Lepo pozdravljeni! Pričenjam 13. redno sejo Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Člane in članice komisije ter vabljene lepo pozdravljam!

Obveščam vas, da na seji kot nadomestni član komisije s pooblastilom sodeluje Iva Dimic, ki nadomešča Aleksandra Reberška.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje. S sklicem ste prejeli naslednji dnevni red, in sicer: Apel Republiki Sloveniji s strani društva Nova Slovenska zaveza, civilne iniciative Vseposvojitev, civilne iniciative Prebudimo Slovenijo ter društva Združeni ob lipi sprave. Ker k dnevnemu redu ni bilo predlogov za razširitev oziroma za umik katere od predlaganih točk, je dnevni red določen, kot je bil predlagan s sklicem.

Obveščam vas, da smo, 8. 5. 2024 prejeli obvestilo Poslanske skupine Socialnih demokratov, dne 9. 5. 2024 pa še obvestilo Poslanske skupine Levica, v katerem napovedujeta obstrukcijo svojih članov na 13. redni seji Komisije za človekove pravice in enake možnosti. V uvodu bom prebral obe napovedani obstrukciji, in sicer najprej Poslanske skupine Socialnih demokratov. Pravijo takole: "V Poslanski skupini Socialnih demokratov v skladu z 2. členom, z drugim odstavkom 65. člena Poslovnika Državnega zbora napovedujemo obstrukcijo naše članice komisije na 13. redni seji Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Obrazložitev: V Poslanski skupini Socialnih demokratov smo sicer že večkrat jasno povedali, da obsojamo medvojno nasilje in povojne poboje. Tudi socialni demokrati smo sprejeli svojo preteklost. Tako smo že davnega leta 1995 v Slovenj Gradcu na strankinem kongresu ostro obsodili povojne poboje. Prav tako smo aktivno in konstruktivno cel čas sodelovali pri zakonodaji o popravi krivic, pa tudi pri urejanju grobišč. Državni zbor pa je že leta 2009 sprejel posebno Deklaracijo o podpori Resolucije Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu, ki je ob upoštevanju posebnih zgodovinskih okoliščin slovenske zgodovine premišljena, uravnotežena in dolgoročna. Odločitev Državnega zbora, ki pa ob tem ne omogoča tako imenovanega zgodovinskega revizionizma. Prepričani smo, da takšne razprave, kot je predvidena za današnjo sejo Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti in je razvidna tudi iz vsebine priložene vloge, Apel Republiki Sloveniji, izražajo predvsem revanšizem določene skupine ljudi, ki v ničemer ne prispevajo k pomiritvi ter zmanjšanju razkola med ljudmi. S tovrstnimi razpravami zgolj odpiramo ideološke boje, usmerjene v preteklost in netimo sovraštvo med ljudmi, namesto da bi se kot družba spoprijemali z izzivi sedanjosti in prihodnosti. Na nas pa je, da je naša odgovornost, da v današnjem času ne ustvarjamo prostora za fašistične ideologije in da ostro obsodimo vse avtoritativne prakse. V skladu z navedenim pri obravnavi točke Apel Republiki Sloveniji s strani društva Nova slovenska zaveza, civilne iniciative Vseposvojitev, civilne iniciative Prebudimo Slovenijo in društva Združenje ob lipi sprave na 13. redni seji Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti ne bomo sodelovali."

Prebral bom še obstrukcijo Poslanske skupine Levica: "Spoštovani gospod Jože Tanko! V skladu z drugim odstavkom 65. člena Poslovnika Državnega zbora Poslanska skupina Levica napoveduje obstrukcijo na 13. redni seji Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Obrazložitev: V Poslanski skupini Levica odločno nasprotujemo ponovni zlorabi zgodovine za politično ideološke namene. Ideološke teme in zloraba zgodovine kot tudi zlorabljanje tragedij druge svetovne vojne za nabiranje političnih točk so nedopustne, saj tako početje spodbuja le izključevanje in sovraštvo. V Poslanski skupini Levica ocenjujemo sklic seje Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti kot le vnovičen poskus izrabe parlamentarnega delovnega telesa z namenom izkoriščanja tragičnih dogodkov in žrtev druge svetovne vojne za strankarske namene. Nobena parlamentarna politična stranka si ne sme dovoliti v parlamentarni prostor vnašati ideološko politično ideološke poglede na pretekle dogodke in nima nikakršne pravice do razlaganja zgodovine na način, da vsiljujete napačne razlage z večinskimi odločitvami v parlamentarnih komisijah. V Poslanski skupini Levica želimo, da tako Državni zbor kot slovenska politika prenehata biti prizorišče za zlorabo zgodovine in zlorabo tragičnih žrtev druge svetovne vojne. Glede na navedeno Poslanska skupina Levice na 13. seji Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti ne bo sodelovala."

Jaz obžalujem, da so nekatere politične stranke brez vsakega spoštovanja do žrtev druge svetovne vojne in njihovih svojcev, da ne premorejo sočutja in da obsodijo režim, ki je po vojni povzročil na deset tisoče žrtev, jih pobil in znal zmetati v kraške jame. Izkop žrtev, identifikacija žrtev, pokop, izdaja mrliških listov, postavitev obeležja sodi med temeljne postulate osveščanje osvobojene in svobodne družbe.

Zdaj pa prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - APEL REPUBLIKI SLOVENIJI S STRANI DRUŠTVA NOVA SLOVENSKA ZAVEZA, CIVILNE INICIATIVE VSEPOSVOJITEV, CIVILNE INICIATIVE PREBUDIMO SLOVENIJO TER DRUŠTVA ZDRUŽENI OB LIPI SPRAVE.

Na sejo so bili vabljeni: doktor Matej Ogrin, predsednik društva Nova slovenska zaveza, Romana Bider, civilna iniciativa Vseposvojitev, Vlasta Doležal, civilna iniciativa Prebudimo Slovenijo, zaslužni profesor doktor Janez Juhant, predsednik Združenja ob Lipi sprave magister, Boštjan Poklukar, minister za notranje zadeve, Marjan Šarec, minister za obrambo, Andreja Katič, ministrica za pravosodje, doktor Katarina Bergant, generalna državna tožilka, Peter Svetina, varuh človekovih pravic, doktor Helena Jaklitsch, podpredsednica Nove slovenske zaveze in zgodovinarka, doktor Ivan Štuhec, teolog in moralni filozof, doktor Jože Dežman, zgodovinar in predsednik vladne Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, izredni profesor doktor Mitja Ferenc, zgodovinar doktor Tomaž Ilešič, direktor Študijskega centra za narodno spravo, doktor Damjan Hančič, zgodovinar Študijskega centra za narodno spravo, doktor Jože Možina, zgodovinar, Judita Treven, nečakinja dveh umorjenih domobrancev, in Roman Leljak, publicist. Dodatno smo povabili še Romano Tomc, poslanko v Evropskem parlamentu. Od vabljenih so se opravičili: doktor Tomaž Ilešič, doktor Damjan Hanžič, doktor Helena Jaklitsch in Katarina Bergant, Državno tožilstvo.

S sklicem seje ste kot gradivo prejeli vlogo društva Nova slovenska zaveza, civilne iniciative Vseposvojitev, civilne iniciative Prebudimo Slovenijo ter društva Združenja ob lipi sprave z Apelom v Republiki Sloveniji z dne 23. aprila 2024. Po sklicu seje pa ste prejeli še predlog sklepov z dne 8. 5. 2024, ki so objavljeni na e-klopi.

Pričenjam obravnavo te točke in najprej dajem besedo predstavnikom štirih civilnih gibanj, da podajo dodatno obrazložitev, vezano na apel, ki naslavlja na Republiko Slovenijo. Najprej bi dal besedo doktorju Matiji Ogrinu, predsedniku društva Nova slovenska zveza. Izvolite.

Najlepša hvala za besedo in za povabilo k tej seji. Hvala za obravnavo našega apela.

Za uvod naj poudarim to, da po našem razumevanju res ne obstaja nobena, skoraj nobena stvar, ki bi bila tako malo ideološka ali tako zelo neideološka, kakor je smrt osebe in dolžno spoštovanje, ki gre pokojni osebi. To so res stvari, ki so popolnoma zunaj vsake ideologije, so pa del najbolj bazičnega humanega profila življenja, del najbolj temeljnih norm civilizacije. Na te norme se tudi v našem društvu Nova slovenska zaveza pa tudi mnogo širše, sklicujemo kot na osnovni okvir, v katerem poteka razprava o pokojnih žrtvah komunistične revolucije. Tista nekako v nebo vpijoča resnica, ki se pred katero lahko samo umolknemo in ne moremo proti njej izreči ničesar, ampak jo moramo videti in prepoznati, je, da nad državo Slovenijo stoji strašno breme hudih zločinov zoper človečnost in vojnih zločinov, storjenih v času druge svetovne vojne v okviru komunistične revolucije in potem v povojnih pobojih in da je ta strašen zločin huda teža, ki sega v našo sedanjost nerazrešena. Nerazrešena zaradi tega, ker v obči kulturni zavesti Slovencev, v javni zavesti Slovencev ni primerno spoznana in obžalovana tako kakor so v evropskih narodih, ki jih bremeni breme nacizma ali fašizma, obžalovali to zlo v njihovi zgodovini vsi, vseh poklicev, vseh starosti, Tako bi preprosto morali tudi Slovenci priti do obžalovanja, da v naši zgodovini stoji strašno breme. 700. In več morišč in s tem povezanih zločinov in do tega obžalovanja, da to imamo nad sabo, priti vsi, mali in veliki, vseh poklicev, vseh izobrazb. Do tega, kako do tega priti, tukaj vidimo najbolj nujne korake, ki so kot naši predlogi v tem apelu nanizani, eno je gotovo to, da se moramo spominjati teh pokojnih oseb, ki so v velikanski večini bili res domoljubi in pošteni Slovenci, ki so izhajali iz klasične evropske krščanske in slovenske omike, tiste omike, s katero smo Slovenci v zgodovini stali in obstali. V zelo veliki večini so to bili takšni zvesti in pošteni ljudje, in si tem bolj zaslužijo za to spomin in pietetno pozornost kot žrtve. To izražamo potem z raznimi slovesnostmi in spominskimi nameni, obeležji, ampak zelo bistveno pa je, da je to, bi rekli kulturno in duhovno spominjanje teh pokojnih oseb dopolnjeno s tem, kar mora in lahko stori samo država, to pa je, da jih sprejme v svoje uradne evidence, da so te osebe sploh obstajale, in da izda o njih ustrezne mrliške listine. O tem smo se pogovarjali že v preteklosti s predstavniki Ministrstva za notranje zadeve oziroma sprejeli njihova pojasnila lansko leto na podobni seji, to je bilo korektno predstavljeno. Vendar moramo opozoriti, takrat je bilo že rečeno, češ, saj imajo civilna društva, kakor je društvo Nova slovenska zaveza, možnost da izrazijo pravni interes in vložijo zahtevo za izdajo mrliških listin. Ponavljamo svoje stališče, da tega eno civilno društvo ne samo ne more storiti, za 15000 ali morda celo 20000 ali neznano število žrtev, je to nemogoče. Ampak ne gre samo za to, da je to praktično za eno društvo neizvedljivo, gre bolj za to, za načelno stališče, da urejanje tako temeljnih stvari, kot so izkazi in uradne evidence o mrtvih po drugi svetovni vojni in po revoluciji ne more biti stvar civilne družbe, sploh pa ne svojcev, ampak bi morala biti enotna in sistematično urejena naloga države. Zato od tod tisti naš apel v 1. točki, da bi se kompetentna državna telesa vrnila k tej nalogi izdajanja mrliških listin. To je seveda povezano potem z dostopnostjo že obstoječe baze žrtev druge svetovne vojne pripravljene na Inštitutu za novejšo zgodovino. Vendar poznamo pač problematiko in ne bom zdaj tega vsega omenjal, da je pač ta baza deloma, recimo temu, deloma dostopna, nekatere kategorije podatkov iz nje pa niso dostopne, na primer povzročitelj smrti, kar je čisto bistven podatek. To sploh ni javnosti dostopno. Skratka to je 11 segment, drug je pa gotovo ta, da mora država Slovenija v nekem trenutku, ki upam, da ni oddaljen v neko nedogledno prihodnost, priti do tega, da bo zelo zločinov revolucije zavrgla, odklonila, izločila iz pojma iz območja sprejemljivega in s tem vsaj v pravnem smislu s predpostavko nedolžnosti sprejela te žrtve, ki niso bile nikoli sojene v slovensko narodno občestvo. In to je tisti širši okvir, ki bi tudi v polni meri pripravil pravi okvir oziroma pravi vrednostno perspektivo na to, da se žrtve, ekshumirane iz brezen povojnih pobojev, dostojno pokoplje, kajti pokopati jih s tem, da so to osebe, osumljene takšnih in drugačnih nečastnih dejanj zoper Slovenijo, bi ne prispevalo bistveno k pomiritvi, sožitju, miru. Mir je lahko predvsem sad pravičnosti in resnice, in menim, da Slovenija nujno mora do tega priti. Hvala.

Hvala lepa. Prosim, da se izklopite.

Naslednja dobi besedo Romana Bidar, Civilna iniciativa Vseposvojitev. Izvolite.

Tako, aha. Najlepša hvala za povabilo in za besedo. Jaz sem predstavnica pobude Vse posvojitev, ki ima tako zelo preprosto osnovo, kdor je prizadet v zvezi s to našo strašno problematiko in ga to kaj boli, in če je pripravljen karkoli narediti v zvezi s tem, je dobrodošel pri tej pobudi. Se pravi, pobuda prihaja od spodaj in nekako temelji na krščanskih temeljih, da to, kar nas prizadeva, da to, kar nas boli, iz tega zraste lahko nekaj novega, recimo za neko tako splošno ponazoritev bi mogoče rekla kaj takega. Poznamo ljudi, ki se jim kaj hudega naredi, recimo človek Ostane brez rok, kaj vse je sposoben on potem z nogami narediti? Poznamo ljudi, ki z nogami berejo solato, pišejo, rišejo, šivajo vse mogoče, in jaz si pol seveda predstavljam, to bi lahko tudi jaz počela, če bi bilo treba, in če ni treba, potem ne delamo. Se pravi, imamo speče potenciale in vse posvojitev cilja na te speče potenciale v ljudeh, ki jih stvar prizadeva in lahko povem, ko imam stik s temi ljudmi, da to toliko lepega raste, toliko neverjetnega bogastva pri teh ljudeh občutim in srečujem. Recimo samo, če gremo gledati na e-pokopališče, kaj vse ljudje pišejo svojim dragim na grob, ker recimo, zdaj smo čuli tele pri teh obstrukcijah, da netimo sovraštvo med ljudi pa take stvari, ki rajši kar nič ne rečem v to smer, ko sem samo prizadeta. Pojdite gledati na e-pokopališče, kaj pišejo ljudje s svojim dragim, kako jih pogrešajo, kako ljubeče misli jim naklanjajo in jaz mislim, da je to nekaj kar je zelo živo, ampak ljudje od zgoraj tega ne vidijo, jaz si pa nekako predstavljam, da bi bilo prav, da bi to videli, glede na to, da smo neskončno determinirani s tem zločinskim obdobjem, ko mu ne znamo, ne znamo priti blizu. In bi povedala morda eno definicijo, ki sem jo prebrala pri Karlu Mavsarju, romanu Ljudje pod bičem. Razliko med belimi in rdečimi. Tako pravi: Če je beli ubil rdečega, je umazal sebe, ker je kršil postavo, ne ubijaj Če je rdeči ubil belega, mu zločin prinese medaljo, ker je ideja zahtevala smrt nasprotnika. In jaz mislim, da danes po 80 letih še te logike revolucionarnega nasilja nismo pri nas predelali. In dokler tukaj ne bomo nič naredili, ne bomo znali ločiti oziroma ne bomo znali videti, maščuje se nam to, da ne vidimo, kaj je bistvo revolucionarnega nasilja, se nam maščuje v tem, da ne vidimo kaj je bistvo terorizma. Smo ravno včeraj čuli kaj, spet se je naša vlada dobrega spomnila, ampak dobro, to so že te teme, ki so malo izven pobude vse posvojitev, ampak samo, da vidite približno kje smo, in jaz mislim, da imamo dela ogromno. Hvala za besedo.

Hvala lepa. Za besedo oziroma besedo dobi Vlasta Doležal Rus, Civilna iniciativa Prebudimo Slovenijo. Izvolite.

Hvala lepa za besedo. Jaz bi začela tako. Nobena peticija ne nastane brez razloga oziroma brez enih zelo temeljnih razlogov oziroma tudi v preteklosti, zaradi katerega so ljudje nekako prisiljeni vlagati peticije, da bi se nekaj prestavilo.

Slišali smo sicer v uvodu, da nekateri ne želijo, da jih neprestano obremenjujemo s preteklostjo, ampak jaz bi rekla tako, v smislu te preteklosti je nekaj že bilo narejeno, ampak spomniti se je treba, da je minilo 30 let že in mi smo prišli še do konca tega problema. Zakaj? Ker se je leta, nekatera leta se je delalo zelo intenzivno, potem so se stvari ustavile spet, pa se je spet delalo in tako naprej. Jaz mislim, da teh 30 let nam ni v ponos, ampak kar malo glede oblasti v sramoto. Torej, naša iniciativa se je pridružila vsem sopodpisnikom peticij, tudi tiste, ki so že izšle v preteklosti, ker menimo, da je mnogo povojnih dogodkov napačno še vedno napačno interpretiranih, posledice le teh pa so še vedno nerešene po tolikih letih. Mnogi ljudje, družine, potomci, ki so danes med nami, še niso uspeli odžalovati svojih pobitih prednikov. Zakaj? Ker je bilo mnoga desetletja prepovedano o tem kaj vedeti oziroma tudi govoriti. Ko je tam v 80. letih resnica začela prihajati na dan, počasi in z velikimi ovirami, je generacija, tja se štejem tudi jaz sama, spoznala, da nam niso pustili do takrat misliti. Nekaj se je smelo na glas povedati, nekaj pa je brbotalo po možganih in živeli smo po nekih drugih principih, bi rekla skoraj skrivoma. In kako se temu reče? Temu se reče poškodovanost. Po ukinitvi Muzeja osamosvojitve. Ki bi lahko sčasoma osvetlili vso našo več stoletno zgodovino z vsemi vzponi in padci, z ukinjanjem spomina od lanskega leta naprej, je prihajalo spoznanje, da so stari vzorci pritiskanja na narod spet tukaj, nadaljujejo se. Morda enim res ni do razmišljanja o teh krvavih početjih povojne oblasti, pa se vprašajmo zakaj. Žal je tudi pogum in domoljubje mnogih upornikov proti okupatorju omadeževano, omadeževano s tem, kar se je zgodilo po vojni. Zdaj bi mogoče omenila tudi dandanašnja praznovanja, kjer se neprestano izpuščajo omembe umazanih dejanj, ki so spremljale takrat povojni čas, tudi vojni čas. Izpuščajo se tudi imena tistih, ki so dejanja zaukazali, pa tudi imena tistih, ki so bili prisiljeni ta dejanja izvrševati, vsi ti ljudje pa so živeli desetletja med nami. Lahko si samo mislimo, kaj vse to pomeni v psihološkem in duhovnem stanju za celoten narod. Heroje, ki to niso bili, smo morali slaviti.

Nadalje, še ena okoliščina našo prestolnico še vedno krasijo spomeniki zločincev, drugače jih, glede na pisne dokumente in njihove lastne izjave ne moremo imenovati, na vse to pa nam, ki sočustvujemo s prizadetimi ali pa z njihovimi potomci, prepove oblast, spomin in obeležje, ki si ga absolutno zaslužijo. EU je obsodila vse totalitarizme, če me spomin ne vara, še ena podrobnost: lansko leto, v dneh, ko smo priredili to pietetno prireditev, je v Unionski dvorani potekala mednarodna konferenca o genocidu. Niti besede o slovenskem genocidu. Še več, organizatorje smo prosili, če smemo povabiti povabljene na to konferenco in to je bila mednarodna družba, na našo slovesnost, ker sem človek, ker smo ljudje in nismo dobili tega dovoljenja, torej, kam plovemo.

Za zaključek samo še to, naša civilna iniciativa se za to podpisuje pod skupno peticijo, ki odločno zahteva nemudoma spremenjen odnos do lastnega naroda. Žrtve potrebujejo naš spomin. Povzročitelji pa bi skoraj rekla, da zdravnika. Hvala.

Hvala lepa. Prosim, če se izklopite. Naslednji dobi besedo zaslužni profesor doktor Janez Juhant, predsednik društva Združeni ob lipi sprave, izvolite.

Lepa hvala, spoštovani predsednik, lepo pozdravljeni, spoštovani navzoči! Z vsem kar je bilo rečeno, se seveda strinjam in podpiram, zato tega ne bom ponavljal. Naše društvo, Združenje ob Lipi sprave, je že leta 1989 organiziralo neke vrste spravo ob Lipi sprave, ki je bila tudi tisto leto posajena, pa potem tudi posekana, tudi kasneje, ko je bila ponovno posajena, je bila poškodovana. In takrat se je zbralo okrog 3000 ljudi, ki so imeli prvikrat možnost, da žalujejo za svojimi izgubljenimi, ki so pač kot vemo, v bivšem režimu niso imeli besede. In takrat smo tudi pripravili Deklaracijo o narodni spravi, ki smo jo tudi že večkrat vložili v parlament, v katerem, v kateri je izrecno zapisano, da je za spravo med našim narodom nujno obsoditi vse zločine, tudi poimenovati zločince, to je bilo tudi danes že rečeno in pa po drugi strani tudi dati možnost, da vse žrtve, po vseh civilizacijskih pogojih dobijo svoje zadoščenje. In zaradi tega smo seveda tudi mi sopodpisniki te izjave, ker to dejansko terja. Vemo pa, da to kakor tudi kaže na to in meni je zelo žal, da spoštovani, ki so bili vabljeni, niso navzoči, nekako obstruirajo kakor so rekli, to sejo, kajti poglejte, kako bomo v našem narodu to narediti, če se niti na politični ravni ne moremo niti pogovarjati o teh stvareh, kaj šele, da bi nekako prišli skupaj in sprejeli ustrezne korake, ki bodo žrtvam in seveda tudi vsemu temu okviru dale civilizacijski temelj. In glejte, to kaže na to, kako globoko je naš narod pogreznjen v to travmo. Nekateri ste o tem že govorili in to nas bremeni. In seveda sem zelo hvaležen gospodu Ferencu in gospe Tomčevi za to, kot so nekateri rekli, izvoz v Evropo, ki naj ne bi bil potreben in tudi za prizadevanje evropskih ustanov, da opozori naše ustanove, da te zadeve speljejo. Zato se mi zavzemamo, zato je tudi ta prireditev da smo ljudje zato tudi vse ostale zadeve, ki jih počnemo, da bi vendarle prišli nekako skupaj, ampak tega ne moremo napraviti sami. Kot je bilo tudi rečeno, vseh teh dejanj, se pravi pokopa, potem tudi mrliških listov in vsega drugega, za to mora poskrbeti država. Državo Slovenijo imamo ravno za to in je nastala za to, da bo uredila red in pravičnost med nami. In za to se zavzemamo in tudi naša pobuda temelji na tem, da bi država in vsi njeni organi, ki imajo za to pristojnost, ki imajo tudi dolžnost, da vsakega svojega državljana, tudi tistega, ki je kakorkoli se pregrešil zoper to državo. Potem tudi ustrezno sankcionirajo. Če pa se ni pregrešil pa seveda tudi mu dajo ustrezno zadoščenje in omogočijo, da se tako zadeve formalno in tudi zakonsko in po vseh ostalih civilizacijskih okvirih rešijo. Zato menim, da so take pobude bistvenega pomena, so tudi temelj našega življenja in preživetja. Kajti, ne bom vam sedaj našteval, tako med žrtvami kakor tudi med storilci in njihovimi potomci so tako hude travme, lahko bi vam tudi konkretne primere našteval, ki kažejo, kako hudo so za štirimi stenami tudi nalogodajalci živeli in to zadevo je potrebno dojeti kot človek, saj smo ljudje, spoštovane kolegice in kolegi, saj smo ljudje za to, da bi dojeli trpljenje, nemir in tudi agonijo, če tako rečem, ki so jo imeli ti ljudje. Predvsem pa, in s tem končam, omogočiti moramo našim žrtvam, da dobijo dostojen pokop in ustrezne dokumentacije, ki jih bodo spet pripeljale v našo narodno skupnost. Hvala lepa.

Hvala lepa. Vsi predlagatelji ste dobili besedo. Preden gremo na razpravo ali pa stališča ostalih vabljenih, vas samo seznanjam, da se lahko kadarkoli, kdorkoli izmed predlagateljev vključi v razpravo, ko bodo razpravljali ostali predstavniki, vabljeni ali pa potem kasneje tudi poslanci. Tako da, ni treba imeti nobenih zadržkov.

Zdaj pa najprej gremo na Ministrstvo za notranje zadeve. Dajem besedo Urši Židan. Izvolite.

Hvala lepa za besedo. Ministrstvo za notranje zadeve je pristojno za izvajanje zakona o matičnem registru, ki ureja tudi vodenje podatkov o smrti posameznika. Matični register je bil vzpostavljen maja 2005, vam pa so se iz matičnih knjig prenesli podatki o matičnih dejstvih in osebnih stanj posameznikov, ki so bili živi ob vzpostavitvi matičnega registra. Pred torej samo vzpostavitvijo matičnega registra so se ročno vodile matične knjige. Na ministrstvu si tako vseskozi prizadevamo k poenostavitvah vpisov podatkov o smrti za osebe, ki so umrle med drugo svetovno vojno ali neposredno po njej. Do 17. maja leta 1995, je bilo mogoče izvesti vpis smrti v matično knjigo o umrlih za navedene osebe le na podlagi predhodno izvedenega sodnega postopka razglasitve pogrešanca za mrtvega ali sodne ugotovitve smrti v skladu z Zakonom o nepravdnem postopku. Ministrstvo za notranje zadeve je tako v letu 1995 pripravilo predlog zakona o dopolnitvah zakona o matičnih knjigah, ki je bil sprejet po hitrem postopku in je začel veljati maja leta 1995. Z navedenimi dopolnitvami zakona je bil določen poseben postopek in ugotovitev in vpis smrti v matično knjigo umrlih za osebe, ki so umrle med drugo svetovno vojno ali neposredno po njej, pa še niso bile vpisane v matično knjigo umrlih. Za vložitev predlogov za uvedbo postopka za ugotovitev in vpis smrti je zakon sprva določil petletni rok zaradi ocene, da še nadalje ostaja potreba po posebni ureditvi ugotovitve in vpisa smrti pa je bila veljavnost teh določb nato podaljšana do maja leta 2009, od januarja 2011 pa velja 14.a člen Zakona o matičnem registru, ki temelji na predlogu Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic iz leta 2010, takrat je komisija ministrstvu posredovala predlog za dopolnitev Zakona o matičnem registru z določbami prej veljavnega 19.a do 19.d člena Zakona o matičnih knjigah, ki so prenehale veljati maja 2009 ravno z namenom, da se ponovno omogoči izvedbo posebnih postopkov za ugotovitev in vpis smrti oseb umrlih med in neposredno po drugi svetovni vojni, ki še niso bile vpisane v matično knjigo umrlih oziroma v matični register. Omogočen je tako vpis smrti v matični register za vse osebe, ki so življenje izgubili ob koncu druge svetovne vojne in njihova smrt še ni bila evidentirana v matičnih evidencah, zaradi česar njihov osebni status ni bil urejen. Na podlagi omenjenega 14.a člena Zakona o matičnem registru je bilo v matični register vpisanih 218 smrti na podlagi odločbe izdane v upravnem postopku. Podatki zajemajo obdobje od 11. 1. 2011, ko je bila z novelo zakona uvedena posebna ureditev vpisa smrti v matični register, do osmega 8. 5. 2024.