Lepo pozdravljeni!

Pričenjam 12. redno sejo Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti.

Člane in članice komisije ter vabljene lepo pozdravljam!

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednji člani komisije: doktor Tatjana Greif in Andrej Hoivik. Na seji kot nadomestni člani komisije s pooblastili sodelujejo: magister Branko Grims nadomešča Alenko Helbl, Janez Cigler Kralj pa nadomešča Aleksandra Reberška.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje.

S sklicem ste prejeli naslednji dnevni red: vloga Simone Šeremet Kalanj - problematika izgubljenih oziroma ukradenih otrok. Ker k dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za razširitev oziroma za umik katere od predlaganih točk je določen dnevni red seje kot je bil predlagan s sklicem. Ob tem vas obveščam, da smo 4. 4. 2024 prejeli obvestili Poslanske skupine Svoboda ter Poslanske skupine Socialnih demokratov, v katerih napovedujete obstrukcijo svojih članov na 12. redni seji Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti.

Prehajamo na obravnavo 1. TOČKE DNEVNEGA REDA, TO JE NA VLOGO SIMONE ŠEREMET KALANJ - PROBLEMATIKA IZGUBLJENIH OZIROMA UKRADENIH OTROK.

Na sejo so vabljeni Simona Šeremet Kalanj kot vlagateljica, magister Boštjan Poklukar kot minister za notranje zadeve, magister Senad Jušić, generalni direktor Policijske uprave, Vrhovno državno tožilstvo Andreja Katič, minister za pravosodje, Luka Mesec, minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, doktor Valentina Prevolnik Rupel, ministrica za zdravje, Peter Svetina, varuh človekovih pravic, in magistrica Tatjana Bobnar, nekdanja ministrica za notranje zadeve. Dodatno smo povabili še Zdenko Purgmaister, mati izginulega otroka ter Radišo Pavlovića, predsednika društva Za istinu in pravdu in član vladne komisije Republike Srbije. Od vabljenih so se opravičili: magistrica Tatjana Bobnar, nekdanja ministrica za notranje zadeve zaradi službenih obveznosti v Uradu predsednice republike.

S sklicem ste prejeli gradivo, in sicer gradivo z dne 12. maja 2023, ki je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora s sklicem in korespondenco vlagateljice s komisijo, katero ste članice in člani prejeli preko sistema UDIS. Po sklicu seje ste prejeli še odgovor Ministrstva za notranje zadeve z dne 20. maja 2023, pisno poslansko vprašanje Jožeta Tanka v zvezi z ukradenimi novorojenčki z dne 28. novembra 2023, odgovor Vlade Republike Slovenije na poslansko vprašanje z dne 13. februarja 2024 in predloga dveh sklepov z dne 4. 4. 2024.

Pričenjam z obravnavo te točke in dovolite mi nekaj uvodnih besed o razlogih za sklic današnje seje. Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti je to temo prvič obravnavala na tretji nujni seji dne 18. maja 2023 na podlagi vloge, ki jo je vložila gospa Simona Šeremet Kalanj. Komisija se je v zvezi s problematiko domnevno ukradenih otrok za pojasnilo obrnila na več državnih organov ter prejela odgovore, ki so dodani kot gradivo k današnji seji. Kasneje se je vlagateljica na komisijo obrnila še nekajkrat. Korespondenco, v kateri je naprošala komisijo za ponovni sklic seje, kjer naj bi predstavili dodatne rezultate svojih aktivnosti, pa ste članice in člani prejeli preko sistema UDIS. Vlagateljica je na komisijo naslovila tudi dopis, v katerem je zaprosila za ustanovitev preiskovalne komisije Državnega zbora, ki bi se ukvarjala s problematiko domnevno ukradenih otrok.

Sedaj pa dajem besedo vlagateljici Simoni Šeremet Kalanj, da predstavi najnovejše podatke in ugotovitve, do katerih so prišli pri svojem delu.

Izvolite, imate besedo.

Hvala lepa za besedo.

Spoštovani predsednik komisije, spoštovani starši, spoštovana mama, spoštovani vsi prisotni, hvala, da ste se udeležili današnje seje za peticije!

Na nek način vse, kar vam bom danes povedala, so zapisale naše mame, očetje oziroma sorojenci. Današnja moja vloga je, da prenesem njihove besede med vas. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, gospe in gospodje! Danes čutim veliko odgovornost in čast, hkrati pa priložnost, da lahko pred vami spregovorimo o vprašanju, ki globoko zaznamuje življenje mnogih mater v naši državi. Decembra se je ustanovilo društvo Izgubljeni otroci Slovenije s sedežem v Novem mestu, z namenom podajati roko pomoči materam, ki so po mnogih letih še vedno zavite v negotovost glede usode svojih otrok, izgubljenih ob rojstvu. Izgubljeni otroci Slovenije se zavzeto posvečamo iskanju in preiskovanju otrok s katerimi za katere se je v Sloveniji izbrisala vsaka sled, pri čemer obstaja sum, da so bili kot dojenčki ukradeni iz porodnišnic. Primere beležimo od leta 1965 do 1991. Te matere zbrani dokumenti pa potrjujejo, da živijo v prepričanju, da bi ti otroci bili prisilno odvzeti in posvojeni v druge družine brez njihove privolitve ali soglasja. Želim, da se ta trenutek postavite v naše čevlje in premislite o strahu in žalosti, ki ga doživljamo vse svoje življenje brez naših otrok. Iz porodnišnic smo odhajali praznih rok, enkrat, dvakrat, celo trikrat. Danes smo tukaj zato, ker želimo, da razmislite o vprašanjih, ki nas mučijo vsak dan, nekatere že več kot 50 let. So ti otroci mrtvi? Če so mrtvi, kje so pokopani? In če so živi, kje živijo? V tem nagovoru želim opozoriti na številne nepravilnosti, ki smo jih v javnosti že večkrat izpostavili znotraj našega društva Izgubljeni otroci Slovenije, in hkrati izraziti upanje, da boste kot poslanci tega Državnega zbora in predstavniki ministrstev na tem področju, s katerim se ukvarjamo, naredili korenite spremembe. Pričakujem, da boste nam mamicam pomagali nemudoma, zdaj, danes, včeraj je bilo že prepozno, saj so njihove pravice kršene že dolga desetletja, vsak dan, vsak dan znova. Eno pismo ene mamice, če naredimo en presek enega leta nazaj. Društvo smo ustanovili v decembru prejšnjega leta s sedežem v Novem mestu. Po zadnji seji za peticije sem obiskala več ali manj vsa ministrstva, kjer so me hoteli, so bila tudi tista, kjer me niso hoteli in me še danes nočejo.

Na začetku bi se rada zahvalila generalni policijski upravi v Ljubljani, konkretno gospodu Gorazdu Jesenku, s katerim sem imela dobro sodelovanje. Ne morem enako pohvalo dati tudi z vsemi kriminalisti, s katerimi sem sodelovala, žal ne, ker se niso držali dogovora, ki je bil sklenjen, da me o zadevah obveščajo sprotno. Seveda pa so tudi tisti, ki so me o zadevah obveščali sprotno, ki so delali marljivo in njim smo izredno hvaležni. Ministrstvo za notranje zadeve je izdalo dokument, s katerim je pozvalo vse upravne enote v Sloveniji, da se mamicam omogoči pristop k dokumentaciji. Ravno tako tudi meni kot njihovi pooblastiteljici. Žal so upravne enote, bom rekla, ne vse, ta dopis nekam založile in na njega pozabile. Dobro sodelovanje smo vzpostavili z upravno enoto Maribor. Na delovnem mestu vodja oddelka za matične službe je prišla nova gospa Arslanovski Tatjana, in odkar je ona prišla, ta dokumentacija teče kot po maslu in se da in se je lahko pridobi. V Ljubljani so težave sicer oni rečejo, da uvajajo nov sistem Krpan, ampak ga že kar nekaj časa uvajajo, pa očitno ga še niso uvedli, Ministrstvo za notranje zadeve ni nikjer posebej eksplicitno napisalo, da se ne sme izdati dokumentov v primeru, kadar je otrok posvojen. Jaz sem šla ta papir prebrati. Nisem sicer tako zelo izobražena kot vi tukaj, ampak za prebrati pa znam.

V naše društvo se je oglasila gospa, stara 50 in kakšno leto več, ki je želela izvedeti, kdo je njena biološka mama. Ko smo se obrnili na Upravno enoto Ljubljana Tobačna, seveda nismo dobili prijave rojstva. S tem se je porajal dvom, da ta gospa sploh ni rojena v Ljubljani, tako kot so navajali. V 2. točki, smo dobili prijavo rojstva z vsemi prikritimi z vsemi prikritimi podatki, in to s črnim alkoholnim flomasterejem, da ja ne bi se kdo domislil probal kaj prebrati, ime in priimek mame se ne sme izvedeti, takšna je zakonodaja. Danes in zdaj na tem mestu vas prosim, lepo vas prosim, dajte te posvojene otroke in te tajne posvojitve že enkrat odpreti, gospa pri 50-ih nima pravice izvedeti, kdo je njena biološka mama, kje se je rodila in kako je prišla v Ljubljano. To je žalostno za njo. Nakar smo se obrnili na Center za socialno delo Ljubljana Moste in imeli smo srečo, da je tam zaposlena kot vodja gospa Gordana Čižman, ki nam je izredno pomagala in z njeno pomočjo smo mi našli biološko mamo tej gospe, tako da ta gospa danes ve, od kod prihaja, kdo je, kdo jo je rodil. Torej, zakon v naši državi nalaga, ko je otrok posvojen, da nima pravice izvedeti, kdo so njegovi biološki starši, če se starši s tem ne strinjajo, lepo prosim za spremembo, ker to je nedopustno, vsaj iz našega stališča je to nedopustno. Torej, upravne enote so / nerazumljivo/ Ministrstvo za notranje zadeve, delajo po svoje. Pohvalila bi še centralni register, ki tudi spada pod Ministrstvo za notranje zadeve, z njimi sem veliko sodelovala. Veliko sem se obrnila na njih predvčerajšnjim zadnjič, ko sem naletela na dokument, v katerem se navaja, da je mrtvo rojen otrok pridobil EMŠO številko, ki mu je bila po sedmih mesecih spremenjena. Res, no, še vedno ne vem zakaj mrtvo rojen otrok potrebuje EMŠO številko, ampak v redu, če jo, pa naj jo ima, ampak zakaj po sedmih mesecih temu otroku spreminjati EMŠO številko? Upam, da mi bo to nekdo razložil.

Nadalje, centri za socialno delo. Z njimi nismo vzpostavili absolutno nobene komunikacije, ker z njimi se ne da. Oni se držijo svojega, da otrok, ki je posvojen nima nobene pravice, vse pravice pa ima mama, ki je dala otroka v posvojitev. V tem primeru so našo gospo, ki se je k nam obrnila, v pismenih navedbah poslavljali kot oseba v postopku. Ona ni oseba v postopku, ona je posvojen otrok od nekoga in bi rada vedela, kdo so njeni starši in zakaj ona nima te pravice? S porodnišnicami nismo ustvarili absolutno nobene komunikacije. Jaz sem bila na Ministrstvu za zdravje - razočarana sem, od njih sem pa res največ pričakovala. Mi smo prosili Ministrstvo za zdravje, da mamicam, ne meni, glejte jih, mamice, poglejte, tem mamicam plačajo DNK preiskavo. Gospa bo delala v ponedeljek s potencialnim sinom, 295 evrov je to njenega stroška. So se na nas obrnili Društvo Ključ in jaz sem se tudi z njimi pogovarjala in so mi rekli, lahko vam mi plačamo, ko boste imeli točno določen primer, da ta otrok točno paše k tej mami. Takrat ne rabim jaz DNK preiskave, če mi točno vemo. Mi ne vemo, tudi mama ne ve v ponedeljek, kakšen bo rezultat. Ampak ker se datumsko ujema, ker se po letih ujema, ker je otrok posvojen, je edina rešitev, da pridemo do odgovora, da mama naredi DNK. Torej, Ministrstvo za zdravje ni dalo pomoči nobene. Prosili smo, da nam nehajo že pošiljati iz porodnišnic te črne dokumente. Mi še vedno črne dobivamo. Ne vem sicer, kakšen je dobil Varuh človekovih pravic, ampak mislim, da enako, tako črne, zatemnjene. Prosili smo seznam zaposlenih v porodnišnici nismo dobili, zaradi varstva osebnih podatkov. Prosili smo še za eno DNK preiskavo, ker na Ministrstvu za zdravje je bila z mano ena posvojena gospa, tudi tu nismo, nismo prišli skupaj. Tako da žal ne morem povedati za Ministrstvo za zdravje pa tudi ene pozitivne besede ne, s tem, da je verjetno prišlo do ene spremembe, o kateri jaz spet nisem obveščena, ker najbrž ne rabim biti. Iz porodnišnic ne dobivamo več nobene dokumentacije, po novem, ker nam ne pripada. Do včeraj, smo jo, do predvčerajšnjim ali pa do dveh mesecev nazaj smo jo dobivali, zdaj je pa več ne moremo dobiti, ker nam ne pripada. Ne pripada mami, ne pripada bratu, ne pripada sestri. Komu pa pripada, komu, če ne ožjim družinskim članom, ne razumem. Mi boste pojasnili? V nadaljevanju smo se zelo veliko dopisovali, na vsak dopis, ki smo ga poslali na bodisi to ministrstvo bodisi to upravne enote porodnišnice, se je čakalo en mesec, ko po enem mesecu ni bilo odgovora, smo vključili informacijsko pooblaščenko in se zahvaljujem. Potem dokler je ona prekinila molk in so bili trije meseci okrog in spet smo bili na začetku. Saj razumem, da nimate samo nas, saj razumem, da delate še druge stvari, ampak na en dopis pa ni res tako težko odgovoriti, vsaj zdi se mi, da ne? Pred dobrimi 14 dnevi smo opravili ekshumacijo groba, ker se je trdilo, da je v tem grobku pokopan otrok od ene naše mame. Mama je plačevala grobnino, imela pogodbo, ko smo zahtevali ekshumacijo, so rekli: "Simona, mi nimamo tega groba." Kako ga nimate? Pokopališče nima groba. Potem je trajalo en mesec, da so grob našli in potem smo dali vlogo za ekshumacijo s sodelovanjem sodne medicine, nismo mi to na svojo roko šli prekopavat. Nič konkretnega nismo našli: dve kosti odraslega človeka. Uradno DNK preiskavo čakamo iz Inštituta za sodno medicino. Bila sem zraven, videla sem, kaj se je odkopalo. Pokopališče v Mariboru smo naslovili, in seveda, bila sem pri njih na sestanku, mislim, da je o tem seznanjen tudi Varuh človekovih pravic, sem skoraj sigurno, od 23 otrok v Mariboru oni nimajo enega grobnega mesta in ne vedo, kje so ti otroci. Ne v sistemu, ne po karticah, ne po knjigah, ne po beležkah, ne po listih, ne po plonk listkih, nobenega. Jaz vas vprašam, ali lahko ti starši verjamejo, da so otroci umrli? Na Žalah nekaj grobov imajo, za nekatere niso sigurni in so tudi napisali, da niso sigurni, če je otrok tam pokopan, da predvidevajo. Predvidevanje je premalo. Patologija v Ljubljani. Vodja patologije, ko sem šla v spremstvu staršev na prevzem parafinskih vzorcev, nikakor ni dovolil, da pridem na patologijo. Jaz sem razumela, da je to njegova svojina, nikakor Simona, da pride noter. Po pol ure, je le popustil, pa mi je dovolil vstopiti na patologijo. Tu so se prevzeli parafinski vzorci, tu je delal DNK preiskavo Nacionalni forenzični laboratorij, kjer je DNK pokazal, da je ta otrok umrl. Grobno mesto je na Žalah. Starši so dobili več parafinskih vzorcev, ni bil samo eden in so v svoji lastni režiji parafinske vzorce poslali še v tujino. Tega odgovora še nimamo, to je njihova pravica, lahko pošljejo kamor hočejo. V nadalje bi želela povedati, da smo sodelovali z Varuhom človekovih pravic. Jaz sem bila prepričana, da se ne bo nobeno sodelovanje ustvarilo, ampak se je ustvarilo dobro sodelovanje. Na našo prošnjo je Varuh človekovih pravic obiskal porodnišnico v Mariboru in v bistvu po naših korakih dobil iste odgovore, kot smo jih dobili mi. V Mariboru nimajo dokumentacije. Glejte, v Ljubljani imajo dokumentacijo, imajo obdukcijske zapisnike, imajo potrdilo o smrti, imajo prijave smrti, imajo parafinske vzorce, v Mariboru nimajo nič od naštetega. Ali je Maribor druga država ali smo mi država v državi? Če je zakonodaja, da se tako kot so oni nam navedli, po 30 letih uniči dokumentacija, potem se sprašujem, kako to, da je niso v Ljubljani uničili, ker v Mariboru nimajo nič: mislim, da je o tem seznanjen tudi Varuh človekovih pravic. Pri njih na sestanku sem prvič slišala za eno doktrino - moram prav pobrskati po papirjih -, ker smo jo z mamicami predebatirali. Najprej smo šli v bistvu gledati, kaj naj bi pomenila ta neka njihova posebna doktrina. Nekateri navajajo, da se je zdravnik samostojno lahko odločil kam bo pokopal otroka in če bo dovolil mamici, da pokoplje tega otroka ali ne bo dovolil, se pravi, njegova volja je bila poslednja. To nismo še nikoli slišali, da obstaja taka doktrina. Spet se je to pojavilo v Mariboru. V ljubljanski porodnišnici nam tega niso rekli. Malo smo vprašali tudi v Novem mestu, glede na to, da sem jaz Novomeščanka, tudi niso bili seznanjeni s to doktrino, v Mariboru pa so. Zanimivo, ne vem. Jaz bi prosila, da se več pozornosti obrne na Maribor, Sicer pa mislim, da sem nekako zajela vsa ministrstva. Vsi naši primeri so dodeljeni Specializiranemu državnemu tožilstvu v Ljubljani. En sestanek, kratek, sem imela s tožilcem. Po tistem so se nekako vrata zaprla. Vem, kar so me obvestili kriminalisti oziroma gospod Jesenko, da so štiri zadeve predane Specializiranemu državnemu tožilstvu. Vpogledala nisem, ker me še ni nihče pozval, tudi mame niso vpogledali. Nisem na tem področju strokovna, niti ne bi želela kogarkoli užaliti na neprimeren način, ampak jaz sem pričakovala, da se pa lahko s tožilcem kot predstavnik mamic in predsednik društva pogovarjam, pa so rekli, da to pa ne, ker je to predkazenski postopek. Torej, imamo zaprte posvojitve, potem imamo zaprte pokope, ki se ne ve kje so otroci pokopani in mi se tega ne moremo nekako losati. Mi imamo zdaj spet neke zaprte spise, ki ne veš kaj je šlo k tožilcu, ne veš, kaj je našel kriminalist, ne veš, kaj so iz bolnice poslali in mi se skozi okrog nekakšnega zaprtja vrtimo. Jaz to osebno tako doživljam, če mamice, drugače so starši tukaj, mamica je zraven pa bo povedala. Imela sem tudi sestanek na Vrhovnem državnem tožilstvu, tam sem bila pozitivno presenečena in se gospe tožilki zahvaljujem. Od ostalih smo pa v tem trenutku pričakovali več. Mi smo prosili za, ena od mamic je to zapisala, pa bi vam želela prebrati, brez da je kdorkoli užaljen. Mi smo zaprosili za preiskovalno komisijo in je nismo dobili, volja ni bila taka in je ena od mamic zapisala, in tako dolgo odkar je bila velika noč, da je Juda Jezusa izdal za 30 srebrnikov, naše mamice pa za par podpisov. Mamice ste izdali.

Hvala lepa.

Hvala lepa za to dodatno dopolnilno obrazložitev, ki je pač nadaljevanje obrazložitve, ki ste jo dali na prejšnji seji na to temo.

Zdaj pa predlagam, da bi na osnovi tega vašega povedanega, dali besedo tudi vabljenim predstavnikom institucij, ki so tukaj.

Sicer bi dal najprej besedo Ministrstvu za notranje zadeve, gospe Helgi Dobrin. In samo sprašujem, ali bi potem v nadaljevanju tudi magister Robert Ferenc kaj povedal.

Dobro, izvolite, gospa Dobrin, imate besedo.

Spoštovani, hvala lepa za besedo.

Vsi lepo pozdravljeni!

Ministrstvo za notranje zadeve je bilo v juniju 2022 prvič seznanjeno s to zadevo, ko je gospa Kalan se sestala s takratno ministrico za notranje zadeve, gospo Tatjano Bobnar in ji izročila dokumentacijo, iz katere izhaja, da naj bi se zgodile nepravilnosti v šestih primerih rojenih otrok na območju Slovenije v letih 1970 do 1990. Vsa dokumentacija je bila v nadaljevanju izročena policiji v ustrezno obravnavo. Policija je v nadaljevanju prejela še več prijav. O tem bo povedal sam predstavnik policije, gospod Ferenc. Ministrstvo za notranje zadeve pa je v nadaljevanju imelo, je gospa zaprosila tudi za sestanek, ki sem ga imela z njo sama, skupaj s predstavniki policije. Z njo smo se pogovorili o vseh težavah pri pridobivanju dokazov, tudi glede na časovno oddaljenost zadev, pojasnili smo ji tudi institut zastaranja. Ministrstvo pa je v nadaljevanju vsem upravnim enotam v Republiki Sloveniji posredovalo navodilo, da vsem strankam ali njihovim pooblaščencem, ki izkažejo zakonit interes skladno z 29. členom Zakona o matičnem registru v najkrajšem možnem času omogočijo vpogled v matične knjige in pripadajoči arhiv. Ministrstvo doslej formalno ni dobilo nobenih informacij, da bi tukaj prihajalo do kakršnihkoli zapletov, gospa pa je danes, danes izpostavila, da temu ni tako, kar bom v nadaljevanju tudi preverila. Pojasnjujemo tudi, da so rojstne, poročne in matične knjige umrlih se prenehale voditi s 3. 5. 2005, ko je bil vzpostavljen matični register. Posledično podatkov iz matičnih knjig in pripadajočega arhiva ni mogoče dobiti hipoma kot v primeru matičnega registra, ki je centralizirana, informatizirana baza. Vseeno pa ni ovir, da bi se ti podatki in dokumentacija pridobili v nujno potrebnem času. Dodatno pojasnjujemo tudi, da na Direktoratu za upravne notranje zadeve, v katerega vsebinsko pristojnost sodi matični register, ves čas aktivno sodelujejo s predlagateljico, pri čemer ji nudijo strokovno pomoč pri razlagi postopka vpisov rojstev in smrti v matične knjige ter pravne podlage vpisov, ki se fizično hranijo v arhivu k matičnim knjigam in s tem povezane zakonodaje. Tako da toliko o samem vlogi Ministrstva za notranje zadeve. Policija pa bo sama predstavila svoj del.

Hvala lepa.

Hvala lepa, gospod Ferenc.

Izvolite, imate besedo.

Hvala za besedo.

Spoštovani!

Uvodoma moram povedati, da v policiji vse prijave skrbno preverimo, kolikor je to mogoče, sploh če upoštevamo navedbo, smo prej slišali, da so vsi primeri starejši več kot 30 let, kar pomeni zbiranje dokumentacije, je oteženo. Še posebej pa tudi zbiranje obvestil od določenih oseb. Do sedaj smo prejeli 59 primerov prijav, ki se nanašajo na če tako rečem, domnevno ukradene otroke. Preverili smo 45 primerov in v vseh primerih smo o ugotovitvah obvestili pristojno državno tožilstvo, saj smo na podlagi zbranih obvestil ugotovili, da ni podlage za kazensko ovadbo. Torej gre za obveščanje po desetem odstavku 148. člena Zakona o kazenskem postopku. V delu imamo še 14 prijav, ki smo jih prejeli v letošnjem letu in tudi te primere bomo seveda preverili in o ugotovitvah obvestili pristojno državno tožilstvo.

Hvala.

Hvala lepa,.

Nadaljujemo z Vrhovnim državnim tožilstvom, Barbara Jenkole Žigante, izvolite, imate besedo.

Hvala lepa.

Lep pozdrav tudi z moje strani!

Naj na kratko najprej samo povzamem, da na tožilstvu smo se prvič srečali s temi primeri, ko smo bili vabljeni prvič na to komisijo v lanskem letu in smo prejeli tudi gradivo, ki je bilo poslano. Z vabilom na to komisijo, mi smo potem preverjali po okrožnih državnih tožilstvih ali imajo v delu že posamezne primere in smo dobili odgovore s strani Okrožnega državnega tožilstva v Kranju in pa v Mariboru, ki so že obravnavali nekaj tovrstnih primerov, kar sem tudi povzela na komisiji v lanskem letu. Z gospo Kalanovo sva se srečali, ker se pri nas tudi na Vrhovnem državnem tožilstvu potem v juniju mesecu s strani Vrhovnega državnega tožilstva smo se udeležili na to problematiko, tudi sestanka v kabinetu Vlade v avgustu, potem pa smo zadevo predali specializiranemu državnemu tožilstvu, ker smo ocenili, da bi bil to tožilstvo stvarno pristojno za obravnavo te zadeve, ker je šlo za večjo količino in sum ukradenih otrok in s tem sum za trgovino z ljudmi oziroma nekaj organiziranega, kolikor sem bila seznanjena in je tudi sama gospa Kalanova povedala, da se je sestala s tožilcem, ki to zadevo preiskuje. Jaz moram reči, da po mojih informacijah so se na specializiranem državnem tožilstvu preiskave teh primerov lotili z veliko skrbnostjo in potrebno občutljivostjo. Mogoče je gospa Kalanova malce razočarana, ker se sproti ne poroča, kar tudi ni običajno o sami vsebini dokumentov, ki jih tožilec prejema, lahko pa se obvešča oškodovance o sami fazi postopka. Kolikor sem seznanjena, bo tožilstvo na koncu vse oškodovance in tudi gospo Kalan obvestilo o svojih ugotovitvah. Moram pa še reči, da je specializirano državno tožilstvo ves čas v tesni povezavi s policijo in tudi v vmesnem času prejemalo dodatne informacije od gospe Simone Šeremet Kalanj in je vse te njene informacije in dokumente dajala dodatno v preveritev z dodatnimi usmeritvami, da bi se ja ti primeri raziskovali in ugotovilo, kaj, zakaj je zdaj ta sum, da so otroci po porodih izginili. Kar je do zdaj ugotovljeno je bilo res, da zdravstvena dokumentacija in pa zapisi otrok v matične knjige so bili narejeni z veliko napak. Ugotovilo se je tudi, da v velikih primerih mamicam ni bilo omogočeno, da bi potem videle svojega mrtvega otroka, sicer z obrazložitvijo, da bi se ji prihranila bolečina ob tem in ugotovilo se je tudi, da so ti da se pri vseh ne ve, kje so ti otroci pokopani, ker te dokumentacije več ni, ker se več ne hrani. Vem, da se je preverjalo tudi glede splošnega števila umrljivosti otrok v prejšnjem času in sedanjem času, seveda je razlika, ki pa pravijo, da je pripisati tudi tem, ko je šla medicina naprej, da zdaj je zaradi boljših zdravil in aparatur preživetje otrok, ki se z lažjo težo rodijo, zaradi tega tudi večje.

Bili smo tudi seznanjeni na tožilstvu s primerom iz Srbije in pa tudi z Zakonom o ugotavljanju dejstev o statusu novorojenčka, za katerega se sumi, da je izginil iz porodnišnice v Republiki Srbiji, ki je namenjen, da se dosodi denarna odškodnina za nematerialno škodo, če se ugotovi da se ne ve, kje je otrok pokopan ali kaj se je z otrokom zgodilo. Tako, da smo vse te okoliščine preučili in jaz moram res reči, da se dela z veliko skrbnostjo, čeprav se ne daje sprotnih informacij o sami vsebini poročil, ki jih prejme tožilstvo od policije, bo pa vsekakor na koncu vse mamice in tudi gospa Simona, seznanjena z ugotovitvami tožilstva.

Toliko bom imela za enkrat.

Najlepša hvala.

Nadaljujemo z Ministrstvom za pravosodje, magistrica Andreja Kokalj.

Izvolite.

Hvala lepa za besedo, spoštovani predsednik.

Spoštovana poslanka in poslanci, spoštovani ostali udeleženci in udeleženke!

Na Ministrstvu za pravosodje smo ponovno skrbno pregledali in proučili dokumentacijo, ki je sestavni del sklica te seje. Kot smo povedali že lani na seji komisije 18. maja 2023 ob obravnavi vloge gospe Simone Šeremet Kalanj, lahko sedaj le ponovim, da so očitki resni in da so povezani s kršitvami človekovih pravic in svoboščin. Po preučitvi gradiva pa ponovno ugotavljamo, da gre za vsebino, kjer lahko v okviru svojih pristojnosti pomagajo druga ministrstva in pristojni državni organi. Odgovori, pojasnila in ugotovitve so lahko pomemben vir pri razjasnitvi navedenih okoliščin. Kot že rečeno, Ministrstvo za pravosodje neposredno ni tisto, ki bi imelo pooblastilo vključevati se v različna razčiščevanja. Prav tako na ministrstvu, kot pojasnjeno, glede konkretne tematike ne razpolagamo z gradivi, ki bi lahko pojasnila in pomagala pristojnim državnim organom pri razjasnitvi. Ministrstvo za pravosodje nima pooblastil in pristojnosti, da bi od relevantnih deležnikov takšna gradiva pridobilo in vodilo konkretne postopke v zvezi s tem. Zavedamo se pomembnosti tematike in ob dejstvu, da gre za očitke, ki posegajo v dostojanstvo posameznika in človekove pravice, se ponovno zahvaljujemo Komisiji za peticije, človekove pravice in enake možnosti za vabilo in s tem tudi za možnost dodatne seznanitve z ugotovitvami in pojasnili, ki bodo s strani pristojnih organov podana na današnji seji.

Hvala lepa.