Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne prav lepo pozdravljam!

Začenjam 25. sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide.

Obveščam vas, da je zadržan in se seje ne more udeležiti doktor Matej Tašner Vatovec. Na seji kot nadomestni član odbora s pooblastilom pa bo sodeloval poslanec Zoran Mojškerc namesto poslanca Zvonka Černača.

S sklicem ste prejeli naslednji dnevni red, točka 1 Predlog resolucije o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini in nasilja nad ženskami za obdobje 2024 do 2029 in točko 2 razno.

Ker v poslovniškem roku ni bilo predlogov za spremembo dnevnega reda. Ugotavljam, da je določen dnevni red seje, kot ste ga prejeli s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA OBRAVNAVO PREDLOGA RESOLUCIJE O NACIONALNEM PROGRAMU PREPREČEVANJA NASILJA V DRUŽINI IN NASILJA NAD ŽENSKAMI ZA OBDOBJE 2024 DO 2029.

Na spletnih straneh Državnega zbora je objavljeno gradivo, predlog resolucije, mnenje Zakonodajno-pravne službe in mnenje Komisije Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide.

K tej točki so bili vabljeni Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Zakonodajnopravna služba, Državni svet, Varuh človekovih pravic, Zagovornik načela enakosti, Skupnost centrov za socialno delo Slovenije, magistrica Damjana Jurman, Center za socialno delo Južna Primorska, Društvo SOS Telefon za ženske in otroke žrtve nasilja, Društvo za nenasilno komunikacijo, Pic, Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja, Ljubljana. In Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije. Odbor bo predlog resolucije obravnaval na podlagi 171. člena Poslovnika.

Za dopolnilno obrazložitev predloga resolucije dajem besedo predstavniku Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Spoštovani minister Luka Mesec, beseda je vaša.

Hvala lepa in lepo pozdravljeni. Na žalost, sploh v časih po covidu, s katerimkoli socialnim delavcem govorimo ali pa s katerimkoli centrom za socialno delo nam bodo poročali, da nasilje v družini in nad ženskami, na žalost, narašča, čeprav se nam tako ne zdi. Število prijav pristojnim institucijam pa stagnira, kar kaže na to, da ženske, ki so v 90 odstotkih žrtve nasilja, institucijam očitno ne zaupajo dovolj, da bi to nasilje prijavile oziroma da bi pri njih iskale pomoč. Problem je, da se je država s tem problemom zelo malo ukvarjala, ga zapostavljala, in mislim, da o tem zelo zgovorno govori dejstvo, da zadnjih 15 let oziroma sedem zaporednih vlad ni sprejelo krovne strategije, kako se sploh spopasti s to težavo. Zato smo se na ministrstvu za delo ob letošnjem 8. marcu odločili, da je čas, da temu naredimo konec, da tako strategijo sprejmemo in da v njej izrišemo ustrezne ukrepe, ki bodo delovali preventivno. Se pravi, bodo incidenco nasilja v družinah in nad ženskami nasploh zmanjševale, da bo država zmožna nuditi ustrezno pomoč žrtvam, da se bo žrtvam nasilja, tudi otrokom, pomagalo in pa da se bo zgradilo nazaj odnos zaupanja.

Zato, če izpostavim nekaj konkretnih ukrepov, ki jih načrtujemo z resolucijo so tile. Ustrezne socialnovarstvene programe bomo regijsko razpršili, da bodo bolj dostopni po vseh delih države. Uvedli bomo prvi brezplačni pravni nasvet za žrtev nasilja v družini. Ustrezno bomo predpisali dodeljevanje skrbi za otroka in določanja stikov v primerih, ko pride do nasilja v družini. Ustvarili bomo podlago za možnost samostojnega urejanja otrokovih zadev v določenih situacijah, govorimo o nasilnih razvezah, kjer soglasje med staršema ni mogoče. To govorimo o stvareh, kot so izbira šole ali vrtca, prijava bivališča, izdelava osebnih dokumentov. Namreč, dostikrat se zgodi, da razveza nasilja ne konča, ampak ga v neki drugi obliki nadaljuje in tukaj so poleg žensk, ki so, kot rečeno, v 90 odstotkih žrtve, največje žrtve otroci. Potem, krepimo programe za strokovno usposobljenost vseh, ki delujejo na področju nasilja, policijo, sodstvo, socialne službe, psihologe, sodne izvedence in druge, in pa organizirali bomo tudi izobraževanja za tiste, ki o nasilju poročajo. Mogoče, če še par podatkov postrežem. Problem imamo, da neenakosti med spoloma še zdaleč v naši družbi niso odpravljene. In o tem zgovorno govorijo naslednji podatki. V letu 2021 je za starševski dopust zaradi bolnega družinskega člana zaprosilo 82 odstotkov žensk in 18 odstotkov moških. Porodniški dopust je koristilo 95 odstotkov žensk in 5 odstotkov moških, čeprav vemo, da imajo moški po novem 60 dni neprenosljivega, pravice do 60 dni neprenosljivega porodniškega dopusta; krajši delovnik zaradi starševstva je koristilo 97 odstotkov mam in zgolj dva in pol odstotka očetov. Skratka, tukaj govorimo o neki pač resno neenako razporejeni bremenih v družini, ki izvira iz neenakega položaja moških in žensk. In temu ustrezno beležimo tudi incidenco nasilja. V več kot 90 odstotkih so žrtve nasilja ženske. In podatki tukaj so zaskrbljujoči: vsaka dvajseta je bila deležna spolnega nasilja, vsaka deseta tudi fizičnega nasilja. Tako da da bi zmanjšali to incidenco, smo pripravili resolucijo, ki se z najbolj urgentnimi deli tega problema ukvarja, jih naslavlja, njen namen je pa predvsem zgraditi zaupanje državnih inštitucij v očeh žrtev in razviti ustrezne programe, zato da se jim po eni strani pomaga, še v večji meri pa da se te zadeve preprečuje.

Hvala.

Hvala lepa.

Želi besedo predstavnica Zakonodajno-pravne službe? Gospa Sladjana Ješić, izvolite.

Hvala za besedo.

Lepo pozdravljeni!

Zakonodajno-pravna služba je predlog resolucije preučila in pripravila pisno mnenje. Ugotovim lahko, da amandmaji, spremembe amandmajev in pa predlogi za amandmaje odbora pripombe iz mnenja v večji meri ustrezno upoštevajo.

Hvala.

Hvala lepa.

Besedo dajem še predstavniku Državnega sveta, gospodu Danijelu Kastelicu. Izvolite.

Hvala za besedo. Lep pozdrav vsem skupaj!

Komisija Državnega sveta je za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide je predlog resolucije obravnavala 25. seji 3. aprila. Vsebino predložene resolucije nam je predstavilo pristojno Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, seznanjeni pa smo bili tudi s stališči različnih ministrskih resorjev, ki so bili vključeni v pripravo predloga resolucije. Naj navedem samo nekaj, Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, Ministrstvo za pravosodje, Ministrstvo za notranje zadeve in policijo, ki ima v sistemu preprečevanja nasilja v družini in nad ženskami pomembno vlogo. Med drugim smo bili seznanjeni s posebno zloženko nasilja v družini, ključne informacije za žrtve, ki jo je izdala policija, ki je po naših informacijah že v dogovoru z nekaterimi udeleženci naše seje, da se bodo navedene zloženke zagotovile vsem deležnikom, ki menijo, da bi lahko z njo ustrezno informirali potencialne žrtve nasilja na primer patronažni službi, tudi distribuiralo. Seznanjeni smo bili tudi s stališčem Skupnosti centrov za socialno delo v Sloveniji, ki je bilo vabljena tudi na vašo sejo, tako da bodo lahko sami podali svoje stališče. Naj poudarim samo to, da tako Skupnost centrov za socialno delo, kot tudi Skupnost socialnih zavodov Slovenije, kot nujno izpostavljata zagotovitev kriznih namestitev za starejše žrtve nasilja v domovih za starejše in posebnih zavodih za odrasle, s poudarkom na zagotovitvi ustreznih kadrov in financiranja. Komisija je bila seznanjena tudi s stališčem Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije in v njegovem okviru delujočega društva Vizija, ki poziva k zagotovitvi pogojev za delovanje posebnega programa nasilja nad invalidi, v sklopu katerega se zagotavlja storitve pomoči in zaščite v edini varni hiši za invalide v državi.

Komisija je bila seznanjena tudi s stališčem Zbornice zdravstvene in babiške nege, v okviru katere deluje tudi stalna delovna skupina za nasilje.

Naše seje se je udeležila sekcije izvajalcev patronažne dejavnosti, ki pa opozarja na to, da patronažna služba vstopa praktično vse družine v državi in pogosto lahko med prvimi prepozna indice nasilja v družini. S tega vidika lahko veliko pripomore k zaščiti žrtev nasilja, zato je treba kot nosilca nujno vključiti v izvajanje posameznih ukrepov. Zbornica zveza je v obsežnih pripombah k posameznim strateškim ciljem in ukrepov v prvi vrsti pozvala k prepoznavi področja zdravstva kot pomembnega deležnika v sistemu in k njegovemu vključevanju v posamezne ukrepe. Zdravstvo je namreč poleg izobraževalnega sistema prvo, ki prihaja v stik z žrtvami nasilja in to na vseh treh nivojih zdravstvenega sistema.

Seznanili smo se tudi s stališčem Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije, ki svojo vlogo prepoznava v štirih strateških ciljih. Združenje poziva k dobremu medinstitucionalnemu povezovanju, k boljši izmenjavi informacij med posameznimi deležniki v sistemu in večji medsebojni strokovni podpori ter k organizaciji supervizije in intervizije za kadre v izobraževanju po občinah oziroma po regijah. Meni tudi, da ukrep številka 3 v okviru šestega cilja v predlogu resolucije ni primeren. Ocenjuje namreč, da zadolžitev vzgojno izobraževalnih zavodov, da naj zbirajo podatke o primerih otrok, ki so žrtve nasilja v družini ali medvrstniškega nasilja na območju šole in šoli pripadajočih površin ni primeren. Šole namreč z navedenimi podatki ne razpolagajo. Združenje ravnateljev se pa sprašuje tudi o namenu tovrstnega zbiranja.

Člani komisije smo predlog resolucije ocenili kot zelo kakovosten in strokoven. Smo pa pozvali, da naj v njem več teže dobita področju zdravstva in vzgoje in izobraževanja.

Pozvali smo tudi k dodatni okrepitvi medresorskega sodelovanja ter zagotavljanju rednih usposabljanj za strokovnjake, ki se pri svojem delu soočajo s tem področjem. Prav tako smo dali tudi velik pomen preventivnim, ne zgolj kurativnim aktivnostim dostopnosti programov in pomoči v regijah v državi ter h krepitvi programov in mreže pomoči, tako za žrtve kot povzročitelje nasilja. Zavedamo se, da nasilje v družini ostaja velik družbeni problem, proti kateremu se je nenehno treba boriti.

Opozorili smo tudi na nasilje v družini v povezavi z najbolj ranljivimi skupinami, otroci, invalidi pa tudi s starejšimi ženskami, ki so zlasti na podeželju pogosto žrtve trpinčenja znotraj družine, tako psihično, telesno in na koncu tudi ekonomsko. Te vrste nasilja se premalo zavedamo in o tem premalo govorimo.

V mnenju opozarjamo tudi na nasilje nad moškimi, ki ostaja družbeni tabu, čeprav zagotovo obstaja, in ga je gotovo kaj več, kot kažejo statistike. V zvezi s statistikami in trendi smo ocenili, da so na tem področju lahko tudi zavajajoče in ne kažejo realnega stanja. Statistike namreč kažejo, da se v covidnem obdobju nasilje v družini prijavlja v manjši meri, kar pa ne pomeni, da ga je za to tudi kaj manj.

Kot enega od razlogov za to, da se nasilje ne prijavlja, smo med drugim prepoznali z neustrezno stanovanjsko politiko v državi, saj se žrtve nasilja pogosto nimajo kam umakniti, da bi se zaščitile.

Opozarjamo tudi na medvrstniško in spletno nasilje. Tudi slednjega je zagotovo veliko, četudi je manj razvidno. Menimo, da bi morali tudi na tem področju kot družba narediti več vsi skupaj in vsak posamezno starši, vrstniki, učitelji, drugi strokovnjaki, ki prihajajo v stik z žrtvami ali povzročitelji tovrstnega nasilja. Prijavljanje nasilja, predvsem v šolskem prostoru, kjer so jasno znani protokoli delovanja v takšnih primerih bi morali biti vsesplošen standard brez izjem in brez skrbi za ugled posamezne šole.

Pozvali pa smo tudi k pospešitvi sodnih postopkov, povezanih z nasiljem v družini in k razmisleku o tem, koliko nalog na tem področju se realno lahko dodeli centrom za socialno delo, ki so kadrovsko podhranjeni in se jih ne in se jim nenehno dodeljuje še druge naloge, na primer v povezavi z dolgotrajno oskrbo.

Izpostavili pa smo tudi nasilje na delovnem mestu, v zvezi s katerim Zveza svobodnih sindikatov Slovenije že dalj časa poziva, da naj se ratificira konvencijo 190 o odpravi nasilja in nadlegovanja v svetu dela.

V zvezi z nujnostjo intersekcijskega oblikovanja kampanj namenjenih obveščanju, kot se izpostavlja v okviru četrtega cilja predloga resolucije, pa komisija napoveduje, da 9. decembra 2024 načrtuje organizacija posveta na temo obravnave nasilja nad ženskami s prav takšnim intersekcijskim pristopom, kot možno rešitev za decentralizirano reševanje problematike nasilja, prilagojeno posameznemu lokalnemu okolju, pa smo prepoznali tudi okrepljeno regionalizacijo države, za katero si Državni svet prizadeva že dlje časa.

Komisija je po opravljeni temeljiti razpravi predlog resolucije soglasno podprla. Hkrati pa v mnenju pozvala vse konkretne pripombe različnih deležnikov in članov komisije k posameznim ciljem in ukrepom v predlogu resolucije. V grobem sem jih predstavil že med samo predstavitvijo. Gre za obširen spisek predlogov, ki jih zdaj ne bi še enkrat prebiral, ker ste vsi dobili naše mnenje. Vas pa seveda še enkrat pozivam, da jih podrobno preučite in upoštevati pri pripravi končne verzije resolucije. Hvala lepa za vašo pozornost.

Hvala lepa. Sedaj besedo dajem še drugim vabljenim na sejo. Prvi besedo dobi, prva besedo dobi zagovornik načela enakosti zanj svetovalka zagovornika gospa Nevenka Šenkova. Izvolite.

Hvala za besedo. Zagovornik načela enakosti je marca 2023, ko je bila resolucija v javni obravnavi, izdal priporočilo Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Priporočil je, da se v resolucijo vključi dva manjkajoča ukrepa in sicer, da se zagotovi dostopnost socialno varstvenih in drugih programov pomoči in zaščite žrtev nasilja v družini in nasilja nad ženskami, za vse žrtve nasilja, tudi za ljudi iz invalidnosti in moške. Zagovornikova priporočila v predlogu resolucije niso upoštevana. Zakon o varstvu pred diskriminacijo v 1. členu določa varstvo vsake posameznice in posameznika pred diskriminacijo, in to ne glede na spol, invalidnost, ali katerokoli drugo osebno okoliščino na različnih področjih družbenega življenja. Dostopnost do storitev in nastanitve za žrtve nasilja je še posebej pomembna za ljudi z invalidnostmi. Skladno s 4. členom zakona o preprečevanju nasilja v družini morajo biti žrtve nasilja, ki so starejše osebe in invalidi ter osebe, ki zaradi osebnih okoliščin niso sposobne skrbeti zase, deležne posebne skrbi pri nudenju pomoči. Kot navaja Evropska mreža nacionalnih organov za enakost EKVINET v poročilu za odbor Združenih narodov za pravice oseb z invalidnostmi v Evropi živi več kot 60 milijonov deklet in žensk z invalidnostmi. Nasilju so izpostavljene od dvakrat do petkrat pogosteje kot ženske brez invalidnosti, zaradi česar sodijo med posebej ranljive družbene skupine. Po podatkih iz publikacije Mreža socialnovarstvenih programov za invalide in programov podporo družini, ki jo je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti izdalo leta 2022, pri nas le društvo Vizija omogoča zatočišče pred nasiljem osebam z gibalnimi oviranostmi. Ni pa znano, kako je z zagotavljanjem dostopnosti teh storitev za tiste, ki imajo senzorne oviranosti, na primer slepi, gluhi in gluhoslepi ter kognitivne in druge oviranosti, na primer dolgotrajnejše težave v duševnem zdravju. Nedostopnost tudi do varnih zatočišč lahko povzroča diskriminacijo neposredno in nedopustno posege v številne človekove pravice ali jih celo onemogoča. To velja tako za konkretne primere posameznikov kot tudi množično, ki lahko prizadene ljudi z invalidnostmi. V svojih sklepnih ugotovitvah iz leta 2018 je Odbor Združenih narodov za pravice oseb z invalidnostmi na podlagi poročila Slovenije o izvajanju konvencije o oseb z invalidnostmi na podlagi poročila Slovenije o izvajanju Konvencije o pravicah invalidov v Sloveniji priporočil vrsto ukrepov. Tako je med drugim priporočil, da naj Slovenija sprejme dvotirni pristop pri vključevanju pravic ljudi z invalidnostmi v vse sektorske načrte, torej tudi v nacionalni program preprečevanja nasilja in ne samo in zgolj v akcijski program za invalide.

Ukrepi v predlogu resolucije so pretežno usmerjeni v pomoč ženskam, saj je, kot so zapisali pripravljavci resolucije, zelo velika večina žrtev nasilja žensk. Med vsemi žrtvami jih je od desetih kar devet žensk.

Beli obroč Slovenije, Društvo za pomoč žrtvam kaznivih dejanj pa navaja oceno, da je glede na raziskave vsak deseti moški doživel posilstvo, fizično nasilje ali zalezovanje s strani intimne partnerke ali partnerja.

Zdravniška zbornica Slovenije tako opozarja, da so ocene o razširjenosti nasilja nad odraslimi moškimi zelo verjetno prenizke. Raziskave namreč kažejo, da, navajam, strokovni delavci na področju nasilja v družini moškim žrtvam pogosto ne verjamejo, njihova pričevanja spregledajo ali jih celo obtožijo, da so povzročitelji nasilja.

Čeprav so predlagani ukrepi v resoluciji namenjeni tudi moškim, ki so žrtve nasilja, jim je na področju preprečevanja nasilja treba v večji meri zagotoviti dostop do nastanitev v varnem okolju in do vseh storitev, ki jih programi nastanitev ponujajo. V že omenjeni publikaciji ministrstva za delo so navedene varne hiše, zatočišča in krizni centri, ki so namenjeni zgolj ženskam in otrokom, ki so žrtve nasilja, ne pa tudi moškim. Za zagotovitev raznolikih, kakovostnih in široko dostopnih socialno varstvenih in drugih programov pomoči in zaščite žrtev nasilja je treba upoštevati potrebe in pravice vseh žrtev. Vsem, tudi ljudem z invalidnostmi in moškim žrtvam nasilja je treba zagotoviti namestitev v varnih hišah, zatočiščih, kriznih centrih za žrtve nasilja. Zagovornik načela enakosti odboru priporoča, da se predlog resolucije ustrezno dopolni. Hvala za pozornost.

Hvala lepa. Naslednji vabljeni so Skupnost centrov za socialno delo in zanj gospa Irena Zemljič. Izvolite, beseda je vaša.

Hvala lepa za vabilo in hvala lepa za besedo. Naše mnenje je že bilo obširneje predstavljeno na seji komisije v Državnem svetu, pa kljub temu še nekaj poudarkov.

Resolucija o nacionalnem preprečevanju nasilja zelo dobro zastavlja cilje, pomembnejši pa bodo dejansko izvedeni ukrepi na področju preprečevanja nasilja v družini in nasilja nad ženskami. Cilj resolucije opredeljuje ustrezno usposobljen kader. Ključna je visoka strokovna usposobljenost vseh, ki delujejo na področju nasilja, se pravi tako policije, sodstva, socialne službe, zdravstvenih in šolskih delavcev. Resolucija predvideva krepitev medinstitucionalnega sodelovanja med različnimi deležniki v sistemu, kar se nam zdi ključno in izredno pomembno v zagotovitvi rednih izobraževanj, usposabljanj, in sicer v medinstitucionalni obliki. Na temo obravnave nasilja in preprečevanja nasilja tako v strokovni, ne smemo pa pozabiti tudi na širšo strokovno javnost.

Na Centrih za socialno delo je potrebno zagotoviti redno in predvsem kontinuirano financiranje izobraževanj strokovnih delavk s strani resornega Ministrstva za delo. Izobraževanja morajo tako, kot sem že poudarila, potekati v obliki vključenosti vseh deležnikov, ki delujemo na področju nasilja, institucij, nevladnih organizacij in ostali sektorji, seveda pa vzporedno je potrebno zagotavljati dovolj kadrov in novih zaposlitev na vseh institucijah. Kot že omenjeno, centrom za socialno delo se dodajajo vedno znova nove naloge s premalo kadrovsko okrepitvijo. Poudarki na ozaveščanju javnosti. Tukaj je predvsem ciljno potrebno usmerjeno izobraževanje otrok že v vrtcih, šolah in tudi seveda izobraževanje staršev, preventivno delovanje in ozaveščanje o pomembnosti prijave nasilja, zaupanje v prijav nasilja oziroma razvijati to zaupanje je potrebno na sistemskem nivoju. Opažamo porast medvrstniškega nasilja. Izobraževanje in ozaveščanje med mladimi o nasilju je slabo. Visoka je tudi toleranca do psihičnega nasilja. Kljub prijavam še vedno ni ustreznega sodnega epiloga. Tukaj je potrebno tudi seveda poenotiti prakso sodišč. Psihično nasilje je dostikrat neprepoznano kot ustrezno prepoznano nasilje in kazensko preganjano.

Kot smo že omenili, v resoluciji je premalo pozornosti namenjeno starejšim ženskam, ki so žrtve nasilja.

V sistemu nimamo urejenih izhodov, ni kriznih namestitev za starejše, skupaj s Skupnostjo socialnih zavodov Slovenije, to opozarjamo že vrsto let. Ni urejenega financiranja kriznih postelj v domovih, zato se tudi starejši ne odločajo za prijavo nasilja, saj ni izhodov. Pomanjkanje je tudi kriznih namestitev za osebe z gibalnimi intelektualnimi oviranostmi. Resolucija resda opredeljuje predvsem ženske, prav tako pa, kot smo že slišali, potrebujemo krizne namestitve tudi za moške, ki so žrtve nasilja. Ob tem naj izpostavim, da tudi krizni centri za otroke in mladostnike, namestitve so postale dolgotrajne, niso več krizne, trajajo po več mesecev. V resoluciji je opredeljena evalvacija delovanja kriznih centrov, kar pozdravljamo in se veselimo, da bo tudi uspešno na tej evalvaciji izdelan ukrep.

Krepitev mreže socialno varstvenih ter drugih programov, izredno pomembno, centri za socialno delo. Nimamo kam napotiti uporabnikov, pokritost po celotni Sloveniji z nevladnimi organizacijami in njihovimi programi ni pokrita. S tem, seveda je potrebno zagotoviti tudi njim kadre in financiranje programov, potrebujemo programe za žrtve nasilja, za povzročitelje nasilja, za razvoj specializiranih programov in seveda krepitev socialno varstvenih storitev na centrih za socialno delo, za pomoč žrtvam nasilja.

Centri pozdravljamo tudi cilj resolucije, da se izdela smernice za izvajanje stikov pod nadzorom. Kot smo že opozarjali so primeri iz prakse, ko centri za socialno delo izvajamo stike pod nadzorom v primerih, ko je povzročitelju nasilja izrečena tudi prepoved približevanja. In v primerih nasilja v družini se ne bi smelo odločati o zaupanju otrok v skupno varstvo in vzgojo obema staršema. S tem se namreč povečuje tveganje za nasilje, ne zasleduje se najboljših koristi otrok. Opažamo iz prakse, ukrep prepovedi približevanja za povzročitelje nasilja ni učinkovit ukrep, ker ga kršijo in varnost žrtve in otrok ni zagotovljena, zato je potrebno izboljšati nadzor nad povzročitelji nasilja ter uvesti dodatne zaščitne ukrepe za varnost žrtve, sistemski nadzor ali druge oblike nadzora in varovanja.

Mogoče za zaključek še predlog, femicid kot huda oblika nasilja, porast v zadnjih v zadnjem obdobju razmisliti o tem, da se femicid obravnava kot posebno kaznivo dejanje in se tudi temu nameni več pozornosti v resoluciji skupaj s prepoznavo psihičnega nasilja. Hvala lepa.