Spoštovane kolegice in kolegi, začenjam 28. nujno sejo Odbora za gospodarstvo in vse prisotne prav lepo pozdravljam.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednje članice in člani. Kot nadomestni sodelujejo: magister Janez Žakelj nadomešča poslanca Jožefa Horvata, gospod Bojan Podkrajšek nadomešča gospo poslanko Suzano Lep Šimenko, gospod Predrag Baković nadomešča poslanca Soniboja Knežaka.

In sedaj predajam besedo predsednici Odbora za infrastrukturo, okolje in prostor magistrici Nataši Avšič Bogovič, ki bo v nadaljevanju tudi vodila skupno sejo odborov. Hvala lepa. Izvolite.

Spoštovane kolegice in kolegi, začenjam 47. nujno sejo odbora za infrastrukturo, okolje in prostor ter vas vse lepo pozdravljam.

Na seji kot nadomestni člani odbora s pooblastili sodelujejo: Rado Gladek, ki nadomešča poslanca Jožefa Jelena in pa poslanec Tine Novak, ki nadomešča poslanca magistra Miroslava Gregoriča.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje odborov.

In sicer, s sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red skupne seje: 1. edina točka - Industrija se je znašla pred izzivom, kako z dražjimi energenti in kljub pomanjkanju zaposlenih narediti več. Ker do pričetka seje odborov nisva prejeli predlogov za spremembo dnevnega reda, je ta določen kot je bil posredovan s sklicem.

Prehajamo torej na obravnavo 1. TOČKE DNEVNEGA REDA, in sicer Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke je 22. 3. 2024 na Odbor za infrastrukturo, okolje in prostor ter Odbor za gospodarstvo ponovno naslovila zahtevo za sklic nujne seje dveh odborov z navedeno točko dnevnega reda.

Kot gradivo k tej točki ste prejeli zahtevo Poslanske skupine SDS za sklic nujne seje odborov s predlogom sklepa z dne 22. 3. 2024. Na sejo so vabljeni predlagatelj Poslanske skupine SDS v imenu predlagatelja Franc Rosec, Matjaž Han, minister za gospodarstvo, turizem in šport; Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport, magister Bojan Kumer, minister za okolje, podnebje in energijo, Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo; profesor doktor Matej Lahovnik, Ekonomska fakulteta; profesor doktor Rafael Mihalič, Fakulteta za elektrotehniko; magister Aleksander Mervar, direktor ELES d.o.o. in magister Sebastian Rodui, Energetska zbornica Slovenije, predsednik sekcije za vprašanja dobaviteljev električne energije. Dodatno je bila vabljena tudi Agencija za energijo, in sicer magister Duška Godina, direktorica prehajamo na obravnavo navedene zadeve.

Besedo dajem najprej predstavniku predlagatelja, če želi podati dopolnilno obrazložitev k zahtevi, in sicer dajem besedo Poslanski skupini SDS in Francu Roscu. Izvolite.

Hvala za besedo, predsedujoča. Lep pozdrav vsem prisotnim!

Mislim, da tema je takšna, ki je zanimiva za vse nas, ki smo bili kdajkoli v gospodarstvu, kot tudi za vse naše državljane in državljanke. Bi pa malo na kratko strnil, glede na to, da so se neki podatki pridobili oziroma so prišli po tem, ko je bil že vložen sklic seje, pa bom malo se na te podatke malo osredotočil. Osredotočil se bom predvsem na dva podatka, ki mislim, da sta lahko skrb vzbujajoča tako za vse nas kot za gospodarstvo in mislim, da se vsi skupaj nahajamo pred nekimi izzivi in skrbmi, tako da bo potrebno predvsem pač to, vladajoča koalicija malo strniti vrste, malo malo začeti, malo delati, pa delati za tisto kar je bilo obljubljeno ob zaprisegi Vlade, da boste delali za dobro ljudi.

Prvi, tisti, bi rekel, vzbujajoč podatek je bil obseg industrijske proizvodnje. Prvi izračun je nakazoval, da bo pač mesečna rast, se pravi tudi za mesec januar, da bo nekje 10,7 % letna rast pa 12,2 %, potem pa je prišel popravljen izračun. Ki pa zdaj sedaj predvideva mesečno rast 7 %, letno rast pa minus 3,4 %. To saj vemo, da ne gre za nek, bi rekel zgolj nek računovodski popravek, da je pač bilo neke napake, bilo nekaj številk, ampak tu zadaj je dosti večja materija pa dosti večji problem kot si mogoče kateri navaden državljan predstavlja, pa mogoče še tisto, bi rekel, navaden kmet ve, da če ti prej načrtuješ obseg industrijske proizvodnje nekaj visoko, pridejo pa neki padci, da morajo biti problemi, da so to problemi pri nas ali so to tudi problemi drugod, to še mogoče malo prej v razpravi, ampak toliko zaenkrat o tem.

Drug podatek, vrednost kazalnika gospodarske klime, če smo bili nekje v januarju, je bil, -3,1 pa je bil v februarju zaznati, bi rekel, zelo majhen padec 0,1 odstotno točko, se je ta kazalnik gospodarske klime v mesecu marcu poslabšal za 1 odstotno točko, se pravi, da bomo kazalnik gospodarske klime minus 4,3 odstotne točke. In če pogledamo samo te, bi rekel, kazalnike zaupanja za mesec marec, ki je zdaj na razpolago, vidimo, da edino gradbeništvo tam je nekaj pozitivnega, ampak še to predvsem zaradi tega, ker pa vemo, da je država pred nekimi intenzivnimi cikli investiranj gradenj v železniško infrastrukturo, cestno, mislim pa da imamo vsi problem. Mislim, saj to je bila pač že prejšnjič ena seja na to temo, da so ti naši projekti, kakršnikoli so, so finančno zelo, zelo visoki, in če bo gospodarska rast padala, če bo gospodarstvo v krizi, potem tudi na dolgi rok gradbeništvo oziroma kako se bodo ti vsi projekti financirali, finančno bo to veliko vprašanje in upamo, da ne bo tudi kazalnik zaupanja v gradbeništvo, šel navzdol, ampak upajmo, upati ne gre, so rekli. Saj pravim, tu so dejansko zelo veliki izzivi in mislim, da bi bilo tu potrebno namesto, da se je Vlada ukvarjala z enim štempljanjem, ukvarjati s čim drugim. Vemo, da naše gospodarstvo je pred izzivom, da so energenti, cene so šle, vemo, da so šle proti nebesom, da je sicer malo pade, ampak da je to. Srečujemo se pa tudi z izzivom pomanjkanja delovne sile, da je z neko integracijo ljudi, to ne bo šlo kar čez noč, tudi če moraš ljudi integrirati, jih je pač ne gre iz danes na jutri, ampak to je proces. Če prihaja pa iz nekih drugih okolij, ki imajo druge navade, je pa ta proces integracije še celo daljši gospodarstvo pa vemo, da tu čaka, da se nekdo navadi 3, 4 leta na neko razmišljanje, to je malo težko oziroma gospodarstvo tega časa nima. Če se še malo dotaknem, bi rekel, električne energije, pa bo to predvsem poudarek na podjetjih. Bilo je zaslediti v medijih, predvsem tisti, ki prihajamo iz vzhodnega dela Trojan, da štajerska gospodarska zbornica izraža malo skepso oziroma skrbi glede same energetike, cen električne energije, posebej pa izpostavljajo to še skrb bi rekel glede omrežnine. To mislim, da imajo veliko skrb in ne glede imajo kar prav, ko poudarjajo, da je nesprejemljivo, da se zaradi vsega navedenega znižuje konkurenčna prednost podjetij in se povečuje nepredvidljivost poslovnega okolja. Takšna situacija zahteva celovito obravnavo in hitre vladne ukrepe, ki bodo omogočili konkurenčno poslovanje podjetij v predvidljivem poslovnem okolju. To so zapisali v izjavi, bi rekel, štajerska gospodarska zbornica. Spomnimo se tudi izjave gospodarstvenikov, da bolje, da ta Vlada nič ne dela, ker če nič ne dela, potem tudi ne bo nič kaj narobe naredila. Ampak vseeno mislim, da danes smo tu, da predstavniki ministrstev povedo kakšne imajo poglede, kakšne imajo rešitve, da in državljani in državljanke kot tudi gospodarstvo ve v katero smer Vlada oziroma ministrstva razmišljajo.

Bilo je tudi zelo zanimiv, včeraj je bil en članek v enem časopisu, ne bom delal reklame za časopisom, ampak to kako se v industriji pripravlja nov sistem omrežnin, potem pa našteva vse te zadeve in potem kaj se bo, imajo pač, bi rekel, neke, bi rekel, neke povzetke, neke oporne točke. In vidiš tam, da imajo problem dragi bloki ob delavnikih. Se pravi, kako naj se gospodarstvo, ki se bo soočalo, ker vemo, da bodo ti bloki, ki bodo, bo najdražja energija, bo zjutraj to ena obračunska moč, ena omrežnina, ampak ti lahko proizvodnjo avtomatiziraš, nisi potem toliko odvisen od, bi rekel, tega bloka, lahko delaš tudi mogoče v tistem bloku, ko je energija oziroma električna energija cenejša, ampak nekdo, ki ima oziroma nima toliko avtomatizirano proizvodnjo oziroma nekdo, ki ima kontinuirano proizvodnjo, si ne more privoščiti nekih pavz, da bo zdaj te, ko bo ta blok, ki je najdražji te stroje zaustavil pa delal potem, ko je blok najcenejši, pa spet zaustavil, ker tudi vemo, da vsi ti zagoni pa zaustavitve, bi rekel naprave pa postrojen ne vplivajo dobro na naprave, ampak samo slabo. Potem, se pravi, gospodarstvo se zaveda, da bo treba nekje vlagati v avtomatizacijo in vodenje proizvodnje. Ukvarja se z identificiranjem naprav, ki poučujejo računsko moč. Ampak, ko pa pogledaš takole, posamezna podjetja, njihove izjave Aquafil pravi: "Omrežnine bodo višje za 600 tisoč evrov" in potem pravi: "Omrežnina bo dražja za 67 %." Vsi pravijo, da bodo stroški višji od 2,7 do 3,6-krat. Zanimivo pa je Iskra. Iskra pa pravi: nimamo izračuna, preveč neznank. Bi vam to malo citiral kaj je povedal Klemen Šešok, direktor operacij v Iskri: "V Iskri izračuna novih omrežnin nimamo. Toliko neznank je, da ga ne znamo narediti." Zdaj, če ga ti gospodje v Istri, ki pa vemo, da imajo resurse in sredstva, da to izračunajo, še oni ne znajo tega izračunali bomo mi navadi smrtniki oziroma neki manjši podjetniki se s tem udarom soočili. Mislim, da bo to potrebno, glede teh omrežnin, glede na to, da še energetski zakon ni bil sprejet, pa da bo še razprava o tem opravljena, da bo treba poslušati pripombe gospodarstva oziroma njihove probleme, ki jih vidimo in je treba tudi te probleme ne samo nasloviti ampak jih je potrebno tudi rešiti.

Zdaj v zadnjem času je bilo tudi moč opaziti zaskrbljenost glede gospodarske rasti v Nemčiji. Vemo, da gospodarska rast v Nemčiji pa mislim več ni spodbudna, da imajo probleme. Zdaj sicer Vlada se sklicuje na inflacijo, pa da so cene električne energije oziroma energentov poskočile v nebo. Istočasno se pa sklicuje, da prihaja premalo povpraševanja s strani Kitajske. Ampak mislim, da je en dogodek zadnjič, mogoče malo pred dramo te Nemce, ki so bili zavarovani v ta zeleni prehod, pa da bodo oni pač zmagovalci tega prehoda. Zgodilo se jim je namreč, da je v eno od njihovih pristanišč prišla ena od osmih ladij z nekaj tisoč električnimi avtomobili. In zdaj, ko je prišla ta zadeva v samo srce Nemčije. Ko so videli, da imajo ta, bi rekel, ta avtomobilski električni park Kitajske na svojem pragu, so rekli, to dejansko pomeni, dejansko pač je bilo celo naziv, da pomeni to vojno. Se pravi to vojno za trg na evropskem tržišču. Glede na to, da Nemčija ocenjuje, da bo letošnje probleme rešila z neko lastno potrošnjo, pomeni, da so se pač nekje opirali na dejstvo, da bodo ljudje tudi mogoče kaj več kupovali njihovih avtomobilov. Ampak če pride 8 teh velikih ladij, pa vsaka ima pa nekaj tisoč avtomobilov gor, pomeni tudi motenj v samem njihovem sistemu. In mislim, da imajo velike probleme. Je pa res, da če imajo oni probleme, nas ne more pač reči, oh, saj hvala bogu naj imajo oni probleme, ampak če imajo oni probleme, jih imamo potem tudi mi, ker vendarle je naše gospodarstvo v veliki meri vezano na izvoz, predvsem tudi na nemški trg. In vemo, če Nemčija ima probleme, potem imamo mi še dosti večje probleme. In mislim, da so izzivi, ki jih bo potrebno ne samo nasloviti, ampak treba se jih bo lotiti. Mislim, da znanja v Sloveniji je zadosti, ampak potrebno je zadeve primerno, bi rekel, tako kot sem rekel, se jih spoprijeti s težavami in jih tudi rešiti in pa potrebno je predvsem prisluhniti ljudem, ki opozarjajo kaj je narobe, pač boste pač snovalci teh zakonov, ki jih imate, morali malo kakšen knedel pojesti, pa tudi kakšno kritiko sprejeti, če ste kar napisali, pa ne drži? Ker pač tisti, ko dejansko uporabnik zakona čuti, ali je zakon v redu ali pa zakon slab. In zdaj sploh ta energetski zakon, ki se mu tako hudičevo mudi, mislim, da nikoli ni potrebno tako hiteti, da bi naredili nekaj slabega, kar bo imelo, bi rekel, negativne posledice na gospodarstvo. Vemo pa, da če bo naše gospodarstvo šlo s stagnacijo dol, potem tudi ne bo vseh teh projektov, ne bo sociale in bo samo še ena revščina vse skupaj. Hvala.

Hvala lepa. Besedo dajem predstavniku Ministrstva za okolje, podnebje in energijo, državni sekretarki magistri Tini Sršen. Izvoli.

Najlepša hvala. Sem upala, da bo kolega z gospodarskega ministrstva prej, ampak bom pokrila energetski vidik.

Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, glede na obrazložitev k sklicu nujne seje, ki naj bi obravnavala izzive konkurenčnosti domače industrije po neprimerljivi svetovni energetski krizi, ki se nam je zgodila, kaj podobnega na našem kontinentu nismo videli že več kot 50 let, je potrebno odgovoriti na nekatere pavšalne in napačne trditve sklicatelja in povedati predvsem naslednje, in tukaj poudarjam, da se osredotočam na pristojnosti Ministrstva za okolje, podnebje in energijo.

Prvič, Slovenija kot gospodarski in energetski malček ne more vplivati na razmere na svetovnih energetskih trgih. Lahko le uspešno obvladuje tveganja, ki se prelivajo v naš prostor in v naš čas, kar je ta Vlada tudi uspešno naredila.

Drugič, Slovenija se je glede na primerjave z določenimi državami v EU kar se tiče oskrbe z energijo na začetku krize znašla v resnem razvojnem zaostanku desetletja zaradi napačnih investicijskih, nekaterih napačnih investicijskih odločitev, tako v javnem, kot zasebnem sektorju. Tudi to je vlada na začetku svojega mandata ekspresno hitro obravnavala in začela uspešno reševati. Ampak seveda, treba bo še veliko narediti.

Tretje, v Sloveniji maloprodajna kritična cena električne energije za poslovni odjem ni nekonkurenčna, niti ni višja od povprečja EU in to jasno kažejo edini merodajni uradni podatki Eurostata, kar bom v nadaljevanju tudi podrobneje predstavila. K temu je seveda pripomogla izdatna podpora Vlade skozi ukrepe, ki jih je sprejemala posebej targetirano za gospodarstvo. Slovenija se je poleti 2022 znašla, podobno kot druge Evropske države, v izjemno negotovih razmerah, ki jim zadnja desetletja še nismo bili priča. V to nesigurno obdobje je vstopila popolnoma nepripravljena, zato je minister Kumer takoj ob prevzemu mandata in na podlagi napotila Vlade ustanovil krizne skupine za upravljanje tveganj primarno pri oskrbi z energenti, v prvi vrsti seveda s ciljem, da se slovenskim državljanom in slovenskemu gospodarstvu kljub vojnim razmeram v neposredni bližini zagotovi vsaka kilovatna ura elektrike in plina, ki jo potrebujemo za normalno delovanje. Kljub dejstvu, da smo bili zaradi spleta nesrečnih okoliščin jeseni 2022 še toliko bolj izpostavljeni, toliko bolj na udaru, saj smo saj sta za dlje časa šli iz obratovanja obe večji proizvodni enoti, ki jih imamo, zaradi ekstremne suše pa nismo imeli niti dovolj hidroenergije, je Slovenija celotno zimo prebrodila brez redukcij, brez omejevanja, brez kaskade negativnih posledic, ki bi sledile ven iz tega, če bi se to zgodilo. In naj spomnim, da to številnim drugim državam Evropske unije ni uspelo. Brez da se spuščam v dolgotrajno naštevanje ukrepov, ki smo jih sprejeli ob spopadanju s to neprecedenčno krizo - čeprav seveda lahko tudi to storim - pa je morda že čas, da to prepoznamo in se premaknemo naprej.

Kar me pripelje do moje druge točke. Slovenija v preteklih 15 letih praktično ni vlagala v nove proizvodne enote, sploh pa ne takšne, ki bi izrabljale zastonj domači vir obnovljivega izvora, ki ga je na voljo na pretek, kamorkoli se obrnemo. Zgradili smo le TEŠ 6, za katerega se je pred desetimi leti trdilo, da ga neobhodno potrebujemo, ker bo prinesel domačo, zanesljivo oskrbo z električno energijo, danes pa nihče noče kupiti kilovatne ure po stroškovni ceni iz te termoelektrarne. Tudi če vzamemo stroške emisijskih kuponov, je lastna cena TEŠ še vedno bistveno nad tržno, za katero predlagatelj-sklicatelj trdi, da je previsoka za našo industrijo; zaradi nezmožnosti izkopa lignita tudi ne more obratovati na polni moči, kar še dodatno povečuje tveganje. Res je, da smo dokončali spodnjesavsko verigo hidroelektrarn, a te so za brezskrbnost in za trende, ki se že več kot desetletje jasno izkristalizirajo, bistveno premalo. Kot je to veljalo za mnoge druge države, Slovenija tudi ni videla poskusov omejevanja rabe zemeljskega plina oziroma poskusov opuščanja zemeljskega plina, posebej ne v industriji, pa smo od uvoza le tega sto procentno uvozno odvisni in tako tudi izpostavljeni svetovnim geopolitičnim razmeram. Vse to smo s paleto ukrepov, tako, tako zakonodajnih kot tudi spodbujevalnih v tej Vladi že prvo leto mandata poskušali nasloviti in tudi nadaljujemo to pot. Slovenija je izjemno izpostavljena in naj poudarim, da je to bila že, ko je ta Vlada prevzela mandat manj kot dve leti nazaj, saj ne izrablja dovolj čistih in poceni domačih obnovljivih virov energije, ki bi vsaj delno, delno, v določenih primerih pa celo večinoma v kombinaciji s pametnimi rešitvami - že danes že marsikaj se da - zmanjšali tveganja, ki jih prinaša uvozna odvisnost in pomanjkanje cenovno dostopne domače proizvodnje. Pa to niso jedrske elektrarne, čeprav seveda tudi to rabimo, ampak te bomo, če bomo tako hitri kot Američani, Francozi in Britanci, gradili 20 let; rabimo zdaj kratkoročne rešitve, rabimo tako imenovane quick fixe. In to so lahko samo sončne in vetrne elektrarne z ustreznimi hranilniki, ki jih lahko zgradimo v enem ali dveh letih in to so lahko samo rešitve pametnih, naprednih tehnologij in energetske učinkovitosti, ki jih lahko vgradimo v naše poslovne procese. Ko se svet z investicijami v zeleni prehod odvija s svetlobno hitrostjo, ko nas pri tem prehitevajo že države v razvoju, se tukaj pri nas še vedno prevečkrat sliši razmišljanje, da nam stopicanje na mestu, da naj bi nam stopicanje na mestu pomagalo ohranjati konkurenčno prednost. Ampak ali je to res? Danes ni več vprašanje zeleni prehod ali ne, danes je vprašanje, kdo bo prej na cilju - tisti bo vzpostavil tehnološko nadvlado, tisti bo vzpostavil konkurenčno prednost in tisti bo vzpostavil gospodarsko rast. In ko se danes sprašujemo, zakaj imajo na Iberskem polotoku ali v skandinavskih državah nižjo ceno elektrike kot mi v tej regiji, je odgovor seveda jasen: zato ker so pravočasno investirali. Zato so tudi krizo prišli relativno neprizadeti, sklenjene imajo namreč dolgoročne pogodbe o zakupu iz OVE po ceni, ki je krepko pod zdajšnjo tržno ceno, kaj šele pod krizno ceno.

In tukaj seveda pridemo do podatkov. Trditev, da ima Slovenija najvišjo ceno električne energije v Evropi, ni mogoče drugače označiti kot za čisto laž. Pa da se osredotočim samo na industrijski odjem in samo na leto 2023. V industrijskem odjemu se spremlja šest skupin odjemalcev, od najmanjšega poslovnika, ki je na ravni obrtnika, do največjega, ki je na nivoju Taluma. Eurostat podatki kažejo, da je bil celotni industrijski odjem v prvi polovici leta 2023, za kar obstajajo zadnji verificirani podatki, blizu ampak še vedno pod povprečjem EU. Ampak bolj zgovorni so podatki, da so imele kar vse sosednje države vključno z Madžarsko, poudarjam, vse sosednje države in tudi Nemčija, maloprodajne cene za celotni industrijski odjem krepko nad slovenskim. Madžarska ima kar za 44 % višjo ceno za industrijski odjem. Če pogledamo podskupine, vidimo, da so slovenske maloprodajne cene za tri podskupine industrijskega odjema krepko pod povprečjem EU, tri podskupine industrijskega odjema z večjo porabo pa praktično izenačene s povprečjem EU oziroma tik nad povprečjem EU. Ob tem je spet zelo zgovorno dejstvo, da so vse sosednje države in Nemčija v vseh podskupinah primerjalno gledano krepko nad slovenskimi cenami, razlike gredo celo do 55 % nad slovensko ceno v nekaterih podskupinah, s tem da se nemške cene gibljejo do 10 % nad slovenskimi. Ponovno poudarjam, govorimo o končnih maloprodajnih cenah električne energije za industrijski odjem. Govoriti torej, da je slovenska industrija nekonkurenčna zaradi najvišjih cen v Evropi, je nesprejemljivo. Če najnižje cene v regiji povzročajo nekonkurenčnost, se bo treba zazreti globoko v strukturo naše industrije in poiskati razloge ter pot naprej, upoštevajoč še vse ostale odpustke, ki jih ima industrija v energetskem smislu v Sloveniji, torej praktično najnižja omrežnina v Evropi, odpustki pri plačevanju prispevkov in tako naprej, pa verjamem, da to sploh ni vse, omenila sem samo energetske. To enostavno kaže na to, da konkurenčnost naše industrije ne more in ne sme sloneti na ceni energije, ker si tega zaradi razvojnega zaostanka iz preteklosti enostavno več ne moremo privoščiti. Tudi napeljevati, da bi lahko prodajali električno energijo le po lastni stroškovni ceni, je najmanj neodgovorno ravnanje. Elektrika je tržni produkt in mi smo del enotnega evropskega trga in živimo v tržni ekonomiji, ne v socializmu. Zakaj pa potem trgovce ne prisilimo, da kruh prodajajo po stroškovni ceni, zakaj pa telekomunikacijske operaterje ne prisilimo, da storitve na mobilnih telefonih in kabelski televiziji ne prodajajo po lastni stroškovni ceni? Bo skozi cenejše telekomunikacijske storitve celotno gospodarstvo bolj konkurenčno? Zakaj cest ne gradimo po stroškovni ceni? Bo manjši pritisk na proračun? Da bi kaj takega lahko dosegli, je najbrž treba začeti s spremembo Zakona o gospodarskih družbah in slovenski energetski proizvodnji dovoliti neposredni odstop od načel tržne ekonomije, na to pa lahko kar sprožimo izstop iz enotnega evropskega trga, ker ne vem, če bi v EU zlahka gledali takšen ekstremno socialistični pristop, ki sodi v neke druge čase, ampak ta vlada ni tako populistična in se ne poslužuje takih plehkih pristopov. Pa da zaključim optimistično s pogledom naprej. Ministrstvo ima celo vrsto spodbud, s katerimi pomagamo med drugim tudi industriji, da lahko investira v lastno samooskrbo in v bolj učinkovite energetske rešitve v lastni dejavnosti. Če omenim na primer samo uredbo o posrednih stroških, s katerimi smo samo industriji neposredno zagotovili 80 milijonov evrov, nekaj, kar prejšnja vlada ni znala urediti, kaj šele vse drugo. Seznam je res dolg. S temi ukrepi, ki so tukaj in zdaj dosegljivi za vso industrijo, lahko marsikatero podjetje investira v lastno prihodnost, da bo bistveno manj ranljivo na šoke na energetskih trgih, hkrati pa si s tem povečuje tudi dolgoročno konkurenčnost na globalnih gospodarskih trgih. Razpisov je samo na našem ministrstvu cela paleta, dodatno so na voljo še drugi razpisi na Centru za podpore. preko energetskih pregledov si lahko industrija priskrbi tudi konkretne predloge, kje se splača začeti in kje ne.

Spoštovani poslanci, predlagan sklep po mnenju našega ministrstva ni primeren za vašo podporo. Hvala.

Hvala lepa. Zdaj pa dajem besedo predstavniku Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport, Matevžu Frangežu, državnemu sekretarju. Izvolite besedo.

Spoštovana predsednica Odbora za infrastrukturo, spoštovana predsednica Odbora za gospodarstvo, spoštovana kolegica Tina Srše, spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani predlagatelji seje!

Zdaj, najprej naj ocenim, da ne glede na to, da mogoče izhodišča in poudarki niso povsem enaki, osebno vendarle ocenjujem, da je tovrstna razprava v tem Državnem zboru dobrodošla, tudi zato, ker se nahajamo sredi velikanskih sprememb v našem gospodarskem okolju, manjši del teh sprememb je pogojen s spremembami znotraj Slovenije, bistveno večji in usodnejši pa iz našega širšega gospodarskega okolja in sveta, ki mu pripadamo, in v tem pogledu se mi zdi, da je zelo pomembno, da tudi Odbor za gospodarstvo Državnega zbora pozorno spremlja gospodarska gibanja, da skušamo s kreativno, tvorno, konstruktivno razpravo oblikovati potrebne ukrepe, ki jih naj Vlada uresničuje zato, da bomo okrepili konkurenčnost našega gospodarstva, njegov globalni razvojni domet in izkoristili priložnosti, ki jih ta čas velike gospodarske transformacije, verjetno največje v človeški zgodovini, prinaša. To mora biti namreč naša ambicija. Malo nam bo pomagalo, če bomo gradili na primerjalnih prednostih včerajšnjega dne. Mi se moramo kot skupnost in kot ekonomija usposobiti, da bomo znali pogledati izza kriz, ki jih trenutno živimo, na čas čez deset let in se usposobiti kako in na temelju katerih inputov bomo gradili prihodnjo konkurenčno prednost našega gospodarstva. Nesporno je namreč, da je do pojava energetske krize ključna konkurenčnost slovenskega gospodarstva bila poceni energija. Če pogledamo primerjalne podatke, kolegica Sršen jih je natančno pogledala in to praktično vidimo v vseh statističnih skupinah industrijskega odjema, je slovenska cena električne energije za industrijski odjem nižja od glavnine naših gospodarskih partneric znotraj Evrope, vključno z vsemi sosedami. Odstopata navzdol predvsem Španija in Portugalska, ki tudi v letu 2023 kažeta precej drugačne cenovne pogoje, a to je iz dveh razlogov. Prvi je intenzivna vlaganja v s soncem bogati deželi v preteklosti, na drugi strani pa šibki čezmejni prenosi iz Iberijskega polotoka v kontinentalno Evropo, zaradi česar smo v času energetske krize radi poudarjali, da sta otok, čeprav sta polotok.

Nadalje pa je vendarle potrebno ugotoviti, da je cenovni šok v Sloveniji pa vendarle večji. Zakaj? Zato, ker so bile cene električne energije v Nemčiji, denimo, pred energetsko krizo za dvakrat večje kot cene v Sloveniji. In če je Nemčija beležila takšno krivuljo rasti cen, smo Slovenci doživeli takšno, ne glede na to, da je končna cena v vseh statističnih skupinah industrijskega odjema Sloveniji še vedno nižja od te v Nemčiji. Pri čemer morate na podatke, ki jih prikazuje Eurostat, torej Evropski statistični urad, vendarle odšteti učinke intenzivne državne pomoči gospodarstvu v času energetske krize skozi dva sprejeta zakona, ki ste jih sprejeli v tem Državnem zboru. Prvi zakon za pomoč gospodarstvu v letu 2022 v skupnem finančnem učinku 61 milijonov evrov in precej intenzivnejši, ker se je tudi problem zaostril v letu 2023, ko se je izteklo veliko število večletnih pogodb o zakupu električne energije. Potem, ko smo konec leta 2022 v tem Državnem zboru sprejeli Zakon o pomoči gospodarstvu za omilitev posledic energetske krize in na podlagi katerega je bilo doslej črpano 250 milijonov evrov pomoči gospodarstvu, pri čemer del izplačil še poteka oziroma bo izveden potem, ko bo v letošnjem letu izveden tako imenovani korekcijski postopek. Spomnili se boste, da smo k pomoči gospodarstvu pristopili ciljno izbrano, in sicer skladno s tem, da vsakdo dobi toliko pomoči, kolikor je dejansko prizadet. Zato, da pa smo izplačilo pomoči maksimalno poenostavili, je bilo podjetjem v izhodišču potrebno postaviti samo vlogo za njihovo samooceno dviga cen, ki jih bodo doživeli v letu 2023. Podatki jasno kažejo, da je bilo izplačanih manj pomoči, kot smo prvotno predvidevali. Spomnili se boste, da smo 16. decembra 2022, ko je ta Državni zbor sprejemal Zakon o pomoči gospodarstvu za omilitev posledic energetske krize napovedovali za 650 milijonov evrov pomoči. Že pri ocenah se je ta znesek znižal, zdaj pri realizaciji samega ukrepa pa lahko ugotavljamo, da bo na koncu bistveno nižji. Zdaj, jaz razumem, da je več razlogov zakaj je realizacija te pomoči nižja. Prvi je gotovo ta, da so bile ocene škode oziroma prizadetosti podjetij je višje, kot je bila na koncu dejanska prizadetost. Drugi razlog so nekateri izključitveni pogoji, recimo prepoved izplačila dobička ali nagrad poslovodstvu, v kolikor prejemaš javni denar za to, da preživiš kot gospodarska družba. Nenazadnje tudi nekateri ugotovljeni, torej neizpolnjevanje pogojev s strani javne agencije Spirit, ki kot veste je v tem primeru bila izvajalska agencija in podobno. Zdaj mi bi že morali izvesti korekcijski postopek, imamo kar nekaj izzivov v zvezi s pridobivanjem podatkov. Tudi pri izvajanju nadzora smo ciljali za podjetja kar se da enostaven način, brez obsežnega poročanja. V primeru prvega zakona v letu 2022 se je izkazalo, da imamo tudi po 16 tisoč strani dokumentacije, ki jo je potrebno pregledati za posameznega upravičenca. Zato smo se za lansko leto odločili za drugačen pristop in skušali povezati podatke dobaviteljev, se pravi tistih, ki dejansko podjetjem prodajajo električno energijo, na drugi strani sistemskega operaterja, ki ima natančne podatke o tem koliko moči je bilo dostavljene posameznemu kupcu in končno tudi podatke javne agencije Spirit, ki je vedela kakšna je bila ocena podjetja in kakšna pomoč je bila temu podjetju akontirana. Iz vseh teh treh podatkov točno natančno ugotovimo delno koliko podjetij pomoči pripada posameznemu podjetju po jasni formuli, ki je definirana v zakonu. Ti korekcijski postopki niso izvedeni do konca, zaradi tega, ker imamo očitno težave pri pridobivanju podatkov javna agencija Spirit dela na vse pretege za to, da bo te podatke povezala od nekaterih bodisi dobaviteljev bodisi sistemskega operaterja, še žal teh podatkov nismo dobili. Na koncu bo potrebno za delček upravičencev gotovo podatke pridobivati tudi ročno. V vsakem primeru pa skušamo to narediti z najmanjšim možnim administrativnim bremenom za upravičence, torej gospodarske družbe. Iz tega naslova bo v kratkem pred vami, Vlada je to novelo zakona potrdila prejšnji teden, na vaših klopeh novela Zakona o pomoči gospodarstvu, s katerim predlagamo zamik roka za izvedbo korekcijskega postopka do 31. avgusta letos. Da bo javna agencija imela dovolj časa, da podatke do konca pridobi, podjetjem seveda izplača preostali del pomoči, v nekaterih primerih pa verjetno tudi zahteva vračanje preveč izplačane pomoči. Zdaj, zakaj smo vse to naredili? Zato, ker se zavedamo, da je Slovenija ena od najbolj industrializiranih držav v Evropski uniji. Ob tem imamo tudi nadpovprečno energetsko intenzivno industrijo. Razlog za to je, da smo pomemben dobavitelj cele vrste materialov, ki zahtevajo zahteven energetski proces taljenje, topljenje, gorenje, vse to zahteva bodisi električno energijo ali zemeljski plin. Takšna je struktura našega gospodarstva. Dejstvo pa je, da je bila ta struktura slovenskega gospodarstva omogočena zato, ker smo imeli zgodovinsko gledano ugodne okoliščine za to, da smo imeli precej, precej nižjo ceno energije kot v drugih državah in potrebno bo ugotoviti, da so časi po ceni energije neminovno končani. Na to danes ni opozorila samo državna sekretarka Tina Seršen, na to z vrsto javnih nastopov opozarja direktor Elesa, gospod Aleksander Mervar, ki je danes tukaj z nami. Torej, mi se bomo morali navaditi na to novo realnost in temu prilagoditi tudi svoj razvojni in poslovni model v tem pogledu mora biti ta velika gospodarska transformacija za slovensko gospodarstvo v prvi vrsti priložnost, da razmislimo, kaj razvijamo, kaj proizvajamo, za kolikšen in na kako učinkovit način, tako v energetskem, osnovnem kadrovskem, finančnem smislu to naredimo. / oglašanje iz dvorane/ Se opravičujem. Rad gledam ljudi, ki se z njimi pogovarjam. / oglašanje iz dvorane/ Predsednica, same dobre ideje. Hvala lepa. Torej spomnili se boste in zanimivo mi je seveda gledati mesečne podatke o gibanju industrijske proizvodnje. In zanimivo je, decembra smo imeli spet precejšen padec, januarja pa smo bili po rasti industrijske proizvodnje v predelovalni dejavnosti prvi v Evropi. Morda se boste spomnili slabo leto nazaj, aprila lani se je zgodilo zelo podobno strm padec naše industrijske proizvodnje, že meseca maja je bil podatek obratno, aprila je imela največji padec Slovenija, največjo rast Irska, maja lani obratno največji padec Irska, največjo rast Slovenija - pač na mesečnih podatkih ne moremo nujno gledati krvne slike našega gospodarstva, dejstvo pa je in tega ni mogoče tajiti, da je zaradi energetske krize slovensko gospodarstvo nedvomno bilo močno prizadeto in to se kaže predvsem v predelovalnih dejavnostih, med katerimi sta bila posebej izpostavljeni dve, torej kemijska in papirna industrija. Mi smo lani sprejeli nalogo, ki ste nam jo v tem odboru dali; zadolžili ste nas, da pripravimo akcijski načrt za povečanje konkurenčnosti, potem ko je tudi švicarski inštitut IMD ugotovil velik padec v konkurenčnosti Slovenije. Spomnil bi vas sicer, da smo takrat jasno razložili, na katerih podatkih ta raziskava temelji svoje ugotovitve, da so to pretežno anketni podatki, ki jih prispevajo menedžerji. Če hočemo torej po raziskavi švicarskega inštituta IMD boljši performans, bi bilo dobro, da se opremimo z malo več optimizma - malo več optimizma in malo manj jamranja - kljub temu, da nihče ne taji, da so razmere resne in da je tudi potrebno ukrepanje. Takrat ste nas torej zadolžili s trimesečnim rokom. Jaz priznam in se za to opravičujem, da smo si na ministrstvu vzeli precej več časa in ta akcijski načrt začeli pripravljati precej temeljito, analizirali najprej vse podatke, ki definirajo našo konkurenčnost tako po tej raziskavi kot po drugih, in skušali ugotoviti, okej, kaj je razlog, da smo na nekaterih področjih šibki. V tem pogledu smo bolj od analize skušali usmeriti pogled naprej in definirali ambicijo. Če smo bili do sedaj prepoznani kot zanesljiv in kompetenten dobavitelj v evropski industrijski verigi, moramo sedaj narediti premik naprej. In mimogrede, na celi vrsti področij nam to odlično uspeva premik od dobavitelja k inovativnemu in trajnostnemu razvojniku, k tistemu, ki bo zagotavljal nove rešitve in nove izdelke za ta zahteven, izzivov poln čas. In to nam na celi vrsti področij uspeva. Dal vam bom primer farmacije, kjer odločitev korporacije Sandoz za novo tovarno v Lendavi ni le odločitev za to, da bodo nekaj proizvajali v Sloveniji zato, ker ima poceni energijo, ne, to je strateška odločitev zato, ker v Sloveniji združujejo ne le svojo proizvodnjo pač pa svoj strateški razvoj, inoviranje novih zahtevnih farmacevtskih izdelkov. Tradicionalna prisotnost Slovenije v farmacevtski industriji, tako Leka kot Krke, danes Krka, Novartisa in Sandoza, ki ima vse tri močne razvojne oddelke v Sloveniji. Ni, torej je nedvomno produkt dolge tradicije Slovenije na tem področju, dobrega javnega regulatorja Javne agencije za zdravila in medicinske pripomočke, ki mu je mogoče zaupati in inovativnega start up ekosistema, ki že kaže, recimo Lebena Ventures je slovensko podjetje, ki je zbral za 100 milijonov evrov nameravanih vplačil v nova /nerazumljivo/ nova startup podjetja. Samo na primeru ene industrije vam kažem to, kar moramo strateško narediti na temelju tradicionalnih industrij, razmišljati o novih rešitvah, novih poslovnih modelih, novih prebojih. V tem pogledu smo ta strateški načrt za gospodarsko transformacijo, povečanje konkurenčnosti in produktivnosti utemeljili na treh stebrih: dekarbonizacijo in nadgradnjo obstoječih industrij zato, da pomagamo obstoječi industriji preživeti in se konkurenčneje prilagoditi novim okoliščinam v svetu. Tudi ta industrija zagotavlja izjemno konkurenčne izdelke in rešitve svetu. Prav pred kakšno uro sem bil na inovacijski konferenci misije Gremo, kjer so predstavljali delček prebojnih inovacij, ki jih slovenska industrija zagotavlja v evropske industrijske verige. Podjetje Male iz Šempetra pri Gorici prikazalo majhen elektromotor, ki je ključen za to, da Lamborghini doseže na koncu svoje prebojne pospeške. Isto podjetje je pokazalo novo generacijo trakcijskega(?) električnega motorja, ki bo poganjal največje tovornjake. Na drugi strani zanimivi, da ne rečem seks startupi, kot je Flax performans, ki kaže električni performans, motocikel na električni pogon, ki veliko zanimanja dobi tako v evropskem kot svetovnem strokovnem tisku. Tej industriji, torej obstoječim industrijam in za njihovo dekarbonizacijo namenjamo tudi ukrepe, ki jih razvijamo skupaj z Ministrstvom za okolje, podnebje in energijo iz paketa REPower-EU v vrednosti 42 milijonov evrov, ki bodo v kratkem, še do poletja na voljo za izboljšanje konkurenčnosti te industrije.

Drugi steber, novi produkti in nove industrije, kjer gledamo predvsem na dinamičen, perspektiven, slovenski startup ekosistem. V začetku letošnjega leta smo imeli dvodnevno delavnico v Velenju in s startup ekosistemom, samimi startupi, družbami tveganega kapitala, podpornimi inštitucijami na čelu s Slovenskim podjetniškim skladom in vrsto regionalnih inkubatorjev, osmislili 9 strateških pobud, ki jih bomo dali v to strategijo, od vitke delniške družbe, boljših pogojev za opcijsko nagrajevanje, boljših ukrepov za privabljanje globalnih talentov, tako imenovano startup vizo, boljših pogojev za vlaganje sredstev nas, bančnih varčevalcev v pokojninske sklade, v alternativne naložbe, posledično tudi v družbe tveganega kapitala in druge ukrepe.

In tretji, končno steber, naši napori zato, da v Slovenijo umestimo inovacijske operacije globalnih visokotehnoloških podjetij. Tudi na tem področju nam uspeva, tako z igralci, ki so že prisotni v Sloveniji, kot tistimi, ki šele prihajajo.

Kaj hočem torej povedati, in predsednici se opravičujem, ker sem pri tem daljši, nedvomno je, da živimo v turbulentnih časih in da bodo ti turbulentni časi gotovo prinašali tudi žrtve, tudi med našimi gospodarskimi subjekti. To kaže nenazadnje tudi nemška gospodarska klima, od katere smo doslej bili vedno usodno odvisni. Kljub temu pa mora prav čas velike transformacije predstavljati tudi za nas veliko priložnost. In manj kot branimo staro, tisto, kar je preživeto, se skušamo osredotočiti na tisto, kar je pred nami in priložnosti, ki nam jih odpira ta veliki čas sprememb. Hvala lepa.

Hvala tudi vam. Sedaj sprašujem, če želi še kdo od ostalih vabljenih besedo? Ja, izvolite besedo direktor Elesa.

Hvala za besedo. Lep pozdrav vsem skupaj. Sem razmišljal kako bi začel ta, bom rekel, moj ekspoze, pa bom rekel, pametne in pravilne odločitve bomo sprejemali samo ob najmanj dveh pogojih, da bomo en drugemu govorili resnične stvari in da ne bomo zelo majhnega vzorca nekih primerov skušali prikazovati kot, bom rekel, celoto. Pa bom nadaljeval mogoče s pozitivno, s pozitivnimi stvarmi, kar se tiče končnih odjemalcev, pa zelo slabo za vse naše nove investicije. Kaj mislim s tem? Imam tukaj podatke za recimo produkte na budimpeštanski Boruhudex 2025, 26, 27, iz 173 evrov lanskega januarja so trenutno cene recimo za leto 2027 70, za prihodnje leto 88 in potem vmes 78. Kaj te cene pomenijo? S takimi cenami, vem kar direktno povem, pa mi naj nekdo dokaže, da nimam prav, niti ene nove investicije ne moremo ekonomsko zagovarjati, niti ena od klasičnih. Seveda je pa dobrodošlo. Isto so recimo podatki kar se tiče Dashed borze, naše VSP v Ljubljani, cena januar, februar, marec letos, cena iz meseca v mesec se znižuje, recimo povprečna cena v letošnjem marcu je bila na tej borzi 67 evrov na megavatno uro, bili smo 14. najcenejši od 27 držav in, bom rekel, v marcu samo 06 procenta povprečno dnevno uvozno odvisni. Napovedujem pa, da bo problem cen, sicer za kupce ne, ampak za proizvajalce v obdobju maj, september, tako pri nas kot v Evropi, se nakazuje, da bo zaradi velikega prirastka inštaliranih moči predvsem elektrarna sončnih in vetrnih elektrarn lahko pričakujemo zelo nizke cene in tudi kdaj kako uro tudi negativna. To je kar se cen tiče.

Ampak tukaj tudi, recimo, ko se kdaj kaj vprašal, ko pišem kak članek, ko govorimo o ceni elektrike, moramo v isti sapi reči, ali govorimo o končni ceni ali govorimo o ceni elektrike. Mene zanima končna cena in tudi gospodarstvo, po moje, tisti, ki zdajle govorimo oziroma končna cena, ker od tiste cene na borzi nima nič, dokler ne vidi računa. Moja ocena je, da v prihodnje bo rasla končna cena, predvsem zaradi tega, ker bomo mogli v enem 15-letnem obdobju financirati zeleni preboj. Se pravi, borzne cene bodo relativno nizke, končne cene bodo pa visoke. Se razumemo?

Državna sekretarka je povedala prej dosti analitično, imava iste podatke, pa nisva eden od drugega prepisovala. Tri odjemne skupine v Sloveniji imajo recimo višje povprečne cene kot je povprečje Evropske unije, seveda gre za elektroenergetsko intenzivno industrijo, ampak teh je takole za to roko, se razumemo, to ni sedaj celo gospodarstvu. Za njih bo treba, tu se pa strinjam z Gospodarsko zbornico, najti neko rešitev. Jaz poznam aluminijsko industrijo v Evropi, ker je bil Eles lastnik Taluma do lanskega leta in Talomova konkurenca je dobivala znatne pomoči tudi preko tako imenovanih indirektnih emisij, konkretno pri nas je to podnebni sklad, ampak to je stvar države, da se bo to odločila. Zaradi njih pričakovati neke prodajne cene, bom rekel, na nivoju lastnih cen proizvajalcev je, bom rekel, bi bila velika narodna gospodarska škoda.

Zdaj pa še en zelo zanimiv podatek, ki ni bil nikoli objavljen, jaz sem ga pa, bom rekel, nastavil ko smo se v okviru krizne skupine, ki jo je vodil magister Kumer, ki je bila tudi državna sekretarka Seršenova, ko smo se matrali cela 2022, kaj v bistvu sploh v Vladi reči, kako, bom rekel, prebroditi, malo smo imeli tudi srečo, da ni bilo redukcije. Vzel sem 100 največjih odjemalcev na distribucijskem omrežju. Med temi ni največjih, se pravi Taluma, železarn. Potem sem šel očistiti in sem izločil vse tisto, kar je vezano na, bom rekel, državni sektor in Petrol, zaradi izjemnega skoka prihodkov sem ga tudi izločil, ker bi mi celo analizo pokvaril. Kaj sem dobil? So pa vsi porabniki v teh treh skupinah kolikor smo mi dražje kot, bom rekel, je podatki Eurostata. Zdaj bom pa povedal primer, prvo bom rekel za leto 2021, se pravi 2021, 2022, zdaj čakam podatke še za Eurostat 22023, bom lahko še tudi zraven dal. V letu 2021 je od teh 58 družb imeli šest družb negativen poslovni izid. V letu 2022 pa sedem nižje prihodke iz poslovanja, v letu 2022 so imeli samo štiri družbe in to vse iz avtomobilskega sektorja. Nižji čisti poslovni izid je imelo pa 21 družb. Za 1,65 % je bila nižja poraba elektrike in za 1,56 nižja priključna moč. Zdaj pa poslušajte, leta 2022 so imele te družbe s 13,23 % oziroma nominalno za 1,8 milijarde večje prihodke kot 2021 in za 26,46 % oziroma za 194 milijonov višji čisti poslovni izid. Razumete kaj govorim? In zdaj še eno stvar bom prej povedal, potem se lahko pa malo igramo. Imamo znane podatke za prvo poletje, bom rekel, za Slovenijo izračunamo razliko, seveda je za, bom rekel, za 13,53 % so bile cene v Sloveniji za te tri velike skupine višje kot leta 2022. Zelo enostavno, ker imam podatke o porabi, sem s to razliko množil in me prav zanima kaj bom ugotovil. Da je poraba rezultat takole, če to preračunam, bodo višji stroški za elektriko 54 milijonov, ampak čisti poslovni izid 2023 bo pa še vseeno za 19,1 % višji kot je bil 2021. Se razumemo? In da bomo vedeli še o kakšnih stroških govorimo, v letu 2022 so imele v povprečno oteženo 2,89 % prihodkov iz poslovanja, so predstavljali stroške porabljene električne energije. Zastopimo o čem govorim? Zato sem prej čisto v uvodu rekel, vem, veliki odjemalci imajo problem, so ga tudi imeli prej, se razumemo. Slovensko gospodarstvo je bilo pameten, ker je večina od njih v 2021, predvsem od HSE, pa od GEN, kupila elektriko po zelo nizkih cenah, med 55 in 60 evrov in glavnino bremena 2022 ali pa bom rekel izgubljenega dobička, ki ga ocenjujem preko pol milijarde je lociranih na HSE pa na GEN. Hvala.

Hvala tudi vam. Jaz, še gospa direktorica Agencije za energijo Duška Godina, izvolite. Ja, lep pozdrav in hvala za besedo.