Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne prav lepo pozdravljam! Začenjam 27. sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide.

Na seji kot nadomestni člani in članice odbora s pooblastili sodelujejo: poslanec Rado Gladek namesto magistrice Karmen Furman, poslanka magistrica Tamara Kozlovič nadomešča poslanca magistra Darka Krajnca in poslanka Suzana Lep Šimenko nadomešča poslanko Alenko Helbl.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red: Posebno poročilo Zagovornika načela enakosti, nedostopnost javnega medkrajevnega avtobusnega prevoza za senzorno ovirane, posebno poročilo Zagovornika načela enakosti, nedostopnost objektov v javni rabi za ljudi z invalidnostmi. In kot ste bili že obveščeni, vam je bil po sklicu seje v ponedeljek, 13. 5. 2024, poslan predlog v zvezi z dnevnim redom, in sicer, da se dnevni red današnje razširi s točko 3, in sicer Zahteva za oceno ustavnosti drugega odstavka 5. člena Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom. Prehajamo na odločanje o predlogu za razširitev s točko 3.

Glasujemo. Za je glasovalo 11 poslank in poslancev, proti nihče.

(Za je glasovalo 11.) (Proti nihče.)

Ugotavljam, da je predlog sprejet.

Tako ugotavljam, da je določen dnevni red seje kot ste ga prejeli s sklicem in sprejeto razširitvijo.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - POSEBNO POROČILO ZAGOVORNIKA NAČELA ENAKOSTI, NEDOSTOPNOST JAVNEGA MEDKRAJEVNEGA AVTOBUSNEGA PREVOZA ZA SENZORNO OVIRANE.

Na spletnih straneh Državnega zbora je objavljeno posebno poročilo in mnenje Komisije Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide. K točki so bili vabljeni: Zagovornik načela enakosti, Vlada, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo, Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije ter Državni svet.

Za predstavitev posebnega poročila besedo dajem zagovorniku načela enakosti, gospodu Mihi Lobniku. Izvolite.

Spoštovani gospod predsednik, spoštovane članice in člani odbora, poslanke in poslanci ter spoštovani vsi vabljeni v današnji razpravi! Predstavil bom Posebno poročilo Zagovornika načela enakosti, ki je eden od instrumentov, s katerim operira naša institucija za varstvo pred diskriminacijo, ki ponuja priložnost osvetliti posamezne vidike diskriminacije v družbi, ki do sedaj oziroma do tega trenutka niso dovolj jasni in razpoznani.

Nedostopnost javnega medkrajevnega avtobusnega prevoza za senzorno ovirane je prva točka, samo ne vidim je… / tehnične težave, medsebojni pogovor/ Mogoče bi samo za tehnično pomoč.

Manjše tehnične težave imamo, očitno. Jaz predlagam, da kar nadaljujete, pa bomo vmes poskušali čim prej urediti zadevo.

Okej.

Torej, obstaja zakonska obveza glede dostopnosti avtobusnega prevoza. Zakon o izenačevanju možnosti invalidov državi in skupnosti nalaga obveznost, da pri opravljanju gospodarske javne službe, ki pokriva javni linijski prevoz potnikov v cestnem prometu, to zagotovi na način, da izvajalci opravljajo prevoz v okviru javnih služb z avtobusi, ki so dostopni gibalno in senzorno oviranim. Po Zakonu o izenačevanju možnosti invalidov se je rok za primerno prilagoditev, ki je bil deset let dolg, iztekel 11. decembra 2020 in navkljub poteku tega roka prevoz oseb z oviranostmi še ni ustrezno prilagojen. Po drugi strani pa imamo tudi Zakon o varstvu pred diskriminacijo. Ta pa v 2. členu zavezuje vse državne organe, lokalne skupnosti, nosilce javnih pooblastil ter pravne in fizične osebe, da pri svojih ravnanjih v razmerju do tretjih oseb zagotavljajo varstvo pred diskriminacijo, tudi na področju dostopa do dobrin in storitev, ki so na voljo javnosti. Zakaj je tako pomembna dostopnost avtobusnega prevoza? Namreč, ljudem z invalidnostmi morajo biti zagotovljene enake možnosti pri dostopu do prevoza v cestnem prometu, kajti slaba dostopnost ali celo nedostopnost javnega prevoza pomeni, da jim je odvzeta možnost do izobraževanja, do zaposlitve, do dostopa do različnih storitev, zdravstvenih storitev, do različnih prostočasnih aktivnosti in splošne vključenosti v družbo. Mi smo pripravili posebno poročilo, tako da v njem najprej najdete pregled nacionalne in mednarodne povezave na področjih varstva pred diskriminacijo pravic ljudi z invalidnostmi. Urejanje javnega prevoza ter drugih pogodb, v tem primeru mednarodne konvencije o pravicah invalidov, hvala lepa. Zdaj bomo s pomočjo prezentacije še lažje sledili tej kompleksni tematiki, po drugi strani pa smo za informacije zaprosili pristojna ministrstva, v tem primeru za okolje, podnebje in energijo ter področne nevladne organizacije in za potrebe tega poročila analizirali odgovore. Če se posvetimo najprej ključnim odgovorom Ministrstva za okolje, podnebje in energijo na naše poizvedbe. Podatki o sami dostopnosti avtobusnih postajališč naj bi bili znani ob zaključku projekta Prostorska podatkovna podpora upravljanju javnega potniškega prometa invalidi v javnem potniškem prometu, ki se trenutno še izvaja. Nadzor bo izvajala Družba za upravljanje javnega potniškega prometa. In pripravljala naj bi se prenova sistema integriranega javnega potniškega prometa, ta naj bi bil vzpostavljen predvidoma v začetku naslednjega leta, 2025. In te sistemske rešitve naj bi predvidevale tudi prilagoditve za senzorno ovirane. Po drugi strani pa so nam predstavniki nevladnih organizacij povedali, da je velik problem za ljudi s senzornimi oviranostmi nedostopnost spletnih strani in aplikacij, kar jim predstavlja težave in ovire že pri načrtovanju in organizaciji njihovih poti. Drug problem je nedostopna infrastruktura, ker je večinoma odsotna podporni taktilni sistemi, označbe so premajhne in neberljive, odsotnost zvočnih najav, časovnih prihodov in odhodov ter seveda neprilagojeno gradbeno okolje. Potem pa imamo še tretji vidik samih avtobusov, kjer so tudi večinoma odsotne zvočne najave, kjer obstajajo mnoge fizične ovire za vstop oziroma samo vožnjo z avtobusom. Poleg teh treh infrastrukturnih vidikov pa so še bolj človeški. To je vprašanje komunikacije z osebjem v avtobusih in drugimi potniki. Do težav prihaja pri onemogočanju vstopa ljudi, ki imajo za svojo rabo pse vodnike, in seveda zaradi nepravočasnega obveščanja potnikov o voznih spremembah se lahko načrtovane poti zelo slabo izidejo. Omenili so podražitev prevoza zaradi spremembe zakonodaje v tem smislu, da se je prenehalo financiranje spremljevalcev osebnih asistentov in kršitev zakonskih obveznosti glede same dostopnosti avtobusov. Že četrto leto je minilo od leta 2020, ko je potekel zakonski rok za prilagoditev avtobusnega voznega parka. Opažajo tudi trend slabše povezave izven mestnih središč. V prestolnici in v Mariboru, na primer, je sam notranji mestni promet veliko boljši, kot pa dostopnost do bolj oddaljenih krajev.

Kako kot družba lahko reagiramo na to situacijo in kakšni so predlogi za izboljšanje dostopnosti? Tukaj je projekt, to so monitorji na postajah, ki prikazujejo vozne rede in peronski vozni redi v večjem tisku, zagotavljanje brezplačnega prevoza za asistenta in uvedba zvočnih napovedi, ki bi pomagala lažji orientaciji slepih in slabovidnih ter jim podajala sprotne aktualne informacije, ki jih sami ne morejo prebrati. Potem so tukaj spet posegi v infrastrukturo, ki pomenijo kontrastno označevanje robov stopnic na postajah, tipni zemljevidi na avtobusnih postajah, dodatno izobraževanje, oseba za uporabo tudi znakovnega jezika in sistem rezervacije sedežev, ki bi omogočal rezervacijo tistih sedežev, ki so za ovirane bolj primerni. Zato v sklepu tega posebnega poročila ministrstvo za okolje, podnebje in energijo smo pač pri zagovorniku načela enakosti pripravili priporočilo, da naj se že v javne razpise kot pogoj za podelitev koncesije izvajalcem doda to obvezno skladnost njihovih digitalnih platform za iskanje informacij o avtobusnih prevozih, ki bo v skladu z zahtevami iz prvega odstavka 5. člena Zakona o dostopnosti spletišč. Ministrstvo je pojasnilo, da je že zagotovljen enoten portal javnih prevozov v okviru nacionalnega centra za upravljanje prometa, ki naj bi bil v kratkem prilagojen tudi ljudem z invalidnostmi, da bo dostopen tudi preko mobilnih telefonov. Naše vprašanje pa je, kdaj bo prilagoditev enotnega portala javnih prevozov zagotovljena? Drugo priporočilo istemu resorju, da v sodelovanju z Direkcijo Republike Slovenije za infrastrukturo, samoupravnimi lokalnimi skupnostmi zagotovi dostopnost avtobusnih postajališč in drugih infrastrukturnih objektov ljudem z invalidnostmi v skladu s 112. členom Zakona o prevozih v cestnem prometu. Ministrstvo je odgovorilo, da sicer izvaja projekt, ki bo podlaga za uvedbo prevoza na klic. Ponekod potekajo tudi prenove železniških postaj, ki vključujejo in upoštevajo tehnične smernice za omogočanje dostopnosti. Stališče naše institucije je, da pilotni projekt z začetkom izvajanja v letošnjem letu ne more biti dovoljšnja rešitev za siceršnjo prekoračitev zakonskega roka prilagoditev, Zakon o izenačevanju možnosti invalidov in zakon o prevozih v cestnem prometu državi nalagata, da zagotovijo dostopnost tako postajališč kot tudi avtobusov. Prevoz na klic pa je po zakonu lahko rešitev za območja na katerih tudi sicer ni organiziranega javnega prevoza potnikov oziroma je zanj manjše povpraševanje.

Tretje priporočilo pa je, naj se v javne razpise kot pogoj za podelitev koncesije izvajalcem, torej doda obvezno usposobljenost voznikov o pravicah ljudi z invalidnostmi do vstopa s psom voznikov, pri čemer se tem ne sme zaračunati dodatnih stroškov. Ministrstvo je odgovor navedlo, da je pravica do vstopa sicer s psom vodnikom sicer zagotovljena, zato te pravice ni posebno določati kot pogoj za podelitev koncesije, vendar mi ugotavljamo, da se ne spoštuje vedno, da še vedno prihaja do zavrnitev potnikov, ravno zaradi nepoznavanja te pravice.

In četrto, da se pri pripravi sprememb Zakona o prevozih v cestnem prometu to naredi tako, da bodo do brezplačnega prevoza poleg uporabnikov evropske kartice ugodnosti za invalide, upravičeni tudi njihovi spremljevalci, ki jih spremljajo pač na njihovi poti. Tukaj vidite že v prezentaciji, da smatramo to priporočilo kot uresničeno. Namreč, z novelo zakona marca letos je zagotovljeno, da je spremljevalec upravičen do brezplačnega prevoza, ko spremlja imetnika EU kartice ugodnosti za invalide in seveda pozdravljamo odzivnost pristojnih na naše priporočilo.

V okviru priprave tega posebnega poročila, ki je prišlo v dveh delih, namreč prvi je bil o nedostopnosti javnega prevoza gibalno oviranim, pa spomnimo še na dve priporočili, namreč v najkrajšem možnem času je potrebno oblikovati minimalne standarde in merila, ki jih mora izvajalec koncesije izpolnjevati, da bo zadostil pogojem po 16. členu Zakona o izenačevanju možnosti invalidov, namreč, ki določa dostopnost prevoza za gibalno in senzorno ovirane.

Drugo, da se naj v skladu z določbo prvega odstavka 19. člena Uredbe o načinu izvajanja gospodarske javne službe, javni linijski prevoz potnikov v notranjem cestnem prometu o koncesiji te javne službe in ureditvi sistema enotne vozovnice v postopku oddaje javnega naročila za izbiro koncesionarjev določi kako morajo biti avtobusi prilagojeni, ter kolikšen delež avtobusov mora koncesionar v posameznem obdobju uvesti pač prilagojenih avtobusov za gibalno ovirane. Namreč, mi smo še vedno pravzaprav priča popolnemu ne spremembi stanja na tem področju, ne samo, da smo presegli ta rok, pravzaprav ne poteka noben proces, ki bi stremel k temu, da se zakonsko določilo uresniči. Menimo, da je pot, kako to doseči takšna, da se vzpostavi jasen in vsem dostopen sistem preglednosti, iz katerega bo razvidno, kateri avtobusi na katerih progah, s katerimi koncesionarji izvajajo to gospodarsko službo, tako da je prilagojena gibalno in senzorno oviranim, ter da se na podlagi tega izvaja tudi nadzor ali tisti, ki so zavedeni, da to počnejo tako pravilno, to tudi res počnejo, oziroma da se zagotovi finančne vire, ki bodo prispevali k hitrejši prilagoditvi avtobusov za gibalno in senzorno ovirane.

Namreč, če zaključim, predstavitev tega posebnega poročila, je seveda vsakršen poseg v infrastrukturo, ki omogoča večjo dostopnost, vedno povezan tudi z določenimi stroški, ampak tukaj gre za princip, da je pravica do mobilnosti za vse ljudi enaka človekova pravica, in da mora družba, kadar nekateri te pravice ne morejo uporabljati zaradi razlogov na katere sami nimajo vpliva, to pa je njihova invalidnost, to zagotavljati tako, da se razumno prilagaja, in ta transformacija javnega okolja, v tem primeru avtobusov, avtobusnih postaj, je neizogiben proces, če želimo dosledno uresničiti tako Zakon o izenačevanju možnosti invalidov kot tudi konvencijo o pravicah invalidov, ki jo je Slovenija podpisala pred več kot 15. leti. Hvala za vašo pozornost.

Hvala lepa. Sedaj sprašujem, če želi besedo predstavnik Vlade oziroma Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti? Minister Luka Mesec, izvolite.

Okej, ja, zdaj kar se našega ministrstva tiče nimamo večjih pripomb na to kar je povedal zagovornik, podpiramo prizadevanja, predvsem se pa strinjamo s tem, da je omogočanje ljudem z invalidnostmi, uporabo javnega prevoza, pač ena od predpostavk njihovega enakopravnega vključevanja v družbo.

Hvala lepa. Želi besedo še predstavnik Ministrstva za okolje, podnebje in energijo, magister Matjaž Vrčko, vodja Sektorja za javni potniški promet? Izvolite.

Ja, hvala lepa. Torej smo že na nekaj odborih diskutirali to temo. Zdaj, če vendarle povem nekaj pozitivnih stvari. V Zakonu o prevozih v cestnem prometu je zapisano, da pač, prevozniki morajo torej zagotavljati tudi prevoz invalidnim osebam, torej imamo celo zastonj vozovnico za imetnike evropske kartice ugodnosti invalida, zagotavljamo tudi prevoze študentom invalidom in tudi študentom, ki recimo nimajo primernega dostopa do javnega potniškega prometa, plačamo prevoze s prilagojenimi vozili, v kolikor jih uporabljamo. Vsako leto, tudi financiramo, Geodetski inštitut Slovenije, ki preučuje infrastrukturo, ki naj bi bila prilagojena za dostop invalidom tako do vgrajene infrastrukture kot do avtobusnih postaj in postajališč. Kot rečeno, je s strani zagovornika, tudi naš nacionalni center za upravljanje prometa, je torej pred leti že sicer uspel zbrati skupaj vse vozne rede avtobusnih in železniškega prevoznika in mestnih prevozov v Ljubljani in Mariboru, nisem sicer preverjal, ampak zadeva bi morala biti prilagojena tudi že za invalide in tudi prilagojena za mobilni telefon. Kot rečeno, je tudi zastonj spremljevalca smo v zadnjem, v zadnji spremembi Zakona o prevozih v cestnem prometu torej zagotovili in invalidom, tako da nekaj teh aktivnosti je. Zdaj, res pa je, da je pa stanje na terenu, kar se tiče infrastrukture, postaj in postajališč slabo. Zdaj, tam kjer je seveda državno cestno omrežje, je Direkcija za infrastrukturo zadolžena, da prilagodi postaje oziroma postajališča, predvsem tam, kjer so občine, pa občine in ta infrastruktura je v resnici zelo slabo prilagojena invalidom. Torej tudi avtobusi, sicer avtobusi prilagojeni invalidom, so tam kjer so recimo izobraževalna središča za njih, tam prevozniki tudi zagotavljajo, da so vozila prilagojena za te osebe, ni pa to povsod. Tako da, mi menimo, da je trenutno najbolj primerna in najhitrejša rešitev, da zagotovimo prevoze na klic, vsaj do tistih, vsaj do točk, kjer pa je potem lahko nekaj na neki prilagojeni primerni postaji invalidi gredo na normalen, če rečem, javni potniški promet. In torej, ko govorimo o pilotnem projektu, mi bomo v kratkem roku enega meseca razpisali prvi pilotni projekt, da testiramo rešitve, potem pa bomo te rešitve prilagodili za celotno državo in jaz se strinjam s tem, da je seveda v končni fazi treba zagotoviti da bodo invalidi uporabljali javni potniški promet tako kot vsi ostali, ampak če pa hočemo narediti velik korak naprej, pa se mi zdi, da so ti prevozi na klic ta hip prava rešitev, in da, torej bomo ta projekt verjetno v letošnjem letu, kot rečeno, stestirali, v prihodnjem letu pa razširili na celotno državo in mislimo, da je to ustrezna rešitev.

A ha, še nekaj, da ne pozabim. V teku je tudi prenova Pravilnika o avtobusnih postajah, ki bo pravzaprav tudi temu področju posvetila posebno pozornost. Hvala lepa.

Hvala lepa. Sedaj besedo dajem predstavniku Državnega sveta, gospodu Danijelu Kastelicu, izvolite.

Hvala lepa za besedo. Lep pozdrav vsem skupaj! Komisija Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide se je s posebnim poročilom zagovornika načela enakosti seznanila na 21. seji, 11. januarja letos. Na sejo smo povabili tudi Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo, ki je podalo pojasnilo v zvezi z nekaterimi zagovornikovimi priporočili. Seznanjeni smo bili tudi s stališčem Sveta za invalide Republike Slovenije ter stališčem nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije. Slednji je bil vabljen na vašo sejo, tako da bo lahko predstavnica kaj več pojasnila sama.

Komisija se zaveda, da zgolj na podlagi seznanitve s priporočili zagovornika brez ustreznih ukrepov, ki bodo sledili navedenim priporočilom in bili tudi dejansko izvedljivi v praksi, večjega napredka pri reševanju obravnavane problematike ni pričakovati. Razprava na komisiji je bila pestra, med drugim smo razpravljali o projektu prevozov na klic, ki smo ga sicer prepoznali kot prvi konkreten in pozitiven premik na tem področju, obenem pa izrazili upanje, da se bo vse nadaljnje ukrepe oblikovalo hitreje in bolj učinkovito, kajti ta del, ki ga je tudi izpostavil gospod z ministrstva, ni sistemski, da bi lahko invalidom nudil neodvisnost. Smo pa v zvezi s projektom prevoza na klic ocenili, da je to lahko le začasna rešitev, dokler so potrebe po tovrstnih prevozih še obvladljive. Dolgoživost naše družbe namreč nakazuje na to, da bo takšnih potreb čedalje več, zato se bomo najbrž kmalu soočili s pomanjkanji tovrstnih izvajalcev storitev. V razpravi smo prepoznali tudi pomembno vlogo voznikov na javnih prevoznih sredstvih, ki lahko s prijaznostjo in ustrezno pomočjo invalidom bistveno olajšajo dostop do prevoza in sam prevoz, na primer, podajo ustno določene informacije, pomagajo pri vstopu na avtobus in podobno. Pričakujemo tudi, da se bo v najkrajšem možnem času zagotovilo ustrezna finančna sredstva za opremo prevoznih sredstev z ustreznimi avdiovizualnimi pripomočki. Ocenili smo tudi, da bi se lahko že z manjšimi finančnimi vložki različne označbe zagotovilo določeno mero pomoči invalidom, ki potrebujejo pomoč pri javnih prevozih.

Ob koncu razprave smo sprejeli tudi naslednji sklep: Komisija predlaga Odboru za delo, družino, socialne zadeve in invalide, da ob obravnavi posebnega poročila zagovornika načela enakosti z naslovom Nedostopnosti javnega medkrajevnega avtobusnega prevoza za senzorno ovirane, Ministrstvo za okolje podnebje in energijo pozove, da nadaljuje z že začetimi aktivnostmi za zagotovitev dostopnosti javnega potniškega prometa za gibalno in senzorno ovirane invalide ter v najkrajšem možnem roku pristopi k uresničevanju še preostalih neizvedenih priporočil zagovornika načela enakosti s tega področja, pa tudi vseh še neizvedenih priporočil zagovornika iz posebnega poročila zagovornika načela enakosti glede nedostopnosti javnega medkrajevnega avtobusnega prevoza za gibalno ovirane iz junija 2023. Ministrstvo naj najkasneje v treh mesecih po zaključeni seji odbora poroča o napredku tako Komisiji Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide, kot matičnemu odboru Državnega zbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Iskreno upam, da boste naš predlog upoštevali oziroma povzeli njegovo vsebino kot sklep vašega odbora.

Spoštovane in spoštovani, hvala za pozornost.