kar velik izziv, da bo ta dokument pravočasno priglašen(?) Evropski komisiji do konca letošnjega leta in bi predlagal, kot da se prilagodi časovnica, saj bo ta Nacionalni energetski podnebni načrt tako ali tako moral biti sprejet do konca leta. Lahko pa ohranimo datum 31. avgust, pa   (nadaljevanje) vam poročamo na odboru, kjer smo s tem dokumentom in temu primerno prilagodimo ta sklep.  Sklep štiri je pomemben z vidika predvsem Ministrstva za finance in pa seveda upravljavca državnega premoženja, kaj pomeni zaprtje Termoelektrarne Šoštanj, pa Premogovnika Velenje. Vemo, da Premogovnik Velenje ima omejen čas delovanja – 2054. Že zdaj so neki indici, da se predvideva neko pravočasno zaprtje kopanja premoga v Velenju, s tem pa… imamo pa problem z zaprtjem Termoelektrarne Šoštanj, to pa nujno ni direktno povezano z Termoelektrarno Šoštanj, pa ne govorim o uvozu. Govorim o tem, da Termoelektrarna Šoštanj, če želi seveda ohraniti svoje delovanje, lahko gre na druge energente, lahko tudi obnovljive vire, lahko postane tudi vodikarna, se pravi se lahko prideluje vodik, lahko se kuri lesna biomasa, morebitne odpadke in tako dalje. Podpiramo pa seveda pravičen prehod in končanje kurjenje premoga v Termoelektrarni Šoštanj In temu primerno predlagamo majčkeno spremembo v tem sklepu. Točka pet bolj sodi v pristojnost Ministrstva za finance. V okviru naših pristojnosti ne nasprotujemo zavrnitvi proračuna. Tako ali tako bo Vlada morala v prihodnjih letih dodatno ozeleniti proračun. In sklep šest, bolj v pristojnosti Ministrstva za okolje in prostor. Velik del tega sklepa je že zajetega v sklepu štiri, namreč ta zavezujoči dokument Nacionalni energetski podnebni načrt, bo tudi definiral vsa izhodišča za doseganje nacionalnih ciljev emisij toplogrednih plinov, tako na ravni Evropske unije, kot na ravni Slovenije. Ob tem naj še dodam, da na ministrstvu ne glede na to, da v preteklih letih ni bil uspešno sprejet energetski koncept Slovenije, bomo morali tudi sprejeti energetski koncept Slovenije. Želimo si ga do konca leta sprejeti na Vladi in potem seveda v začetku naslednjega leta priti pred vas, pred spoštovane poslanke in poslanci in seveda takrat bo tudi razprava temu primerno v Državnem zboru potekala. In / nerazumljivo/ energetski koncept Slovenije bo moral odsevati tudi tele sklepe in pa seveda zavezujoče cilje, ki si jih bo Slovenija postavila v Nacionalno energetskem podnebnem načrtu. Toliko na kratko, hvala.
Želi besedo predstavnica Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo? Gospa Štraus Podlogar, izvolite.
Eva Štravs Podlogar
Hvala lepa za besedo. Vsekakor podpiramo predstavljena stališča Ministrstva za infrastrukturo, okolje in prostor. Aktivno sodelujemo tudi v medresorskih usklajevanjih in seveda podpiramo ta dialog, tudi z današnjimi gosti, pri tem pa kot se od Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo pričakuje, seveda poudarjamo ob upoštevanju tako energetske varnosti za Slovenijo, kot seveda tudi mednarodne konkurenčnosti za slovensko gospodarstvo kot eden od pogojev za rast Slovenije. Hvala lepa.
Hvala lepa. Želi besedo predstavnik Ministrstva za finance? Želi. Prosim, da se za potrebe magnetograma predstavite. Izvolite.
Mitja Brezovnik
Hvala lepa. Mitja Brezovnik z Ministrstva za finance. Lep pozdrav tudi v mojem imenu! Tudi Ministrstvo za finance podpira tudi vse predhodne govornike in pri tem poudarjamo tudi z našega zornega kota, da je to zelo medresorsko področje. Vsi skupaj ugotavljamo, da je tu dejansko potrebno uskladiti resorne politike in Ministrstvo za finance in njegovi ukrepi so vedno plod teh podpor posameznim resorjem, da tudi z / nerazumljivo/ ukrepi podpira ta… in tudi z drugimi ukrepi podpira te resorne politike in v tej luči tudi vidimo našo vlogo in nadaljnja prizadevanja.
Hvala lepa.  Prehajamo na ostale vabljene. Preden pa vam dam besedo, naj samo omenim, da imate vabljeni predstavniki zainteresirane javnosti po Poslovniku in parlamentarni praksi možnost, da na seji predstavite svoje mnenje in stališča v uvodnem delu. kasnejše vaše vključevanje v okviru razprave, pa ni predvideno, zato vas pozivam, da svoja stališča čim bolj strnete v tem uvodnem delu. Na vrsti ste mladi za podnebno pravičnost, bi pa prosil, da se za potrebe magnetograma predstavite. Izvolite.
Dijakinja ________
Še enkrat pozdravljeni. Rada bi se opravičila za prej, vseeno sem mlada in zagnana. Stara sem pa 16 let in hodim na gimnazijo in sem nekdo, ki zelo, zelo ceni znanje in razgledanost. In zadnje čase vse več berem o podnebnem zlomu in okoljski krizi in informacije, ki jih pridobivam, mi odžirajo upanje, da bom lahko v prihodnosti uporabila znanje, ki ga pridobivam. Zato se sprašujem kaj mi matura ali magisterij. Veste še hujše mi je, ker si sploh ne morem predstavljati, da bi vzgajala svoje otroke v kataklizmičnih scenarijih, ki mi jih napovedujejo znanstveniki, kaj šele o odraščanju mojih vnukov. Zato bi rada, da si z mano predstavljate prihodnost svojih otrok in svojih vnukov, za katere sem prepričana, da jim želite zagotoviti stabilno življenje. Ob naraščajoči okoljski in podnebni krizi tudi njih več kot očitno skrbi za lastno prihodnost in jih lastna prihodnost navdaja z grozo. Kako naj se spopademo z mislijo na prihajajoča desetletja požarov in poplav in vročinskih valov in suš ter ostalih okoljskih katastrof in njihovih posledic kot naš vsakdan? Kaj bo z nami, ko bodo predeli sveta požgani, predeli poplavljeni, na sploh pa bo svet še bolj neprijazen za življenje. Z veliko točkami mojega govora se bom strinjala z gospodom Mescem in začela bom s tem, da je nedavno televizija Slovenija poročala o tisočih ljudeh v iranskih vaseh in mestih, ki jih morajo, zdaj, ko se mi pogovarjamo, evakuirati zaradi poplav in mnogi so tudi umrli in to tisoče nedolžnih ljudi, ki trpijo za posledicami podnebnih spremembe za katere skorajda niso krivi. In to ni osamljen primer. V Združenih državah Amerike v zadnjih dveh letih pustošijo številni najbolj uničujoči organi v zgodovini države in tisoče ljudi je umrlo, na stotine ljudi je ranjenih in deset tisočim ljudem so ostale ruševine namesto domov. In Slovenija naša lepa, varna država ni izjema. V zadnjih nekaj letih govorimo o ujmah, ki so na kmetijskih in gozdnih površinah povzročile še večjo finančno škodo kot jo je omenil gospod Mesec, 500 milijonov. Ali si predstavljate v kaj vse bi lahko vložili sredstva za odpravo posledic? Meni in vašim otrokom in vašim vnukom bi lahko zagotovili dostopno, kvalitetno šolstvo ali pa vlagali na še ostala pomembna področja za dobro vseh v naši državi in širše. Vi pa ste bili primorani krpati luknje, ki ste jih povzročili z nespametnimi ukrepi oziroma s tem, da sploh niste ukrepali. Znanost nam povzroča, da se bodo naravne katastrofe samo še stopnjevale in že danes je temperatura za 1 stopinjo višja kot pred industrijsko revolucijo, v naslednjih desetletjih se bo le še dvignila. Sprašujem vas kako bo šele takrat, kakšen svet si šele zamišljamo takrat, ker posledice, kot so meni znane, so ali bodo številne in ni prostora ali časa, da bi o njih sploh govorila. Mene so prestrašile in jaz si res ne želim živeti v takem svetu. Zato se mi je skupaj z mnogimi zdelo neumno, da smo mi svojo domačo nalogo naredili, vi pa vaše ne, z vsem spoštovanjem. Odločili smo se, da vas spomnimo, da imate moč za ukrepanje proti podnebnim spremembam in samo pri nas smo mladi za podnebno pravičnost po celi Sloveniji organizirali 10 protestov, ki se jih je udeležilo več kot 10.000 ljudi. Po mojem mnenju je vseslovenskost protestov množičnost in naši konkretni tu in zdaj izvedljivi ukrepi, da so zelo zgovorni. In če vas to ne prepriča, globalno govorimo o 2083. mestih, v 125. državah in 1,5 milijonih protestnikov na katere se je Evropska unija že pozitivno odzvala. Konec februarja je predsednik Juncker, kot odgovor Getti Tumberg, zatrdil, da bo povečal del evropskega proračuna, ki bo šel za spopadanje s podnebnimi spremembami in odzval se je tudi Evropski parlament in potrdil resolucijo o opustitvi premoga v članicah Evropske unije ter dosego brezogljičnosti do najkasneje leta 2050. Znanih je še več podobnih ukrepov, ki se že izvajajo v smeri reševanja okoljske krize in pozivamo vas, da nas tudi vi slišite in začnete delovati v tej smeri, čeprav, kot je gospod Mesec povedal, se zdi vpliv Slovenije neznaten, nam to ne daje pravice, da bi zanemarili svojo dolžnost. Še več, prehod v nizkoogljično družbo nam bo zagotovil udobnejše življenje - se pravi, nova delovna mesta, čistejši zrak, ohranjamo naravo, lokalno hrano, / nerazumljivo/ ljudi, ne avtomobile in vsesplošni napredek naše družbe in pozivam vas, da postavite zgled za svoje otroke in zagotovimo nam prihodnost, v kateri se nam ne bo treba borit za pitno vodo ali pa druge dobrine, ki se nam zdaj zdijo same po sebi umevne. Naši predlagani ukrepi so zgolj koraki k akcijam, ki bi vključile dognanja znanosti in okoljsko krizo vzele resno. Opravite svojo domačo nalogo, da je jaz ne bom delala zastonj. Hvala.
Hvala lepa. Želi še kdo od zainteresirane javnosti? Izvolite, prosim, da se predstavite.
Izidor Ostan Ožbolt
Ja, pozdravljeni. Moje ime je Izidor Ostan Ožbolt. Sem magistrski študent ekonomije na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani in član gibanja Mladi za podnebno pravičnost. Sprva bi predstavil nekaj vsebine, potem imam pa tudi nekaj komentarjev na povedano. Tako da, zgolj v prejšnjem tednu, od 1. do 7. aprila, sta do mene prišla dva sklopa novic, ki v celoti pritrjujeta in znanstveno podpirata zahteve našega gibanja in upravičujeta globalne podnebne proteste Mladih za podnebno pravičnost. Prvi sklop sestavlja študija raziskovalcev iz Potsdam Institute for Climate Research, objavljene v eminentni reviji Science Advances. Znanstveniki so prejšnji teden objavili to študijo in so ugotovili, da je bila trenutna meja ogljikovega dioksida v atmosferi – in danes to znaša okoli 410 delcev Co2 na milijon – na zadnje dosežena pred več kot 3 milijoni let. Torej, 3 milijone let naš planet še ni vedel 410 delcev Co2 na milijon, v atmosferi in, kot ta študija dokaže, je takrat raslo drevje blizu Južnega pola, morska gladina pa je bila za 15 do 20 metrov višja, kot je danes. Drugi sklop novic, spet, ki je do mene prišel prejšnji teden, pa se dotika neverjetnih poplav po skorajda vseh kontinentih sveta – od Združenih držav Amerike, preko Krete, Mozambika in Zimbabveja, pa vse do Irana. Stotine mrtvih in tisoče razseljenih, ki so izgubili vse, kar so imeli. A to še ni vse. Trenutno se na primer v Nigeriji spopadajo s hudimi vročinskimi valovi. Podobne trende potrjuje tudi prejšnji teden – ponovno prejšnji teden – izdano poročilo Svetovne meteorološke organizacije, ki med drugim pove, da je bilo leta 2018 več kot 61 milijonov ljudi prizadetih zaradi naravnih katastrof, primarno intenziviranih s strani podnebnih sprememb. In seveda tudi Slovenija ni imuna na podnebni zlom in tega, ravno zato smo tu, da apeliramo na vas, da se tega zavedate. Obema omenjenima sklopoma novic potrjujejo tudi nedavni podatki Ministrstva za kmetijstvo. Danes smo ga že, ta podatek, enkrat slišali, pa vseeno bi ga rad poudaril. V zadnjih letih, po študiji, Ministrstvo za kmetijstvo je bilo v Sloveniji zaradi ujm, intenziviranih s strani podnebnih sprememb, za več kot 500 milijonov evrov škode. Namesto, da bi sredstva šla v znanost – na primer, ob 70. letnici delovanja Inštituta Jožefa Štefana, v skrajševanje čakalnih vrst v zdravstvu ali v širjenje obnovljivih virov energije – imamo s podnebnimi spremembami tu, v Sloveniji, samo strošek. V luči teh podatkov, so naši ukrepi, zahteve in poziv k spopadanju s podnebnimi spremembami, kot krizo globalnih razsežnosti, povsem utemeljeni. Če se sedaj - na hitro – dotaknem vsebinskih dokumentov, ki ste jih dobili ob sklicu seje in naših predlaganih sklepov. Ne bi rad šel v velike podrobnosti – na eni strani zato, ker bodo govorci za menoj jih bolje razložili, na drugi strani pa tudi zato, ker verjamem, da ste jih prebrali – rad bi pa le poudaril ključne tri premise našega delovanja, ki tudi odzvanjajo v konkretnih sklepih, predlaganih na današnji seji. Prva premisa je okoljsko klimatološka premisa: Mladi pozivamo pristojni odbor, Državni zbor in Vlado, da rešujete okoljsko krizo - predvsem podnebno krizo – kot krizo globalnih razsežnosti. Svoje politike, proračunska sredstva in preostale mehanizme usmerite v reševanje podnebne krize in omejitev rasti globalne temperature na največ 1,5 stopinja, glede na predindustrijsko dobo. S tem  (nadaljevanje) nam ne boste le ohranili prihodnosti ter preprečili nepotrebnih smrtnih žrtev in gospodarske škode - ponovno, spomnimo se, v zadnjih letih 500 milijonov evrov zgolj na kmetijskih in gozdnih površinah -, temveč boste sočasno zagotovili ljudem in okolju prijazen razvoj, to, kar se tako radi hvalimo, da smo zelena destinacija in tako naprej, nova kvalitetna zelena delovna mesta, čistejše in ohranjeno okolje, prijaznejša mesta za ljudi, ne avtomobile, ter polnovredno lokalno prehrano.  Zato predlagamo več sklepov, ki naslavljajo ta podnebni zlom. Prvič, ozelenitev proračuna, konkretneje, priprava ekonomsko in socialno smiselnega načrta sprememb okolju neprijaznih finančnih spodbud; po študiji iz leta 2013, ki jo je naredila nevladna organizacija Umanotera, je takšnih spodbud pol milijarde, torej, koliko nekega denarja bi lahko namenili za resničen trajnostni razvoj, o katerem tako veliko slišimo. Drugič, umik 382. člena o statističnem prenosu energije iz trenutnega Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Energetskega zakona. Naj kratko obrazložim, kaj to pomeni. Trenutno je v tem predlogu Energetskega zakona ta člen, torej statistični prenos, ki, če povem po domače, pomeni nekakšno »švinglanje« naše države. To pomeni, da bomo denar, ki ga dobimo iz Evropske unije oziroma iz sistema EU ETS, torej European Union Trading Scheme, bomo sredstva, ki so namenjena za nas, namenili in investirali v druge države, da bomo v drugih državah gradili in financirali obnovljive vire energije, namesto da bi sami poskrbeli za svojo nalogo. Torej, to je po eni strani nekakšno »švinglanje«, po drugi strani je pa to škodljivo za razvoj Slovenije. Mislim, da je logično, zakaj - torej, Evropska unija nam daje sredstva za obnovljive vire energije, namesto da bi obnovljivi viri energije bili postavljeni tu, da bi se delovna mesta širila tu, da bi prišlo do več davčnih prilivov, da bi se razvijalo podeželje, bo denar, slovenski, namenjen za Slovenijo, šel v tujino; mislim, da je to skregano z ekonomsko logiko, in kot ekonomist lahko to trdim. To je drugi sklep. Tretji sklep je priprava časovnice prehoda na obnovljive vire do leta 2030. Četrti sklep je priprava novih izhodišč za nacionalne cilje zmanjševanja emisij toplogrednih plinov na ravni Evropske unije; na to se bom še vrnil, ker mislim, če sem pravilno razumel državnega sekretarja z Ministrstva za infrastrukturo, je imel tu nekatere pomisleke. Peti sklep je opustitev izkopa in izrabe premoga v Premogovniku Velenje in Termoelektrarni Šoštanj najkasneje do 2030 ter priprava načrta pravične tranzicije za Šaleško dolino preko vzpostavitve delovne skupine; na ta sklep se bom tudi še vrnil, ponovno, zaradi pripomb, ki smo jih dobili pred sejo oziroma tik ob začetku seje. In šesti sklep, glede preprečitve podnebnega zloma, je pa vzpostavitev upravljavca sistema javnega potniškega prometa preko sprememb in dopolnitev Zakona o prevozih v cestnem prometu.  Druga premisa je pa socialna premisa, ta, ki tako močno udarja iz naših zahtev. To lahko razdelimo na dva vidika. Prvi vidik je, da naj bremena prehoda v nizkoogljično družbo nosijo tisti, ki so za krizo primarno krivi, in kot dokazujejo študije, so to predvsem bogati in veliki onesnaževalci. Zgolj dva podatka, po eni od študij je 10 % najbogatejših Zemljanov leta 2016 izpustilo v zrak 50 % vseh emisij, na drugi strani pa 3 milijarde najrevnejših - 3 milijarde, 40 %! - državljanov sveta spusti v zrak le 5 % vseh emisij. Imamo totalno veliko razliko in moramo jo nasloviti. In mi moramo prevzeti več kot tisti, ki za krizo niso krivi. Druga premisa oziroma drugi vidik socialne premise je pa ta pravična tranzicija. Kako pomembna je ta pravična tranzicija - zaradi tega, ker delavci v Termoelektrarni Šoštanj ali v Premogovniku Velenje niso sami krivi za to situacijo in ne smemo jim pustiti, da bodo ponovno oni nosili breme krize oziroma breme prehoda v nizkoogljično družbo. Poskrbimo za njih, obstajajo dobri primeri tako v Sloveniji, relativno, recimo, z RTH, predvsem pa v tujini, Nemčiji in tako naprej, obstajajo dobri primeri pravične tranzicije. Spoštujmo delavce in dajmo jim dostojno prihodnost.  Tretja premisa je pa naravovarstvena premisa, ki je tudi izjemno pomembna, in izhaja iz tega, da občudujemo mladi naravo, na drugi strani pa izhaja iz zavedanja, da ima narava izjemno pomembno vlogo pri podnebnih spremembah, ampak v pozitivnem smislu. Torej, če pogledamo znanstvene študije, vidimo, da je ohranjena narava velik ponor ogljikovega dioksida, ob visokih vodostajih rek zadržuje vodo, ki omogoča rastlinam v času suše, lokalno niža temperature v času najhujših vročinskih valov in podobno. Konkretno, zahtevamo, da začnete s postopki ukinitve koncesije za gradnjo hidroelektrarn na Muri in da zavarujete   (nadaljevanje) Muro na dolgi rok pred kakršnimkoli poseganjem energetskih objektov, konkretno, velikih hidroelektrarn. Sočasno pa tudi mladi trdimo, da lahko skupaj z naravovarstveniki najdemo primerne lokacije za umeščanje energetskih objektov v prostor. Ne bi šel v podrobnosti, bi pa dal le en primer, ki ga verjetno poznate. Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije je leta 2012 pripravilo karto občutljivih območij za ptice za umeščanje vetrnih elektrarn v Sloveniji. Tam naravovarstveniki povejo, kje je z njihovega vidika smiselno in možno umeščati vetrne elektrarne. Tako nikakor tu ne trdimo, da nikamor ne moremo umeščati energetskih objektov, se da, ampak moramo se pogovarjati, spoštovati naravovarstvenike in jim dati tudi prostor v diskusijah.  In še zadnje, kar bi rad v svoji predstavitvi povedal, pa grem potem na konkretne pripombe, ki smo jih slišali. Kot magistrski študent ekonomije na Ekonomski fakulteti bi se rad dotaknil samo še ekonomske izvedljivosti prehoda v nizkoogljično družbo. Če sem pravilno razumel državnega sekretarja z MZI in MGRT državno sekretarko, sta imela nekatere pomisleke glede tega, torej, da bo veliko stalo, da je težko izvedljivo in tako naprej. Ampak če pogledamo znanstvene študije ekonomistov, vidimo drugačno sliko. In bi ponovno podal tri primere, da bi vas poskušal prepričati, da to ni ekonomska katastrofa, da se ekonomsko splača danes tu in zdaj zagovarjati naše ukrepe in jih implementirati. Prvo imamo znamenito študijo Roberta Pollina in sodelavcev, ki so ključno prispevali k ozelenitvi Obamovega uspešnega in znamenitega American Recovery and Reinvestment Acta. Ta skupina ekonomistov je pred kratkim za Združene narode pripravila poglobljeno raziskavo, kjer je ugotovila, da potrebne investicije za razogljičenje v skladu z IPCC priporočili znašajo 1,5 % BDP. Ob tem so ugotovili, da mnogi pozitivni učinki večkrat presegajo stroške teh investicij. Potem imamo drugo študijo, IPCC, najbolj eminentne znanstvene raziskovalne skupine na področju podnebnih sprememb. Pred kratkim, na koncu leta 2018, so izdali poročilo glede doseganja omejitve temperature za največ 1,5 stopinje in ugotovili so, da je potreba po investicijah zgolj 1 do 1,5 % BDP dodatnih investicij, da bi se razogljičili v skladu z znanostjo. Znanost pa pravi, razogljičimo se v skladu z 1,5 stopinje in nič več. Ponovno, ista študija je dokazala, da so pozitivni učinki, nova zelena delovna mesta, dodatni davčni prilivi, večja konkurenčnost za gospodarstva, ker bodo znižali, na primer, energetsko učinkovitost oziroma povečali energetsko učinkovitost, nižji stroški za zdravje zaradi čistejšega zraka, znižanje škod zaradi ublažitve podnebnih sprememb in podobno. Vse to so pozitivni multiplikativni učinki reševanja podnebnih sprememb in so večji, mnogo večji kot investicije, kot sem rekel, procent ali manj za razogljičenje. In še zadnja študija je pa od Evropske komisije, ki pa navaja celo manj kot IPCC podatek, Evropska komisija govori o podatku 0,8 % BDP bi morala vsaka država EU investirati v razogljičenje, da bi se razogljičili v skladu z znanostjo.  Naj zaključim ta del. Torej, Mladi za podnebno pravičnost vas pozivamo, da glasujete za naše sklepe in tako na eni strani delujete ekonomsko, kot sem poskušal pokazati, okoljsko, naravovarstveno in socialno smiselno, na drugi pa nam, svojim otrokom in vnukom zagotovite prihodnost. Naše sklepe razumite kot enega prvih resnejših korakov v spopadanju z okoljskim, še posebej podnebnim zlomom.  Če se lahko samo še navežem na povedano. Dobili smo predlog novega sklepa glede pravične tranzicije, ki ga, če sem pravilno razumel, podpira tudi Ministrstvo za infrastrukturo. Ampak mene bode v oči predvsem nek podatek oziroma nek manko in v bistvu v tem dokumentu oziroma v tem sklepu, drugem, manjka kakršnakoli letnica. Torej, če pogledamo, se konča stavek nekje na sredi, »opustitev rabe fosilnih goriv v Termoelektrarni Šoštanj«. Znanost, kot sem poskušal pokazati, nam govori, da je treba zapreti premogovne elektrarne do 2031, v razvitem svetu, v Sloveniji, 2031. Zato tudi naš sklep predlaga najkasneje 2030. Znanost je tisto vodilo, mislim, da se moramo znanosti držati. Zato se mi zdi v tem sklepu problematično, da manjka kakršnakoli letnica. Če si želite spraševati znanost oziroma biti bliže mogoče nekaterim drugim interesnim skupinam in ne znanosti, potem vsaj predlagam, da se v ta sklep vpiše »s ciljem do 2030«.   (nadaljevanje) Nam, Mladim za podnebno pravičnost, za našo prihodnost je takšen sklep brez kakršnekoli letnice, brez kakršnekoli usmeritve popolnoma nezadosten in smo striktno proti njemu.  Potem sem imel pa še nekaj glede statističnega prenosa, ampak mislim, da sem že prej kratko obrazložil. Če samo še v enem stavku glede statističnega prenosa. Resnično, Mladi za podnebno pravičnost vas pozivamo, glasujte za ta sklep o statističnem prenosu, zaradi tega, ker sredstva, ki jih Evropska unija namenja za razvoj obnovljivih virov energije v Sloveniji, se bo s tem, če bo ta sklep prišel v Energetski zakon, namenjalo na Hrvaško in v druge države, za razvoj obnovljivih virov energije tam, namesto da bi tu razvijali podeželje in druge predele. S tem pa zaključujem.
Hvala lepa.  Želi besedo še kdo od vabljenih? / oglašanje v ozadju/ Postopkovno, gospod Doblekar, izvolite.
Hvala lepa za besedo.  Jaz bi samo prosil, no, glede na to, da ste, predsednik, rekli, da se predstavijo razpravljavci - seveda bi najprej tudi vse lepo pozdravil -, prve razpravljavke, ki sem jo zelo pozorno poslušal, pa nisem slišal imena in priimka, pa si zmeraj rad zapišem. Tako bi lepo prosil, če se lahko še predstavi, no, brez zamere. Hvala lepa.
Hvala lepa.
Aja Vrenjak
Jaz sem Aja Vrenjak, dijakinja prvega letnika Gimnazije Poljane.
Hvala lepa. Prehajamo k naslednjemu govorcu. Prosim, da se tudi vi predstavite.
Taj Zavodnik
Hvala za besedo. Jaz sem Taj Zavodnik, sem sodelavec Društva Focus.  Spoštovane poslanke, poslanci ter ostali udeleženci!  Desetletja odvisnosti naših gospodarstev od fosilnih virov energije je povzročilo ogromno krivice po vsem svetu, kot je bilo danes že večkrat poudarjeno. Breme podnebne krize, ki smo ji priče, pa je danes na ramenih otrok, prihodnjih generacij ter številnih ranljivih skupnosti po svetu, kljub temu, da ti k njej niso prispevali. Torej, soočeni z ne ukrepanjem vlad, naveličani praznih obljub, in ob razumevanju zelo jasnih opozoril znanosti z vso pravico zahtevajo več. In Društvo Focus ta prizadevanja in zahteve mladih za učinkovito naslavljanje podnebnih sprememb podpiramo. Ob tem upamo, da bo ta na novo generirana moč povezovanja od spodaj navzgor tudi pri nas nekako spodbudila odgovorne k resnim ukrepom, ki so nujno potrebni. V posebnem poročilu o globalnem segrevanju za 1,5 stopinje Celzija je medvladni panel za podnebne spremembe potrdil, da posledice podnebnih sprememb že čutimo povsod po svetu in pri tem Evropa ter Slovenija nista izvzeti. Prihodnje škode bodo, kot ugotavlja IPCC, zelo odvisne od tega, kako hitro bomo zmanjšali emisije toplogrednih plinov. Ob tem jasno izpostavlja, da bi se z omejitvijo segrevanja na 1,5 stopinje Celzija lahko izognili številnim hudim posledicam in znatno zmanjšali škode, ki bodo prizadele vse sektorje družbe in gospodarstva. Med načrti vlad in tem, kar moramo storiti, da ostanemo pod 1,5 stopinje Celzija, je ogromen razkorak. V najboljšem primeru bi povzročilo dvig globalne temperature na približno 3 stopinje Celzija, ob nespremenjenem ukrepanju bomo prag 1,5 stopinje Celzija presegli že okoli leta 2040. Letošnje leto pa ponuja vrsto pomembnih priložnosti, da to deklarirano podporo ukrepanju proti podnebnim spremembam spremenimo tudi v dejanja. V pripravi sta, kot je bilo že omenjeno, Dolgoročna podnebna strategija za Slovenijo in Nacionalni energetsko-podnebni načrt do leta 2030. Začenja pa se tudi programiranje rabe sredstev EU, to je z vidika podnebnih sprememb ključno obdobje od leta 2021 do 2027. Dolgoročna podnebna strategija, ki jo bo Slovenija sprejela, mora zato izhajati iz ugotovitev in opozoril posebnega poročila IPCC, v skladu s tem in ob upoštevanju zgodovinske odgovornosti ter zmožnosti ukrepanja pa mora predvideti ogljično nevtralnost Slovenije pred letom 2050. Mora pa predvideti tudi vmesne cilje, pri čemer mora nasloviti opozorilo IPCC, da je za dosego cilja 1,5 stopinje Celzija ključno obdobje do leta 2030. Če do leta 2030 ne dosežemo bistvenega napredka pri zmanjšanju emisij, lahko zamudimo priložnost za doseganje dolgoročnega cilja ali pa bistveno podražimo stroške doseganja tega cilja.   (nadaljevanje) Strategija mora zajeti vse sektorje in za vsak sektor predvideti, kako bo doseženo popolno zmanjšanje emisij. Identificira naj področja, kjer so potrebna dodatna sredstva za raziskave in inovacije, predvideti pa mora tudi, kako naj se preusmerijo javni in zasebni finančni tokovi za dosego zastavljenih ciljev. V skladu z Uredbo o opravljanju energetske unije, pa mora kot je bil tudi danes že omenjeno, Slovenija do konca leta 2019 pripraviti tudi nacionalni energetsko podnebni načrt. S tem bo opredelila, kako bo dosegla podnebno energetske cilje do leta 20130, ki smo ga prej izpostavili kot izredno pomembno letnico. Ta načrt je zdaj v pripravi in osnutek, ki je javno objavljen kaže na to, da pripravljavci glavnega sporočila IPCC, se pravi, da nujnosti povečanja naporov do leta 2030 niso razumeli. Pri zastavljanju ciljev in ukrepov NEPN-a, moramo namreč upoštevati dejstvo, da doseganje cilja ničelnih emisij do leta 2050 na najbolj stroškovno učinkovit način, terja povišanje sprejetih ciljev za leto 2030. Proračun EU od leta 2021 do 2027 pa predstavlja priložnost, da v obdobju do leta 2030, dosežemo več kot le minimalne zahteve. Zato potrebujemo predvsem usklajene in dobro načrtovane politike, ki ne vodijo v situacije, ko bomo morali bodisi plačevati kazni, ali pa v predvidene spremembe Energetskega zakona, ki so trenutno na Vladi. Torej ne strinjamo se z rabo sredstev Sklada za podnebne spremembe za zagotavljanje statističnega prenosa. Sredstva Sklada za podnebne spremembe so namreč namenjena razvoju obnovljivih virov in ne plačevanju ne ukrepanja in neaktivnosti države na tem področju. S politikami in ukrepi pa mora NEPN nasloviti vse sektorje, posebno pozornost pa nameniti sektorjem, kjer dosedanji napori ne prinašajo želenih rezultatov oziroma se ukrepi ne izvajajo. Tu so predvsem promet, kmetijstvo, zelena javno finančna reforma, zelena rast gospodarstva.  Kot najbolj problematičen sektor se v vseh razpravah o zmanjševanju emisij izpostavlja promet. Zaradi tega imamo težave pri doseganju tako podnebnih ciljev, kot energetskih ciljev. Na področju prometa naj gredo torej zastavljeni ukrepi v smer zmanjšanja prometnih tokov, povečanje števila potnikov javnega potniškega prometa, spremembe sistema nadomestil za prevoz nadelo, trajnostnega prometnega načrtovanja in parkirne politike, spodbujanje rabe trajnosti obnovljivih virov energije v prometu, pomemben ukrep pa lahko predstavlja tudi ustanovitev upravljavca sistema javnega potniškega prevoza. Večje spremembe so potrebne tudi v sektorju kmetijstva. Ta je namreč po emisijah toplogrednih plinov v ne trgovalnih sektorjih, drugi največji. Tu bo potrebna sprememba kmetijske proizvodnje, od zmanjšanja živinoreje, zmanjšanje potrošnje živalskih produktov in zmanjšanja zavržene hrane.  Hvala.
Hvala lepa. Želi še kdo od mladih besedo? Izvolite, prosim, da se predstavite. Izvolite, beseda je vaša.
Kristijan Briški
Kristijan Briški, Dijaška organizacija Slovenije. Hvala za besedo, predsedujoči. Lepo pozdrav vsem skupaj! Na Dijaški organizaciji Slovenije podpiramo to, da so se mladi organizirali in da so pripravili predloge. Spoštujem vas, osebno vas spoštujem, da ste se drznili izpostaviti in vložili svoj prosti čas v skupno dobro nas vseh. Imam pa tudi nekaj pomislekov in sicer obliko organizacije, ki ste jo izbrali, se mi osebno ne zdi primerna. Tudi na 3. redni seji Parlamenta dijaške organizacije Slovenije smo govorili o tem in večina predstavnikov srednjih šol se je strinjalo, da je protest v takšni meri, kot ste ga vi organizirali, skrajni ukrep, ne začetni ukrep. Tukaj na tem listu, ki ste ga objavili in ki smo ga dobili skupaj s sklicem seje, spodaj tudi piše: »Ukrepe pripravljene znotraj gibanja Mladi za podnebno pravičnost, smo 15. marca 2019 naslovili na Vlado, parlamentarne stranke ter druge relevantne skupine in posameznike«. To nam pove, da ste vi šele na dan protesta kontaktirali odločevalce.   (nadaljevanje) Jaz osebno na to gledam kot eno pomanjkljivost, kot eno napako v postopku, kajti v kolikor bi vi – lahko tudi v sodelovanju z Dijaško organizacijo Slovenije, kajti vedno smo pripravljeni pomagati takšnim iniciativam – v kolikor bi vi prej kontaktirali odločevalce, prej bi lahko se obrnili na Vlado, na pristojna ministrstva, tudi na ta Državni zbor, bi vam gotovo prisluhnili. Tudi to, da imamo danes sejo je znak, da so odločevalci pripravljeni prisluhniti mladim, vendar se niste odločili za ta korak in ste šli direktno v organizacijo protesta, verjetno tudi zaradi…
Lahko samo prekinem. Prosim, da se držite teme, da se ne obračunava z razpravljavci na drugi strani. Izvolite.
Kristijan Briški
Se opravičujem. Ni bil cilj obračunavanje, samo, da opozorim na to, kje so naši zadržki. Gre se za to, da Dijaška organizacija Slovenije tukaj prepoznava, da je nekdo želel izrabiti civilno iniciativno mladih v svoje lastne politične koristi in se zato nismo odločili, da javno podpremo ta protest. Naši predstavniki so bili tam prisotni kot opazovalci, tudi močno podpiramo namen, vendar ne v takšne oblike. Hvala lepa.
Hvala lepa. Želi še kdo od vabljenih besedo? Ugotavljam, da… se oproščam. Izvolite, prosim, da se predstavite.  KATJA HUŠ: Dober dan. Moje ime je Katja Huš, prihajam iz organizacije Greenpeace Slovenija, kot eni izmed vabljenih. Tako da hvala za povabilo, hvala za besedo. Tudi mene veseli, da smo danes tu, ker se mi zdi nujno, da sporočilo tistih 12 tisočih, ki so sredi marca protestirali v Ljubljani, slišite danes poslanke in poslanci in ne samo slišite, reagirate. Zato tudi v organizaciji Greenpeace podpiramo tako zahteve mladih, kot današnje predlagane sklepe. Ker se nam zdi, da je skrajni čas, da se tudi pritisne na slovensko vlado, da ukrepa razmeram primerno. Ker medtem kot… veliko govorcev je že danes povedalo dosti besed o stanju podnebnih sprememb, tako da jasno je, da voda teče v grlo, ampak tudi trenutno slovenska vlada kot že predhodne, se delajo kot da tega problema ni. Če vržemo oko samo na koalicijski sporazum. Podnebne spremembe so nekako odložene v predal Ministrstva za okolje in prostor, medtem pa je veliko, kako bi rekla – leporečja o medgeneracijski solidarnosti vgrajeni v družbe znanja, ohranjanju naravnega bogastva Slovenije in še bi lahko naštevali. Ampak bistvo je, da te besede ostajajo puhlice, če ni zraven jasne politike, ki vodi v hitro in korenito zmanjševanje emisij. In seveda nekako skladno s to politično ignoranco teme, imamo potem nekako z roko v roki tudi – če se osredotočim na sektor energetike, v grobem energetski sistem 80-ih let prejšnjega stoletja. premog, velike hidroelektrarne, jedrska energija in zapostavljanje novih tehnologij, čistejših kot sta sončna in vetrna. In še več, če samo pogledamo v novice zadnjih mesecev, poleg tega, da bi v TEŠ-u kurili premog do sredine stoletja, bomo to sedaj, bi delali s pomočjo tisoč 200 ton uvoženega premoga dnevno. K temu prihajajo vsakoletno novi poskusi dodatnega subvencioniranja Termoelektrarne Šoštanj, pri obnovljivih virih energije pa bi se najraje še vedno zanašali na hidroenergijo in zapostavljali sončno vetrno.  In seveda naloga, ki jo imamo pred sabo ni preprosta in nihče ne pravi, da preprosta, je pa zelo jasna, kar je treba narediti. predstavnik ministrstva za okolje in prostor pa tudi drugi so že omenjali poročilo IPCC t.i. najpomembnejšo podnebno poročilo zadnjih desetletij. In preden še enkrat nekako verjetno ponovim, kaj nam to poročilo nalaga, naj se spomnimo – to je poročilo, ki so ga naročile države podpisnice pariškega sporazuma. Slovenija med njimi ga je naročila, da znanstveniki povedo, kako priti do cilja v pariškem sporazumu. Kako lahko omejimo globalno segrevanje na stopinjo in pol in seveda znanstveniki so dali zelo jasen odgovor in zdaj je na vas, na nas, da na to reagiramo. Ena izmed najbolj jasnih seveda posledic za države EU, za države OECD, najbogatejše države sveta je zapiranje premogovne proizvodnje, premogovnih elektrarn do leta 2030. In tudi, če damo na stran vse okoljske dejavnike, je tudi čas, da si Vlada Republike Slovenije, uprava SDH, neha zatiskati oči pred tem, da bodo večje številke tudi pokopale premogovno proizvodnjo v Saleški dolini, nekje tam pri tej letnici ali pa že prej. Zdaj pa se bomo tega mi lotili načrtovano, odgovorno ali ne, to je pa seveda politično vprašanje, politična naloga. In seveda, kaj je še druga stvar, ki jo moramo narediti in odločilno je prav naslednje desetletje, to je glavno sporočilo tega poročila. Važno je kaj naredimo v naslednjih desetih letih ne kar naredimo leta 2045 oziroma kaj bi danes načrtovali, da bomo naredili leta 2040. Ne, pomemben je ta mandat, pomemben je sledeč mandat, govorimo o obdobju nekje približno slabih treh mandatov vlad. In seveda ob bok zapiranju premogovne proizvodnje je izkoriščanje čistih energetskih alternativ, ki so tukaj in zdaj na voljo in katere so predvsem v Sloveniji še ostale neizkoriščene do sedaj. Ker veste, ali veste kolikšen delež električne energije prihaja iz sonca in vetra v Sloveniji? Dva odstotka. In to nismo samo okoljevarstveniki, ki opozarjamo na ta zaostanek. UMAR vsako leto v poročilu o razvoju opozarja, da smo na evropskem repu držav pri izkoriščanju novih tehnologij, in da bodo potrebni koreniti premiki in spremembe, da bomo lahko dosegli naše dolgoročne podnebne cilje. In zdaj se vrnem, tako da naslavljam predvsem vsebino, ki je, mislim da v sklepu 3 in 4, tako da eden izmed sklepov, ki govori na primer o časovnici prehoda na OVE, bi samo še dodala, ja, pač kot sem omenila, podpiramo, ampak časovnice so lahko dobre, časovnice so lahko slabe. V tem primeru kot neko vabilo, dobra časovnica bi seveda upoštevala dvig ciljev, ki bi bile v skladu z našimi zavezami v pariškem sporazumu in torej v skladu z zadnjimi ugotovitvami znanosti. In če to upoštevamo in pogledamo na trenuten predlog, na primer, kakšen delež obnovljivih virov energije bi mi želeli doseči do leta 2030, ta stoji na 27 %, to ni še samo ena izmed številk. Če nam uspe doseči cilj 2020, pomeni, da bomo v naslednjem desetletju dvignili delež obnovljivih virov energije za 2 %. To je manj kot ga, če nam uspe do naslednjega leta, to je dejansko upočasnjevanje trenda, torej kot da ne bi živeli v stiku s časom oziroma si delimo planet ali pa živimo na drugem svetu.  In mogoče samo za primerjavo, da počasi zaključim. Bila je izdelana študija oziroma poročilo analitičnega inštituta Ecofis, kjer so poskušali nekako določiti na podlagi logike, ki smo jo že uporabili za leto 2020, določiti cilje na področju OVE za države EU, ampak cilje, ki bi se približali zavezam v okviru pariškega sporazuma. Katera številka je namesto 27 % tam stala pri Sloveniji, 45,5 % in zdaj sledi globok vdih vseh in verjetno šok, ampak ko pa enkrat imamo takšno številko pred očmi, potem pa to ima povratne posledice kako gledamo tudi na druga področja. In ko bi enkrat imeli tako številko pred očmi, bomo prekleto bolj resno vzeli tudi vse ukrepe na področju učinkovite rabe energije, zelo bolj nam bo mar, da se bo po naših cestah vozilo manj avtomobilov ne pa, da jih bomo ohranili isto število, povečali število na elektriko. In veliko bolj nam bo mar, kakšne odpustke dajemo naši energetsko-intenzivni industriji in še bi lahko nadaljevala. Tako da ja, super da je danes ta seja, ker pred pogoji za vse stvari, ki jih moramo narediti čez paleto sektorjev je, da to sploh postane politična prioriteta te Vlade. So že omenjali, to zahteva usklajeno medresorsko delovanje in ne more biti domena niti samo enega ministrstva kot je Ministrstvo za okolje in prostor in še danes nekaterih drugih. Tako da, upamo da bo v prihodnje to čedalje pogosteje vaša prioriteta dela, izven izrednih sej, na rednih sejah, ker, ja, vsi ki danes zavzemajo pomembne politične funkcije, nosijo to odgovornost, da ustrezno reagirajo na stanje, v katerem živimo in eno in seveda, politična prioriteta številka ena bi torej morali biti odločni koraki k razogljičenju našega energetskega transportnega sistema in vseh drugih, ki so s tem povezani. Hvala.
Hvala lepa. Želi še kdo od vabljenih besedo? Izvolite. Prosim, da se predstavite.
Tadej Kern
Zdravo, lep pozdrav. Moje ime je Tadej Kern in sem predstavnik študentskega društva Iskra. V študentskem društvu Iskra se strinjamo z vsemi sklepi mladih za podnebno pravičnost in te tudi podpiramo. Navezal se bom jaz v svojem nagovoru na sklep o pravični tranziciji oziroma o pravočasnem zapiranju Termoelektrarne Šoštanj in pa na sklep o upravljavcu sistema javnega potniškega prometa. Torej, za začetek. Ne moremo se več sprenevedati o podnebnih spremembah, namreč danes posledice podnebnih sprememb povzročajo – med drugim – tudi ogromne ekonomske škode. Za primer, že samo stroški spopadanja s poplavami in popravila zaradi vremenskega stresa uničenih cest, bodo evropski javni in zasebni sektor že leta 2020 stali vse do 212 milijard evrov. V največji meri, pa se ta strošek posledic podnebnih sprememb pokrije preko nižanja socialnih transferjev, nižanja plač, zmanjševanja delavskih pravic in odpuščanj delavcev. Zato potrebujemo politiko, ki bo naredila konec škodljivemu varčevanju, saj prav trenutna politika povečuje ranljivost prebivalstva s krčenjem ključnih državnih sredstev za spopadanje s prihajajočimi razmerami. Potrebujemo ekonomski načrt, ki bo namesto škodljivega varčevanja, obširno investiral v zelena pravično plačana delovna mesta. Potrebujemo politiko, ki bo pravično porazdelila bogastvo, saj trajnostni razvoj na svetu, kjer najbogatejši trošijo toliko kot celotne države, revni pa ne sežejo preko golega biološkega preživetja, ni mogoč. Potrebujemo politiko, ki bo razširila socialno državo in razumela, da je slednja ob kvalitetni infrastrukturi ključna za zmanjšanje ranljivosti prebivalcev in celovitejše spopadanje s prihajajočimi katastrofami. Eden od teh nujnih načrtov v Sloveniji, je definitivno načrt pravične tranzicije, ob ukinitvi uporabe fosilnih goriv v Termoelektrarni Šoštanj in zaprtje velenjskega premogovnika. Za slednja namreč vemo, da ju bo v bližnji prihodnosti potrebno zapreti - vsaj tam nekje do leta 2030 – če bomo želeli doseči zadovoljivo zmanjšanje toplogrednih plinov za preprečitev podnebne katastrofe. Iz tega sledeč je nesmiselno ne vnaprej pripraviti načrta za delavce in regijo, za katero vemo, da jih bo zaprtje obeh obratov močno prizadelo. Za izvedbo pravične tranzicije bo nujna ustanovitev delovne skupine, ki bo pripravila pravičen načrt zaprtja Termoelektrarne Šoštanj in Premogovnika Velenje ter plan prehoda regije v zeleno in socialno prihodnost. Da pa bo ta načrt resnično pravičen, mora biti delovna skupina sestavljena iz državnih in lokalnih odločevalcev, sindikatov, delavcev, delodajalcev, okoljevarstvenikov, naravovarstvenikov in strokovnjakov različnih disciplin, hkrati pa naj aktivira in vključuje tudi širšo javnost. Koncept pravičnega prehoda naj predvideva različne ukrepe v okviru katerih se prizadetim delavcem in skupnostim omogoča dostojen in pravičen prehod v nizkoogljično družbo. Ti ukrepi naj med drugim vključujejo: Prvič, Zagotavljanje prezaposlitev in samozaposlitev - za zagotavljanje teh, / nerazumljivo/ zaposlitev, naj načrt tudi vključuje vzpostavitev hčerinskih družb, preferenčno usmerjenih v ustvarjanje tudi novih zelenih delovnih mest; potem financiranje prekvalifikacije - prekvalifikacija in dodatno izobraževanje sta eni najpomembnejših sredstev za družbeno reintegracijo, zvišanje dohodkov, razširitev možnosti izbire zaposlitve in razvoj prizadetih regij, zato naj se prizadetim delavcem zagotovi brezplačen opis na poljubno izobraževalno javno ustanovo in za obdobje 7.-ih let, primeren mesečni prispevek za plačilo stanovanjske najemnine; tretjič, financiranje prihodkovne kompenzacije v višini pretekle plače in dokupa zavarovalne dobe – predvideni program pravičnega prehoda neprizadetim v fosilno gorilski industriji, v osnovi nudi po zaprtju obrata, še vsaj 4 leta celotnega izplačila mest, ugodne kredite, subvencije in druge finančne spodbude ter plačano predčasno upokojitev, z dostojno pokojnino. Poleg tega pa je nujno v načrtu pravične tranzicije nasloviti tudi celotno regijo, ki bo prav tako prizadeta ob zaprtju obeh obratov, saj sta namreč ključna gospodarska obrata v Šaleški dolini. Samo število zaposlenih v Premogovniku Velenje predstavlja namreč 12 % vseh zaposlenih v Občini Velenje. Brez celovitega, vnaprej planiranega, razvoja prizadete regije, bodo delavci ostali brez možnosti za dolgoročno zaposlitev, občine pa brez pomembnih davčnih prihodkov. V izogib temu, naj program pravične tranzicije nudi / nerazumljivo/ tudi najrazličnejše spodbude lokalnim organizacijam, društvom in podjetjem ter vzpostavlja / nerazumljivo/ državna telesa, ki bodo izvrševala smiselne projekte, ki zagotavljajo delovna mesta in hkrati pomagala voditi industrijski razvoj regije. Takšni ukrepi naj bodo premišljeni, pogojeni s spoštovanjem delavskih pravic, družbeno smiselnostjo, okoljsko vzdržnostjo ter z upoštevanjem značilnosti in priložnosti regije. Eden od teh ključnih ukrepov, ki bi izboljšali kvaliteto življenja v regiji, pa je tudi vzpostavitev cenovno, časovno in krajevno dostopnega javnega transporta, ki učinkovito povezuje ljudi znotraj regije in s celotno Slovenijo. Za zagotavljanje tega, pa se strinjam s Tajem Zavodnikom iz Fokusa, da bi bila smiselna vsaj ustanovitev upravljavca sistema javnega potniškega prometa, saj ta lahko celovito skrbi za uveljavitev javnega interesa pri javnem potniškem prometu in dokončno izvedbo integracij javnega potniškega prometa. Še nadaljnji korak, ki bi bil smiseln, pa bi bila ustanovitev neprofitnega državnega podjetja, ki bi opravljal avtobusne prevoze namesto koncesionarjev. Za konec bi rad samo še izpostavil, da našteti ukrepi niso neizvedljivi ali kar je rado izgovor, predragi. Če vzamemo za primer postopno zapiranje Rudnika Trbovlje-Hrastnik, ki sicer ni bilo zadostno, a je vsaj poskrbelo za prezaposlitve in delno financiranje prihodkovne kompenzacije, je bilo v obdobju od leta 2000 do 2017, porabljenih 25 milijonov evrov sredstev - to je približno 1,5 milijona evrov letno. Glede na dobičke v energetiki, ki so v letu 2015 znašali več kot 102 milijona evrov, je ta vsota minimalna. Tako da, ob pravočasni pripravi načrta, se lahko od tega zadostno financira iz - za ta namen – vzpostavljenega Sklada za pravični prehod. Vanj naj se dolgo pred zaprtjem obrata steka del vsakoletnega dobička fosilno gorilskih, v manjši meri pa tudi preostalih energetskih podjetij. Poleg tega pa so v ta namen dostopna tudi evropska sredstva, iz prihodnje finančne perspektive EU, za obdobje 2021 — 2027. Hvala.
Hvala lepa. Morda še kdo od vabljenih želi besedo? (Ja.) Izvolite, prosim, da se predstavitev za magnetogram.
Andreja Slameršek
Andreja Slameršek, vodja kampanje Rešimo Muro! In sicer, danes tukaj predstavljam ta sklep mladi za podnebne spremembe, glede ohranitve reke Mure in trajne zaščite. Se pravi, tudi o odvzemu koncesije za reko Muro. Kot veste, bitka za reko Muro že poteka več kot 30 let, da raziskave, ki so bile narejene pred tridesetimi leti, enako kažejo kot danes, na te bistvene negativne vplive in celo, v nekaterih primerih, na uničujoče vplive. To kampanjo podpira več kot 100 nevladnih organizacij, kar nekaj od teh organizacij so tudi stranke v postopkih, različnih, za umeščanje hidroelektrarn na reko Muro, prav tako podpira več kot 100 znanstvenikov in tudi Univerza v Ljubljani. Se pravi, da dejansko gre, ker tudi veste, da se več, hidroelektrarne niti ne sodijo med zelene vire energije, ampak gre samo v bistvu za nek / nerazumljivo/ vir energije, seveda, dokler še dež pada in je pa to tudi, zakaj sploh pa varujemo to območje in si prizadevamo za ohranitev? Najprej, da opišem nekaj, v zvezi z reko Muro. Mura je zadnja prosto tekoča, nižinska reka v Sloveniji. Vemo, da nižinske reke za energetsko izrabo niso primerne, so pa izjemnega pomena z vidika biotske raznovrstnosti. Gre za zadnjo prosto tekočo reko, vemo, da Drava in Sava sta že v bistvu pregrajeni in pa posebnost Mure je, da skupaj z Dravo in Donavo tvori več kot tisoč kilometrov prosto tekočih poti, kar je izjemno tudi na mednarodni ravni, evropski ravni. Vemo, da zahodne države v bistvu že imajo maksimalno izkoriščene svoje reke in danes imajo izredne težave zaradi teh elektrarn in da so tudi že začeli v smeri rušenja objektov. Tudi Francozi, kjer recimo imajo 100 procentno izkoriščenost, so lani tudi podrli dve veliki hidroelektrarni. Kaj pa še je posebnost Mure? Se pravi, ta njena biotska raznovrstnost. Vemo, da samo tukaj živijo nekatere vrste, živalske in rastlinske, nikjer drugje v Sloveniji. Take so recimo, na primer, ribe Črnooka, Sabljarka, Velika senčica, ki bi tudi verjetno izumrla, v primeru gradnje elektrarn. Potem tukaj imamo, dostikrat se pošalimo,  (nadaljevanje) samo tu imamo vse tri plavčke v Sloveniji, to je plavajoči plavček vodna praprot, ptica plavček in žaba plavček. Potem imamo območje, kar se biotskega tiče, drugih 1.200 vrst hroščev, 200 vrst ptic, 600 vrt rastlin, 30 vrst sesalcev, 1.200 vrst metuljev in še bi lahko naštevali. Samo tu imamo v Sloveniji izjemno ohranjene mrtvice, to so posebni in izjemno pomembni habitati, ki so dejansko še na tem območju edini, ki so ostali kolikor toliko še v dobrem stanju. In seveda ta prosto tekoča reka pravzaprav omogoča to biotsko raznovrstnost. Samo tu imamo, recimo, 51 vrst rib od vseh 76 v Sloveniji, nobena druga reka ne varuje toliko domorodnih vrst rib kot prav reka Mura. Za primer, na Dravi smo izgubili 17 vrst rib prav zaradi energetskih objektov. Se pravi, kar se tiče biotske raznovrstnosti in ohranjanja s tega vidika, že več kot 30 let potekajo prizadevanja za ohranitev tega območja prav zaradi te naravovarstvene posebnosti. Prav v ta namen je tudi Prirodoslovno društvo Slovenije izdalo revijo Proteus, v kateri so slovenski znanstveniki zbrali podatke s tega območja. Prav tako so na tem območju zaradi tega številni statusi, naravovarstveni, in sicer gre za ekološko pomembno območje, gre za območje Nature 2000 in gre za območje, bogato z naravnimi vrednotami državnega pomena. Se pravi, koncentrat vsega na kupu. In dejansko je to tudi prispevalo k temu, da je danes to območje postalo biosferno območje Mura, ki je vključeno v pet-državno biosferno območje, Mura, Drava, Donava, ki se imenuje Evropska Amazonka. Že leta 2011 so ministri vseh petih držav podpisali zavezo, da bodo to območje razglasili in to območje zaščitili. Vemo, da je biosferno območje svetovna znamka, ki jo podeljuje Unesco pod okriljem Man and Biosphere, se pravi, Človek in biosfera, in prav namen tega programa je, da se na območju začne živeti trajnostno, v skladu z naravo. In eden izmed ključnih ciljev - zato tudi podpiramo prizadevanja Mladih za podnebno pravičnost in smo zelo veseli, da so reko Muro prepoznali kot zelo pomembno. Namreč, vemo, da najboljša prilagoditev na podnebne spremembe je ohranjanje ekosistemov oziroma celo izboljšanje njihovega stanja. Namreč, že v Sloveniji beležimo in imamo resne težave zaradi obstoječih hidroenergetskih objektov. Naj omenimo, Hrastje-Mota, samo na Hrastje-Mota je ena elektrarna od osem načrtovanih, ki so zapisane v koncesiji. In ta koncesija tudi veleva, da se zgradi vseh osem elektrarn ali nobene, zato tudi vsi ti postopki in vse, kar se dogaja okrog tega, je zelo vprašljivo, je zelo zavajajoče vse, kar se okrog tega dogaja. V glavnem, tu ne gre samo za biotsko raznovrstnost, ampak gre tudi za ohranjanje življenja v Pomurju. In sicer, samo Hrastje-Mota bo imela vpliv na vodno črpališče za 12 občin, kar pomeni, ogroženo bo črpališče za 57 tisoč ljudi. Zaradi tega je tudi javni vodovod Pomurja vstopil kot stranka v postopku za Hrastje-Mota, da bi zaščitil ta pomurski vodovod. In tudi Direkcija Republike Slovenije je na koncu sklepov izdala, da pač ne more soglašati s tem posegom in da o energetski prevladi nad javnim interesom zaščite voda naj odloča Vlada. Naj povem, da gre poleg tega tu za cel kup direktiv, ki jih mora Slovenija upoštevati. Ne gre tu samo za direktivo za doseganje obnovljivih virov energije, za zmanjšanje toplogrednih plinov, za kar vse imamo alternativne rešitve. Za to, kar pa bom zdaj povedala, pa alternativnih rešitev ni. In sicer, eno je ohranjanje biotske raznovrstnosti po habitatni in ptičji direktivi. Slovenija niti do 50 % ne dosega na tem področju cilja. Drugo je vodna direktiva, ki določa doseganje dobrega ekološkega stanja površinskih in podzemnih voda. Do leta 2015 smo bili že dolžni doseči na vseh območjih dobro ekološko stanje, vendar pa zaradi načrtovanih energetskih projektov in zaradi neustreznosti vodenja postopkov je vseeno v načrtu upravljanja voda danes, da bomo dosegali dobro ekološko stanje voda samo na 18 %, kar je alarmantno. Se pravi, mi bomo zastavljali v Sloveniji vodne vire. Poglejte primer Dravskega polja, kaj se dogaja zaradi verige hidroelektrarn, kjer nam podtalnica pada, zaradi tega, ker nam   (nadaljevanje) pada in se tudi zmanjšuje količina, količinsko stanje, in zaradi zmanjševanja količinskega stanja se koncentracije pesticidov, ker je pač intenzivno območje, ker lahko to primerjamo s Pomurjem, se koncentracije povečujejo. Namreč, s tem se tudi zmanjšuje samočistilna sposobnost podtalnice. In danes imamo na Dravskem polju resne probleme. Naslednja stvar pa je mulj, ki je tudi zelo strupen. Kot veste, stroka danes imenuje Ptujsko jezero »greznica Maribora«. Elektrarne tega ustrezno ne sankcionirajo in se v ustrezno v tem primeru ne ukrepa in zaradi obstoječe hidroelektrarne verige na Dravi imamo resne probleme. Tudi kar se tiče protipoplavne zaščite, namreč, zato ker se množično, v velikih količinah ta mulj kopiči, ta mulj nam spušča tudi Avstrija, in tu je tudi problem, ker Slovenija ne ukrepa in zahteva od avstrijske strani, da zadeve ustrezno sanirajo, in sicer, po direktivi škodo plača povzročitelj, se pravi, po direktivi o okoljski škodi. In zaradi tega imamo na Dravi vsakega toliko časa alarmantno stanje. 2012, veste, smo bili poplavljeni zaradi gorvodnih elektrarn. Prejšnje leto, oktobra, novembra 2018, so avstrijske elektrarne čistile svoje jezove in masovno spuščale k nam. Pri nas so bile civilne zaščite aktivirane in njihova življenja so bila dejansko ogrožena. In prav tako Ptujsko jezero, ne samo, da je začelo smrdeti, izloča se veliko metana, za katerega vemo, da je 30-krat večji toplogredni plin kot ogljikov dioksid. Dejansko imamo tudi to Ptujsko jezero, ne samo, da smrdi, naš biser Ptuj, najstarejše slovensko mesto, je v krizi. Dejansko je ta zadeva dotrajana in to je v bistvu ekološka katastrofa, ki je lahko samo ekološka bomba, ko lahko samo čakamo, kdaj bodo ti dotrajani jezovi popustili. To je primer z Dravo, da lahko primerjamo, kaj lahko pričakujemo v Pomurju, ob reki Muri.  Poleg tega protipoplavna direktiva določa nove pristope k reševanju protipoplavne zaščite, se pravi, rekam spet dajati prostor. Vemo, da na Dravi tega ne moremo več narediti. V Pomurju pa ima prednost to, da so zelo na široko zastavljeni protipoplavni nasipi in ima reka Mura izjemen potencial za revitalizacijo. In z revitalizacijami so tudi že začeli Avstrijci na svoji strani. Začeli so pod zadnjo pregrado voziti prod, s tem so preprečili upadanja podtalnice, poglabljanje struge. Potem so začeli spet odpirati rečne rokave, spet so začeli vzpostavljati nazaj mrtvice, spet delati rečne odtoke. In vse to je v bistvu prispevalo k ustavitvi upadanja podtalnice in poglabljanja rečne struge. Seveda so to na avstrijski strani prenehali delati zaradi tega, ker se na naši strani ves čas pritiska z gradnjo hidroelektrarn. In dejansko je Avstrijcem to tudi interes, namreč, vse probleme bomo potem mi prevzeli v Sloveniji, vse, kar bi oni zdaj morali sanirati in preprečevati nihanja vode. Podobno je zdaj, recimo, na spodnji Savi. Na spodnji Savi so Hrvati rekli, da lahko zgradimo, pod pogojem, da pod zadnjo pregrado vozimo šoder in da preprečimo nihanje vode. Vemo, da to ogromno stane, da je ogromno energije v to vložene, se pravi, tudi z ekonomskega vidika je to izjemno vprašljivo. Če pa se spustimo še v to, kaj to pomeni, koliko proizvedene energije bi dobili iz elektrarne, pa vemo, da je to popolnoma nerentabilno. Vemo, da gre za minimalni prispevek, in tudi v energetskih dokumentih je zapisano, da gre za neprimerna območja, ki bodo finančno dosti bolj obremenjena in bodo tudi večje škode v okolju.  Se pravi, Pomurci ne bodo odstopili od tega, več kot 30 let že bijejo bitko. Vam povem, da so tam že zelo nervozni in živčni, in vam povem, da ne bodo odstopili od tega, da bi gor postavili katerokoli elektrarno. Vsakokrat, ko katerega od prebivalcev srečam, vprašajo, kdaj bomo šli z bagri in traktorji in vsem. Jaz vam povem, to ni hec. Verjetno si tudi marsikateri od poslancev ne bo več upal dol v Pomurje stopit, že danes verjetno si marsikateri ne upa, ker dol je izredno stanje. In tudi svetujem, da resno - zato, ker oni ne mislijo več čakati niti na mandate niti na prelaganje odgovornosti eni na druge, striktno zahtevajo, da se odvzame koncesijo za gradnjo na reki Muri in da se reko Muro trajno zaščiti. Trajno se zaščiti z aktom, podlage imajo že vse sprejete, in tudi v regionalnem razvojnem programu imajo med glavnimi cilji projekt trajne zaščite, zavarovanje reke Mure, se pravi, razglasitev krajinskega parka Mura.  Hvala.
Hvala lepa.  Želi še kdo od vabljenih besedo? Izvolite.
Andrej Gnezda
Lep pozdrav! Moje ime je Andrej Gnezda, prihajam iz organizacije Umanotera.  Spoštovane in spoštovani! Hvala za vabilo, hvala za besedo.  Uvodoma bi radi poudarili v Umanoteri, da podpiramo prizadevanja Mladih za podnebno pravičnost. Podpiramo tudi njihove zahteve, ki so jih predstavili, in podpiramo tudi sklepe, ki so bili danes predloženi s strani predlagatelja te seje. V svoji predstavitvi se bomo bolj ali manj opirali na druge vire in gradiva, zato da znanost lahko govori namesto nas, v tem primeru celo domača znanost.  Začel bi kar s citatom, ki so ga pripravili v Inštitutu Jožef Stefan, in sicer na temo okolju škodljivih subvencij v Sloveniji (citiram): »Doseganje ciljev prehoda v trajnostno gospodarstvo in s tem tudi ciljev zmanjšanja emisij toplogrednih plinov iz Operativnega programa toplogrednih plinov 2020 se otežuje tudi zaradi povečanja tako imenovanih okolju škodljivih subvencij. Trend naraščanja teh sredstev je v nasprotju s predvidenim njihovim postopnim zmanjševanjem, kar vpliva na potrebo po dodatnih ukrepih in finančnih sredstvih. Ker subvencije usmerjajo potrošnike k večjim emisijam toplogrednih plinov, so potrebni dodatni ukrepi za doseganje ciljnega zmanjšanja emisij, kot bi bili brez teh subvencij, dodatni ukrepi so praviloma tudi dražji.« (Konec citata.) Če nekako interpretiramo to, kaj povedo - da sprva financiramo okolju slaba ravnanja z javnimi sredstvi, potem pa namenimo dodatna javna sredstva - ponavadi je potrebnih še več teh sredstev -, zato da odpravimo posledice teh slabih ravnanj. Mislim ali pa vsaj upam, da se tudi vi, spoštovane članice in člani odbora, strinjate, da je to najmanj neučinkovita raba javnega denarja in proračuna oziroma javnih sredstev. Če zdaj nekoliko bolj konkretno ilustriramo s številkami. Slovenija letno nameni več subvencij za fosilna goriva kot pa za obnovljive vire energije. Specifično je v letu 2016 Slovenija namenila 155 milijonov evrov za spodbujanje rabe fosilnih goriv in 114 milijonov za spodbujanje rabe obnovljivih virov energije. Še enkrat, 155 milijonov smo namenili za rabo fosilnih goriv in 114 za obnovljive vire energije. To posebej poudarjam zato, ker je velikokrat v preteklosti bila huda javna gonja o tem, kako dragi so obnovljivi viri energije v Sloveniji - fosilni so še dražji. Poleg teh zneskov pa so tu še subvencije za rabo drugih energentov, subvencije v kmetijstvu in tako dalje. Teh sredstev je zares ogromno vsako leto. Mi smo pripravili v letu 2013 poročilo o količini oziroma višini okolju škodljivih subvencij v Sloveniji, ki je ugotovilo, da kar pol milijarde letno namenimo za spodbujanje okolju škodljivih ravnanj. In, seveda, kakšen je rezultat take rabe proračunskih sredstev - rezultat je na dlani: promet narašča, poraba energije narašča, emisije naraščajo. In ravno učinkovita raba energije in zmanjšanje rabe energije je ključno za to, da bomo dosegli cilje tako na področju emisij, tako na področju obnovljivih virov, in bistveno premalo tu delamo. Še več, ravno nasprotno, z javnimi sredstvi podpiramo večjo rabo energije v Sloveniji. Tu ne moremo tudi mimo nedavne napovedi Ministrstva za infrastrukturo o širitvi tretjega pasu na obvoznici v Ljubljani. Preprosto, mi moramo začeti zmanjševati količino individualnega prometa, ne pa graditi dodatne infrastrukture, da se bo ta še povečal. In zopet govorimo o enormnih zneskih, 800 milijonov do milijarde 200 so ocenjene te investicije, zato da se bo še več ljudi vsak v svojem vozilu lahko peljalo na delo v Ljubljano. To je preprosto z vidika učinkovite rabe javnih sredstev vsaj to, upam, nekaj, kar nekako rezonira danes tukaj, nesprejemljivo, kaj šele z vidika omejevanja izpustov. Mi moramo do leta 2040 biti ogljično nevtralni, v letu 2030 pa naj bi širili cestno infrastrukturo za motorni promet. Zato podpiramo tudi ta sklep, da se prične s pripravo programa opuščanja okolju škodljivih subvencij oziroma ozelenjevanja rabe javnih financ v Sloveniji. In kot je že predstavnica oziroma gospa državna sekretarka z Ministrstva za gospodarski razvoj dejala, je tu potrebno upoštevati konkurenčnost, zato tudi mi zagovarjamo postopnost, ravno zato pa predlagamo ta načrt. V Sloveniji se govori o tem že vrsto let, načrta kako bomo pa to dejansko izvedeli še vedno nimamo. Dlje, ko odlašamo, težje se bodo vsi sektorji v naši družbi, v naši državi prilagodili tem novim dejstvom. Zato podpiramo ta sklep. Prosimo, da se preneha s tem odlašati in se držite predlagane časovnice in k temu nemudoma pristopi.  In za konec bi samo še citat iz gradiva Ministrstva za finance, bili smo tudi člani delovne skupine za zeleno proračunsko reformo, ki je bila vzpostavljena v okviru prejšnje Vlade pri Ministrstvu za finance in v poročilu so med drugim tudi zapisali: "Glede na navedeno velja priporočilo, da naj vsako resorno ministrstvo, ki je nosilec posamezne spodbude, preuči možnost preoblikovanja obstoječih spodbud tako, da bodo bolj okoljsko naravnane in naj to upošteva pri podeljevanju spodbud v prihodnosti." Konec citata. V tem smislu nas tudi zelo veseli napoved Ministrstva za infrastrukturo, da sami nimajo težav s temi sklepi, tako da upamo, da bodo aktivno pristopili k temu, kajti tudi v njihovem resorju je precej teh sredstev za ozeleniti. Hvala za besedo.
Hvala lepa.  Sprašujem, ali želi še kdo besedo od vabljenih? Ugotavljam, da ne, tako da zaključujem uvodno predstavitev. Sprašujem predstavnike Vlade ali želijo besedo že v tem delu? Izvolite, gospod Maver.
Marko Maver
Hvala za besedo.  Mogoče samo na kratko na nekaj stvari, ki smo jih ravnokar slišali. Mislim, da smo si tukaj skoraj enotni, da določitev ambicioznih ciljev za zmanjševanje misij toplogrednih plinov ni več in ne more biti več vprašanje, vprašanje je samo kako bomo to dosegli in priprava nacionalnega energetskega podnebnega načrta in pa dolgoročne strategije je ta priložnost. Mi na Ministrstvu za okolje se bomo zavzemali za čim bolj ambiciozne cilje.  Kar bi pa rad še dodal. V mislih imam, pred kratkim sem se vrnil v Slovenijo iz tujine z namenom, da svoje znanje tukaj tudi kakšne stvari spremenimo in ena izmed prvih stvari, ki mi jo je pretekli minister rekel je bila "na mladih svet stoji". Tako, da pozdravljam shod katerega ste organizirali in tudi lahko zagotavljam, da podnebne spremembe sigurno niso v predali na ministrstvu, tako da bo ena izmed prioritet našega mandata. Za konec bi samo še dodal, da se veliko dogaja na področju našega podnebnega sklada. Danes so bili objavljeni razpisi za štiri nove zaposlitve in to se bo v prihodnosti še povečala. Kot sem omenil naš cilj je čim bolj učinkovito izvajanje tega sklada v letošnjem in v prihodnjih letih. Hvala.
Hvala lepa.  Prehajamo na razpravo članic in članov odbora. V imenu predlagatelja, gospod Mesec izvolite.
Hvala za besedo. Jaz bi se zahvalil vsem razpravljavcem. Mislim, da smo slišali toliko tehtnih argumentov kot že dolgo ne v Državnem zboru. Predvsem se vam zahvaljujem za res zelo informirano in z argumenti in znanstvenimi dejstvi podkrepljeno razpravo. Jaz verjamem, da so vsi na vladni strani in na strani poslancev slišali, bi pa pod črto samo to rekel. Ob ambicioznih ciljih, ki si jih postavljamo, je treba si tudi priznati, da do zdaj so takšni cilij bili postavljeni, ampak konkretne politike in konkretni ukrepi so potem šli ravno v drugo smer. Mi tukaj govorimo že 20 let o tem kako bomo spodbujali trajnostni prevoz. Resnica pa je, ko pogledamo številke, leta 2003 se je v Ljubljano dnevno pripeljalo 80.000 avtomobilov, leta 2016 se jih je v Ljubljano dnevno pripeljalo že skoraj 120.000, se pravi 50 % več, pa smo ves čas govorili, da bomo spodbujali trajnostni prevoz. Potem so bili ves čas nekako v zraku zaveze, da bomo zmanjševali naš ogljični vtis, pa če zdaj pogledamo svetovno raven, leta 2018 svet porabi 80 % več premoga kot ga je leta 2000, pa smo ves čas poslušali kako je treba zmanjševati ogljični vtis. Slovenija pri tem ni nedolžna, v 21. stoletju smo zgradili nov blok termoelektrarne. Zdaj ves čas poslušamo kako bom zdaj te stvari resno, potem imamo pa, mislim, da je bilo en teden po shodu mladih Ministrstvo za infrastrukturo, ki reče: "Širili bomo ljubljansko obvoznico in mestne vpadnice." Potem imamo recimo spet zaveze kako bomo zmanjševali ogljični vtis pa potem preberemo pred dobrimi desetimi dnevi, da se bo v termoelektrarno Šoštanj začel uvažati indonezijski premog, 1200 ton na dan, kot slišimo. Glejte, to je neresno in jaz mislim, da si je treba najprej tukaj naliti čistega vina in si priznati, da so do zdaj politike šle v popolnoma drugo smer. Tako, da upam, ko boste danes poslanci in predstavniki Vlade govorili o tem kako bomo uresničevali te ambiciozne cilje, da s tem tudi ko govorite mladim prevzemate nase odgovornost, da ko bodo prišle konkretne odločitve boste potem tudi tako naredili. Hvala.
Hvala lepa. Prehajamo na razpravo. Gospa Sukič, imate besedo. Izvolite.
Hvala lepa za besedo. Najprej lep pozdrav predvsem našim gostom, mladim za podnebno pravičnost, vsem predstavnikom ministrstev in pa ostalim mojim kolegom poslankam in poslancem. Danes smo slišali ogromno res tehtnih argumentov. Veseli me sicer da je tudi predstavnik Ministrstva za okolje prepoznal resnost podnebnih sprememb in da se nekako strinja s temi cilji in s predlaganimi ukrepi mladih za podnebno pravičnost. Vendar imamo malo problem pri deklarativnih izjavah jaz vidim ta problem pri tem razkoraku med deklarativnimi izjavami in neko realnostjo. Poglejte, ena izmed realnosti je ta, vsaj v poročilu o stanju okolja v letu 2017 namreč tam lahko preberemo, citiram: "skupne emisije toplogrednih plinov so leta 2014 v Sloveniji znašale 16.582 kiloton Co2 ekvivalenta", kar pomeni 19,2 odstotno zmanjšanje v primerjavi z letom 2005. Vi ste pa reke, da je naš cilj do leta 2030 15 odstotno zmanjšanje. Seveda je Slovenija z veseljem in z lahkoto leta 2017 gladko pristala na ta cilj 15 odstotno raven zmanjšanja emisij, ko pa smo mi že pred tem ta cilj ne samo dosegli, ampak smo ga celo presegli. Zavedati se je treba, da po sklenitvi, da šibka točka pariškega sporazuma je bila ta, da ni ta sporazum predvidel zavezujočih deležev zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov za posamezne države in seveda se je potem začelo kupčkanje in preigravanje kdo bo prevzel kakšen del odgovornosti in veliki onesnaževalci se te odgovornosti radi izogibajo, zadnji primer so sam Združene države Amerike, kjer predsednik Trump celo domneva, da gre za teorijo zarote, ko govorimo o globalnem segrevanju, kot vsi vemo, kar je absurdno. Skratka, to bi prosila, če mi lahko še malo bolj pojasnite glede teh 15 %, ki ste jih omenil, ali sem jaz to narobe razumela ali pa Slovenija dejansko ni tako zelo ambiciozna, celo nasprotno, kolikor sem poučena je Vlada Republike Slovenije celo nasprotovala bolj ambicioznemu stališču do predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o zavezujočem letnem zmanjšanju emisij toplogrednih plinov v državah članicah v obdobju 2020-2030. Tako, da tukaj bi prosila za dodatno pojasnilo. Potem smo slišali drugo opozorilo predstavnima Umanotere, ki pravi, in to se je resno za zamisliti, ko bomo mi koncipirali naše strategije, sploh dolgoročne strategije, kako je možno, da mi dejansko še vedno damo 155 milijonov evrov za rabo fosilnih goriv, ki so zelo problematična kot vemo v tem primeru, in zgolj 114 za obnovljive vire energije, se pravi že ta diskrepanca pri vlaganju naših finančnih sredstev kam jih vlagamo, zakaj jih tako vlagamo, če imamo neke zaveze, da se bomo vendarle kot družba začeli obnašati bolj odgovorno do okolja. Ampak zdaj, zakaj, mislim saj smo danes že večkrat slišali, ampak jaz bom probala slikovito ponazoriti, zakaj so izpusti, sploh CO2 in pa seveda tudi ostalih toplogrednih plinov tako izjemno problematični. Slišali smo danes že, da vse raziskave nedvomno kažejo in to ni izmišljotina ali teorija zarote, ampak to je dejansko res, da je danes v zraku največ ogljikovega dioksida v obdobju zadnjih treh milijonov let celo. Tako daleč smo na žalost že pripeljali stanje planeta v tako kritično fazo. In zdaj, pravijo strokovnjaki, da se lahko človek s svoji posegi v okolje pravzaprav primerja samo še z bruhanjem vulkanov in pa trkajočih celinskih plošč. Samo vulkani in trki celinskih plošč so sproščali ogljikov dioksid v ozračje, pa še to verjetno v manjši meri kot danes nam uspeva po industrijski revoluciji.  Zdaj, če se malo poigramo s fantazijo, pa si za trenutek zamislimo planet brez nas, brez ljudi, brez tisti, ki tako radikalno posegli v ravnovesja na planetu. In glede na današnje stanje bi mi v tem primeru, da zdaj ta trenutek človeštvo izgine, potrebovali bi oceani za popolno / nerazumljivo/ oceanske vode bi bilo potrebnih tisoč let. Pa to še zmeraj ne bi vrnilo planeta v stanje pred industrijsko dobo, ampak bi mi zato, da bi mi te ravni količin ogljikovega dioksida pripeljali v to neko stanje, ki je bilo nekoč, potrebovali kar 100 tisoč let. Tako radikalno smo v zadnjih, manj kot dvesto letih posegli v okolje in dejansko ogrozili naš obstoj in naš planet, ne samo obstoj nas kot človeške vrste, ampak obstoj vsega živega, se pravi, rastlin, živali, itn.  Seveda se lahko pogovarjamo kakšni so verjetni scenariji, ki se dogajajo, več je nekih verjetnih scenarijev, ampak recimo eden je gotovo ta, da bi sveže staljeni led z grenlandskega ledenika recimo shladil zalivski tok, vemo kako to vpliva na cirkulacijo tople vode v oceanih. Zaradi tega bi seveda prišlo do nove ledene dobe vsaj ob obali severne Amerike in Evrope, kar bi pomenilo, da bi se gozd zmernega pasu bi zamenjala gola tundra in pa permafrost in to dejansko čaka, pravzaprav to ni več tako oddaljena prihodnost, na žalost, ker pač smo danes slišali, pa ne bom se ponavljala. Skratka, mi smo uspeli že v letu 2013 koncentracijo CO2, je torej prvič v zgodovini ta koncentracija presegla 400 delcev na milijon, v času zadnje ledene dober pa je bila recimo ta koncentracija 200 delcev na milijon. Tako, da poglejte, stvari so skrajno resne in če bomo mi s tem tempom nadaljevali, pa do leta 2100 ne bo niti ta planet preživel, ampak recimo, da bi, še nekako se z velikimi, nekimi vse večjimi katastrofami nekako prišli do tja, bomo takrat s tem tempom, ki smo mu danes priča, prišli do dviga količin CO2 celo na 900 delcev na milijon. Zdaj si pa vi predstavljajte kaj to pomeni, če smo že zdaj v obdobju hudih nestabilnosti suš, poplav, ciklonov, organov, skratka dejansko smo priča veliki nestabilnosti na planetu. In skratka, kolikor sem uspela se torej seznaniti - časa seveda nimamo, ne, do leta 2100 - ampak ga imamo v resnici dvanajst let, če želimo nekako priti do tega želenega cilja, da obdržimo dvig, torej rast globalne temperature pod 2 stopinji celzija ali pa recimo, da pridemo do cilja tam okrog 1,5 celzija glede na čas pred industrijsko revolucijo. Skratka, po letu 2030 bo vsako dodatno segrevanje v višini samo 0,5 stopinje celizija znatno povečalo tveganje za suše, poplave, ekstremne vročine, posledično revščino   (nadaljevanje) na stotine milijonov ljudi in posledično na grozovit val migracij. Danes se je Evropa, trdnjava Evropa se tako boji migrantov in počne vse mogoče, da bi zajezila val beguncev, ampak to je res potok beguncev v primerjavi s tem, kar bo prišlo in takrat bo seveda trdnjavo Evrope odpihnilo kot milni mehurček. Če naj povem, mislim tole bo katastrofa. Ljudje se bodo borili za vodo, hrano in tako naprej. Tako da jaz prosim, da ne ostajamo samo na ravni deklarativnih zavez in besed in seveda se vsi zavedamo in tako naprej, ampak dajmo dejansko – mi tukaj imamo priložnost in imamo… navsezadnje smo politični odločevalci tukaj, imamo možnost teh sprememb zdaj, ne leta 2050 – lepo vas prosim. To bo absolutno prepozno. Tako da dajmo se zavedati tega in čisto resno bi morali tukaj jaz mislim biti enotni, ne glede na to iz katerega pola politične provinjence pravzaprav prihajamo. Mislim, da tukaj pa bi morali biti dejansko enotni. Hvala lepa.
Hvala lepa. Za enkrat imam prijavo samo še poslanke Lidije Divjak Mirnik, tako da beseda je vaša. Pripravi pa se Jerca Korče. Izvolite.
Hvala lepa predsedujoči za besedo. Lepo pozdravljeni mladi, predstavniki vlade, vsi ostali prisotni! Danes smo pravzaprav ogromno že slišali. nedvomno je, da se o teh zadevah verjetno vsi strinjamo, je pa res, da včasih je pot do tega, kako priti do teh ciljev, lahko drugačna.  Zdaj, kar se tiče predlogov sklepov, ki jih je dala Levica, smo pripravili tudi, da rečem malce spremenjena 3. in 4. sklep. Vsi ostali pravzaprav, kar se tiče nas niso sporni, zato jih bomo podprli. Kar se tiče pa 3. in 4. sklepa Levice, pa so naši naslednji – dobili ste jih tudi na mizo. In sicer tako: »Odbor za infrastrukturo, okolje in prostor poziva Vlado Republike Slovenije, da skladno z določbami koalicijskega sporazuma o sodelovanju Vlade Republike Slovenije za mandatno obdobje 2018-2022, izdela časovnico prehoda na obnovljive vire energije in potrebne ukrepe za njihovo doseganje. Časovnico in ambiciozne cilje obnovljivih virov naj vključi v Nacionalni energetsko podnebni načrt. Vlada Republike Slovenije naj o procesu priprave in sprejemanja Nacionalnega energetskega podnebnega načrta, predloži poročilo tudi Državnemu zboru do 31. avgusta 2019.« Zdi se mi, da je to dober plan. Pomembno se mi zdi, da… rečem v nevednicah »sproti spremljamo«, kaj se počne in kako daleč je Nacionalni energetski podnebni načrt, zato seveda pozdravljam ta sklep in ga bomo podprli. In pa še 4. sklep, oziroma da rečem 4. od Levice dodaten: »Odbor za infrastrukturo, okolje in prostor poziva Vlado Republike Slovenije naj ustanovi delovno skupino, ki bo do konca 2020 pripravila časovnico in pravičen načrt predčasnega zaprtja Premogovnika Velenje in opustitve rabe fosilnih goriv v Termoelektrarni Šoštanj. Delovna skupina naj bo sestavljena najmanj iz državnih in lokalnih odločevalcev ter delodajalskih, sindikalnih in okoljevarstvenih organizacij« – torej vseh deležnikov, to se nam zdi zelo pomembno. »Načrt naj vključuje tudi ukrepe za dolgoročno prestrukturiranje regije.« Kot smo že slišali in kot vemo, to ni stvar, ki bi se zgodila iz danes na jutri, ampak jo je verjetno treba načrtovati tako kot treba in seveda vedeti, kaj bi želeli, takrat, ko se v določeni regije zadeve več ne bodo odvijale. Zato se mi zdi potrebno, da to premislimo. »Vlada naj za zaprtje Premogovnika Velenje in Termoelektrarne Šoštanj ter prestrukturiranje regije, predvidi tudi vire sredstev iz prihodnje finančne perspektive EU 2021-2027«. Vsi vemo, da v tem trenutku potekajo pogajanja za novo finančno perspektivo, zato je seveda pomembno, da tudi tukaj razmišljamo o tem, kje bomo dobili denar za prestrukturiranje regije, ker to verjetno ne stane malo. »Načrt zaprtja Premogovnika Velenje in Termoelektrarne Šoštanj, naj se kot ukrep opredeli v resolucijo o energetskem konceptu Slovenije«. To je ta 2. sklep. Jaz seveda prosim tudi vse ostale poslance, da ga podprete, ker se mi zdi pomembno, da kljub temu sodelujemo z roko v roki in da vsi deležniki sodelujejo pri zadevah, ki bi jih želeli doseči, saj gre pravzaprav za našo domovino in zato, da vsi živimo na istem planetu.  Zdaj, kar se pa tiče teh novih dodatnih treh sklepov, ki smo jih dobili danes od mladih za podnebno pravičnost, tukaj pa kljub temu, da se z njimi strinjam, moram povedati, da bi želela, da tudi vi mladi razumete, da smo te sklepe dobili danes na mizo, da o njih pravzaprav Vlada ne ve nič in bi bilo korektno in pošteno, da jo tudi s tem seznanimo, zato bi, pa seveda tudi naše koalicijske partnerje in ne nazadnje ministrstva, zato bi mogoče predlagala, da o teh zadevah oziroma o teh treh sklepih glasujemo na naslednji seji, eni od naslednjih, čim prej seveda, ker moram povedati, da sama osebno živim oziroma sem živela ob reki Muri, ko sem še živela v Prlekiji, zdaj ko živim pa v Mariboru, pa živim ob reki Dravi in se mi zdi, da je nujno o teh sklepih še kakšno reči in seveda jih tudi podpreti. Vendar kot rečeno, danes smo jih dobili na mizo. Tudi zaradi procedure je korektno, da o njih danes ne odločamo na način, da jih zavrnemo. Zato bi vas prosila za razumevanje, da o teh treh sklepih razpravljamo na naslednji seji, ker sem prepričana, da z današnjo sejo odbora nismo zaključili te tako pomembne tematike.  Hvala lepa.
Hvala lepa. V imenu predlagatelja, gospod Mesec. Izvolite.
Hvala za besedo.  Rad bi se opredelil do sklepov, ki jih je predstavila Lidija Divjak Mirnik, in ki jih je pripravila Vlada.  Kar se tiče tretjega sklepa, se pravi, glede izdelave časovnice prehoda na obnovljive vire energije, lahko pristanemo na to, da s ta sklep zamenja s tistim, ki smo ga predlagali v sklicu.  Kar se tiče naslednjega sklepa glede zapiranja TEŠ 6, pa ne moremo podpreti sklepa Vlade in vztrajamo pri tem, ki smo ga predlagali mi v dogovoru z mladimi za podnebno pravičnost, zato ker v sklepu Vlade ni zapisanega ciljnega datuma, kdaj naj bi TEŠ 6 prenehal obratovati. In to je ravno ta razvodenitev o katerih sem prej govoril. Se pravi, načelno se strinjamo, ampak naredili pa ne bomo. In mi vztrajamo pri tem, da ostane datum 2030, razlogi pa so povsem praktični. Prvič, če TEŠ obratuje do leta 2054, kot je rekel Jernej Stritih, nekdanji vodja Službe Vlade za podnebne spremembe, bo slika taka. Po letu 2030 bo TEŠ požrl tretjino vseh dovoljenih izpustov toplogrednih plinov za delo Slovenijo. Do leta 2040 polovico, po letu 2050 pa vse dovoljene emisije h katerim smo se zavezali.  Drugič. Ker to države po Evropi vedo, so številne že sprejeli zelo trdne zaveze, da bodo svoje termoelektrarne zaprle. Britanska Vlada se je na primer ponovno zavezala, da bo pustila premogovno proizvodnjo do leta 2025. Potem je Finska prva država v Evropi, ki je v zakon zapisala, da bo vse termoelektrarne zaprla do 2030. Enako ravna nizozemski parlament, ki je sprejel resolucijo o potrebi po 55 % zmanjšanju CO2 do leta 2030, kar pomeni zaprtje vseh petih termoelektrarn tam. In pa konec novembra 2016 je enako portugalski minister za okolje potrdil, da bodo v državi nehali uporabljati premog do leta 2030. Časa za zaprtje je 12 let. To je tudi čas, ko se lahko pogovorimo o tem kako bomo reorganizirali regijo, kako bomo prezaposlili ljudi tam. Tukaj imamo primere obstoječih praks. Nekatere države gredo bistveno bolj ambiciozne politike kot mi predlagamo, mi imamo samo eno termoelektrarno. Imamo, kot so že prej mladi povedali, mesta po Evropi, ki so opustila rudarsko ali pa elektrarniško dejavnost in se zdaj ukvarjajo z drugimi panogami, tako da lahko tam dobimo dobre prakse. Kar se tiče sredstev, pa tako kot smo prej slišali, treba bo nameniti 1 do 2 % DBP zato, da se energetsko prestrukturiramo in to počnemo v dobro vseh, predvsem pa generaciji, ki prihajajo za nami. Skratka, vztrajamo pri četrtem sklepu z jasno časovno zavezo.
Hvala lepa. Naslednja je k razpravi prijavljena gospa Korče. Izvolite, beseda je vaša.
Ja, predsedujoči, najlepša hvala za besedo. Mene zelo veseli danes, da smo se takole usedli za mizo in predsedujoči me je na začetku, pri postopkovnem, spregledal glede doslednosti, kdo najprej dobi besedo, pa bom, ker sem stara 29 let, pa sem nenazadnje tudi včasih bila močna aktivistka, pa geografinja po duši, rekla, da kar se doslednosti tiče, je ta politika pokazala, kako dosledna je glede spoštovanja prihodnjih generacij, tako da bi lahko tudi v kakšnih takih primerih, kakšno poslovniško določilo starejši kolegi naredili drugače, zato, da tudi na tak način pokažemo pomembnost te teme, ki jo imamo danes in ta tema ni neko zdravstvo ali pa šolstvo, ki se veže za en mandat ali pa za dva mandata, ampak je precej široka tema. Mičkeno smo hinavski, ne? Politika je vedno bila in najbrž vedno tudi bo, do neke mere, malo hinavska in sicer v tem smislu, da, ja, govorimo eno, po drugi strani pa z dejanji pokažemo nekaj drugega in to je res, tukaj se moram z Luko strinjat, ko je rekel glede prometa, ko govorimo o gradnji tretjega pasu, pa vsi vemo, da več prometa povzroča samo še več prometa in nikoli ne more biti drugače. Več parkirnih mest v centru Ljubljane bo povzročilo samo več prometa, zato ker smo ljudje prilagodljiva bitja in ko nekaj predpišemo in ko ni za parkirat, prilagodimo svoje življenjske navade. Tako je vedno bilo in tako vedno bo. Taki pač ljudje smo. Kar se tiče sklepov, ker se bomo najbrž še veliko zapletali okoli sklepov. Danes lahko sprejmemo cel seznam sklepov, če ne bomo miselno pripravljeni vsi deležniki. Tukaj mislim na popolnoma vsa ministrstva, na celotno politično srenjo, na vse nevladne organizacije in pa tudi na vse državljanke in državljane, potem ne bomo naredili nobenega preskoka, pa če sprejemamo iz vsake seje v vsako sejo, sklepe, se ne bo popolnoma nič spremenilo. To bo mogla postati naša zaveza oziroma, morali bomo v svojih glavah najprej kaj »poštimat«, ker če se tam ne bojo stvari »poštimale« v to, da bomo naravnali smer razmišljanja v drugo smer, v prihodnji razvoj, potem se nič ne bo spremenil. Ker danes se velikokrat sprašujemo, ali bi bil pravi model razvoja Slovenije socialistični? - pa vemo, da je preživet ali pa obstoječi kapitalistični? – pa vemo, da ne funkcionira, pa se moramo začeti pogovarjat o prihodnjem modelu razvoja, za katerega najbrž sploh še ne vemo, kakšen bo, ampak z majhnimi koraki, ki jih bomo začeli delat, bomo najbrž, ko se bomo v zgodovino ozrli čez nekaj let, vedeli, kakšen je ta model bil. Poleg tega pa jaz osebno vidim stvari tudi tako, da bomo mogli razumeti, da vsaka stvar je večplastna, kar pomeni, da če se mi odločimo, da bomo sistemske spremembe spravili v smer trajnostnega prometa, kar pomeni, da bomo res vložili nekaj denarja v to, ker drugače ne bo šlo in s prisilo, na neko mehko prisilo, pokazali ljudem, da je to prava pot, bo država kot celota, čez leta, seveda in ti ukrepi oziroma te posledice so težko predvidljive iz današnjega gledišča, veliko »profitirala«, ker vožnja z avtobusom pomeni manj prometnih nesreč, na ta račun »profitira« zdravstveni sistem, če hočete. Vožnja z avtobusom lahko pomeni drugačno socialno življenje, manj stresno življenje, kar se rezultira v tem, da imamo mogoče v družinskem življenju bolj mirne okoliščine, ker nismo živčni, ker stojimo v gneči. Lahko preberemo kakšno knjigo, kar pomeni, nenazadnje vpliv na izobrazbo. Enako velja za povečanje lokalne hrane oziroma uživanje lokalne hrane, ki prepotuje manj kilometrov in s tem pripomore k ogljičnemu odtisu. Na tak način imamo spet, to se pravi, pripomoremo k temu, da se razvija kmetijstvo, da imajo kmetje delo in da smo pač vsi skupaj bolj zdravi, kar imamo spet, dolgoročno gledano, zdravi ljudje pomenijo manjša obremenitev za državni proračun, če hoče politika gledati stvari skozi proračun in pa ja, visokotehnološka podjetja, ki po navadi pomenijo manjše onesnaževanje ali pa tudi manjša podjetja, ki niso stvar neke preteklosti, pa mogoče kakšno še vedno obstaja, pomeni tudi vpliv na to, da imajo ljudje boljše plače, boljši   (nadaljevanje) socialni položaj, okolje pa posledično pripomore. To pomeni, z nekim takim ciklom moramo gledati na vsako spremembo, ki jo uvajamo, da ni samo enoznačna, ampak da vse zadeve pomenijo neko krožnico, ki se odraža na vseh ravneh, in je ogljični odtis samo tista, če hočete, zadnja posledica, pozitivna. Zato, ker ko ljudem oziroma javnosti predstavljamo ogljični odtis, se tudi v meni sproži in večini državljanov to, da kaj pa bo 2-milijonski narod, tudi če mi naredimo največjo spremembo tega sveta, če se drugi globalni onesnaževalci ne bodo temu priključili, nam to ne bo nič pomagalo. Ampak ravno skozi te primere hočem to pokazati, da je stvari treba malce širše gledati in ne zgolj ozkogledno, skozi CO2 izpuste, če hočete. Ja, in vsi tako radi poudarjamo trajnostni razvoj, da bomo danes živeli tako, da ne bomo delali slabega prihodnjim generacijam. In to je ravno to, ampak vsi skupaj bomo morali razumeti, da trajnostni razvoj danes oziroma trajnostno življenje danes ne pomeni trpljenja, ampak pomeni dvig kvalitete življenja. In ko bomo to razumeli, da s tem pripomoremo k dvigu kvalitete življenja, bomo najbrž začeli delati spremembe tudi v to smer. Politika je najbrž spala nekaj let na tem področju in bomo z danes na jutri težko tako hitro, kot bi si želeli, popravili neke zadeve. Tudi Teš6, ker tu moramo biti realni, da brez zagotavljanja alternative pomeni to kolaps sistema. Jaz sem dala skozi žled in marsikdo je bil takrat na robu živčnega zloma, pa smo bili mogoče en teden brez elektrike. In tu bo treba predvsem bolj ambiciozno pristopiti k alternativam, dvigniti alternative in potem, ja, zapreti Teš6. Lahko si postavimo datum tudi 2028, 2027, lahko si postavimo datum jutri, jaz si samo želim, da se ne obračamo na sklepe, zapisane na papirju, ampak da resno pristopimo k temu. To pomeni, da bo to izvedeno, ne pa zapisano, ker zapisanega v tej naši državi je bilo toliko, da lubadar ni naredil take škode. In papirjev in strategij, analiz in vsega, kar hočete, imamo po mojem vsi skupaj že malo preveč, no. Tako, zaradi mene, če danes ne sprejmemo niti enega sklepa na papirju, ampak damo samo neko zavezo, da bomo vztrajali na tej poti. In, ja, mladi morate vztrajati oziroma moramo vztrajati kakorkoli na tej poti. Mogoče se tu s kolegom iz Dijaške sekcije ne strinjam, miren in kulturen protest v tem stanju, v katerem smo glede te problematike, je po mojem že tisti skrajni ukrep, ker so bili najbrž mehki ukrepi že izkoriščeni. Vsaj tako jaz vidim zgodovino teh stvari, ker smo tudi skozi moje šolanje na fakulteti geografi velikokrat opozarjali na neke stvari, na mehke načine, pa so se pisali dopisi, tudi profesorji so bili aktivni na tem področju, pa se ni premaknilo. Zdaj so mladi stopili na to pot, in jim želim, da jo ohranjajo, da imajo miren protest in da nenehno opozarjajo politiko, ker včasih pač politika pozabi in rabimo nek »push«, ki pride tudi iz civilne družbe in nam mogoče pokaže, da je to tematiko treba iz dneva v dan odpirati in se o njej pogovarjati. Čaka nas kar precej dela, kot sem rekla, celo družbo, tudi na ravni te hinavske miselnosti potrošništva, da vsak dan moramo kupiti kakšno novo majico, kakšen nov telefon in take stvari. Tudi to so stvari, ki nas delajo problematične in nas delajo del problema in del te hinavske miselnosti, ki ni najboljša.  Tako upam, da se ne bomo preveč okoli sklepov zapletali in da bomo razumeli to, ne da zapišemo, ampak naredimo. Najlepša hvala.
Hvala lepa. Zdaj dajem besedo predstavnikom Vlade. Gospod Maver, želite besedo? Izvolite.
Marko Maver
Hvala za besedo.  Rad bi odgovoril na vprašanje gospe Sukič, ki je izpostavila deklarativno ambicioznost. Definitivno štejejo dejanja več kot besede, za to smo se na Ministrstvu za okolje tudi zavzeli. Kot sem že prej omenil, smo pripravili okvir dolgoročne podnebne politike. To gradivo bo posredovano na Vlado, ampak si želimo, da pridobimo mandat tudi s strani Državnega zbora,   (nadaljevanje) ker, kot smo že omenili, naš cilj je, da ta podnebna politika, ta ambicioznost ostane ne samo en mandat, ampak za naslednjih nekaj generacij. V to, kar pa bo okvir vseboval, se ne bi rad podrobno spuščal, ampak vsebuje tako določitev ciljev podnebne strategije, Zakona o podnebni politiki, nacionalni podnebni dan, to pomeni, da bi se vsako leto v Državnem zboru enkrat na leto obravnavale podnebne spremembe, doseganje ciljev, in potem določili nadaljnji ukrepi za naprej.  Omenili ste teh 19,2 %. Tu bi mogoče opozoril, da je prišlo do pomote pri interpretaciji te številke. Naj povem, da ti cilji, ki so določeni na ravni EU za zmanjševanje izpustov, veljajo za sektorje, ki niso vključeni v trgovanje z emisijami, to so pa ti ETS, kmetijstvo, promet, industrija, odpadki, to velja ca 60 % celotnih emisij. Dejansko doseganje zmanjšanja do tistega obdobja, do 2014, je bilo pa 8 %. Tako, ja, se strinjam, ta cilj minus 15 do 2030 ni dovolj visok, ampak definitivno pa nismo takrat v tistem času ciljev že presegli.  Omenili ste Trumpa in ameriško podnebno politiko. To je sicer močan signal, ker Amerika je velik povzročitelj emisij. Lahko pa iz osebnih izkušenj povem, ker sem tam tudi odraščal in spremljam ameriško politiko, da se je dejansko po tem, ko je Trump naznanil, da bodo izstopili iz Pariškega sporazuma, zgodilo zelo veliko v posameznih državah. Tako je imelo nekakšen kontra efekt, no. To se bo pa pokazalo v roku nekaj let, kaj je to pomenilo.  Samo toliko. Hvala.
Hvala lepa.  Gospod Kumer, izvolite.
Bojan Kumer
Hvala lepa za besedo. Da še malo pokomentiram, no, in da se odzovem s strani Ministrstva za infrastrukturo.  Tudi mi smo, takoj ko smo nastopili mandat, začeli v to smer ukrepati v okviru svojih pristojnosti. Namreč, takoj smo aktivirali in pospešili delovanje medresorske delovne skupine za pripravo Nacionalnega energetsko-podnebnega načrta, ker je vendar ključen, ker tam se bo Slovenija zavezala za ambiciozne cilje doseganja OVE, CO2 in energetsko učinkovitost. Bili smo v 6-mesečnih tako imenovanih tekočih poslih in je bilo treba veliko stvari za nazaj nadoknaditi. Lahko ostala ministrstva potrdijo, da zelo intenziviramo to delo, in jaz upam, da bomo ujeli rok, zaenkrat kaže dobro, do konca letošnjega leta, da ta zelo zavezujoč dokument, ki je zelo pomemben za Slovenijo, sprejmemo do konca letošnjega leta in bo prelomnica za leto 2030. Kot drugi ukrep smo ne dolgo nazaj, štirinajst dni, sprejeli na Vladi Uredbo o samooskrbi, kjer širimo možnost participiranja, možnost postavljanja sončnih elektrarn in tudi baterij na prednjih omrežjih, tako imenovani »smart gerrit« /?/, množično samooskrbo omejujemo na transformatorsko postajo, kar pomeni, da se lahko gre tako imenovane obnovljive vire skupnosti. Nadalje, večstanovanjske stavbe lahko na vrhu stavbe postavljajo stavbo. Skratka, imamo neke vrste moderno zakonodajo in verjemite mi, več kot polovica držav članic nima te možnosti in nima takšne moderne zakonodaje, ki smo jo mi sprejeli in ta Vlada pred štirinajstimi dnevi. Tretji ukrep, nadaljujemo s kohezijskimi sredstvi, 10 milijonov je trenutno odprtih za sončne elektrarne, 15 milijonov za daljinsko ogrevanje na lesno biomaso, še so sredstva. In vsa sredstva, ki so bila v pretekli perspektivi za evropsko kohezijo, namenjamo in spodbujamo, zato da bomo dosegli te cilje, ki so pred nami. Četrtič, kot ste že pravilno ugotovili, Energetski zakon, ki ga peljemo in je trenutno v medresorskem usklajevanju. Ravno tako dajemo pomembno zakonsko podporo za širitev pametnih omrežij, pametnih skupnosti, zato da bomo lahko unovčili pametne števce, ki jih je več kot 60 % že implementiranih v distribucijskih omrežjih. In da bomo lahko to, kar je v vezilskem paketu Evropska komisija dve leti nazaj uvedla mehanizem aktivnega odjemalca, dajemo primeren zakonski nastavek. Petič, spodbujamo in večamo sredstva za shemo obnovljivih virov energije, katere izvajalec je Agencija za energijo.   (nadaljevanje) Tam smo, na primer, lahko povem, v preteklih dveh, treh letih in pol več kot 61 projektov vetrnih elektrarn podprli, že dodelili sredstva in vetrne elektrarne so v postopku umeščanja v prostor. Jaz upam, da se bodo vetrne elektrarne čim prej realizirale, skladno s postopki umeščanja v prostor. Šestič, ne glede na to, da smo imeli ta odbor sklican prejšnji teden, smo pred tem že ustanovili oziroma dali predlog v medresorsko usklajevanje na Vlado, za medresorsko delovno skupino za pravično tranzicijo in prestrukturiranje premogovnih regij. Jaz upam, da bomo na Vladi čim prej ta sklep sprejeli in ustanovili to medresorsko delovno skupino. Mogoče povabimo zraven - tu dajem pobudo - še kakšnega današnjega udeleženca, da bo del te medresorske delovne skupine, da dodatno širimo deležnike, več, ko nas bo, bolj bo rezultat te delovne skupine pravičen in pravi za vse zainteresirane javnosti. Kar se tiče javnega potniškega prometa, glede na to, da manj poznam to tematiko, trenutno, kar se dogaja, bi pa gospodu Bojanu Žlendru dal besedo, da pove okrog integriranega javnega potniškega prometa, za dodaten komentar. Hvala.
Hvala lepa.  Gospod Žlender, izvolite.
Bojan Žlender
Hvala za besedo.  Promet je bil upravičeno omenjen med tistimi največjimi tveganji za okolje in za naš razvoj. Promet je seveda v enem delu - pa ne tega razumeti kot kakršenkoli izgovor - servis razvoja. Dokler bo družba stremela k temu, da je več, več in več, bo promet, žal, šel v to smer. To, kar delamo na ministrstvu na dveh področjih, pa trdim - pa dajem to domačo nalogo v pregled, kolegica Aja je rekla, da je treba domače naloge pregledati, kajne, mislim, da morajo biti narejene, ampak dobro je, da jih tudi kdo pregleda -, če smo v prejšnji finančni perspektivi namenili za ukrepe trajnostne mobilnosti 27 milijonov evrov, v tej finančni perspektivi zagotavljamo evropskih in slovenskih sredstev 177,4 milijona evrov. V tem trenutku izvajamo 118 projektov kolesarske infrastrukture, infrastrukture za pešce, urejanje postajališč javnega potniškega prometa. In v naslednjih štirih letih je predvidenih še 250 projektov, ki se izvajajo v okviru mehanizma dogovora za razvoj regij. In v tem delu bo Slovenija uredila tisoč kilometrov kolesarskih površin, od tega bo 300 kilometrov ločenih optimalnih površin za kolesarje. To je nekaj, kar si mi kot prometniki seveda res štejemo kot premik v Sloveniji, kakršnega ni bilo, in si ga želimo seveda tudi v novi finančni perspektivi. Na to temo ni bilo nobene zahteve, pa bi si jo mi želeli, z vidika trajnostne mobilnosti. To je nekaj, kar je prepoznala Evropa, pot, ki se jo je lotila Slovenija, da smo najprej naredili smernice, da smo najprej naredili celostne prometne strategije lokalnih skupnosti in da se ukrepi izvajajo ciljano tam, kjer je največji potencial tistih, ki dnevno migrirajo na deset, na pet, na dvajset kilometrov in seveda na daljši razdalji, je pot, ki se nam zdi prava. Z veseljem bomo popravili svoje ukrepe, če bo ocena, da niso tekli v pravo smer; taki so trenutno in tako jih izvajamo. In lahko rečem, da z lokalnimi skupnostmi, z regijami, kjer ti dogovori potekajo, kjer se izvajajo projekti, tečejo res izjemno intenzivni postopki. In to, kar govorim, so pogodbe, ki so podpisane, ki tečejo, kjer se izvajajo projekti. Na področju javnega potniškega prometa se seveda absolutno strinjamo, da si želimo imeti dobrega upravljavca. Ministrstvo je pa v tem trenutku v vlogi upravljavca. In ne glede na to, da tistega idealnega ni, smo mi na tiho v dogovoru z Vlado, seveda z vsemi vladnimi deli, z ministrstvi, uskladili ključen dokument, ki se mu reče Uredba o načinu izvajanja gospodarske javne službe, na podlagi katere bomo v naslednjih dveh mesecih zapeljali vse tisto, kar je bilo omenjeno, se pravi, enotno vozovnico, izvedli integracijo, izvedli vse tiste postopke,   (nadaljevanje) tudi optimizacije voznih redov. Prvič po dolgih letih uvajamo nove produkte, hitre linije v Republiki Sloveniji. 17 večjih mest povezujemo s prestolnico na način, da bodo to linije, kjer ne bo vmesnih postankov, da bodo potovalni časi primerljivi potovalnim časom z avtomobilom. Se pravi na tiho smo to naredili. Jaz verjamem, da bo Vlada - včeraj je bila zaključena ta medresorska razprava, imamo vsa soglasja ministrstev, da bo Vlada do konca tega meseca uredbo podprla in da bomo tako kot sem rekel, v naslednjih dveh mesecih vse tisto, kar je bilo včasih obljubljeno, zdaj na tiho pripravljeno in da bo tudi izvedeno.  Zdaj tudi tukaj številke niso nepomembne. Slovenija namenja za izvajanje javnega potniškega prometa skupaj 180 milijonov, če štejemo še šolske prevoze, ki jih izvajajo občine. Pri mladih pa smo pokazali, da je bilo primerno vabilo pa ustrezen način, se pravi ustrezna cena integracija, ki je bila izvedena, sprejeto na dober način. Slovenija je imela od leta 1991 do leta 2012 letno padanje števila potnikov javnega prevoza. Z uvedbo integracij subvencioniranih prevozov smo 2012 ta trend obrnili in za 6 % vsako leto raste število potnikov. To so izključno mladi, ki so ta poprast zagotovili. Zdaj seveda štartamo na vse druge ciljne skupine. Vemo pa nekaj, v javnem prevozu naredimo na leto 560 milijonov potniških kilometrov. Z milijonom 100 osebnih avtomobilov jih naredimo 13 milijard. Se pravi razmerje med enim in drugim delom je pošastno – ena proti sto in povabiti tiste, ki so danes v avtu, nazaj na javni potniški promet, bo bistveno daljši proces kot je bilo povabiti mlade, da se vrnejo in da se vozijo z javnim prevozom. Gotovo ne bo samo s korenčkom. Mi v tem trenutku uvajamo samo ta prijazen del – nižje cene, boljše rešitve, tisto, kar je. Gotovo bo zlasti v mestih treba potegniti tudi zelo ostre ukrepe s parkirno politiko, s kakšnimi drugimi stvarmi, če bo želela Slovenija obrniti trend v pravo smer.  In še eno stvar. Mi si alternativnih goriv ali prevoza z vozili na električni pogon, niti slučajno ne predstavljamo kot nekaj, kar bo dodatek k sedanjim rešitvam. Gre za to, da moramo v Sloveniji zmanjšati število vozil. Smo med prvimi šestimi državami Evropske unije po številu osebnih avtomobilov na tisoč prebivalcev in seveda alternativna goriva, kot je elektrika, so zamenjava prvega vozila, ne tretjega avta v hiši za to, da bo nekdo zelen. Tudi za ta alternativni del, Vlada zagotavlja preko različnih mehanizmov v letošnjem letu 38 milijonov evrov sredstev, med njimi 10 milijonov za nakupe avtobusov na električni pogon ali na vodikove gorilne celice. Se pravi, da tudi tukaj želimo spodbuditi, da se bo javni prevoz med prvimi preusmeril in da rešitve, ki jih imamo v zelenem delu, najprej naredimo na tistih področjih, kjer država zagotavlja subvencioniranje oziroma zagotavlja nadomestila za izvajanje javne službe. kot sem rekel, to je tisto, kar je ta trenutek realno, kar je izvedeno, kar teče in kar bo, ko govorimo o javnem potniškem prometu, narejeno jutri. Z našega vidika upravljavcev v tem trenutku ni tako ključna rešitev, bistvene so vsebine, ker ministrstvo v vlogi upravljavca lahko relativno suvereno opravlja vse funkcije.
Hvala lepa. Naslednji ima besedo Marko Bandelli. Pripravi se Soniboj Knežak. Gospod Bandelli, izvolite.
Hvala, predsednik za besedo. Najprej bom povedal, da me je zelo zmotilo tisto okrcanje kolegice Jerce Korče, ampak naj povem, da Poslovnik je Poslovnik, pravila so pravila in, če nismo mi tisti, ki se jih najprej držimo, kdo drugi se jih potem? To je prva zadeva. Jaz sem zelo zadovoljen danes, zato ker sem slišal, nisem imel niti namena intervenirat, ampak glede na to, da sem slišal zelo dobre argumente, sem rekel, da moram tudi jaz povedat svojo, tukaj, kot predstavnik ljudstva. Mladina, da je aktivna, je to zelo lepa zadeva, lepa stvar. Seveda, a moramo vedeti tudi, da smo v tej fazi nekako, inteligentni fazi Levice, saj smo v volilni kampanji in tudi izkoristijo katerokoli priliko, da lahko bi pokazali, v Sloveniji, s kom se ukvarjajo. Ampak, pustimo stati to zadevo. Mislim, da so argumenti, ki so mladi povedali danes, pomembni. Mislim, da so argumenti tudi na tleh. Po drugi strani pa je treba razumeti tudi, da so zahteve za normalno delovanje v naši državi tudi drugačne. To pa ne pomeni, da se ne strinjam z vami glede obnovljivih virov in vsega ostalega, ampak, verjetno malo prehitevamo zadeve. Glede na to, da je bilo predvideno iz Evrope in zadnja direktiva, ki je bila sprejeta na koncu prejšnjega leta, da moramo priti do obnovljivih virov do leta 2030, 32 %, ne? In Slovenija, mislim, da nekoliko je blizu tudi te številke. Ker vi morate vedeti, da prvi, glavni vir, obnovljivi vir, so hidroelektrarne. Zdaj, če jaz slišim od kolegice tukaj, da govori na tak način, mislim, glede hidroelektrarn.. Jaz ne vem, zdaj bomo ukinili vse projekte hidroelektrarn, po drugi strani, 10 let subvencioniramo 25 % pelete in drva, ki smo točno opazili, kakšno škodo delajo, pa še vedno Eko sklad, je prisoten s tem. Upam, da ne več, v naslednji fazi ne? To se pravi, da subvencionira to, kar vemo, da dela škodo. Saj jaz vam povem, ni treba, da / nerazumljivo/ mene pravite, veste, jaz vem, glejte, hidroelektrarne so prvi vir, kar se tega tiče – obnovljivih virov, vetrne elektrarne – jih ne moremo imeti v Sloveniji, iz notoričnega razloga, ker vemo, da takoj boste prišli spet s kakšnimi »Greenpeasi« ali ne vem kateri in ne vem s kom drugim, na debato glede, ne vem katerega zaščitenega Kosa ali kar je, dva imamo, dva reveža, ki stojita pokonci, v Sloveniji. Dva. Predlogi so več ne moremo. In Natura 2000 – kjer je Natura 2000, veste sami, / nerazumljivo/ se dogaja. So bili sprejeti občinski prostorski načrti, kjer so zahtevali določeni, ministrstva, predvsem za okolje in prostor, da se ne dela vetrnih elektrarn. Mi smo imeli to, glejte, jaz ne govorim na pamet, jaz sem bil 4 leta župan in sem občinski prostorski načrt 8 let rabil, samo da ga sprejmemo, 8 let. Ne zaradi občine, prav zaradi takih zadev in teh protestov in vse reči, kar je bilo treba. Tudi mi smo hoteli imeti noter eolične sisteme. Ni bilo mogoče – prav zaradi takih iniciativ in drugačnih, ki ne pustijo. Zdaj bi mi zapirali teh 6, takoj, pa proizvaja eno tretjino - se mi zdi, kakor sem jaz pogledal – električne energije v Sloveniji. Dajmo ga takoj zapret. In kaj bomo potem? Kupovali energijo od tujine? Ali bomo zvišali položnice ljudem? Na drugih krajih se kregate, da bi bila čim bolj socialna država naša in dalje, zastonj vse, še plačo jim dajali, po drugih krajih bi pa dvigali potem položnice. To ne gre skupaj. Eno z drugim. »Forsiramo« električne avtomobile – seveda, ni noben problem, kolesa in vse. Kje se napajajo? Kje se napajajo električni avtomobili? Na elektriko. Kdo proizvaja elektriko? Ja, danes imamo nuklearko, ki dela svoje, imamo teh 6, ki dela svoje in vse ostalo ni nič, kar imamo še hidroelektrarn. 2 reveža stojita pokonci tam, ki vrtita, Sparkasse – če ste jih videli ali ne. In to je treba povedat pošteno ljudem. Biomase, les, pelete – 25 % subvencije Eko sklada je. To je v redu. Ne, ni v redu, to je slabšo kot vse ostalo drugo, ampak tako je. Bioplin imamo gor v Volče ali kako se imenuje gor v Prekmurju imamo te bio plinarne, ki delajo s gnojnico v bistvo, to veste kako funkcionira ta zadeva. Vse je to /nerazumljivo/ vir energije, pošteno, v redu, ampak vsa ta alternativa ne moremo mi reči zdaj jo bomo zaprli pojutrišnjem, ne moremo. Seveda je plan 12 let, ampak glejte, če Evropa zahteva 32 % do leta 2030 mi bomo pa zaprli do tistega leta eno tretjino našega vira energije. Od kje bomo mi dobili drugo. Se pravi je treba prvo sprejeti strategijo. Začeti investirati, investirati v alternativno obnovljiv vir in tu se strinjam z vami, 100 % se strinjam in to je tista faza, ko moramo začeti razmišljati, samo, ko slišim hidroelektrarna na reki Muri, ki ima hrošče, /nerazumljivo/ ne moremo /nerazumljivo/ zato, ker se ne da. Na tretjem kraju so spet neki problemi zaradi takin in drugačnih reči, žaba in ne vem katera je bila, ne gre tako. Je treba enkrat razumeti, tudi mi moramo živeti, ne bomo šli nazaj s svečo, mislim, da ne bomo šli. Glejte, jaz govorim zelo odkrito. Geotermije se sploh v Sloveniji ne pozna. Jaz vem na celem Krasu so dve hiši z geotermijo, če veste kaj je. no, glejte geotermija je tudi ena dobra reč. Tu bi mogle biti subvencije iz strani države, da se lahko to pospešijo zadeve. Ampak geotermija je lokalna zadeva, to je alternativni vir, tu ne more delati potrebo za državo. Bomo šli v nuklearko novo? Saj po mojem ne preostane drugega. Ne TEŠ6 ne hidroelektrarn, ne vetrnih elektrarn, sončna energija, ki je zdaj v povprečju nič, ker nismo znali izkoristiti prilike tudi ko so bila evropska sredstva za to, Italija jih je izkoristila zelo dobro, izredno dobro, pri nas ne, so bile investicije narejene v 15-ih letih amortizacije, ki bi lahko marsikateri to izkoristil, ni izkoristil teh zadev. Vam povem jaz osebno, ker imam tri hale, velike hale in ko sem hotel napraviti notri, pa nisem mogel napraviti. Jaz to ne govorim na pamet veste, mladina, ne govorim na pamet, tak da veste zdaj to. Delamo kolesarske poti ste rekel, ja, seveda delamo kolesarske poti, trajnostna mobilnost, pa to je tista finta, da popravimo ceste, da pridejo notri do mest, ker osnova od tega trajnostne mobilnosti je bila, da spravimo ljudi na kolesa in da jih spravimo delati na kolesih. No, dajmo narediti rajši v Ljubljani velika parkirišča izven Ljubljane in peljemo notri ljudi na drugačen način in obdavčimo tiste, ki hodijo v center. Zakaj to ne pride na pamet nobenemu? Ker moramo hoditi z avtom vsi notri v center, moramo priti z avtom do tistega mesta, ki ga rabimo. Ne gre več tako. Bomo delali tretji pas za Ljubljano, ma bog vari, mimo Ljubljane proč pa ne v Ljubljano notri. To so logične zadeve, kjer je potrebno začeti razmišljati malo drugače. Jaz pravim saj mladina razmišlja dobro, vse je v redu, dostikrat pa tudi ne vedo kje so posledice tega razmišljanja, pametno razmišljanje, ampak je treba počasi videti te zadeve. Da vam povem, / nerazumljivo/ eni največjih onesnaževalcev, onesnaževalci, visoki onesnaževalci so pometalni stroji. Ste vedeli to? Pometalni stroji, sesalni pometalni stroji črpajo direktno s tal vse smetišče, čike, avtomobili izpuhe pustijo na tleh, žveplo, svinec in ne vem kaj še vse, vržejo direktno v zrak in gredo gor trdi delci, ki so PM10, PM5, /nerazumljivo/ obstajajo tudi stroji. Zakaj ne naredite eno kampanjo tam, da damo notri druge sisteme? Obstajajo sistemi. Ne, ker je interes drugačen. /nerazumljivo/ Kar se tiče prevoznikov mislim, da sem govoril prejšnji teden s prevozniki in mislim, da so zelo dobro osveščeni in so nekateri prevozniki že začeli delati naprave /nerazumljivo/ Slovenija je napredna v tem, Slovenija je že naredila kar več postajališč, Petrol mislim, da je, in to veste je investicija v tovornjak zelo velika za enkrat in amortizacijska doba mislim, da je celo 5 leta ali 7 let, ne vem točno koliko so mi pravili, ampak gredo, so osveščeni, hočejo imeti to. V Nemčiji je to bolj napredno kot pri nas. To so zadeve o katerih je treba začeti razmišljati, o transportnem sistemu. Mene res zanima, da bomo mi sprejeli zdaj te sklepe. Saj bomo sprejeli, saj ne moremo drugače kakor sprejeti, so nam pokazali. Samo da bomo mi zdaj sprejeli sistem, kako bomo mi zaprli TEŠ 6 do leta 2030. Bodimo vsi pošteni, fantje moj…, mislim dajmo si povedati stvari tako kot si jih je treba povedati. Prej moramo sprejeti sklep, da bomo začeli z drugimi alternativnimi viri, seveda paralelno dajmo razmišljati tudi o zapiranju investicij o TEŠ 6. Eno brez drugega ne gre, ker nimamo drugačne variante. Ali kupujemo energijo zunaj, samo to, ali naredimo novo nuklearko. Spet veste, da bo to revolucija in jaz nisem, mislim osebno me niti ne zanima, ampak tukaj govorimo. Jaz se strinjam zdaj, da so lahko problemi na Muri s hidroelektrarnami. Jaz vam povem moj primer, osebno poznam kako delujejo vse soške elektrarne naše dol in fantastično oskrbujejo velik velik del, velik del primorske. Velik del primorske. Ne se smejati, gospodična, verjemite meni. Poglejte, imam jaz izkušnje tudi v tem, vam povem pošteno. Se strinjam z vami, saj so hrošči, reči in vse kar hočeš, ste vse navedla, vse reči in se strinjam, se strinjam, ampak ne zdaj samo dajati na to, da je to zdaj brez tega, da ne bo šlo. Ne gre tako. Je treba začeti razmišljati tudi drugače. Je treba začeti razmišljati drugače. Potrebe so drugačne. Potrebe. Seveda je tukaj zdaj začeti izkoristiti zadevo, kot ga je Evropa sprejela prejšnje leto in začeti, da bo država tudi subvencionirana te obnovljive vire, ampak je treba pustiti, da se naredi vetrne, da se naredi sončne, da se naredi reči, ampak vse to, vse skupaj bo prišlo do 15 % naše potrebe v petnajstih letih naprej, bodimo vsi pošteni, več ne. na kakšen način pa zoper TEŠ 6, dajmo razmišljati o alternativi o TEŠ 6. Brez te alternative ne bo šlo. To z moje strani, drugače pa bom sklepe podprl.  Hvala.
Hvala lepa.  Besedo ima predlagatelja, gospod Mesec. Izvolite.
Hvala. Vidim, da se ta TEŠ nekaterim malo zatika v grlu. Zdaj, takole bom rekel. Mislim, da to, da je bila investicija v TEŠ največja neumnost slovenske politike v zadnjih 25. letih, je po mojem že onkraj dvoma. Ta stvar je stala milijardo in pol, in če bi to razdelili med 5 tisoč delavcev, bi vsak dobil 300 tisoč evrov oziroma brez dela mu lahko zagotovimo za 14 let povprečnih bruto plač, brez dela, in samo investicija, da sploh ne govorim o luknji, ki jo ta stvar zdaj proizvaja, ker kot sem se nekoč že pošalil, mislim da smo dobili edino hibridno termoelektrarno na svetu, ki deluje deloma na premog deloma pa na evre. Tako, da mislim, da ko se pogovarjamo o TEŠ, se je treba pogovarjati na ta način. kakšno luknjo bo proizvajal in enostavno pogledati, kaj se s tem denarjem lahko sicer stori. Ravno danes zjutraj sem videl na Twitterju, da je Financial Times pisal, da so na kitajskem začeli počasi ukinjati subvencije v solarno energijo, ker so cene proizvodnje te energije toliko padle, da se je praktično že izenačila s ceno termo energije. Se pravi, danes je solarna energija že na stopnji, ko je popolnoma konkurenčna proizvodnji termo energije in to je dejstvo, ki danes je, pred desetimi, dvajsetimi leti ga ni bilo in mislim, da se lahko na ta način popolnoma legitimno začnemo pogovarjati o nadomestnem viru energije, ki bo nadomestil TEŠ. To je prvo.  Zdaj glede prometa, je gospod iz ministrstva, nekatere stvari lepo razložil, ampak eni stvari se pa nekoliko izogiba in sicer, mislim da ste malo preveč, kako bi rekel, kot naravno dejstvo sprejeli, kot ste rekli, da je promet servis razvoja. Ključno vprašanje je, kakšen promet. Zdaj, dejstvo je A, da promet v Sloveniji proizvede 32 % vseh emisij in da bi se velik del tega prometa lahko nadomestil z bolj trajnostnimi oblikami. Namreč 40 % teh emisij se proizvede v mestih. V mestih lahko, kot je Bandelli govoril, prešaltamo na kolesa, na hojo in pa na javni promet. S tem se znebimo lahko že velikega dela, teh 40 %, samo bo pa treba   (nadaljevanje) začeti to promovirati, malo investirati in spreminjati navade ljudi. Kar se tiče medmestnega prometa je pa takole - prej sem govoril, da se je leta 2003 v Ljubljano pripeljalo na dan 80 tisoč avtomobilov, 2016 pa 120 tisoč, se pravi pol več, ampak veste zdaj od teh 120 tisoč jih polovica odpade na ljubljansko urbano regijo. Se pravi na kraje kot so Domžale, Kamnik, Brezovica, Borovnica in tako naprej. Tukaj notri se mi zdaj pogovarjamo o širitvi ljubljanskega riga, ki bo še povečal promet. Je tako kot je rekel enkrat Matej Ogrin z geografskega oddelka na FF: »Reševanje zamašenih prometnic z širjenjem cest je tako, kot da bi se proti debelosti borili s kupovanjem širših hlač«. In imate pa… lahko govorite s Slovenskimi železnicami, oni imajo že več let pripravljen načrt investicije v izboljšanje povezav v ljubljansko urbano regijo. Se pravi, da bi v teh okoliških krajih dobili nek 15-minutni takt in ta stvar bi bila cenovno primerljiva s tem, kar bi pomenilo širjenje obvoznice. Ampak, ko pridemo na odločitve na ministrstvu, se pa odločijo za širjenje obvoznice in to je to, kar opozarjajo mladi. Res je, da nekatere stvari so se lepo uredile. Virtualni net-metering, ki ste ga prej omenili oziroma omogočanje energetskih zadrug – to smo mi prejšnji mandat odprli in se je zdaj realiziralo in pozdravljamo, absolutno, da smo to uredili. Ampak mladi so šli na ceste zaradi tega, ker vidijo, da se preveč stvari samo govori, ne pridejo pa do realizacije oziroma se potem, ko se konkretno odločimo o tem, kam bomo denar plasirali, odločimo za napačno stvar in zato so danes tu. Tako da jaz mislim, da vsi sklepi, ki so jih predlagali, so popolnoma realni in jaz nimam nobenega problema z njimi, niti z dodatnimi tremi, ki so jih včeraj predlagali. Mi v Levici jih bomo podprli, predlagamo, da enako naredite tudi ostali.
Hvala lepa. Naslednji je k razpravi prijavljen Soniboj Knežak. Izvolite, beseda je vaša.
Hvala predsednik. Spoštovani kolegice, kolegi, gostje! Zdaj naprej, če začnem s tem Poslovnikom. Sam s tem ne bi imel nobene težave okrog tega, če bi dali pobudnikom oziroma mladim / nerazumljivo/ prej besedo, ampak se mi zdi zaradi samega poteka seje, je bilo kar prav, da smo se držali Poslovnika. In sicer zaradi tega, ker so imeli najprej možnost predstavniki obeh ministrstev, predstaviti ukrepe, ki se že izvajajo – kar pa dvomim, ker kasneje v razpravi tega nisem zaznal. Če bi jih pozorno poslušali, bi ugotovili, da večina teh zahtev, ki jih imate v teh svojih zahtevah, se jih Vlada zaveda oziroma se že pripravljajo – ne samo ta mandat, par mesecev, ampak nekatere zadeve se vlečejo že nekaj let. To se pravi zaveze, ki jih imamo na področju mednarodnih pogodb oziroma tudi trdno sem prepričan, da zrcali ti ukrepi Ministrstvo za okolje eno skrb in zavedanje, da nam je okolje dano v upravljanje in da nima neomejenega roka trajanja. Zdaj iz razprave, ki je sledila, predvsem s strani mladih tega ni bilo… ne vem, ali niste poslušali – je razlog v tem, ker ste imeli že verjetno pripravljene svoje govore že vnaprej, ampak okej, prav. Tisto, kar mene veseli je to, da generacijo zanima ta okoljska problematika, ki dejansko ne nazadnje bolj kot naše, bo krojila življenja vas in seveda naših otrok, vnukov. Zato me veseli, da generacija, ki bo čez par let, v roku deset let, po končanih študijih tudi prevzela vodenje, ne nazadnje tudi države in pa vsega tega, me veseli, da imamo tako okoljsko ozaveščeno mladino. To je ena zadeva. Drugo, če začnem pa okrog same vsebine. Jaz bi rekel, če je Luka Mesec začel z znanstveno fantastiko, bi jaz rekel, da gremo še malo v eno realnost. In sicer sam prihajam iz Zasavja. Zasavja, ki je dalo zgodbo zapiranja RTH, ki je daleč od tega, kot je bilo danes s strani nekoga predstavljeno, kot primer uspešnega zapiranja rudnika, socialnega programa pa tako naprej. Daleč od tega, spoštovani kolegice in kolegi. 20 let zapiramo rudnih RTH, ki je v bistveno manjšem obsegu, kot je rudnik lignita v Velenju – 20 let nismo dokončali. še desetletja se bomo soočali z ugrezanjem, da ne govorim o tistem, kar ste sami tudi omenjali, v tem vašem zahtevku, / nerazumljivo/ za ukinitev Rudnika Velenje najkasneje do leta 2030. Iz teh razlogov, po moji izkušnji iz Zasavja, te letnice ne morem podpret, ker ni realna. Mi jo danes lahko zapišemo, je pa daleč od tega, da bi mi lahko v teh rokih zadevo ustrezno uredili. Predstavljate tako imenovani program pravične tranzicije. Super / nerazumljivo/, nabor ukrepov, ki ste jih tudi pri nas predstavili preko razvojnega centra Zasavja. Moram reči tudi odkrito, ogromno sredstev je država namenila za zapiranje teh rudnikov in mislim, da ni bilo 25 milijonov, kot ste omenil, ampak da jih je bilo okrog 300 milijonov.  Tudi vi omenjate noter predčasno upokojitev – to je tragedija, da omenjamo predčasno upokojitev. Tisto, kar smo pri nas naredili, da smo 40 let stare rudarje, se pravi, z dvajsetimi leti delovne dobe, poslali, smo jih upokojili. Hkrati pa generacija, mladih, ki se vas tiče, v strukturi upokojencev, ki jih imamo danes, pa vaše bojazni, da ne boste izplačevali pokojnine – mi imamo v strukturi upokojencev samo 30 % takih, ki so upokojitev doživeli 40 let pokojninske dobe. Vsi ostali so takšni rudarji, pa posebne kategorije. Se pravi, tudi tu mora biti vaša skrb za, da boste tudi enkrat prišli do enega vzdržnega sistema, pa pokojnin. Okrog socialnega programa, kajne, tudi pri nas. Mi smo zdajle izgubili, po zaprtju Rudnika Trbovlje - govorim za Hrastnik, iz koder izhajam – tisoč 300 prebivalcev se je izselilo iz regije. To je dejstvo. Mladi grejo, vozimo se v Ljubljano. Na žalost, Luka, jaz sem eden tistih, ki nimam tega privilegija, da bi živel v Ljubljani, tako kot ti in sem vsak dan primoran, da se 63 kilometrov iz Hrastnika v Ljubljano vozim skoraj dve uri – da se vozimo iz Šentjakoba, da pridem do, 5 kilometrov, tudi po 1 uro. Tako da jaz mislim, / nerazumljivo/ hočem tisto, kar jaz želim zdaj izpostavit, da bomo morali poleg zavedanja, da je, koliko so pomembni / nerazumljivo/ okoljski problemi, da sprejemamo tudi ukrepe, morajo biti tudi realni. Poglejte danes, če spet omenim kolegico Sukičevo, pa če se gremo malce fantazije. Ugasnimo luč, zaprimo radiatorje. Poglejte, kaj imate pred sabo, spoštovane kolegice, vključno z mano, kaj imamo na mizi – računalnike, telefone,.. Baterije iz litija – iz kje jih dobijo? Ste prebrali poročilo UNICEFA? O izkoriščanju otrok, ki delajo od 7. leta, pa naprej, ko delajo v Afriki, da dobimo baterije, da lahko vsak dan to uporabljamo. Na študentskih protestih, če sem kaj, na dijaških, kaj opazil, sem tudi opazil, poleg tega, kar me je veselil, kvalitetne razprave, tudi to, da je vsak bil s telefonom v roki. Mislim, začet bomo morali pri sebi oziroma najti eno ravnovesje, da bomo strpno, pa kolikor se da odgovorno, imeli tudi, zagotavljali tudi pogoje za naše otroke. Podpiram, tudi v koalicijo noter smo zapisali, da ne bomo delali hidroelektrarn na reki Muri – se strinjam z vsem, kar je bilo rečeno - se pa sprašujem, sam sebe, ker sem v tem območju, iz predvidene izgradnje srednje savskih elektrarn, kako srečo imamo v Zasavju, da nimamo ne ptičev, ne črvov, da nimamo ne posebnih rib, ki jih bomo, da bo kar dobro, da bomo pa pač »riskirali« en velik poseg v prostor, da bomo lahko uporabljali, polnili mobitele, pa še marsikaj drugega, kar sem omenil. To je realnost. Mi energijo rabimo. Precej vlagamo v tem proračunu, ogromno sredstev smo povečali tudi za šolstvo, za izobraževanje, za znanost, ki nam bodo dali nove odgovore na alternativne vire, tako da, do vsega tega, spoštovani kolegice in kolegi, je pa eno realno življenje, ki je takšno, kakršno je. S tem bom tudi končal. Prav to smo mi nasprotovali, da se zapiše letnica 2030, ker je nerealna. To vam povem iz lastnih izkušenj primera Zasavja in to je bil edino razlog, drugače pa podpiram, pa moram reči, da greste danes lahko iz te seje, kakorkoli bodo sprejeti, saj bo večinoma vaših predlogov pa sklepov sprejetih, kot / nerazumljivo/ bi rekel, eni veliki zmagovalci, ki ste pač spodbudili, da / nerazumljivo/ še dodatno to razpravo to razpravo o varovanju okolja. To je iz moje strani, hvala lepa.
Hvala lepa. Gospa Sukič, imate proceduralno ali razpravo? Izvolite.
Pravzaprav imam dve repliki, ne? Lahko v enem / nerazumljivo/ vse to? Ja. Najprej na to zadnjo razpravo no, ker sem bila slučajno omenjena. Jaz bi samo mogoče pripomnila, da se bo moj mobitel verjetno ali pa tudi računalnik, namizni, verjetno zelo dobro napolnil tudi iz kakšnega drugega alternativnega vira energije, recimo iz solarne energije ali vetrne energije, tam kjer ne bomo  (nadaljevanje) ogrožali ptic. Kot smo slišali, ni nihče bil proti vetrnim elektrarnam, ampak samo proti postavitvi le-teh na območjih, kjer se ogrožajo ptice konkretno ali pa živalske vrste.  Zdaj pa bi se vrnila na razpravo o hroščih in o Muri oziroma o biosfernem območju Mura, ki ga je lani Unesco prepoznal kot biosferno območje. Na žalost, to biosferno območje nameravamo v Sloveniji ogrožati na številne načine. Eno bi bile gradnje hidroelektrarn na Muri, drugo pa še zmeraj ne povsem zaključena zgodba glede frekinga v Petišovcih, ki se namerava raztezati na kar 200 kvadratnih kilometrih, če bo šla zadeva naprej. Tako, glejte, ne gre za hrošče. To je tako, kot da bi rekli, kaj potem, če se krči pragozd ob porečju Amazonke, saj bo samo nekaj termitov manj, pač, drugače pa, saj je vse v redu. Ali pa če bi, recimo, rekli, pa kaj potem, pa dajmo poseči, recimo, v Beloveški pragozd, za katerega nas večina verjetno še niti ni slišala, ki leži med Poljsko in Belorusijo. Namreč, gre za 2 tisoč kvadratnih kilometrov zadnjega preostanka stare nižinske rasti v Evropi, ki ima kar 10-krat bolj bogato biotsko raznovrstnost kot pa običajni gozdovi. Biotska raznovrstnost ni nekaj, kjer bi zamahnili z roko in rekli, pa saj bo kak hrošč manj. Ne, ne gre za to, da bo kak hrošč manj. Začeti se moramo zavedati, kako smo Evropo pravzaprav s to industrializacijo že zdavnaj opustošili, kjer ni več ostalo prav dosti od tega, kar je nekoč bilo, in smo že zelo, zelo posegli v to biotsko raznovrstnost. Da ne omenjam, da smo posledično ravno zaradi tega krčenja gozdov in posega v naravne habitate pravzaprav povzročili to, o čemer danes govorimo, se pravi, globalno segrevanje in podnebne spremembe, ki nas bodo, konec koncev, vse udarile, mogoče ne moje generacije pa nas, ki danes tu sedimo in se o tem pogovarjamo, ampak gotovo generacije, dve, tri, ki prihajajo za nami. In o tem danes pravzaprav govorimo, zato…
Gospa Sukič, za repliko imate na voljo tri minute, tako prosim, da zaključite.
Hvala.
Naslednji ima besedo gospod Möderndorfer.
Hvala lepa. No, začel bom z mlado kolegico Jerco, ki mi je vsakič, ko razpravlja o mladosti, vedno simpatična, ker pozablja, da bo nekoč pridobila ta leta in da se ji bo zgodilo, da se ne bo mogla več poistovetiti z nečim, kar se sicer vsi zelo radi poistovetimo. Ja, ja, saj res, po duši pa po srcu smo vsi radi mladi, kar tam do 80. leta, kajne. Ampak to, da smo se danes dogovorili, da se držimo poslovnika, je pravzaprav - zdajle iz prakse vidim - izpadlo zelo fino. Saj se ni nič kaj katastrofalnega zgodilo, kajne, vsi so dobili besedo, vsi so lahko razpravljali in vsi so povedali tisto, kar mislijo, da je prav. In predvsem upam, glede na to, da vidim, da je ta seja bolj namenjena kameram kot pa poslancem, da bo ta učinek tudi toliko večji. Namreč, vedno bolj in bolj se vzpostavlja vtis tudi med ljudmi, da je Državni zbor vsemogoč in zveličaven. Ampak v resnici bo Državni zbor lahko samo 30 % realiziral tistega, kar so današnje zahteve po brezogljični družbi, predvsem pa pri ohranjanju tistega, kar si vsi želimo, da bi lahko ta planet ali pa, bodimo realni, Slovenijo ohranili tudi zanamcem. 30 % zagotovo izvršni veji oblasti, in tega ne gre enačiti, še posebej, ko beremo te sklepe, če boste pozorni, čisto vsak sklep vsebuje, razen prvega, kjer upam, da niti ne bomo o njem glasovali, ker mi gre to množenje sklepov počasi že na živce, še posebej zato, ker mi gre na živce, da se moram uradno s sklepom seznaniti o nečem, o čemer poteka razprava že od praktično dveh popoldne, in da moram to deklarativno nekam zapisati, da sem se seznanil. Namreč, vsak sklep v bistvu ima besedico »poziva«, kar vam pove o tem, koliko Državni zbor lahko dejansko s tega vidika pritisne na izvršno oblast. Zelo malo. In hvala bogu, imamo ločitev vej oblasti in temu primerno seveda tudi   (nadaljevanje) samo odločanje, zato je 30 % na izvršni veji oblasti, da to izpelje. Tisto, kar je pa najtežje v naši družbi, pa je, spremeniti miselnost »mindset« ljudi, in to je v 40 %. Mi si lahko tule predavamo do jutri zjutraj, kaj vse bi bilo fino narediti, ampak meni čisto nič ne pomaga, če bo na koncu človek še vedno naredil peč in kuril drva, zato ker se je on tako odločil. In mi čisto nič ne pomaga, če bo za prevoz na delo raje zlil bencin v avto in se peljal v mesto, kot da bi šel na javni potniški prevoz, če seveda nismo te kampanje pripeljali tako daleč, da bi začeli spreminjati na osveščanju prebivalstva. Zato se mi zdi, bom rekel, takšen, neke vrste miren protest, kot je bil, predvsem z vidika osveščanja in opozarjanja zelo dobrodošel. In bi bilo fino, če bi bil večkrat, vendar vsakič znova inovativen in malce drugačen; ker sicer, saj veste, ko desetkrat eno in isto stvar v relativno kratkem času narediš, postane neučinkovita in izzveni.  Zdaj pa k bistvu, k tistemu, kar sem hotel dati kot svoj prispevek. Kolegica Jerca je danes govorila o nekem licemerstvu in sprevrženosti, kako pravzaprav nekaj zapišemo, sklepe, in se tu seveda z njo popolnoma strinjam. Tudi če noben sklep ne bi bil sprejet, je za mene danes bolj pomembno nekaj drugega - kaj so povedali štirje državni sekretarji, ker edino na to se bomo lahko oprli kot zakonodajna veja oblasti in jih klicali takrat, ko bo trenutek za to, da se jih kliče na odgovornost in se jih spomni na to, kaj so danes povedali. Naj povem konkreten primer: pri vsaki zakonodaji, tako kot pri določenih temah, kot je, recimo, varstvo človekovih pravic, bi tudi, kar se tiče brezogljične družbe oziroma varovanja narave in okolja, pravzaprav morali pri vsakem zakonu pogledati, ali je temu primerno naravnan oziroma ali smo se premaknili oziroma kaj smo izboljšali. Kajne, to bi moralo biti, pa tega ni! To je za mene bolj pomembno kot pa teh sedem, osem sklepov, ki samo nekaj pozivajo. Ti pozivi, a veste, jaz jih imam tule gor, teh pozivov, veste, koliko je bilo že sprejetih v Državnem zboru.  Druga stvar, ki se mi zdi pomembna, je pa predvsem, ko sprejemamo proračun. Meni je prav žal, ampak mi si tu lahko prodajamo hruške, banane ali kar hočemo, ampak ko se sprejme proračun, se dejansko vidi odraz slike, koliko si mislil resno s tistim, kar si hotel povedati oziroma za kar se javno zavzemaš. Zato to licemerstvo, ki ga danes od nekaterih poslušam, češ, kako ni fino, ko v resnici poslanci danes tu na nek način nekaj prisegajo, pa sklepajo neke dogovore, kakšne sklepe bomo sprejeli, ko pa je proračun, pa se gladko zgodi, da sprejmemo tisto, za kar pravzaprav nismo.  Cenim to, kar je povedal kolega iz SAB, ko je rekel naslednje - pa sem videl veliko nasmeha in posmeha, ampak na koncu še vedno drugo kolegico slišim, da ona prisega na alternativno energijo iz vetrnic. Lepo vas prosim! Pa saj imamo samo dve vetrnici! Mi imamo ptičeljubcev in samo v Sloveniji vsi ptiči umrejo, če postavimo eno vetrnico. Samo v Sloveniji, ker nikjer drugje ptiči toliko ne umirajo kot pri nas. Meni je prav žal, z vsem spoštovanjem do narave, do živali, sam jih imam izredno rad, ampak to presega že vse nore meje. Spomnim se leta 2011, šest vetrnic so hoteli postaviti, lobirali tu v Državnem zboru. »No go!« Vse se je zaustavilo pri civilni družbi in pri lokalni skupnosti, kjer so povedali, da je potem pa konec preletov nekih posebnih jat, ker bodo vse pomrle in tako naprej. Dajte si pogledat samo - ma, kaj, samo v sosednjo državo pojdimo pogledat, na enem hribu jih imajo več kot mi v celi državi.  Druga stvar, ki se mi zdi pomembna, je pa predvsem promet. Danes sem poslušal blazne strokovnjake - mislim pa, da danes samo en resen strokovnjak, kar se prometa tiče, tu sedi - o tem, ali širiti obvoznico ali ne širiti in tako naprej in kaj je prav z javnim potniškim prometom. Meni je prav žal, ampak dokler država ne bo dala konkretnega denarja lokalnim skupnostim, ki presegajo več kot 100 tisoč prebivalcev, kar pomeni kritično mejo, tudi kar se tiče PM10 delcev, vsega ostalega in kritične mase ljudi, ne bomo imeli boljšega prometa. Če kdo misli, da bomo znižali ceno ljubljanskemu potniškemu prometu ali pa mariborskemu, čisto vseeno je, pa   (nadaljevanje) bomo zaradi tega dobili več potnikov, se moti. Ljudje, ki se do danes niso vozili z avtobusom, se tudi kasneje ne bodo vozili. In po vsej verjetnosti je samo en ukrep zdravilo za take ljudi - če bi bil avtobusni promet zastonj. Ker pa vemo, da zastonj v tej državi ničesar ni in da mora vedno nekdo to plačati, je treba seveda potem videti neke druge vire. Jaz osebno bi bil takoj za to, da se ves denar, ki ga dobimo ljudje, ki se vozimo v velikih mestih bodisi z osebnim ali potniškim prometom, denar, ki je namenjen za prevoz na delo, preprosto preusmeri v javni potniški promet, avtobus pa se naredi zastonj. Pa da vidimo junake, ali se bodo še vedno z avtom vozili, če pa tam nekaj zastonj vozi. Ampak, a veste, to je nemogoče, ker iz Levice bodo začeli kričati, da je to neka pravica, ki jo itak imamo samo v Sloveniji, nikjer drugje, seveda, to pa ne, to pa ne, država naj da iz kjer hoče, ampak potne stroške je pa treba ljudem pustiti, za prevoz na delo govorim. Žal mi je, ampak približno 60 % ljudi še vedno raje zlije prevoz na delo v svoj tank, kot pa da za mesečno vozovnico. To so realnosti.  Naslednja stvar, kar se tiče obvoznice. Zakaj ne zmanjšamo samo za 10 kilometrov hitrost na tej obvoznici, s 100 na 90, zmanjšali bomo enega večjih zdravstvenih problemov v Ljubljani, to je hrup. In nekaj podobnega bi lahko naredili v Mariboru, kjer imajo tudi svojevrstno obvoznico skozi celo mesto. Kajne, hrup! Hrup je eden največjih onesnaževalcev tudi z zdravstvenega vidika. Ne, tega ne bomo naredili. Ne, nekateri celo razmišljajo, da je čas, da naredimo na 110, ker se prepočasi vozi po obvoznici.  In tretja stvar je tu lokalna skupnost. Oprostite, če vi mislite, da mi z enim zakonom lahko v Državnem zboru prisilimo župane, da bodo delali to, kar mi mislimo, da je prav, se motite, ne bo šlo. Vsak župan ima seveda po ustavi in po zakonu svoje pristojnosti. Dam kar konkreten primer, da ne bo zgledalo, da filozofiram. Potniški promet ureja lahko samo župan oziroma mestna politika, ne more ga urejati država. Oprostite, od leta 2006 se pogovarjamo o skupni vozovnici. Od 2006! Sam osebno sem sedel, ko smo se pogovarjali o skupni vozovnici. Danes smo 2019 in slišim, kako smo blizu dogovora. Lepo vas prosim, od 2006 do 2019 smo šele blizu dogovora! Ne se hecat! Oslarija na kubik! V kakšnih resnih državah bi že zdavnaj to uredili tako, kot se šika. Ampak, če resno mislimo, je treba najprej odvezati denarnico. V čigavi lasti je železnica - v lasti države. V čigavi lasti je potniški promet - v lasti mesta. In, zanimivo, župan pa minister se nekaj zmenita, ampak odspodaj se pa nobeden noče zmenit. Ampak imamo potem seveda vedno kalvarijo. Dam konkreten primer. Če država resno misli, da bomo vrnili potnike nazaj na potniški promet, jih bomo zagotovo prej pritegnili, če bomo naredili tudi resen potniški promet, kjer so trije pogoji zagotovljeni. Sam strokovnjak je omenjal danes samo eno od tem oziroma enega od pogojev za to, da se bodo potniki vrnili na javni potniški promet - to je, da bo hitrejši od osebnega vozila. Pa kaj meni pomaga, če šele od stadiona naprej imamo rumene črte! Kdo o tem odloča - župan, ne država, ker so od mesta ceste, in tam se ve, kdo politiko določa. Druga stvar, mora biti cenejši od avtomobila. Oprostite, danes je vožnja z avtom cenejša od javnega potniškega prometa, pa kakorkoli obračali. Štirje se vanj usedejo, je pa ceneje. In tretje, bolj »komot« mora biti ta potniški promet, kot je tamle v avtomobilu. In seveda, kdo spet nastopa v tej vlogi - denar. Ni vse denar, je tudi, bom rekel, »mindset« v glavah ljudi, ampak najprej moramo nekaj ponuditi. In seveda mestni potniški promet v vseh resnih prestolnicah je vsaj na dveh tirih, javni potniški promet, ker je lahko hitrejši, ker ima svojo linijo, ker bo pritegnil tudi tiste potnike, ki sicer na javni potniški promet, kar se tiče avtobusa, nikoli ne bodo stopili, tramvaj, metro - pa metroja v Ljubljani, mimogrede, nikoli ne bo -, ampak železnica bi pa lahko bila hitrejša, bi pa seveda temu primerno morali imeti finančna sredstva. In v resnih državah samo država, če hoče resno rešiti ta problem, ki je v interesu tudi države, pristopi z resnim denarjem. Metro v Ljubljani danes, če ga hočemo imeti vsaj dva kraka, severovzhod, zahod, jug, pomeni od milijarde do dveh milijard, če hočemo to resno zastaviti. Oprostite, mesto tega denarja ne bo imeli nikoli, kar pomeni, da bomo ostali na avtobusih in nekim približkom iz ostanka trolejbusa in to je vse kar je domet mest in javnega potniškega prometa. Zato ta filozofiranja tukaj o tem kaj vse smo naredili. Danes sem slišal, da smo iz 27 milijonov skočili na več kot 100 milijonov, in da imamo 118 projektov. Super, pozdravljam, super. Odlično. Ampak oprostite, vsi ti majhni ukrepi ne bodo naredili to, meni je všeč, da bodo kolesarji dobili več poti, da se bo lahko kolesarilo, ampak za to ne bo toliko več kolesarjev, oprostite, / nerazumljivo/ se zaradi tega ne bo spremenil, ker je treba narediti drastične ukrepe. Sam vem, ker sem velikokrat delal na tem in se pogovarjal, ampak na koncu se vse zaustavi, ko se hoče kaj konkretnega dogovoriti okoli denarja.  Zdaj, omenil bi samo še primerjavo. Danes ste lahko v Dnevniku brali primerjavo potniškega prometa v Gradcu in v Ljubljani in nekaj podobnega bi verjetno veljalo tudi za Maribor. Država je predpisala obvezni javni potniški promet pred leti za mesta kjer imajo več kot 100 tisoč prebivalcev. V malih občinah se hvalijo, marsikje, mislim, da v šestih občinah imamo brezplačni potniški promet. Seveda, ker to ni noben problem, ker sta dve linije. Kaj bomo naredili konkretno v teh primerih? Zakaj pa to govorim? Zaradi tega, ker govorimo o lokalni skupnosti, da ima denar, ampak oprostite, mi smo ena svojevrstna država, ki ima lokalne skupnosti malce drugače organizirane kot to velja v Evropi. V Evropi velja še kaj drugega, da je župan v mestu lahko odločal o marsikateri stvari, kar pri nas v Sloveniji žal ne more in temu primerno so tudi prihodki nižji, samo ljudje tega ne vedo in jih to tudi ne zanima. Njih zanimajo rezultati, bo to narejeno ali to ne bo narejeno. In iz tega razloga se mi zdi danes malce za lase privlečeno, da kar takole malo na pamet govorimo kaj vse se bi lahko zgodilo. Po drugi strani se pa strinjam s predstavniki nevladne organizacije, ko pravijo, res je, mi se zavedamo, da je treba stvari postopno narediti in zato rabimo resen načrt, ki ga danes pričakujejo, da ta načrt tudi bo. In to tudi pozdravljam, ker se mi zdi to edino logično, ker je nemogoče narediti nekaj v treh ali štirih letih, ampak filozofirat s takšnimi stvarmi na način, da bomo zagovarjali, da smo že vse naredili, se mi zdi pa malce pod ceno.  Naj zaključim samo z eno stvarjo. Danes smo se navadili, da je Državni zbor dežurni krivec za vse. Je pa tudi najboljši poligon za EPP-jevsko nastopanje. Danes in jaz vedno pravim, da najhujše je, ko nevladne organizacijo stopijo za eno, dve ali tri politične stranke in so prepričani, da bodo na ta način kaj dosegle. Če je tema in vsebina prava, me prav malo briga katera stranka stoji za nevladne organizacije, ampak največkrat iz prakse vem, da je to v resnici samo to, da je nekdo nastopil v njihovem imenu zato, ker hoče to unovčiti. Če je cilj to, da se bomo premaknili iz mrtve točke, potem to sejo danes pozdravljam. Ampak ta tema bi se morala zgoditi vsaj še na Odboru za gospodarstvo, na Odboru za kmetijstvo, na Odboru za lokalno samoupravo oziroma notranje zadeve, kajti tam vse sedijo poslanci, ki bi seveda imeli še kaj dodati in za povedati na različnih področjih katere teme so bile danes odprte. Sam bom pa zelo vesel, če bi se zadeva odprla tudi na področju lokalne samouprave, kajti župani bi imeli tukaj marsikaj za povedati. Marsikaj, iz preprostega razloga, zaradi tega, ker žal imamo čez 200 občin, ampak imamo tudi čez 200 različnih politik, ki jih ti župani vodijo. In ko bomo spravili to vsaj na približek skupnega imenovalca, bomo zmagovalci. Lahko kaj naredimo sami prej? Lahko, na način takšen kot je to absolutno premalo in zagotovo ne s temi sklepi. Jaz jih bom, marsikaterega podprl zato, da bodo nekateri lahko govorili, da so bili sprejeti sklepi, ampak veliko bolj v zadovoljstvo mi je in v veselje, da sem danes slišal za štiri državne sekretarje, ki so zadevo podprli in za mene je to blazno velik uspeh, zaradi tega, ker zdaj imate uradno njihove izjave in zdaj jih bo možno slediti na njihovih konkretnih predlogih in takrat, ko Državni zbor res odloča, to pa je,   (nadaljevanje) ko pride zakonodaja v Državni zbor. Hvala lepa.
Hvala lepa. V imenu predlagatelja, gospod Mesec. Izvolite.
Ja, hvala.  Zdaj sem ponovno slišal neko to teorijo zarote. Zadnjič smo brali pred protestom mladih, da za njimi stojijo svetovne korporacije, potem smo brali, da stoji kar Soros, pa neki židovski milijarderji. Zdaj je tukaj Levica, ki stoji za tem pa bo pobrala vso smetano, kot čeprav razumem Janija Möderndorferja, ki ste na to namigovali. Glejte, nobene teorije zarote ni. Oni so organizirali, oni so poslali na vse politične stranke svoje predloge in pozivov za to, da se debata preseli v državni zbor. Kar smo mi naredili je to, da smo ponudili mesto, da so lahko prišli to predstaviti. Zdaj, če se bo zreduciralo to, da bodo ene stranke se podpisale pod to, druge pa ne, je pa zato gospod Jani Möderndorfer – zaradi nastopov kakršne imate. Saj vi ste imeli danes vse možnosti, da bi svat podprli, ampak slišimo, da vas vse moti, vse vas moti, vse je narobe. Mislim sklepi so napačni, predlagatelj je napačen, ta mularija tukaj, ki je prišla, je napačna. Mislim jaz ne vem, a vas sploh lahko kakšna stvar zadovolji? V čem je vaš problem tukaj točno? To je moje prvo vprašanje. Zdaj drugo. Pravite: Državni zbor je dežurni krivec za vse, Državni zbor ni vsemogočen in zdaj na koncu smo slišali, da v bistvu boste sklepe podprli samo pro forma, se pravi samo za to, da bo nekdo lahko rekel, da so sklepi sprejeti, čeprav ne verjamete, da bo karkoli s tega sledilo. Edino, kar je za vas štelo, je to, da so se državni sekretarji, se pravi izvršna oblast, opredeljevala v prid tem sklepom. Torej vseeno pa je, kaj Državni zbor počne. Glejte to je dvojna neodgovornost – prvič zato, ker spodbijate vlogo Državnega zbora. Državni zbor je tisti, ki postavi vlado in Državni zbor je tisti, ki usmerja vlado in tega se moramo držati. Mislim, če niso sklepi uresničeni, bomo morali ministre ali pa sekretarje menjati. Drugič. To govorite za to, da se sami izvlečete ven. Vi tukaj govorite o hrupu – a pa se spomnite, da ste bili prejšnji mandat koalicijski poslanec oziroma poslanec stranke, ki je imela ministra za gospodarstvo, ki je sesul uredbo o hrupu, ki je zdaj na Ustavnem sodišču? Vi ste bili ves čas zraven, ampak zdaj pa tukaj »glumite«, da niste bili samo zaradi tega oziroma, da Državni zbor ni imel nič pri tem samo zaradi tega, da sebe ven izvzamete iz te odgovornosti. Dejstvo je, gospod Jani Möderndorfer, že dolgo ste v slovenski politiki in marsikaj je tudi deloma vaša odgovornost in vaše maslo, da je tako kot je danes. Ne pa, da zdaj na Levico kažete s prstom, češ, da smo mi bili tisti, ki smo se izmislili, da bodo potni stroški v Sloveniji tista plomba na slabe plače – nismo bili mi tisti. In tudi, ko se bomo pogovarjali, ali to spremenimo, bomo jasno tukaj zavzeli konsistentno pozicijo. Tretja stvar, ki sem jo zaznal v tem vašem govoru je, da nekako liberalci opuščate vero v tega racionalnega posameznika, če prav razumem, ne? Vi pravite: mi lahko naredimo najboljši javni prevoz, na koncu se bo pa človek usedel v dizel in se z njim odpeljal v center mesta. Ali pa: mi lahko naredimo najboljše obnovljive vire energije, na koncu bodo pa ljudje kurili drva, pa bio maso. Glejte, če ste vsaj malo liberalec, pa verjamete v tega racionalnega posameznika, potem morate vedeti, da se ljudje odločamo na podlagi tega, koliko bo kaj stalo. Če te bo javni prevoz pripeljal v vsaj približno enakem času na delovno mesto, kot avto in če bo vsaj približno stroškovno tako učinkovit kot avto, se boš usedel v avto. in tukaj pa nastopi državna politika – zakaj se ljudje vozijo recimo iz Leipziga v Berlin z vlakom, zakaj se ljudje vozijo v službo iz Zürich v Bern z vlakom, zakaj se ljudje vozijo iz Antwerpna v Bruselj z vlakom, iz Maribora v Ljubljano pa z avtom, ali pa iz Ljubljane v Koper pa z avtom. A veste zakaj? Zato, ker se iz Ljubljane v Koper z vlakom ne da ali pa zato, ker vožnja iz Ljubljane v Maribor z vlakom traja dve uri in pol, če ne več, z avtom pa eno in pol. In kje je tukaj prišlo do te neskladnosti? Tam, kjer se je slovenska politika odločila, da bo 25 let vlagala izključno in samo v ceste. In zato smo danes tukaj, da se odločimo, da bomo to spremenili, ne da bomo napisali še sto resolucij, kjer bomo napisali, da smo za trajnostni promet, ampak, da se odločimo, da bomo to spremenili in Bandelli ima tukaj prav, pač – biomasa je problem. Seveda bodo ljudje uporabljali biomaso, če je subvencionirana. Treba se je vprašat, ali je to obnovljiv vir energije? Jaz sem tudi, če tamle Soniboju Knežaku odgovorim, poznam Zasavje. Vem, da v Zagorju so nekaj časa govorili, da imajo slab zrak zaradi termoelektrarne. Potem, po zaprtju termoelektrarne, so rekli, imamo slab zrak zaradi Lafarga. Zdaj se je zaprl še Lafarge, pa so ugotovili, da imajo vseeno bistveno več PM10 delcev v zraku, v dolini, kot bi jih lahko imeli ali pa kot bi jih morali imeti in kaj se je izkazalo? Da so individualna kurišča tista, ki so glavni krivec. Tako da, tudi o teh stvareh se bomo morali pogovorit. Ampak, tukaj pač moramo vsi sprejet odgovornost, na čelu z Državnim zborom, ki je konec koncev izvoljen za to, da usmerja politiko te države, ne pa da se, če bom grdo rekel, »vadimo ven iz vsega«, hvala.
Hvala lepa. Repliko ima najprej gospa Nataša Sukič, za njo pa še, gospa Sukič je že prej, prej zaprosila za repliko. Besedo sem dal predlagatelju, zdaj dajem gospe Sukič.
Ja, kolegu Möderndorferju no, pa še komu, ki nas takole pod pasom danes obdeluje, zakaj Levica je sklicatelj te nujne suje? Preprosto zato, ker smo - lahko pogledate naš program – zelena socialistična stranka in je verjetno precej logično, da smo se kot zelena stranka zelo odzvali na konkretne pobude mladih za podnebno pravičnost, ki jih seveda podiramo, ker, mislim, si ne predstavljam, da česa tako utemeljenega ne bi podpirali – samo zato in zaradi ničesar drugega. Hvala.
Hvala lepa. Replika še gospod Möderndorfer. Izvolite.
Jaz repliciram kolegi Luki in v tistem delu, seveda, kjer me ni razumel ali pa kjer govori neresnice. Prvič, zdaj, jaz se pišem Möderndorfer, ne Mederndorfer, ker drugače bi bilo, Luka Mesec, malo nerodno, če bi te jaz klical po novem Musec. Drugič, jaz nisem govoril ne o mulariji, ne o teoriji zarote. To imaš ti probleme, zgleda, z nekimi svojimi zgodbami, ampak glej, to jih, prosim, če jih ti obdeluješ, ker jaz teh besed ne uporabljam in mi grejo strašansko na živce. In temu seveda posledično daješ tudi podton, jasno, češ, kako sem pravzaprav razpravljal. Tako da, tukaj si brcnil v temo, totalno. Kar se tiče, bom rekel, samega razumevanja, kaj liberalci razumemo in kaj ne – jaz sem danes zelo jasno povedal, kaj, kateri ukrep je tisti, ki bi se moral zgoditi in zato sem pač navezal se, da se je treba pogovarjat tudi z lokalno skupnostjo in to je bil moj namen in moja intenca. Zdaj, če si ti mene to razumel, to je seveda drug problema, ampak zaradi slovenske javnosti, ki to spremlja, seveda, to nima veze s tem kontekstom, kar seveda ti razumeš pod tem, kaj liberalci opuščamo in kaj ne. Dal sem pa jasno vedet, da ni odvisno samo od Državnega zbora ali od izvršne veje oblasti, ampak da je v prvi vrsti tudi odvisno od ljudi samih - nas, vseh skupaj - kako bomo seveda spreminjal miselnost - da bo bolj razumljivo - kako upravljat, ker sem govoril veliko o javnem potniškem prometu. Kar se tiče moje odgovornosti – no, saj tukaj je resen problem, Luka, ki ga imaš, to pa je, ko boš enkrat to doživel, pa za enkrat še nisi, ker zdaj si samo z eno nogo to doživel – žal jaz ne bom prevzemal odgovornost za izvršno vejo oblasti, ker tam nikoli nisem bil in dostikrat – in to tudi lahko javno vedno dokažem – sem dostikrat nasprotoval tudi predlogom, ko so moji ministri določene stvari predlagali in me zato prosim ne tlači v isto zgodbo. Kar se tiče hrupa, konkretno, si pa preberi magnetogram, pa boš videl kakšno je bilo moje razmišljanje. Naj zaključim, ker imam samo 3 minute – kar se tiče pa obdelovanja Levice, če ste me dobro poslušali, sem povedal naslednji stavek, nimam nič proti, kadar nevladne organizacije, seveda jasno stoji za njimi politična stranka in če od tega seveda se kaj rodi, ena, dve ali tri. Če ste se vi notri našli v tej zgodbi je to vaš problem, ne moj. Problem pa je takrat kadar iz tega ni nič in kadar je to namenjeno samo epp-ju. Zaključil svojo razpravo pa sem zelo jasno. Upam, da se od tega kaj premakne. Duhove in teorije zarote, Luka, vidiš samo ti, jaz jih nimam nikjer in tudi moje razmišljanje ni bilo v tej smeri.
Hvala lepa. Na tem mestu sprašujem predstavnike Vlade, če želijo besedo? Ne. Nadaljujemo z razpravljavci. besedo ima Primož Siter. Pripravi se Matjaž Han. Gospod Siter, izvolite.
hvala lepa za besedo. Najprej za začetek hvala kolegu Soniboju Knežaku za glas Zasvja, ampak moram reči, da to ni edini glas Zasavja. Moje ime je Primož Siter in sem poslanec iz Trbovelj. Navadno se na svoji poti iz Trbovelj do Državnega zbora ne zabijem v Šentjakobu, ampak že v Trbovljah sedem na vlak in mi vzame točno 52 minut, da pridem do Ljubljane in na takšen način prišparam na času, na denarju, pa še krona mi ne pade z glave na koncu poti. Tako, da to je bilo za uvod.  Tudi kar se tiče poante v zvezi z RTH, če sem jaz prav razumel kolega iz Iskre, poanta ni v tem, da smo zmetali milijone v ta projekt zapiranja RTH, poanta je v tem, damo pripravljeni iti na pot neke renovacije, ideje o tem kaj sploh početi in s katerimi gorivi.  Zdaj pa kar se tiče celotne današnje razprave sem pa navdušen, navdušen sem nad dvema stvarema. Ena je ta, da so Državni zbor naslovili, pa to je zdaj vseeno koga so konkretno naslovili, predstavniki civilnih iniciativ, da so še posebej mladi, za katere tokrat rečemo, da jih boli briga, če že uporabljamo ljudsko terminologijo, da so apatični, da se ne vključujejo v demokratične procese, so prišli na prej in so rekli: "Evo, te ideje imamo in ali bi nam lahko kdo pomagal na parlamentarni, na zakonodajni ravni?". In niso prišli z granitnimi kockami, niso prišli z nekim uporniškim duhom zgolj zaradi tega, da bi imeli uporniški duh, prišli so z argumenti, kot je bilo očitno vidno iz teh predstavitev, ker moj mandat traja tukaj od lanskega junija in jaz še nisem, pa sem sedel na mnogih sejah, slišal toliko z argumenti podkrepljenih predstavitev zainteresirane javnosti. In ker imamo danes, zdaj bom zelo načelen, ne bom se sploh vsebine in okoljske problematike dotikal, ampak ustavno zelo na načelni ravni. Kar imamo danes pred sabo je genialen primer funkcionalne demokracije, demokracija ni enkrat na štiri leta, demokracija je konstanten proces, če demokracija ni konstanten proces demokracija potem ni demokracija, se pogovarjamo o nekem drugem sistemu, kjer si par tipov na vrhu nekaj razdeli in upravljajo s tistim kar mislijo, da je njihovo in "case is closed". Ampak danes funkcioniramo tukaj po drugem principu, danes smo se tukaj odločili za nek demokratičen proces, najjširše demokracije. In če ta proces ne vključuje, proaktivno vključuje glasu vsakogar, vseh iniciativ vseh posameznikov, ki so se v to toliko ognjevito in ne apatično vključili, potem je brez zveze, da se sploh gremo kakšen parlamentarizem, zaprimo štrcuno in gremo nazaj v srednji vek čez kraljevine, bomo imeli enega modela in se bo on odločil za vse nas in to bo to in bo rekel bo obvoznica ali ne bo obvoznica. In na današnji seji s podporo ali ne podporo temu kar je ta mladinska iniciativa prinesla, bo Državni zbor pokazal ali v svoji demokraciji misli resno ali pa bo v celoti padel na celem izpitu. In koliko se je slovenska politika pripravljena   (nadaljevanje) angažirati z datumi, časovnicami in zvezami, zdaj, ko imamo štiri sekretarje tukaj. V kolikšni meri se je slovenska politika pripravljena angažirati oprijemljivo, bo povedala, kakšen »player« je, ali je resen »player« v apliciranju okoljskih politik ali bomo, kot je Luka rekel v uvodu, samoiniciativno majhni in brez politične volje. Tako se jaz zahvaljujem mladinskim iniciativam in srčno upam, da je to zgolj - čeprav je sama po sebi zelo pomembna tema -, da bo preraslo v primer dobre prakse in da bo generalka za marsikatero drugo področje, pri katerem pa državljani, ne vem, ali si ne upamo biti dosti glasni ali ni dosti preračunljivo ali pa ne razumemo čisto, da moramo v demokratičnem mestu imeti državljanke in državljani glas pred kapitalom, ki pa tudi očitno v teh nekih mehanizmih še vedno stoji zraven in je dejanski stric iz ozadja ali kakorkoli temu rečemo. Hvala lepa.
Hvala lepa. Repliko ima Soniboj Knežak. Pripravi naj se Matjaž Han.
Hvala, predsedujoči.  Bom kratek. Mojemu kolegu iz Zasavja - malo za šalo, malo pa zares -, alternativa, da se usedeš na vlak pa pelješ, ali pa ta, da se usedeš k meni v avto, pa greva skupaj proti Zasavju; pa da ne bo pomote, tudi v bodoče te rad vzamem s sabo.  Hvala.
Hvala lepa.  Besedo ima Matjaž Han. Pripravi naj se Željko Cigler.
Hvala lepa, predsednik. Jaz pa najprej pozdravljam to razpravo danes, ravno zato, ker zdaj vsi govorimo mladi, za mene so ta moment enakovreden partner v tej sobi. In včasih tudi ti, Luka, ko si rekel »mularija« in tako naprej, želiš na nek način pokazati na njih, da so manj vredni. Jaz mislim, da je v redu, da smo prišli danes do te razprave. Zato sem tudi na začetku opozoril, da gremo po proceduri in poslovniku, ko Državni zbor sprejema pomembne odločitve. In s tem dajemo tudi težo tej problematiki, ki je ne samo v naši državi, ampak na celem planetu, kar ste rekli. Zato me je na začetku mogoče zmotil Lukov nastop, ko je rekel: »Ta seja bo malo neobičajna in začel bom z znanstveno fantastiko.« To ni znanstvena fantastika, dragi moji, to so realni problemi, ki jih je treba realno reševati. Ampak ko rešujemo te probleme, ki so neizmerno veliki in jih ne moremo rešiti z eno sejo, je pa taka seja lahko dober povod, da začnemo resno in realno se pogovarjati, trčimo tudi ob druge pravice in druge težave ljudi, ki živijo v naši državi in na našem planetu. Trčimo ob delavstvo, trčimo ob socialne pravice, trčimo ob dostojanstvo ljudi. In lahko je reči danes, vse je treba ukiniti, da bomo planet obdržali. Verjemite mi, vsi mi v tej dvorani bi to sprejeli z enim sklepom, nobenega problema, vendar se ta svet, žal, vrti malo drugače, kot si mogoče mi idealno želimo. Zato bi vendar rad pokazal tudi na nekih realnih problemih, ki so, če sprejmemo resno te sklepe, zelo resno, kje bomo čez 10, 15 let. In upam, mogoče ne v tej dvorani, verjetno ne, da se bomo srečali ista ekipa in se pogovarjali, kaj pa zdaj narediti naprej, ker imamo pa druge probleme. Pa jih bom povedal kar nekaj. Če bi zdajle vas, gospe in gospodje iz civilne iniciative, vprašal, verjetno bom prišel do odgovora, kar je čisto normalno, ker ste okoljevarstveniki, naravovarstveniki in je prav, da nastavljate ogledalo, ne politiki, ampak sistemu in tako naprej, da mi v tej državi ne smemo imeti nuklearke, mi v tej državi ne moremo imeti hidroelektrarn, mi v tej državi ne moremo imeti termoelektrarn.   (nadaljevanje) Eni bodo rekli, tudi sončnih elektrarn na naših strehah ne moremo imeti, ker za to nimamo denarja, ker drugače, če bi bilo vse tako dobro, bi ljudje masovno na svoje strehe dajali sončne elektrarne, pa, žal, ne, žal, ne, zaenkrat še ne, in vsi mi bi se verjetno vozili v električnih avtomobilih. Zato me moti, recimo, ena stvar - gospa iz Mure, mislim, ki se bori za Muro, ne vem, zakaj je zaustavila hidroelektrarne na spodnji Savi, ta ista ekipa je ustavila Mokrice, projekt, kjer slovenski gradbeni sektor lahko naredi 100 %, zgradi hidroelektrarn, kjer slovenski hidroinženiring zgradi vse, kar je mogoče, zato da hidroelektrarna »laufa«. Ker, dragi moji, ne smemo pozabiti, da s hidroelektrarnami ne samo, da pridobivamo električno energijo na obnovljive vire, mi smo rešili v celem Posavju poplavno varnost, dragi moji! Mi, dokler nismo imeli v mojem kraju Radeče hidroelektrarne, mi smo vsakih par mesecev, ko je bil velik naliv, plavali. Ljudje so plavali, ko so bile poplave. Tega ne smemo pozabiti. In zdaj mi na nek način zaustavimo projekt, ki je tudi z gospodarskega vidika, slovenskega bruto družbenega proizvoda, zelo pomemben projekt, pa ga ustavimo zaradi domnevnih procesnih napak na Upravnem sodišču. Jaz se strinjam z Muro, absolutno, vendar, glejte, hidroelektrarne na Savi so narejene, mora biti še zadnja v vrsti, da bo protipoplavna varnost, da bo tam razlivno polje in da bo zadeva funkcionirala. Tako smo se odločili, ali bomo vse podrli. To je ena stvar. Zato me včasih moti to, da - kar je rekel pred mano govornik -, se strinjam, potrebna je demokracija, ampak je treba demokracijo slišati in pogovarjati se z več vidikov. Drugo, kar bi res rad povedal. Mi se bomo morali najprej vsi malo omejiti, vsak posameznik, pri porabi električne energije. Vsi mi smo ta moment vajeni v tej svoji državi, hvala bogu, in na celem svetu, da brez klim več ne moremo živeti, da brez električnih aparatov ne moremo več živeti in zato rabimo električno energijo. Ja, če jo bodo strokovnjaki in znanstveniki našli na tak način, da bo prišla iz obnovljivih virov in da se ne bo to zarezalo v proračune naše države in bomo zaradi tega izgubili vse, kar je možno v tej državi socialnih pravic. Jaz kot socialni demokrat imam potem s takimi zadevami težave.  Druga zadeva. Ni problema Termoelektrarno Šoštanj ustaviti, ampak, poglejte - da ne bo zdaj rekel predhodnik pred mano -, mi smo to nalogo v Zasavju enkrat že naredili. Lahko je reči na televiziji, 25 milijonov smo dali - mi smo dali 300 milijonov! Nobenega rezultata ni bilo, razen tega, da smo par cest naredili. Nobenih novih delovnih mest ni bilo v zadnjih nekaj letih. Veste, kaj se je vmes zgodilo? Ker ni bilo gospoda Siterja še v parlamentu, takrat smo mi odprli problemsko območje Hrastnik, Trbovlje, Radeče. Ljudje, ker so se energetski objekti zapirali, firme so se zapirale, ljudje, delavci niso imeli delovnih mest, nekaj je morala ta država narediti, poleg Zakona o zapiranju rudnika Trbovlje-Hrastnik. In to so fakti. Zato mi ne zameriti, gospe in gospodje, ene stvari - jaz raje govorim iskreno z vami, pa se pogovarjam na demokratičen način, kot da govorim, oprostite, kot Jerca, ki - okej, ona je povedala zelo lepo, ampak, draga moja Jerca, jaz bi se tudi v Ljubljano vozil z avtobusom pa knjigo bral, avtobusa iz mojega konca enostavno ni in ga verjetno nikdar ne bo. Verjemite mi, da bi se rad usedel v avtobus v Radečah in se peljal eno uro in pol v Ljubljano in prebral dve knjigi, da se bom doma bolje razumel. Super! Ne morem. In tako ne more stotine, tisoče ljudi, ki se vozijo iz našega konca, žal, v Ljubljano vsak dan na delovno mesto; eni, tako kot je rekel Siter, z vlakom, eni, žal, ne z vlakom,   (nadaljevanje) se peljejo z avtomobilom po štirje skupaj, da dobijo razliko plačano zaradi prevoza na delo in da ima vsak še malo več v žepu. To so realni okvirji. Mi, poslanci, se lahko - zdaj bom pa jaz malo demagog -, Siter, ti se lahko usedeš vsake toliko časa malo na vlak, ker ti ni bilo treba biti ob sedmih v parlamentu, pa greš iz parlamenta, kadar hočeš. Delavec ne more iti iz službe, kadar hoče, ampak mora iti tisto minuto in tisto minuto nazaj. Mi se pa lahko malo »afnamo«. Bom še jaz malo demagog, pa bom še jaz poslance ali samega sebe malo okoli kepe udaril. Ni tako enostavno in preprosto.  Električni avtomobili, da ne bomo spuščali v našo atmosfero vsega tega CO2 in tako naprej. Jaz sem poskusil električni avto. Sem si izposodil električni avto, da bi se peljal iz Radeč v Ljubljano. To, da si takega električnega avta noben delavec pa nihče ne more privoščiti, ker je predrag, to je dejstvo - tesle si ne moremo privoščiti, golf stane 42 tisoč evrov, nov golf, električni. Dragi moji, ne pridem gor pa nazaj, ne pridem! Si ne morem tega privoščiti, žal, še ne. Najbolj vesel bi bil, če bi si lahko kupil električni avto, da bi zadeva »laufala«. Zaenkrat še ne »laufa«. Hvala bogu, če bo »laufala« čez pet ali pa deset let. Ugašanje Teš. Zdaj bom eno stvar rekel, vsi govorijo, to Velenje, Termoelektrarna Šoštanj je že po definiciji v Šoštanju. Premogovnik je v Velenju. Verjemite mi, nobeden se ni boril za Velenjčane, za Šoštanjčane, ko še ni bilo nove termoelektrarne 6, ko je bil dim tak v Šoštanju, takrat se nobeden ni boril za te ljudi, kako imajo slab zrak in kako morajo delati v težkih razmerah v premogovniku, ali pa zelo malo ljudi se je takrat borilo. Saj, zakaj so se borili v lokalni skupnosti - zato, da bodo imeli čisti zrak, in zato, da bodo delovna mesta ohranili. To, da je kdo narobe peljal investicijo, jaz upam, da bo enkrat nekdo za to dobil tudi pošteno plačilo v tako imenovanem zaporu ali kakor se temu reče. Ampak, če bomo mi zapirali Termoelektrarno Šoštanj ali pa Premogovnik Velenje, potem, dragi moji, moramo danes začeti, ampak to resno mislim, danes moramo začeti ta Titanik, ki se mu reče Šaleška dolina, obračati, da bodo videli perspektivo. Ampak ta Titanik bo stal trikrat, štirikrat več, kot smo porabili denarja v Zasavju, garantirano vam povem.  Naslednje, Luka je rekel - saj se je moč v vsem strinjati z njim -, več denarja bi morali dati v železnice. Naj on doma v Tuhinjski, ali kje je doma, v Žireh, reče, da se ne bo investiralo v ceste. Pa saj ga bodo odnesli! Ampak, okej, on ne kandidira tam, kjer tam ne gre. Ampak so stvari, ker moramo imeti v tej naši državi tako železnice, tako ceste, in tako približno iste pogoje vsi državljani v tej državi, ne samo tisti v Ljubljani, v velikih mestih, ampak tudi ljudje, ki živimo na podeželju in se vsak dan vozimo v službe. In verjemite mi, kot sem že prej rekel, tudi jaz bi se rad vozil z javnim potniškim prometom, pa ne gre. Ne gre.  Zato še enkrat, razprava je v redu, ampak ta razprava ne sme biti končana, ta razprava, upam in verjamem, v to verjamem, zaradi civilne iniciative, ni samo zaradi 26. maja, ampak je zato, ker je zadeva resna in problematična. Me pa vseeno nekaj zanima, ker zdajle že iščemo… Nisi našel? / oglašanje v ozadju/ Mi, Socialni demokrati, dobivamo dnevno na maile razne pobude, probleme ljudi, in poskušamo čim več teh sestankov organizirati. Ko je rekel eden – ne vem kdo, da smo vsi dobili – mi zdajle iščemo že od tistega trenutka, ko je rekel – mislim, da je Luka rekel, da smo vsi ta dokument dobili. Ne vem, mi ga ne najdemo na naših mailih. Ampak nič hudega, še enkrat, nič hudega, samo toliko, da tudi zaradi javnosti in zaradi mene. Če bi ga jaz dobil, bi sigurno odreagiral, pa vas poklical. Možno je, da ga pri 100, 200 mailih na dan tudi spregledaš, ampak, ker je šlo za resno stvar, ker je šlo za proteste, bi ga mi našli. Sem pa ravno toliko v politiki, da približno vem, kam kateri paše, ampak jaz na to nisem ljubosumen – hvala bogu. Levica je to izkoristila in če bomo nekaj od tega resnega in dobrega naredili, bomo verjetno vsi zadovoljni.  Samo končam s tem, da rabimo res pravo, pravo pošteno debato in ne tam ovirati, bom rekel tudi civilna iniciativa, ker je brez potrebno. Ker imamo tudi civilne iniciative, kjer se kregamo za drugi tir. Eni ga seveda ne bi imeli in bomo še kar problem imeli, da se ne bomo mogli z vlakom v Koper voziti. Eni ne bi imeli tretje razvojne osi po tistem, ne vem po nekem prostoru. Ja, vse je to v redu, vse je to demokratično, ampak država nekje kot more perfenkcionirati tako, da vendarle večina na nek način, ne bom rekel bog obvaruj, da zmaga, ker jaz sem tudi za to, da ima manjšina zmeraj prednost, ampak ene stvari ne verjamem, če so tudi čisto iskreno in pošteno narejene. Dajte mi povedati, kako se je lahko naredilo pri civilnih iniciativah te magne? Jaz ne bom uhajal – enkrat magna ja, enkrat magna ne, okoljevarstveno dovoljenje in tako naprej vsak dan na televiziji, kar naenkrat je okoljevarstveno dovoljenje pa okej. Kaj je tukaj od zadaj? Glejte, kaj se marsikaj govori - da so tukaj denarji od zadaj, da se tukaj karkoli plačuje in tako naprej.  Tako da še enkrat glede na to, da spoštujem take razprave, sem pripravljen na to, da se seveda absolutno pogovarjamo, da tudi nekaj naredimo, ampak, da smo pri ocenah kar se da, kar se da realni. Je pa res, da gre za takšno stvar in s tem končujem, da gre za takšno stvar, da če ne bomo nekje presekali, ne bomo nikdar stvari rešili. Ampak kot Social demokrat včasih trčimo v okoljevarstvene zadeve, v pravice delavcev, v socialne transferje in tam imam potem jaz problem in tam se moram jaz včasih odločati. Včasih se odločam narobe, včasih se pa odločam prav. In še enkrat, hvala vam lepa za korektno razpravo.
Hvala lepa. Repliko ima Jerca Korče. Izvolite.
Ja, saj samo na to se bom odzvala, o demagogiji, pa saj ja, saj se da demagoško govoriti, ampak jaz kljub vsemu pri teh stvareh, o ene stvari verjamem in tudi živim. Tako res se trudim na dnevni bazi živeti kakor lahko po svojih zmožnostih, k enim stvarem pripomorem in jasno je Matjaž, da se tudi eni z rovt pri nas v Logatcu ne more pripeljati drugače do Logatca, kakor da gre z avtom, ker ni opcije, da se bo za tistih nekaj hiš, ki jih je še tam, dejansko lahko postavilo infrastrukturo tako, da se bo lahko z avtobusom pripeljal. Ampak, če govorimo recimo o tretjem pasu, ki je ocenjena vrednost recimo 900 milijonov, pa je ocena celovite prenove primestne železnice v Ljubljanski urbani regiji, bi znašala pa 800 milijonov evrov in bi to prineslo med drugim taktni prevoz na 15 minut in kakovostne, ugodne in tako. Saj probamo reševati tam, kjer lahko. Saj ne bomo zadostili temu, da bo vsak kraj in vsaka hiša lahko dejansko se vozila z javnim potniškim prometom. To je logično, da ne bo šlo, ampak nekje se pa to da – Kamnik, Logatec, ves ta obroč okoli Ljubljane, ki v veliki večini migrira notri, bi lahko nekaj na tem področju naredili. Kar se tiče pa protestov, kdo je bil, kdo ni bil, kdo je dobil in kdo ni dobil – jaz nisem bila na protestu, sem pa vsaj tisti dan na Facebooku videla sklike, bom rekla kar lepega deleža slovenske politične take in drugačne srenje in so bili najbrž že tam vsi s tem seznanjeni s temi zahtevami, jaz sem v tistem času sedela v pisarni in te zahteve brala, je pa res tudi, mislim, da jih tudi mi nismo dobili na elektronski naslov, ampak so bile javno objavljene, Levica je bila pač tista prva, ki je zagrabila za sklic izredne seje, ampak je to popolnoma nepomembno kdo je dal zahtevo za sklic, lahko bi jo dal tudi kakšen iz desnega polo, tako kot se strinjam tukaj z Matjažem, je fajn, da smo to razpravo odprli, še bolj pomembno pa je, da jo bomo nadaljevali.
Hvala lepa.  Kot zadnji je k razpravi prijavljen Željko Cigler. Izvolite.
Hvala.  Spoštovani! Jaz se s kolegico Jerco absolutno strinjam, sploh ni pomembno kdo je zdaj pripeljal to diskusijo v naše zakonodajno telo. Pomembna je tema /oglašanje iz klopi/ oprosti, tudi s Hanom se strinjam absolutno. Glejte, pomembna je tema o kateri govorimo in argumenti, ki so bili dani na mizo, argumenti, ki so zaskrbljujoči. Eni pozivi, ena realnost, ki je zdaj tukaj, ena realnost, ki je dejansko kar se tiče podnebnih sprememb in posledic, ki jih te povzročajo, zelo hudo, zelo zaskrbljujoča in zelo draga. In kasneje, ko se ukrepa ali pa če se ne ukrepa, bo zadeva vse dražja oziroma življenje na tem planetu ne samo v Sloveniji, tako kot ste fino izpostavili, bo zelo hudo. Na to so nas opozorile nevladne organizacije, ja, opozorile so zato, ker so videle, da je to potrebno, spomnite se zadnje seje našega odbora za infrastrukturo, ko sem jaz na koncu pod razno postavil vprašanje, rekel sem v koalicijski pogodbi oziroma bolj ko ne se vse stranke strinjamo, da se na Muri hidroelektrarn ne sme graditi, hkrati je pa novi direktor Holdinga slovenskih elektrarn dal izjavo, da se bo dalo eno preverbo, začelo delati, kje bi se hidroelektrarne na Muri gradile. In je to gospodarska javna služba v lasti države, ki dela popolnoma drugače oziroma v drugo smer kot pa v tej državi se razmišlja koliko, razmišlja izvršna in zakonodajna oblast. Dalje. Reagirajo na to, da se v TEŠ-u vseskozi opozarja, da je zadeve ekološko, ekonomsko razvojno kritična nesprejemljiva zdaj sploh, ko se opušča premog in ostale te zadeve kot energente, mi pa pravkar beremo zdaj nove informacije, da bomo začeli uvažati indonezijski premog, to je 1200 ton na dan, tovornjaki, ki bodo to vozili, halo, to je popolnoma kontra eni politiki ekološki oziroma s kakšno ekološko politiko so usmerjene te države nima nobene zveze, da o prometu, da se zdaj razmišlja o tretjem pasu okoli ringa ljubljanskega, skratka še povečanje prometa, mislim, to je popolnoma v nasprotju s tistim kar se tiče varovanja okolja v enih programih državnih bodisi nacionalnih strategijah ali usmeritvah oziroma koalicijskih pogodbah. In na to se reagira. In jaz moram reči, da so vsi nastopi predstavnikov nevladnih organizacij naših sodržavljank in sodržavljanov bili zelo argumentirani in če ste preslišali, jaz sem pa videl glede na odzive državnih sekretarjev, ki so bili zelo spoštljivi, argumentirani nazaj, vsi izhajajo iz rezultatov analiz, raziskav domače in tuje strokovne javnosti, pazite, in dejstev, faktov, tudi to, da smo letos v Sloveniji februarja imeli kratke rokave pri 20-ih stopinjah, da o žledolomih, zmrzalih in poplavah in drugih neurjih, ki so čisto lokalno regionalno locirani so, da o posledicah podnebnih sprememb sploh ne bi govoril. In to je bistvo današnje razprave in meni je bil všeč odziv izvršne oblasti kako je reagirala, razen Ministrstva za gospodarstvo, ki je pa opozorilo ipak na konkurenčnost je pa potrebno paziti. Ja, ampak ne na račun tega, da bomo na koncu ekološko umrli, ne na račun tega, da bodo delavci v Sloveniji dobivali take prejemke oziroma da bodo penzije take, da niti ne preživite niti crkniti ne morejo, pardon, ko tako rečem, da živimo pod takimi, da smo praktično pri nekaterih davkih davčna oaza, to je bilo. In glejte, kar se tiče TEŠ-a še to. Ko je prej diskusija kar tako tekla, malo, s strani nekaterih poslancev, bi jaz rekel, kolegica, ki je govorila v imenu Mure, ko je govorila o vetrnih elektrarnah, je zelo jasno povedala, da društva, nevladne organizacije, ki se s ptiči ukvarjajo, ne? so prav proučile, na katerih področjih v Sloveniji, ki so vetrna, se naj postavijo vetrne elektrarne. Ona je to povedala, oni ni rekla, da so proti. To je bilo prvo. Drugič, kar se tiče solarne energije – GEN-I postavlja te elektrarne po strehah privatnih hiš po Sloveniji in še katerih drugih javnih objektih in naročil sploh sproti ne more »folgat« in tu bi država morala stopit zraven in subvencionirat pridobivanje tovrstnega vira energije. In kar se tiče županov, pa lokalnega prometa – ja, v Velenju in v Celju, jaz sem pač iz Celja, imamo »lokalce«, vendar, Velenje ima »lokalce« za svojih 28 tisoč prebivalcev zastonj, v Celju smo si pač izvolili plačanega »lokalca«, čeprav je bil kupljen iz evropskih sredstev. Ampak vseeno, pa hvala bogu vsaj to je, ker to je en javni promet, ki nekje še z drugimi ukrepi bi lahko pripravil ljudi, zmotiviral jih, z negativnimi pa plus pozitivnimi, bi rekel, stimulacijami, da uporabljajo in se usmerjajo zlasti v javni promet. In še nekaj, Matjaž, tudi jaz bom začel hodit na vlak. Zakaj? Od Celja do Zidanega mosta, kjer so približno Radeče zraven, se proga zelo posodablja in mislim, da se bo tudi železniška tudi proti Ljubljani in v tem smislu sem jaz razumel Bojana Žlendra, z ministrstva, ko je rekel: »Intenzivno se dela na hitrih povezavah.« Ki bojo in bodisi regionalno, železniška regionalno ali pa nacionalno, nacionalno izkoriščanje. In kar se tiče TEŠ 6, bi rekel pa še tole zraven, poglejte, realnost je tudi taka, da bodo vremenski pogoji kar naenkrat tako hudi, da bo prišlo s strani evropske skupnosti do direktive, da je treba te energetske obrate zapret in jaz ne vem, ali ste vi preslišali kolega Izidorja Ostana Ožbolta, magistra ekonomije, kot se je predstavil, ne? s strani mladih za podnebno pravičnost, ki je posebej argumentiral, navajam prav program - mislim, da sem prvič tako dobro razdelan program poslušal – na kak način zagotovit prehod na drugo energijo, predvsem pa to za delavce in prebivalce Velenja, za tiste v rudniku in v elektrarni, da bodo lahko prenesli zaprtje oziroma uporabo te elektrarne za druge namene. Zelo argumentirano je bila zadeva predstavljena. Lahko se v – kaj je že? – stenogramu stvar preveri. Skratka, glejte, jaz moram povedat, da, tudi kar se gospodarstva tiče, je bilo večkrat že predstavljeno, zlasti s strani strokovnjakov, če medije malce / nerazumljivo/ da šoštanjska, tale TEŠ 6, dela praktično, proizvaja energijo, zlasti za energetske požiralce v okviru naše industrije – aluminij, jeklarne, cementarna na primer, kemija in tako naprej bom rekel – zato, da mi te stvari potem izvažamo. Tu dajemo ekološki davek. Zakaj? Za koga? Za katere kratkoročne dobičke? In jaz moram reči, da dejansko, draga energetska oskrba je ekološko, zdravstveno, gospodarsko, finančno in še kako drugače nesprejemljiva in tukaj je padlo zelo veliko predlogov, mnenj, na kak način se tukaj prestrukturirati oziroma našo nacionalno politiko spremeniti. In še enkrat bom rekel – izvršna oblast je tu pokazala posluh. Hvala.
Hvala lepa. Replika, gospod Han.
Ne, saj, mogoče si narobe razumel me – jaz sem tudi rekel, da je vse to okej, samo, to kar je gospod magister govoril, ne, ekonomije.. Številk ni nobenih zadaj, številk ni nobenih zadaj. In Željko, saj ti lahko »kumot« v Celju rečeš, Cinkarno Celje je treba zapret. Nobenega problema. Verjetno ti bodo kolegi, ki so danes v dvorani, vsi stali za tabo. Absolutno bodo stali za tabo, ne? Ker drugače niso pravi naravovarstveniki. Ne vem, kako ti bodo pa Celjani za tabo stali? Samo zapret Cinkarno takoj, to imamo možnost, država je večinski lastnik  (nadaljevanje) in jo zaprimo. Zaprimo Štore, Željko, nobenega problema. Zdaj govorim zelo iskreno – zaprimo Štore, jaz sem tudi za to. V Račah(?) papirnica je tudi zaprta. Po Račah(?) hoditi nismo upali, zato, ker je bila prazna, ker je bila občina strahu. Ni problema, Željko moj, Štore absolutno zapreti, cinkarno absolutno zapreti, pa še kaj se najde v Celju – zaprimo. Velike porabnike, zaprimo – nobenega problema. ja, samo potem bomo trčili, da moramo te ljudi, delavce, ki krvavo tam delajo – mislim, da v cinkarni solidno zaslužijo, dobijo soliden denar, jih moramo prezaposliti ali jih pa dati predčasno v penzijo. Malo moramo vendarle biti, malo moramo biti vendarle majčkeno, majčkeno, majčkeno realni. Hvala lepa.
Hvala lepa. Ugotavljam, da prijavljenih k razpravi ni, tako da sprašujem predstavnike Vlade, če želijo besedo? Ne želijo. Sprašujem predlagatelja. Predlagatelj ima besedo. Izvolite.
Predlagatelj teh sklepov ne sme predstaviti, jih bom jaz predstavil. Namreč včeraj so mladi za podnebno pravičnosti poslali tri dodatne sklepe, v katerih želijo, da danes glasuje odbor in če dovolite, jim bom samo prebral pa na kratko predstavil.  Prvi je: »Odbora za infrastrukturo, okolje in prostor poziva Vlado Republike Slovenije naj umakne 382.a člen o statističnem prenosu energije iz trenutnega Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Energetskega zakona. Sredstva za razvoj in širjenje obnovljivih virov, energije naj se porabi v Sloveniji in s tem prispeva k novim lokalnim delovnim mestom, dodatnim davčnim prilivom in trajnostnemu razvoju Slovenije«. Izidor Ostan Ožbolt je že v svoji razpravi prej ta sklep predstavil, stvar je pa v tem. Trenutno je v javni obravnavi zakon o spremembah in dopolnitvah Energetskega zakona, ki dodaja nov 382.a člen o statističnem prenosu energije. Na kratko gre za to, da Slovenija lahko iz Sklada za podnebne spremembe črpa denar za obnovljive vire energije. Ta 382.a člen, ki se ga zdaj dodaja pa omogoča, da če Slovenija sama ne proizvede obnovljive vire energije, za katere dobi denar iz tega sklada, lahko energijo iz obnovljivih virov kupi od katere od sosednjih ali pa drugih držav. Skratka, namesto, da bi izkoriščali denar iz Sklada za podnebne spremembe in sami gradili kapacitete, zdaj v tem zakonu, ki je v obravnavi, skušajo omogočiti, da bi lahko obnovljivo energijo uvažali, namesto, da jo sami proizvajajmo. Zato predlaga, da se jo črta – to je prvi sklep. Je pa ta stvar v javni obravnavi. Drugi sklep so tudi že predstavili, ne naslednji: »Odbor za infrastrukturo, okolje in prostor poziva Vlado Republike Slovenije naj najkasneje do 31. aprila 2019, začne s postopki ukinitve Uredbe o koncesiji za rabo vode in proizvodnjo električne energije na Muri ter Muro trajno zaščiti. Območje reke Mure naj opredeli kot izključitveno območje, kjer hidroelektrarn ne bo mogoče graditi«. Ta pobuda je bila predstavljena prej obsežno s strani gospe Slameršek / oglašanje iz dvorane/. V glavnem glavni argument pa je, da je reka Mura najbolj biotsko raznovrstna reka v Sloveniji in da bi jo gradnja hidroelektrarn uničila. In potem tretji sklep, ki ga predlagajo pa je, da: »Odbor poziva ministrstvo za infrastrukturo naj do junija 2019 pripravi spremembe in dopolnitve Zakona o prevozih v cestnem prometu za ustanovitev upravljavca javnega potniškega prometa. Ta naj pospeši razvoj dostopnega, zanesljivega in okolju prijaznega javnega prevoza za vse prebivalke in prebivalce Republike Slovenije«. Mislim, da tega ni treba dodatno obrazložiti. V razpravi smo zelo izčrpno slišali mnenje o slovenskem javnem prevozu in nedostopnost številnih krajev po Sloveniji, kjer je praktično v nekem doglednem času nemogoče sploh se dnevno prevažat s tem prevozom, iz enega v drug kraj. To je to, hm, bom pa potem. To so dodatni trije sklepi, o katerih prosim, da odbor glasuje.
Hvala lepa. Postopkovno ima gospod Möderndorfer.
Lahko, da se mu je zareklo ali pa to v tekstu mogoče celo res piše, ker je rekel na začetku, da bo prebral sklepe, ampak, april ima 30 dni, ne 31, zato bi bil sklep neizvršljiv, ker tega dne, ne obstaja. Zdaj jaz predlagam, da se popravi vsaj datum.. / oglašanje iz dvorane/ 31, ja,.. To je treba popravit, ker drugače, to, ni, ni..
Hvala lepa.
Ne obstaja..
Bomo upoštevali predlog in datum popravili na 30. Sprašujem predstavnike Vlade, če se želijo opredeliti do teh dodatnih predlaganih sklepov? (Ne.) Ne želi, tako da ugotavljam, da prijavljenih k razpravi ni več / izklop mikrofona/ / vklop mikrofona/ se oproščam. Prehajamo na odločanje o predlogih sklepov. Odločali bomo o šestih sklepih, ki so bili del gradiva v začetku te seje in pa kasneje še o dodatnih treh predlogih sklepov, ki jih je predstavil predlagatelj ravnokar in pa o dveh sklepih, ki jih je vložila poslanka Lidija Divjak Mirnik. Glasovanje o sklepu ena ni potrebno, saj gre zgolj za seznanitveni in ne vsebinski sklep, tako da o sklepu 1 ne bomo glasovali. Prehajamo na glasovanje o sklepu številka 2, iz gradiva predlagatelja. Glasujemo.  Kdo je za? (12 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je sklep sprejet. Glasujemo o, postopkovno? Izvolite.
Ja, ta sklep umik, ker, kot sem prej povedal, bomo podprli alternativno formulacijo tega sklepa, ki jo je predlagala Lidija Divjak Mirnik.
Hvala lepa. Govorimo o tem sklepu, ki pride sedaj na vrsto? Da. Glasujemo torej o sklepu številka ena, poslanke Lidije Divjak Mirnik, ki nadomešča sklep številka tri, predlagatelja. Obrazložitev glasu, gospod Mesec.
Ja, hvala. Samo na kratko, ta sklep govori o tem, naj Vlada Republike Slovenije realizira tisto, kar je napisano v koalicijski pogodbi, torej, izdela časovnico prehoda na obnovljive vire energije do leta 2030 in jo do konca avgusta 2019 predloži Državnemu zboru. Alternativna formulacija, ki jo je predlagala Lidija Divjak Mirnik, sledi temu cilju, tako da bomo ta sklep v Levici podprli.
Hvala lepa. Prehajamo na glasovanje. Želi še kdo obrazložiti svoj glas? (Ne.) Ugotavljam, da ne. Prehajamo na glasovanje in glasujemo. Kdo je za? (12 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je tudi ta sklep sprejet. Prehajamo na glasovanje o sklepu številka štiri iz gradiva predlagatelja. Izvolite, gospod Mesec.
Ja, hvala. Ta sklep govori o zapiranju Termoelektrarne Šoštanj. Predlagana sta dva – enega smo predlagali mi, kjer je zapisana jasna časovnica do leta 2030, drugega je predlagala Lidija Divjak Mirnik, kjer tega časovnega okvira ni. Mi bomo seveda podprli izviren sklep, razlog pa je - kot smo slišali večkrat danes v razpravi – ni bistveno, kaj se bomo danes odločili, da naj bi delali leta 2045, bistveno je, kaj bomo naredili do leta 2030.
Hvala lepa. Prehajamo torej na glasovanje o sklepu številka štiri iz gradiva predlagatelja. Glasujemo. Kdo je za? (4 člani.) Kdo je proti? (8 članov.) Ugotavljam, da ta sklep ni sprejet. Prehajamo torej na glasovanje o predlogu sklepa številka dve, poslanke Lidije Divjak Mirnik. Postopkovno, gospod Mesec.
Ja, sprašujem predlagateljico, če je možen kompromis, da bi zapisali dodatno noter, s ciljem do leta 2030?
Predlagam, da glasujemo o predlogu sklepa poslanke, vsekakor pa bo možnost sprejemati kompromise, v kolikor ta sklep ne bo sprejet tudi na naslednjih sejah.  Tako da, predlagam, da preidemo na glasovanje. Glasujemo. Kdo je za? (9 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je ta sklep sprejet. Glasujemo o sklepu številka pet iz gradiva predlagatelja. Želi kdo obrazložiti svoj glas? Ugotavljam, da ne, tako da prehajamo na glasovanje. Glasujemo. Kdo je za? (11 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je tudi ta sklep sprejet. In glasujemo še o sklepu številka šest iz gradiva predlagatelja. Prehajamo na glasovanje. Glasujemo. Kdo je za? (12 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je tudi ta sklep sprejet. Sedaj prehajamo na glasovanje o treh dodatnih sklepih predlagatelja, ki jih je predstavil proti koncu seje. Sprašujem, če želi kdo obrazložiti glas? (Ne.) Tako da, prehajamo na glasovanje in glasujemo o prvem predlogu sklepa predlagatelja. Prehajamo na glasovanje. Glasujemo. Kdo je za? (3 člani.) Kdo je proti? (6 članov.) Ugotavljam, da ta sklep ni sprejet. Prehajamo na glasovanje o drugem sklepu predlagatelja. Glasujemo. Kdo je za? (2 člana.) Kdo je proti? (7 članov.) Ugotavljam, da tudi ta sklep ni sprejet. In glasujemo še o tretjem predlogu sklepa predlagatelja. Glasujemo. Kdo je za? (3 člani.) Kdo je proti? (7 članov.) Ugotavljam, da tudi ta sklep ni sprejet. Zaključili smo glasovanje o sklepih in s tem zaključujem tudi to točko dnevnega reda in 7. nujno sejo Odbora za infrastrukturo, okolje in prostor. Lepa hvala za udeležbo vsem.