Dober dan in lepo pozdravljeni!

Pričenjam 8. nujno sejo Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti.

Lepo pozdravljam članice in člane komisije in seveda še posebej toplo pozdravljam vse vabljene na današnjo sejo, še posebej pa zagovornika načela enakosti, gospoda Miho Lobnika!

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti: gospod Aleksander Reberšek in gospod Dejan Kaloh. Na seji kot nadomestni člani komisije s pooblastili sodelujejo: namesto Gašperja Ovnika je z nami gospod Jurij Lep in namesto gospoda Dušana Stojanovića je z nami gospa Andreja Živic.

Oba lepo pozdravljam in prehajamo na določitev dnevnega reda seje.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red: Posebno poročilo Zagovornika načela enakosti Nedostopnost objektov v javni rabi za ljudi z invalidnostmi, to je 1. točka ter 2. točka Posebno poročilo Zagovornika načela enakosti Nedostopnost javnega medkrajevnega avtobusnega prevoza za senzorno ovirane.

Ker k dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za razširitev oziroma za umik katere od predlaganih točk, je torej določen dnevni red seje kot ste ga, kot ste ga prejeli s sklicem.

Prehajamo torej na obravnavo 1. IN 2. TOČKE DNEVNEGA REDA.

Tukaj naj pojasnim, da sta točki vsebinsko povezani med seboj, zato ju bomo obravnavali skupaj. Upam, da člani komisije nimate nič proti temu. Torej, obravnavali bomo Posebno poročilo zagovornika načela enakosti glede nedostopnosti objektov v javni rabi ter nedostopnosti javnega medkrajevnega avtobusnega prevoza za senzorno ovirane, v, torej in ljudi z invalidnostmi.

Na sejo sem vabila zagovornika načela enakosti, Državni svet Republike Slovenije, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Ministrstvo za infrastrukturo, Ministrstvo za naravne vire in prostor, Ministrstvo za solidarno prihodnost, Ministrstvo za finance, Varuha človekovih pravic, Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije, Svet za invalide Republike Slovenije, Skupnost centrov za socialno delo, Zvezo paraplegikov Slovenije, Zvezo društev slepih in slabovidnih Slovenije. Dodatno smo potem vabili še Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo. Od vabljenih so se nam opravičili: Ministrstvo za solidarno prihodnost in Ministrstvo za finance. S sklicem seje ste prejeli naslednje gradivo: pri 1. točki Pobuda Zagovornika načela enakosti za obravnavo dveh posebnih poročil na seji Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti, torej posebno poročilo zagovornika glede nedostopnosti objektov v javni rabi za ljudi z invalidnostmi. Prejeli smo tudi mnenje Komisije Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide k posebnemu poročilu zagovornika.

Pri 2. točki pa imate gradivo, posebno poročilo zagovornika, nedostopnost javnega medkrajevnega avtobusnega prevoza za senzorno ovirane ter mnenje Komisije Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide k posebnemu poročilu za govornika.

In sedaj, spoštovane in spoštovani pričenjam torej z obravnavo te točke in najprej dajem besedo zagovorniku načela enakosti, gospodu Mihi Lobniku, da predstavi obe poročili skupaj.

Izvolite, beseda je vaša.

Spoštovana predsednica, spoštovani poslanke in poslanci!

Spoštovani vabljeni, predstavnice in predstavniki nevladnih organizacij, Državnega sveta in ostali!

Prva tema današnjega dne je posebno poročilo zagovornika o nedostopnosti objektov v javni rabi za invalide v Sloveniji. Če to povzamem na kratko v enem stavku, bi rekel, da je to posebno poročilo o tem, da če ne bomo storili nič, bomo čez dve leti, ko bo potekel zakonski rok, imeli eno četrtino javnega prostora v Sloveniji fizično nedostopnega za invalide oziroma ljudi z invalidnostmi. In naše posebno poročilo je nekako klic k prebujenju glede tega in k drugačnemu ravnanju. Namreč, dostopnost, ki je sicer širok pojem in ne pomeni nujno le fizičnega dostopa, pogojuje tudi dostop do participacije pravico do sodelovanja tako v izobraževanju, kot v drugih družbenih procesih oziroma dostop do informacij in komunikacij. S tem se ljudem z invalidnostmi omogoča sodelovanje, polno sodelovanje v družbi in to je način kako se družba lahko loti odpravljanja njihove diskriminacije. In naš poudarek je, da je potrebno zagotoviti dostopnost prav vsem. To obveznost smo v Sloveniji vpisali tudi v Zakon o izenačevanju možnosti invalidov pred 13-mi leti in naše posebno poročilo danes vam bo predstavilo okvirno oceno stanja nedostopnosti določenih vrst objektov v javni rabi, opisali bomo ključne ovire pri zagotavljanju dostopnosti objektov v javni rabi in predstavili priporočila pristojnim državnim organom, katerih naloga je, da to dostopnost izboljšajo, predvsem pa, da poskrbijo, da se bo zakon o izenačevanju možnosti invalidov spoštoval. Katere so tipične pravzaprav prilagoditve, ki bi bile potrebne? Ključen je rok 11. december 2025, ki označuje potek 15-letnega prehodnega obdobja. Zdaj smo slabi 2 leti pred tem in je še čas, da seveda začnemo drugače delovati za to, da bi dosegli cilj tega zakona, ki pa sledi mednarodni konvenciji o pravicah invalidov. Torej mi smo k njej pristopili kot država, zato smo to še posebej uredili v zakonu. Dali smo si dolga prehodna obdobja, vmes pa na nek način sistemsko tudi zaspali in ne izpolnili pač obveznosti gradbene prilagoditve, tehnične prilagoditve, zvočni indikatorji, svetlobni indikatorji in pisne informacije.

Naše poročilo na začetku seveda predstavi tiste aspekte nacionalne zakonodaje, ki so relevantna za to področje in to je Zakon o varstvu pred diskriminacijo, po katerem pripravljamo posebna poročila, s katerimi osvetlimo položaj posameznih ranljivih skupin, Zakon o izenačevanju možnosti invalidov, ki v temelju določa njihov položaj v družbi in načine, kako enakopravnost dosegajo ter seveda neki drugi področni zakoni, kot na primer gradbeni zakon. Upoštevali pa smo tudi mednarodni kontekst, že prej omenjena mednarodna konvencija o pravicah invalidov in pa stališča Evropske unije do teh vprašanj in poudariti gre, da je tako Konvencija v 9. členu dovolj jasna, in sicer da je diskriminacija zaradi invalidnosti pri dostopnosti do storitev in do blaga, ki so na voljo javnosti prepovedana. To pomeni, da je treba zagotavljati dostop za ljudi z invalidnostmi do objektov v javni rabi. Kako je to poročilo nastalo? Klasična metodologija na nek način poizvedbe, oz. v tem primeru spletna anketa, v katero smo povabili širok nabor deležnikov, pa leto. Namreč potem, ko smo pred dvema leti tukaj v tej dvorani govorili o nedostopnosti srednjih šol, smo ugotovili, da se verjetno isti problem pojavlja tudi po drugih vrstah institucij, zato smo vzorec razširili in povabili same odgovorne osebe v teh institucijah, da nam opišejo, kakšna je dostopnost do njihovih objektov. Presenetilo nas je seveda zelo veliko sodelovanje, od 2200 tistih, ki so odgovorili, je bilo kar 1600 anketnih vprašalnikov v celoti izpolnjenih, kar je približno več kot polovica oziroma nekje blizu dveh tretjin. Potem smo te odgovore analizirali in jih seveda tudi pripravili v segmentirane po različnih sektorjih v družbi. V nadaljnjem seveda potem predstavljamo ključne rezultate. Poročilo vsebuje več tabel in bolj podrobnejše, ampak za to rabo je ključna ta tabela pred nami. Namreč, vidimo ključnih pet tipov prilagoditev, o katerih govori zakon in o katerih smo tudi mi spraševali anketirance. To so gradbene, tehnične, na način zvočnih indikatorjev pa svetlobnih indikatorjev in seveda ustrezne pisne informacije. V zgornji vrstici najprej pogledamo stanje danes in vidimo delež tistih, ki danes teh prilagoditev ne izpolnjujejo. Potem neko samo oceno kako s sedanjimi seveda dostopnimi sredstvi in načrti te institucije načrtujejo napredek v rdečih kvadratkih pa tisti končni rezultat, ki je pa zaskrbljujoč, kaj se bo zgodilo na dan, ko bo 15-letno obdobje poteklo in bi pravzaprav moral biti v vrednosti teh procentov vse nič teh 5 rdečih, če želimo seveda zavezo, ki smo jo kot država invalidom dali, kot družba invalidom dali izpolniti. In to je tisto kar nas lahko skrbi in to je razlog zakaj menimo, da bi morali drugače in več delovati na tem področju.

Potem pa segmentirana tabela, ki malo več razkrije o institucijah, tipih institucij, recimo izobraževalna in vzgoja na začetku, pa potem zdravstveno varstvo, socialno varstvo, ločeno umetnost in kultura, uprava, represivni organi, zaposlovanje in delo ter okolje in kmetijstvo. Samo en trend v tej tabeli bi komentiral. Zadnji trije stolpci, ki označujejo prilagoditve, kot so zvočni indikatorji, svetlobni indikatorji in pisne informacije, res še bolj alarmantne številke sporočajo, na nek način so samo objekti socialnega varstva so tisti, kjer je situacija najboljša in po drugi strani pa seveda je relativno lažje odpraviti zaostanke na področju zadnjih treh stolpcev, na področju senzornih oviranosti, bolj zahtevni in finančno in izvedbeno so seveda prilagoditve, ki so gradbene ali tehnične. Zdaj, potem, ko smo se seznanili s stanjem v državi, smo želeli na nek način od teh, ki so z nami v tej anketi sodelovali, slišati, kaj se jim zdijo razlogi za takšno nedostopnost in povedali so nam naslednje, denar se pojavlja, seveda zelo pomembno za to, ni sredstev za posege. Potem so težave ali lahko posegamo v spomeniško kulturno zaščitene objekte da bi dosegli to spremembo potem seveda ni nujno da tisti ki bi to morali organizirati dobro poznajo zakonodajo ne vedo kaj točno bi morali pravzaprav izvesti in kako bi se tega lotili če se ustavimo samo na področju pomanjkljivosti na področju zakonodaje. Zdaj, glede tega je sicer nekaj novosti, ampak trenutna zakonodaja seveda ne sporoča še, da takrat, ko bo potekel zakonski rok, da bi bilo potrebno seveda takšno prilagoditev imeti v stavbah, čeprav je po zadnjih interpretacijah to seveda za pričakovati, namreč vprašanje pa je ali so odgovorne osebe jasno dobile sporočilo, da bodo po 11. decembru 2025 za to odgovorne. Pri vlogi odgovornih institucij bi poudaril, da se je na našo poizvedbo Urbanistični inštitut odzval v smislu, da so v preteklih letih izvedli vrsto strokovnih in raziskovalnih projektov s področja zagotavljanja dostopnosti, da pa gre za časovno zamejene projekte, ki so financirani iz javnih sredstev na podlagi razpisov, to, kar smo zaznali kot problematično, da ne poteka neko stalno sodelovanje med Urbanističnim inštitutom in Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve in enake možnosti na tem področju in da seveda zavezanci po Zakonu o izenačevanju možnosti invalidov doslej še niso bili sistematično informirani o svojih dolžnostih. In drugo, za izvajanje Zakona o izenačevanju možnosti invalidov je pristojno Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki je pristojno tudi za invalidsko varstvo. Potem so tukaj še druge inštitucije za ukrepanje in vodenje politik, kot sta na primer Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, za okolje, podnebje in energijo. Nenazadnje pa je za nek celovit pristop ključna Vlada in seveda vsa ministrstva, ki na svojih delovnih področjih uresničujejo cilje Nacionalnega akcijskega programa za invalide. Priporočila kot nek sklep našega raziskovanja, kako delovati, da bi opisane probleme odpravili. Zagovornik je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti priporočamo naj v sodelovanju z Urbanističnim inštitutom zagotovi metodološko in strokovno analizo stanja prostorske dostopnosti vseh objektov v javni rabi in jo javno objavi. Tisto, kar mi želimo, je, da v Sloveniji nastane neka baza podatkov, nekakšen semafor, kjer bo opisano, kakšno je stanje te javne infrastrukture, kajti to je način, kako lahko načrtujemo, vidimo, kje so odsotne prilagoditve in načrtujemo njihovo odpravljanje.

V sodelovanju z Urbanističnim inštitutom je po našem mnenju potrebno vzpostaviti nacionalno svetovalno informacijsko točko. Torej neko, točko kamor se bodo odgovorne osebe javnih institucij po Sloveniji lahko obrnile in bodo na enem mestu dobili vse informacije o tem, kaj je njihova obveznost, gradiva in stike za pomoč glede izvajanja teh obveznosti v smislu, da je potrebno seveda ljudi izobraziti tudi o tem, kakšne prilagoditve morajo namestiti glede zvočnih in svetlobnih indikatorjev ter pisnih informacij.

In tretje, še vedno pogrešamo. Več kot 10 let po sprejemu Zakona o izenačevanju možnosti invalidov Predpis o minimalnih zahtevah za dostopnost, ki je bil v 5. odstavku 8. člena zakona predviden namreč dostopnost do blaga in storitev. Ta predpis bi pomembno vplival tudi na odpravo drugih ovir za zagotavljanje tako dostopnosti v javni rabi, torej vseh, ki ponujajo blago in storitve. To so tri priporočila za Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Mislim, da je odveč posebej poudarjati, da je dejstvo, da po desetih letih še ni pravilnika, ki izhaja iz zakona, samo po sebi zgovorno. Ministrstvo za kulturo je tisto ki lahko razreši dileme o poseganju v objekte, kjer so potrebna kulturno varstvena soglasja, in sicer priporočamo da pripravi smernice za odločanje v postopkih teh soglasij, kjer se bo upošteval vidik seveda tehtanja tudi pravice do dostopnosti in seveda dolžnosti nekega zagotavljanja kulturno spomeniškega varstva in tukaj nas zelo veseli, da se je ministrstvo lotilo tega procesa v času ta priporočila so nastala konec lanskega, da naj bi na Zavodu za varstvo kulturne dediščine že pripravljali smernice, in da se bodo uskladile na Ministrstvu za kulturo, potem pa še na Ministrstvu za naravne vire in prostor. To je podlaga za to, da se bodo razreševale mnoge dileme kadar se objekti nahajajo, objekti nahajajo v spomeniško zaščitenih stavbah. Ministrstvo za naravne vire in prostor pa priporočamo, seveda, to je še originalno priporočilo, priporočili smo predlog spremembe Gradbenega zakona tako, da bi ta vključeval končni rok za obvezno primerno prilagoditev obstoječih zakonov in uvedel pristojnost inšpekcije in globe v primeru kršitev. Zdaj tukaj pa moram pojasniti, da so nam razložili na ministrstvu sedaj prepričljivo, da ni potrebe za dopolnjevanje zakona, da bodo pač to lahko začela avtomatsko uporabljati. Seveda pa bomo to prakso lahko spremljali šele po izteku roka, 25, zato še vedno menimo, da bi bilo potrebno organizirati neke vrste osveščevalno aktivnost, kjer bodo zavezanci jasno seznanjeni s temi obveznostmi, da ne bodo pač to decembra 2025 izvedeli in se s tem odveč odmika pač ta njihova seznanitev z obveznostmi. Na koncu pa Vladi gre za zahteven projekt, kjer je seveda v igri veliko infrastrukture, zato menimo, da bi bilo potrebno pripraviti oceno potrebnih proračunskih sredstev in nekakšen investicijski načrt, kako bomo Slovenijo naredili prilagojeno za rabo invalidom in drugim, ki jih neke ovire seveda pri tem ovirajo in zato bo, kot pač vemo, potrebno zagotoviti neka proračunska sredstva, ker kadar se objekti dohajajo v občinah, v manjših krajih, je nemogoče pričakovati, da bodo to zdaj seveda lahko izpeljali. Opozorili smo tudi na možnost, da bi se za to uporabila evropska sredstva, in kljub sporočilu začetka tega tedna, ne moremo reči, da je prvo priporočilo upoštevano, tudi drugo ne. Vlada nas je sicer v dopisu ta teden obvestila, da je vsak, vsaka investicija iz evropskih sredstev zavezana k temu, da sledi logiki dostopnosti invalidov, ampak to ni poanta našega priporočila. Poanta našega priporočila je celosten pristop. Celosten pristop pomeni tudi pomembno sporočilo več kot 130 tisoč ljudem, ki jih invalidnost tako ali drugače zaznamuje, to je, da se pač država drži svojih zavez, mednarodne konvencije, zakonodaje.

Hvala lepa. V okviru te točke je to zaključek moje predstavitve.

Najlepša hvala tudi vam.

Zagotovo ste odprli zelo pomembna vprašanja, zato sem se jaz tudi odločila, da ti dve poročili potem tudi po najinem pogovoru, predhodnem, uvrstim na sejo Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti, zato, da tudi ljudje, ki nas spremljajo, dejansko vidijo kako veliko moramo pravzaprav še narediti, čeprav je zakonsko bilo že določeno. kar zadeva avtobusni prevoz, bi moralo to biti storjeno že, mislim, da leta 2020, je bil zadnji rok, pa tega še nimamo narejenega. Zdaj lovimo rok 2025 decembra. Jaz mislim, da tukaj bomo res, bi morali pač pohiteti, tudi to kar ste vse povedali, jaz razumem da so določene ovire, ampak 15 let smo imeli časa in zdaj je skrajni čas, da pač vsi skupaj pač bolj na gas pritisnemo in to dejansko izpeljemo. Ampak boste tudi seveda drugi imeli sedaj možnost, da poveste svoja stališča.

Najprej bom dala besedo državnemu sekretarju na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Z nami je gospod Dan Juvan.

Izvolite, beseda je vaša.

Hvala lepa za besedo in lep pozdrav vsem v dvorani!

Zakon o izenačevanju možnosti je bil sprejet leta 2010, kot je bilo rečeno, in je antidiskriminacijski zakon upoštevajoč konvencijo Združenih narodov o pravicah invalidov in ta je nadgradil nacionalno zakonodajo s ciljem preprečevanja in odpravljanja diskriminacije invalidov, ki temelji na invalidnosti in ustvarjati enake možnosti za invalide na vseh področjih življenja. 9. člen tega zakona določa, da je potrebno prilagoditi objekte v javni rabi, in sicer z gradbenimi in tehničnimi napravami, zvočnimi in svetlobnimi indikatorji, pisnimi informacijami in drugimi ustreznimi tehničnimi prilagoditvami. Rok za prilagoditev objektov v javni rabi je bil leta 2010 določen pri 15 letih, to pomeni, da se izteče decembra leta 2025 in kot opozarja zagovornik, se čas glede na trenutno stanje na terenu počasi izteka. Zagovornik je za izboljšanje stanja izoblikoval več priporočil, in sicer: Vladi, Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Ministrstvo za naravne vire in prostor in Ministrstvu za kulturo. Vlada v svojem odgovoru na priporočila zagovornika poudarja, da je pri izvajanju evropske kohezijske politike v obdobju 2021-2027, potrebno pri vseh ukrepih zagotavljati dostop invalidom, že zaradi horizontalnega omogočitvenega pogoja, na podlagi katerega morajo države članice sprejeti ustrezne ukrepe, da bi med pripravo, izvajanjem, spremljanjem, priporočanjem in vrednotenjem programov preprečili diskriminacijo na podlagi spola, rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti.

Ministrstvo za naravne vire in prostor, ki izvaja naloge posredniškega telesa na področju izvajanja evropske kohezijske politike v obdobju 2021-2027, bo upoštevanje listine o temeljnih pravicah in konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov preverjalo v okviru izvajanja upravljalnih preverjanj. Enako bo tudi v okviru programa za izvajanje evropske kohezijske politike. Pristojnost za opravljanje nalog posredniškega telesa za specifični cilj RS-051, to je spodbujanje celostnega in vključujočega socialnega, gospodarskega in okoljskega razvoja, kulture, naravne dediščine, trajnostnega turizma in varnosti na mestnih območjih, ki se izvajajo preko mehanizma celostnih teritorialnih naložb, in kjer so upravičenci za porabo sredstev mestne občine. V okviru tega specifičnega cilja so načrtovani ukrepi za zagotavljanje učinkovitejše rabe prostora v urbanih območjih oz. ukrepi za prenovo in oživljanje praznih in nezadostno izkoriščenih stavb v javnem interesu, prenovo kulturne dediščine in drugih objektov, prenovo in oblikovanje novih odprtih javnih prostorov. Ministrstvo za kohezijo in regionalni razvoj na tem področju določene naloge že izvaja. Področje dostopnosti, kamor spada tudi nedostopnost objektov v javni rabi za ljudi z invalidno invalidnostmi je v programskem obdobju eden izmed omogočitvenih pogojev. To pomeni, da je ta del potrebno upoštevati pri vseh projektih oz. operacijah, ki se bodo izvajale. Ministrstvo za kohezijo in regionalni razvoj zato že organizira izobraževanja za vsa posredniška telesa na temo dostopnosti in upoštevanja načel listine Evropske unije o temeljnih pravicah in konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov. Eno izmed izobraževanj, ki je potekalo 10. 10. 2023, pa je obravnavalo tudi tematiko dostopnosti oz. nedostopnosti objektov v javni rabi. Rad bi poudaril, da se na ministrstvu za delo dobro zavedamo, ter da tudi ostale resorje in upravljavce javno dostopnih objektov opozarjamo, da nedostopnost objektov v javni rabi za invalide pomeni odvzeto možnost do izobraževanja, zaposlitve, dostopa do zdravstvenih storitev, prostočasnih aktivnosti in splošne vključenosti v družbo. Ministrstvo za delo se je že povezalo z Urbanističnim inštitutom Republike Slovenije, ki bo pristopil k pripravi metodologije, ki bo služila za popis obstoječega stanja in izdelavi metodologije za samopopis dostopnosti objektov v javni rabi. Prav tako je dogovor med našim ministrstvom in Urbanističnim inštitutom, da se vzpostavi kontaktno svetovalna informacijska točka kot glavni izvajalec svetovanja in informiranja glede prilagoditev objektov za upravljavce javno dostopnih objektov. Pogodbo nameravamo podpisati v naslednjih dveh mesecih.

Kar se tiče naših zavodov, centrov za socialno delo, ugotavljamo, da imamo problem samo še v enoti Sežana in Ribnica, torej od 63 enot sta dve enoti, ki še nista popolnoma dostopni za invalide, kar se izvaja in Ministrstvo za delo za ta namen tudi namenja lastna sredstva.

Pod črto v zvezi s tremi priporočili bi torej rad povedal, da bomo pristopili oz. z inštitutom oblikovali metodologijo, da bodo lahko upravljavci javno dostopnih objektov sami ocenili preko vprašalnika oz. aplikacije, kaj so tisti vidiki nedostopnosti ki še vztrajajo, in da bo omogočeno tudi svetovanje upravljavcem teh javnih objektov kako premostiti tiste pomanjkljivosti, ki obstajajo.

Glede tretjega priporočila v zvezi s predpisom, ki bi urejal ki bi urejal dostopnost blaga in storitev pa opozarjam, da je bil 24. 1. 2023, sprejet zakon, ki je tudi predpis na višji ravni kot pravilnik, torej predpis o dostopnosti blaga in storitev, ki začne veljati 28. 6. 2025.

Hvala.

Najlepša hvala tudi vam.

Zdaj naj samo opozorim, da sem v začetku povedala oziroma je bilo dogovorjeno, da obravnavamo obe točki dnevnega reda skupaj, tako da potem, ko bom odprla razpravo poslank in poslancev, da bodo tudi poslanci lahko razpravljali o obeh poročilih skupaj, ker gre za vsebinsko povezane stvari, zato sedaj prosim Zagovornika načela enakosti, da v tem delu predstavi še 2. točko dnevnega reda, oz. drugo poročilo in sicer Nedostopnost javnega medkrajevnega avtobusnega prevoza za senzorno ovirane, potem pa ostale prosim, da se opredelite do obeh točk dnevnega reda skupaj, potem bom pa odprla seveda razpravo poslank in poslancev.

Izvolite, gospod zagovornik načela enakosti.

Hvala lepa, predsednica.

Ja, dopolnjujem 2. točko "Nedostopnost javnega medkrajevnega avtobusnega prevoza za senzorno ovirane" je drugi del poročila, ki ga je zagovornik začel pripravljati lansko leto, namreč najprej smo avtobusni prevoz pregledali s stališča gibalno oviranih, potem pa smo dopolnili ta del, kajti kot smo videli že v 1. točki, moramo pri invalidnosti govoriti tako o gibalnih kot tudi senzornih in seveda drugih. To posebno poročilo temelji na pričevanjih uporabnikov nevladnih organizacij in tudi naših poizvedbah pri inštitucijah. Spet je pač podlaga Zakon o izenačevanju možnosti invalidov, le da je razlika med to in prejšnjo točko v tem, da je tukaj rok že potekel, namreč december 2020, ko je bil rok krajši, deset let, ne 15, je bil rok, da bo primerno prilagojen avtobusni prevoz v Republiki Sloveniji, tako da bo omogočal ljudem z invalidnostjo in uporabo. Tukaj pa pravzaprav ni praktično nobenega napredka. In zdaj, če pogledamo samo Zakon o varstvu pred diskriminacijo, ta zavezuje vse državne organe, lokalne skupnosti, da seveda zagotavljajo varstvo pred diskriminacijo, torej tudi na področju dostopa do dobrin in storitev in pač mobilnost je storitev, ki jo, do katere so upravičeni tako invalidi kot vsi ostali. Enake možnosti se zasledujejo in slaba dostopnost pomeni, da je tem ljudem odvzeta možnost do sodelovanja v različnih družbenih procesih. Ključni so izobraževanje, delo, oz. zaposlitev, dostopanje do, pardon, zdravstvenih storitev in tudi sicer osebnega življenja. Tako zopet temelji na naši nacionalni kot tudi mednarodni zakonodaji. Isti, o kateri smo govorili v prvem delu, torej Mednarodna pogodba o pravicah in Konvencija o pravicah invalidov itn.

Pa poglejmo nekaj odgovorov, ki smo jih prejeli. Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo na našo poizvedbo omenja, da bodo podatki o dostopnosti avtobusnih postajališč znani ob zaključku projekta, ki se trenutno izvaja. Nadzor nad izvajalci javnega potniškega prometa, če ti delujejo v skladu z veljavno zakonodajo, bo izvajala Družba za upravljanje javnega potniškega prometa in da se pripravlja prenova sistema integriranega javnega potniškega prometa, naj bi bil vzpostavljen predvidoma v začetku leta 2025. Pri nevladnih organizacijah smo seveda dobili potrditev, da so nedostopne že same spletne strani, pa tudi aplikacije, kar ljudem onemogoča načrtovanje in organizacijo njihovih poti, da je nedostopna infrastruktura, torej da ni taktilnih sistemov, označbe so velikokrat premajhne, ne berljive, da ni zvočnih najav in prihodov in odhodov ter da je okolje neprilagojeno. Potem so tu še sami avtobusi. Da ni zvočnih najav, da so fizične ovire pri vstopu in vožnji z avtobusom. Drugi del odziva nevladnih organizacij govori o težavah pri komunikaciji z osebjem in z drugimi potniki, o vprašanju seveda brezplačnosti asistentov osebnih asistentov, s katerimi potujejo invalidi, o kršitvi zakonskih obveznosti glede dostopnosti samih avtobusov. Tukaj je seveda slaba povezanost izven mestnih središč, ki onemogoča mobilnost. Kakšni pa so predlogi? Omenja se projekt Nova o prostostoječih monitorjih na postajah za prikaz voznih redov. Pomembna je vloga osebnega asistenta, v tem primeru zagotovitev brezplačnega prevoza zanje, in uvedba zvočnih napovedi. Namreč za slepe in slabovidne so to ključne orientacijske informacije, kontrastno označeni robovi stopnic na postajah, tipni zemljevidi in seveda tudi izobraževanje vsega osebja za to, da kdo razume tudi kaj znakovnega jezika, ter sistem za rezervacijo sedežev, tistih sedežev, ki so ljudem s senzornimi invalidnostmi bolj ugodni. Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo smo oz. priporočamo, da v javne razpise kot pogoj za podelitev koncesije izvajalcem za izvajanje gospodarske javne službe linijskega prevoza doda obvezno skladnost njihovih digitalnih platform za iskanje informacij o avtobusnih prevozih z zahtevami iz prvega odstavka 5. člena Zakona o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij. Zdaj to, da obstaja enoten portal javnih prevozov v okviru Nacionalnega centra za upravljanje prometa, je bila zadnja informacija, in da bo to dostopno tudi preko mobilnih telefonov, ampak, prilagoditev enotnega portala javnih prevozov vsem zahtevam o dostopnosti spletišč je za naš končni cilj. Ministrstvu za okolje, podnebno energijo tudi, naj v sodelovanju z Direkcijo za infrastrukturo zagotovi dostopnost avtobusnih postajališč. Zdaj tukaj vemo, da poteka nek projekt, pilotni, o uvedbi prevoza na klic. In pilotni projekt ne more biti sistemska rešitev. Mi čez štiri leta pravzaprav smo preko zakonskega roka za dostopnost, seveda je pač to čas, v katerem ljudje niso mogli v bistvu živeti svoje pravice gibanja po prostoru in zakon je jasen, to je, državi in drugim institucijam, da zagotovijo dostopnost postajališč in prilagojene avtobuse. Samo pilotni projekt pač po našem mnenju ni dovolj.

Vprašanje psov vodnikov. Namreč naj bi bilo zagotovljeno, vendar pa je zagotovljena z zakonom, nevladne organizacije oz. ljudje, ki to uporabljajo, pa ves čas izražajo, da večkrat pač tega ne poznajo, tako vozniki, prevozniki in da ta storitev sploh ni nujno brezplačna.

Potem je tukaj spremljevalec oziroma osebni asistent, ki bi moral biti upravičen do brezplačnega prevoza, naj bi se zgodilo v spremembi Zakona o prevozih v cestnem prometu, vendar o tem zakonu še ne vemo v kateri fazi je oz. se ni premaknil. In na koncu, priporočilo. Minimalne standarde, ki jih mora izvajalec koncesije izpolnjevati, da zadosti pogojem po 16. členu Zakona o izenačevanju možnosti invalidov, ki določajo dostopnost prevoza za gibalno in senzorno ovirane potnike in pa, da v skladu z določbo prvega odstavka 19. člena Uredbe o načinu izvajanja gospodarske javne službe javni linijski prevoz potnikov v notranjem cestnem prometu o koncesiji te javne službe in ureditvi sistema enotne vozovnice v postopku oddaje javnega naročila za izbiro koncesionarjev določi, kako morajo biti avtobusi prilagojeni in kolikšen delež avtobusov mora imeti koncesionar prilagojenih za gibalno in senzorno ovirane potnike. Torej tukaj ponovno opozarjamo na sistemski pristop. Pač ljudje, ki imajo senzor invalidnosti, se ne bodo pač spremenili, spremeniti je potrebno infrastrukturo postopoma in na način, da bo pač ta ustrezala, in potrebujemo seveda zopet jasen in vsem v javnosti dostopen sistem preglednosti, iz katerega bo razvidno, ali so avtobusi, s katerimi posamezen koncesionar izvaja javno službo, ustrezno prilagojeni ali gibalno in senzorno oviranim ter da na tej podlagi izvaja naloge nadzora, če niso in da se za to seveda za prilagoditve zagotovi potrebna sredstva. To je bil dodatna vsebinska predstavitev posebnega poročila o dostopnosti javnega medkrajevnega avtobusnega prevoza za senzorno ovirane. In preden zaključim, bi poudaril samo še naslednje. Mi smo prejšnji teden izdali priporočilo Zavodu Soča in Vladi glede pereče problematike vozniških dovoljenj za ljudi z invalidnostmi, ki uporabljajo prilagojene avtomobile. Namreč s tem, ko so potek njihove veljavnosti zaradi stavke zdravnikov niso več pridobivali potrebnih dokumentov za podaljšanje teh vozniških dovoljenj. Zdaj si pa predstavljajmo, imamo pravzaprav infrastrukturo, ki ljudem ne omogoča lastne mobilnosti in tisti, ki uspejo, glede na njihov tip invalidnosti, uporabljati vozila, potem pridejo v situacijo, ko teh ne morejo več uporabljati, ker jim je poteklo vozniško dovoljenje. Mislim, kakšna družba smo pravzaprav postali, če lahko, se vprašamo. Stvar je rešljiva zelo enostavno, tako, kot smo poznali v koroni, je treba dati njim možnost, da uporabljajo dosedanja vozniška dovoljenja, ker to, da so žrtve, da so talci spora med Fidesom in Vlado, je nedopustno.

Hvala lepa.

Najlepša hvala tudi vam za obrazložitev drugega posebnega poročila.

Sedaj pa dajem besedo Ministrstvu za infrastrukturo. Z nami sta 2 predstavnika. Pa zdaj sprašujem, kdo bo? Aha, ob steni sedita, če želita kaj povedati, potem bom prosila, da se samo presedete, tako ja, ker je premalo stolov, vedno povabimo veliko ljudi, ampak se nam zdi pomembno, ko gre za takšne teme, da je čim večji spekter posameznikov, ki lahko kaj pridajo k razpravi. Torej, sedaj dajem besedo gospe Moniki Pintar Mesarič.

Izvolite.

Hvala lepa in lepo pozdravljeni!

S strani Ministrstva za infrastrukturo lahko povemo samo to, da kar se tiče železnic na področju železniškega prometa skrbimo za to, da so tehnični standardi interoperabilnosti, kar pomeni tudi vključitev invalidnih oseb, absolutno izpolnjeni. V tem času, ko se gradijo, ko prihaja do velikih obnov železniške infrastrukture, ko se obnavljajo železniška postajališča, skrbimo za to, da so vsi podhodi ustrezno opremljeni in nadhodi, se pravi, da imamo dvigala za gibalno ovirane osebe, da se umeščajo oziroma nanaša taktilne oznake, da se poskuša na postajah tudi za osebe, ki rabijo, kot smo prej slišali, te zvočne, da se napovedi ustrezno prihoda in odhoda vlakov ustrezno izvajajo. Moram reči, da se to zdaj v teh obnovah res izvaja pospešeno, poleg tega pa tudi Slovenske železnice kot upravljavec infrastrukture in Slovenske železnice potniški promet pri nakupu vlakov absolutno stremijo k temu, da so tudi vlakovne kompozicije ustrezno opremljene, se pravi, da se stopnice ustrezno spustijo, da so potem naše, da so naše, da so pač primerne za vstop in izstop potnikov z invalidnimi potrebami.

Hvala lepa.

Najlepša hvala tudi vam.

Sedaj pa dajem besedo predstavniku Ministrstva za naravne vire in prostor.

Gospod Damijan Urankar, izvolite, beseda je vaša.

Hvala lepa, gospa predsednica, pozdravljeni tudi vse poslanke in poslanci, vsi ostali prisotni! Zagovornik načela enakosti, zagovornik človekovih pravic!

Jaz bi tukaj na kratko pokomentiral naš odgovor, ki je pred približno 14-mi dnevi prispevek k sogovorniku iz ministrstva za naravne vire in prostor v zvezi z upoštevanjem določil zakona o izenačevanju možnosti invalidov ZIMI z gradbenim zakonom v delu, ki se nanaša na roke za uveljavitev. Gradbeni zakon v 25. členu določa bistvene in druge zahteve, ki jih morajo izpolnjevati objekti, med katerimi je tudi zahteva po univerzalni graditvi in uporabi objektov, ki je samostojno in bolj podrobno določena v 32. členu Gradbenega zakona. Univerzalna graditev in uporaba objektov vključujeta graditev in uporabo objektov dostopnih vsem ljudem, torej tudi invalidom in graditev prilagodljivih objektov, graditev in uporaba objektov dostopnih vsem ljudem ne glede na njihovo morebitno trajno ali začasno oviranost, pomeni takšno projektiranje, gradnjo in uporabo objektov, ki omogoča neoviran dostop in njihovo uporabo.

V tretjem odstavku 32. člena Gradbenega zakona je določeno, da morajo ljudje s posameznimi funkcionalnimi oviranostmi dostopi, prehodi, povezovalne poti, vrata in vertikalne povezave. To so stopnice, klančine, osebna dvigala, dvigne, ploščade in druge mehanske naprave, omogočati samostojno uporabo. Opremljeni morajo biti s potrebno signalizacijo in opremo za nemoteno gibanje, komunikacijo in orientacijo. Število parkirnih mest za invalide v bližini glavnega vhoda mora biti zadostno, če prostorske možnosti to omogočajo, pa morajo biti zagotovljena tudi parkirna mesta za uporabnike z otroškimi vozički. Na tak način morajo biti projektirani, grajeni in se uporabljati objekti v javni rabi ali deli objektov, ki so v javni rabi, kar je določeno v 5. odstavku tega člena gradbenega zakona. S tako ureditvijo natančno določajo se pogoji, kdaj morajo biti objekti, ki se na novo gradijo, prizidujejo, rekonstruirajo ali vzdržujejo, grajeni tako, da zagotavljajo nemoteno uporabo za vse, torej tudi za invalide.

Gradbeni zakon ne zavezuje lastnikov, da morajo v določenem časovnem obdobju svoje objekte, ki so v javni rabi, in večstanovanjske objekte prilagoditi tako, da bi bili enako uporabni tudi invalidom in drugim funkcionalno oviranim osebam. To pomeni, da je tempo prilagajanja objektov funkcionalno oviranim osebam odvisen od iniciative investitorjev oziroma lastnikov. Gradbeni zakon in pravilnik o univerzalni graditvi in uporabi objektov se torej uporabljata šele takrat, ko investitor oziroma lastnik izvaja gradbene posege in sicer le tiste posege del objekta, ki so predmet gradnje oziroma obnove.

Za razliko od Gradbenega zakona pa Zakon o izenačevanju možnosti invalidov nalaga obvezno prilagoditev vseh obstoječih objektov v javni rabi najkasneje do decembra 2025. Ta zakon v prihodnji določbi 38. člen določa roke za primerno prilagoditev in sicer v drugem odstavku tega člena predpisuje, da se primerna prilagoditev obstoječih objektov v javni rabi zagotovi s tem, da se odpravijo grajene in komunikacijske ovire iz 9. člena tega zakona, ki jih mora investitor odpraviti ob prvi rekonstrukciji objekta po uveljavitvi ZIMIJA, vendar najkasneje v 15-IH letih po njegovi uveljavitvi torej čez 2 leti. Objekte v javni rabi je treba primerno prilagoditi med samo gradnjo oziroma rekonstrukcijo objekta oziroma najkasneje do tega roka, se pravi konec leta 2025. Pojem primerne prilagoditve je v zimi opredeljen kot potrebni zakonodajno upravni in drugi ukrepi, ki ne nalagajo nesorazmernega bremena kadar so v posameznem primeru potrebni, da se invalidom na enaki podlagi kot drugim zagotovi uživanje in uresničevanje pravic in svoboščin. Če bi tudi novela Gradbenega zakona določila končni rok, bi to pomenilo nepotrebno podvajanje zakonske ureditve, saj ZIMI kot posebni specialni zakon ta rok že določa. Zato mi te potrebe ne čutimo, ampak se pa strinjamo vsebinsko s pozivom zagovornika načela enakosti, da to zadevo sistemsko uredimo.

Bi pa, če imam še besedo, povedal še to, da pa se v zadnjih letih močno prizadevamo, da bi navezali strokoven stik z našimi izobraževalnimi institucijami, se pravi univerzami, tako gradbeno fakulteto kot fakultetami za arhitekturo v Ljubljani in Mariboru, kjer naj bi se končno vzpostavil tudi nek program izobraževanja študentov na tem področju, namreč ugotavljamo, da se fakulteti ukvarjata predvsem s tehničnim in estetskim izobraževanjem svojih študentov, na to zelo pomembno področje pa se pogosto pozablja, predvidevamo pa tudi izobraževanje inšpekcijskih služb.

Tako. Hvala lepa.