Spoštovane kolegice in kolegi, začenjam 28. nujno sejo Odbora za gospodarstvo in vse prisotne prav lepo pozdravljam.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednje članice in člani. Kot nadomestni sodelujejo: magister Janez Žakelj nadomešča poslanca Jožefa Horvata, gospod Bojan Podkrajšek nadomešča gospo poslanko Suzano Lep Šimenko, gospod Predrag Baković nadomešča poslanca Soniboja Knežaka.

In sedaj predajam besedo predsednici Odbora za infrastrukturo, okolje in prostor magistrici Nataši Avšič Bogovič, ki bo v nadaljevanju tudi vodila skupno sejo odborov. Hvala lepa. Izvolite.

Spoštovane kolegice in kolegi, začenjam 28. nujno sejo Odbora za gospodarstvo in vse prisotne prav lepo pozdravljam.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednje članice in člani. Kot nadomestni sodelujejo: magister Janez Žakelj nadomešča poslanca Jožefa Horvata, gospod Bojan Podkrajšek nadomešča gospo poslanko Suzano Lep Šimenko, gospod Predrag Baković nadomešča poslanca Soniboja Knežaka.

In sedaj predajam besedo predsednici Odbora za infrastrukturo, okolje in prostor magistrici Nataši Avšič Bogovič, ki bo v nadaljevanju tudi vodila skupno sejo odborov. Hvala lepa. Izvolite.

Spoštovane kolegice in kolegi, začenjam 47. nujno sejo odbora za infrastrukturo, okolje in prostor ter vas vse lepo pozdravljam.

Na seji kot nadomestni člani odbora s pooblastili sodelujejo: Rado Gladek, ki nadomešča poslanca Jožefa Jelena in pa poslanec Tine Novak, ki nadomešča poslanca magistra Miroslava Gregoriča.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje odborov.

In sicer, s sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red skupne seje: 1. edina točka - Industrija se je znašla pred izzivom, kako z dražjimi energenti in kljub pomanjkanju zaposlenih narediti več. Ker do pričetka seje odborov nisva prejeli predlogov za spremembo dnevnega reda, je ta določen kot je bil posredovan s sklicem.

Prehajamo torej na obravnavo 1. TOČKE DNEVNEGA REDA, in sicer Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke je 22. 3. 2024 na Odbor za infrastrukturo, okolje in prostor ter Odbor za gospodarstvo ponovno naslovila zahtevo za sklic nujne seje dveh odborov z navedeno točko dnevnega reda.

Kot gradivo k tej točki ste prejeli zahtevo Poslanske skupine SDS za sklic nujne seje odborov s predlogom sklepa z dne 22. 3. 2024. Na sejo so vabljeni predlagatelj Poslanske skupine SDS v imenu predlagatelja Franc Rosec, Matjaž Han, minister za gospodarstvo, turizem in šport; Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport, magister Bojan Kumer, minister za okolje, podnebje in energijo, Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo; profesor doktor Matej Lahovnik, Ekonomska fakulteta; profesor doktor Rafael Mihalič, Fakulteta za elektrotehniko; magister Aleksander Mervar, direktor ELES d.o.o. in magister Sebastian Rodui, Energetska zbornica Slovenije, predsednik sekcije za vprašanja dobaviteljev električne energije. Dodatno je bila vabljena tudi Agencija za energijo, in sicer magister Duška Godina, direktorica prehajamo na obravnavo navedene zadeve.

Besedo dajem najprej predstavniku predlagatelja, če želi podati dopolnilno obrazložitev k zahtevi, in sicer dajem besedo Poslanski skupini SDS in Francu Roscu. Izvolite.

Hvala za besedo, predsedujoča. Lep pozdrav vsem prisotnim!

Mislim, da tema je takšna, ki je zanimiva za vse nas, ki smo bili kdajkoli v gospodarstvu, kot tudi za vse naše državljane in državljanke. Bi pa malo na kratko strnil, glede na to, da so se neki podatki pridobili oziroma so prišli po tem, ko je bil že vložen sklic seje, pa bom malo se na te podatke malo osredotočil. Osredotočil se bom predvsem na dva podatka, ki mislim, da sta lahko skrb vzbujajoča tako za vse nas kot za gospodarstvo in mislim, da se vsi skupaj nahajamo pred nekimi izzivi in skrbmi, tako da bo potrebno predvsem pač to, vladajoča koalicija malo strniti vrste, malo malo začeti, malo delati, pa delati za tisto kar je bilo obljubljeno ob zaprisegi Vlade, da boste delali za dobro ljudi.

Prvi, tisti, bi rekel, vzbujajoč podatek je bil obseg industrijske proizvodnje. Prvi izračun je nakazoval, da bo pač mesečna rast, se pravi tudi za mesec januar, da bo nekje 10,7 % letna rast pa 12,2 %, potem pa je prišel popravljen izračun. Ki pa zdaj sedaj predvideva mesečno rast 7 %, letno rast pa minus 3,4 %. To saj vemo, da ne gre za nek, bi rekel zgolj nek računovodski popravek, da je pač bilo neke napake, bilo nekaj številk, ampak tu zadaj je dosti večja materija pa dosti večji problem kot si mogoče kateri navaden državljan predstavlja, pa mogoče še tisto, bi rekel, navaden kmet ve, da če ti prej načrtuješ obseg industrijske proizvodnje nekaj visoko, pridejo pa neki padci, da morajo biti problemi, da so to problemi pri nas ali so to tudi problemi drugod, to še mogoče malo prej v razpravi, ampak toliko zaenkrat o tem.

Drug podatek, vrednost kazalnika gospodarske klime, če smo bili nekje v januarju, je bil, -3,1 pa je bil v februarju zaznati, bi rekel, zelo majhen padec 0,1 odstotno točko, se je ta kazalnik gospodarske klime v mesecu marcu poslabšal za 1 odstotno točko, se pravi, da bomo kazalnik gospodarske klime minus 4,3 odstotne točke. In če pogledamo samo te, bi rekel, kazalnike zaupanja za mesec marec, ki je zdaj na razpolago, vidimo, da edino gradbeništvo tam je nekaj pozitivnega, ampak še to predvsem zaradi tega, ker pa vemo, da je država pred nekimi intenzivnimi cikli investiranj gradenj v železniško infrastrukturo, cestno, mislim pa da imamo vsi problem. Mislim, saj to je bila pač že prejšnjič ena seja na to temo, da so ti naši projekti, kakršnikoli so, so finančno zelo, zelo visoki, in če bo gospodarska rast padala, če bo gospodarstvo v krizi, potem tudi na dolgi rok gradbeništvo oziroma kako se bodo ti vsi projekti financirali, finančno bo to veliko vprašanje in upamo, da ne bo tudi kazalnik zaupanja v gradbeništvo, šel navzdol, ampak upajmo, upati ne gre, so rekli. Saj pravim, tu so dejansko zelo veliki izzivi in mislim, da bi bilo tu potrebno namesto, da se je Vlada ukvarjala z enim štempljanjem, ukvarjati s čim drugim. Vemo, da naše gospodarstvo je pred izzivom, da so energenti, cene so šle, vemo, da so šle proti nebesom, da je sicer malo pade, ampak da je to. Srečujemo se pa tudi z izzivom pomanjkanja delovne sile, da je z neko integracijo ljudi, to ne bo šlo kar čez noč, tudi če moraš ljudi integrirati, jih je pač ne gre iz danes na jutri, ampak to je proces. Če prihaja pa iz nekih drugih okolij, ki imajo druge navade, je pa ta proces integracije še celo daljši gospodarstvo pa vemo, da tu čaka, da se nekdo navadi 3, 4 leta na neko razmišljanje, to je malo težko oziroma gospodarstvo tega časa nima. Če se še malo dotaknem, bi rekel, električne energije, pa bo to predvsem poudarek na podjetjih. Bilo je zaslediti v medijih, predvsem tisti, ki prihajamo iz vzhodnega dela Trojan, da štajerska gospodarska zbornica izraža malo skepso oziroma skrbi glede same energetike, cen električne energije, posebej pa izpostavljajo to še skrb bi rekel glede omrežnine. To mislim, da imajo veliko skrb in ne glede imajo kar prav, ko poudarjajo, da je nesprejemljivo, da se zaradi vsega navedenega znižuje konkurenčna prednost podjetij in se povečuje nepredvidljivost poslovnega okolja. Takšna situacija zahteva celovito obravnavo in hitre vladne ukrepe, ki bodo omogočili konkurenčno poslovanje podjetij v predvidljivem poslovnem okolju. To so zapisali v izjavi, bi rekel, štajerska gospodarska zbornica. Spomnimo se tudi izjave gospodarstvenikov, da bolje, da ta Vlada nič ne dela, ker če nič ne dela, potem tudi ne bo nič kaj narobe naredila. Ampak vseeno mislim, da danes smo tu, da predstavniki ministrstev povedo kakšne imajo poglede, kakšne imajo rešitve, da in državljani in državljanke kot tudi gospodarstvo ve v katero smer Vlada oziroma ministrstva razmišljajo.

Bilo je tudi zelo zanimiv, včeraj je bil en članek v enem časopisu, ne bom delal reklame za časopisom, ampak to kako se v industriji pripravlja nov sistem omrežnin, potem pa našteva vse te zadeve in potem kaj se bo, imajo pač, bi rekel, neke, bi rekel, neke povzetke, neke oporne točke. In vidiš tam, da imajo problem dragi bloki ob delavnikih. Se pravi, kako naj se gospodarstvo, ki se bo soočalo, ker vemo, da bodo ti bloki, ki bodo, bo najdražja energija, bo zjutraj to ena obračunska moč, ena omrežnina, ampak ti lahko proizvodnjo avtomatiziraš, nisi potem toliko odvisen od, bi rekel, tega bloka, lahko delaš tudi mogoče v tistem bloku, ko je energija oziroma električna energija cenejša, ampak nekdo, ki ima oziroma nima toliko avtomatizirano proizvodnjo oziroma nekdo, ki ima kontinuirano proizvodnjo, si ne more privoščiti nekih pavz, da bo zdaj te, ko bo ta blok, ki je najdražji te stroje zaustavil pa delal potem, ko je blok najcenejši, pa spet zaustavil, ker tudi vemo, da vsi ti zagoni pa zaustavitve, bi rekel naprave pa postrojen ne vplivajo dobro na naprave, ampak samo slabo. Potem, se pravi, gospodarstvo se zaveda, da bo treba nekje vlagati v avtomatizacijo in vodenje proizvodnje. Ukvarja se z identificiranjem naprav, ki poučujejo računsko moč. Ampak, ko pa pogledaš takole, posamezna podjetja, njihove izjave Aquafil pravi: "Omrežnine bodo višje za 600 tisoč evrov" in potem pravi: "Omrežnina bo dražja za 67 %." Vsi pravijo, da bodo stroški višji od 2,7 do 3,6-krat. Zanimivo pa je Iskra. Iskra pa pravi: nimamo izračuna, preveč neznank. Bi vam to malo citiral kaj je povedal Klemen Šešok, direktor operacij v Iskri: "V Iskri izračuna novih omrežnin nimamo. Toliko neznank je, da ga ne znamo narediti." Zdaj, če ga ti gospodje v Istri, ki pa vemo, da imajo resurse in sredstva, da to izračunajo, še oni ne znajo tega izračunali bomo mi navadi smrtniki oziroma neki manjši podjetniki se s tem udarom soočili. Mislim, da bo to potrebno, glede teh omrežnin, glede na to, da še energetski zakon ni bil sprejet, pa da bo še razprava o tem opravljena, da bo treba poslušati pripombe gospodarstva oziroma njihove probleme, ki jih vidimo in je treba tudi te probleme ne samo nasloviti ampak jih je potrebno tudi rešiti.

Zdaj v zadnjem času je bilo tudi moč opaziti zaskrbljenost glede gospodarske rasti v Nemčiji. Vemo, da gospodarska rast v Nemčiji pa mislim več ni spodbudna, da imajo probleme. Zdaj sicer Vlada se sklicuje na inflacijo, pa da so cene električne energije oziroma energentov poskočile v nebo. Istočasno se pa sklicuje, da prihaja premalo povpraševanja s strani Kitajske. Ampak mislim, da je en dogodek zadnjič, mogoče malo pred dramo te Nemce, ki so bili zavarovani v ta zeleni prehod, pa da bodo oni pač zmagovalci tega prehoda. Zgodilo se jim je namreč, da je v eno od njihovih pristanišč prišla ena od osmih ladij z nekaj tisoč električnimi avtomobili. In zdaj, ko je prišla ta zadeva v samo srce Nemčije. Ko so videli, da imajo ta, bi rekel, ta avtomobilski električni park Kitajske na svojem pragu, so rekli, to dejansko pomeni, dejansko pač je bilo celo naziv, da pomeni to vojno. Se pravi to vojno za trg na evropskem tržišču. Glede na to, da Nemčija ocenjuje, da bo letošnje probleme rešila z neko lastno potrošnjo, pomeni, da so se pač nekje opirali na dejstvo, da bodo ljudje tudi mogoče kaj več kupovali njihovih avtomobilov. Ampak če pride 8 teh velikih ladij, pa vsaka ima pa nekaj tisoč avtomobilov gor, pomeni tudi motenj v samem njihovem sistemu. In mislim, da imajo velike probleme. Je pa res, da če imajo oni probleme, nas ne more pač reči, oh, saj hvala bogu naj imajo oni probleme, ampak če imajo oni probleme, jih imamo potem tudi mi, ker vendarle je naše gospodarstvo v veliki meri vezano na izvoz, predvsem tudi na nemški trg. In vemo, če Nemčija ima probleme, potem imamo mi še dosti večje probleme. In mislim, da so izzivi, ki jih bo potrebno ne samo nasloviti, ampak treba se jih bo lotiti. Mislim, da znanja v Sloveniji je zadosti, ampak potrebno je zadeve primerno, bi rekel, tako kot sem rekel, se jih spoprijeti s težavami in jih tudi rešiti in pa potrebno je predvsem prisluhniti ljudem, ki opozarjajo kaj je narobe, pač boste pač snovalci teh zakonov, ki jih imate, morali malo kakšen knedel pojesti, pa tudi kakšno kritiko sprejeti, če ste kar napisali, pa ne drži? Ker pač tisti, ko dejansko uporabnik zakona čuti, ali je zakon v redu ali pa zakon slab. In zdaj sploh ta energetski zakon, ki se mu tako hudičevo mudi, mislim, da nikoli ni potrebno tako hiteti, da bi naredili nekaj slabega, kar bo imelo, bi rekel, negativne posledice na gospodarstvo. Vemo pa, da če bo naše gospodarstvo šlo s stagnacijo dol, potem tudi ne bo vseh teh projektov, ne bo sociale in bo samo še ena revščina vse skupaj. Hvala.

Hvala za besedo, predsedujoča. Lep pozdrav vsem prisotnim!

Mislim, da tema je takšna, ki je zanimiva za vse nas, ki smo bili kdajkoli v gospodarstvu, kot tudi za vse naše državljane in državljanke. Bi pa malo na kratko strnil, glede na to, da so se neki podatki pridobili oziroma so prišli po tem, ko je bil že vložen sklic seje, pa bom malo se na te podatke malo osredotočil. Osredotočil se bom predvsem na dva podatka, ki mislim, da sta lahko skrb vzbujajoča tako za vse nas kot za gospodarstvo in mislim, da se vsi skupaj nahajamo pred nekimi izzivi in skrbmi, tako da bo potrebno predvsem pač to, vladajoča koalicija malo strniti vrste, malo malo začeti, malo delati, pa delati za tisto kar je bilo obljubljeno ob zaprisegi Vlade, da boste delali za dobro ljudi.

Prvi, tisti, bi rekel, vzbujajoč podatek je bil obseg industrijske proizvodnje. Prvi izračun je nakazoval, da bo pač mesečna rast, se pravi tudi za mesec januar, da bo nekje 10,7 % letna rast pa 12,2 %, potem pa je prišel popravljen izračun. Ki pa zdaj sedaj predvideva mesečno rast 7 %, letno rast pa minus 3,4 %. To saj vemo, da ne gre za nek, bi rekel zgolj nek računovodski popravek, da je pač bilo neke napake, bilo nekaj številk, ampak tu zadaj je dosti večja materija pa dosti večji problem kot si mogoče kateri navaden državljan predstavlja, pa mogoče še tisto, bi rekel, navaden kmet ve, da če ti prej načrtuješ obseg industrijske proizvodnje nekaj visoko, pridejo pa neki padci, da morajo biti problemi, da so to problemi pri nas ali so to tudi problemi drugod, to še mogoče malo prej v razpravi, ampak toliko zaenkrat o tem.

Drug podatek, vrednost kazalnika gospodarske klime, če smo bili nekje v januarju, je bil, -3,1 pa je bil v februarju zaznati, bi rekel, zelo majhen padec 0,1 odstotno točko, se je ta kazalnik gospodarske klime v mesecu marcu poslabšal za 1 odstotno točko, se pravi, da bomo kazalnik gospodarske klime minus 4,3 odstotne točke. In če pogledamo samo te, bi rekel, kazalnike zaupanja za mesec marec, ki je zdaj na razpolago, vidimo, da edino gradbeništvo tam je nekaj pozitivnega, ampak še to predvsem zaradi tega, ker pa vemo, da je država pred nekimi intenzivnimi cikli investiranj gradenj v železniško infrastrukturo, cestno, mislim pa da imamo vsi problem. Mislim, saj to je bila pač že prejšnjič ena seja na to temo, da so ti naši projekti, kakršnikoli so, so finančno zelo, zelo visoki, in če bo gospodarska rast padala, če bo gospodarstvo v krizi, potem tudi na dolgi rok gradbeništvo oziroma kako se bodo ti vsi projekti financirali, finančno bo to veliko vprašanje in upamo, da ne bo tudi kazalnik zaupanja v gradbeništvo, šel navzdol, ampak upajmo, upati ne gre, so rekli. Saj pravim, tu so dejansko zelo veliki izzivi in mislim, da bi bilo tu potrebno namesto, da se je Vlada ukvarjala z enim štempljanjem, ukvarjati s čim drugim. Vemo, da naše gospodarstvo je pred izzivom, da so energenti, cene so šle, vemo, da so šle proti nebesom, da je sicer malo pade, ampak da je to. Srečujemo se pa tudi z izzivom pomanjkanja delovne sile, da je z neko integracijo ljudi, to ne bo šlo kar čez noč, tudi če moraš ljudi integrirati, jih je pač ne gre iz danes na jutri, ampak to je proces. Če prihaja pa iz nekih drugih okolij, ki imajo druge navade, je pa ta proces integracije še celo daljši gospodarstvo pa vemo, da tu čaka, da se nekdo navadi 3, 4 leta na neko razmišljanje, to je malo težko oziroma gospodarstvo tega časa nima. Če se še malo dotaknem, bi rekel, električne energije, pa bo to predvsem poudarek na podjetjih. Bilo je zaslediti v medijih, predvsem tisti, ki prihajamo iz vzhodnega dela Trojan, da štajerska gospodarska zbornica izraža malo skepso oziroma skrbi glede same energetike, cen električne energije, posebej pa izpostavljajo to še skrb bi rekel glede omrežnine. To mislim, da imajo veliko skrb in ne glede imajo kar prav, ko poudarjajo, da je nesprejemljivo, da se zaradi vsega navedenega znižuje konkurenčna prednost podjetij in se povečuje nepredvidljivost poslovnega okolja. Takšna situacija zahteva celovito obravnavo in hitre vladne ukrepe, ki bodo omogočili konkurenčno poslovanje podjetij v predvidljivem poslovnem okolju. To so zapisali v izjavi, bi rekel, štajerska gospodarska zbornica. Spomnimo se tudi izjave gospodarstvenikov, da bolje, da ta Vlada nič ne dela, ker če nič ne dela, potem tudi ne bo nič kaj narobe naredila. Ampak vseeno mislim, da danes smo tu, da predstavniki ministrstev povedo kakšne imajo poglede, kakšne imajo rešitve, da in državljani in državljanke kot tudi gospodarstvo ve v katero smer Vlada oziroma ministrstva razmišljajo.

Bilo je tudi zelo zanimiv, včeraj je bil en članek v enem časopisu, ne bom delal reklame za časopisom, ampak to kako se v industriji pripravlja nov sistem omrežnin, potem pa našteva vse te zadeve in potem kaj se bo, imajo pač, bi rekel, neke, bi rekel, neke povzetke, neke oporne točke. In vidiš tam, da imajo problem dragi bloki ob delavnikih. Se pravi, kako naj se gospodarstvo, ki se bo soočalo, ker vemo, da bodo ti bloki, ki bodo, bo najdražja energija, bo zjutraj to ena obračunska moč, ena omrežnina, ampak ti lahko proizvodnjo avtomatiziraš, nisi potem toliko odvisen od, bi rekel, tega bloka, lahko delaš tudi mogoče v tistem bloku, ko je energija oziroma električna energija cenejša, ampak nekdo, ki ima oziroma nima toliko avtomatizirano proizvodnjo oziroma nekdo, ki ima kontinuirano proizvodnjo, si ne more privoščiti nekih pavz, da bo zdaj te, ko bo ta blok, ki je najdražji te stroje zaustavil pa delal potem, ko je blok najcenejši, pa spet zaustavil, ker tudi vemo, da vsi ti zagoni pa zaustavitve, bi rekel naprave pa postrojen ne vplivajo dobro na naprave, ampak samo slabo. Potem, se pravi, gospodarstvo se zaveda, da bo treba nekje vlagati v avtomatizacijo in vodenje proizvodnje. Ukvarja se z identificiranjem naprav, ki poučujejo računsko moč. Ampak, ko pa pogledaš takole, posamezna podjetja, njihove izjave Aquafil pravi: "Omrežnine bodo višje za 600 tisoč evrov" in potem pravi: "Omrežnina bo dražja za 67 %." Vsi pravijo, da bodo stroški višji od 2,7 do 3,6-krat. Zanimivo pa je Iskra. Iskra pa pravi: nimamo izračuna, preveč neznank. Bi vam to malo citiral kaj je povedal Klemen Šešok, direktor operacij v Iskri: "V Iskri izračuna novih omrežnin nimamo. Toliko neznank je, da ga ne znamo narediti." Zdaj, če ga ti gospodje v Istri, ki pa vemo, da imajo resurse in sredstva, da to izračunajo, še oni ne znajo tega izračunali bomo mi navadi smrtniki oziroma neki manjši podjetniki se s tem udarom soočili. Mislim, da bo to potrebno, glede teh omrežnin, glede na to, da še energetski zakon ni bil sprejet, pa da bo še razprava o tem opravljena, da bo treba poslušati pripombe gospodarstva oziroma njihove probleme, ki jih vidimo in je treba tudi te probleme ne samo nasloviti ampak jih je potrebno tudi rešiti.

Zdaj v zadnjem času je bilo tudi moč opaziti zaskrbljenost glede gospodarske rasti v Nemčiji. Vemo, da gospodarska rast v Nemčiji pa mislim več ni spodbudna, da imajo probleme. Zdaj sicer Vlada se sklicuje na inflacijo, pa da so cene električne energije oziroma energentov poskočile v nebo. Istočasno se pa sklicuje, da prihaja premalo povpraševanja s strani Kitajske. Ampak mislim, da je en dogodek zadnjič, mogoče malo pred dramo te Nemce, ki so bili zavarovani v ta zeleni prehod, pa da bodo oni pač zmagovalci tega prehoda. Zgodilo se jim je namreč, da je v eno od njihovih pristanišč prišla ena od osmih ladij z nekaj tisoč električnimi avtomobili. In zdaj, ko je prišla ta zadeva v samo srce Nemčije. Ko so videli, da imajo ta, bi rekel, ta avtomobilski električni park Kitajske na svojem pragu, so rekli, to dejansko pomeni, dejansko pač je bilo celo naziv, da pomeni to vojno. Se pravi to vojno za trg na evropskem tržišču. Glede na to, da Nemčija ocenjuje, da bo letošnje probleme rešila z neko lastno potrošnjo, pomeni, da so se pač nekje opirali na dejstvo, da bodo ljudje tudi mogoče kaj več kupovali njihovih avtomobilov. Ampak če pride 8 teh velikih ladij, pa vsaka ima pa nekaj tisoč avtomobilov gor, pomeni tudi motenj v samem njihovem sistemu. In mislim, da imajo velike probleme. Je pa res, da če imajo oni probleme, nas ne more pač reči, oh, saj hvala bogu naj imajo oni probleme, ampak če imajo oni probleme, jih imamo potem tudi mi, ker vendarle je naše gospodarstvo v veliki meri vezano na izvoz, predvsem tudi na nemški trg. In vemo, če Nemčija ima probleme, potem imamo mi še dosti večje probleme. In mislim, da so izzivi, ki jih bo potrebno ne samo nasloviti, ampak treba se jih bo lotiti. Mislim, da znanja v Sloveniji je zadosti, ampak potrebno je zadeve primerno, bi rekel, tako kot sem rekel, se jih spoprijeti s težavami in jih tudi rešiti in pa potrebno je predvsem prisluhniti ljudem, ki opozarjajo kaj je narobe, pač boste pač snovalci teh zakonov, ki jih imate, morali malo kakšen knedel pojesti, pa tudi kakšno kritiko sprejeti, če ste kar napisali, pa ne drži? Ker pač tisti, ko dejansko uporabnik zakona čuti, ali je zakon v redu ali pa zakon slab. In zdaj sploh ta energetski zakon, ki se mu tako hudičevo mudi, mislim, da nikoli ni potrebno tako hiteti, da bi naredili nekaj slabega, kar bo imelo, bi rekel, negativne posledice na gospodarstvo. Vemo pa, da če bo naše gospodarstvo šlo s stagnacijo dol, potem tudi ne bo vseh teh projektov, ne bo sociale in bo samo še ena revščina vse skupaj. Hvala.

Hvala lepa. Besedo dajem predstavniku Ministrstva za okolje, podnebje in energijo, državni sekretarki magistri Tini Sršen. Izvoli.

Najlepša hvala. Sem upala, da bo kolega z gospodarskega ministrstva prej, ampak bom pokrila energetski vidik.

Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, glede na obrazložitev k sklicu nujne seje, ki naj bi obravnavala izzive konkurenčnosti domače industrije po neprimerljivi svetovni energetski krizi, ki se nam je zgodila, kaj podobnega na našem kontinentu nismo videli že več kot 50 let, je potrebno odgovoriti na nekatere pavšalne in napačne trditve sklicatelja in povedati predvsem naslednje, in tukaj poudarjam, da se osredotočam na pristojnosti Ministrstva za okolje, podnebje in energijo.

Prvič, Slovenija kot gospodarski in energetski malček ne more vplivati na razmere na svetovnih energetskih trgih. Lahko le uspešno obvladuje tveganja, ki se prelivajo v naš prostor in v naš čas, kar je ta Vlada tudi uspešno naredila.

Drugič, Slovenija se je glede na primerjave z določenimi državami v EU kar se tiče oskrbe z energijo na začetku krize znašla v resnem razvojnem zaostanku desetletja zaradi napačnih investicijskih, nekaterih napačnih investicijskih odločitev, tako v javnem, kot zasebnem sektorju. Tudi to je vlada na začetku svojega mandata ekspresno hitro obravnavala in začela uspešno reševati. Ampak seveda, treba bo še veliko narediti.

Tretje, v Sloveniji maloprodajna kritična cena električne energije za poslovni odjem ni nekonkurenčna, niti ni višja od povprečja EU in to jasno kažejo edini merodajni uradni podatki Eurostata, kar bom v nadaljevanju tudi podrobneje predstavila. K temu je seveda pripomogla izdatna podpora Vlade skozi ukrepe, ki jih je sprejemala posebej targetirano za gospodarstvo. Slovenija se je poleti 2022 znašla, podobno kot druge Evropske države, v izjemno negotovih razmerah, ki jim zadnja desetletja še nismo bili priča. V to nesigurno obdobje je vstopila popolnoma nepripravljena, zato je minister Kumer takoj ob prevzemu mandata in na podlagi napotila Vlade ustanovil krizne skupine za upravljanje tveganj primarno pri oskrbi z energenti, v prvi vrsti seveda s ciljem, da se slovenskim državljanom in slovenskemu gospodarstvu kljub vojnim razmeram v neposredni bližini zagotovi vsaka kilovatna ura elektrike in plina, ki jo potrebujemo za normalno delovanje. Kljub dejstvu, da smo bili zaradi spleta nesrečnih okoliščin jeseni 2022 še toliko bolj izpostavljeni, toliko bolj na udaru, saj smo saj sta za dlje časa šli iz obratovanja obe večji proizvodni enoti, ki jih imamo, zaradi ekstremne suše pa nismo imeli niti dovolj hidroenergije, je Slovenija celotno zimo prebrodila brez redukcij, brez omejevanja, brez kaskade negativnih posledic, ki bi sledile ven iz tega, če bi se to zgodilo. In naj spomnim, da to številnim drugim državam Evropske unije ni uspelo. Brez da se spuščam v dolgotrajno naštevanje ukrepov, ki smo jih sprejeli ob spopadanju s to neprecedenčno krizo - čeprav seveda lahko tudi to storim - pa je morda že čas, da to prepoznamo in se premaknemo naprej.

Kar me pripelje do moje druge točke. Slovenija v preteklih 15 letih praktično ni vlagala v nove proizvodne enote, sploh pa ne takšne, ki bi izrabljale zastonj domači vir obnovljivega izvora, ki ga je na voljo na pretek, kamorkoli se obrnemo. Zgradili smo le TEŠ 6, za katerega se je pred desetimi leti trdilo, da ga neobhodno potrebujemo, ker bo prinesel domačo, zanesljivo oskrbo z električno energijo, danes pa nihče noče kupiti kilovatne ure po stroškovni ceni iz te termoelektrarne. Tudi če vzamemo stroške emisijskih kuponov, je lastna cena TEŠ še vedno bistveno nad tržno, za katero predlagatelj-sklicatelj trdi, da je previsoka za našo industrijo; zaradi nezmožnosti izkopa lignita tudi ne more obratovati na polni moči, kar še dodatno povečuje tveganje. Res je, da smo dokončali spodnjesavsko verigo hidroelektrarn, a te so za brezskrbnost in za trende, ki se že več kot desetletje jasno izkristalizirajo, bistveno premalo. Kot je to veljalo za mnoge druge države, Slovenija tudi ni videla poskusov omejevanja rabe zemeljskega plina oziroma poskusov opuščanja zemeljskega plina, posebej ne v industriji, pa smo od uvoza le tega sto procentno uvozno odvisni in tako tudi izpostavljeni svetovnim geopolitičnim razmeram. Vse to smo s paleto ukrepov, tako, tako zakonodajnih kot tudi spodbujevalnih v tej Vladi že prvo leto mandata poskušali nasloviti in tudi nadaljujemo to pot. Slovenija je izjemno izpostavljena in naj poudarim, da je to bila že, ko je ta Vlada prevzela mandat manj kot dve leti nazaj, saj ne izrablja dovolj čistih in poceni domačih obnovljivih virov energije, ki bi vsaj delno, delno, v določenih primerih pa celo večinoma v kombinaciji s pametnimi rešitvami - že danes že marsikaj se da - zmanjšali tveganja, ki jih prinaša uvozna odvisnost in pomanjkanje cenovno dostopne domače proizvodnje. Pa to niso jedrske elektrarne, čeprav seveda tudi to rabimo, ampak te bomo, če bomo tako hitri kot Američani, Francozi in Britanci, gradili 20 let; rabimo zdaj kratkoročne rešitve, rabimo tako imenovane quick fixe. In to so lahko samo sončne in vetrne elektrarne z ustreznimi hranilniki, ki jih lahko zgradimo v enem ali dveh letih in to so lahko samo rešitve pametnih, naprednih tehnologij in energetske učinkovitosti, ki jih lahko vgradimo v naše poslovne procese. Ko se svet z investicijami v zeleni prehod odvija s svetlobno hitrostjo, ko nas pri tem prehitevajo že države v razvoju, se tukaj pri nas še vedno prevečkrat sliši razmišljanje, da nam stopicanje na mestu, da naj bi nam stopicanje na mestu pomagalo ohranjati konkurenčno prednost. Ampak ali je to res? Danes ni več vprašanje zeleni prehod ali ne, danes je vprašanje, kdo bo prej na cilju - tisti bo vzpostavil tehnološko nadvlado, tisti bo vzpostavil konkurenčno prednost in tisti bo vzpostavil gospodarsko rast. In ko se danes sprašujemo, zakaj imajo na Iberskem polotoku ali v skandinavskih državah nižjo ceno elektrike kot mi v tej regiji, je odgovor seveda jasen: zato ker so pravočasno investirali. Zato so tudi krizo prišli relativno neprizadeti, sklenjene imajo namreč dolgoročne pogodbe o zakupu iz OVE po ceni, ki je krepko pod zdajšnjo tržno ceno, kaj šele pod krizno ceno.

In tukaj seveda pridemo do podatkov. Trditev, da ima Slovenija najvišjo ceno električne energije v Evropi, ni mogoče drugače označiti kot za čisto laž. Pa da se osredotočim samo na industrijski odjem in samo na leto 2023. V industrijskem odjemu se spremlja šest skupin odjemalcev, od najmanjšega poslovnika, ki je na ravni obrtnika, do največjega, ki je na nivoju Taluma. Eurostat podatki kažejo, da je bil celotni industrijski odjem v prvi polovici leta 2023, za kar obstajajo zadnji verificirani podatki, blizu ampak še vedno pod povprečjem EU. Ampak bolj zgovorni so podatki, da so imele kar vse sosednje države vključno z Madžarsko, poudarjam, vse sosednje države in tudi Nemčija, maloprodajne cene za celotni industrijski odjem krepko nad slovenskim. Madžarska ima kar za 44 % višjo ceno za industrijski odjem. Če pogledamo podskupine, vidimo, da so slovenske maloprodajne cene za tri podskupine industrijskega odjema krepko pod povprečjem EU, tri podskupine industrijskega odjema z večjo porabo pa praktično izenačene s povprečjem EU oziroma tik nad povprečjem EU. Ob tem je spet zelo zgovorno dejstvo, da so vse sosednje države in Nemčija v vseh podskupinah primerjalno gledano krepko nad slovenskimi cenami, razlike gredo celo do 55 % nad slovensko ceno v nekaterih podskupinah, s tem da se nemške cene gibljejo do 10 % nad slovenskimi. Ponovno poudarjam, govorimo o končnih maloprodajnih cenah električne energije za industrijski odjem. Govoriti torej, da je slovenska industrija nekonkurenčna zaradi najvišjih cen v Evropi, je nesprejemljivo. Če najnižje cene v regiji povzročajo nekonkurenčnost, se bo treba zazreti globoko v strukturo naše industrije in poiskati razloge ter pot naprej, upoštevajoč še vse ostale odpustke, ki jih ima industrija v energetskem smislu v Sloveniji, torej praktično najnižja omrežnina v Evropi, odpustki pri plačevanju prispevkov in tako naprej, pa verjamem, da to sploh ni vse, omenila sem samo energetske. To enostavno kaže na to, da konkurenčnost naše industrije ne more in ne sme sloneti na ceni energije, ker si tega zaradi razvojnega zaostanka iz preteklosti enostavno več ne moremo privoščiti. Tudi napeljevati, da bi lahko prodajali električno energijo le po lastni stroškovni ceni, je najmanj neodgovorno ravnanje. Elektrika je tržni produkt in mi smo del enotnega evropskega trga in živimo v tržni ekonomiji, ne v socializmu. Zakaj pa potem trgovce ne prisilimo, da kruh prodajajo po stroškovni ceni, zakaj pa telekomunikacijske operaterje ne prisilimo, da storitve na mobilnih telefonih in kabelski televiziji ne prodajajo po lastni stroškovni ceni? Bo skozi cenejše telekomunikacijske storitve celotno gospodarstvo bolj konkurenčno? Zakaj cest ne gradimo po stroškovni ceni? Bo manjši pritisk na proračun? Da bi kaj takega lahko dosegli, je najbrž treba začeti s spremembo Zakona o gospodarskih družbah in slovenski energetski proizvodnji dovoliti neposredni odstop od načel tržne ekonomije, na to pa lahko kar sprožimo izstop iz enotnega evropskega trga, ker ne vem, če bi v EU zlahka gledali takšen ekstremno socialistični pristop, ki sodi v neke druge čase, ampak ta vlada ni tako populistična in se ne poslužuje takih plehkih pristopov. Pa da zaključim optimistično s pogledom naprej. Ministrstvo ima celo vrsto spodbud, s katerimi pomagamo med drugim tudi industriji, da lahko investira v lastno samooskrbo in v bolj učinkovite energetske rešitve v lastni dejavnosti. Če omenim na primer samo uredbo o posrednih stroških, s katerimi smo samo industriji neposredno zagotovili 80 milijonov evrov, nekaj, kar prejšnja vlada ni znala urediti, kaj šele vse drugo. Seznam je res dolg. S temi ukrepi, ki so tukaj in zdaj dosegljivi za vso industrijo, lahko marsikatero podjetje investira v lastno prihodnost, da bo bistveno manj ranljivo na šoke na energetskih trgih, hkrati pa si s tem povečuje tudi dolgoročno konkurenčnost na globalnih gospodarskih trgih. Razpisov je samo na našem ministrstvu cela paleta, dodatno so na voljo še drugi razpisi na Centru za podpore. preko energetskih pregledov si lahko industrija priskrbi tudi konkretne predloge, kje se splača začeti in kje ne.

Spoštovani poslanci, predlagan sklep po mnenju našega ministrstva ni primeren za vašo podporo. Hvala.

Najlepša hvala. Sem upala, da bo kolega z gospodarskega ministrstva prej, ampak bom pokrila energetski vidik.

Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, glede na obrazložitev k sklicu nujne seje, ki naj bi obravnavala izzive konkurenčnosti domače industrije po neprimerljivi svetovni energetski krizi, ki se nam je zgodila, kaj podobnega na našem kontinentu nismo videli že več kot 50 let, je potrebno odgovoriti na nekatere pavšalne in napačne trditve sklicatelja in povedati predvsem naslednje, in tukaj poudarjam, da se osredotočam na pristojnosti Ministrstva za okolje, podnebje in energijo.

Prvič, Slovenija kot gospodarski in energetski malček ne more vplivati na razmere na svetovnih energetskih trgih. Lahko le uspešno obvladuje tveganja, ki se prelivajo v naš prostor in v naš čas, kar je ta Vlada tudi uspešno naredila.

Drugič, Slovenija se je glede na primerjave z določenimi državami v EU kar se tiče oskrbe z energijo na začetku krize znašla v resnem razvojnem zaostanku desetletja zaradi napačnih investicijskih, nekaterih napačnih investicijskih odločitev, tako v javnem, kot zasebnem sektorju. Tudi to je vlada na začetku svojega mandata ekspresno hitro obravnavala in začela uspešno reševati. Ampak seveda, treba bo še veliko narediti.

Tretje, v Sloveniji maloprodajna kritična cena električne energije za poslovni odjem ni nekonkurenčna, niti ni višja od povprečja EU in to jasno kažejo edini merodajni uradni podatki Eurostata, kar bom v nadaljevanju tudi podrobneje predstavila. K temu je seveda pripomogla izdatna podpora Vlade skozi ukrepe, ki jih je sprejemala posebej targetirano za gospodarstvo. Slovenija se je poleti 2022 znašla, podobno kot druge Evropske države, v izjemno negotovih razmerah, ki jim zadnja desetletja še nismo bili priča. V to nesigurno obdobje je vstopila popolnoma nepripravljena, zato je minister Kumer takoj ob prevzemu mandata in na podlagi napotila Vlade ustanovil krizne skupine za upravljanje tveganj primarno pri oskrbi z energenti, v prvi vrsti seveda s ciljem, da se slovenskim državljanom in slovenskemu gospodarstvu kljub vojnim razmeram v neposredni bližini zagotovi vsaka kilovatna ura elektrike in plina, ki jo potrebujemo za normalno delovanje. Kljub dejstvu, da smo bili zaradi spleta nesrečnih okoliščin jeseni 2022 še toliko bolj izpostavljeni, toliko bolj na udaru, saj smo saj sta za dlje časa šli iz obratovanja obe večji proizvodni enoti, ki jih imamo, zaradi ekstremne suše pa nismo imeli niti dovolj hidroenergije, je Slovenija celotno zimo prebrodila brez redukcij, brez omejevanja, brez kaskade negativnih posledic, ki bi sledile ven iz tega, če bi se to zgodilo. In naj spomnim, da to številnim drugim državam Evropske unije ni uspelo. Brez da se spuščam v dolgotrajno naštevanje ukrepov, ki smo jih sprejeli ob spopadanju s to neprecedenčno krizo - čeprav seveda lahko tudi to storim - pa je morda že čas, da to prepoznamo in se premaknemo naprej.

Kar me pripelje do moje druge točke. Slovenija v preteklih 15 letih praktično ni vlagala v nove proizvodne enote, sploh pa ne takšne, ki bi izrabljale zastonj domači vir obnovljivega izvora, ki ga je na voljo na pretek, kamorkoli se obrnemo. Zgradili smo le TEŠ 6, za katerega se je pred desetimi leti trdilo, da ga neobhodno potrebujemo, ker bo prinesel domačo, zanesljivo oskrbo z električno energijo, danes pa nihče noče kupiti kilovatne ure po stroškovni ceni iz te termoelektrarne. Tudi če vzamemo stroške emisijskih kuponov, je lastna cena TEŠ še vedno bistveno nad tržno, za katero predlagatelj-sklicatelj trdi, da je previsoka za našo industrijo; zaradi nezmožnosti izkopa lignita tudi ne more obratovati na polni moči, kar še dodatno povečuje tveganje. Res je, da smo dokončali spodnjesavsko verigo hidroelektrarn, a te so za brezskrbnost in za trende, ki se že več kot desetletje jasno izkristalizirajo, bistveno premalo. Kot je to veljalo za mnoge druge države, Slovenija tudi ni videla poskusov omejevanja rabe zemeljskega plina oziroma poskusov opuščanja zemeljskega plina, posebej ne v industriji, pa smo od uvoza le tega sto procentno uvozno odvisni in tako tudi izpostavljeni svetovnim geopolitičnim razmeram. Vse to smo s paleto ukrepov, tako, tako zakonodajnih kot tudi spodbujevalnih v tej Vladi že prvo leto mandata poskušali nasloviti in tudi nadaljujemo to pot. Slovenija je izjemno izpostavljena in naj poudarim, da je to bila že, ko je ta Vlada prevzela mandat manj kot dve leti nazaj, saj ne izrablja dovolj čistih in poceni domačih obnovljivih virov energije, ki bi vsaj delno, delno, v določenih primerih pa celo večinoma v kombinaciji s pametnimi rešitvami - že danes že marsikaj se da - zmanjšali tveganja, ki jih prinaša uvozna odvisnost in pomanjkanje cenovno dostopne domače proizvodnje. Pa to niso jedrske elektrarne, čeprav seveda tudi to rabimo, ampak te bomo, če bomo tako hitri kot Američani, Francozi in Britanci, gradili 20 let; rabimo zdaj kratkoročne rešitve, rabimo tako imenovane quick fixe. In to so lahko samo sončne in vetrne elektrarne z ustreznimi hranilniki, ki jih lahko zgradimo v enem ali dveh letih in to so lahko samo rešitve pametnih, naprednih tehnologij in energetske učinkovitosti, ki jih lahko vgradimo v naše poslovne procese. Ko se svet z investicijami v zeleni prehod odvija s svetlobno hitrostjo, ko nas pri tem prehitevajo že države v razvoju, se tukaj pri nas še vedno prevečkrat sliši razmišljanje, da nam stopicanje na mestu, da naj bi nam stopicanje na mestu pomagalo ohranjati konkurenčno prednost. Ampak ali je to res? Danes ni več vprašanje zeleni prehod ali ne, danes je vprašanje, kdo bo prej na cilju - tisti bo vzpostavil tehnološko nadvlado, tisti bo vzpostavil konkurenčno prednost in tisti bo vzpostavil gospodarsko rast. In ko se danes sprašujemo, zakaj imajo na Iberskem polotoku ali v skandinavskih državah nižjo ceno elektrike kot mi v tej regiji, je odgovor seveda jasen: zato ker so pravočasno investirali. Zato so tudi krizo prišli relativno neprizadeti, sklenjene imajo namreč dolgoročne pogodbe o zakupu iz OVE po ceni, ki je krepko pod zdajšnjo tržno ceno, kaj šele pod krizno ceno.

In tukaj seveda pridemo do podatkov. Trditev, da ima Slovenija najvišjo ceno električne energije v Evropi, ni mogoče drugače označiti kot za čisto laž. Pa da se osredotočim samo na industrijski odjem in samo na leto 2023. V industrijskem odjemu se spremlja šest skupin odjemalcev, od najmanjšega poslovnika, ki je na ravni obrtnika, do največjega, ki je na nivoju Taluma. Eurostat podatki kažejo, da je bil celotni industrijski odjem v prvi polovici leta 2023, za kar obstajajo zadnji verificirani podatki, blizu ampak še vedno pod povprečjem EU. Ampak bolj zgovorni so podatki, da so imele kar vse sosednje države vključno z Madžarsko, poudarjam, vse sosednje države in tudi Nemčija, maloprodajne cene za celotni industrijski odjem krepko nad slovenskim. Madžarska ima kar za 44 % višjo ceno za industrijski odjem. Če pogledamo podskupine, vidimo, da so slovenske maloprodajne cene za tri podskupine industrijskega odjema krepko pod povprečjem EU, tri podskupine industrijskega odjema z večjo porabo pa praktično izenačene s povprečjem EU oziroma tik nad povprečjem EU. Ob tem je spet zelo zgovorno dejstvo, da so vse sosednje države in Nemčija v vseh podskupinah primerjalno gledano krepko nad slovenskimi cenami, razlike gredo celo do 55 % nad slovensko ceno v nekaterih podskupinah, s tem da se nemške cene gibljejo do 10 % nad slovenskimi. Ponovno poudarjam, govorimo o končnih maloprodajnih cenah električne energije za industrijski odjem. Govoriti torej, da je slovenska industrija nekonkurenčna zaradi najvišjih cen v Evropi, je nesprejemljivo. Če najnižje cene v regiji povzročajo nekonkurenčnost, se bo treba zazreti globoko v strukturo naše industrije in poiskati razloge ter pot naprej, upoštevajoč še vse ostale odpustke, ki jih ima industrija v energetskem smislu v Sloveniji, torej praktično najnižja omrežnina v Evropi, odpustki pri plačevanju prispevkov in tako naprej, pa verjamem, da to sploh ni vse, omenila sem samo energetske. To enostavno kaže na to, da konkurenčnost naše industrije ne more in ne sme sloneti na ceni energije, ker si tega zaradi razvojnega zaostanka iz preteklosti enostavno več ne moremo privoščiti. Tudi napeljevati, da bi lahko prodajali električno energijo le po lastni stroškovni ceni, je najmanj neodgovorno ravnanje. Elektrika je tržni produkt in mi smo del enotnega evropskega trga in živimo v tržni ekonomiji, ne v socializmu. Zakaj pa potem trgovce ne prisilimo, da kruh prodajajo po stroškovni ceni, zakaj pa telekomunikacijske operaterje ne prisilimo, da storitve na mobilnih telefonih in kabelski televiziji ne prodajajo po lastni stroškovni ceni? Bo skozi cenejše telekomunikacijske storitve celotno gospodarstvo bolj konkurenčno? Zakaj cest ne gradimo po stroškovni ceni? Bo manjši pritisk na proračun? Da bi kaj takega lahko dosegli, je najbrž treba začeti s spremembo Zakona o gospodarskih družbah in slovenski energetski proizvodnji dovoliti neposredni odstop od načel tržne ekonomije, na to pa lahko kar sprožimo izstop iz enotnega evropskega trga, ker ne vem, če bi v EU zlahka gledali takšen ekstremno socialistični pristop, ki sodi v neke druge čase, ampak ta vlada ni tako populistična in se ne poslužuje takih plehkih pristopov. Pa da zaključim optimistično s pogledom naprej. Ministrstvo ima celo vrsto spodbud, s katerimi pomagamo med drugim tudi industriji, da lahko investira v lastno samooskrbo in v bolj učinkovite energetske rešitve v lastni dejavnosti. Če omenim na primer samo uredbo o posrednih stroških, s katerimi smo samo industriji neposredno zagotovili 80 milijonov evrov, nekaj, kar prejšnja vlada ni znala urediti, kaj šele vse drugo. Seznam je res dolg. S temi ukrepi, ki so tukaj in zdaj dosegljivi za vso industrijo, lahko marsikatero podjetje investira v lastno prihodnost, da bo bistveno manj ranljivo na šoke na energetskih trgih, hkrati pa si s tem povečuje tudi dolgoročno konkurenčnost na globalnih gospodarskih trgih. Razpisov je samo na našem ministrstvu cela paleta, dodatno so na voljo še drugi razpisi na Centru za podpore. preko energetskih pregledov si lahko industrija priskrbi tudi konkretne predloge, kje se splača začeti in kje ne.

Spoštovani poslanci, predlagan sklep po mnenju našega ministrstva ni primeren za vašo podporo. Hvala.

Hvala lepa. Zdaj pa dajem besedo predstavniku Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport, Matevžu Frangežu, državnemu sekretarju. Izvolite besedo.

Hvala lepa. Zdaj pa dajem besedo predstavniku Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport, Matevžu Frangežu, državnemu sekretarju. Izvolite besedo.