33. nujna seja

Odbor za zdravstvo

29. 3. 2023

Transkript seje

Tamara Kozlovič

Spoštovane kolegice in kolegi, vsi vabljeni na današnjo sejo odbora! Začenjam 33. nujno sejo odbora Državnega zbora Republike Slovenije za zdravstvo, ki je bila sklicana na podlagi 47. člena in drugega odstavka 48. člena Poslovnika Državnega zbora.

Obveščam vas, da so z današnje seje zadržani in se je ne bodo udeležili naslednji poslanci, in sicer: magister Karmen Furman, poslanec Zvonko Černač, poslanka Jelka Godec, poslanec Jožef Jelen in poslanec Felice Žiža. Na seji kot nadomestni člani odbora s pooblastili sodelujejo: poslanec Milan Jakopovič namesto poslanke Nataše Sukič, poslanec Aleksander Reberšek, ki nadomešča poslanko Ivo Dimic, Lucija Tacer, ki nadomešča poslanko Terezo Novak, in Uroš Brežan, ki nadomešča poslanca Dušana Stojanoviča.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje odbora. S sklicem seje 25. marca 2024 ste prejeli predlog dnevnega reda seje odbora z eno točko, in sicer: Predlog zakona o spremembi in dopolnitvi Zakona o zdravniški službi, nujni postopek. Ker do pričetka seje ni bilo predlogov v zvezi z dnevnim redom, je določen dnevni red seje, kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBI IN DOPOLNITVI ZAKONA O ZDRAVNIŠKI SLUŽBI, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo predložila Vlada Republike Slovenije, s predlogom, da se zakon obravnava po nujnem postopku. Kolegij predsednice Državnega zbora je na 77. seji, 22. marca 2024, odločil, da se predlog zakona obravnava po nujnem postopku. Amandmaji k predlogu zakona se vlagajo do zaključka razprave o členih na seji odbora in lahko že napovem, da se bosta vložila amandmaja k 2. in 4. členu, ki ji bomo dobili tekom seje. Kot gradivo, objavljeno na spletni strani Državnega zbora, ste torej prejeli: predlog zakona z dne 21. marec 2024, mnenje Zakonodajno-pravne službe z dne 28. marec 2024, mnenje Komisije Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide z dne 29. marec 2024 in tudi pojasnila Ministrstva za zdravje v zvezi z mnenjem Zakonodajno-pravne službe z dne 28. 3. 2024, ki je bilo tudi vloženo danes, torej 29. marca 2024.

K 1. točki dnevnega reda so bili vabljeni: predstavniki Vlade, Ministrstva za zdravje, Zakonodajno-pravne službe, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Združenje zdravstvenih zavodov Slovenije in dodatno smo povabili tudi Zdravniško zbornico Slovenije.

Pričenjamo drugo obravnavo predloga zakona, v kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o amandmajih in členih predloga zakona. Odboru predlagam, kot že večkrat, da se razprava o vseh členih in amandmajih združi v skladu s prvim odstavkom 128. člena Poslovnika. Po opravljeni razpravi bi pa glasovali najprej o amandmajih, nato o posameznih členih skupaj. Je kdo, ki nasprotuje temu predlogu? Ne, odlično, hvala.

Besedo dajem najprej predstavniku Ministrstva za zdravje, državnemu sekretarju Denisu Kordež. Izvolite.

Denis Kordež

Hvala za besedo, spoštovana predsednica.

Spoštovane poslanke in poslanci, vsi navzoči! Vlada je državnemu zboru v obravnavo poslala Predlog zakona o spremembi in dopolnitvah zakona o zdravniški službi. S tem zakonom namreč želimo omiliti oziroma odpraviti posledice dolgotrajne zdravniške stavke, ki se je začela 15. januarja 2024 in povzroča neučinkovito in negotovo delovanje zdravstvenega sistema, ter seveda tudi preprečiti morebitne nadaljnje izjemno hude ali pa škodljive nepopravljive posledice, ki bi lahko nastale tako za življenje, zdravje in varnost premoženja prebivalcev, na način, da se sprejme nujne zakonodajne spremembe na področju opravljanja zdravniške službe v času stavke. Predlagatelj s predlogom zakona naslavlja tudi pozive številnih državnih organov in institucij ter nevladnih organizacij k ureditvi pereče tematike na področju zagotavljanja zdravstvenih storitev ogroženim skupinam prebivalstva in odpravi trenutno neustrezni določeni minimum delovnega procesa zdravnikov oziroma zdravstvenih delavcev v času stavke. Škodljive posledice stavke občutijo zgolj ne stavkajoči, medtem, ko stavkajoči uveljavljajo svoje plačne zahteve ob okoliščinah manjšega obsega dela za sto odstotno nadomestilo plače v času stavke, torej njihov delovno pravni oziroma finančni položaj v tem obdobju v ničemer ni zmanjšan ali ogrožen.

Predlog zakona natančneje opredeljuje pravico zdravnikov do stavke, in sicer preko nabora zdravstvenih storitev, ki predstavljajo minimum delovnega procesa z namenom, da v času stavke ne bi prihajalo do nesorazmernega posega v preostale človekove pravice in temeljne svoboščine, saj pravica do stavke ni absolutna in neomejena, temveč je, tako kot ostale človekove pravice in temeljne svoboščine, omejena s pravicami drugih, kot to določa Ustava Republike Slovenije. Primarno izpostavljamo naslednje ustavno varovane pravice: pravica do zdravstvenega varstva, pravica do socialne varnosti, pravice invalidov in pravice otrok, nenazadnje pa tudi pravico do lastnine, pravico do zasebne lastnine, pravico do sodnega varstva in varstvo osebne svobode.

S predlogom zakona določamo nujne posege v veljavni Zakon o zdravniški službi, posledično pa tudi o Zakonu o zdravstveni dejavnosti, s katerim se posameznikom in prebivalstvu ter drugim organom in organizacijam zagotovi, da se njihovo zdravje in varnost v ničemer ne ogroža. Stavka oziroma njena omejitev pa mora biti primerna, nujna in sorazmerna. Prav zaradi dolgotrajnosti in nadalje časovne nepredvidljivosti stavke, ki smo ji priča, je ogroženo zdravstveno varstvo vseh pacientov, predvsem pa tistih, ki so na poseg oziroma obravnavo napoteni s stopnjo nujnosti zelo hitro. Zaradi preprečitve nastanka nepopravljivih ali težko popravljivih posledic za delovanje države, predlog zakona, ki določa minimum delovnega procesa zdravnikov v času stavke, predstavlja nujen, potreben in primeren poseg. Zasledovanega cilja v konkretnem primeru namreč ni mogoče doseči brez posega nasploh oziroma s kakšnim drugim milejšim posegom. Pomembnost pravic, ki jih želimo zavarovati s posegom, bistveno pretehta nad pomembnostjo s posegom v prizadete pravice, zato poseg prestane ta vidik testa sorazmernosti, neodvisno od tega, ali je stavkajočim zaradi posega v njihove ustavne pravice zagotovljeno ustrezno denarno nadomestilo, kar je mogoče razumeti kot sorazmernost posega v ožjem smislu. Zdravniki v času stavke opravljajo zgolj zdravstvene storitve, ki so v veljavnem 46. členu Zakona o zdravniški službi naštete, sicer primeroma se uporablja beseda zlasti, ne pa tudi ostalih zdravstvenih storitev, ki so jih na podlagi navedene določbe in upoštevajoč 15. člen zakona o stavki, dolžni izvajati tudi v času stavke, in sicer zaradi tveganja, da bi z njihovim opuščanjem utegnilo biti ogroženo zdravje ljudi ali premoženje, ali pa bi to povzročilo škodljive nepopravljive posledice.

Poglavitne rešitve predloga zakona so določitev obvezne prisotnosti zdravnika na svojem delovnem mestu in izvajanje zdravniške službe na način, ki ne povzroča resne zdravstvene škode osebe, ne ogroža premoženja ter omogoča nadaljevanje dela po zaključeni stavki, opredelitev zdravstvenih storitev, ki predstavljajo minimum delovnega procesa zdravnikov, ki ga je treba zagotavljati tudi v času stavke, torej naročanje in opravljanje triažnih pregledov na primarni, sekundarni in terciarni ravni zdravstvene dejavnosti za namen opredelitve zdravstvenega stanja, nujna medicinska pomoč, nujna zobozdravstvena pomoč ter nujno zdravljenje in neodložljive zdravstvene in zobozdravstvene storitve, naročanje in izvajanje vseh zdravstvenih storitev v okviru napotitve stopnje nujnosti, nujno in zelo hitro, vse zdravstvene storitve za otroke do 18. leta starosti, za osebe starejše od 65 let, za invalide in druge ogrožene skupine, vse zdravstvene storitve v zvezi z nosečnostjo in porodom, vse zdravstvene storitve v zvezi z ugotavljanjem ali zdravljenjem malignega obolenja ter za preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni, vse zdravstvene storitve, potrebne za uveljavljanje pravic iz zdravstvenega in drugih obveznih socialnih zavarovanj, zdravstvene storitve za zdravljenje kroničnih bolezni, kadar bi njegova opustitev neposredno in v krajšem času povzročila resno zdravstveno škodo, zdravstvene storitve, vezane na pravico do zdravljenja v tujini, druge zdravstvene storitve, potrebne za to, da se prepreči resna zdravstvena škoda, jasna opredelitev direktorja javnega zdravstvenega zavoda, kot odgovorne osebe za organizacijo in vodenje zdravniške službe na ravni celotnega zavoda, v okviru posamezne vrste zdravstvene dejavnosti pa opredelitev te odgovornosti na odgovornega nosilca za to vrsto zdravstvene dejavnosti, sankcioniranje pravne osebe in odgovorne osebe pravne osebe za kršitev določb o organizaciji in vodenju zdravniške službe. Torej, določajo se globe, sankcioniranje zdravnika, ki v času stavke ne opravlja zdravstvenih storitev, ki jih je dolžan opravljati na podlagi zakonske določbe. Ustavno sodišče je zavzelo stališče, da gre pri zdravstveni dejavnosti za eksistenčno pomembne dobrine, katerih zagotovitev mora biti zaradi skrbi za življenje in zdravje ljudi trajna in nemotena. Zagotavljanje kakovostnih in vsem dostopnih zdravstvenih storitev, ki so javna zdravstvena služba, je eden izmed najpomembnejših javnih interesov države, zato je omejitev pravice do stavke v predlaganem obsegu dopustna, zato je Vlada ob upoštevanju nujnosti časovnih okvirjev predlagala sprejem predloga zakona po nujnem postopku. Dodal bi samo še to, da smo po prejetju mnenja Zakonodajno-pravne službe na Ministrstvu za zdravje to natančno pregledali in tudi danes poslali obširna pojasnila, ki so bila zahtevana oziroma potrebna. Hvala.

Hvala lepa. Sedaj dajem besedo predstavnici Zakonodajno-pravne službe, gospe Lenči Arko Fabjan, izvolite.

Lenča Arko Fabjan

Ja, hvala za besedo. Torej Zakonodajno-pravna služba je v svojem mnenju, tako kot je tudi predlagatelj v uvodni obrazložitvi izhajal, izhajala iz ustavne pravice do stavke. Poseg v to pravico je dopusten, če prestane strogi test sorazmernosti in v bistvu je bilo izhodišče enako, vendar pa Zakonodajno-pravna služba ocenjuje, da posamezne zdravstvene storitve, pač nekatere so določene na novo, ki se opravljajo v času stavke, tega testa ne prestanejo. Tudi predlagatelj posebej ne utemelji vsake posamezne nove zdravstvene storitve in izhodišče, da skupek vseh teh storitev prestane ta test sorazmernosti po oceni Zakonodajno-pravne službe ne zadošča. Treba bi bilo za vsako posamezno storitev utemeljiti, da je nujna, ker to ni razvidno nujnost posega in tudi ni razvidno, da na razpolago ni nekega milejšega ukrepa. Hkrati je iz teh predlaganih storitev, predvsem zaradi okvirja določenega v prvem odstavku 1. člena razvidno, da so določene za to, da ni ogroženo premoženje. Razlog za navezavo na premoženje tukaj ni jasno. Tudi v tem delu smo izhajali iz ustaljene ustavnosodne presoje veljavne ureditve stavke v zdravstveni dejavnosti, iz katere tudi izhaja, da v ospredju ni premoženje, temveč da gre pri opredelitvi zdravstvenih storitev v času stavke za zagotovitev kontinuiranega dostopa do nekaterih najpomembnejših storitev, ki so vitalnega pomena za življenje in zdravje prebivalcev. No, v mnenju smo nadalje izpostavili kazensko določbo. Gre za kazensko določbo, ki temelji na sistemski ureditvi Zakona o zavodu, ki se nanaša na organizacijo in vodenje dela. V sistemskem zakonu za kršitev te določbe ni predvidena sankcija, predvidena je pa v tem zakonu in sicer za primere, ko so v bistvu podane neke posebne okoliščine, ko je izpolnjevanje teh obveznosti oteženo. Sankcijo bo mogoče izreči naslednji dan po objavi zakona, in sicer je za zakon predlagana uveljavitev naslednji dan po objavi, kar po oceni Zakonodajno-pravne službe ne daje časa za organiziranje spremenjenega obsega zdravstvenih storitev. Po prejemu pojasnil in napovedanih amandmajih, Zakonodajno-pravna služba vztraja pri podanih pripombah, tudi pri minornih, izpostavila bom na primer 4. člen predloga zakona, ki se nanaša na druge zdravstvene delavce, je termin, ki ga zakonodaja ne pozna, razločuje med zdravstvenimi delavci in zdravstvenimi sodelavci, kar jasno izhaja iz Zakona o zdravstveni dejavnosti, na primer je bila to tudi ena zadeva na katero smo v svojem mnenju opozorili. Hvala.

Hvala lepa. Sedaj dajem besedo državnemu svetniku Danijelu Kastelic, predstavniku Državnega sveta. Izvolite.

Danijel Kastelic

Spoštovana predsednica, poslanke in poslanci, spoštovani državni sekretar s sodelavko in ostali vabljeni, lep pozdrav! Komisija Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide je predlog zakona obravnavala včeraj na deseti izredni seji. Komisija se je seznanila s stališčem Strokovnega združenja zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije ter s stališčem Zdravniške zbornice Slovenije, ki je predlogu zakona nasprotujeta, pa tudi s pisnim stališčem službe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in enega od zagovornikov pacientovih pravic, ki sta se zavzela za zagotavljanje nemotenega dostopa pacientov do potrebnih zdravstvenih storitev ter za sprejem ukrepov, ki bodo v dobrobit zavarovanih oseb. Komisija je sicer na sejo povabila še številne druge deležnike v zdravstvu, ki pa se seje niso udeležili, čeprav bi njihova udeležba na seji po oceni komisije lahko ponudila možnost za širši pogled na tematiko, ki se dotika predlog zakona, tako smo na primer pogrešali tudi udeležbo sindikata FIDES, ki je eden od ključnih akterjev, ki lahko poleg vladne strani vpliva na čimprejšnjo razrešitev nastale situacije. Komisija ugotavlja, da se s predlogom zakona po pojasnilu predlagatelja naslavlja tudi pozive številnih državnih organov, institucij ter nevladnih organizacij po zagotovitvi zdravstvenih storitev ogroženim skupinam prebivalstva v času zdravniške stavke. Na nujnost zagotavljanja storitev v času stavke zlasti za invalide in druge ranljive skupine prebivalstva sem opozoril tudi sam svetniških pobudah, ki sem jih podal na 14. seji Državnega sveta že 28. februarja in bile so naslovljene na Ministrstvo za zdravje.

Med drugim sem predlagal, da se v času zdravniške stavke zagotovi delovanje ambulante za voznike v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča, ki nudi storitve obveznega testiranja kot predpogoj za podaljšanje vozniškega dovoljenja invalidom, in to se je pokazalo v zadnjih medijskih objavah kot neučinkovito na škodo invalidov in vendar sta potem ministrstvo in Vlada sprejela določene ukrepe, da se je to tudi rešilo. Komisija je skupaj z nacionalnim svetom invalidskih organizacij z zadovoljstvom ugotovila, da je navedena problematika zdaj rešena, hkrati pa smo pozvali k temu, da se v bodoče tovrstne situacije skuša že vnaprej preprečiti z mislijo na to, da se ne sme posegati v temeljne pravice najranljivejših skupin v družbi z namenom uveljavljanja pravic ostalih družbenih skupin, kar deloma predlog zakona tudi naslavlja. Komisija prav tako obžaluje, da se Fides in predstavniki Vlade v vseh, zdaj že 11-ih tednih, niso mogli dogovoriti o spremembah, ki so po oceni zdravnikov nujne in se po večini nanašajo na delovne pogoje in plačila za opravljeno delo. Aktualno zdravniško stavko bi se sicer po oceni komisije moralo primarno reševati za pogajalsko mizo in ne z odloki ali spremembami zakonodaje, povezanimi s pravicami do stavke. Komisija namreč stavko prepoznava kot poraz dialoga med dvema pogajalskima stranema in kot zadnji izhod v sili. Prav tako ugotavljamo, da zakon o stavki vse od njegovega sprejema v letu 1991 še ni doživel sprememb njegove vsebine, kljub temu, da je bil kot podlaga za uveljavljanje pravic do stavke uporabljen že večkrat. Nikoli ni prišlo do takšnih zapletov kot v okviru trenutne zdravniške stavke. V razpravi je bilo zato večkrat pozvano, naj se obe strani, tako vladna kot sindikalna, stopita korak nazaj in skušata čim prej najti rešitve, ki bodo v dobro tako zdravnikov kot sistemu, v prvi vrsti pa predvsem zavarovancem in pacientom, ki jim je slednje dejansko namenjen. Prav tako pa tudi, da naj se še enkrat premisli o ustreznosti predloženih zakonskih rešitev. Spraševali smo se namreč kakšne bodo dolgoročne posledice predloženih zakonskih sprememb pri čemer je bilo s strani Zdravniške zbornice Slovenije izpostavljenih kar nekaj protiargumentov. V zvezi s katerimi so člani komisije pričakovali ustrezen odziv in pojasnila Ministrstva za zdravje, vendar na sami seji jih nismo prejeli. Iz osebnih izkušenj so člani komisije ugotavljali tudi to, da dejansko v času stavke večjih zapletov z dostopnostjo do storitev, ne na primarni, ne na sekundarni in tudi ne na terciarni ravni ni bilo, zato smo se spraševali o nujnosti sprejema predloženih zakonskih sprememb oziroma so tiste, ki so bile in se nanašajo na pravice invalidov, delno že rešene. Ocenili smo tudi, da pristop reševanja zadev s sankcioniranjem zdravnikov in odgovornih oseb javnih zdravstvenih zavodov ni najboljši, pa tudi, da na splošno restriktivna politika urejanja nastale situacije ni najboljša ne za zdravnike ne za zdravstveni sistem, še najmanj pa za paciente. V mislih smo imeli tudi mlade generacije bodočih zdravstvenih delavcev, ki jih trenutna slika v sistemu gotovo ne spodbuja k temu, da bi si izbrali to poklicno pot; tudi na to moramo misliti, saj bodo naše potrebe po zdravstveni oskrbi s starajočo se družbo čedalje večje.

Razpravljali pa smo tudi o zapletih z izdajo bolniških listov in o pričakovanjih delodajalcev, da zdravstveni sistem med zdravniško stavko deluje do te mere, da ne ovira delovanje gospodarstva. V zvezi z aktualno zdravniško stavko in predloženimi zakonskimi rešitvami pa v prvi vrsti apeliramo na moralno etične okvire, v katerih moramo delovati kot posamezniki in družba. Za slednjo pa se komisija boji, da je na tem področju klecnila, na kar kaže nezmožnost vzpostavljanja ustrezne ravni dialoga na marsikaterem področju delovanja družbe. Tudi na področju zdravstva očitno nujno potrebujemo nov družbeni konsenz. Opozorili smo tudi, da se odprta vprašanja v zdravstvu dotikajo različnih poklicnih skupin, med drugim tudi medicinskih sester. Slednje sicer trenutno ne izvajajo stavkovnih aktivnosti, si pa želijo, da bi se o rešitvah v sistemu pogovarjali z mislijo na to, da v zdravstvu delujejo zdravstveni timi in ne zgolj posamezne poklicne skupine. Poudarjamo tudi, da je treba v središče sistema in njegovega delovanja postaviti pacienta in njegove potrebe. V skrbi za dobro delovanje zdravstvenega sistema in dobre medsebojne odnose deležnikov, ki delujejo v njegovem okviru, pozivajo tudi lokalne skupnosti, ki se na dnevni ravni sooča s pomanjkanjem zdravstvenega kadra in izzivi pri zagotavljanju zdravstvene oskrbe za prebivalce lokalnih skupnosti.

Komisija je po burni razpravi v okviru glasovanja predlog zakona predlogu zakona ni izrekla podpore. Do napovedanih amandmajev se sicer nismo opredelili, verjamem pa, da so tudi na podlagi naših opozoril namenjeni k hitrejšemu reševanju nastale situacije v zdravstvenem sistemu. Hvala lepa za vašo pozornost.

Hvala tudi vam.

Naj sedaj še povem, da so z današnje seje upravičeni odsotni še en poslanec, torej Robert Janev in da poslanko magister Bojano Muršič nadomešča poslanec Jona Žnidaršič.

Sedaj bom predala besedo še preostalim vabljenim na sejo. Prosim, da se omejite na 5 minut in najprej dajem besedo direktorici Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije dr. Tatjani Mlakar. Izvolite.

Dr. Tatjana Mlakar

Hvala, predsednica. Lepo pozdravljeni.

ZZZS je že takoj ob začetku stavke izpostavil potrebo, da so zdravniki tudi v času stavke dolžni zavarovancem zagotavljati zdravstvene storitve, ki so nujne za njihovo socialno varnost, v okviru tega tudi uveljavljanje njihove začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni ali poškodbe in posledično izdajo določenih listin in obrazcev. In če gre za začasno zadržanost od dela, za ugotavljanje katere je pristojen imenovani zdravnik ZZZS tudi nujno potrebno, da predlagajo predloge za odločanje o dela zmožnosti imenovanemu zdravniku ZZZS, prav tako pa da so dolžni izpolnjevati bolniške liste in posledično tudi obrazce za nesreče pri delu, ki dejansko vplivajo na višino odmere nadomestila, kar je neke vrste socialna pravica. Zaradi tega podpiramo ta predlog zakona in seveda se strinjamo tudi, da imamo v sistemu zdravstvenega varstva več različnih poklicnih skupin in tudi strokovnosti, ki sooblikujejo delovanje zdravstvenega sistema, in so s tega vidika verjetno tudi kandidati za pogajanja o sistemu plač v javnem zdravstvenem sistemu.

Bi pa morda izkoristila to priložnost, ker verjetno je informacija zanimiva za vse. Ravnokar smo pregledali realizacijo pogodbenih obsegov za prva dva meseca letošnjega leta in jih primerjali z enakim obdobjem lanskega leta. In ko govorimo o akutni bolnišnični obravnavi tako imenovanih SPP, ugotavljamo, da je realizacija prvih dveh mesecev v primerjavi z enakim obdobjem lanskega leta na nivoju 95 %, se pravi, indeks 95, če izpostavimo prospektivne programe v okviru akutne bolnišnične obravnave, je ta indeks enak 95, primerljivo med obema, enakimi obdobji. Izpostavim morda programe ortopedije, ki so realizirani v večjem obsegu kot v enakem obdobju v lanskem letu, vsi ostali pa v nekoliko nižjem obsegu. O ostalih specialističnih storitvah, ambulantnih specialističnih storitvah, lahko ugotavljamo, da je realizacija primerljiva lanskoletnemu temu obdobju. Bi pa morda pri tem res opozorila na pomembno dejstvo, da v lanskem letu v tem enakem obdobju smo dejansko delovali v skladu s 15. členom interventnega zakona, ki je zagotavljal plačilo vseh storitev, vseh storitev po realizaciji v letošnjem letu je ta nabor ožji, je pa tudi res, da smo šele v začetku, praktično aprila in je do konca leta še nekaj časa, da tudi te mogoče nižje realizacije programov s primerno organizacijo dela pri izvajalcih tudi še nadoknadimo. Tako, samo informacija. Hvala.

Hvala lepa.

Sedaj pa dajem besedo še predstavniku Zdravniške zbornice Slovenije, gospodu Petru Renčelu. Izvolite.

Peter Renčel

Hvala.

Zdravniška zbornica Slovenije predlogu novele zakona nasprotuje, ker menimo, da se z njo dejansko ukinja pravica do stavke zdravnikov in tudi ostalih zdravstvenih delavcev. Menimo, da v primerljivih ureditvah za druge, za druge poklice v Sloveniji, ki poznajo tudi omejitve stavke, primerljive ureditve tem omejitvam ni, z izjemo na primer opravljanja vojaškega poklica. Tudi primerjava z ostalimi državami, ki jo je Vlada predložila v obrazložitev zakona pokaže, da imajo ostale države večinoma manj omejujoče zakone glede režima stavke, tudi v primerjavi s sedanjo ureditvijo v Zakonu o zdravniški službi. Torej, Zakon o zdravniški službi trenutno določa, da je med stavko potrebno opravljati vse tiste storitve, katerih opustitev bi v kratkem času vodila v nepopravljivo hudo okvaro zdravja ali smrt. In kar je bistveno za ta zakon, je, da v obrazložitvi ne navaja predlagatelj, torej Vlada, katere so tiste storitve, ki se trenutno ne izvajajo in izpolnjujejo ta kriterij. In ko Vlada govori o storitvah, ki se ne izvajajo, že v obrazložitvi sami navede, da gre tukaj za storitve, ki se ne izvajajo zaradi umikov soglasij, umiki soglasij pa niso stavkovna aktivnost v okviru stavke. Tu bi se navezal tudi na podatke, ki jih je pravkar podala direktorica Zavoda za zdravstveno zavarovanje, tudi iz teh podatkov izhaja zgolj, da je prišlo do znižanja ravni opravljenih storitev, ampak kar je ključno, ta nižja raven opravljenih storitev ni zaradi izvajanja stavkovnih aktivnosti, ker se torej ne bi izvajal tisti minimum, zdravstvenih storitev, ki jih je po zakonu potrebno izvajati ampak je posledica umikov soglasij za nadzorna dela in drugih umikov soglasij. Druge storitve, ki jih navaja Vlada v obrazložitvi, pa se nanašajo na splošno stanje nedostopnosti do zdravstvenih storitev, kot so dolge čakalne dobe za prve preglede, te so obstajale že pred začetkom stavke, in pravzaprav z izvajanjem stavkovnih aktivnosti niso v relevantni vzročni zvezi in tu pridemo do tega testa sorazmernosti, kot opozarja tudi Zakonodajno-pravna služba, če imamo kolizijo med ustavnimi pravicami, na eni strani pravico do stavke in seveda na drugi strani pravico pacientov do zdravstvenih storitev in seveda že Ustava sama določa, da se te pravice lahko ustrezno uravnoteži z zakonom, vendar vprašanje je, s čim je izkazano, da to uravnoteženje ni bilo že ustrezno izvedeno s trenutno veljavnim zakonom.

Kot pravi predlagatelj sam, celo na dveh mestih, je pravica do stavke opredeljena tudi z evropsko konvencijo o človekovih pravicah in pravi, da morajo biti razlogi za poseg v to konvencijsko pravico, jasno navedeni v pripravljalnih delih in podprti z dokumenti o učinkih stavke na zdravstvene ustanove. Torej, za odpravo testa sorazmernosti, ali je torej ta zakon sploh primeren, kar je prvi kriterij strogega testa sorazmernosti, bi morali najprej govoriti o tem, katere so te storitve, ki imajo ta učinek in na vseh mestih v predlogu zakona in teh jih je več kot tri, je navedeno, da so te storitve zdravstveni pregledi za podaljšanje vozniških dovoljenj invalidov in na enem mestu je potem tudi korektno navedeno, da se ti pregledi sedaj izvajajo in da s tem torej ni težav. Torej, ni niti ene storitve, ki bi jo predlagatelj lahko povedal, da jo je s to novelo zakona, ki tako drastično posega v pravico do stavke, da bi se zaradi sprejetja novele zakona ta storitev izvedla.

Tako, da ta zakon očitno ne pristane prvega kriterija in mislim, da je to ključno, kar je bilo tudi napovedano, da se amandmaji ne nanašajo na 1. člen, ampak na 2. in 4. člen, vendar te omejitve pa so ravno v 1. členu in večina pripomb tudi Zakonodajno-pravne službe se nanašajo na 1. člen in pravi, da te posamične naštete alineje tega testa sorazmernosti ne prestanejo, drugo pa je še drugi kriterij, če bi bil prvi izpolnjen, torej primernosti, je kriterij nujnosti. Torej, ali res ni milejših ukrepov, da bi se doseglo te učinke. In, ko govorimo o teh učinkih, naj bi bile tudi posledice na premoženjskem področju, na primer, in pa posledice, ki ne izhajajo iz zdravljenja, ampak so vezane na podaljšanje nekih drugih pravic. In kot pravi tudi Zakonodajno-pravna služba bi moralo biti izkazano ali ne obstajajo drugi ukrepi, milejši ukrepi, da se te pravice uredijo, kot je na primer začasno podaljšanje vozniških dovoljenj in podobno.

Tretji kriterij, do katerega se sploh ne pride, ker prva dva niso izpolnjena, ampak ta je pa še kriterij sorazmernosti v ožjem smislu, torej kriterij proporcionalnosti, pri katerem se je potrebno vprašati ali ne ta zakonski poseg povzroča več škode kot pa na drugi strani koristi za naslovljence tega ukrepa in pri tem bi bilo potrebno pogledati z vsako alinejo posebej z zdravstvenimi storitvami, ki jih našteva ali izvajanje teh storitev oziroma njihovo neizvajanje v določenih pogojih predstavlja večjo škodo za paciente kot pa za zdravnike iz njihove pravice do stavke. In tukaj je na primer ena izmed alinej tudi opravljanje zdravstvenih storitev za podaljšanje veljavnosti dovoljenj za nošenje orožja. Torej, če bi predlagatelj opravil resno ta strog test sorazmernosti in za vse alineje bi moral tudi navesti, če že kot primer storitve navaja pravico do nošenja orožja konkretno, da ta zares odtehta, torej en dan brez nošenja orožja odtehta pravico do enega dneva stavke vseh zdravnikov oziroma glede na prehodno določbo tudi vseh zdravstvenih delavcev v Sloveniji, kolikor bi se odločili stavkati skupaj. Tako da, in kar je bistveno še glede samega zakonodajnega postopka, ministrstvo je danes podalo obrazložitve zakonov, ker pa ni navedlo teh konkretnih argumentov, da bi izpolnilo ta strogi test sorazmernosti, ampak je ponovno ponovilo te argumente, ki so pravzaprav že navedeni v obrazložitvi zakona. Ampak samo še iz tega nomotehničnega vidika, bi pa opozoril na neko nenavadnost, jasno, poleg tega, da zakon sedaj že pojmovno določa nekaj, kar je nezdružljivo s pravico do stavke, kajti pravi, v času stavke mora biti zdravnik na svojem delovnem mestu in izvajati zdravniško službo. Vendar po zakonu o stavki se stavka definira ravno kot organizirana prekinitev dela. Torej opravljanje službe in prekinitev dela pojmovno ne gresta skupaj.

Kar pa se tiče še določenih dodatkov, ko govorimo, da se z zakonom omejuje pravica do stavke, je pa potrebno pogledati, da zakon dodaja še nekatere storitve, ki sploh ne sodijo v nabor zdravniških storitev po nobenem drugem predpisu in se tudi sedaj ne izvajajo in tu je že v 1. točki prvega odstavka navedena storitev naročanja na preglede ali pa naročanja na zdravstvene storitve v drugem odstavku. Mislim, da je vsem jasno, da zdravniki ne opravljajo naročanja, izdaja napotnic na naročanje.

Glede nomotehnične pripombe bi samo še opozoril na institut odgovornega nosilca zdravstvene dejavnosti. V drugem odstavku je določeno, da bo v času stavke organizacijo in vodenje dela zdravniške službe za posamezno vrsto zdravstvene dejavnosti uredil ta odgovorni nosilec. To je en institut, ki je bil uveljavljen z Zakonom o zdravstveni dejavnosti v letu 2017, vendar se ni v praksi nikoli vpeljal, zato ga je ministrstvo že dvakrat s predlogom zakona, ki je bil sprejet, podaljšalo in sedaj velja prehodno obdobje do 17. decembra letos, da se te odgovorne nosilce sploh določi. Tako, da zakon se tukaj na abstraktni ravni sploh logično ne izide, ker veže opravljanje neke funkcije v času stavke. Na nosilca te funkcije, ki sploh ne obstaja. Tako, da to so razlogi, najmanj zakaj bi bilo potrebno ta zakon z amandmajem popravljati. Seveda pa glede na to tudi, da amandma na 1. člen sploh ni pripravljen, mislim, da ta zakon absolutno ni primeren za sprejetje in pomeni kršitev ustavne pravice do stavke in tudi konvencijske pravice. Hvala.