Hvala za besedo.

Spoštovana predsednica, spoštovani vabljeni, predvsem predstavniki ministrstev, nevladnih organizacij in vseh, ki vas ta tema zanima! Tema je prihodnost vodne energije v Sloveniji s poudarkom na dvema projektoma oziroma pri dveh zadevah: eno je dokončanje Hidroelektrarne Mokrice na Spodnji Savi in druga stvar, ki nas zanima, pa je gradnja malih hidroelektrarn. Sedaj dovolite v uvodu nekaj besed glede hidroelektrarne Mokrice in pa tudi glede malih hidroelektrarn.

Za projekt Hidroelektrarne Mokrice je bila že leta 2013 sprejeta Uredba o državnem prostorskem načrtu, od takrat pa tečejo različni postopki pridobivanja okoljevarstvenega soglasja in gradbenega dovoljenja. Bilo je napisano veliko dokumentacije, tukaj pred sabo imam program izvedbe objektov vodne, državne in lokalne infrastrukture ter objektov vodne in energetske infrastrukture v nedeljivem razmerju z izgradnjo Hidroelektrarne Mokrice. Iz leta 2017 imam tudi več sklepov Vlade v podporo temu projektu. Tako je iz leta 2017 sklep: Vlada Republike Slovenije je sprejela program izvedbe objektov vodne, državne in lokalne infrastrukture za Hidroelektrarne Mokrice. Imamo sklepe o izdaji Uredbe državnega prostorskega načrta in tega gradiva bi lahko še naštevali. Je pa bilo v zadnjih letih kar nekaj na tem področju storjenega. Na žalost ne na tej strokovni, ampak predvsem na sodni veji. Leta 2020, konec leta, je Vlada Janeza Janše izdala sklep o prevladi druge javne koristi nad koristjo ohranjanja narave. Sodišče je odločilo in povedala, kako bi se morala ta prevlada tudi drugače izpeljati, torej, poleg izravnalnih ukrepov tudi projekti, predvidene omilitvene ukrepe. In sedaj imamo novo Vlado, ki se nekako z dvema resornima ministrstvoma na tem področju s tem tudi ukvarja. In to je glavni cilj današnje seje, da izvemo, kaj je bilo v zadnjem času na tem projektu storjenega, predvsem pa ne toliko v preteklosti, želimo več izvedeti o prihodnosti.

Morda še nekaj podatkov. Hidroelektrarna Mokrice ni samostojen projekt, ampak je zadnja hidroelektrarna v verigi šestih hidroelektrarn na spodnji Savi, ki naj bi povprečno letno ocenjena proizvodnjo imela 131 gigavatnih ur. Zanimivo je tudi pri tej hidroelektrarni, predvsem za tiste, ki ne vedo, kako to poteka, da je predvidena polna avtomatizacija elektrarne in obratovanje brez posadke ter daljinsko vodenje iz centrov vodenja. Tisti, ki pa prihajamo iz Posavja, pa vemo, da je po prvotnih načrtih bilo rečeno, da bo hidroelektrarna Mokrica zgrajena že leta 2018, na žalost pa smo sredi leta 2000. 24, ampak Hidroelektrarne Mokrice še niso zgrajene in zato danes pričakujemo, da se poenotimo o vsem tem, kaj je potrebno storiti, da ta velik energetski, gospodarski pa tudi okoljski projekt čim prej učinkovito, z upoštevanjem vodnih, gospodarskih in ne nazadnje tudi okoljskih zahtev postavimo.

Zato nas veseli, da je bila tudi v tem mandatu, vsaj glede na poslanski vprašanji, dve je postavila gospa Nataša Bogovič Avšič in pa enega gospod Danijel Krivec, o tem tudi debata v Državnem zboru, saj je oba zanimalo, katere aktivnosti se izvajajo po sodbi Upravnega sodišča glede Hidroelektrarne Mokrice. Kot rečeno, pred enim letom je bila dana odločitev Upravnega sodišča o tem projektu. Torej, nas danes predvsem zanima, katere aktivnosti so bile v okviru posameznih resornih pristojnosti na tem področju izvedene do današnjih dni. Dovolite pa, da si v uvodu izposodim besede Nataše Bogovič Avšič, ki je lepo opozorila, da ne gre le za izgradnjo Hidroelektrarne Mokrice, temveč tudi za izvedbo ukrepov investicij na podlagi že leta 2013 sprejetega državnega prostorskega načrta, ki upoštevajo tudi ukrepe za zagotavljanje poplavne varnosti objektov in naselij na desnem bregu reke Save dolvodno, prav tako v naselju ob reki Krki problematiko dostopa do vode za namakanje, zajema požarne vode za zaščito in reševanje in nenazadnje tudi za samo rekreacijo, za ureditev športne infrastrukture, izgradnjo obvoznice Brežice, vključno z Novim mestom in še bi lahko našteval. Skratka, ne gre samo za en projekt, gre za zadnji projekt na področju izgradnje hidroelektrarne na Spodnji Savi, ki pa ima tudi za posledico več zelo pomembnih projektov, ne samo za Občino Brežice, ampak tudi za celotno Posavje. Skratka, še enkrat, želja je pospešiti postopke pri dokončanju tega projekta.

Morda še malo zgodovine. Tukaj nas je kar nekaj, ki ne samo, da s političnega vidika, ampak tudi lahko rečem z osebnega vidika spremljamo izgradnjo hidroelektrarne na Spodnji Savi. Nisem najmlajši niti najstarejši v tem Državnem zboru, ampak se spomnim, ko je bilo po dokončanju hidroelektrarne Vrhove polno tovornega prometa 100 metrov oziroma 200 metrov od moje domače hiše pri izgradnji Hidroelektrarne Boštanj, kako se je gradila, tudi z žalostnimi zgodbami, hidroelektrarna Arto Blanca, kako so se gradile hidroelektrarne Krško in pa tudi Brežice. In moram tukaj povedati, da sam sem že skoraj 20 let tako ali drugače prisoten ne samo na državni, ampak tudi lokalni politiki in tukaj zahvala vsem predhodnim poslancem, županom, pa tudi energetski stroki v Posavju, ki se je vedno s temi projekti ukvarjala soglasno, ne glede na to, iz katerih strank so prihajali župani ali poslanci. Nenazadnje tudi zakoni v Državnem zboru dokazujejo, da ne glede na politično barvo so bili ti zakoni soglasno na predlog posavskih poslancev usklajeni. Tukaj imam na primer zadnji zakon iz leta 2020 pred sabo, poročilo z odbora, ko smo zadnjič spreminjali Zakon o pogojih koncesije za izkoriščanje energetskega potenciala Spodnje Save. Dovolite citat: "V razpravi je bila v predlogu zakona izražena podpora vseh poslanskih skupin. Poleg razlogov in argumentov za sprejem predloga zakona, ki bo pospešil postopek pridobivanja gradbenega dovoljenja za izgradnjo Hidroelektrarne Mokrice, ki jih je v uvodu izpostavil predlagatelj, je bil v razpravi med drugim izpostavljen pomen samooskrbe na področju proizvodnje električne energije v Sloveniji. Prav tako pa je bilo poudarjeno, da se bo za učinkovit dvig gospodarske aktivnosti po koncu epidemije bistvenega pomena pomeni ponoven zagon gradbenega sektorja. Izpostavljeno je bilo še, da je gradnja hidroelektrarne Mokrice pomembna tudi z okolijskega vidika, saj hidroelektrarne spadajo med obnovljive vire energije, Slovenija pa pri doseganju teh ciljev za katere se je zavzela, do Evropske unije že zaostaja in dolgoročno tvega plačevanje kazni. Skratka, v zgodovini se je politika zavedala pomembnosti gospodarskega, energetskega in tudi okolijskega dela izgradnje hidroelektrarn na spodnji Savi, ne samo s področja Posavja, ampak tudi državna politika je temu sledila. Zato danes predvsem želimo odgovore pristojnih ministrstev ali lahko pričakujemo učinkovito spopadanje z dokončanjem izgradnje hidroelektrarne Mokrice, tudi v naslednjem letu oziroma v tem mandatu.

Dovolite pa, pod 2. točko želimo izpostaviti tudi morda eno vprašanje, s katerim se morda vsaj strokovna javnost toliko ne spopada. To pa je izgradnja malih hidroelektrarn, ki so nekako alternativa velikim hidroelektrarnam. Vodni tok slovenskih rek, potokov in pritokov meri okvirno 26 tisoč 600 kilometrov in zato so po našem mnenju glavne prednosti malih hidroelektrarn predvsem visoka učinkovitost in prijazna okolju ta njihova življenjska doba pa je med 25 in 30 let. Investicija pa naj bi se po izračunih, ne politike, ampak stroke, povrnila v obdobju od sedmih do desetih let, kar posledično pomeni, da so male hidroelektrarne finančno ugodne, pa tudi njihovo vzdrževanje je enostavno. Žal pa se v praksi pobudniki izgradnje malih hidroelektrarn srečujejo s številnimi, predvsem birokratskimi, dolgotrajnimi, zapletenimi procesi pri postavitvi malih hidroelektrarn. In zato želimo v tej debati, ki jo imamo, ne na slovenskem, tako strokovnem kot tudi političnem prizorišču, ampak tudi na evropskem in tudi svetovnem glede obnovljivih virov energije, razmisliti tudi o tem, ali je možno spodbuditi posamezne investitorje, da se glede na našo bogato rečnost spopadamo tudi z izgradnjami malih hidroelektrarn, ki so, kot rečeno, ekonomsko donosne, pa tudi okoljsko bi morale biti sprejemljive, v njih proizvedena elektrika pa pridobljena izključno iz obnovljivega vira. Zato smo tudi predlagali tri sklepe, o katerih malo več v nadaljevanju. Še enkrat pa, želimo predvsem gledati kaj se na teh dveh zadevah da narediti v prihodnje, da tudi na področju vodnih virov sledimo temu kar sledimo z besedami tudi na drugih področjih. Torej, da damo spodbudo obnovljivim virom, tokrat posebej na področju hidroenergije. Toliko morda za uvod. Najlepša hvala, gospa predsednica.

Najlepša hvala, predsedujoča, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci! Kot energetsko ministrstvo se seveda zavedamo širših vidikov gradnje hidroelektrarn, kot jih je tudi pobudnik predstavil.

Dovolite mi, da se v svoji intervenciji dotaknem predvsem energetskih vidikov. Obnovljivi viri energije so v ospredju energetske politike te vlade že od vsega začetka in pristojno ministrstvo razvija celo paleto podpornih politik za spodbujanje njihove rabe, tako v elektroenergetskem sektorju, kot tudi sektorju ogrevanja in prometa. V kampanji ministrstva za ozaveščanje splošne javnosti o pomenu domačih virov za bodočo energetsko oskrbo lahko spremljate, da v ospredje kampanje kot ministrstvo dajemo štiri domače vire: sonce, veter, vodo in biomaso. Vse strokovne podlage sicer kažejo, da lahko v okviru razogljičenja elektroenergetskega sektorja in povečanja energetske samooskrbe glavno in največjo vlogo odigrata predvsem sonce in veter, ki ju v Sloveniji prepoznamo kot vira, ki sta naša resnična naravna danost, naš največji potencial, ki ga v preteklosti nismo znali izkoristiti. Ob povečevanju njune vloge pa pri energetski samooskrbi in zasledovanju ciljev podnebne nevtralnosti ne moremo mimo tega, da nujno prepoznamo tudi podporo cilj podnebne nevtralnosti ne moremo mimo tega, da nujno prepoznamo tudi podporno vlogo, ki jo lahko pri tem odigra izraba še neizkoriščenega hidro potenciala. A zaradi slabo začrtanih in napačno izpeljanih odločitev prejšnjih vlad se je bilo treba že na začetku našega mandata vrniti k redefiniranju osnovnih okvirov politik izkoriščanja hidro potenciala v Sloveniji, tako na projektni kot na strateški ravni.

Kar se tiče strateške ravni je ta Vlada prva, poudarjam, prva, ki v okviru prenove nacionalnega energetskega in podnebnega načrta načrtuje jasno vizijo nadaljnjega energetskega izkoriščanja hidro potenciala v Sloveniji. Ta vizija je sicer zelo jasno omejena samo in izključno na potencial reke Save, Mure zaenkrat v tem kontekstu ne obravnavamo. To žal ni uspelo nobeni vladi prej, ali niso želele ali niso znale, ne bom sodila. A šele pod vodstvom našega ministra smo se na ministrstvu s konzorcijem izbranih institucij v okviru NEPN-a lotili tega hudega gordijskega vozla in upamo, da ga bomo tudi uspešno presekali. Prenovljen NEPN do leta 2030 sicer ne prepoznava bistveno povečane proizvodnje hidroenergije v skupni oskrbi z elektriko iz obnovljivih virov energije, a bolj je pomembno, kako utemelji pomen hidroelektrarn v kontekstu zadostnosti oskrbe, predvsem v zimskem času in v kontekstu vloge hidroelektrarn pri dispečiranju in sistemskih storitvah zato, da bomo lahko povečevali energetsko samooskrbo iz drugih obnovljivih virov. Dodatno NEPEN utemeljuje vlogo hidroelektrarn tudi v kontekstu izstopa iz premoga, torej s prispevkom k zmanjševanju uvozne odvisnosti na fosilnih gorivih in posledično zmanjševanja emisij toplogrednih plinov. Da se prepozna strateški pomen hidroelektrarn je tako ministrstvo konzorciju NEPN posebej naročilo izdelavo scenarija, kjer dokažemo vlogo in pomen hidroelektrarn predvsem v kontekstu zmanjševanja uvozne odvisnosti ter vlogo in pomen hidroelektrarn za sposobnost večjega prilagajanja sistema, torej sistemskih storitev, ki gre z roko v roki z večanjem drugih OVE virov.

NEPN gradi zgodbo večje energetske samooskrbe in samozadostnosti z OVE viri, ki pa bodo za uspešno vlogo v sistemu nujno potrebovali sposobnost hitrega prilagajanja dnevne proizvodnje in premikanja proizvodnje na dnevni ravni, vse to, kar lahko hidroelektrarne uspešno tudi nudijo. Alternativa velikim hidroelektrarnam so seveda plinske elektrarne. In čeprav ne zanikamo vloge in komplementarnosti tudi teh za podobne sistemske naloge je vendarle treba prepoznati, da bi s tem povečevali našo uvozno odvisnost od fosilnih goriv in povečevali emisije, kar pa seveda ne sodi k ciljem razogljičenja elektroenergetskega sistema, ki ga na drugi strani tudi zasledujemo.

V okviru NEPN tako za velike kot za majhne hidroelektrarne predvidevamo kar nekaj ukrepov. Prav to je tudi najbolj vroča točka, da tako rečem, v trenutnem postopku pridobivanja potrebnih soglasij mnenjedajalcev, da lahko gremo v javno razgrnitev. Če uspe ministrstvo skozi NEPN prepoznati strateški pomen uvajanja hidroenergije v Sloveniji in kasneje bo o tem seveda presojala tudi vlada, bo to prvi strateški in programski dokument s katerim bomo v Sloveniji prepoznali strateški energetski pomen vodnega vira, ki bo prestal tako strokovne presoje, kot tudi okoljevarstvene presoje in s tem bo tudi podal strateške temelje za vse prihodnje projekte, ki pa bodo seveda konec dneva morali biti presojani in izvedeni skladno z relevantno zakonodajo.

Eden od projektov, ki je v ospredju, tudi sklicateljeva gradiva, še zdaleč ni edini, je seveda Hidroelektrarna Mokrice. Vemo, da je sodišče v upravnem postopku postopek prevlade javne koristi vrnilo na začetek poti, da tako rečem oziroma nam je celo zožilo manevrski prostor. Ta vlada ne bo imela prostih rok, niti istih možnosti, kot jih je imela prejšnja vlada, ki pa tega ni znala pravilno izpeljati. Minister, pristojen za energijo, je takoj po odločitvi sodišča ustanovil projektno medresorsko skupino, ki je preučila sodbo sodišča in identificirala vsebinske in postopkovne izzive pri ponovnem odločanju v samem postopku. Zdaj je na vrsti investitor, poudarjam, na vrsti je investitor. Ob predpostavki, da bo investitor podal kvalitetne dopolnitve svojih poročil in ob predpostavki, da bodo izvedene vse potrebne prilagoditve vodne zakonodaje, se bo postopek v drugi polovici leta lahko ustrezno tudi nadaljeval.

V zaključku, spoštovani, ponovim, kar sem že večkrat povedala. Ta vlada je prva vlada, ki je strateško premaknila politike na soncu. Ta vlada je prva vlada, ki je strateško premaknila politike na vetru. Ta vlada je prva vlada, ki je strateško premaknila politike na geotermiji. Ta vlada je prva vlada, ki je strateško premaknila politike na lesni biomasi. Ta vlada je prva vlada, ki je strateško premaknila politike na jedrski energiji. Z veseljem v kontekstu današnje seje napovem, da bo ta Vlada tudi strateško premaknila politike na hidroenergiji. In v roku enega leta bo ta vlada tudi premaknila politike na bioplinih in na razogljičenju pogonskih goriv. Ta vlada dostavlja rezultate in izpolnjuje zaveze, ki jih je dala volivcem in v koalicijskem sporazumu. Najlepša hvala.

Hvala lepa, predsednica. Kar se tiče prioritet ima Ministrstvo za naravne vire in prostor dve prioriteti, vrstni red ni pomemben. Ena je pospešitev postopkov pri urejanju prostora in graditvi objektov, druga prioriteta je obnova po poplavah. Danes se bomo dotaknili predvsem pospešitev postopkov glede umeščanja v prostor, pa glede graditve objektov. Jaz moram povedati, da smo začeli s popolnoma novo prakso, ki pravzaprav ni čisto nova, ker se je pred 20 leti to v resnici dogajalo. Konkretno sva z ministrom Novakom sodelovala na Uradu za prostorsko planiranje od leta 1993 do leta 2000. In poanta tega je, da imamo vsak mesec koordinacijo na ravni državnih sekretarjev, na katerih se poroča o napredku, vmes so pa vsebinski sestanki. In napredek v resnici je, kar konkretno pomeni, da želimo na splošno, potem se bom dotaknil tudi naše teme danes, vsebine danes, da želimo čim prej v mandatu katerega imamo, ne bom rekel, še imamo, ta mandat je dve leti še, to je dolga doba, čim več državnih prostorskih načrtov tudi v resnici zaključiti. To je prva stvar, gre predvsem za to, da se prevzame odgovornost pri vsakem deležniku. In tukaj bi se pa dotaknil tega, kar je povedala državna sekretarka Tina Seršen. Namreč, samo na način, da čisto vsak deležnik v resnici prevzame svoj del odgovornosti, investitor, izdelovalci prostorskih aktov, projektanti, izdelovalci okolijskih poročil, pobudniki, v tem primeru Ministrstvo za okolje in energijo, naše ministrstvo, ki vodi postopke in prav vseh 20 resorjev, ki dajejo soglasje in to ni lahko delo. Samo na ta način bomo lahko to v resnici naredili. In kot sem že rekel, nameravamo v teh dveh letih dokončati čim več postopkov državnega prostorskega načrtovanja, kar se tiče prioritet pristojnega ministrstva, v tem primeru MOPE.

Kar se pa tiče graditve objektov bi se pa dotaknil samo tega, kar ste gospod poslanec Lisec povedali glede Mokric, dejstvo je, da je Upravno sodišče 13. 4. lansko leto s sodbo odpravilo odločbo. V bistvu sodba obsega kot sem dobil v opomniku 71 strani, to je zahtevna stvar. In dejansko je zdaj res, da je investitor na potezi. Investitor pač mora dopolniti, investitor, strokovnjaki, tisti, ki delajo projekt, projektanti, izdelovalci okolijskih vidikov, vsi ti, ki morajo odgovoriti prav na vse zahteve v sodbi, ki jih je veliko, predvsem v zvezi z Naturo 2000, predvsem v zvezi s kumulativnih ukrepov, ki je najtežje presojati, vedno kumulativne ukrepe, količina hrane, avtohtone vrste, plenilstvo, evtrofikacija, da jih ne naštevam. Ko bo to narejeno, takrat se bo seveda lahko postopek ponovil, ne gre drugače. Po izkušnjah in po mandatu, ki ga imamo, vam povem, da ne gre drugače na način, da se bodisi pri graditvi objektov, bodisi pri umeščanju v prostor prav vsi deležniki v bistvu resno lotimo tega in profesionalno in transparentno, to pa posebej poudarjam, tudi v sodelovanju z nevladnimi organizacijami, z upoštevanjem nevladnih organizacij civilnih iniciativ, ta postopek tudi v resnici speljemo. Hvala lepa.

Andreja Slameršek iz Društva za preučevanje rib Slovenije.

Najprej to, ta 1. točka, ki jo imate tukaj na vašem dnevnem redu, da bi Odbor za infrastrukturo, okolje in prostor pozval Vlado Republike Slovenije, da pospeši postopke. Naj povem, v primeru HE Mokrice, da to po postopkovni in zakoniti poti pač ni možno graditi. Govorite samo o eni sodbi. Naj spomnim, da so tri sodbe že dobljene, in da niti niso izpolnjeni pogoji iz prve sodbe. Naj tudi opozorim, da sodišče niti se ni opredelilo do vseh tožbenih navedb, ker je zadostovalo vedno že tisto, kar je razsodilo in je že bilo dovolj torej, se pravi še dosti več manjka kot je samo navedeno. Tudi to, ko ves čas mislite, da boste zadevo pač popravili, in da bo zadeva šla čez postopkovno, naj vas opozorim, da to ni povezano samo s tem, da boste vi popravljali postopkovne napake, namreč sodišče jasno se opredeli do veliko več vsebine, kot samo postopkovnih napak. In pa, da ko govorite, da se bo dalo to pač nekaj omiliti, pa izravnati, še enkrat povem, da se teh vplivov ne da. Mi imamo stanje na rečnih vrstah rib v Sloveniji alarmantno. Do sedaj obstoječe hidroelektrarne in vse, ki so bile zgrajene do sedaj kažejo, da to alarmantno stanje povečujejo, da omilitveni in izravnalni ukrepi ne delujejo, tako da že tukaj je zadeva, da v bistvu, tudi če boste šli vse, kar je bilo naročeno že pri HE Brežice, ker že vemo, pri Brežicah je bilo rečeno, da HE Mokrice praktično ne bo možno graditi, zato ker se naj ne bi sploh smelo posegati v območje Krke s pritoki. Potem tudi vse današnje raziskave, ki so bile, ki jih je celo ministrstvo samo na sodišču predložilo, so pokazale, da v bistvu vrste izginjajo. Torej, po strokovni in zakoniti poti Hidroelektrarne Mokrice ni možno graditi in zato je absurd, da se od Vlade pričakuje, da bo delala nezakonito in izsiljevala nek postopek za to, da se bi zadostilo energetskim lobijem.

To, ko je predstavnica iz MOPE povedala, da kako je Gibanje Svoboda oh in sploh, naj vas spomnim, da ste v primeru pred volitvami na glas ljudstva povedali, da ne boste umeščali več novih hidroelektrarn v prostor, namreč prav zaradi tega, ker povzroča velik upad biodiverzitete, vemo da smo v času biodiverzitetne krize, podnebne krize, vodne krize in je prav smešno, da silite še povečevanje vseh teh kriz. Poleg tega Evropska evropske smernice vse usmerja k temu, da bomo izboljšali stanje rek, izboljšali stanje površinskih in podzemnih voda. Vemo, vsaka hidroelektrarna poslabša ekološko stanje površinskih in podzemnih voda. Torej, kam, v smer uničevanja vsega do konca, da bomo uničili še vse kar imamo. To je absurd. Res je absurd. In da se to poziva, da bo se delalo nezakonito.

Potem predstavniki SDS, ko so predstavili danes katere vse projekte bodo Hidroelektrarne Mokrice omogočile. Naj vas spomnim, v Hidroelektrarni Mokrice, v projektu je samo hidroelektrarna, nobenih drugih projektov zraven, kar ti projekti morajo biti izrisani, pripravljeni, če ne smo spet pri drobljenju projekta. Že tako ste spodnje savsko verigo razdrobili, ves čas govorite kako pomembno jaz zaključitev, ves čas ste v salami sleisingu, ves čas in do danes ni bilo izvedene ustrezne presoje, niti je ne morete izdelati zato, ker že zdavnaj ste dosegli vse tisto, najslabše ocene D in E, uničujoč vpliv in uničujoč vpliv na vse. To, da zavajate javnost in da silite lokalno prebivalstvo, da morajo podpirati Mokrice za to, da bi dobili protipoplavno zaščito, to je grozno, to je grozno. DPRS že skoraj deset let pozivamo državo, da nemudoma prične z izgradnjo protipoplavne zaščite, da se zaščiti ljudi. Vemo tudi, da so to zelo različna projekta, ne protipoplavna zaščita sama kot taka. Namreč, to je izjemno, če bi zdaj sonaravni način, trajnostni način brez hidroelektrarne je to edina prava protipoplavna zaščita, ki bo tudi prispevala k izboljšanju stanja površinskih in podzemnih voda, izboljšanemu stanju biodiverzitete, prilagajanja na podnebne krize. To, kar vi počnete, je vse kontra. In potencial za to je izjemen. In vemo, da tudi hidroelektrarne ne rešujejo protipoplavne zaščite, ne rešujejo. Namreč, če že ne drugo, prestavljajo dolvodno. Ko pa začnemo govoriti o katastrofalnih poplavah, ki jih tudi spremljamo na Dravi, pa tudi vemo, kaj to pomeni. Potem zato danes tukaj ponovno pozivam, opustite hidroelektrarno Mokrice in nemudoma pričnite z zaščito prebivalstva na Spodnji Savi in nemudoma s protipoplavno zaščito zaščitite vse tiste vasi, ki danes plavajo in so še posebej izpostavljene prav zaradi gorvodne verige hidroelektrarn. To izsiljevanje je absurd, res. To je nesprejemljivo. Mi kot društvo bomo vztrajali do konca, da se bo zakonodajo spoštovalo, da se bo spoštovalo strokovna dejstva. Naj tudi opozorim, nacionalni energetski podnebni načrt, v kolikor bo vseboval hidroelektrarne po zakoniti poti, bo moral iti v prevlado drugega javnega interesa, ki jo bo potrebno izkazati. Poleg tega še do danes niste ustrezno niti izpeljali postopka izjeme po vodni direktivi, ki bi morala biti z vsemi podatki. Vemo, da to ne obstaja, rib se še niti dotaknili v tem primeru nismo. Potem pa je bila še ena zadeva. Se pravi, vse, kar naštevate kot projekte, s katerimi promovirate hidroelektrarno Mokrice, ki je pač kot taka nesprejemljiva, obstaja tako z energetskega, protipoplavnega, cestnega vidika, rekreacijskega, vse alternative, ki bodo boljše, učinkovitejše, bolj prijazne ljudem na dolgi rok, ne samo v interesu energetike. Saj tudi vemo, kakšne negativne vplive imajo od nihanja vode, kjer redno spremlja množične poboje rib, do zamuljevanja, kjer vemo, da je problem z odstranjevanjem mulja, kar tudi že tu so raziskave pokazale, da v bistvu dejansko gre za izbris vrst, ko se čisti ta mulj in pa da ne govorimo še o starih grehih teh hidroelektrarn. Torej še enkrat ne. Tudi to, da se poziva tako h gradnji vsesplošno malim hidroelektrarnam, me zanima ali je šel kdo kdaj na teren in pogledal te obstoječe male hidroelektrarne, ki stojijo in na kakšnih vodotokih stojijo. To ni noben podatek, da imamo 26600 kilometrov vodotokov v Sloveniji. Namreč, koliko od tega je hudourniških vodotokov, koliko od tega ima vodotoke sploh celo leto in še to tudi ne, ko govorite koliko žag smo imeli, žaga niti ni približno bila ali pa mlin, tak poseg v okolje, kot je danes v bistvu mala hidroelektrarna, ki ima zelo uničujoč vpliv na dolge razdalje, na dolžino. In ne, če se spomnimo spet referenduma za vodo, tam smo se zavzemali, da pač za ohranitev vode kot pitne vode, hidroelektrarne vemo, da poslabšajo ekološko stanje tako površinskih kot podzemnih voda in s tem se v bistvu oddaljujete od vseh zavez in obljub, ki ste govorili kako je v Sloveniji pomembna pitna voda in kako je pomembno ohranjati in ne posegati v vodotoke, danes pa se pogovarjamo o uničevanju zadnjih koščkov rek in še to na način, da se izsiljuje, da bi se izpeljali postopki na nezakonit način. In pa z ustrahovanjem in izsiljevanjem ljudi, da se bi strinjali z vašimi projekti, ko jih v bistvu zavajate ves čas, tako v medijih in vsepovsod. In žalostno je tudi, da ste v predvolilni zavezi, prav ta stranka Gibanje Svoboda, zapisali pri Glasu ljudstva, da boste prispevali k izboljšanju biodiverzitete, izboljšanju podnebne krize, izboljšanju vodne krize, danes pa v bistvu spremljamo, in da ne boste gradili več novih hidroelektrarn. Danes pa spremljamo prav to, kajne? In ves čas tudi po Sloveniji hodite in tudi poskušate na drugih območjih ljudi prepričevati, da hidroelektrarne bodo. To je nesprejemljivo. Tudi te bilateralne komisije in vse, kar počnete v tej Vladi, je zelo žalostno, zelo žalostno in je v sramoto celi stroki. Namreč, niti ne razumete, ko mi govorimo o strokovnih zadevah. Ko vi govorite, vaš predsednik, ta Golob, ko on reče, da upa, da se bo zvezdogled prilagodil - ja, vrste je tako malo, kar culica, pa gre na drugi habitat in se prilagodi. Vrste v Sloveniji so v slabem stanju, imajo padajoči trend, od teh, ko se pogovarjamo. Do danes, Slovenija čisto nič ni naredila, da bi katerikoli vrsti izboljšala stanje. Ampak spremljamo samo izginjanje, izginjanje, brisanje, brisanje, brisanje, in to v današnjem času, ko smo v 21. stoletju, je v bistvu... / oglašanje v dvorani/ Ste lahko, prosim, tiho? Ko boste imeli besedo vi, boste pa vi govorili. / oglašanje v dvorani/

Dobro. V glavnem, tako ali tako, povedala sem bistvene stvari. V glavnem gre... V bistvu o strokovnih zadevah tukaj sploh ni debate, da se strokovne zadeve zanikajo, sploh jih niste prebrali, ne razumete, očitno, ko mislite, da boste zadeve kar tako spraznili, spravili čez. In še enkrat, po strokovni in zakoniti poti zagotovo hidroelektrarn v Sloveniji več ne morete graditi. Absolutno, tudi Hidroelektrarne Mokrice ne. In še ponovno pozivam, da nemudoma pričnete s protipoplavno zaščito brez hidroelektrarn za prebivalce na spodnji Savi. Hvala.

(Eva Horvat.) Prihajam z Inštituta Revivo. Revivo je nevladna, neprofitna in strokovna organizacija, ki deluje na področju izobraževanja, ohranjanja in raziskovanja ekosistemov celinskih voda. Redno se tudi udeležujemo različnih mednarodnih konferenc in zadnja je bila recimo ravno aprila na Nizozemskem, kjer smo govorili o odstranjevanju rečnih ovir v Evropi in svetu. To pomeni, manjši pragovi hidroelektrarne in male hidroelektrarne glede na vse poznane negativne posledice hidroelektrarn na rečne ekosisteme. Smo proti postavitvi novih objektov na reki Savi za pridobivanje električne energije. Namreč, hidroelektrarne skupaj z jezovi povzročajo uničenje rečnih ekosistemov. Voda se z jezovi zadržuje v obliki akumulacijskih jezer, ki v primerjavi s tekočo vodo se hitreje segreva ta voda, saj tam stoji, hkrati je tudi temnejša voda in zaradi tega tudi sprejme več toplote, to pomeni, da prihaja tudi več do tega gnitja organskega materiala, izpustov CO, dva metana. In pa tudi izparevanje vode, kar v izparevanje vode, kar vpliva potem na dalj vodna območja. Saj pridobijo ta območja torej vodo, osiromašeno s kisikom, pa tudi količinsko je precej manj. Kot je že Andreja omenila, za jezave zastaja sediment, pod njimi pa ga primanjkuje, zaradi česar začne reka z globinsko erozijo, erozijo in posledica tega je upad podtalnice. Poveča pa se hkrati tudi nevarnost stika površinske in podtalne pitne vode, kar pomeni, da je to negativni vpliv na lokalno prebivalstvo. Hkrati, kot smo videli v začetku tega meseca, zaradi se za jezovi zadržujejo organska hranila, kar povzroči razcvet in pa razrast sijano bakterij, to so toksične alge, ki so toksične tako za živali, kot za ljudi. Prav tako jezovi dokazano povečajo nevarnost poplav na vseh dolvodnih območjih, predvsem pa ta rečni ekosistem spremenijo v sistem jezer, kar je za številne rečne organizme pogubno. To velja predvsem za ribe selivke, rečne vrste rib, ki za preživetje potrebujejo prehodne reke in pa hladno ter prezračeno vodo, polno s kisikom. Torej, Tak primer je tudi sulec, ki ga verjetno zdaj že najbolj poznate. Od leta 1980 smo zabeležili 84 procentni upad populacije sladkovodnih vretenčarjev in tako je tudi v Sloveniji. Pri tem sploh ne upoštevamo školjke, rake in pa druge bentoške nevretenčarje. V reko Muro bomo v naslednjih petih letih doselili redko in že skoraj izumrlo vrsto ribe iz družine jesetrovk, to je kečiga, je tudi kečiga, pa hkrati tudi večji njen sorodnik ruski jeseter, sta še pred 150 leti plavala tudi po srednji Savi. Danes pa so to vrste, ki jih praktično sploh ne poznamo več. Enako velja za jegulje, ne smemo dopustiti, da se kaj podobnega zgodi tudi za sulca. Postopki revitalizacije rek, torej oživljanja rek ter doselitve vrst so s finančnega vidika precej dražje in pa dolgotrajnejše, kot če poskrbimo za ohranitev tega, kar še imamo. V srednji Savi je ena največjih populacij, živi ena največjih populacij sulca, ki ga hodijo gledat in lovit tako tujci iz celega sveta kot domači ribiči in prinaša dobiček lokalnim ribiškim družinam, kajakašem, raftarjem, ponudnikom hrane in torej lokalnemu prebivalstvu. Ponovno, hidroelektrarne kljub ribjim stezam ne zagotavljajo prihodnosti vsem vrstam rib, sploh pa ne školjkam, rakom, sedimentom, s čimer ogrožajo vrstno pestrost.

Članice Evropske unije, torej s tem tudi Slovenija, so se v zelenem dogovoru v strategiji za biodiverziteto do leta 2030 in pa s prihajajočo uredbo o obnovi narave zavezale, da ponovno povežemo 25 tisoč kilometrov rek, torej rek, ki jih danes že pregrajujejo jezovi in pa pragovi. V Sloveniji uradni podatki kažejo, da imamo 62 tisoč, torej, na 720 metrov eno oviro. Mi smo sami naredili v lanskem letu raziskavo na porečju reke in ugotovili, da je teh ovir še precej več, približno na 570 metrov. In na konferenci, ki sem jo omenila v začetku, so do leta 2023 predstavili, da je 15 držav iz Evropske unije in pa Velike Britanije odstranilo 478 rečnih ovir in povezalo s tem 4 tisoč 300 kilometrov rek. Seveda, najbolj so k temu pripomogle Francija, Španija, Švedska, Danska, Velika Britanija, Avstrija, Finska in druge države, v tem mesecu se mi je pridružila tudi Hrvaška. Slovenija očitno gre po nasprotni poti. Tukaj bi samo omenila, da se Švedska, Francija in Španija, pa tudi druge države se ukvarjajo predvsem z odstranjevanjem hidroelektrarn, zaradi tega, ker so si s finančnega vidika izračunali, da so tovrstni ukrepi najučinkovitejši za ohranitev rek in življa, za ohranitev čiste vode, ribjih populacij, turizma in preprečevanja poplav. Ne smemo pozabiti, da so klimatske spremembe eksperiment, katerih posledic ne poznamo in ne vemo, kaj lahko pričakujemo. Zato moramo ohraniti reke in poplavne ravnice rek, ker bomo le tako se zavarovali pred nepredvidljivimi spremembami in vremenskimi nevšečnostmi. Hvala.

Dober dan! Jaz sem Urša Koce iz Društva za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije.

V Društvu za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije pozorno spremljamo prizadevanja Slovenije, pa tudi drugih evropskih držav v boju s podnebnimi spremembami in njihovimi posledicami ter krizo biotske raznovrstnosti s svojim delom v okviru svojega poslanstva k blaženju te krize tudi aktivno prispevamo. Ob tem pa zagovarjamo stališče, da se je s podnebno in biodiverzitetno krizo treba spoprijeti vzajemno, saj sta med seboj prepleteni, pogosto zahtevata skupno akcijo in so rešitve za eno in drugo nemalokrat iste. Enako skupno stališče sta nedavno zavzela tudi medvladna odbora za podnebne spremembe IPCC in biotsko raznovrstnost in ekosistemske storitve IPBS. Eden od ciljev podnebne politike v Evropski uniji so seveda tudi prizadevanja za večji delež energije iz obnovljivih virov. Ta prizadevanja načeloma pozdravljamo, vendar zagovarjamo, da je pri razvoju obnovljivih virov energije treba slediti načelu, da se ne škoduje bistveno okoljskim ciljem, tako imenovano načelo do no significant harm in je zato treba upoštevati tudi cilje ohranjanja narave oziroma biotske raznovrstnosti, upoštevati je treba vse predpise in načela umeščanja objektov v prostor ter opustiti načrtovane posege, pri katerih se prekomernim škodljivim vplivom na naravo ni mogoče izogniti. Posegi v okolje, ki imajo prekomerne vplive na naravo, se ne nazadnje odražajo v slabitvi ekosistemskih storitev, od katerih je odvisna dobrobit celotne družbe, nekatere od teh storitev tudi neposredno prispeva prispevajo k blaženju podnebnih sprememb in prilagajanju nanje. In kot nevladna organizacija, ki deluje v javnem interesu ohranjanja narave, v Dopsu zagovarjamo ta javni interes tudi pri umeščanju OVE v prostor. Hidroelektrarne sicer deklarativno sodijo med obnovljive vire energije, ampak ne prispevajo k trajnostnemu razvoju. Kot namreč kažejo raziskave in trendi zadnjih desetletij, lahko prispevajo k povečanju toplogrednih plinov v ozračju, predvsem pa imajo uničujoč vpliv na biotsko raznovrstnost, s tem pa tudi na številne ekosistemske storitve, ki so zastonjsko jamstvo za dobrobit naših skupnosti. V Evropski uniji je načrtovana izgradnja več kot 5 tisoč 500 novih hidroelektrarn, te so, kot vemo, načrtovane tudi v Sloveniji, prednostno na Savi, izrecno pa gradnje hidroelektrarn doslej še ni bila izključena na nobeni slovenski reki, pri čemer pa kumulativni vplivi obstoječih in načrtovanih objektov, hidroenergetskih objektov na slovenskih rekah nikoli niso bili ocenjeni. Glede na slabo ohranitveno stanje številnih rečnih vrst, med katerimi so tudi vrste varovane z evropsko zakonodajo, so ti vplivi skupaj z ostalimi posegi v rečne ekosisteme prekomerni že sedaj. Hidroelektrarne, vključno z malimi in pretočnimi sistemi, negativno vplivajo na rečni tok in morfologijo rečne struge, transport sedimentov, proces erozije, selitve rib, habitate ptic in drugih vrst ter intersticivno favno, če naštejemo le nekaj neposrednih vplivov na naravo. Sprememba rečnega ekosistema je zaradi izgradnje hidroelektrarne praviloma tako bistvena, da negativnih vplivov takšnega posega niti ni mogoče zadostno ublažiti. Eden bolje dokumentiranih primerov spodletelih poskusov izvedbe nadomestnih habitatov in omilitvenih ukrepov v Sloveniji, je hidroelektrarna Brežice, kar smo v DOPS utemeljili v strokovni študiji, ki smo jo opravili po začetku obratovanja te hidroelektrarne. Naslov študije je HE Brežice, Obljube in realnost, pregled realizacije obljubljenih nadomestnih habitatov in omilitvenih ukrepov študija je dostopna na spletu v slovenskem in angleškem jeziku. Podobno bi usodo zdaj še relativno dobro ohranjenih odsekov Save zapečatile tudi HE Mokrice in načrtovane hidroelektrarne na srednji Savi. Ti objekti bi tudi trajno onemogočili obnovo savskega rečnega ekosistema, kar je v nasprotju tudi z evropsko strategijo za biotsko raznovrstnost do leta 2030. Onemogočile bi pa tudi uvedbo na naravi temelječih rešitev za zmanjševanje poplavne ogroženosti.

Še samo kratek zaključek. V času, ko vse bolj razumemo prepletenost podnebne in biodiverzitetne krize ter ključno vlogo ohranjenih ekosistemov za spopadanje z vse bolj ekstremnimi učinki podnebnih sprememb v okolju, si nadaljnje degradacije naših rek po našem mnenju v razvojni perspektivi Slovenije preprosto ne smemo zamisliti. Hvala.

Sem Dejan Kerin, predsednik Društva Savskih gusarjev in prihajam iz Zagorja ob Savi.

Društvo se ukvarja s kajakaštvom na divjih vodah, spusti za rafti, hidrospidi, supi. Sodelujemo s policijo, civilno zaščito, gasilci pri iskanju, pri iskalnih akcijah, žal pač utopljencev na Savi. Stoletje in več je Zasavje izkoriščalo za blagor celotne države, od rudarstva do podjetij, ki so ekstremno onesnaževala zrak, zemljo, potoke, Savo. V tem času je Sava dobila neslavni naziv industrijska reka. Ko so se končno zaprla ta podjetja in so in so se postavile čistilne naprave odpadnih voda, so na degradiranih področjih zopet oživela drevesa, Savi se je vrnil zelen odtenek, ki je poseben v enem iz najlepših kanjonov v Evropi. Že več kot desetletje moramo dokazovati energetikom in vladam, da je pozidava zadnjih 55 kilometrov prosto tekoče Save proti strokovnim mnenjem in veljavnim zakonom. To kažejo tudi razsodbe sodišč, ki govorijo v prid ohranitve narave. Če bi ves ta čas in energijo, sredstva, ki se uporabljajo za uničenje Save, uporabi uporabili oziroma namenili v trajnostni turizem na in ob prosto tekoči Savi bi se sedaj že kazali učinki predvidenih projektov, ki so sledeči: ureditev vstopno vstopnih točk za kajakaše in raftarje, ureditev tabora vodnih aktivnosti v Jevnici, kopališče na Savi v Litiji, kajakaški center Litija za mlajše selekcije, Kajakaški center Prusnik za nadomestno člansko progo za svetovni pokal na divjih vodah, kamp in glamping Petjorek(?), nadgraditev kajakaške proge Hrastnik za mlajše selekcije, ohranitev arheoloških značilnosti vlačugarjev in ureditev dostopnih poti do njih. Jaz ne vem, kaj lahko ponudijo hidroelektrarne tega, kar nam nudi prosto tekoča Sava. Glede na to, da sem ravno tako kot gospod spremljal Savo, kako se je uničilo od Zagorja oziroma od Zidanega mosta do Brežic. Leta sem jo spremljal, ker je soproga pač iz Zagreba in sem se dol vozil, ne vidim nikogar, da bi se kopal v njej zdaj, ko je pozidana, vidim jih s čolni, motornimi, ki se vozijo, vidim ribiče, ki so v foteljih z Wi-fi, pa zvončki. Športni ribolov v prosto tekoči Savi, vodni športi na Savi zahtevajo prosto tekočo Savo, in to Zasavčani ne bomo dopustili. Izkoriščalo se je Zasavje stoletja, ne bomo pustili, da se pozida Sava, zagradi Sava, in da nam vzamete prosto tekočo Savo, tega ne bomo dovolili. Če bo treba bomo šli na referendum, ne boste pa kar pridobivali nekih prostorskih, umeščali v prostorski načrt, ki ga sploh še niste ljudi vprašali kaj se bo dol dogajalo. Ne morete umeščati v prostor, če smo ljudje proti. Mi želimo imeti prosto tekočo Savo. Skratka, ne jezimo Save nikjer več in jo ohranimo divjo, zavedno, to vam pišem vsem na srce. Hvala.

Lep pozdrav! Upam, da se slišimo. Jaz sem Brina Sotenšek iz Skupine za Savo. To je neformalna skupina, ki združuje več organizacij, iniciativ, posameznikov v želji, da ohranimo, kot so že tudi povedali predhodniki, te zadnje koščke prosto tekoče reke. Jaz bi mogoče čisto za uvod razmišljanje. V Sloveniji 90 odstotkov energije iz OVE pridobimo samo iz hidroelektrarn, kar pa menim, da ni ravno pametno, tako z vidika varstva narave kot tudi z vidika varnosti. Namreč, v bistvu mi stavimo vse na enega konja. In sedaj javno dostopni podatki ARSO kažejo, da se skupna količina vode v vodotokih skozi leta zadnja desetletja zmanjšuje, ne povečuje. Povečujejo se samo konice, visoko in nizko vodne, skupna količina vode pa ne. Kakšna je torej prihodnost hidroenergije?

Druga stvar pa, menim, da bi bilo potrebno rabo naravnih virov uravnotežiti. Vemo, da elektriko vsi potrebujemo, vendar da naredimo čim manj škode okolju, je fajn iz vsakega vira. Torej nekaj dobiti, ne se skoncentrirati samo na eno. Prav tako pogrešamo več govora o varčevanju. Vemo, da naravni viri niso omejeni, niso neomejeni, žal tako je in ne moremo jih porabljati v neskončnost. Kje so neki učinkoviti varčevalni ukrepi? In pa kar se tiče Save, ne, zakaj se ne strinjamo z novimi elektrarnami. Če bi bila Sava prazna, bi rekli: seveda, imejmo kakšno hidroelektrarno, saj rabimo elektriko, ampak na Savi, Sava še ni še neobremenjena reka, na njej imamo že osem velikih pregrad, čez 200 malih hidroelektrarn v porečju in sprašujemo se, kdaj bo dovolj, kdaj se bomo ustavili tako, kot če smo sladkosnedi, pa gremo v trgovino, ne kupimo vseh čokolad, ki jih vidimo, ker vemo, da ni to dobro za nas. Jaz tako vidim tudi tukaj. Enkrat se bo pač treba ustaviti, v naše dobro tudi in seveda v dobro okolja. In kot so kolegi rekli, ne manjkajo neke neodvisne raziskave. Kakšen vpliv imajo že obstoječe elektrarne na reko Savo? Tega nimamo. Drugi problem je tudi, kar velja na splošno, da si investitorji pri nas sami plačujejo presojo vplivov na okolje in monitoringe, ne samo pri hidroelektrarnah, to je splošna praksa, to seveda ni v redu. Jaz mislim, da absolutno se to mora spremeniti in sama sem bila več let tudi zaposlena na Zavodu za ribištvo. Ta zavod je več kot desetletje spremljal stanje Spodnje Save pred in po izgradnji hidroelektrarn, delal monitoringe in rezultati so pokazali zelo negativne vplive, od tega da so številne domorodne in zavarovane vrste rib v upadanju, da so se v bistvu drstišča na produ in pesku so uničena, na rastlinah so se še ohranila, ampak je problem, ker se na igrah nalaga muljem in ker voda niha zaradi obratovanja, potem pregrevanje vode, sprememba kisikovega režima. In kot primer bi navedla, letos marca smo zabeležili obsežen pogin rib na drsti pod pregrado Brežice, to je, saj verjetno tisti, ki ste iz Posavja poznate, brzice pri Mostecu. Ribe so prišle na drst, voda je zelo hitro padla, v 20 minutah, ker se je pač začela zadrževati nad pregrado, jaz ne vem kaj bi lahko bil drug razlog, in je prišlo do masovnega pogina rib in iker. Zato menimo, dajmo optimizirati delovanje elektrarn, ki jih imamo, ne da razmišljamo o novih.

Mogoče še tudi to, dostikrat se očita, da smo samo nevladniki neki aktivisti proti Mokricam, ali pa kar proti hidroelektrarnam. To ne drži. Zavod za ribištvo Slovenije je 8. marca 2021 izdal negativno mnenje za gradnjo Hidroelektrarne Mokrice, to je javni nosilec urejanja prostora, vendar je bil kmalu po tem poklican na zagovor na MKGP in po tem zagovoru se je mnenje čudežno spremenilo v pozitivno v roku 11 dni. Ker pod to mnenje ni želel biti podpisan noben strokovnjak, je podpisan samo direktor, in to pozitivno mnenje, pod katerega ni podpisan noben strokovnjak iz katerega so izginili vsi strokovni argumenti, ki je bilo na zelo sporen način pridobljeno, se zdaj v postopku šteje kot relevantno in kakor da imamo zdaj soglasje javnih zavodov. Tudi nekateri ugledni slovenski znanstveniki so avgusta 2022, v javnem pismu, ki je tudi v Delu še zmeraj dostopno, izrazili nasprotovanje gradnji HE Mokrice, to so bili z Nacionalnega inštituta za biologijo, in zahtevali razveljavitev odločbe o prevladi javne koristi, predlagali so pa tudi alternativne rešitve, vendar tudi to je naletelo na gluha ušesa. Če govorimo o javnem interesu, ali vemo, kaj je javni interes. Reke so naše naravno skupno javno dobro. Ali smo kdaj javnosti predstavili pro in kontra argumente, da bi vedeli, kaj je sploh javni interes?

Glede umeščanja malih hidroelektrarn, bi pa rada kot razmišljanje glede na to obstoječe stanje. Vidim problem, vidimo na terenu kot so že, ne vem kdo je že omenil, da prihaja do kršitev obveznosti v vodnem dovoljenju, da ljudje, seveda ne vsi, nekateri pa vzamejo preveč vode na turbine, premalo vode pustijo v potoku. Ena stvar seveda je, da nekateri pač to delajo zaradi denarja, verjamem pa, da mnogi zato, ker preprosto ne vedo, kako naj te pretoke sploh izmerijo. Kako izmeriti ekološko sprejemljiv pretok, če nisi vodar. Jaz tudi ne bi znala. Zato bi bilo potrebno lastnike malih hidroelektrarn o tem tudi ustrezno izobraziti in to pojasniti.

Druga stvar je problem delovanja okoljske inšpekcije. Sami so že večkrat povedali, da nimajo pristojnosti za merjenje pretokov, kar pomeni, da ne morejo dokazati, da nekdo krši, torej da ne spoštuje ekološko sprejemljivega pretoka. In pa, tudi glede obstoječe uredbe o ekološkem pretoku bi dodala, da bi si želeli revizijo, uredba je stara 15 let. Računa se ta pretok na podlagi nizkih pretokov, kar pomeni, tudi če ga ljudje spoštujejo je v strugi večino leta še vedno nek nizek pretok, ki ni optimalen, ki ne predstavlja niti približka naravnega stanja.

Za zaključek bi pa še omenila študijo, ki jo je izdelalo podjetje Aquarius, nekateri ga poznate, oni delajo tudi okoljske presoje. Naredili so analizo umeščanja MHE z vidika narave. In poudarili, da je potrebno najprej sanirati obstoječe male hidroelektrarne, preden se pogovarjamo o novih, da je pomanjkanje nadzora na terenu, kaj se dogaja, da prihaja do neupoštevanja ekološko sprejemljivega pretoka in da so že zdaj male hidroelektrarne, jih je kar 64 procentov, tam, kjer z vidika narave ni najbolj primerno. Zato predlagamo namesto, da se pogovarjamo o novih, osredotočimo na sanacijo obstoječih hidroelektrarn. In pa seveda na varčevanje z energijo, o katerem nikoli nič ne slišimo. In še zadnji stavek, obnovljiva je samo voda, reka pa ne in tega upam, da se lahko vsi zavedamo. Pa najlepša hvala za pozornost.

Hvala lepa za besedo.

Sem Marjana Hönigsfeld Adamič, ustanoviteljica Inštituta za ohranjanje naravne dediščine, ki ima ime Lutra po vidri. Torej, se ukvarjamo z vodotoki, z vodami, vodnimi ekosistemi že 26 let, odkar ta inštitut obstoja. Imamo tudi status delovanja v javnem interesu, tako na področju varstva okolja kot na področju ohranjanja narave.

Moji kolegi iz drugih nevladnih organizacij so povedali že skoraj vse argumente, ki jih moramo poznati, da vemo, da so danes hidroelektrarne, gradnja novih hidroelektrarn okolijsko, etično in družbeno nesprejemljiva. To mnenje podpirajo tudi raziskovalci in znanstveniki z Biotehniške fakultete, ki jih danes žal ni tu, ampak lahko z gotovostjo potrdim, da nas podpirajo v teh mnenjih in stališčih. Lahko kar konkretno z imeni doktor Peter Trontelj, profesor doktor Miha Toman, profesor doktor Maja Zagmajster in še drugi iz njihovih kateder, torej to so raziskovalci, ki so s svojim delom dokazali te navedbe, ki so jih ravnokar kolegi povedali, zato jih jaz ne bom v nedogled ponavljala. Vemo, da je mnenje vodilnih slovenskih strokovnjakov na področju ekologije voda, da je zaradi številnih negativnih vplivov in posledic gradnja in delovanje hidroelektrarn škodljivo in nesprejemljivo.

Morda bi poudarila samo nekaj od teh, ki so bili že povedani. Nesprejemljiva je fragmentacija tega habitatnega koridorja reke, govorim o Savi, ki je že itak fragmentirana, na kateri že stoji osem velikih hidroelektrarn. Še nadaljnja fragmentacija bi povzročila nesprejemljivo izumiranje, izginjanje vrst, ki so značilne za to območje, nekatere tudi endemična. Tako so v zadnjem času odkrili precej endemičnih in novih, tudi za znanost novih vrst v spodnjem delu reke Save, na prodiščih. In ravno ta prodišča s svojimi medprostorčki, temu rečemo intersticij, tam živijo različni, različne vrste nevretenčarjev, ki čistijo to vodo in od tega je odvisen zajem kakovostne pitne vode. Tri četrt vode Slovenije, moramo vedeti, prihaja iz porečja Save in njenih pritokov. Torej, če bomo uničili ta vir pitne vode, bomo nepopravljivo prizadeli tudi ljudi, ki živijo na teh območjih, to je pa dve tretjini Slovenije. Tega si enostavno ne smemo privoščiti, ker ne gre samo za varstvo narave, za varstvo vrst, ampak gre tudi za ljudi. Mogoče bo to argument, ki bo bolj razumljiv, kot je navajanje strokovnih argumentov.

Nič ni bilo še rečenega o kopičenju težkih kovin in drugih nerazgradljivih snovi v sedimentih. Bioakumulacija za pregradami, če naj bi na srednji torej, Mokrice so samo ena od, če naj bi na srednji Savi stalo še deset hidroelektrarn, bo to samo serija umazanih, zastrupljenih jezer, reke ne bo več. Povečala se bo evtrofikacija v teh akumulacijskih bazenih in izginile bodo vrste, ki živijo v reki, ker so se pač odločile živeti v reki takšne življenjske razmere potrebujejo. Živali in rastline, ki živijo v stoječih vodah, kakršna so akumulacijska jezera, potrebujejo pač stoječe vode in to je nekaj drugega. Ne morem pozabiti mnenja oziroma odgovora enega od načrtovalcev hidroelektrarn na Savi, ki sem mu to razlagala kot biologinja, odgovor pa je bil, ah, saj je vseeno riba, riba, vseeno katera je, in mislim, da je to kar mnenje večine načrtovalcev, da ne pomislijo, da so vrste, ki naseljujejo te ekosisteme, popolnoma različne.

Nikoli ni bil presojen kumulativni vpliv. Jaz sem sicer v preteklosti, pred 15. leti približno pisala kumulativne vplive za IBE Inštitut, kumulativne vplive gradnje hidroelektrarn na Savi, celotni Savi. To mnenje se ni pojavilo nikoli več, ga pa še imam in ga lahko posredujem. Hidroenergija nikakor ni zelena, to ni obnovljiv vir energije, to je zmota. Zakaj? Zato, ker reka ni samo voda, ki teče po strugi in žene turbine, ampak je živ ekosistem z vsemi živimi organizmi, rastlinskimi, živalskimi prebivalci, ki so njen neločljivi del. In, ker reka nima samo ene ekosistemske storitve, to je pretvarjanje njene kinetične energije v električno, ampak ima številne življenjsko pomembne funkcije, ki jih s pregrajevanjem izgubi. Očitno je, da hidro, da pridobivanje električne energije sploh ni primarni razlog za načrte gradnje za hidroelektrarne, ampak da si predlagatelji od gradnje velikih hidroelektrarn na Savi obetajo številne ekonomske koristi in je pridobivanje električne energije samo priročen izgovor, pravzaprav stranski produkt, kajti od enega procenta električne energije od slovenske porabe, kolikor bi jih dajala ena elektrarna, to je čisto premalo, previsoka cena za uničenje reke. Podpora temu mnenju je lahko vir, magistra Vekoslava Korošca, ki je izračunal, da bodo za verigo deset hidroelektrarn na srednji Savi naslednje številke: 667 milijonov evrov večja produkcija gospodarstva, 157 milijonski delež za gradbeništvo, 61 milijonski delež za dejavnost kovinskih izdelkov, 51 milijonski delež, za posredovanje in prodajo, 43 milijonski delež za druge poslovne storitve in 13 tisoč 400 novih delovnih mest, kar je čisto zavajanje. Hidroelektrarne bodo imele nova delovna mesta samo med gradnjo, po gradnji pa je to avtomatizirano, avtomatizirano delovanje z daljinskim vodenjem, kot je že nekdo povedal, gospod poslanec in novih delovnih mest ne bo. Kakšna bodo pa ta delovna mesta med gradnjo, si pa lahko samo predstavljamo, kajti bi rada slišala nekoga od gradbenih delavcev, ki govori slovensko. Nimam nič proti tujcem, ampak vemo kako grdo se jih izkorišča in to bo to.

Glede malih hidroelektrarn bi rada pojasnila, da so hidroelektrarne male samo zato, ker stojijo na malih vodotokih, velike pač stojijo na velikih. Ta izraz male ali velike ne vključuje vpliva, oboje povzročajo enako hude pritiske in vplive na vodno okolje, celo male hidroelektrarne, še hujše, ker v celoti pregradijo potok in v poletnih mesecih sploh presuši. Kaj bi bila rešitev male hidroelektrarne na veliki reki? Ampak o tem požrešna energetika noče ničesar slišati. Sava, naša največja in najpomembnejša reka, ki napaja in odvodnjava vsaj dve tretjini Slovenije ni samo naravna dediščina, ampak tudi kulturna. Pa če začnemo kar pri Krstu pri Savici, kjer Sava izvira, to vemo, pa še gremo lahko tudi v preteklost, v predrimske čase in v rimske, ko so slavili rečne boginje in bogove Acaluto in Savusa in se jim priporočali za varstvo ladij, ki so plule skozi rečno sotesko, rečen kanjon, ki je zdaj na udaru, za gradnjo prvih treh hidroelektrarn v verigi na srednji Savi. Prav ta kanjon, kot je izpostavil že kolega Kerin, je eden najlepših rečnih kanjonov v Evropi. Jaz sem doma ob Savi, iz Litije, iz hiše, ki stoji na rečnem bregu. Na rečnem bregu stoji z razlogom, ker je bila to pred sto leti brodarska gostilna. In seveda ne more stati drugje kot na rečnem bregu. Poplave so bile del našega življenja vsako leto. Vsako leto smo imeli vsaj 1 meter Save v kleti, ampak to ni povzročalo nobene jeze, nobene hude krvi in nobenega jamranja. Na to smo se pravočasno pripravili, umaknili vse, kar je bilo treba, voda je odtekla, počistili in bilo je konec. Danes se s poplav dela velik halo, čeprav je to popolnoma naraven pojav. In če nekdo zgradi hišo na rečnem bregu, mora pač s tem računati. Zato so nekdaj to vedeli in se umikali od rek na višje ležeče predele. To ni sentimentalnost, to ni nostalgija, to so dejstva in izkušnje v pač, nekaj desetletij v dolgem življenju. So tudi čustva, ki so resnična in kaj bi bil svet brez čustev? Poglejte Ukrajino, poglejte Gazo, to je svet brez čustev.

In še zadnjič bi rekla, ne križajte Save še devetič, desetič, enajstič in tako naprej. Križana je bila že osemkrat. Tokrat vemo, da je Kristus na križu rekel, oče odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo. Tega odpuščanja ne bo, ker smo vam povedali kakšne bodo posledice, kakšna bo Sava z gradnjo teh hidroelektrarn. Odpuščanja tokrat ne bo. Hvala.