/ Himna./

Spoštovane kolegice in kolegi, poslanke in poslanci Državnega zbora, nekdanji predsedniki Komisije za evropske zadeve, nekdanji predsedniki in predsednica Odbora za zadeve Evropske unije, poslanke in poslanci v Evropskem parlamentu, ministrica za zunanje zadeve in evropske zadeve, gospa Tanja Fajon, nekdanji ministri za zunanje zadeve in ministri za evropske zadeve, spoštovani člani sodišča Evropske unije iz Republike Slovenije, slovenske članice in člani Evropskega odbora regij ter Evropskega ekonomskega in socialnega odbora, vaše ekscelence veleposlanici in veleposlaniki v Republiki Sloveniji, spoštovani govorniki na današnji seji ostali cenjeni gostje, predvsem pa spoštovane Slovenke in Slovenci, ki nas spremljate preko televizijskih ekranov.

Lepo vas pozdravljam na slavnostni seji Odbora za zadeve Evropske unije ob 20. obletnici vstopa Republike Slovenije v Evropsko unijo.

Na današnjo sejo smo povabili nekdanje predsednike komisije za evropske zadeve, to so bili gospod Marjan Šetinc, gospod Lojze Peterle in magister Janez Kramberger. Prav tako smo nanje povabili nekdanje predsednike in predsednico Odbora za zadeve Evropske unije, to so bili gospod Ljubo Germič, Anton Kokalj, gospa Darja Lavtižar Bebler, gospod Branko Grims, gospod Roman Jakič, gospod Jožef Horvat, gospod Kamal Izidor Shaker, gospod Gregor Perič, gospod Darij Krajčič, gospod Igor Peček, gospod Marko Pogačnik in gospod Zvonko Černač. Povabili pa smo tudi vse nekdanje ministre za evropske zadeve in ministra za zunanje, torej zunanje ministre. Vse predsednike komisije in odbora ter ministre, ki se udeležujete današnje seje, posebej iskreno pozdravljam. Rad bi se zahvalil tudi vsem govorcem današnji slavnostni seji, profesor doktor Verici Trstenjak, profesor doktor Ernestu Petriču in gospodu Janezu Janši. Kot govorce smo povabili tudi predsednico Republike Slovenije gospo Natašo Pirc Musar, predsednico Državnega zbora gospo Urško Klakočar Zupančič ter gospoda Boruta Pahorja, bivšega predsednika Republike Slovenije in predsednika Državnega zbora v času slovenskega vstopa v unijo. Žal se zaradi številnih drugih obveznosti ne morejo udeležiti današnje seje.

Spoštovani! Dovolite mi nekaj kratkih misli o obletnici, ki jo obeležujemo, današnjo slavnostno sejo. Pred skoraj 33 leti smo Slovenci ustvarili svojo lastno državo, leto pred tem je 90 odstotkov volivcev na referendumu podprlo sanje o samostojni državi. Samo še enkrat v zgodovini je tako veliko število naših državljanov podprlo določeno odločitev. To je bila odločitev o vstopu Slovenije v Evropsko unijo. Biti del Evropske unije za nas Slovence nikoli ni pomenilo zgolj gospodarske priložnosti, pomenilo je vrnitev v družino, ki jo povezuje vrednote spoštovanja človekovih pravic, temeljne politične svoboščine, pluralizem ter demokracija. Vse tisto, kar nam je bilo v totalitarni Jugoslaviji odvzeto ali tudi kršeno. Ta vrnitev v Evropo je sovpadala s temeljnim zgodovinskim poslanstvom Evropske unije, ki ga je narekoval padec totalitarnih komunističnih režimov v Evropi, in predvsem oblikovanje celovite in pa svobodne Evrope. Ob 20. obletnici vstopa Slovenije v Evropsko unijo sem prepričan, da je napočil čas, ko Evropska unija lahko in tudi mora začeti delovati bolj strateško in dolgoročno ter usmerjeno v uresničevanje cilja, ki so si ga zadali vizionarji Evropske unije, to je Evropa svobodna, cela in v miru sama s seboj, predvsem pa s svojo soseščino. Temu morajo slediti skupni cilji realnega zelenega prehoda in digitalnega prehoda v skupnost, ki bo varovala tudi svoje zunanje meje, predvsem pa tudi svojo prehransko samooskrbo. Kot predsednik Odbora za zadeve Evropske unije ugotavljam, da smo Slovenci kljub nekaj neizkoriščenim priložnostim Evropsko unijo razumeli kot domovino naših domovin, ki krepi naše nacionalne identitete, naše znanje in tudi naš jezik v njej. Vstop v polnopravno članstvo pred 20. leti nam je pomagal, da smo na političnem zemljevidu sveta uveljavili kot kredibilna partnerica in premalo se zavedamo, da nismo zgolj slovenski, temveč tudi evropski državljani. Najboljši način za napovedovanje prihodnosti Evropske unije je njeno aktivno soustvarjanje.

Spoštovani, spoštovane gospe in gospodje, zdaj vabim k besedi profesor doktor Verico Trstenjak, da nam poda svoj pogled na članstvo naše države v Evropski uniji, gospa profesorica, beseda je vaša.

Gospe in gospodje, Slovenke in Slovenci, Evropejke in Evropejci. Sem Prlek, Slovenec, Evropejec. Tako se je opisoval moj sin kot majhen otrok, ki je maja 2004 imel eno leto. Svojo mladost je preživel v Luksemburgu, delno na Dunaju in v Sloveniji. Počuti se Evropejca, a kot prvo ostaja Slovenec, pa tudi malo Prlek, po meni seveda. To je EU. Pusti nam, da smo ponosni Slovenci, a hkrati Evropejci. Pusti nam našo individualnost, pusti nam slovenski jezik, pa tudi slovensko potico. Pusti nam ohranjati različnost enotnosti. United in Deverzity. EU, ki je nastala kot združenje držav zaradi ohranjanja miru, se širila v gospodarsko unijo, nato še na druga področja, pravno, socialno, bančno, politično. Že v Schumannovi deklaraciji, ki jo je 9. maja 1950 predstavil francoski zunanji minister Schuman, je zapisano, da EU ne bo nastala naenkrat, ne na en mah, ampak se bo razvijala postopoma. Sami smo imeli to srečo, da smo pred 20 leti postali del te EU. In sami jo imamo možnost in jo moramo sooblikovati, razvijati, negovati. EU je naša prihodnost. Kaj nam je EU dala v 20 letih, kaj nam je odvzela, kam nas je uvrstila? Nam je postavila meje, geografsko, vrednostno, kulturno, politično, pravno? Odvzela je del suverenosti. Nam je odvzela tudi tokaj, teran ali omogočila, da je kraški pršut iz mesa madžarskih prašičev? Vse to smo se sami pogajali oziroma spregledali naše sosede, ki so nas morebiti prehiteli, in če smo se slabo pogajali, smo sami zakrivili to situacijo. Kaj smo dobili? Le zaščiteno slovensko potico, višje plače? Res je, povprečna plača 2004 je bila okrog 1100 evrov, danes leta 2024 pa okrog 2200 evrov. Ali je to edino, kar smo dobili? Ali smo res dobili, kot bi dejali skeptiki, le evropske cene in slovenske plače? Dobili smo veliko več. To, kar združuje EU, so človekove pravice, demokracija, pravna država, pravičnost, solidarnost, pluralizem. To, kar je zapisano v 2. členu pogodbe o EU kot vrednote EU. EU nam je dala seveda tudi skupni trg oziroma gospodarsko sodelovanje, Schengen, evro. Mladi imajo možnost potovati in študirati v vseh državah EU in vidijo EU kot veliko prednost in njihovo prihodnost. V EU s 27 državami je slovenski jezik eden od 24 uradnih jezikov. V Bruslju in Luksemburgu oziroma v evropskih inštitucijah lahko govorimo slovensko, tudi na uradnih dogodkih in tudi na Evropskem sodišču. Imam občutek, da je v EU naš jezik spoštovan bolj, kot jezik naših manjšin v nekaterih sosednjih državah. Seveda bi bil Prešeren prisotnosti slovenskega jezika v EU vesel. Tudi sama sem dala sodniško prisego v Luksemburgu, tako kot sodnica, kot tudi kot generalna pravobranilka v slovenščini. Ponosna in hvaležna sem za to možnost, da sem lahko izvajala te funkcije na sodišču Evropske unije. A poleg tega, v katerem jeziku govorimo, je pomembno tudi, kaj v Bruslju govorimo. Da smo odločni, aktivni, da se naši uradniki in politiki udeležujejo sej na evropski ravni. Sami lahko naredimo veliko. Lahko povečamo produktivnost, povečamo dodano vrednost, določimo spodbudno davčno okolje. Plač nam ne določa EU, ampak sami z delom, s konkurenčnostjo. EU nam daje le pravni okvir za vse to. A pomembne so tudi socialne pravice, standardi teh so v EU zelo visoki. Na primer, če pogledamo socialne pravice, na primer pravica do plačanega letnega dopusta je zapisana v EU listini. Veliko projektov smo izpeljali z evropskimi sredstvi, lahko bi jih še več, če bi bili pri črpanju uspešnejši. Na kaj vse lahko vplivamo? Schengen kritiziramo, ker če smo realni, to, da imamo kontrolo v Šentilju, na Karavankah, to ni Schengen. To sama redno doživljam, ko ponovno čakam na Šentilju. A moramo tudi sami zagotoviti boljši nadzor in sodelovanje in nadzirati ilegalne migracije. EU pa se mora zavedati, da sedanja politika ni optimalna, da so migracijska politika, da so nujne spremembe, če želimo, da bo država, da bodo države spoštovale azilni sistem in ostale oziroma postale še bolj solidarne in tudi odgovorne.

Veliko zadev je Slovenija odpeljala z odliko. Po moje Slovenija ni več učenka, po moje tudi študentka ne več, je aktivna in pomembna soustvarjalka evropske politike, prakse in prava. Seveda pa se pameten vedno uči od boljših, v tem smislu se tudi mi še vedno učimo. Smo sicer majhna država, majhna država članica, a to ni pomembno. Smo le geografsko majhni. Tudi sama sem bila v življenju, torej kot otrok, majhna in oče mi je vedno dejal: tudi zlato je lahko majhno, pa je veliko vredno. Tako da na številnih področjih smo namreč enaki z Nemčijo, z Italijo, en komisar, en sodnik, pravica veta. Veliki smo lahko po naših predlogih, aktivnostih, vplivu. Poudarjajmo naše prednosti, ne pomanjkljivosti. Ste slišali kdaj v Luksemburg govoriti, da so majhni? Bodimo kot zlato.

Nekje sem prebrala, da EU najbolj drži skupaj pravni sistem. Res je, pravni sistem je ena velikih prednosti EU, je neke vrste lepilo, je delujoč, je izvedljiv, je res pogosto tudi nepregleden in preobsežen, kar je naloga Evropske unije, da izboljša. A imamo tudi akte, ki imajo evropski ustavni pomen, kot na primer ta majhna knjižica, EU listina o temeljnih človekovih pravicah. To je v bistvu naša ustava glede temeljnih pravic, ki jih imamo v EU.

Če sklenem. Evropa iz grške mitologije, v katero se je zaljubil Zois, je morala premagati številne težave. Postala je nesmrtna, saj je naš kontinent, Evropa po njej dobil ime. Tako bo tudi današnja Evropa premagala izzive, ki ji vedno znova prihajajo naproti. Postala bo še močnejša in večja, Širitve pa so nujne. Da EU rabimo, vidimo posebej, ko smo v težavah, na primer v finančni krizi, v migracijski, v zdravstveni, sedaj, ko je vojna v Ukrajini. Države kritizirajo EU, enkrat, da dela preveč, enkrat, da dela premalo. EU dela ravno to, kar smo ji prinesli in za kar glasujejo naši politiki in uradniki v Bruslju, Strasbourgu oziroma v evropskih inštitucijah. In tudi sami imamo spet možnost vpliva že na junijskih evropskih volitvah. Zato se ozrimo vase in soodločamo. Glede na potrebe se razvijajo nove pristojnosti, že omenjena zdravstvena unija, vojaška zveza. Tudi to je del razvoja EU, del razvoja Schumanove Evrope, ki mora ostati odprta in fleksibilna, prav tako, kako zagotoviti večjo solidarnost in enako obravnavo držav članic. In v EU moramo biti vedno, kot je dejal enkrat Juncker, ko sije sonce in ko dežuje.

O združenju evropskih narodov je sanjal že Victor Hugo, ko je na pariškem mirovnem kongresu leta 1849 govoril o evropskem bratstvu, Fraternite European, ko je dejal, da bo prišel en dan anžurandra, ko se države ne bodo borile drugače. Kot z glasovanjem, torej ne z orožjem, ko bo vojna absurdna. Tudi med Berlinom in Sankt Peterburgom, / nerazumljivo/, in EU, ne pozabimo, je nastala kot ideja miru in zato tudi danes vidimo EU kot nujno zvezo držav in narodov, posebej ko je vojna zaradi agresije Rusije bližje kot kdajkoli prej po ustanovitvi EU. Kakšna naj bo torej EU? Bolj solidarna, bolj močna, bolj enotna, socialna, temelječa na evropskih vrednotah, širi naj se na dele, ki so del Evrope, od Balkana do Moldove, in tudi Rusija, ki bo, upam, čim prej končala vojno, tudi tam bo, tudi Rusija, bo potrebna preporoda in boljše ponovne povezave z EU. In kakšna naj bo Slovenija? Gospodarsko močna, socialna, po vrednotah evropsko umeščena in usmerjena, aktivna, odločna, samozavestna evropska država. Včasih sem poudarjala geslo, EU imejmo v glavi, Slovenijo v srcu. Danes bi dejala, imejmo v srcu tudi Evropsko unijo, a Slovenijo kot domovino. Slovenski jezik je zelo bogat. Včasih je težko razložiti razlike med besedami ljubiti in imeti rad. Slovenijo ljubim, EU imam rada. Hvala za vašo pozornost in hvala, predsednik, za povabilo.

Najlepša hvala, profesor doktor Verici Trstenjak.

Spoštovani zbrani, zdaj je čas za glasbeni premor. Parlamentarni zbor Kvorum bo zdaj izvedel skladbo El bon bel bon, skladatelja Pierre Passereau, ki je nastala v 16. stoletju. Izvolite.

/ skladba/

Najlepša hvala zboru Kvorum.

Spoštovani zbrani! Zdaj pa vabim k besedi profesorja doktorja Ernesta Petriča, nekdanjega mladega ministra Kavčičeve vlade, dolgoletnega diplomata, predsednika Ustavnega sodišča, dolgoletnega profesorja mednarodnega prava, predvsem pa modrega državljana Republike Slovenije, da nam spregovori predvsem kako Republika Slovenija je izkoristila svoj potencial kot članica Evropske unije in da nagovori ta Državni zbor. Izvolite, profesor Petrič, beseda je vaša.

Hvala lepa, gospod predsednik, hvala lepa za vabilo. Zelo sem počaščen s tem vabilom. Zlasti zadnje čase, in naj mi bo oproščeno, da tole rečem, ko se včasih s kakšnim novinarjem zmenim za kakšen nastop, pa mi potem reče, da od vodstva tistega medija to ni zaželeno. Sem se že bal, da mi boste tudi vi preklical povabilo. Ampak nič za to, zelo vesel sem, da sem tukaj.

Velik dan je to, ko se spominjamo teh dogodkov. Vesel sem tudi zato, ker vidim tu številne obraze, s katerimi sem imel čast v preteklosti sodelovati, ko smo se nekako trudili za to državo in iz nje je res nekaj nastalo. Država je tu pred nami, problemi so, ampak država je tu, naša, slovenska država in v naših rokah je, kakšna ona je in kakšna ona bo. In o teh rečeh mislim takole ne vezano reči, reči par besed, pri čemer se bom trudil, da ne bom nobenega posebej hvalil in tudi nobenega kritiziral, ker navsezadnje je ta naša država naša skupna stvar, skupaj odgovarjamo zanjo in vsi smo na nek način odgovorni za to, kakšna je in kakšna naj bi v bodoče bila.

S tem dogodkom, s sprejemom v Evropsko unijo, ki ga jaz povezujem, in to se mi zdi logično, tudi s sprejemom v Nato in že pred tem v Združene narode, je Slovenija pravzaprav zaključila neko dolgo potovanje, ki se je začelo pred kakšnih 1500 leti, ko smo s tem, tako kot opisuje Prešeren v svojem Krstu, zgodbo, pripovedko, ko je Bogomila - gospe ste lahko ponosne zaradi tega - pregovorila, pregovorila Črtomirja, da je sprejel krščansko vero. S tem je stopila za Slovenijo takrat v zahodni svet, od takrat smo del zahodnega sveta in ko smo zdaj vstopili v EU in v Nato smo to na nek način dokončno definitivno potrdili. Postali smo suverena država, nacionalna država, slovenska pa vseh tistih ljudi, ki pri nas živijo. Na to moramo biti vedno pozorni. In ta naša država je danes enakopravna članica svetovne skupnosti in enakopravna članica evropskih povezav in transatlantske povezanosti v varnostnem smislu. S tem smo, si upam trditi, uresničili naš bistveni nacionalni interes. V teoriji zunanje politike, s čimer se ukvarjam že kakšnih 60 let, in mednarodnih odnosov je nesporna postavka, da je bistvo vsakega nacionalnega interesa zagotovitev varnosti in blagostanja. Tisto, kar zagotavlja varnost in blagostanje, je bistvo nacionalnega interesa. Včasih se to še nekoliko bolj konkretizira; kakšno besedo, kar se tiče Slovenije, bom tudi še rekel. Gotovo je naš vstop v Evropsko unijo pomemben element našega blagostanja; tu imamo zagotovljene povezave, razne oblike sodelovanja od gospodarstva in tako naprej, delimo skupne vrednote. To je gotovo pomembna točka zagotovitve našega nacionalnega interesa. Podobno velja glede varnosti za Evropsko unijo do neke mere tudi, predvsem pa za Nato. Nato je zagotovilo naše varnosti. In zdaj tule rečem par besed, ki mogoče, ki mogoče niso znane. Jaz sem precej v letih, dobro se spominjam tistih časov, prijatelje sem imel, ki so nas branili pred tveganji z vzhoda v času informbiroja. Odlične prijatelje sem imel, malo starejši od mene, ki so takrat, ko so padali naši graničarji na mejah, ko smo bili žrtev sovjetske blokade in tako naprej, vodili naš odpor. Takrat se je zgodila neka pomembna stvar Jaz sem iz Bleda. V tistem času je bil sklenjen nek sporazum, Blejski pakt, Blejski dogovor, začetek 50. let, s katerim je takratna Jugoslavija sklenila obrambno zavezništvo z Grčijo in Turčijo - pazite, ti dve sta bili pa v Natu. Takrat smo nekako nekateri malo kislo gledali iz tega ali drugega razloga, Natom nam je bil malo odveč, ampak jaz sem danes vedno bolj prepričan, da če ne bi takrat stopili v to povezavo, ki je de facto pomenila tudi vstop skozi zadnja vrata v Nato, in ko je še, kaj naj rečem, hvala bogu, obstajal nuklearni monopol Združenih držav Amerike, začetek 50 let, bi mogoče mi bili v času informbiroja izpostavljeni agresiji naših recimo prijateljev iz vzhoda. Nismo bili. Mnogi so se takrat spraševali, kako da do tega ni prišlo, po moji oceni, profesorske ocene po navadi ne držijo, ampak kljub temu si jo dovolim, je bilo to tudi zato, ker smo sklenili ta blejski pakt, Blejski sporazum. Glejte, ko govorim o tem, nobene intervencije, ne Sovjetske zveze ne ruske federacije doslej ni bilo preko meja Nato, nobene. Številne so bile na Češko osem,1968, 199, na Madžarsko, 1956, te se dobro spominjam, takrat sem bil študent in to nas je zelo zrevoltiralo. Takrat sprva nismo razumeli, kako pravzaprav glavna socialistična država si dovoli to, da neko drugo državo, majhno, obračuna z nasiljem, s tanki zato, ker je ta mislila malo po svoje. No, naj se na tej točki, kar se tega tiče, ustavim. EU nato Združeni narodi, to je tisto kar nas je naredilo državo v pravnem polnem pomenu te besede. Lahko smo na to ponosni in mislim, da lahko rečem tudi vam, lahko smo vsi ponosni, da živimo v tem času, ko je naš narod te veličastne cilje dosegel. Dolgo smo čakali, davno nekoč se je začela zgodba, protestantizem je prispeval, Vodnikov krog je prispeval in tako naprej, taborsko gibanje je prispevalo, da ne govorim kasneje, marsikaj je prispevalo. Včasih se prepiramo o tem, kaj je in kaj ni, ti prepiri so malce odveč, ampak ta veliki proces vstopanja slovenskega naroda na mednarodni oder se je s tem dejansko končal. Tu smo del zahoda. Zakaj to poudarjam? Če gledamo civilizacije v svetu, jaz boljše od zahodne civilizacije zaenkrat ne poznam. Mogoče je nekje na obzorju, bodoča, ampak toliko svobode, toliko socialne pravičnosti, toliko zagotovitve človekovih pravic, toliko materialnega blagostanja, toliko znanja in tako naprej, toliko možnosti, da človek uresniči samega sebe, kot je v zahodnem svetu. Veliko sem živel, delal v številnih državah, od Etiopije in Kolumbije, Indije, Nepala in tako naprej, Iraka, kot jo nudi ta zahodna civilizacija, je ni. In v naših rokah je zdaj tudi to, da prispevamo, da bo ta civilizacija obstala, se ohranila, se razvijala še naprej za dobrobit naših ljudi. Zdaj vprašanje, ki se zastavlja, je tudi naslednje. Mi smo uspeli, vstopili smo v EU in Nato, EU predvsem, to danes slavimo. Bili smo najboljša kandidatka, / nerazumljivo/ tega se dobro spominjam, na teh stvareh sem deloval, boljše kandidatke takrat v Sloveniji ni bilo. To so vsi tudi povedali. To je bilo nesporno. Zakaj? Prvič, bili smo nekako najbolj razviti, drugič pa z našim osamosvojitvenim naporom smo pokazali dve, tri pomembne stvari, šli smo po ustavni pravni poti, šli smo s plebiscitom, šli smo z ustavno, s konceptom Ustave in tako naprej, držali smo se znotraj prava prava. To se je po svetu še kako cenilo in bili smo pripravljeni tudi na številne potrebne kompromise. Dobro se spominjam, kako smo takrat polemično razpravljali po brionskem dogovoru, ki so ga naši takratni mladi, drzni, podjetni, sposobni voditelji sprejeli, nekateri so mislili, da je ta kompromis bil odveč, tam ni bil potreben, pokazalo se je, da je prispeval k temu, da smo tako rekoč po mirni poti prišli do naše neodvisnosti. To se je v svetu še kako cenilo, in bili smo na nek način kooperativni, pripravljeni sodelovati, pripravljeni pomagati. Sposobni smo bili naše gospodarstvo popeljati iz jugoslovanskih okvirov v svetovne. Skratka, bili smo večkrat, se je reklo, mojster Schiller, moj mojster, učenec, najboljši. Zdaj se nam pa zastavlja vprašanje, in tu se počasi že bližam drugemu zaključnemu delu mojih razmišljanj, ali smo še tako uspešni? Ali smo še vedno pravzaprav nek vzor uspešnosti in tako naprej? Odgovor na to je lahko mešan, lahko pa je ali pa bolj legitimno pa je vprašanje, če mogoče nismo več tako uspešni kot smo bili takrat zdaj. O tem moram reči, gospe poslanke, poslanci, sem veliko razmišljal, veliko razmišljam. Sedaj na stara leta imam čas razmišljati in potem se poglabljam v določene stvari in iščem odgovore. Zakaj nismo, recimo, še bolj uspešni, kot smo? Moj prvi vtis je, da nekako nam manjka znanja. Nismo se učili voditi državo, ne znamo včasih voditi državo. Jaz sem nekako bil nekakšen minister, zelo mlad, zelo naiven v slovenskem izvršnem svetu, takrat med leti 67 in 72. Takrat sem se začel učiti, kako se državi streže. Že takrat sem ugotovil, da je to presneto komplicirana zadeva, da je treba veliko znati, da ni dovolj samo volja, ampak potrebno je tudi znanje. Takrat sem se večkrat spraševal, ko sem gledal okoli sebe, ko so nam nekatera podjetja zahajala v velike težave in ko sem se potem pogovarjal z direktorji, sem videl, da pravzaprav hočejo, pa ne znajo. In se mi zdi nekako, da je ena od naših velikih težav, da nimamo dovolj ljudi, ki so sposobni voditi razne podsisteme, voditi državo, našo Republiko Slovenijo. Pa še tiste, ki jih imamo, namesto da bi jih spodbujali, jih včasih zaviramo in celo prestrašimo, prišla bo nova vlada in tako naprej. Ne znamo negovati neko kulturo znanja, neko kulturo sposobnosti in tako naprej. To je eden od razlogov, da nam gre mogoče slabše, kot bi nam sicer šlo.

Poleg tega moram reči, da sem ugotavljal večkrat naš problem v zvezi, da idealiziramo, ideološko obravnavamo nekatere probleme, ki jih je treba obravnavati pragmatično. Naj rečem tu samo kot primer, naš odnos do tujih investicij določen čas srebrnine ne prodamo, pa smo pol na zadnje vso prodali. Ne vem pa, če smo jo dobro prodali. To je pragmatično vprašanje, kdaj se proda, komu se proda, pod kakšnimi pogoji se proda in tako naprej. Za nas je bilo to pogosto ideološko vprašanje. Jaz se spominjam ko sem, ko sem živel in delal v Indiji, v Madrasu, žerjavi v pristaniščih, s ponosom so mi jih Indijci poslali, Metalna Maribor. Pokazal iste, žerjavi so mi pokazali v Kalkuti, pokazali so mi te žerjave v New Orleansu v Ameriki, ko sem tam bil deset let kasneje. Škoda, da te tovarne pravzaprav tako rekoč, razen nekih ostankov. ni več. Tam, še bi lahko našteval. Z nekaj več znanja in manj ideoloških obremenitev, gospe in gospodje poslanci, bi marsikaj od tega lahko rešili in prav bi bilo, če bi to rešili, bolje bi bilo za nas. Veliko znanja je bilo tam, veliko sposobnosti, ampak to je šlo svojo pot.

Naslednje kar se mi zdi in kar je mogoče od vsega najbolj pomembno, nekako nismo dojeli in razumeli, malce nerodno je, da, to vam rečem, ki ste varuhi demokracije v tej državi, da nekako nismo demokracijo čisto dobro razumeli. Da nekako smo imeli težave in mislim, da jih še imamo, z razumevanjem tega, da je demokracija sobivanje v različnosti. Bistvo je poudarek na spoštovanju različnosti. Nas nekako različnost moti. Različnost bi morali razumeti kot pravzaprav možnost, da soočimo ideje, se pogovarjamo, dogovorimo, polemiziramo, nazadnje najdemo v soočanju argumentov najboljše rešitve. Za majhen narod, taki kot smo mi, je to še posebej, je to še posebej. Mi nekako to ne znamo, ne razumemo, da smo odgovorni, pozicija in opozicija. Ta, ki je malo bolj desno gleda, malo bolj levo gleda, kakorkoli že, ali pa tak, kamor sebe nekako prištevam, ki ga pravzaprav bolj malo briga, kako gleda desnica, kako gleda levica, zanima me kako jaz ocenjujem in kako jaz o stvari mislim, mogoče grem s kom, komu s tem na živce, ampak treba je iskati pravzaprav poti do dialoga, do medsebojnega razumevanja, do soočenja argumentov. Malo sem že dolgovezen, zato bom preskočil na sodobni svet, še o tem bom rekel par besed.

Sodobni svet se strahotno spreminja. Mi smo po letu, tam 1989, padec berlinskega zidu, ko je nastopilo obdobje nestabilnosti, razpadla Jugoslavija, Sovjetska zveza in tako naprej, velika tveganja so takrat, spremenilo se je na nek način ravnotežje moči. Prej je bilo bilateralno, dve super sili, zdaj od takrat je nekoliko drugače, ampak k sreči smo iz tega turbulentnega obdobja izšli brez velikega konflikta. Celo več kot to, mnogi so upali, sam sem bil med njimi, da smo na poti v nek bolj usklajen svet, demokratičen, da bodo protislovja, tveganja, celo tveganja z nuklearnim konfliktom mimo. Žal ni tako. Včeraj sem bral, gospod Putin je povedal, da je dal ukaz, vaje ruskih nuklearnih sil ob Ukrajini. Vaje. Vaje so kdo ve pod kam. Svet je postal zelo zahteven, zelo turbulenten, ravnotežje moči se je spremenilo in iz teorije mednarodnih odnosov in zunanje politike izhaja, kadar se spremeni ravnotežje moči, nastane turbulenten čas. Nove sile skušajo, da se mednarodni red njim prilagodi, stare skušajo ohraniti tisto, kar je. V zgodovini je po navadi prišlo do velike vojne v preteklosti. Leta 1989 ni prišlo do velike vojne, ko se nekako zrušil sistem iz leta 1945. Upajmo, da bo tudi zdaj tako. Zakaj to pravim? V teh časih, ki morda pridejo, ko ne vemo, kako bo šla Kitajska. 3 tisoč let je bila imperij, središče sveta, območja, kjer ona je. Bo šla tudi ona po poti multipolarnega ravnotežja moči? Bo imela neke ambicije po svoji hegemoniji? Če jih bo imela, bo to povzročilo kontra reakcije. Nekatere se že kažejo. Ne vem koliko vam je znana ta ideja kvat, četverica. ZDA, Indija, Japonska, Avstralija. Niso glasni, predvsem Indija je zelo obzirna, ampak zelo intenzivno se pogovarjajo na bazi skupnega interesa, kako se soočiti s kitajsko veliko močjo in morebitno kitajsko ambicijo po hegemoniji, po glavni besedi svet, kar v Pekingu pravzaprav niti ne skrivajo. Zdaj mi Slovenci, kadar bo, če bo, do kakšnih konfrontacij in vsega tega prišlo, bi bilo dobro, da smo zreli, da se takrat še posebej zavedamo, da je naša usoda v naših rokah, da to pa zahteva neko skupno odgovornost. Skupno odgovornost za to našo, za to našo državo. Takrat utegne biti to krucialnega, krucialnega pomena.

In zdaj vi, poslanke, poslanci glejte, pametno bi bilo razmišljati, kako bi zagotovili nekaj, kar bi moralo biti v naših razmerah majhne države tako rekoč samo po sebi umevno, da bi se o vseh res pomembnih dolgoročnih vprašanjih vodil med pozicijo in opozicijo nek dialog in skupaj iskali najboljše rešitve. Nobenemu ne bi padla krona z glave, narobe, bili bi na poti prvič, da razumemo, da lahko sodelujemo in drugič, da pravzaprav skupaj nosimo odgovornost in lahko z dialogom, razmislekom iščemo skupne rešitve. Morda bo kakšna misel v to smer našla plodna tla, da bomo počasi prekinili s tem, kar včasih poslušam in me ne naredi nič srečnega, narobe, z njimi se pa sploh ne bomo pogovarjali, s tem se pa sploh ne bomo pogovarjali, ti so pa tako ali tako nevredni, da se in tako naprej. To za moderno državo na civilizacijski ravni Republike Slovenije ni primerno. Hvala lepa. /Aplavz./

Najlepša hvala profesorju Petriču.

Spoštovani zbrani! Zdaj je na vrsti naslednji glasbeni nastop. Parlamentarni zbor KVORUM nam bo zapel narodno pesem Musiden v verziji kot je v 19. stoletju priredil Friedrich Zilher. Izvolite. /Parlamentarni zbor KVORUM/

Spoštovani zbrani! Zdaj k besedi vabim gospoda Janeza Janšo, ki je vodil slovensko vlado v času dveh slovenskih predsedstev Svetu Evropske unije leta 2008 in leta 2021, leta 2008 pa tudi Evropski svet, to je bilo še pred uveljavitvijo Lizbonske pogodbe. Gospod Janša, izvolite, beseda je vaša.

Spoštovani gospod predsednik, ekscelence, drugi visoki gostje, kolegice in kolegi! Dan ali čas, ko je bila zasnovana Evropska unija je bil zgodovinski dan, zgodovinski čas, to je bil, to je bila odločitev, ki je generacijam Evropejcev v desetletjih, ki so sledila, prinesel veliko dobrega, mir, blaginjo - nekaj, na kar smo tisti, ki v Evropski uniji takrat še nismo bili, gledali z veliko zavistjo pa tudi z velikim poželenjem. Zdaj Slovenci smo v Evropski uniji videli ali pa si želeli vse tisto, si od nje želeli vse tisto, kar smo v nekdanji Jugoslaviji pogrešali. A temeljni korak, ki je omogočil, da smo Slovenci na plebiscitu z velikansko večino izglasovali vstop v Evropsko unijo, z nekoliko manjšo večino tudi vstop v Nato, je bila slovenska osamosvojitev. Zdaj brez tega, da bi Slovenija postala samostojna država, ne prvega ne drugega koraka ne bi mogli narediti. Bili so takrat glasovi, češ treba je počakati še ostale, Jugoslavija bo šla cela v Evropsko unijo in v Nato. Zdaj, če pogledamo na velik del nekdanje Jugoslavije, ki še vedno ni ne v Evropski uniji ne v Natu, vidimo, kako so bila ta pričakovanja zgrešena in nas lahko samo veseli, da niso bila večinsko podprta. In Slovenija je na, zaradi vseh teh razlogov na Evropsko unijo gledala zelo idealizirano. Pred 20 leti so bile naše predstave v Evropski uniji predstave o nečem, kjer je že vse urejeno, kamor samo vstopiš in potem sprejmeš evropske standarde, vse teče samo po sebi, pravzaprav se ni treba za nič več potruditi. Drugi mislijo namesto tebe, vse je to utečeno - pač tak je bil idealen pogled od zunaj. In ta idealen pogled je vztrajal dolgo časa, ta idealističen pogled je vztrajal dolgo časa. Spomnim se našega šoka nekaj let kasneje, ko je bila pogodba za ustavo o Evropi zavrnjena na referendumih v Franciji in na Nizozemskem. Nismo verjeli, da je to sploh možno, ker smo videli pred sabo še vedno zelo idealno sliko. Slovenija je prvič predsedovala Svetu Evropske unije in Evropskemu svetu kot prva nova država članica v času, ko je Evropa po tej širitvi živela še tako imenovano zlato dobo, ko smo se pogovarjali na institucijah Evropske unije o tem, kako bo Evropska unija zdaj ko se je razširila, postala močna, ko dosega praktično pol milijarde prebivalstva z vrhunskim GDP-jem, razvito znanostjo, urejenimi sistemi, demokracijo in tako naprej, kako bo v teh pogojih močna Evropska unija oblikovala globalni svet, odločilno vplivala na standarde, ki se bodo sprejemali drugod, skratka to je bil čas, ko ne samo tisti, ki smo na novo prišli v Evropsko unijo, ampak tudi tisti, ki so ta duh širitve, ki je, ta duh, ki je zajel Evropo po tej veliki širitvi, vzeli kot neko novo dobo, ki omogoča Evropi dosežke, kakršnih še nikoli prej ni bilo na vidiku ali v okviru možnosti. No, potem je v ta idealen čas udarila gospodarska in finančna kriza. Najprej tisto razočaranje glede nesprejetja pogodbe, ustavne pogodbe za Evropo. To smo nekako prebrodili z Lizbonsko pogodbo; v času slovenskega predsedovanja smo šteli države, ki so že to pogodbo ratificirale, opogumljali tiste, ki še tega še niso naredili in smo nekako verjeli, da smo naredili popravni izpit, ampak to še vedno pesimistično obdobje je udarila gospodarska in finančna kriza in tukaj so se pač pokazale prve večje pomanjkljivosti v tej zgradbi in lotevanje krpanja lukenj. In tisto gospodarsko okrevanje je trajalo dolgo časa in potem so si te krize pravzaprav sledile ena drugi; zelo malo je bilo mirne plovbe v teh obdobjih po letu 2008, po letu 2009. Doživeli smo tudi strateški udarec z odhodom Velike Britanije iz Evropske unije z brexitom, do takrat se je Evropska unija samo širila, potem se je skrčila za eno zelo veliko državo za jedrsko silo, stalno članico varnostnega sveta, še prej smo se soočili z veliko migrantsko krizo in nato s covidom in z rusko agresijo na Ukrajino. Zdaj, če gledamo na tista vmesna obdobja, zdaj ko je bila plovba mirna in jih seštejemo, komaj pridemo do tistih prvih štirih let, ki so sledila obliki mirne plovbe po širitvi Evropske unije. Veliko izzivov je bilo in zdaj, ko po 20. letih slovenskega članstva v Evropski uniji ocenjujemo ta čas, lahko gledamo na ta čas kot na kozarec, ki je napol poln ali pa ki je napol prazen. Zdaj, mnoge težave so bile bistveno bolje rešene zaradi tega, ker je evropska unija stopila skupaj, ko je po prvi zmedi, kot recimo ob nastopu pandemije, ob udarcu pandemije Evropska unija poskrbela za to, da je bila cena, ki smo jo Evropejci plačali za pandemijo, za virus covid 19, bistveno nižja, kot če bi se vsak spopadal sam s to globalno grožnjo. Tudi ekonomsko okrevanje je bilo po odločitvah, ki so bile sprejete in so bile drugačne kot tiste v času po finančni in gospodarski krizi, tudi gospodarsko okrevanje je bilo hitro, Slovenija je ta čas tudi zelo dobro izkoristila in večina Evropske unije je izjemno hitro okrevala po tem udarcu, ki ga je prispevala pandemija, bistveno hitreje kot po tisti prvi gospodarsko-finančni krizi, ki je sledila, ki je sledila takoj po zlati dobi širitve in načrtih, kako bo Evropska unija pravzaprav vodila svet. Zdaj po 20 letih lahko tudi ocenjujemo zdaj, kako je Slovenija kot nova država članica izkoristila ti dve desetletji. Verjetno ne glede na vse te krize, ki sem jih omenjal, daleč najbolj ugodnega zunanjega okolja za razvoj slovenskega naroda. Tudi tukaj lahko rečemo, da je bil, da je lahko kozarec napol poln ali pa na pol prazen, odvisno s katere strani zadevo gledamo. Zdaj, kakšna je moja ocena, bom povedal na koncu. Če pogledamo zgolj statistiko, vidimo da je Slovenija v teh 20 letih dohitela nekatere države, ki so že prej vstopile v Evropsko unijo in ta čas niso ravno najbolje izkoristile ali pa so se razvijale počasneje od nas in tukaj vidimo, da so nekateri naši potenciali bili izkoriščeni. In potem pa vidimo tudi države, ki so vstopile v Evropsko unijo hkrati z nami, ki so bile po recimo po kupni moči na prebivalca daleč za nami pred 20. leti, zdaj pa so nekje tukaj, kot je Slovenija ali pa mislim, da je ena celo pred nami, to pa pomeni, da so bile možnosti večje, možnosti večje, kot smo jih bili sposobni izkoristiti in mislim, da nas po teh 20. letih čaka tudi samo spraševanje, zakaj te možnosti nismo izkoristili in zakaj se v tem času Slovenija ni bila sposobna dihati z obema kriloma pljuč, zato da bi bili danes tam, kjer bi dejansko po potencialih, ki jih imamo in glede na relativno ugodno zunanje okolje lahko bili. Zdaj, nekaj je o tem že prej povedal profesor doktor Ernest Petrič, težko bi to opisal bolje, in tudi to ni priložnost, da govorimo o tem, ampak to samo spraševanje nas čaka. 20 let po vstopu Slovenije in še nekaterih drugih držav v Evropsko unijo, mislim, da nihče od teh tako imenovanih novih članic Evropske unije več ne idealizira. Kar si lahko obarvamo tako ali drugače, ampak dejstvo je, da je ena od posledic tega, da se Evropske unije več ne idealizira tudi to, da smo tisti, ki smo v Evropsko unijo stopili pred 20. leti, zdaj bolj pripravljeni nositi odgovornost za razvoj celotne Evropske unije. Pred 20 leti, kot že rečeno in to ne govorim samo iz lastnih izkušenj, pač, imel sem veliko stikov s kolegi voditelji iz držav, ki so z nami stopile v to evropsko družino, da to pričakovanje, da greš nekam, kjer je že vse urejeno, kjer pač praktično ne bo treba kaj veliko prispevati k temu, da bodo temeljne stvari funkcionirale, to pričakovanje je bilo takrat splošno. Zdaj tega ni več. S tem prihaja tudi samozavedanje po večji odgovornosti. Dejstvo je, da ima Slovenija kot, bom rekel, ne največja država članica Evropske unije mnoge pristojnosti, kot jih imajo tudi največje članice Evropske unije in mora biti pripravljena v skladu s tem prevzemat tudi odgovornost ne samo zase, ne samo za to, kako se mi počutimo v Evropski uniji, ampak tudi zato, kako lahko s skupnimi močmi iz Evropske unije še naprej gradimo nekaj, kar je bila osnovna zamisel ustanovnih očetov Evropske unije. Vsaj nek prostor miru in blaginje, ki bo Evropejce varoval pred zunanjo nevarnostjo in jim hkrati omogočal, da razvijejo svoje potenciale tako kot posamezniki, pa tudi kot suvereni narodi, ki so v tej Evropski uniji združeni prostovoljno.

Prej je doktor Petrič zelo lepo opisal nevaren čas, ki je pred nami. Lahko bi k tem podatkom, ki jih je on navedel, dodal še nekatere druge, ampak dejstvo je, da bo naslednjih pet let naslednji mandat evropskih institucij, v katerem bodo volivci držav članic odločali v začetku junija, čas, ki je verjetno enako poln izzivov kot tisti čas, ko je bila Evropska unija ustanovljena. Pa mogoče celo čas, ki je bolj nevaren, kot je bil takrat, ali pa mogoče bolje rečeno, ki je manj predvidljiv, kot je bil takrat v času blokovske delitve, ko so bile nekatere stvari pač bolj predvidljive v ozračju hladne vojne, kot pa so danes. Zaradi tega se mora, po mojem mnenju, Evropska unija v tem času osredotočiti na ključne stvari. Kar nekaj teh je. Opustiti razprave o tem, kako bi v evropske pogodbe dodali stvari, o katerih ni soglasja in izgublja čas v zvezi s tem. Zagotovo pa se je potrebno koncentrirati na vprašanje varnosti in na vprašanje širitve. Obe vprašanji sta pa med seboj tesno povezani. Kakšnih deset let je bilo vprašanje širitve odloženo v predale. Obveljalo je veljalo večinsko prepričanje, da najprej je treba Evropsko unijo poglobiti, reformirati institucije, jih narediti bolj učinkovite in šele potem iti na širitev. Ampak ta čas, zdaj, ko gledamo nazaj, je seveda dokazal, da če se ne širi Evropska unija kot prostor miru in blaginje, se širi nekdo drug. In širitev tega drugega ne prinaša večje varnosti in, bom rekel, večjih garancij za stabilnost in blaginjo evropskemu kontinentu. In zdaj to spoznanje prevladalo danes, recimo temu, večinsko v Evropski uniji. In to je velik izziv, na katerega bodo morale odgovarjati tako države članice, kjer je potrebno soglasje, kot tudi vse evropske institucije v naslednjem petletnem mandatu.

Kar se tiče pa nas, Slovencev, ki pa zdaj obhajamo 20. obletnico, pa je pred nami čas, ko je potrebno opustiti vse idealne predstave o tem, kako bodo drugi poskrbeli zate, prevzeti odgovornost, ki jo prinaša članstvo v velikih mednarodnih organizacijah in tudi v Evropski uniji, ki je unikaten projekt pravzaprav, v nekem smislu nek božji čudež, kjer veliko število držav pri zelo različnih stališčih na koncu vendarle običajno doseže dogovor in kompromis in se gre lahko naprej, ampak tukaj morajo vsi členi dodajati dodano vrednost in nositi svojo, svoj del odgovornosti. Slovence nas čaka tudi sámo spraševanje, kako naslednjih 20 let v znanem okolju, ki je najbolj ugodno za naš narod kot je bilo kadarkoli doslej v svoji zgodovini, bolje izkoristiti kot smo izkoristili vse te prednosti skupnega trga, odprtega prostora, se vrniti včasih nazaj v tiste trenutke, ko smo se res kot skupnost zavedali, kakšne možnosti prinaša evropska, Evropska unija. Mislim, da tukaj v dvorani ni nikogar, ki je bil tudi takrat zraven na teh prireditvah, ko smo vstopali v Evropsko unijo, ki ne bi čutil nekega čustvenega zanosa, in tudi nekateri, ki ste bili zraven, ko je Slovenija vstopala v Schengen in smo dvignili zapornico na Škofijah, ko so bile odpravljene notranje meje, ko so ljudje jokali, ko smo tam poslušali mnoge naše rojake z druge strani meje, ki so prvič prišli nekako prosto, prosto čez, in se ob teh spominih pač malo bolj zavedate odgovornosti, ki jo imamo za to, da vse te vrednote ohranimo, a ne, zdaj, ko se spet postavljajo meje ali pa obnavljajo tako ali drugače, s takšnimi ali drugačnimi nazivi notranje meje znotraj schengenskega prostora. In se seveda vprašati tudi po svoji krivdi za to, da se to, da se to dogaja. Imamo vse inštrumente, tako nacionalne kot skupne, da se na te stvari reagira drugače in da ni treba delati korakov nazaj, še posebej ne tam, kjer smo vsi korake naprej dojeli kot nekaj dobrega, kot nekaj, kar je vredno ohranjati in braniti.

No, in naj zaključim s tem, da si želim, da bo Slovenija pa hkrati tudi vse ostale države, ki so že članice Evropske unije, pa tudi tiste, ki čakajo v čakalnici ob naslednji okrogli obletnici, bom rekel, še z večjim veseljem obhajala obstoj Evropske unije, se veselila novih širitev, ki naj predstavljajo strateško širitev prostora miru in blaginje v Evropi. Hvala lepa.

Najlepša hvala, gospod Janša.

Spoštovani zbrani, zdaj je čas za današnji zadnji glasbeni nastop. Parlamentarni zbor Kvorum bo izvedel skladbo Lipa zelenela je avtorja Davorina Jenka, Miroslava Vilharja. Izvolite.

/ glasbena točka/ Spoštovani zbrani! S to glasbeno točko smo sklenili današnjo slavnostno sejo, s katero obeležujemo vstop Slovenije v Evropsko unijo pred 20 leti.

Sodelujočimi nastopajočimi: profesor doktor Verici Trstenjak, profesor doktor Ernestu Petriču, gospodu Janezu Janši ter parlamentarnemu zboru Kvorum pod vodstvom dirigenta Žana Rojca se lepo zahvaljujem za sodelovanje, povabljenim pa, da ste z nami proslavili naš dan. Vse vas vabim v preddverje velike dvorane na kratko druženje. Še prej pa bomo v veliki dvorani naredili skupno fotografijo, ki nam bo v spomin na današnjo slavnostno sejo.

Želim vam prijetno druženje in lep dan.

Srečno Slovenija in srečno Evropska unija!

/ aplavz/

Slavnostna seja se je končala 7. maja 2024 ob 16.42.