7. redna seja

Državni zbor

15. 4. 2019
podatki objavljeni: 15. 4. 2019

Transkript

Spoštovane kolegice poslanke, spoštovani kolegi poslanci, gospe in gospodje!  Začenjam 7. sejo Državnega zbora, ki je bila sklicana na podlagi prvega odstavka 57. člena Poslovnika Državnega zbora.  Obveščen sem, da se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: Jani Prednik, Violeta Tomić, Luka Mesec, Franc Jurša, Maša Kociper do 13.30, Iva Dimic, Jožef Horvat, Žan Mahnič, Nada Brinovšek, Lidija Divjak Mirnik od 16.30 dalje in Aljaž Kovačič od 16.30 dalje.  Na sejo sem vabil predsednika Vlade, ministrice in ministre ter generalnega sekretarja Vlade k 1. točki dnevnega reda, predstavnika Sodnega sveta k 8. točki dnevnega reda ter predstavnike Vlade k vsem točkam dnevnega reda. Še enkrat lep pozdrav vsem prisotnim! S tem, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, prehajamo na določitev dnevnega reda 7. seje Državnega zbora. Predlog dnevnega reda ste prejeli v ponedeljek, 8. aprila 2019, s sklicem seje. O predlogu dnevnega reda bomo odločali v skladu s prvim odstavkom 64. člena Poslovnika Državnega zbora. Predlogov za umik posamezne točke z dnevnega reda oziroma predlogov za širitev dnevnega reda seje nisem prejel. Zboru predlagam, da za današnjo sejo določi dnevni red, ki ste ga prejeli s sklicem.  S tem, spoštovane poslanke spoštovani poslanci, prehajamo na odločanje. Prosim, da preverite glasovalne naprave.  Glasujemo. Navzočih je 72 poslank in poslancev, za je glasovalo 71, nihče proti.  (Za je glasovalo 71.) (Proti nihče.)  Ugotavljam, da je dnevni red 7. seje Državnega zbora določen.  S tem prehajamo na 1. TOČKO DNENEGA REDA, TO SO VPRAŠANJA POSLANK IN POSLANCEV.  V zvezi s to točko dnevnega reda sem v poslovniškem roku prejel pisne prijave 42 poslanskih vprašanj. Vrstni red postavljanja poslanskih vprašanj je določen v skladu z 244. členom, drugim odstavkom 245. člena in 247. členom Poslovnika Državnega zbora ter dogovorom vodij poslanskih skupin z dne 13. novembra 2018.  Na prva tri vprašanja poslancev opozicije, na vprašanja poslanske skupine Levica ter na vprašanje poslancev vladajoče koalicije bo odgovoril predsednik Vlade. Vsak poslanec oziroma poslanka ima za postavitev vprašanja na voljo tri minute. Predsednik Vlade, ministrice in ministri odgovorijo na vprašanje v največ petih minutah. Če je vprašanje postavljeno več ministrom, imajo vsi skupaj na voljo pet minut za odgovor. Poslanec, ki ne bo zadovoljen z odgovorom, lahko zahteva dopolnitev odgovora, ne more pa postaviti dodatnega vprašanja. Poslanke in poslance prosim, da ste na to pozorni. Obrazložitev zahteve za dopolnitev odgovora poslanec predstavi v dveh minutah, dopolnitev odgovora pa sme trajati največ tri minute. Poslanec, ki je postavil vprašanje, lahko zahteva, da se na naslednji seji opravi razprava o odgovoru predsednika Vlade, ministrice ali ministra. O tem odloči Državni zbor brez razprave in obrazložitve glasu. V primeru, da poslanec na postavljeno vprašanje danes ne bo dobil odgovora, mu morajo, predsednik Vlade, ministrica ali minister v 30 dneh predložiti pisni odgovor. Poslanec, ki je postavil vprašanje, na katerega ni bilo odgovorjeno, lahko izjavi, da vztraja pri ustnem odgovoru. V tem primeru bom vprašanje uvrstil na naslednjo sejo Državnega zbora.  V zvezi s to točko se je za danes opravičila ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dr. Aleksandra Pivec.  Na e-klopi je objavljen pregled poslanskih vprašanj, na katera v poslovniškem roku ni bilo odgovorjeno.  S tem, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, prehajamo na poslanska vprašanja. Na prvih pet vprašanj bo odgovarjal predsednik Vlade Marjan Šarec.   Poslansko vprašanje mu bo prvi postavil gospod Zmago Jelinčič Plemeniti. Izvolite.
Hvala lepa. Gospod premier, jaz vas imam za pametnega človeka, zato mi nekako ni jasno, kako ste lahko nasedli določenim koalicijskim poslancem, ki zahtevajo spremembo mednarodne pogodbe. Jaz tudi ne razumem, kako da vam vaša vlada in vaši t. i. strokovnjaki na pravnem področju, še posebej tisti, ki so nekoč v letih 1994–1996 v Šentjurju novačili za network, ki je klasični piramidalni sistem, danes pa govorijo o čistosti in čistunstvu, kako vam ti ljudje niso govorili, da je spreminjanje termina iz besede »vrnitev« v »priključitev« Primorske matični domovini pravzaprav kršenje mednarodne pogodbe. Mednarodna pogodba, ki to določa – vrnitev, je bila podpisana v Parizu 10. februarja 194.7 V prvem delu, ki govori o teritorialnih uredbah, oddelek 1, in potem v oddelku 4, v členu 11, točno piše, da je bila Primorska vrnjena Jugoslaviji. To so Dokumenti o spoljnjoj politici SFRJ, leto 1947, prva knjiga. Ne vem, verjetno ti naši slavni pravniki, ki so se nekoč ukvarjali z networkom, ne poznajo te knjige. Bi bilo smiselno, da bi si jo prebrali. Če že govorijo o terminu oziroma o reklu Pacta sunt servanda, naj to upoštevajo. Zakaj ne upoštevajo tega takrat, kadar gre za interese Slovenije? Kadar je pa kaj drugega slabega za Slovenijo, se pa sklicujejo na te zadeve. Povedati moram, da to, kar hočejo narediti zdaj koalicijski poslanci, in kar je še huje, Vlada podpira ta zločinski akt, to spominja na Anschluss, ki ga je naredil Hitler leta 1938, ko je priključil – ko je priključil Avstrijo. In ko je bilo vojne konec, je Avstrija lahko šla nazaj v svojo teritorialno enoto. Ne razumem tega, kako naši pravniki, t. i. pravniki ne razumejo tega, da Italijani zelo dobro delajo in da v tem primeru bodo lahko Italijani čez čas zahtevali tisto, kar je bilo priključeno Jugoslaviji nazaj.  Zato vas sprašujem:  Ali boste vi … / izklop mikrofona/
Gospod poslanec, hvala. Gospod predsednik Vlade, beseda je vaša. Izvolite.
Hvala, spoštovani predsednik. Poslanke in poslanci! Hvala, gospod Jelinčič, za tole vprašanje. Najprej, dejstvo je, da gre za poslanski zakon. Tega zakona ni predlagala Vlada. Poslanski zakon, kot že ime pove, so predlagali poslanci. Če me sprašujete po mojem osebnem mnenju, če sem prav razumel, želite moje osebno mnenje, je moje osebno mnenje, da se nehajmo ukvarjati z imeni praznikov, ampak dajmo vedeti, kaj prazniki obeležujejo in dajmo naprej izobešati slovensko zastavo ob teh praznikih, tudi če niso dela prosti dnevi. Žal imam vtis, da za ta praznik veliko Slovencev niti ne ve ravno zato, ker ni dela prost dan. Če bi že šli v to, da želimo združitev slovenskega naroda v Prekmurju in pa vrnitev Primorske k matični domovini še bolj obeležiti, potem bi ju predlagal za dela prosta dneva. Imamo še en dan, ki ni dela prost, in sicer je to Maistrov praznik, priključitev Štajerske. Kar se mene tiče, bi bil zame osebno najbolj ustrezen izraz združitev naroda. Se pravi tistega, ki je bil prej dolga leta pod Italijo, pod fašizmom, in tistega, ki je živel v matični Sloveniji, ker vemo, kje je rapalska meja potekala. Tako da zame najbolj ustrezen termin bi bil združitev primorskega naroda z matičnim narodom, slovenskim narodom. Ne vidim potrebe, osebno mnenje govorim, ne mnenje vlade, ne vidim nobene potrebe po tem, da se praznik v tem predvolilnem času preimenuje. Dobil sem tudi veliko pisem Primorcev, ki temu nasprotujejo, dobil sem nekaj pisem, ki so za to, ampak ne vidim bistvene spremembe. Bolj bi podprl to, da je to dela prost dan in da več delamo na ozaveščanju, kaj ta praznik pomeni. Če boste poslanke in poslanci ta zakon podprli, da se bo ime spremenilo, bom tudi to spoštoval. Ne vidim pa tukaj kakšnega bistvenega premika, dokler se mi kot narod ne bomo zavedali, kaj je zavednost, kaj je domača domovina, ko ne bomo imeli v Sloveniji tudi tistih, ki enkrat paktirajo s temi, drugič paktirajo z drugimi, tretjič s tretjimi samo zato, da bi napadali domačo oblast. Veste, saj ta vlada lahko pade čez dva meseca, pa je ne bo več, ampak nepopravljiva škoda s takimi dejanji Sloveniji je pa storjena. Namesto da bi enotno nastopali, tako kot znajo Hrvatje, kot znajo Italijani, kot zna še kdo, mi že cel teden poslušamo, kako smo mi grdi, do tega grdi, do onega, pa nismo nič drugega povedali kot to, da smo suverena država in da pač nekaterih stvari ne odobravamo. To ne pomeni nobenega zaostrovanja, to ne pomeni nobenega izrednega stanja, to ne pomeni nobenih takšnih in drugačnih akcij. Pomeni nič več in nič manj kot to, da povemo, kdo smo, kaj smo in kaj zastopamo.  Če sklenem. Če bo ta zakon sprejet, seveda ne bo nobene katastrofe. Se mi pa zdi, da moramo več delati predvsem na ozaveščanju, kaj ta praznik sploh pomeni. Predvsem se mi pa zdi take zakone nesmotrno sprejemati pred volitvami. To je moje osebno mnenje tokrat, ker vlada te spremembe praznika ni predlagala. Zato zame bi bilo poimenovanje «združitev naroda« najbolj ustrezno. Hvala.
Hvala, gospod predsednik. Gospod poslanec, imate možnost zahtevati dopolnitev.  Izvolite.
Hvala lepa.  Strinjam se, ko govorite o zavednosti. Vendar pa je treba vedeti, da ta poslanski zakon je vlada podprla. V dokumentu je napisano, da Vlada zakon podpira. In to je tisto, kar je narobe. Ne gre samo za ime. Gre za termin, ki točno določa status primorske dežele, ali je bila Italijanom odvzeta ali je bila nam vrnjena. Tukaj nekateri italijansko usmerjeni ljudje hočejo to spremeniti. Italijani zelo bistro vedo, kaj delajo in podpirajo take intence na naši strani. Včasih se je temu reklo izdajalci in danes se tudi reče takim ljudem, ki delajo za korist sosednje države, izdajalci.  Glede Štajerske ste se zmotili. Rekli ste, da se je šlo za priključitev Štajerske. Razdeljena je bila Štajerska po 1. svetovni vojni. Sprejetje tega zakona bi pomenilo kršenje internacionalnega prava. Morda bi bilo dobro, če bi se kakšni ljudje kaj pozanimali, da bi si nabrali kakšno dodatno izobrazbo, morda tudi kakšni iz vladnih krogov, jim ne bi škodilo, da bi kakšne take zadevespregledali in videli, kje je tista njihova luknja v znanju. In te luknje v znanju so zelo velike. Ali pa naj se vrnejo nazaj tja, pa še naprej delajo reklamo za network.  Zavedati se je treba, da Italijani podpirajo spremembo tega termina, in to je za našo državo slabo, zato upam, da bo Vlada odstopila od podpore temu zakonu, tudi če je to zgolj formalnost.
Hvala, gospod poslanec. Gospod predsednik, želite odgovoriti? Ne. S tem je zaključeno prvo poslansko vprašanje.  Drugo poslansko vprašanje boste postavili dr. Anže Logar.  Izvolite.
Hvala predsednik! V petek smo imeli zelo zanimivo razpravo na Odboru za zadeve Evropske unije s slovenskimi evroposlanci. Razprava je trajala 6 ur, bila je na mestu, posebej zato ker se je ugotovilo, da marsikateri, posebej še koalicijski poslanec ne loči med pristojnostmi Evropskega parlamenta, slovenskega parlamenta in slovenske vlade. S tega vidika je še sreča, da sta še dve leti do slovenskega predsedstva, da bodo uspeli osvojiti ta potrebna znanja. Številni poslanci, tudi koalicijski, so postavljali vprašanja vizije in prioritet Slovenije, tudi sam sem to vprašal evroposlance. Ampak glede na to, da boste imeli vi, gospod Šarec, čez dve leti škarje in platno evropske prihodnosti v rokah, mislim, da ste vi pravi naslovnik za to vprašanje.  Ko ste zavrnili nastop v Evropskem parlamentu, ste nas Slovence in Slovenke v bistvu opetnajstili za vašo vizijo prihodnosti Evropske unije v tem ključnem obdobju. O tem se pa vsi strinjamo, da je Evropa v ključnem obdobju. Naj samo omenim, da je bilo tudi na petkovi razpravi slišati številne kritike glede te vaše zavrnitve govora pred Evropskim parlamentom. Borut Šuklje, ki je mednarodni svetovalec za področje Vzhodne Evrope in Zahodnega Balkana, je nedavno tega zapisal, citiram: »Hrvaška namerava čas svojega predsedovanja Evropski uniji izkoristiti tudi za sporočanja o težavah pri urejanju svojih mejnih vprašanj.« Naj samo povem, da Hrvaška predseduje v prvi polovici leta 2020, torej mi nasledimo Hrvaško leto dni zatem. Glede na to, da vas je v zadnjem času zapustil še vas svetovalec za zunanjo politiko, edini res izkušeni diplomat v vašem kabinetu, se sprašujem, ali ni zdaj pravi, zadnji, čas, da slišimo vaše videnje prioritet razvoja Evropske unije in Slovenije v njej in kako bomo zasledovali interese, kot ste prej rekli, domače domovine v Evropskem parlamentu. Časa imate zagotovo dovolj, glede na to da vidimo, da mesec za mesec prihaja prazna agenda v Državni zbor. Verjetno, upam, da razpravljate o prioriteta Evropske unije. V petek je nekdo na seji OZEU poudaril, da če želimo nekaj začeti ali pa razvijati na ravni Evropske unije, najprej potrebujemo vizije razvoja Evropske unije. Gospod Šarec, moje vprašanje:  Kakšna je torej vaša vizija razvoja Evropske unije?  Kateri so ključni izzivi, ki so pred nami, in katere prioritete bo Slovenija zavzemala v okviru tega?  Prosim za vsebinski odgovor, s konkretnimi nalogami, ki jih nameravate izpeljati. Hvala.
Hvala, gospod poslanec, za vaše poslansko vprašanje. Gospod predsednik Vlade, izvolite.
Hvala lepa! No, kar se tiče zunanje politike oziroma svetovalcev za zunanjo politiko, naj vas ne skrbi. Kot veste, smo že prejšnji teden imenovali državno sekretarko za to področje zunanje politike, tako da tukaj ne vidim nobenih težav. Gospa je strokovna, gospa se je ukvarjala s temi zadevami že zdavnaj nazaj in tukaj ne bo nobene težave. Kar se tiče vizije Evropske unije – najprej so zdaj pred vrati evropske volitve. Po teh evropskih volitvah se bodo na ključne funkcije postavljali novi ljudje, se pravi predsedovanje Evropskemu svetu, potem predsedovanju Evropski komisiji, Evropski centralni banki in tako naprej.  Moram reči, da z odhajajočo komisijo ne moremo biti zadovoljni. Če ste omenili, da bo Hrvaška predstavljala svoje neurejene meje s sosednjimi državami, me to veseli, ker Hrvaška razen z Madžarsko nima z nobeno sosedo urejenih meja. Smo poskušali to z arbitražo rešiti na evropski pravnoformalni način, pa so tudi to zavrnili. Skratka, to me veseli, da bodo lahko Evropi predstavili te težave. Kot drugo bi si želel, da bo nova evropska komisija spet dala na mizo širitev, se pravi Zahodni Balkan. Vemo, da je to trenutno kar precej pereča komisija. Ta komisija je že na začetku povedala, da nadaljnjih širitev ne bo, in tukaj pričakujem nadaljnji razvoj. Mi bomo imeli 29. aprila v Berlinu tudi vrh o Zahodnem Balkanu, ki ga sklicujeta kanclerka Merklova in predsednik Macron, kjer bodo prisotne države, ki si želijo v Evropsko unijo, in pa Hrvaška ter Slovenija. Komisija mora biti bolj aktivna na vladavini prava, kar doslej ni bilo, ampak se je bolj gledalo po strankarskih preferencah. Tukaj ni naključje, saj so tri ključne pozicije zasedene s skupino ZZP. Ko je gospod Junker rekel, da se ne bo postavil na nobeno stran, nihče tega od njega ni zahteval. On bi se moral postaviti na vladavino prava in reči, da je treba spoštovati sodišča. Mi imamo sedaj tožbo na Evropskem sodišču in tam bomo videli, kakšen bo rezultat. Bi si pa želel, da se prihodnji petletni mandat ne bi spet vrtel okoli ene same teme, tako kot se sedaj dolgo časa okoli brexita. Se pravi, tukaj so podnebne spremembe, tukaj je tudi digitalizacija, potem prost pretok ljudi, blaga in storitev, potem tudi glavni problem Evropske unije v tem hipu je, da nekako celotna Evropska unija zaostaja za velikimi, da imamo precej nestabilnih območij. Eno je žal tudi potencialno znotraj Evrope, ne Evropske unije, ampak Evrope, se pravi na Balkanu.  Veliko vprašanj nas čaka. Verjamem, da bo naslednji mandat spoštoval vladavino prava, da bo spoštoval tudi solidarnost, da bo spoštoval tudi enakopravnost, in v to smer moramo iti. Slovenija bo pripravila nabor dosjejev, ki jih bomo obravnavali pod našim predsedovanjem. Trenutno delovna skupina že dela na tem. Do takrat se lahko marsikaj spremeni. Ne nazadnje tudi te vlade lahko ni več takrat. Vse to treba imeti v obziru, ko gledamo naprej. Prva naloga je, da bo naslednja evropska komisija manj politična, bolj nevtralna in da bo bolj gledala tudi na potrebe malih držav. To je temeljna želja. Seveda pa Slovenija ne bo država enega problema, se pravi, da bomo samo mejo s Hrvaško dejali ves čas na plano. Tam bomo zadeve spremljali in čakali na implementacijo, ker sodišče … / izklop mikrofona/
Hvala, gospod predsednik Vlade.  Gospod poslanec, želite dopolnitev? Izvolite.
Hvala, predsednik.  Gospod Šarec, odgovorili mi niste niti na eno vprašanje. O viziji niste govorili nič. Mene ne zanima, kaj pravi Junker, mene ne zanima, kakšna bo prihodnja Evropska komisija, mene ne zanima, kaj bo Hrvaška delala. Jaz vas sprašujem iskreno. 13 let nazaj sem sam sodeloval pri pripravi predsedovanja, približno v tej fazi smo bili. Moram reči, da smo se vsak dan na Vladi pogovarjali o vsebinah, ki jih bomo zastopali na ravni Evropske unije. Sprašujem vas zato, ker je pred Evropsko unijo veliko ključnih izzivov, javnost pa ne pozna praktično enega vašega stališča o ključnih temah, s katerimi se sooča Evropska unija. Glejte, ni vam treba imeti strahov, tako kot ste jih imeli pred nastopom v Evropskem parlamentu, da bi bila recimo prazna dvorana. Tu smo vsi, polna je dvorana. Ni vam treba skrbeti glede jezika, govorite slovensko, morate govoriti slovensko. Ne nazadnje ne morete reči, da vam bodo očitali, da gre za politični govor, ker vam je opozicijski poslanec to temo postavil. Pa kljub temu mi niste odgovorili o nobeni viziji, ki naj jo Slovenija zastopa na ravni Evropske unije. Ko sem iskal vaše izjave o viziji Evropske unije, je še najdlje prišla tale, citiram: »Verjamemo, da je Evropa dober projekt, potrebujemo pa korenite spremembe.« Ampak priznajte, gospod Šarec, tole je votlo. Kakšne spremembe, v kateri smeri, kaj bo zavzemala Slovenija pri vsem tem? Ali pa tale: »Želimo si Evropo solidarnosti, učinkovito Evropo in Evropo, ki jo bodo vodili kompetentni ljudje z novimi vzorci razmišljanja.«  Kdo po vašem mnenju so ti novi ljudje z novimi vzorci razmišljanja?  So to gospod Erjavec, Cerar, Bratušek, vi, Luka Mesec, Theresa May, Salvini?  Kaj so to novi vzorci razmišljanja, ki bodo Evropo pripeljali naprej?  To so ključna vprašanja, ki so pred Evropsko unijo in ki zadevajo vse nas, glede na to da bo Slovenija, še enkrat poudarjam, cela Slovenija, ne LMŠ, cela Slovenija prevzemala vajeti Evropske unije in še kako pomembno je, kako bomo vodili to našo veliko Evropsko unijo čez čeri, ki so v prihodnosti, ki se nakazujejo. Hvala za odgovor. Vsebinski, prosim.
Hvala, gospod poslanec. Gospod predsednik Vlade, izvolite.
Gospod Logar, ni treba biti prav nič piker in ciničen. Vi ste kontradiktorni. Po eni strani pravite, da vas zanima vizija in kam bo Evropa šla, po drugi strani pa pravite, da vas ne zanima Evropska komisija, da vas ne zanima, kdo bo tam, ampak mislim pa, da je precej od tega odvisno, kdo vodi Evropsko komisijo in kdo vodi evropske institucije na splošno. Predvsem pa je pomembno tudi, kakšen bo rezultat na volitvah. Če so na ključnih položajih ljudje, ki imajo vizijo za naprej, Evropo brez obujanj nekih starih praks, brez obujanj nekih teženj ali ne vem česa še vse, je bistvena razlika, kot če take ljudi imamo. Danes imamo predsednika Evropskega parlamenta, recimo, ki sledi takim praksam. Pa še kakšen bi se našel. Zato zagotovo to ni nepomembno, kdo vodi evropske institucije.  To, da ste se čisto vsak dan na Vladi pogovarjali o tem, to rahlo dvomim, o tem me ne boste prepričali, tako zelen pa vendarle nisem. Resda nisem toliko časa v državni politiki kot ste vi, ampak to je malo demagoško govorjenje. Poleg tega tudi odnosi s Hrvaško, če se vrnem spet nazaj, bodo vseeno ves čas tema. Ne nazadnje je vaša vlada takrat poslala specialce v Hotizi na mejo, ker ves čas govorite, da imamo slabe odnose, da smo mi zdaj skregali Slovenijo z vsemi sosedi. Vaša vlada je pošiljala specialce takrat, se spomnim. Tako da je nabor teh tem kar širok. O konkretnih prioritetah, se pa strinjamo, je ta hip nemogoče govoriti, ker do druge polovice leta 2021 se bo še marsikaj zgodilo. Lahko se smejite, saj … / oglašanje iz dvorane/ ja, seveda, saj za vas je to normalno vedno. Smeh je dobrodošel in lahko se smejite, vam nič ne zamerim. Govorim pa tako, kot stvari dejansko stojijo. Vse je odvisno od evropskih volitev in kakšen bo rezultat, ali bomo dobili na ključne pozicije ljudi, ki bodo to Evropo vodili v to smer, kot si mi želimo, z vladavino prava in ostalimi zadevami, ki sem jih naštel že v prvem delu odgovora. To je bistvo. Če se pa vi smejite, se pa lahko na ves glas smejite. Hvala lepa.
Hvala, gospod predsednik. Gospod Anže Logar, imate postopkovni predlog? Izvolite.
Hvala, predsednik. Nekaj se z gospodom Šarcem strinjam. Rekel je, tako stvari stojijo. Drži, stojijo na mestu. In to je težava. Nič nisem bil demagoški v zvezi z navedbo, da se je vlada v letu 2006, 2007, 2008 in še prej aktivno pripravljala na predsedovanje praktično vsak dan. Vprašajte državno sekretarko na ministrstvu za kmetijstvo, ki je vodila širšo delovno skupino za priprave na predsedovanje. Vprašajte jo, pa boste videli, kako aktivno so potekale razprave. In žal mi je, gospod predsednik vlade, ni odvisna vizija Evropske unije od tega, kako se boste vi odrezali na evropskih volitvah. Ni odvisna. Vizija Evropske unije je odvisna od tega, kako podrobno je pripravljen plan, ali vemo, kaj so ključni izzivi pred nami, da na podlagi tega pripravimo program dela predsedovanja. Poglejte primer predsedovanja Velike Britanije v letu 2005, ki je direktivo o ohranjanju podatkov telekomunikacijskih gigantov v pol leta spravila iz ideje v zakonodajni predlog. Se da, ampak so vedeli, kaj želijo.  Jaz sem hotel od vas danes slišati, kaj boste vi naredili, kateri so ključni izzivi, ki jih vi vidite pred seboj kot predsednik Vlade. Časa imate na pretek, kot sem rekel. Zakonodajnih predlogov v Državnem zboru ni, zato se sprašujem, za kaj vi vaš čas uporabljate. Samo nastopanje na pasjih procesijah verjetno ni tisti razlog, ki upravičuje vašo prisotnost. Danes je čas za razpravo ne samo doma, kaj bomo spremenili, ampak tudi kaj bomo na evropskem paketu spremenili. Ne nazadnje je vaš poslanec gospod Prebil evroposlance v petek spraševal, kako oni vidijo vizijo Evropske unije. Pa dajte njemu povedati, kakšna je vaša vizija razvoja Evropske unije. Jaz mislim, da je nuja – imamo še dve leti do predsedovanja – da to razpravo opravimo tu v Državnem zboru, da bomo vsaj mi Vladi pokazali, kaj je tisto, kar naj Vlada zastopa v času predsedovanja v drugi polovici leta 2021, če že Vlada nima v tem trenutku nobenega načrta in ideje, kakšne prioritete bo Slovenija v času predsedovanja zastopala. V tem času mora biti pripravljen že jasen načrt, kateri dokumenti na ravni Evropske komisije bodo prišli v proceduro, ne glede na to, kdo bo na čelu Evropske komisije, kdo bo na čelu Evropskega sveta in kdo bo poimensko sedel v Evropskem parlamentu. Predsedovanje pa lahko odloči: te bomo spodbujali, te ne bomo, te bomo puščali vnemar.  To sem hotel danes od vas slišati. Mislim, da mora slovenski parlament opraviti razpravo o tej temi. Zato predlagam, da glasujemo o tem postopkovnem predlogu, da opravimo razpravo o tej temi. Hvala.
Hvala, gospod poslanec za vaš predlog. Glasovali bomo jutri v okviru točke glasovanja.  S tem besedo dobivate gospod Aleksander Reberšek. Izvolite.
Spoštovani predsednik Vlade, spoštovani ministrski zbor, spoštovane poslanke in poslanci! Spoštovani vsi zbrani na balkonu! Korošci si cesto zaslužijo. Ne včeraj, ne danes, zaslužijo si jo že včeraj. Prihajam iz Spodnje Savinjske doline, kjer je v zadnjem času veliko razburjenja zaradi gradnje hitre ceste do Velenja. Združene civilne iniciative, župani, številni strokovnjaki in prebivalci Spodnje Savinjske doline opozarjajo, da je predvidena trasa izgradnje s priključkom v Šentrupertu daljša, za več kot 200 milijonov evrov dražja, obenem pa uničuje najboljšo kmetijsko zemljo in razseljuje 150 ljudi, povrh tega pa je še prometno neučinkovita. Ravno na to opozarjajo tudi župani savinjske regije, ne Savinske doline, ampak župani savinjske regije.  V rokah imam dokument, ki so ga podpisali župani in poslali prejšnjemu predsedniku vlade, s katerim pristojne državne organe pozivajo, naj si prizadevajo za takšen projekt tretje razvojne osi, ki je utemeljen v strategiji prostorskega razvoja Slovenije in skladen s strategijo razvoja prometa v Republiki Sloveniji. Trasa s priključkom v Šentrupertu ni skladna s strategijo prostorskega razvoja, ker ne povezuje regionalnih središč Velenja in Celja. Prav tako ni skladna s strategijo razvoja, ker uvaja nov prometni koridor, namesto da bi ohranila starega. Župani prav tako pozivajo, da naj bo projekt čim bolj varčen s porabo investicijskega denarja in poudarjajo, prav tako pozivajo, da naj bo trajnostno umeščen v prostor s čim manjšo okoljsko škodo, vplivom na kulturno krajino in kmetijska zemljišča. Trasa F22 je vse prej kot to. Izgradnja hitre ceste je izredno pomembna za prebivalce in spoštovane prebivalke Koroške in pa Velenja, ki nanjo resnično že predolgo časa čakajo,. Naj tukaj posebej poudarim, hočemo cesto za Korošce, ne za gradbene barone. Ravno zato ker Korošci cesto potrebujejo takoj, zahtevam, da Vlada našim argumentom prisluhne. Spoštovani predsednik Vlade, ker se v petek nihče od pristojnih treh ministrov ni udeležil terenske seje, se moram obrniti še na vas. Vem, resnično se zavedam tega, da niste vi krivi, pa vendar ste predsednik Vlade.  Zato me zanima:  Kakšno je vaše stališče glede izgradnje hitre ceste skozi Savinjsko dolino po izbrani trasi F2 in kateri so razlogi, zakaj se ne izbere cenejša prometno učinkovitejša in okoljsko sprejemljivejša trasa s priključkom v Arji vasi, predvsem pa trasa, ki bo zgrajena v bistveno, bistveno krajšem času? Kako boste kot predsednik Vlade Republike Slovenije zagotovili, da bo projekt tretje razvojne osi izveden transparentno, racionalno, okoljsko sprejemljivo in v korist državljanom, prebivalcem, ki tam živimo? Hvala lepa.
Hvala, gospod poslanec. Gospod predsednik Vlade, izvolite.
Hvala lepa za vprašanje. Se strinjam, da mora biti projekt zgrajen transparentno, okoljsko sprejemljivo in v korist državljanom. S tem se vsi strinjamo. Vendar smo prevečkrat priča tudi ravnanjem raznih civilnih iniciativ. Včasih imajo nekatere dober namen, druge spet drugačen. In pri teh trasah je tako – vsi bi imeli cesto, samo ne mimo njih. Vsi bi imeli tudi drugo infrastrukturo, samo spet ne mimo njih. Spomnimo se projekta drugega tira, ki je prestal dva referenduma, danes se borimo za posojilo Evropske investicijske banke in tako naprej. Pri vsaki tovrstni investiciji se pojavi precej vprašanj. Prav je, da se pogovarjamo, da izmenjamo stališča, vendar opozarjam na to, da ta trasa, ki je zdaj predvidena, je bila izbrana po dolgih mučnih postopkih. Verjetno bi trasa mimo Arje vasi bila na tem mestu sprejemljivejša, vendar pa ekološko ne rešuje zadev naprej proti Slovenj Gradcu. Se pravi, nobena trasa ne bo idealna. Vse variante, ki so bile ocenjene, ki so bile pregledane, so bile ocenjene z vseh možnih vidikov. Zdaj imamo tudi ustavno presojo dveh občin. Problemov na tej poti je še mnogo na tej tretji razvojni osi. Vendar bom povedal tako – če želimo, da bomo to tretjo razvojno os res začeli graditi, da bomo res enkrat dočakali tudi odprtje, potem moramo nehati s temi večnimi premetavanji sem in tja in spreminjanjem tras in ne vem čem. Če zdaj spet traso spremenimo, se bodo pa drugi našli, ki jim ta trasa ne bo všeč. Izvedbene aktivnosti se intenzivirajo, veliko dela je opravljanega. Imamo pa še en velik problem, to pa je samo financiranje oziroma finančna konstrukcija. In kot pri vseh slovenskih projektih, je to stalna praksa. Mislim pa, da ministrstvo precej dela na tem. Ta tretja razvojna os, če je ne bomo začeli hitro graditi in potem tudi zaključili, bo stagniralo gospodarstvo in vse druge stvari. Tako da predlagam iz izkušenj, nekaj jih vendarle imam, da se nehamo ves čas preganjati okoli tras in začnemo delati. To bi bilo najbolj bistveno. Če bomo spet šli v spremembo, bo to zadeve še podaljšalo in potem se bojim, da nas bodo res vse države obvozile mimo teh koridorjev, ki jih imamo, in vedno poudarjamo tudi našo ugodno geostrateško lego. Zamujamo marsikje. Zamujamo na karavanškem tunelu, zamujamo na drugih zadevah. Ampak ne zato, ker ne bi delali. Zamujamo zaradi razlogov, takšnih in drugačnih, ki so vedno prisotni pri teh investicijah. Če nekdo iz neke civilne iniciative odkrito pove na srečanju, da bo Italijane prosil, če lahko bremzajo projekt, potem pa, ne vem, smo spet tam, kot smo bili pri nekaj vprašanjih prej. Tako da svetujem, da se držimo te trase in začnemo delati, kakor hitro bo to mogoče.
Hvala, gospod predsednik.  Gospod poslanec, imate možnost zahtevati dopolnitev. Izvolite.
Razumem, da obstajajo številne civilne iniciative, pa vendar, dolžnost države je, da takoj in čim hitreje in najceneje zgradi to cesto in neha lagati Korošcem. Spoštovani predsednik Vlade, v Spodnji Savinjski dolini se sprašujemo, zakaj država želi graditi hitro cesto do Velenja, kjer bo sama izgradnja trajala šest let, dražja bo za več kot 200 milijonov evrov več, uničila bo 119 hektarov najboljše kmetijske zemlje, porušila 147 objektov, od tega 43 stanovanjskih hiš, gradila tri tunele in pa 11 viaduktov, dolgih več kot 800 metrov in visokih več kot 30 metrov, hkrati pa postavila še pet kilometrov protihrupnih ograj in ne nazadnje razselila 40 družin oziroma 150 prebivalcev, namesto da bi država gradila hitro cesto s priključkom v Arji vasi, ki bi bila zgrajena v samo letu in pol. Stala bi vsaj 200 milijonov evrov manj, uničila bi 13 hektarjev slabše kmetijske zemlje, razselila oziroma porušila vsaj 3 hiše, postavila samo en viadukt in nobenega tunela. Z veliko bolj pametno izbiro bi Koroška bistveno hitreje prišla do hitre ceste, z ostankom denarja pa bi obnovili naše uničene, katastrofalno slabe ceste. Me resnično skrbi, da se nismo iz zgodovine naučili ničesar. Ne smemo dovoliti, da bo severni del tretje razvojne osi novi avtocestni TEŠ 6.  Zato še enkrat poudarjam: hočemo cesto za Korošce, ne za gradbene barone. Spoštovani predsednik Vlade, med drugim ste v vaši koalicijski pogodbi zapisali: »Z razvojem okoljske in prostorske zakonodaje bomo zagotovili, da bo Slovenija prijazna tako do lastnikov, prebivalcev kot tudi do turistov.« Primanjkuje mi časa, da bi vse prebral.  Zato pa se obračam na vas in upanje polagam na vas, da bo končno prevladala zdrava kmečka pamet.
Hvala, gospod poslanec.  Gospod predsednik Vlade, izvolite.
Hvala.  Kot sem povedal. Če bomo spet šli v spremembe trase in ne vem kakšnih postopkov, potem te ceste ne bo še dolgo dolgo dolgo. Tega si nihče od nas ne želi. Seveda se lahko osebno angažiram in še enkrat vse preverim, to ni nobena težava. Ampak vendarle vsi si pa želimo, da se gradnja čim prej začne. To je tisto, kar bi radi dosegli, ker vsaka sprememba povzroči, da se projekt zavleče še za vrsto vrsto let. Tega nihče od nas ne želi. Hvala lepa.
Hvala, gospod predsednik vlade.  Gospod poslanec ima postopkovni predlog.  Izvolite.
Hvala lepa še zadnjič.  Za Korošce je ključno, kdaj se bo gradnja začela, če se bo gradila šest let trasa iz Šentruperta ali trasa iz Arje vasi, ki bi bila zgrajena v letu in pol. Kaj pa je boljše? DPN pa ne bo treba tako grozno spreminjati, ker bo šel kar po obstoječem prometnem koridorju. Poglejte, pa še tole. Nekatere politične stranke imajo že zadnjih 10 let odločilen vpliv na življenje v tej državi, njihovi ministri imajo prav tako ves čas škarje in pa platno v svojih rokah in tako tudi priložnost in pa odgovornost, da zadevo rešijo. Ampak namesto dejanj in rešitev so jih le polna usta praznih obljub. Na eni strani glasno vpijejo, »hočemo cesto«, na drugi strani pa se zavzemajo za cesto, ki se bo gradila šest let. Naredite cesto, ki se bo zgradila v letu in pol. Korošci si to zaslužijo. Meni se smilijo ljudje, resnično se mi smilijo. Zaradi vaših odločitev živijo v negotovosti zaradi vsiljene trase, katere namen je kraja davkoplačevalskega denarja: graditi drago, graditi dražje, graditi najdražje. Kdo bo vzdrževal vse te tunele in pa ostalo infrastrukturo? Še bolj pa me skrbi odnos do prebivalcev Koroške, ki bi lahko, če bi bil interes države, tako kot sem že večkrat omenil, dobili cesto v letu pa pol in ne v šestih letih. Ne zaslužijo si tega, kakor tudi ne prebivalci Spodnje Savinjske doline, iz katerih se prav tako država dela norce.  V skladu s poslovnikom si želim, da je vredno za teh 150 ljudi, 119 hektarjev kmetijske zemlje in ne nazadnje zaradi 200 milijonov evrov na to temo opraviti razpravo na eni izmed naslednji sej.  Dovolite mi še čisto za zaključek. Koroško imam v srcu. Hočemo cesto za Korošce in ne za gradbene barone. Hvala lepa.
Hvala, gospod poslanec.  O vašem proceduralnem predlogu bomo glasovali jutri v okviru glasovanj.  S tem prehajamo na četrto poslansko vprašanje za predsednika Vlade.  Gospod Miha Kordiš, beseda je vaša.
Predsednik Vlade, gospod Marjan Šarec, na zadnji redni seji sem vam postavil vprašanje o izboljšanju položaja upokojenk in upokojencev, o tem, kako bomo uresničili dogovor med Vlado in Levico o dvigu pokojnin, o tem, kako prekiniti z zgrešeno politiko privatizacije domov za starejše preko koncesij, ki se že kaže v veliko višjih cenah oskrbe v zasebnih domovih. Odgovore upokojenci in upokojenke niso dobili. Rekli ste, da boste odgovorili pisno, pa tudi pisnega odgovora do danes še nismo prejeli. Ker bi morala dana beseda nekaj veljati, pričakujem, gospod Šarec, da bo pisni odgovor prišel še danes.  A še bolj kakor privatizacija na področju domov za starejše se negativni učinki privatizacije kažejo na področju javnega zdravstva, predvsem da spodnašajo koncesije in komercialne zavarovalnice preko dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Privatizatorji javnega zdravstva pa za svoje cilje tokrat izkoriščajo stisko družinskih zdravnikov, ki jih je premalo, so preobremenjeni, so izgoreli, njihove plače pa v resnici niti niso nič kaj posebnega. Ponavljam, da bo jasno, njihovo stisko izrablja kakšnih 50, morda 100 najbolje plačanih zdravnikov, ki so si prilastili zdravniške organizacije in sindikate, in ki svojo moč izrabljajo za poskuse nadaljnje privatizacije zdravstva, od katere bodo imele koristi zgolj in samo njihove denarnice. Med drugimi to dokazuje elektronsko sporočilo predsednika sindikata Praktikum Igorja Muževiča z oktobra 2017, v katerem svojim kolegom svetuje, kako podati odpoved v zdravstvenem domu in se zaposliti preko espeja ali deooja. Cilj je povečanje osebnih dohodkov najprej z davčno optimizacijo, ker je espe cenejši kot redna zaposlitev, nato pa s pogajanji, v katerih bodo zdravstvene domove brez zdravnikov ti isti zdravniki lahko izsiljevali za vsako ceno. No, to je scenarij, ki ga ta hip lahko spremljamo in ki spreminja javno zdravstvo v biznis in zdravje v blago. Razlog te zadnje akcije je zadnja sprememba Zakona o zdravstveni dejavnosti iz leta 2017. V sporazumu med Vlado in Levico za leto 2019 smo se dogovorili, da bomo to skupaj rešili, kar bi morali narediti že na tej seji, pa se je odločanje žal že dvakrat prestavilo.  Zato, gospod Šarec, vas sprašujem:  Ali se boste osebno zavzeli za tako oblikovanje novele Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki bo zašila vse luknje, ki v tem hipu omogočajo privatizacijo javnega, solidarnega zdravstvenega sistema?  Hvala.
Hvala, gospod poslanec za vaše vprašanje.  Gospod predsednik Vlade, izvolite.
Hvala lepa za vprašanje.  Gospod Kordiš, seveda se v marsičem ne strinjava, pravzaprav se ne strinjava v veliki večini stvari, ampak tukaj se pa moram do neke mere z vami strinjati, zlasti ko ste omenili to pošto gospoda Muževiča. Tudi mene je to neprijetno presenetilo, ker potem težko verjamem v dobronamernost nekaterih vodilnih v sindikatu. Najprej naj jasno povem, da ločim med predstavniki sindikata in med Zdravniki. Tako kot v katerikoli drugi panogi. Tukaj ne smemo stvari čisto enačiti. Je pa res, da je bil v Zakonu o zdravstveni dejavnosti v prejšnjem mandatu dodan en sam stavek, ki pa je zelo pomemben, in sicer sedmi odstavek 53.c člena – to pa je ravno tisti člen, ki omogoča tovrstno sklepanje pogodb. Moram tudi jasno povedati, ker se mešajo pojmi – koncesijsko zdravstvo je znotraj sistema javnega zdravstva. Koncesija ne pomeni čistega zasebništva in koncesionar opravlja storitev v okviru javnega zdravstva. Čisti zasebniki so pa nekaj drugega. Prizadevali si bomo, da vnesemo ta popravek v ta zakon, ker očitno ravno na podlagi tega se zdaj dogaja to, kar se dogaja. Mene ne skrbi toliko samo privatizacija pa neprivatizacija, ampak me skrbi bolj to, kako se bodo čakalne dobe znižale, kako bodo imeli pacienti tako obravnavo, kot si jo zaslužijo, in tudi nisem nasprotnik zasebnega zdravstva. Tudi zasebno zdravstvo mora obstajati. Vendar zasebno zdravstvo ne omogoča dostopnosti vsem. In tukaj tiči problem.  Bi pa povedal, da vendarle ni vse tako slabo. V pol leta, od oktobra do marca, so se tudi čakalne vrste nekoliko skrajšale. Skupno število čakajočih se je zmanjšalo za 40 tisoč 180 oziroma za 24 %. Od tega se je število čakajočih na prve specialistične preglede zmanjšalo za več kot 15 tisoč 600 oziroma za petino. Število čakajočih na terapevtske in diagnostične posege pa se je zmanjšalo za 24 tisoč 500 oziroma za več kot četrtino. V istem obdobju, torej od oktobra do marca, se je skupno število čakajočih nad dopustno čakalno dobo zmanjšalo za 20 tisoč 60 pacientov oziroma za 29 %. Od tega se je število čakajočih na prve specialistične preglede zmanjšalo za 5 tisoč 750 oziroma 17 %. Število čakajočih na terapevtske in diagnostične posege pa se je zmanjšalo za 40 %, in sicer 14 tisoč 310. To pomeni, da se čakalne vrste vendarle znižujejo, še ne tako, kot bi si vsi to želeli, vendar nek napredek je.  Kar se tiče privatizacije, seveda ji nasprotujemo in bomo še naprej vlagali v javno zdravstvo. In smo za to, da se ta člen spremeni. O tem smo govorili že tudi s prejšnjim ministrom, ker očitno ta člen omogoča določene sindikalne aktivnosti, ki ta hip niso ravno na mestu. S sindikati bomo vodili dialog oziroma ga minister že vodi, tako da se strinjamo, da so mnogi zdravniki preobremenjeni in da so težave, vendar z nekimi grožnjami in nekim, ne vem čem vse, slikanjem vsega črnega in tako naprej tudi ne bomo prišli daleč. Tako da mora vsak od nas opraviti svojo nalogo.
Hvala, gospod predsednik. Gospod poslanec, želite dopolnitev? Izvolite.
Hvala za besedo, predsedujoči, in hvala za odgovor, gospod Šarec. Kaj zdravstveni sistem je, kaj zdravstveni sistem ni v javnem dobrem, v javnem interesu, o tem, gospod Šarec, se ne strinjava. Se pa očitno strinjava vsaj o tem, da je te zadnje privatizacijske določbe, ki so se prikradle v Zakon o zdravstveni dejavnosti, potrebno korigirati. Novelacija Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki smo jo v Levici sprožili, se je začela že v začetku leta. Ampak zaradi pomanjkanja politične volje znotraj Državnega zbora se obravnava teh sprememb kar zatika, saj je bila že dvakrat prestavljena. Glede na to, da ste se, gospod Šarec, izrekli v prid zapiranju teh privatizacijskih lukenj v Zakonu o zdravstveni dejavnosti, vas bomo v Levici držali za besedo. Se nadejamo, da bo parlamentarna procedura izpeljana v naslednjem mesecu dni in ta privatizacijska luknja zašita do majske redne seje Državnega zbora. Ko bo plenarna sedaj Državnega zbora naslednji mesec, pričakujemo, da bo na njenem dnevnem redu tudi novelacija Zakona o zdravstveni dejavnosti.  Nadalje ste sami od sebe v svojem odgovoru, gospod Šarec, izpostavili, da vas predvsem skrbijo čakalne dobe. Tukaj naj izpostavim, da je kristalno jasno, iz vseh podatkov razvidno, da koncesije čakalnih vrst ne rešujejo. Več kot je koncesij, daljše so čakalne vrste in daljše so čakalne dobe. Ob tem se množijo tudi prakse samoplačništva. Če želimo zares odpraviti čakalne vrste, potem moramo vlagati predvsem v javno zdravstvo v tistem ožjem smislu besede in ne dopuščati koncesijam, da prevzemajo vloge resnično javnega zdravstvenega sistema. Hvala.
Hvala, gospod poslanec.  Gospod predsednik Vlade, izvolite.
S tem se tudi ne morem čisto strinjati, da koncesije ne pomagajo nič. Koncesije so mišljene predvsem tam, kjer sistem javnega zdravstva ne more sam biti kos vseh težavam. Koncesionarji niso zasebniki v polnem pomenu besede, ampak izvajajo javni program. Zato bi tukaj ravnal previdno v izjavah in ne bi kar tako vse vprek rekel, da to ne rešuje problemov. Bistveno je, da mi v javnem sistemu, ki smo mu namenili več finančnih sredstev, najdemo tak način delovanja, da bo deloval in da bo prvenstveno opravljal nalogo ta hip akutnega skrajševanja čakalnih vrst tistih, ki so nedopustno dolge. Kajti čakalne vrste bodo vedno, nikoli jih ne bomo spravili na ničlo. Ampak veliko bo treba delati – to vsakič znova ponavljamo – na organizaciji, na pregledu, koliko pacientov dejansko pride k zdravniku, ker tudi to je pomembno vprašanje. Če ima nek zdravnik tisoč 200 pacientov, verjetno jih ni 800 vsak dan. Če po sebi sklepam, jaz nisem bil pri zdravniku že štiri leta, tako da z menoj nimajo veliko dela, moram potrkati. Tako da je treba večplastno pogledati to problematiko, nikoli se zaleteti samo v eno stvar. Nekje so preobremenjeni, drugje niso. Ampak še enkrat ponavljam, z vsemi sindikati, saj danes je teh sindikatov kar precej, bomo vedno vodili dialog in ga tudi vodimo. Ne bomo pa pristajali na izsiljevanja, na pritiske in ne vem na kaj še vse, na to pa ne bomo pristajali, ker to ni način. Če se hočemo držati tistega, da lepa beseda lepo mesto najde, bomo na ta način iskali rešitve. Če bomo pa ves čas na nekih okopih in vsak dan govorili, kako je vse v razsulu in da vse propada, potem rešitve ne bo moglo biti. To je realnost današnjega sistema in v tej smeri bo treba delati. So pa nianse vedno, nikjer ni vse črno-belo, to je pa treba vedeti.
Hvala, gospod predsednik. Želja za proceduralni predlog.  Izvolite.
Hvala za besedo, predsedujoči.  Slovenski javni zdravstveni sistem glede na vse, kar se mu dogaja v zadnjih 25 letih, funkcionira še presenetljivo dobro. Že 25 let je na udaru privatizacijskih teženj, že 25 let ga spodnašajo ideje zdravniško-zavarovalniškega lobija. To, kar v tem trenutku spremljamo na področju družinskih zdravnikov, je zgolj zadnji simptom oziroma zgolj zadnja etapa v tej bitki pritiska za privatizacijo. Dejstvo je, da družinski zdravniki so izgoreli. Dejstvo je, da jih je premalo. In dejstvo je tudi, da njihove plače niso kaj posebej visoke. A hkrati njihovo stisko izrablja ta isti zdravniški zavarovalniški lobi, ki je slovensko javno zdravstvo sploh pripeljal do današnje točke na robu kolapsa in želi skozi tako ustvarjene razmere še nadaljnje privatizirati slovenski javni zdravstveni sistem. Določene svoje prakse je v preteklosti že izsilil. Legaliziral je korupcijo v obliki prestrezanja sredstev zavarovancev na komercialnih zdravstvenih zavarovalnicah preko dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Na komercialnih zdravstvenih zavarovalnicah tako ostaja 60 milijonov evrov letno sredstev vseh zavarovancev, ki bi jih krvavo potreboval slovenski javni zdravstveni sistem, število koncesij prav tako narašča, še vedno imamo problem razmejitve med javnim in zasebnim zdravstvenim sistemom, imamo prakso tako imenovanih zdravnikov dvoživk. Tukaj so še preplačane nabave medicinskih pripomočkov. Vse to je mozaik, ki sestavlja problem zdravstvenega sistema, problem privatnih praks, ki javni solidarni zdravstveni sistem spodnašajo. Veseli me sicer, da smo s predsednikom Vlade gospod Šarcem v Levici našli skupno točko v tem, da smo glede zadnjega odpiranja vrat privatizaciji solidarnega javnega zdravstvenega sistema, ki se je dogodila v spremembah Zakona o zdravstveni dejavnosti, našli skupno točko. Pričakujem, da bomo spremembe Zakona o zdravstveni dejavnosti zaprli že na naslednji, torej majski redni seji Državnega zbora. Od tam naprej pa nas čaka še temeljita diskusija za področje koncesij in zlasti prednostno za leto 2019 kako ukiniti dopolnilno zdravstveno zavarovanje, pravice iz dopolnilnega zavarovanja pa vključiti v obvezno zdravstveno zavarovanje in na tak način zagotoviti še več solidarnosti v javnem zdravstvenem sistemu ter 60 milijonov evrov, ki si jih komercialne zdravstvene zavarovalnice v tem hipu prisvajajo, prenesti v javni zdravstveni sistem za potrebe bolnikov. Hvala.
Gospod poslanec, ravnokar ste zlorabili govor, saj niste dali proceduralnega predloga. Postopkovno je možno spregovoriti, vendar ste izrabili svoj govor. Izvolite.
Predsedujoči, prijavil sem se za proceduralno, ker nisem zlorabil svojega govora. Ostal sem na temi svojega poslanskega vprašanja, pri tem da je postopkovni predlog ob podajanju poslanskega vprašanja iz poslanskih klopi predsedniku Vlade prav namenjen zahtevi za splošno razpravo. Jaz sem pač te 3 minute, ki sem jih imel na voljo, namenil ne zgolj formalnim zahtevkom za splošno razpravo, ampak sem ta zahtevek napolnil še z vsebino. Tako da mislim, da tu ni prišlo do nikakršne zlorabe.
Še enkrat ugotavljam, da niste podali proceduralnega predloga. Spoštovane poslanke in poslanci, prosim vas, da ne kršite poslovnika. Naslednji ima besedo gospod Robert Pavšič. Izvolite.
Lepo pozdravljeni vsi skupaj! No, očitno sem jaz imel stik z zdravstvenim sistemom pred kratkim, pa v naslednjih dneh bo še nekajkrat. Bom nadaljeval tam, kjer je kolega Kordiš prenehal. Očitno je, da je vprašanje zdravja in zdravstva sploh v zadnjem mesecu dni zelo akutno. To obravnavamo tudi v Državnem zboru na več sejah, tudi na delovnih telesih smo se z nekaterimi konkretnimi vprašanji že srečali in tudi našli nekatere rešitve. Razmere se dnevno spreminjajo, ljudi pa dejansko danes skrbi, kaj bo z njihovo primarno zdravstveno oskrbo – sploh v luči napovedanih odpovedi družinskih zdravnikov v več zdravstvenih ustanovah oziroma zdravstvenih domovih v Sloveniji.  Zato me, gospod premier, zanima:  Kakšno je predvsem stališče Vlade glede tega vprašanja in kakšni so potencialni konkretni ukrepi?  Na eni strani imamo namreč zahteve zdravnikov, na drugi pa strah pacientov.  Kako lahko Vlada pomiri zadeve, saj so očitno vprašanja lahko rešljiva le usklajeno in seveda medresorsko?
Hvala, gospod poslanec. Gospod predsednik Vlade, izvolite.
Hvala za vprašanje. Sprašujete me o razmerah na področju družinske medicine. Ne skrivam, da me te odpovedi pogodb skrbijo. To me zelo skrbi in ne morem biti ravnodušen pri taki zadevi. Argument seveda tudi slišim. V vseh primerih je enak, se pravi, preobremenjenost. Tudi opis posledic teh odpovedi je enak, da grozi razpad zdravstvenega sistema na primarni ravni. Enak je tudi občutek ob spremljanju teh novic. In ta občutek je strah. Se pravi, ljudi je strah, da bodo ostali brez zdravnika oziroma zdravstvene oskrbe, ki jo potrebujejo ali pa jo bodo potrebovali. Najprej naj rečem, da je ta strah odveč. Ne bomo pustili, da bi ljudje ostali brez zdravnika. Niti ne bomo dovolili kolapsa primarne zdravstvene ravni. Minister za zdravje je že ustanovil delovno skupino in v njej so tudi predstavniki sindikata, ki pripravlja, ta skupina namreč, ukrepe. To sem že prej gospodu Kordišu odgovarjal na enak način. Prvi bo sprejetje aneksa 1 k splošnemu dogovoru, s katerim bo meja, ko zdravnik lahko odkloni nove paciente, spuščena na tisoč 895 glavarinskih količnikov, torej na številko, dogovorjeno s stavkovnim sporazumom s prejšnjo vlado. Sledilo bo sprejetje aneksa 2 k splošnemu dogovoru, ki bo prinesel nov model financiranja družinskih ambulant, seveda ne brez finančnih posledic. Naj omenim vsaj še določitev najmanj 95 dodatnih specializacij iz družinske medicine, načrtovani uvoz 55 zdravnikov iz držav nečlanic Evropske unije ter širitev mreže ambulant, tako splošnih kot tudi otroških in šolskih, skupaj za 53. Ukrepe za reševanje težav primarne ravni torej pripravljamo.  Naj se dotaknem tudi argumenta o preobremenjenosti. Drži, družinski zdravniki so res preobremenjeni in tega nihče tukaj ne zanika. Po podatkih Zavoda za zdravstveno zavarovanje povprečje opredeljenih bolnikov danes presega 56 % zdravnikov. A bom takoj dodal, da ta podatek marsičesa ne razkriva. Kot sem že prej rekel, ne razkriva, denimo, kako pogosto ti opredeljeni pacienti prihajajo k zdravniku, ne razkriva, kakšno je njihovo zdravstveno stanje, niti s kakšnimi težavami prihajajo bolniki ali koliko so stari. Pa nočem očitka, da spet nekaj relativiziram, ponavljam, dobro se zavedamo te problematike, ali da zdravnikom oporekam trdo telo. Nikakor. In obremenjenost zagotovo priznavam. Ne morem pa mimo razkritega pisma predsednika sindikata Praktikum. Čeprav je pomenljivo celotno pismo, bom izpostavil zgolj nekaj stavkov. Denimo, navajam, »lahko vsi daste odpoved v zdravstvenem domu in odprete bodisi espe ali deoo ter sklenete pogodbo z zdravstvenim domom kot podizvajalec«. Ali pa nasvet: »Vodstvu zdravstvenega doma se razloži, da ne želite biti več zaposleni v zdravstvenem domu, ampak da predlagate sklenitev pogodbe z vami kot z zasebnim zdravnikom, ki bo še naprej skrbel za isto populacijo bolnikov«. In na koncu še zapis, navajam: »Ne vidim razloga, da enako ne bi storili tudi kolegice in kolegi, ki so zaposleni v bolnišnicah«. Če bi bil teoretik zarot, bi rekel, da gre za navodila, ki se danes uresničujejo. Rekel bi, da tiči en sam cilj: postati zasebnik. Zbal bi se, da gre v ozadju zgolj za finančne interese. A ker nisem teoretik zarot, bom rekel takole. Upam, da ne gre za lažno igranje na čustva in zlorabo strahu pred boleznijo. Upam, da ne gre, zavedajoč se kadrovskega manjka, za izsiljevanje, in to na plečih pacientov. Želim verjeti, da ne gre za načrtno rušenje javnega zdravstva. Želim verjeti, da ne gre za insceniranje neznosnih razmer, želim verjeti, da cilj ni privatizacija, da vsi ne razmišljajo tako oziroma enoznačno.  Tako da se nadejam, da bodo zdravniki v pacientih predvsem videli ljudi.
Hvala, gospod predsednik. Gospod poslanec, želite dopolnitev? Izvolite.
Najlepša hvala za odgovor. To je tudi tisto, kar smo na odboru minuli teden izpostavili. Sistem deluje, ni najbolj idealen, ampak še vedno deluje in je velika večina zdravstvene oskrbe, ki jo dobimo, popolnoma korektne, na vrhunskem nivoju, zato se vsem zdravstvenim delavcem, preden nadaljujem z vprašanjem, tudi iskreno zahvaljujem. Glede na vaš odgovor in na zagovarjanje javnega zdravstva, me zanima, kako obravnavate še eno zahtevo sindikata, namreč še en sindikat se je takoj pojavil po zahtevah Praktikuma, in to je Fides, ki pravzaprav napoveduje oziroma zahteva izstop iz enotnega plačnega sistema. Kako se bo v tem aspektu odzvala Vlada, saj so težnje zelo intenzivne in se lahko hitro razširijo tudi na ostala področja v javnem sektorju? Hvala.
Hvala, gospod predsednik. Gospod predsednik Vlade, izvolite.
Hvala. Večkrat sem že poudaril, da ta hip izstop iz enotnega plačnega sistema katerekoli skupine ni mogoč, ker potem bi imela pa dejansko razpad sistema. Pismo predsednika sindikata Praktikum bi lahko nakazovalo, da družinski zdravniki, če bi storili tisto, kar v tem pismu piše, bi dejansko to bil izstop iz enotnega plačnega sistema, ker bi si potem finance urejali sami.  Če smo pa pri plačah, bom pa dodal to – niso vse zdravniške plače visoke, zdaleč ne. Zdravniki družinske medicine, čeprav imajo od zadnje stavke za dva plačna višje izhodišče, nikoli niso med rekorderji. Ne boste jih našli ne na lestvici prvih tisoč najvišjih plač v javnem sektorju, boste pa na januarskem seznamu našli 838 zdravnikov. Ne pravim, da je to narobe seveda, samo ponazarjam. In še ena ponazoritev. Sam sem bil januarja s svojo plačo na 1714. mestu, minister za zdravje pa na 2248. mestu po višini plače, pa se ne pritožujem, samo povem, da bo jasno, da so nekatere plače tudi precej visoke in je zadevo vedno treba pogledati še z druge plati. Še enkrat poudarjam, ta hip izstop iz enotnega plačnega sistema lahko povzroči samo razpad plačnega sistema, kaos na področju javnih plač in potem bi šlo to kot domine in bi se res sistem sesul. Ne rečem pa, da mogoče kdaj v prihodnosti, če se bo pripravil kakšen nov sistem, kakšna nova zakonodaja, vendar celostno in zelo premišljeno, da bi to bilo možno, čeprav sam osebno ocenjujem, da v naslednjih vsaj petih, če ne več letih zagotovo niti razmišljati ne moremo o tem, kaj šele, da bi to implementirali. Hvala.
Hvala, gospod predsednik za danes podane odgovore. S tem spoštovane poslanke, spoštovani poslanci v skladu s 247. členom Poslovnika Državnega zbora prehajamo na poslanska vprašanja, postavljena na 5. in 6. seji Državnega zbora.  Minister za izobraževanje, znanost in šport, dr. Jernej Pikalo bo odgovoril na poslansko vprašanje gospoda Željka Ciglerja. Izvolite.
Jernej Pikalo
Hvala lepa gospod predsednik Državnega zbora, spoštovani gospod poslanec in pa vsi prisotni! Najprej opravičilo, ker zaradi službene poti vam nisem mogel takrat, ko je bilo vprašanje zastavljeno, na vaše vprašanje odgovoriti. Sprašujete me o vprašanju začasnih in stalnih spremljevalcev otrok s posebnimi potrebami. Midva oba veva, da to ureja 10. člen Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, obstaja pa potem pravilnik in kriteriji za opredelitev vrste in pa stopnje primanjkljajev oziroma motenj otrok. Ampak da ne greva po teh paragrafih, ker oba jih predobro poznava, in to tudi ni namen. Namen je v tem, da se vprašamo, ali smo v Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami našli najboljšo rešitev za vse tiste otroke, ki imajo čustvene, vedenjske, avtistične ali kakršne koli druge primanjkljaje, a jim zdaj po sedanji ureditvi samo po sebi brez dodatnih intervencij ne pripada ta stalni spremljevalec. Vprašati se tudi moramo, kako smo pravzaprav koncipirali tega stalnega spremljevalca, ali kot nekoga samo s srednješolsko izobrazbo, kot nekoga, ki pravzaprav nudi fizično pomoč samo tistim, ki so težje gibalno ovirani, ki so slepi in tako naprej. Zatorej je najino vprašanje, ki ga imava in ki mi ga na nek način zastavljate, vprašanje prihodnosti. Vprašanje prihodnosti v tem smislu, kako bi bilo prav, da v prihodnje to uredimo v Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. Mi smo v preteklosti, v preteklem obdobju, nekaj let nazaj imeli pilotni projekt Asistent. In asistent, ki je nekaj povsem drugega kot pa spremljevalec, ki je samo za fizično pomoč, se je izkazal, vsaj tako mi poročajo moji sodelavci, kot boljša rešitev za otroke z vedenjskimi, čustvenimi, avtističnimi in drugimi motnjami. Ker tam ne gre toliko za vprašanje fizične pomoči, kot gre za vprašanje stalnosti, zagotavljanja varnosti, zagotavljanja tega, da se otroci, ki že tako ali tako imajo te primanjkljaje, počutijo varne. Mi na ministrstvu snujemo sedaj spremembe Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, to je ena stvar, da bi, če bi bilo takšno tudi mnenje stroke, uvedli asistente, ki so neka druga kategorija kot spremljevalci. Potem druga stvar, da bi v tem vmesnem času, dokler ne sprejmemo spremembe Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, še naprej nadaljevali s pilotnim projektom, ki bi še naprej poskušal z asistenti. Mislim, da smo jih imeli v zadnjem delu projekta 200, tam okrog, to številko govorim na pamet in se opravičujem, če ni prava. In to je eden od načinov, kako lahko, recimo temu, blažimo ne ravno dobro situacijo na tem področju. Hvala lepa.
Hvala, gospod minister.  Gospod Željko Cigler, izvolite, dodatno podvprašanje.
Hvala lepa. Spoštovani gospod minister, hvala lepa za vaš odgovor. Spoštovani ostali prisotni! Rekel bi tole. Oba sva bila 2. aprila prisotna na Nacionalni konferenci zavedanja o avtizmu, kjer so predstavniki šol, vrtcev, staršev in tudi nevladnih organizacij povedali, kakšen je ta problem in kako njegovo nereševanje otrokom predstavlja zelo hude težave. Hkrati, hvala vam, da ste povedali, da se pripravljajo spremembe Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami.  Jaz sem vam pa zadnjič postavil še eno vprašanje, in sicer da poveste:  Koliko otrokom, v kakšnem deležu se spremljevalci s strani Ministrstva za šolstvo danes zagotavljajo?  Ker ti spremljevalci se zagotavljajo. Problem, ki ga pa jaz vidim, kot so me na Ministrstvu za šolstvo podučili pristojni, se ti spremljevalci zagotavljajo ne na podlagi odločb o usmeritvi, ampak da potem, ko da šola vlogo, se 408 otrokom v Sloveniji, ki se jim kršijo te pravice, za vsakega posebej ugotovi, ali rabi spremljevalca in v kolikšnem deležu. In če ministrstvo presodi mimo strokovne komisije za usmerjanje otrok, da mu določi spremljevalca, mu ga da na podlagi Pravilnika o normativih in standardih. In otroci imajo spremljevalca dodeljenega od 0,20 % do 50 ali 60 %, kar je nepravilno. Moj predlog je bil, da dokler se ne spremeni Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, dokler se zadeva sistemsko ne razreši, vsem otrokom, ki jim je dodeljen spremljevalec, tega zagotovite v polnem delovnem času na podlagi Pravilnika o normativih in standardih za izvajanje osnovnošolskega programa, kot se zagotavlja sedaj. Ti spremljevalci, ki jih otroci imajo in so jih sprejeli, so najbolj kvalitetna sistemska rešitev. In to je moj predlog. Pa za podatke vas prosim, kar je bil drugi del mojega vprašanja. Hvala.
Hvala, gospod poslanec. Gospod minister, izvolite.
Jernej Pikalo
Hvala lepa! Podatkov na ta način, kot jih vi želite, seveda nimamo. Tudi se ne strinjamo z interpretacijo, da kakorkoli kršimo komurkoli kakršnekoli pravice. Delamo strogo po zakonu in podzakonskih aktih. Ta vaša interpretacija je pač vaša interpretacija. Za kaj gre? Gre preprosto za to, da vi veste, da po 10. členu Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami je samo za določene kategorije otrok določen stalni spremljevalec, za ostale kategorije pa začasni spremljevalec. In to midva zelo natančno oba veva. Kar pa se tiče tega, da mi potem dodatno pomagamo, da ministrstvo dodatno pomaga na osnovi odločb o usmerjanju, je pa zaradi tega ker je sistem tak, da stalni spremljevalci so sistemizirani, za začasne spremljevalce pa mora šola, tako kot ste sami ugotovili, znotraj normativov in standardov sama najti ljudi, ki to tudi počno. Strinjava se, ni dobro in ni prav, in to je treba spremeniti. Ampak ne sprejmem pa interpretacije, da komurkoli na ta način, glede na sedanjo veljavno ureditev, kršimo pravice. Da je lahko boljše, vemo, da delamo projekte, ki omilijo to situacijo, tudi vemo, tudi to je res Ampak jaz mislim, da so tudi vam na sestanku na ministrstvu zelo jasno, ker so me natančno brifirali o tem sestanku, pojasnili, da ne kršimo pravic, da pa zakonodaja nam daje določene možnosti, določenih možnosti pa ne. Hvala lepa.
Hvala, gospod minister. Gospod poslanec, imate možnost za postopkovni predlog. Izvolite.
Hvala lepa! Gospod minister, čeprav ste minister, jaz pa samo poslanec, bom povedal, sedem let delam na tem problemu tudi v okviru lokalnih skupnosti. Da je tukaj nepravilnost, vam dopovedujejo šole, stroka, pravna mnenja, na to vas je opozorila varuhinja človekovih pravic v lanskem poročilu. Ne gre za to, da vi želite pomagati, vi ste dolžni, kot pristojno Ministrstvo za šolstvo, zagotoviti izvajanje 57. člena Ustave Republike Slovenije, in to je, vsem otrokom enakopravno izobraževanje v zakonsko obveznem osnovnem šolstvu. To pa pomeni, da tisti, ki imajo posebne potrebe, se jim v odločbo s posebnimi potrebami zapiše, katere pogoje je treba tem otrokom zagotoviti, da bodo v enakopravnem položaju z ostalimi, ki funkcionirajo brez odločb. Ministrstvo tega ne zagotavlja, mi pa to zahtevamo. In ti otroci so zaradi tega v diskriminatornem, slabšem položaju napram drugim. Konkretne izkušnje, ki so bile povedane vaši sekretarki in strokovni delavki, ki dela na področju otrok s posebnimi potrebami, so pokazale, kako spremljevalec koristi in pomaga otroku, da pridejo v enakopraven položaj s svojimi sošolci. In pomaga tudi drugim otrokom v tem razredu, da se pouk v tem razredu lahko normalno izvaja. Jaz ne razumem, zakaj ministrstvo sedem let – kdorkoli je bil tudi prej šolski minister – vse te stvari presliši in dela v škodo otrok v slovenskih osnovnih šolah. Še enkrat vam povem – to vam govorijo šole, starši, nevladne organizacije, ampak ministrstvo sedi na ušesih. Spoštovani gospod minister, jaz razumem oziroma pričakujem, da se bo ta zadeva razrešila. Ne nazadnje bi rekel tudi to, v prejšnjem mandatu je prvopodpisana dr. Jasna Murgel dala predlog sprememb Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, kjer se je noter priznalo, da se kršijo ustavne in zakonske pravice otrok. Žal se je takrat ta zakon dal na stran, ker se je reklo, češ, zdajle so volitve, počakajmo na volitve. Oprostite, na koga naj čakajo otroci v Sloveniji, da jim bo zagotovil, da se njihove osnove pravice ne bodo več kršile? Zadnjič me je sekretarka na vašem ministrstvu zelo fino popravila. Je rekla: »Ja, gospod Cigler ni razumel zadeve, takšnih otrok je za 408.« Ne bi se tako mirno usedel ob tem, da bi pustil, naj zadeva gre naprej, pri tem so pa krivice kršene najbolj občutljivemu sloju ljudi pri nas – otrokom. Prosim za ukrepanje. Hvala.  Zahtevam pa, da se zadeva obravnava na seji Državnega zbora. Vedno pozabim. Hvala.
Gospod poslanec, smo učeča se družba. O vašem predlogu bomo glasovali jutri v okviru glasovanj. In sedaj gospod minister odgovarja na poslansko vprašanje gospoda Primoža Siterja. Izvolite.
Jernej Pikalo
Hvala lepa. Spoštovani kolega poslanec, spraševali ste me glede eAsistenta ter plačljivosti storitev. Naj takoj na začetku rečem, da greva, kot se temu reče, in medias res. Ni ga predpisa na področju vzgoje in izobraževanja, ki bi nalagal šolam, da morajo uporabljati aplikacijo eAsistent, ni takega predpisa. In ni ga predpisa, ki bi staršem predpisoval, da morajo plačevati za uporabo katerekoli storitve. Ravno obratno, šola je dolžna zagotavljati vse informacije brezplačno. Šola je dolžna zagotavljati informacije o delovanju šole, šola je dolžna zagotavljati informacije o učencu in vse, kar je s tem povezano. In če greva zdaj od tukaj nazaj, če je to bilo bistvo odgovora, potem lahko pogledamo, kaj ministrstvo počne, da nekako olajša to situacijo. Prvič, kot veste, se pripravlja sistemski projekt; sistemski projekt, ki bo povezal vse baze in ki bo tudi v neki nadaljnji fazi nadomestil ali pa lahko nadomestil te sedaj plačljive aplikacije. Mislim, da je nujno z varnostnega vidika pa še s kateregakoli drugega vidika, da te baze niso pri nekem zasebnem ponudniku, ampak da ima te baze država in da država primerno upravlja s temi bazami. Drugič, kar bi radi s tem sistemskim projektom, je to, da bi radi, da ni odvisno od vsake šole posebej, kajti ta storitev, ki ste jo vi navajali v poslanskem vprašanju, ni edina storitev, ampak obstaja tudi neka konkurenčna, pa celo tretja; ampak radi bi, da imajo šole enoten sistem. In ta projekt vsaj na ministrstvu pelje, začel se je že pred mano, imamo pa nekaj zakonskih ovir, to je prvo, recimo rabimo zakon o šolskih evidencah, ter seveda drugih ovir, ki so nujno potrebne za to, da lahko pridemo do implementacije tega projekta. In če greva naprej. En je ta sistemski, drugo je v tem, da država zagotavlja programsko opremo, s katero učitelji lahko komunicirajo s starši. Ni treba preko te komercialne programske opreme komunicirati, ampak imamo programsko opremo z licencami in z drugimi zadevami, ki zagotavlja komunikacijo, ki je brezplačna; in ta komunikacija lahko na podlagi te programske opreme teče. Tretja stvar, če tako pogledava, pa lahko ugotoviva, kako je do tega prišlo. Do te situacije, kot jo imamo, je prišlo pred nekaj leti, ko je ministrstvo sprejelo spremembo pravilnika o šolski dokumentaciji, kjer je zapisalo, da se šolska dokumentacija hrani primarno v elektronski obliki. In tam so potem ti ponudniki, zato ker se je na eni strani reklo v pravilniku, da zadeva vstopa v šolski prostor, da se hrani dokumentacija; na drugi strani pa drugi korak ni bil narejen, da bi se to tudi zagotovilo, so seveda vstopili neki drugi ponudniki, ki sedaj to situacijo izkoriščajo. Hvala.
Hvala, gospod minister. Gospod poslanec, boste zahtevali dopolnitev? Izvolite.
Najlepša hvala, spoštovani predsednik, za besedo in ministru za odgovor. Bi pa vseeno izpostavil en ključen konflikt, ki se tukaj pojavlja. Je dobra novica, če gremo v tej smeri, da se stvari uredijo in prenesejo na ministrstvo, ampak tukaj v tem trenutku ostaja ključen problem, ključen konflikt, ki je na eni strani ponujanje nekega rednega vpogleda v pedagoški proces, kar je vsebinska stvar; na drugi strani pa pogojevanje tega vpogleda v tem dejanskem stanju z nekim finančnim ozadjem družine otroka. To je resničnost tega trenutka. Komercialne storitve, o katerih danes govoriva, so plačljive, so zastonjske do neke mere, plačljive pa v svoji polni obliki. Interes ministrstva bi moral biti v kontekstu digitalizacije šolstva, slediti nekim smernicam razvoja izobraževanja v dobro vseh in dostopnosti izobraževalnega sistema za vse. Realnost pa sta v glavnem ti dve podjetji, ki ste ju tudi sami omenili. Podjetje eŠola je recimo na javnem šolstvu od leta 2011 zaslužilo 9 milijonov, pa potem samo v letu 2017 1,7 milijona, drugo podjetje je pa tudi od leta 2003 dobilo 9 milijonov. Gre za konflikt – dobro javnega šolstva in kapital na drugi strani.  Mene v dopolnitvi vprašanja zanima:  Kdaj lahko pričakujemo, da bo ministrstvo stopilo na pot brezplačne aplikacije?  Na kakšen način bo v razvoju takšne aplikacije upoštevala pedagoška stroka specifike pedagoškega dela in avtonomijo učiteljev ter tudi učencev?  Hvala lepa.
Hvala, gospod poslanec.  Gospod minister, izvolite.
Jernej Pikalo
Hvala lepa, gospod predsednik.  Ministrstvo je stopilo na to pot, projekt se pripravlja. Projekt je celo tako daleč, da se pripravlja projektna dokumentacija za razpis. Ampak, kot sem rekel, je še nekaj pravnih ovir glede načinov hranjenja šolske dokumentacije, torej hranjenja v elektronski obliki, in je potem tudi nekaj ovir, ki jih moramo presekati, ampak tam aktivno delamo glede same izvedbe projekta. Tisto, kar sem jaz želel povedati, pa mogoče nisem bil dovolj jasen, pa bi zato rad bil zdaj zelo jasen. Nisem govoril o brezplačnem delu storitev komercialnega ponudnika, ko sem govoril o brezplačnih. Govoril sem o tem, da so neke povsem druge poti, ki so ravno tako uveljavljene poti komuniciranja med starši in otroki in so elektronske; država za to zagotavlja licence in softver, da to poteka brezplačno. In se strinjava, povsem se strinjava, da ni to pravi način, kako stvari narediti glede obveščanja staršev, glede evidenc, glede matičnih listov, skratka vse šolske dokumentacije. Ampak ta problem želimo rešiti celovito, ne zgolj na neko aplikacijo, ampak kot ste vi sami rekli, v smeri digitalizacije, v smeri tega, da bi imeli na neki točki vso šolsko dokumentacijo in potem posledično vse podatke, vso šolsko dokumentacijo na enem mestu, da je kristalno jasno, ko nek otrok vstopi v šolski sistem, da se potem tudi prenašajo vse tiste njegove stvari, ki so tudi za srednjo šolo in potem naprej za univerzo, kjer imamo razvit sistem eVŠ. Vse to, te sisteme je treba povezati in to je velik projekt, ki ga imamo, delamo na njem. Stvar je pač v tej fazi, da je treba nekaj zakonskih rešitev in na drugi strani čim prej izvedba samega projekta. Hvala.
Hvala, gospod minister.  Gospod poslanec, verjetno imate zahtevo po postopkovnem predlogu?  Izvolite.
Najprej podajam zahtevo oziroma prošnjo, da Državni zbor opravi širšo razpravo na to temo na naslednji seji. Upam, da je to tudi zabeleženo. Imam pa še nekaj vsebinskih iztočnic. Ko gre za osnovno pravico do izobraževanja vsakega posameznika, to ne sme biti v normalni državi, civilizirani družbi, Evropi 21. stoletja nikakor pod vprašajem, nikakor odvisno od finančnega zaledja družine tega otroka ali kakorkoli. Zato pozdravljam vašo namero. Upam, da bomo opravili konstruktivno razpravo. Verjamem in upam pa, da bomo v njej naslovili tudi pričujoč problem, in sicer malce sem zapel za vaše besede – pripravljamo pogoje za razpis za prijavo na projekt. Mislim, da ima naša državna mreža izobraževalnih in raziskovalnih institucij dovolj naslovov, da takšno stvar opravi, ne da se vanjo zopet vpleta neko zasebno partnerstvo; ker če ne, lahko zopet pademo na istem izpitu, kot padamo v tem primeru.  Podajam oziroma izražam še enkrat prošnjo, da opravimo širšo razpravo na naslednji seji. Hvala lepa.
Hvala, gospod poslanec.  O vašem predlogu glasujemo jutri v okviru glasovanj.  Gospod minister, sedaj pa boste odgovarjali na vprašanje poslanca gospoda Marka Bandellija.  Izvolite.
Jernej Pikalo
Hvala lepa, gospod predsednik.  Postavljeno vprašanje je bilo v zvezi z oddajo ležišč nestanovalcem študentskega zavoda, po domače rečeno – zlorabami, ki se na tem področju dogajajo. Najprej je treba reči to, kar samo ministrstvo počne. Napotitve, vseljevanje, kontrola in tako naprej je v rokah posameznih študentskih domov. To ni stvar ministrstva in ministrstvo tudi nadzora nad tem, kdo je v teh posteljah in kdo ni, ne izvaja; ampak vseeno. Vse univerze smo vprašali glede študentskih domov. V Ljubljani so nam sporočili, da se v skladu z domskim redom, ki je bil sprejet leta 2018, oddajanje, preprodaja, omogočanje uporabe ležišč nestanovalcem zavoda oziroma osebam, ki nimajo pravice bivati v zavodu, šteje za hujšo kršitev, za katero se izreče disciplinski ukrep. Januarja in februarja letos so izvajali redne kontrole stanovalcev v šestih domovih in pri tem odkrili tri primere teh tako imenovanih lažnih stanovalcev oziroma odločb. V dveh primerih sta se stanovalca že izselila, v enem primeru pa je zadeva še v postopku. Ker so ugotovili te kršitve, bodo s kontrolami nadaljevali takoj, rečeno je bilo takrat, po koncu izpitnega obdobja, to je sedaj. V Mariboru odgovarjajo, da imajo bolj jasen in bolj pregleden sistem. Obstajajo izkaznice in zato vsakega stanovalca študentskega doma bolje poznajo in zaradi tega ne prihaja do tovrstnih zlorab. V naselju v Mariboru je tudi 24 ur prisoten receptor, ki preverja stanovalce in domske izkaznice. Univerza v Mariboru tudi ocenjuje, da tovrstna praksa, torej da bi potrebovali neke ukrepe zoper to, trenutno ni potrebno, kajti možnost bivanja imajo tudi študentje po ekonomski ceni v domovih, zato se jim odločb ne splača kupovati. Podoben je odgovor, ki smo ga prejeli z Univerze na Primorskem. Tudi na Univerzi na Primorskem zlorab posebej niso zaznali. Tudi oni pravijo, da zaradi majhnega števila prebivalcev študentskih domov poznajo skoraj vsakega študenta posebej in zaradi tega tudi ni – vsaj po njihovem mnenju, pa tudi kontrolo izvajajo – večjih kršitev glede samih stanovalcev. Hvala.
Hvala, gospod minister.  Gospod poslanec, verjetno želite dopolnitev odgovora?  Izvolite.
Hvala, predsedujoči. Minister, hvala za ta odgovor.  Moje vprašanje ni bilo toliko namenjeno zlorabi, kot premalo prostora za naše študente predvsem v Ljubljani. Vem, da imata Maribor in Primorska nekako bolje rešeno to zadevo, ampak v Ljubljani je to velik problem. Ugotovili smo pa, da je tudi eno veliko število teh zlorab. Vam povem jaz sam: natipkate v Google – oddam odločbo; in jo dobite. Zdaj jo dobite, šest, sedem jih imam jaz na mizi, poglejte. To je drugo, ampak največji problem je bilo moje vprašanje, zakaj pride do tega, da študenti še do danes, da vam povem, zadnji spisek, 2. april, to je pred dvema tednoma, še niti ne, je še vedno 76 moških, 159 žensk, to je skupaj 235 študentov, ki čaka prostor. Ali je to možno?! Saj čez en mesec se konča šola! To je tisto, kar je. Jaz vem tudi rešitve, vam lahko povem. Na primer Erasmus sistem. Erasmus sistem: šest mesecev grejo v tujino, eni v prvem polletju, potem gredo šest mesecev v drugem, to je 250 študentov, v tem trenutku ne bi niti eden čakal, če bi mi lahko to kontrolirali in pregledali, kdo je šel na Erasmus, in jih dali šest mesecev začasno sem in premestili potem na drugi kraj. Mislim, da bi bili študentje tudi zadovoljni, da dobijo ta prostor. Veste, vsi si ne morejo privoščiti privatna stanovanja, kar je tudi res, in zaradi tega moramo to zadevo nuditi. Še en problem obstaja. So določeni študenti, ki so vpisani kot študenti, ampak ne študirajo, delajo, imajo pa status študenta in zato imajo pravico tudi do odločbe; in tiste odločbe ne koristijo. Da ne govorimo o absolventih. Samo to je bil moj problem, razmišljajmo kot ministrstvo in začnimo gledati na te študente, ki ne dobijo prostora. Toliko z moje strani. Hvala.
Hvala, gospod poslanec. Gospod minister, izvolite.
Jernej Pikalo
Čisto kratko, moram reči, da imate prav. Letos je ta situacija dodatno eskalirala, še posebej v Ljubljani, ker se nam eden od študentskih domov, ki je doslej funkcioniral kot študentski dom, potencialno umika iz nabora študentskih domov. Obenem pa imamo celo vrsto tujih Erasmus študentov, o katerih vi govorite, in za njih rezervirane kapacitete. Ampak če hočemo univerzo internacionalizirati, potem moramo imeti določene kapacitete za tuje Erasmus študente. To, da naši študentje gredo na Erasmus izmenjavo, rešuje situacijo za pol leta, ne pa za celo leto, ker ponavadi so te izmenjave samo za pol leta, ne pa celo leto. Generalno pa midva oba veva, kje je problem – to je preprosto v premajhnem številu postelj. Mi gledamo cel kup variant, od javno-zasebnih partnerstev do tega, da bi država sama gradila. Govorimo o dodatnih, ker preprosto nekaj lahko sem in tja, nekaj lahko z boljšim menedžmentom sob in tako naprej, ampak verjemite, v Študentskem domu Ljubljana, vsaj po mojem vedenju, pa smo imeli z njim nekaj sestankov, delajo vse za to, da je ta menedžment postelj čim bolj fleksibilen in da večina tistih, ki ima odločbo, če ne kar vsi, pride dejansko do te postelje. Ampak to ne reši problema, da nimamo v skupnem številu dovolj postelj. Kar bi si skupaj morali prizadevati, je to, da povečamo v naslednjih letih število postelj, kajti brez večjega fonda tudi z boljšim menedžmentom preprosto ne bo šlo. Hvala lepa.
Hvala, gospod minister. S tem prehajamo na deveto poslanko vprašanje, ki je od gospoda Borisa Doblekarja. Prosim, da odgovorite.
Jernej Pikalo
Hvala lepa. Vprašanje je bilo glede varnosti učencev ter prisotnosti velikih zveri. Vi veste, da po 81. členu Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja država lokalnim skupnostim sofinancira prevoze, kjer je ogroženost območja z lokalnimi zvermi. Tu je ena posebnost, da morajo biti te poti učencev vnaprej opredeljene, za kar se vsako leto tudi vpraša pristojni Zavod Republike Slovenije za gozdove. In drugič, tisto, kar je drugi pogoj, da se ta pot teh učencev ne križa z že ustaljeno potjo brezplačnega prevoza, ki ga zagotavljajo lokalne skupnosti. Ko sta ta dva pogoja zagotovljena, potem sledi vsakoletni razpis. In lahko vam rečem, da se v letošnjem šolskem letu iz državnega proračuna zagotavlja denar za prevoze v 21 občinah za približno 3 tisoč učencev. Ocenjena pogodbena vrednost za vse občine je milijon evrov in 4 tisoč. To je denar, ki ga država zagotavlja, občine pa zahteve obnavljajo vsako leto. In pri tem, kot sem rekel že na samem začetku, se ugotavlja dejanska ogroženost posamičnih relacij. Hvala.
Hvala, gospod minister.  Gospod poslanec, boste zahtevali dopolnitev? Izvolite.
Hvala ministru za odgovor.  Jaz sem v konkretnem vprašanju, ki sem ga sicer mislil takrat zastaviti tudi ministrici za kmetijstvo, pa sem kasneje dobil odgovor, da zveri ne spadajo v ministrstvo za kmetijstvo, kar res drži, ampak na ministrstvo za okolje. Jaz bi vseeno vprašal, ker sem imel konkretno vprašanje, sicer glede na primer iz lokalne skupnosti, glede katerega pa verjamem, da je to nek vzorčni primer, ki je tudi nekje drugje v državi. In sicer sem imel vprašanje za Osnovno šolo Gabrovka - Dole, ki sama opravlja prevoze. In 51 % teh stroškov bi moralo kriti ministrstvo. Pogodbeni vozniki imajo v svojo ceno na dan vključeno vse, od plače šoferjev, do stroškov avtomobilov oziroma avtobusov, do amortizacije in tako naprej. Osnovna šola Gabrovka - Dole ima dva kombija, dva šoferja, ki jih plačuje občina. In ta dva šoferja sta tudi polovično zaposlena kot hišnika na šoli; je združeno, da sta dve dobri stvari skupaj. Ta šolski prevoz je dvainpolkrat cenejši od prevozov pogodbenikov. Dvainpolkrat cenejši, to je bistven podatek. Ministrstvo pa ne prizna stroškov tako kot pogodbenikom. Izgovor je bil, da so problem investicijski stroški.  Zanima me tudi:  Zakaj ta dva šoferja, ki sta zaposlena v šoli in opravljata tudi te šolske prevoze, v mesecu juliju in avgustu ne dobita plače?  Tudi to je zanimivo vprašanje. Mislim, da bi morali te stvari rešiti, ne da je to strošek lokalne skupnosti oziroma občine ali, bolje rečeno, občinskega proračuna, če že imamo probleme s temi zvermi, ki jih je po Sloveniji vedno in vedno več, predvsem medvedov. Seveda sem pa predlagal, da se tudi med te uvrstijo za to plačilo tudi divje svinje. Hvala še za dodatna … / izklop mikrofona/
Hvala, gospod poslanec.  Gospod minister, izvolite.
Jernej Pikalo
Hvala lepa.  Jaz se vam zahvaljujem, obenem pa vas bom prosil, ker vprašanje v tej obliki, s temi konkretnimi podatki ni prišlo do mene. S temi konkretnimi podatki. Bi bil res zelo zelo vesel in vam bomo v najkrajšem možnem času odgovorili, kako je mogoče, da prihaja do teh anomalij v plačilih. Tudi mene prav zanima, ker tako, kot ste opisali, seveda ni prav; in je res treba pogledati, kako pride do teh anomalij. Vsi vemo, da z nami živijo tudi zveri in da se moramo temu primerno na eni strani prilagajati in na drugi strani organizirati naše življenje; predvsem si ne želimo, da bi si katerikoli otrok s katerokoli zverjo kadarkoli križal pot. To pa naj bo jasno. Hvala.
Hvala, gospod minister. Gospod poslanec, imate proceduralni predlog.  Izvolite.
Hvala, gospod minister.  Jaz sem v ustnem poslanskem vprašanju zadnjič, ko vas ni bilo, ko ste se opravičili, tudi to vprašal. Je bilo konkretno vprašano. Je tudi v pisni obliki, tudi v obliki magnetograma, je v mojem vprašanju čisto jasno lahko tudi vidno. Jaz sem pričakoval bolj konkreten odgovor. Če tega niste opazili, mi seveda ne morete zdaj niti odgovoriti. Me pa veseli to, da boste ta primer pogledali. Mislim, da ni to edini primer, je pa nekako vzorčni, sem ga jaz pač zaznal. Se mi ne zdi prav, če je že po 81. členu zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja to predvideno, naj se to tudi izvaja, kar se mi zdi, da je prav, ne da je to strošek lokalne skupnosti. Problematika prisotnosti velikih zveri na teh šolskih poteh je vedno hujša zaradi vedno več teh zveri, zaradi vedno manjšega odstrela in velikega razmnoževanja. In se mi zdi, da bi bilo boljše imeti redkejšo vrsto teh zveri, manjše število, kot pa da se toliko denarja – rekli ste, da se nekaj čez milijon evrov – namenja v te namene za varne šolske poti. Jaz sem že zadnjič predlagal v svojem ustnem poslanskem vprašanju, da bi bilo prav, da bi med te upravičene stroške dodali tudi divjad, predvsem konkretno divje svinje. Predvsem na našem koncu, v Zasavju jih je mnogo in otroke je morda še mnogo bolj strah kot medvedov, ki so sicer redkejši. Jaz bi predlagal, da na naslednji seji opravimo širšo razpravo o tej problematiki, torej neplačevanju teh šoferjev in poti za varnost otrok; hkrati združeno s tem, da bi vključili tudi moj predlog ter opravili neko širšo razpravo. Mislim, da bi moralo kasneje tudi ministrstvo za šolstvo, ki to plačuje, v sodelovanju z obema ministrstvoma – ministrstvom za okolje in prostor, ki pokriva zveri, in ministrstvom za kmetijstvo, ki pokriva divjad – opraviti neko širšo razpravo in upoštevati tudi ta predlog, ki se je že večkrat pojavil, tudi sam sem ga predlagal, da se zveri izločijo iz ministrstva za okolje in prostor ter gredo skupaj na ministrstvo za kmetijstvo; in bi bilo malce več reda na celotnem področju. Predlagam razpravo na naslednji seji, če bo moj predlog podprt. Hvala lepa.
Hvala, gospod poslanec. Podali ste postopkovni predlog. Tisti del, ki je postopkovni predlog, bo predmet glasovanja jutri v okviru glasovanj. In s tem, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, prehajamo na prvi krog današnjih novih vprašanj.  Kot prvi imate besedo, mag. Branko Grims. Izvolite.
Hvala. Vsem prav lep pozdrav!  Spoštovani gospod minister za notranje zadeve! Prejšnji teden sem se udeležil v Italiji izjemno odmevne okrogle mize o varnosti in zakonitosti na balkanski poti. Med ostalimi udeleženci so bili na primer Tonelli, šef antimafijske komisije italijanskega parlamenta, potem Piazza, svetovalec in poznavalec za boj proti islamskemu terorizmu. V uvodnem delu je nastopil tudi Massimiliano Fedriga, predsednik dežele Furlanije – Julijske krajine. Naj samo rečem, da kakšen slovenski politik tedne čaka, da pride do njega. Tukaj pa se ni zdelo nobenemu v Sloveniji vredno, da bi prišel tisto posneti in narediti eno poročilo, čeprav se situacija na italijanski meji slabša. V eni sami akciji so prejšnji teden zajeli 80 ilegalnih migrantov naenkrat, ki so tja prišli iz Slovenije, postajajo pa tudi vse bolj nasilni. Samo nekaj ur pred to okroglo mizo je prišlo prvič, kolikor je meni znano, na italijanski meji do direktnega streljanja na vozilo. Italijanski policisti so, ko je skupina ilegalnih migrantov s kombijem hotela vdreti v Italijo, odprli ogenj; in to zares, ne v kakšne gume, ampak direktno v sprednje steklo, kar je nekaj, kar bi morali ljudje vedeti. Pa kolikor je meni znano, o tem nihče v Sloveniji ni poročal. Zdi se mi, da tukaj že nekoliko vlada zakon omertŕ, ki je značilen za mafijo, to je tisto, da se molči; ampak Italijani zelo resno in zelo naglas opozarjajo na en problem, glede katerega vas želim danes vprašati. To pa je vloga nekaterih slovenskih nevladnih organizacij, ki pri tem drastičnem ponovnem povečevanju števila ilegalnih migrantov na balkanski poti opravljajo problematično vlogo, ki je po mojem prepričanju v očitnem nasprotju z veljavno zakonodajo. Hodijo dol v Sarajevo oziroma v Bosno, tam dajejo inštrukcije ilegalnim migrantom, jih vabijo v Slovenijo, dajejo jim napotke za pot, navodila za uporabo raznih programov, tudi preko GSM. V Sloveniji je pa že prava veriga potem. Obstajajo celo sprejemni centri, seveda nelegalni, za ilegalne migrante na njihovih poteh. Eden od njih naj bi bil recimo pri Gotenici, policiji pred nosom, so ga pred časom zdaj odkrili. Ali res niso prej vedeli zanj, je drugo vprašanje; pa še kakšen tak center je. In zato vas vprašam, gospod minister:  Kako boste ukrepali proti tem nevladnim organizacijam, ki očitno za denar slovenskih davkoplačevalcev kršijo zakon, spravljajo Slovenijo v nevarnost in v težave na mednarodnem področju?
Hvala, gospod poslanec, za vaše poslansko vprašanje. Gospod minister, beseda je vaša.
Boštjan Poklukar
Hvala, gospod predsednik!  Spoštovani gospod poslanec! Slovenska policija obvladuje razmere na meji Republike Slovenije z Republiko Hrvaško in varuje šengensko mejo. To je prejšnji teden potrdila tudi generalna direktorica policije v svoji izjavi. Sočasno se soočamo s povečanim številom ilegalnih prehodov na meji, ki jih organizirajo posamezniki in organizirane kriminalne združbe. Imamo opravka s klasičnim švercom ljudi čez državno mejo in policija te stvari uspešno preprečuje. Vaše vprašanje v zvezi z nevladnimi organizacijami, verjamem, da nevladne organizacije delujejo zakonito. Jaz teh podatkov, da ne bi delovale zakonito, nimam. Če bodo delovale nezakonito, bo policija proti njim ustrezno ukrepala. Moram pa povedati, da Ministrstvo za notranje zadeve sodeluje s sedemnajstimi nevladnimi organizacijami. Sodelujejo z Ministrstvom za notranje zadeve in tudi s policijo. Jaz sem se s temi nevladnimi organizacijami na začetku mandata tudi srečal. Dogovorjeni smo, da se srečujemo na vsake pol leta. Nekatere sem tudi obiskal. Moram povedati, da odlično sodelujemo z njimi na področju družinskega nasilja, da sodelujemo pri pomoči, pri zaščiti žrtev, da mnogokrat pomagajo otrokom, da preprečujejo tudi otroško pornografijo, da pomagajo ženskam. Moram povedati, da si brez nevladnih organizacij na tem področju zelo težko predstavljam delo policije pri delu z žrtvami, pri delu na mnogih področjih. Vsekakor bomo še posebno skrb namenili tudi nadzoru oziroma delovanju nevladnih organizacij pri delu v migracijah. Bil je en primer, ko je bil pri eni od nevladnih organizacij utemeljen sum, da je šlo za nezakonito prakso, vendar je bilo v tem primeru napisano samo poročilo policije na državno tožilstvo, tako da ta primer ni bil prepoznan kot storitev kaznivega dejanja. Mi bomo pri migracijah še posebej natančno preverili vse postopke in če bo šlo za nezakonite prakse kogarkoli, bo policija tudi proti temu ukrepala. Hvala lepa.
Hvala, gospod minister, za vaš odgovor. Gospod poslanec, želite dopolnitev?  Izvolite.
Koliko policija to obvladuje, sem povedal, da so Italijani v eni sami akciji ujeli 80 ilegalnih migrantov v enem dopoldnevu. Takih primerov je še veliko. Njihova ocena je, da se število bistveno povečuje, to pa odražajo tudi številke, ki sem jih dobil neposredno od vas. Dve leti nazaj je bilo ilegalnih migrantov v prvem tromesečju 202, zajetih na ozemlju Republike Slovenije, lani 660, letos v prvem tromesečju pa že tisoč 619. Po ocenah tajnih služb pa trije na vsakega, ki ga prestrežemo v Sloveniji, uidejo naprej, večina v Italijo, zato je bes Italijanov seveda upravičen. Tukaj ima Slovenija nerodno pozicijo, kajti bolj ko je Salvini uspešen pri zaustavljanju ilegalnih migracij preko Mediterana in pri zganjanju tistih, ki tam že so, bolj se seveda krepi pritisk na Slovenijo. Ko pravite glede vloge teh nevladnih organizacij, vas moram spomniti, da je policija že preiskovala nekatere, da obstajajo številne izjave migrantov, ki so v policijskih zapisnikih, nekatere od teh so bile tudi javno že objavljene, kako jih inštruirajo nevladniki; in da je bilo o tem tudi povprašano tožilstvo, ki je reklo, da je zadeva tam, ko gre za očitno pridobitno dejavnost, pač taka, da je ni mogoče skrivati za humanitarnost, ampak gre očitno za navaden kriminal. Zato pričakujem, in to upravičeno, da se opravi ustrezna preiskava in tudi ukrepa čim prej, ker trpi po eni strani varnost Slovenije. Predstavljajte si, da Italijani zapro zares hermetično tamle mejo, tak poziv Salviniju iz Trsta je že šel prejšnji teden; in Slovenija bo v nerešljivi situaciji v nekaj tednih. Po drugi strani, kaj to pomeni za ugled Slovenije v tujini; zato bi pričakoval, da to vzamete zelo resno in da se taka preiskava nadaljuje.
Hvala lepa.  Gospod minister, izvolite.
Boštjan Poklukar
Hvala lepa.  Res je, število ilegalnih migracij v Slovenijo se povečuje in pravzaprav ima Slovenija tudi na nek način težavo zaradi zlorabe azilnega postopka. Vemo, da mnogi ilegalni migranti zahtevajo postopek za mednarodno zaščito. Slovenija v skladu z mednarodnimi pravnimi akti te stvari tudi zagotavlja. Moram povedati, da še preden steče celoten postopek, večina teh oseb zlorabi ta postopek mednarodne zaščite in pobegne v sosednjo državo. To ni samo problem Republike Slovenije, to je problem držav članic celotne Evropske unije. Tudi na zadnjem svętu ministrov za notranje zadeve Evropske unije smo se o tem problemu tudi pogovarjali, iskali neko rešitev, vendar žal neuspešno. Kar se pa tiče ilegalnih združb, moram povedati, da je policija v letošnjem letu prijela 65 sprovajalcev in za 52 oseb odredila tudi pripor. Policija tukaj je uspešna pri preprečevanju, gre pa za poslovni model, kajti vsak dan vidite v medijih, da je zaustavljeno eno ali več vozil, kombiniranih in osebnih, ki prevažajo ilegalne migrante; in to je poslovni model teh združb. To pomeni, da je zagotovo povezano tudi denarjem oziroma s kapitalom, ki ga te kriminalne združbe na ta način pridobivajo. Tukaj policija uspešno preprečuje. Je pa res, da šengenska meja obremenjena najbolj na področju Policijske uprave Koper, na področju Policijske uprave Ljubljana in na področju Policijske uprave Novo mesto, delno pa tudi na področju Policijske uprave Maribor. Zaenkrat se preprečuje, je pa res, da je zloraba azilnega sistema velik problem, ki daje posebno težavo pri teh ilegalnih migracijah, vendar to ni problem samo Republike Slovenije, ampak držav celotne Evropske unije. Hvala.
Hvala, gospod minister.  Gospod Grims, imate postopkovni predlog?  Izvolite.
Vsekakor predlagam, da o tem nujno spregovori Državni zbor.  Dejstvo je, da tukaj poteka, kot ste sami rekli, kar nek poslovni model oziroma pridobitna dejavnost. Ta je delno vezana na ilegalno mafijo, proti kateri se dokaj uspešno borite. Lani je bilo 180 takih prestreženih večjih primerov, za kar policija vsekakor zasluži pohvalo za dosežene zadeve. Drugo pa je legalna mafija. To so tisti NVO-ji, ki veselo pobirajo denar od države. Človek se vpraša, kakšne nevladne organizacije so to, če so financirane od vlade. To je res postal svojevrsten paradoks v modernem svetu. In po drugi strani ta denar uporabljajo, da pomagajo pri ilegalnem vdoru migrantov v Slovenijo. Pazite, pomoč pri ilegalnem je tudi ilegalna, je sama po sebi nelegalna. Zaradi tega je vsekakor tukaj treba ukrepati. Je pa tukaj očitno pridobitna dejavnost. To se je lepo videlo, ko je bil objavljen na spletni strani ministrstva razpis, po katerem je lahko urna postavka – pazite, za take člane NVO-ja, ki imajo potem pogodbo z nevladno organizacijo, ki je formalno seveda neprofitna, nepridobitna – tudi po 116 evrov na uro. Ali veste, kaj je to na mesečni ravni? To je tako kot plača 20 tisoč evrov na mesec, pa še malo čez. To so štiri plače predsednika Vlade, če želite. Tak denar se v resnici vrti pri teh tako imenovanih nepridobitnih nevladnih organizacijah. In če so te vpletene v očitno nezakonito dejavnost, kot je recimo usmerjanje in pomoč ilegalnim migrantom pri vdoru v Republiko Slovenijo, potem je to navaden kriminal, ki je očitno motiviran s pridobitništvom. In proti temu bi morala policija ukrepati. Vse razloge ima za to, vsi pogoji so izpolnjeni. In še enkrat povem, policija razpolaga s še in še izjavami migrantov, ki so povedali, kako so jih prišli usmerjat raznorazni aktivisti iz Slovenije iz raznih NVO-jev, kako naj vdrejo v Republiko Slovenijo. In kako hitro reagirajo, je tudi sledilo iz vaših besed. Prej je bil najbolj obremenjen del ob obali, sedaj se ta tok že usmerja v smeri Policijske postaja Ljubljana. In največji del pretoka gre sedaj preko kočevskega dela in vasi ob Kolpi. Tukaj je problem, s katerim se je treba resno soočiti. Razumem, da se vlada boji nevladnikov, ker je tukaj en del volilnega telesa, vsaj kakšne vladne nadstranke; ampak zakon je eden in zakon mora veljati enako za vse in vsakogar. Samo to je skladno z Ustavo in to narekuje tudi izrecen člen Ustave – pred zakonom smo in moramo biti vsi enaki.
Hvala lepa, gospod poslanec.  O vašem predlogu bo Državni zbor odločal jutri v okviru glasovanj.  Naslednja je na vrsti gospa Ljudmila Novak, ki bo postavila vprašanje ministru za kulturo mag. Zoranu Pozniču.  Izvolite.
Hvala za besedo. Lep pozdrav, spoštovani gospod minister!  Sprašujem vas:  Ali ima Slovenija kakšen seznam ali register znanih Slovencev iz časa Avstro-Ogrske, ki so pokopani sedaj zunaj meja Republike Slovenije?  K temu vprašanju sta me spodbudili dve sporočili. Prvič, v Primorskem dnevniku sem zasledila članek Kdo naj prevzame skrb za grob Jovana Vesela Koseskega? Kdo je bil Jovan Vesel Koseski? Mnogi veste, da je bil to pesnik, ki je živel v času Prešerna, v Prešernovem času; in takrat celo bolj spoštovan od Prešerna. Danes vemo, kdo ima prvo mesto. Dejstvo pa je, da tudi pesnikovanje Jovana Vesela Koseskega še ni dokončno ocenjeno. V tem članku iz Primorskega dnevnika na strani 9 najdemo podatke, da je pokopam na tržaškem pokopališču v neposredni bližini groba Juliusa Kugyja. Julius Kugy je njegov vnuk. Jovan Vesel Koseski je imel pet hčera in ena je bila Julija in ta je mati Juliusa Kugyja. In ne samo zaradi tega, ker je njegov dedek, ampak tudi zaradi tega, ker je vendarle pustil v slovenski literaturi pomemben pečat, bi bilo dobro, da bi Slovenija prevzela skrb za ta grob. Sedaj namreč že 20 let zanj skrbi gospod Dušan Križman. Grob je bil v slabem stanju in bi ga verjetno pospravili, če ne bi nekdo zanj prevzel skrbi. Drug podoben primer je pa grob Josipine Urbančič Turnograjske, prve slovenske pisateljice z gradu Turn pri Preddvoru, ki pa je pokopana v Gradcu. Za ta grob skrbi ddr. Mira Delavec, ki je doktorirala iz dela in življenja Josipine Turnograjske. Žal je že pri 20 letih umrla na porodu, bila je pa žena Lovra Tomana, takrat znanega politika in tudi pisatelja, ki je prvi razvil slovensko zastavo v Wolfovi ulici. Ta grob bi tudi bil uničen ali pa bi ga odstranili, če ne bi ta gospa, ta doktorica, ki jo je študirala, prevzela skrbi zanj.
Hvala lepa. Gospod minister, izvolite.
Zoran Poznič
Hvala, spoštovani. Takole nekako. Kot prvo, hvala za vprašanje, ki ni bilo do sedaj temelj moje pozornosti, ampak pri vseh teh podatkih, ki ste jih navedli, se tudi meni zastavlja vprašanje, zakaj takšne stvari še niso postorjene. Ministrstvo za kulturo mogoče ni pravi naslov za to vprašanje, ampak v resnici Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki je naslovnik in skrbnik vseh padlih v različnih vojnah in tako naprej. Ampak sprejemam to pobudo, vsekakor. Kakor sem se jaz zdaj uspel pozanimati, gre to takole nekako: obstajajo nekateri seznami, ki so v resnici nastali čisto na eno privatno, da tako rečem altruistično pobudo nekaterih posameznikov, tudi bivših diplomatov; in nekaj tega obstaja. Seveda pa to ni nič uradno, tudi zaradi določenih pravnih razlogov, kot sem že dejal. Na en način pa vsekakor Ministrstvo za kulturo podpira takšno pobudo, je pripravljeno z vso svojo ekspertizo in strokovnimi službami pri tem pomagati. Vaše vprašanje razumem kot pobudo in jo hvaležno sprejemam. Samo toliko, hvala.
Hvala lepa, gospod minister. Gospa poslanka, izvolite.
Vsekakor bom to naslovila tudi kot pobudo ministrici za delo, družino, socialne zadeve; bi pa tudi vas prosila kot člana Vlade, da jo k temu spodbudite, ker gre za dva kulturnika – pisatelja, pesnika. Josipina Urbančič Turnograjska je napisala 38 povesti, nekaj pesmi. Pisala je izključno v slovenščini, ker je bila zelo narodno zavedna in je k temu spodbujala tudi druge, skupaj z zaročencem in kasneje možem Lovrom Tomanom. Najprej so bili skeptični do njenega pisanja. Janez Trdina je celo rekel: »Ženska naj bode pred pečjo ali pri zibeli – ne pri peresu. To ni njih poklic.« Kasneje pa je priznal, da so njena dela dobra, spoštovanja vredna in je prav, da se ohranijo tudi naslednjim rodovom. In za tiste čase je bila kot ženska izredno izobražena, znala je več tujih jezikov, bila je celo skladateljica. Imamo tudi njeno spominsko sobo na gradu v Preddvoru in bi bilo res škoda, da bi njen spomenik oziroma grob šel v pozabo oziroma celo več, da mora nekdo sedaj iz svojih sredstev, iz ljubezni do te pisateljice, do te ženske vzdrževati njen grob. Ni treba, da o tem razpravljamo poslanci, zato ne bom dala tega predloga; vas pa prosim, če pri tem spodbudite tudi ministrico oziroma da vlada kaj naredi na tem področju. Sama sem obiskala v Pragi dva grobova. Tam je Matija Majar Ziljski, tvorec programa Zedinjena Slovenija; profesor doktor Matija Murko, slovenist in etnolog. Tista dva grobova sta v sorazmerno dobrem stanju, ne vem, kdo skrbi zanju. Prav za grob Koseskega in Josipine Turnograjske vas pa prosim, da nekaj ukrenete.
Hvala lepa.  Gospod minister, želite odgovoriti?  Izvolite.
Zoran Poznič
Še enkrat hvala za to pobudo in seveda prevzamem, da bo Ministrstvo za kulturo postorilo vse, kar je mogoče, da pridemo do registra, do seznama, da določimo prioritete, da posnamemo stanje, da tako rečem. In da potem tudi skupaj odločimo, kako naprej s to tudi kulturno dediščino. Hvala.
Hvala lepa.  Naslednja je na vrsti gospa Lidija Divjak Mirnik, ki bo postavila vprašanje ministrici za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dr. Aleksandri Pivec, ki je odsotna. Izvolite, imate besedo.
Hvala lepa, predsedujoča, za besedo. Lep pozdrav tudi vsem kolegom, kolegicam, ministrom!  Ker gospe ministrice ni, ji bom postavila vprašanje in mi bo nanj odgovorila na naslednji seji. Glasi se pa takole: Spoštovana gospa ministrica dr. Aleksandra Pivec. Na vas naslavljam poslansko vprašanje, ki se nanaša na nerešeno problematiko lokacije delovanja Kmetijsko gozdarskega zavoda Maribor, s katero se institucija neuspešno ukvarja že vrsto let. Kmetijsko gozdarski zavod Maribor deluje na območju Mestne občine Maribor, ki je po statusu javni zavod in seveda deluje v javnem interesu. Osnovna naloga in poslanstvo omenjene institucije z 90 zaposlenimi je izobraževanje in prenos znanja na uporabnike kmetijskega prostora ter izvajanje javnih nalog skupne kmetijske politike v Republiki Sloveniji. Kmetijsko gozdarski zavod Maribor deluje v objektu na Vinarski cesti 14 že od leta 1928. Od takrat do danes se je večkrat spremenilo lastništvo in upravljanje tega objekta. Zadnja sprememba nastopi leta 2005, ko se upravljavska pravica za nepremičnino prenese iz ministrstva za kulturo na takratno ministrstvo za šolstvo in šport. Ta pa upravljavsko pravico leta 2015 podeli Biotehniški šoli Maribor, ki z zavodom sklene tudi podjemno pogodbo. Le-ta se izteče 31. 12. 2020. In tu je pravzaprav problem. V problematiko lokacije delovanja je posredno vključena tudi Biotehniška šola Maribor, ki domuje na Vrbanski cesti 30. Tej instituciji se izteče najemno razmerje do Nadškofije Maribor leta 2022. V primeru nepodaljšanja dosedanjega najemnega razmerja tako zavoda kot šole se postavlja vprašanje nadaljevanja delovanja obeh institucij na območju Mestne občine Maribor. Ker regija in okolje, v katero sta obe instituciji zelo vpeti, obe instituciji za svoj razvoj nujno potrebujeta, se mora to prostorsko reševanje Kmetijsko gozdarskega zavoda Maribor in tudi Biotehniške šole prednostno in seveda skupaj reševati.  Zanima me: Ali je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano prepoznalo tovrsten problem?  Katere aktivnosti so že stekle v cilju razrešitve tovrstno nastalega problema lokacije delovanja Kmetijsko gozdarskega zavoda Maribor?  Hvala lepa.
Hvala lepa.  Naslednja bo vprašanje postavila gospa Lidija Ivanuša, in sicer ministru za zdravje gospodu Alešu Šabedru.  Izvolite, gospa poslanka.
Dober dan vsem skupaj!  Čeprav število zdravnikov v Republiki Sloveniji narašča, pa smo v primerjavi z ostalimi članicami Evropske unije ena tistih držav z najnižjim številom zdravnikov na 100 tisoč prebivalcev. Trenutno jih je 283 na 100 tisoč prebivalcev, kar pomeni, da ima osebni zdravnik za pregled pacienta na voljo le sedem minut. V razvitih državah članicah se ta čas približuje 30 minutam. Poleg akutnega problema, ki se nanaša na osebne zdravnike, je problem pri pediatrih na primarni ravni in pri ginekologih. Ta problem je nastal zaradi starejše populacije kadrov, ki se bodo prej ko slej upokojili, zaradi premalo razpisanih specializacij v preteklosti ter zaradi nesmiselnih in prevelikih administrativnih obremenitev teh kadrov. Predvsem je sporno, da kljub opravljeni specializaciji mora mlad specialist še tri leta delati pod nadzorom odgovornega nosilca zdravstvene dejavnosti. Tak način neutemeljeno podaljšuje vstop specialista k samostojnemu delu. Problem nastaja tudi, ker je vodstvo v zdravstvenih domovih posredno kadrovano s strani županov in ti vodilni kadri po nastopu funkcije po svoji presoji odpuščajo oziroma vzpostavljajo okolje, katero pripelje do prenehanja delovnega razmerja mnogih družinskih zdravnikov. Zaradi tega so oškodovani pacienti. Lep primer takšnega početja je Zdravstveni dom Kočevje.  Zanima me:  Kakšne ukrepe bo minister izvedel, da se bo ta problematika uredila na nivoju razvitih evropskih držav? Mislite podpreti predlog po modernizaciji izvajanja specializacij?  Ali podpirate predlog po skrajšani dobi opravljanja specializacije?  Kako pristojno ministrstvo sodeluje z medicinskima fakultetama v smeri promocije specializacij, za katere se odloči manj študentov? Koliko specializacij je bilo razpisanih za pediatre, ginekologe in osebne zdravnike v letih 2003–2019? Ali ministrstvo kljub doslednemu izvajanju preventivnih pregledov s strani pediatrov in šolskih zdravnikov beleži podatke o zdravstvenem stanju otrok in mladostnikov?  Hvala.
Hvala lepa.  Gospod minister, izvolite.
Aleš Šabeder
Hvala za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci!  Spoštovana gospa Ivanuša, hvala za vprašanja. Uvodoma bi želel pojasniti, da po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje smo imeli v Sloveniji 316 zdravnikov na 100 tisoč prebivalcev ter da se število zdravnikov v Sloveniji v zadnjih letih povečuje. Ravno tako ne držijo navedbe, da je za pomanjkanje zdravnikov specialistov krivo premalo število specializacij. V vseh letih v preteklosti je bilo število specializacij večje kot pa število prijavljenih kandidatov. Treba je tukaj izpostaviti, da ne držijo navedbe, da mora zdravnik po zaključeni specializaciji še tri leta delati pod nadzorom odgovornega nosilca zdravstvene dejavnosti. Zdravnik specialist lahko po zaključeni specializaciji samostojno opravlja svoje delo. Glede specializacij družinske medicine in minimalnega trajanja usposabljanja za družinske in splošne zdravnike dobo določa direktiva, ki smo jo dolžni v Sloveniji tudi spoštovati. Če bo pa stroka presodila, da je lahko ta doba krajša, pa bo ministrstvo to skrajšanje in modernizacijo kot takšno podprlo. Ministrstvo v preteklosti ni sodelovalo z obema medicinskima fakultetama na področju promocije specializacij. Smo pa v zadnjih 14 dneh zelo aktivno k temu pristopili. Sam osebno sem nagovoril študente medicine na Zdravniški zbornici na njihovi karierni konferenci. S predsednico Zdravniške zbornice pa sva naslovila pismo na mlade zdravnike, v katerem jih tudi obveščava o vseh ukrepih, ki se pripravljajo za izboljšanje pogojev dela na primarni ravni oziroma na ravni družinskih zdravnikov. Takoj po nastopu funkcije sem aktivno pristopil tudi k urejanju situacije na področju družinske medicine. Najprej smo se srečali z vsemi tistimi zdravstvenimi domovi, kjer je kadrovska situacija še posebej pereča. Sestavili smo delovno skupino, ki zelo aktivno tudi dela in pripravlja ukrepe najprej za razbremenitev zdravnikov družinske medicine. Pripravili smo tudi predlog aneksa 1 k splošnemu dogovoru. In z delom je začela tudi skupina, ki pripravlja prenovo obračunskega modela.  Glede števila specializacij: v letu 2019 bo predvidoma določenih 95 mest za zdravnike družinske medicine. V spomladanskem razpisu – razpisa sta namreč zmeraj dva, spomladanski in jesenski – smo skupaj določili že 62 specializacij za zdravnike družinske medicine. Pred nekaj dnevi se je končala tudi javna razprava o spremembi odredbe o zgornji meji števila ponudb za delo v letu 2019, s katero bo omogočen tako imenovani uvoz zdravnikov iz držav, ki niso članice Evropske unije. V primarnem zdravstvu bomo krepili vse sistemske ukrepe. Usmerili bomo tudi več finančnih sredstev. V pripravi je, kot sem že omenil, aneks 1, ki določa, da lahko zdravniki zavračajo nove paciente, ko dosežejo mejo tisoč 895 glavarinskih količnikov. Prav tako smo Zavodu za zdravstveno zavarovanje naročili, da pripravijo in poiščejo rešitve za administrativne razbremenitve družinskih zdravnikov, tako da tudi ta aktivnost oziroma delo te skupine že poteka. V letu 2018 je bilo razpisanih 33 mest za specializacijo pediatrije, 18 mest za specializacijo ginekologije in porodništva ter 119 mest za specializacijo družinske in splošne medicine. V letu 2003 je bilo razpisanih 20 mest za specializacijo pediatrije, 14 mest za specializacijo ginekologije in porodništva ter 60 mest za specializacijo družinske in splošne medicine. Hvala.
Hvala lepa. Imate zahtevo za dopolnitev odgovora?  Izvolite.
Ukrepi, katere ste domnevno sprejeli in o katerih smo se lahko seznanili, so, da bo v našo državo prišlo 55 zdravnikov iz tretjih držav. Veste, takšni ukrepi lahko naredijo več škode kot koristi.  Moje vprašanje je bilo:  Kakšne ukrepe bo minister izvedel, da se bo ta problematika uredila na nivoju razvitih evropskih držav?  Torej uvoz zdravnikov iz tretjih držav po mojem mnenju in mnenju marsikaterega državljana ni ukrep, katerega se poslužuje razvita evropska država.  Zato me zanimajo konkretni ukrepi za rešitev te problematike po vzoru razvitih držav. Če boste ta problem začeli reševati na način, kot je bil predstavljen v medijih, in sicer z uvozom delovne sile iz tretjih držav, bi rada vedela:  Kako bo glede jezikovne prepreke?  Si predstavljate delo na primarni ravni na način, da je v ordinaciji poleg zdravnika in pacienta tudi tolmač?  Naj vas opomnim na 11. člen Ustave Republike Slovenije, da je uradni jezik v Sloveniji slovenščina. Kdaj boste zdravstvene zavode spravili pod okrilje ministrstva, da se bo preprečilo kadrovanje županov?  Hvala.
Hvala lepa. Gospod minister, izvolite.
Aleš Šabeder
Hvala za besedo. Ukrep tako imenovanega uvoza zdravnikov iz držav, ki niso članice Evropske unije, ni nov ukrep; izvaja se vsako leto. Že danes dela v Sloveniji nekaj 100 zdravnikov, ki niso državljani članic Evropske unije. Potrebe oziroma število zdravnikov, ki so bili opredeljeni v tej uredbi, so dejanske potrebe zdravstvenih domov, ki so jih javili tudi direktorji zdravstvenih domov. To so dejanske potrebe in ne ocena ministrstva. Seveda morajo vsi zdravniki specialisti, ki prihajajo iz drugih držav, upoštevati slovensko zakonodajo in tudi znanje slovenskega jezika C1. To so namreč tudi pogoji, pod katerimi lahko delajo v Republiki Sloveniji. Do sedaj ta ukrep ni pomenil kakšnih težav, kot jih vi navajate, v samem zdravstvenem sistemu. Je kratkoročni ukrep in seveda ni ukrep, ki bi dolgoročno rešil problem primarnega zdravstva. Ključni problem primarnega zdravstva je premalo število zdravnikov v sistemu. To ugotavljamo vsi, ne glede na izhodišča podatkov, ki jih ima stroka, ministrstvo in tudi zbornica, tako da bo treba ukrepe peljati v več nivojih. Ti ukrepi, ki se trenutno sprejemajo, so seveda kratkoročni ukrepi, zato da zadržimo že tiste zdravnike, ki so dali odpovedi v posameznih zdravstvenih domovih, potem ukrepi znotraj pol leta, torej prenova obračunskega modela, plačila, kar za sabo potegne finančne posledice, in potem dolgoročna strategija. Ukrepi bodo večplastni in tudi opredeljeni v več časovnih obdobjih.  Seveda ste pa odprli še eno točko, s katero se aktivno ukvarjamo na ministrstvu, to je upravljanje in vodenje zdravstvenih domov. Ustanovitelji zdravstvenih domov so lokalne skupnosti oziroma občine, lokalna skupnost tudi imenuje člane sveta zavodov, ki nadzirajo delovanje zdravstvenih domov ter seveda tudi imenujejo in odstavljajo vodstva zdravstvenih domov. Hvala.
Hvala lepa. Imate postopkovni predlog? Izvolite.
Ker gre za aktualno tematiko, zelo problematično temo, predlagam, da se skladno z drugim odstavkom 246. člena poslovnika opravi razprava na naslednji seji. Hvala.
Hvala lepa. O vašem predlogu bo Državni zbor odločal jutri v okviru glasovanj. Naslednji bo mag. Marko Koprivc postavil vprašanje ministru za okolje in prostor Simonu Zajcu ter ministru za finance dr. Andreju Bertonclju. Izvolite.
Hvala lepa, podpredsednica, za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, spoštovani ministri!  Posebej naslavljam vprašanje na ministra dr. Bertonclja in ministra gospoda Zajca. Verjamem, da je vsem skupaj cilj ustvarjanje pogojev za kvalitetno življenje ljudi. Dostopna stanovanja so eden od temeljnih pogojev, da posamezniki, pari ali družine lahko samostojno zaživijo, si ustvarijo samostojno življenje in začnejo ustvarjati neko novo življenjsko pot. Javno dostopni podatki žal dokazujejo, da se dostopnost stanovanj ob odsotnosti ustreznih politik iz že sicer slabe dostopnosti spreminja v še slabšo. Posebej zaskrbljujoče je stanje v Ljubljani, kjer smo soočeni s hudim pomanjkanjem dostopnih stanovanj. Najnovejši stanovanjski program Mestne občine Ljubljana za obdobje 2019–2022, ki ga bomo sicer v mestnem svetu obravnavali ravno danes čez nekaj ur, ni ravno spodbuden. Zato sem vam ga tudi v prilogi poleg poslanskega vprašanja tudi poslal. Če citiram zapisano misel Javnega stanovanjskega sklada MOL iz tega dokumenta, citiram: »Brez ustreznih zakonodajnih sprememb, ki bodo vzpostavile ustrezno podporno okolje za učinkovito in koherentno stanovanjsko politiko na državni ravni, se bo žal nadaljevala trenutna stihija, neusklajenost, predvsem pa počasno, a vztrajno propadanje javnega fonda v državi. Dejstvo je, da s prepuščanjem stanovanjske politike trgu potiskamo ljudi v skrajno neugoden položaj. To se mora na vsak način končati. Vsaka razprava v okviru Mestne občine Ljubljana o rešitvah pa se prej ali slej konča pri navedbah, da brez zakonskih sprememb in vladnih ukrepov ne more priti do sprememb in rešitev.  Zato, spoštovana ministra, na vaju naslavljam naslednja vprašanja:  Kakšne so po vajinem mnenju ustrezne zakonske rešitve in ukrepi, ki bi omogočile gradnjo večjega obsega stanovanj in krepitve javnega fonda neprofitnih najemnih stanovanj? Kdaj lahko pričakujemo predloge v tej smeri?  Drugo vprašanje predvsem naslavljam na ministra za finance:  Kakšno je stališče do povečanja dopustne meje zadolževanja javnih stanovanjskih skladov, ki bi omogočila dodatna sredstva za gradnjo stanovanj?  Kar naprej poslušamo, da je ključni problem ta, sploh v Ljubljani, da se stanovanjski skladi ne morejo več zadolževati.  Ker vlada pripravlja predlog prestrukturiranja davčnih obremenitev, me zanima:  Ali je po vajinem mnenju mogoče to priložnost izkoristiti tudi za davčne spodbude lastnikom, da svoja stanovanja, poudarjam, po pošteni ceni oddajo v dolgoročni najem tistim, ki nimajo rešenega stanovanjskega vprašanja?  Hvala lepa.
Hvala lepa.  Prvi bo odgovoril gospod Zajc.  Izvolite, imate besedo.
Simon Zajc
Hvala za besedo in hvala za vprašanje.  Bom pohitel najprej s tem našim MOP-ovskim delom, da bo še nekaj časa ostalo za kolega s financ. Kar se tiče stanovanjske politike, mi trenutno preurejamo oziroma osvežujemo gradbeni trojček, takoj potem se pa lotimo stanovanjske zakonodaje. Pri spremembi stanovanjske zakonodaje si želimo sledečih stvari. Kot prvo, stanovanjski sklad se bo ukvarjal le še z najemnimi stanovanji, torej stanovanjski sklad ne bo več gradil za prodajo, ampak le za najem. V tem smislu bo tudi naše ministrstvo pomagalo državnemu stanovanjskemu skladu in tudi občinskim s subvencijami iz podnebnega sklada. Iz podnebnega sklada bomo namenili denar za gradnjo lesenih blokov, na ta način zaobjamemo tri probleme oziroma omogočamo tri rešitve. Prva je ta, da pomagamo javnim stanovanjskim skladom, da lahko zgradijo več stanovanj. Kot drugo, naslavljamo podnebne cilje. Leseni bloki so primerni za boj proti podnebnim spremembah, ker skladiščijo toplogredne pline in jih ne proizvajajo kot recimo betonske gradnje; in tudi na ta način spodbujamo razvoj naše lesne industrije. Poleg tega bomo, kar je pa zelo pomembno tudi za občinske stanovanjske sklade, spremenili neprofitno najemnino v stroškovno. Problem neprofitne najemnine do sedaj je bil, kot se je izkazalo, da na ta način stanovanjski skladi niso mogli dobiti dovolj sredstev za gradnjo novih stanovanj. Mi bomo to najemnino spremenili v stroškovno, ta del razlike med neprofitno in stroškovno pa bo po novem krila država skozi stanovanjski dodatek, da na ta način zaščitimo tudi tiste ranljivejše skupine, ki so od te neprofitne najemnine odvisne oziroma jo potrebujejo, tako da na ta način rešimo dve stvari.  Poleg tega bomo spodbujali druge oblike, kot so stanovanjske zadruge, kar je tudi pomembno. V model stanovanjskih zadrug lahko vstopite kot država ali pa občina recimo s svojim zemljiščem, skozi stanovanjsko zadrugo pa se potem ta stanovanja zgradijo. Poleg tega bomo predlagali tudi garancijo države pri najemu kreditov, kar bo zelo dobrodošlo pri mladih družinah, predvsem tistih, ki danes težje dobijo kredit, ker niso zaposleni za določen čas. Mi bomo predlagali, da država garantira za take kredite. V primeru, da se potem res zgodi, da nekdo ne more tega kredita odplačati, bo vstopila država, to stanovanje bo šlo na javni stanovanjski sklad, oseba oziroma družina pa lahko ostane v tem stanovanju in plačuje potem stroškovno najemnino. Hvala.
Hvala lepa.  Dr. Bertoncelj, izvolite imate besedo.
Andrej Bertoncelj
Hvala.  Spoštovani poslanec gospod Marko Koprivc! Pri usmerjanju in vodenju politik na različnih družbenih področjih je treba prvenstveno zagotoviti in urediti neposredne resorne ukrepe, ki se ne vodijo samo preko davčnega sistema. Ti se lahko, če se to izkaže kot primerno in usklajeno z vsemi družbenimi cilji, uporabijo le kot dopolnilni element, nikakor pa se zgolj z davčnimi ukrepi ne more voditi splošnih družbenih politik, brez podpore resornih ukrepov. Povečanja dopustnosti meje zadolževanja javnih stanovanjskih skladov, ki bi omogočalo dodatna sredstva za gradnjo stanovanj, bi v okviru veljavne zakonodaje pomenila specifično izjemo, kar ste že sami navedli. Stanovanjski skladi in občinski stanovanjski skladi spadajo v sektor država in so zato pri zadolževanju omejeni s predpisi, ki urejajo javne finance. Stanovanjski sklad Republike Slovenije s svojimi investicijami tako neposredno vpliva na saldo sektorja država oziroma njegovo poslovanje lahko povečuje primanjkljaj oziroma zvišuje presežek. Slovenija je, kot veste, pri javnih izdatkih omejena tudi s fiskalnim pravilom in ima vsako leto določeno zgornjo mejo dovoljenih izdatkov, ki jih potrdi tudi Državni zbor z odlokom v okviru proračuna sektorja država. Stanovanjski skladi na občinski ravni v tem smislu vplivajo na bilance občin, njihove izdatke, ki pa so prav tako omejeni z zgornjim zneskom z omenjenim odlokom. Povečevanje zadolževanja in s tem trošenja stanovanjskih skladov bi tako lahko bilo višje le na račun zmanjšanja izdatkov na drugih področjih oziroma bi jih morali uskladiti v okviru prioritet na državni ravni, torej za eno od teh dveh stvari bi se bilo treba odločiti, če želimo to razrešiti. Vsekakor pa ostaja to prioriteta in mislim, da bi se to moralo reševati v okviru prioritet pri naslednjih proračunih. Hvala.
Hvala lepa, gospod minister. Gospod Koprivc, imate zahtevo za dopolnitev.
Ponovno hvala lepa za besedo. Če se navežem ravno na ta zadnji del glede zadolževanja in prioritete na državni ravni. Jaz pozivam, na vsak način jaz mislim, da to je prioriteta. Ker smo že večkrat slišali, da bi se s tem lahko v veliki meri rešil ta problem zagotavljanja stanovanj, predvsem za mlade, mislim, da bi bilo smiselno razmisliti v tej smeri, da se vendarle omogoči dodatno zadolževanje stanovanjskih skladov. Kar je povedal minister Zajc, vsekakor pozdravljam vse te ukrepe, ki se načrtujejo v naslednjem obdobju. To je bila ena od prioritet tudi v koalicijski pogodbi.  Bi pa vendarle še vprašal:  Ali obstaja že kakšna bolj konkretna časovnica, kdaj bi se začelo te ukrepe izvajati? Še enkrat pa lepo prosim, da se res ta predlog glede dodatnega zadolževanja na vladi resno obravnava. Glede davčne politike se pa strinjava, nikakor davčna politika ne more voditi drugih politik. Sam sem globoko tega prepričanja. Kot ena od možnosti, oddajanje stanovanj v najem ne more rešiti stanovanjskega vprašanja oziroma celovite politike, ampak morda kot en kanček v celotnem mozaiku je pa tudi ta, da bi se pa mogoče neke spodbude omogočilo za tiste, ki oddajajo stanovanja v dolgoročni najem za primerne najemnine. Hvala lepa obema.
Hvala lepa. Minister Zajc, izvolite.
Simon Zajc
Mislim, da je neka optimistična časovnica za sprejetje vseh ukrepov, ki sem jih prej navedel, v Stanovanjskem zakonu in tudi širše v prvi polovici prihodnjega leta. Mi smo z vsemi pripravami že začeli, ampak glavni čas za to bo takoj, ko spravimo pod streho gradbeni trojček, ker nam to isti ljudje delajo. Verjamem, da v prvi polovici prihodnjega leta.
Hvala, gospod minister. Dr. Bertoncelj, izvolite.
Andrej Bertoncelj
Mislim, da sem vam ta del odgovoril, se v tem delu strinjava. V bistvu je vse v postavljanju prioritet. V naslednjih treh letih v okviru tega okvirja oziroma pri oblikovanju proračunov. naslednji je za leto 2020, bo vsekakor v okviru tega treba postavljati prioritete. Stanovanjska politika, predvsem najemnih, nepridobitnih stanovanj, posebej za mlajšo generacijo, mislim, da je že na dnevnem redu, tako kot je tudi minister odgovoril. Treba bo samo poiskati ustrezne rešitve. Bi pa mogoče navedel samo na eno aktivnost, ki se že izvaja, ki bo sicer v manjši meri, ampak ne glede na to bo pomagala k razrešitvi problema. Kot veste, ena od aktivnosti, ki je opredeljena tudi v tem koalicijskem sporazumu, da preverimo prenos stanovanj iz DUTB, verjetno najprimernejše mesto je na stanovanjski sklad. Aktivnost je v teku, DUTB bo pregledal fond svojih stanovanj oziroma eventualno zemljišč, primernih za pozidavo. Skupno s stanovanjskim skladom se bo pa dejansko ocenila prav primernost. In če se bo pokazalo v okviru tega, kaj je ustrezno, potem bomo poiskali ustrezne rešitve, da se to tudi prenese na stanovanjski sklad.
Hvala lepa.  Naslednji bo vprašanje postavil gospod Franci Kepa, in sicer ministru za okolje in prostor gospodu Simonu Zajcu. Izvolite.
Hvala za besedo, predsedujoča. Lepo vse pozdravljam! Državni zbor je decembra lansko leto sprejel interventni zakon za odvoz nakopičene odpadne embalaže in odpadnih sveč. Ministrstvo za okolje in prostor pod vodstvom bivšega ministra Lebna je v predlogu zakona zapisalo, da odgovornost za odpadke prevzema država, tako pri odpadnih nagrobnih svečah kot pri embalaži. Hkrati poskrbi tudi za izbiro izvajalca, ki bo v imenu države poskrbel za odvoz le-teh. Izvajalec bo moral odpeljati in obdelati odpadno embalažo za največ 120 evrov na tono brez DDV, plus odpadne nagrobne sveče za največ 200 evrov na tono plus DDV. Težava je nastala, ker so družbe z ravnanjem z odpadno embalažo, ki bi morale izvršiti odvoz, začele trditi, da so prevzele vse količine, za katere so jih zavezanci pooblastili in jim plačali embalažnino. Inšpektorji za okolje in prostor so na podlagi zakona o interventnem odvozu izvršili oglede pri izvajalcih javne službe zbiranja odpadkov in upravljavcev pokopališč. Zadeve so pregledali in za interventni odvoz označili 13 tisoč 700 ton odpadne embalaže in 695 ton odpadnih nagrobnih sveč. Lansko leto je država komunalam, ki niso mogle čakati na interventni odvoz odpadne embalaže, s spremembo uredbe dogovorila, da se z izvajalci o odvozu dogovorijo same. Ministrstvo za okolje in prostor je prejšnji teden odločilo, da ne odda javnega naročila za odvoz in obdelavo odpadne komunalne embalaže in nagrobnih sveč v treh od skupno petih opredeljenih sklopov javnega naročila. V začetku aprila ministrstvo ni prejelo nobene ponudbe v roku, ki ga je samo večkrat podaljšalo. Ministrstvo za okolje je javno naročilo, s katerim naj bi izvedlo odvoz, razdelilo na pet sklopov: na odvoz odpadne embalaže na območjih A, B, C ter na odvoz odpadnih nagrobnih svet na območjih A in B. Območje A obsega 80 občin iz pomurske, podravske in koroške statistične regije, območje B obsega 61 občin v savinjski, zasavski, posavski regiji in statistični regiji jugovzhodne Slovenije. Območje C pa obsega 71 občin iz osrednjeslovenske, gorenjske, primorsko-notranjske, goriške ter obalno-kraške statistične regije. Ministrstvo za odvoz odpadne embalaže na zahodu države, območje C, in odvoz sveč na vzhodu države. V začetku aprila je ministrstvo sklenilo, da ne odda nobene ponudbe za te kvote. Vprašanje imam: Kako boste izvedli še ta neizvedeni odvoz?  Ali se lahko ta situacija ponovi? Koliko teh smeti ste že odpeljali do sedaj?
Hvala lepa.  Gospod minister, izvolite.
Simon Zajc
Hvala za vprašanje.  Problema odpadne embalaže smo se lansko leto lotili v treh korakih. Prvi korak je bila sprememba te uredbe, ki ste jo omenili. Na podlagi te uredbe naj bi bilo odpeljano skupno 10 tisoč 800 ton. Za ta namen smo sklenili tripartitne pogodbe med nami, komunalami in izvajalci za 1,15 milijona evrov. Drugi korak pa je bil interventni zakon, ki je bil sprejet 28. decembra. Javni razpis je bil takoj v januarju narejen, potem smo zaradi spremembe količin, ki jih je inšpekcija ugotovila, ta razpis nekoliko spremenili in podaljšali rok. In ta rok za oddajo ponudb se je iztekel 20. marca. In res je, kot ste pravilno ugotovili, za nekaj sklopov, torej za sklop A2, B2 in C2 nismo prejeli nobene ponudbe, kar pomeni, da moramo za te sklope razpise ponoviti; in jih tudi bomo. Pri tem bomo sklope razdelili na manjše količine, ker menimo, da je bil problem v tem, da so bile količine prevelike. In če bo šlo vse po sreči, kot si želimo, naj bi okoli junija objavili, koga smo izbrali na tem razpisu; in takrat naj bi se začelo to embalažo odvažati.  Kar se pa tiče tistih sklopov, kjer so bile prijave, pa pričakujemo, da bomo potem, ko prispele ponudbe ocenimo glede skladnosti z merili, preverjanje dokumentacije, to naj bi zaključili v tem tednu in v začetku prihodnjega tedna, odločitev o oddaji naročila tudi objavili. Za tem pa sledi glavni korak – sistemska ureditev. Poskrbeti moramo za to, da je vsa embalaža, ki gre na trg, tudi plačana, kar pomeni, da je treba znižati mejo 15 ton na 0, urediti potem poročanje, da do takšne situacije, kot se nam je zgodila, ne pridemo več.
Hvala lepa.  Gospod poslanec, imate zahtevo za dopolnitev odgovora.
Hvala za odgovor, minister. Problematika je zelo pereča. Ta problematika se vleče že desetletje. Problem tudi ni za plačilo. Problem je, kam bi se to odpadno embalažo dalo.  Kako predvidevate, da bi bila v prihodnosti najboljša rešitev? Ali tako, kakor sedaj, da se sortira in spravi nekam pod zemljo; ali mogoče s sežiganjem? Da je trajna rešitev mogoče sežigalnica, kot imajo v drugih državah?  Neko manjšo sežigalnico imamo tudi v Sloveniji. Nekaj se sežiga v cementarni v Anhovem, okoli 20 tisoč ton na leto.  Kakšna rešitev se vam zdi najboljša za te zadeve?  Hvala.
Hvala lepa, gospod minister.  Izvolite.
Simon Zajc
Hvala lepa.  Prvi korak v boju s to problematiko je zagotovo to, da sploh zmanjšamo nastanek odpadne embalaže. Že to, da bomo razširjeno odgovornost proizvajalcev razširili na vse, ne le od 15 ton naprej, bo pomagalo k temu, da se bo vsak, ki daje izdelke na trg, vprašal, koliko se mu izplača imeti embalaže. Oziroma ko bo zasnoval sam izdelek, bo razmišljal tudi o tem, v koliko veliko plastike ga bo zaprl. Čisto na koncu, ko izčrpamo vse ostale možnosti, torej tudi recikliranja, je treba odgovoriti na vprašanje, kaj pa s temi odpadki, ki se jih ne da več reciklirati, potem ko smo že optimizirali sam dizajn odpadkov in na ta način zmanjšali količino odpadne embalaž; kaj pa sedaj. Moje mnenje je, da mora vsaka država za svoje odpadke sama poskrbeti. Če pustimo ob strani ekonomske vidike, se mi zdi moralno edino pravilno, da se potem ti naši odpadki ne vozijo v kakšne države tretjega sveta, kjer so okoljski standardi veliko nižji. Želim si, da ta odločitev o sežigalnici pride v sodelovanju z vsemi – od spodaj navzgor, da se občine najprej same pri sebi odločijo, kje bi to potencialno imeli, potem pa gremo skupaj v naslednje korake. Da se sproži širša javna razprava v tej občini, kaj to pomeni za občino, kaj pomeni za občane, kakšen bo nadzor, kakšni bodo filtri, kakšna bo vloga države in tako naprej. Da so prebivalci tiste občine, ki bo pokazala največji interes za takšen objekt, vključeni v postopek od samega začetka. To se mi zdi edini sprejemljiv mogoč način. Če ugotovimo, da tega v Sloveniji nočemo, da ni takšne volje, potem je treba pretehtati oziroma dati na mizo tudi podatke o tem, kaj bo to potem pomenilo za posamezno položnico, če to še naprej vozimo v tujino. Ko bomo vse te podatke vsi skupaj dobro pretehtali, verjamem, da bomo sprejeli dobro odločitev. Nikakor si ne bi želel, da bi kot država neki občini zapovedali, da mora to sežigalnico imeti. Mislim, da mora ta odločitev biti sprejeta skupaj.
Hvala lepa. Nadaljujemo z vprašanji.  Naslednjega bo postavil mag. Dejan Kaloh, in sicer ministru za notranje zadeve Boštjanu Poklukarju ter ministrici za infrastrukturo mag. Alenki Bratušek.  Izvolite.
Hvala lepa, predsedujoča, za besedo.  Spoštovana ministra gospod Poklukar in gospa Bratušek. Naslovil bom na vaju vprašanje glede zagotavljanja varnosti v cestnem prometu in ukrepov za izboljšanje le-tega v cestnem prometu. Minuli vikend so dogodki, ki so se zgodili, zaznamovali zelo tragično, trije ljudje so umrli na slovenskih cestah, hkrati smo bili priča kilometrskim zastojem na slovenskih avtocestah, pač Dars ima redna obnovitvena dela. Verjetno se bomo vsi strinjali, da je prometna varnost zelo pomembno širše družbeno vprašanje v Sloveniji in v Evropski uniji. Zmanjševanje števila umrlih je tista točka, kjer se verjetno vsa ministrstva, vse vlade Evropske unije trudijo, da je tega čim manj oziroma na minimumu. Pričakovanja državljank in državljanov na področju varnosti cestnega prometa so upravičeno visoka. Statistika govori, da se varnost, žal, na cestah spet poslabšuje. Letos je bilo že trideset smrtnih žrtev, lani v tem obdobju osemnajst. V lanskem letu smo število smrtnih žrtev sicer spravili pod 100, to število bomo letos, kot kaže vsaj za prvi kvartal, tendence kažejo, spet presegli. Resolucija o nacionalnem programu varnosti cestnega prometa za obdobje od 2013 do 2022 si je za primarni cilj določila nič smrtnih žrtev ter nič huje poškodovanih. To so sicer lepa, čeprav utopična pričakovanja oziroma cilji. Gospa ministrica Alenka Bratušek, vi ste včasih bili poslanka, ste tudi spraševali takrat ministra, ministrico za notranje zadeve ter pristojnega ministra za infrastrukturo preko poslanskih vprašanj. Zdaj ste na mestu, ko imate škarje in platno v svojih rokah.  Zato dovolite, da najprej vas vprašam:  Kakšne ukrepe za povečanje varnosti cestnega prometa načrtuje Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo v letošnjem letu; s poudarkom na lokacijah mest z visoko stopnjo prometnih nesreč?  Koliko bo teh ukrepov dejansko izvedenih na terenu v tem letu?  Kako ocenjujete sodelovanje vaše direkcije z Darsom tudi v kontekstu lokacij mest z visoko stopnjo prometnih nesreč, kjer se izvajajo ukrepi, ki so neposredno povezani z aktivnostmi Darsa? Spoštovani gospod minister Poklukar, vas bi pa vprašal sledeče:  Kakšne aktivnost v zvezi s primarnima vzrokoma, se pravi hitrost in zloraba alkohola, izvaja slovenska policija na teh kritičnih odsekih in križiščih z visoko stopnjo prometnih nesreč?  Ali načrtujete tudi spremembo zakonodaje na tem področju? Hvala.
Hvala lepa.  Gospa ministrica, izvolite, imate besedo.
Alenka Bratušek
Najlepša hvala.  Varnost v cestnem prometu je absolutno ena od naših prioritet. In roko na srce, v začetku tega leta se je ta varnost na slovenskih cestah poslabšala. Ob enaki zakonodaji, ob enakih pravilih je slabša, kot je bila v preteklem letu ali pa še leto pred tem. Če pogledamo nekaj zadnjih zaporednih let, se je število smrtnih žrtev v cestnem prometu zniževalo. In to, kar se dogaja letos, kaže samo na to, da smo na koncu ljudje tisti, ki imamo veliko veliko odgovornost za to, da bo varnost v cestnem prometu veliko boljša. Ampak kakorkoli. Na Ministrstvu za infrastrukturo smo že pripravili spremembo zakona o pravilih v cestnem prometu, kjer bomo spremenili kar nekaj stvari. Jaz bom omenila tri ključne. Ena je uporaba telefona med vožnjo; bo bistveno ostreje sankcionirana. Sekcijsko merjenje hitrosti, postopek ugotavljanja, kdo je kriv oziroma odgovoren, bomo prilagodili ali pa priredili evropskim standardom, da ne bo trajalo mesece in mesece, da ne rečem leta in leta, da bo nekdo odgovarjal za prehitro vožnjo. In zadnja, znižanje dovoljene vrednosti alkohola v krvi. Mi zakon imamo pripravljen. Želim si, da bi še ta teden, ko imamo predsedniki koalicijsko srečanje, lahko to prišlo to na dnevni red tega koalicijskega srečanja, potem bomo to seveda skušali uskladiti s koalicijskimi poslanci. In potem, kot gre to običajno, tudi z vsemi vami. Ker se zavedamo, da gre za res velik problem, verjamem, da lahko računamo na zelo široko podporo pri vsem tem.  Kar pa se tiče ukrepov direkcije, pa lahko povem, da si hkrati s to zakonsko spremembo, povezano s sekcijskim merjenjem hitrosti, želimo in pripravljamo plan, kako bi na teh najbolj izpostavljenih mestih, ki ste jih omenil, tudi postavili več radarjev, zato da bodo ta območja bolje nadzirana. Kar se tiče sodelovanja direkcije in Darsa, konkretnih podatkov, da bi to sodelovanje ne bilo takšno, kot je potrebno, nimam. Če imate kakšen konkreten podatek, prosim, pa bom za to konkretno preverila. Seveda ni nobenega razloga, da tega sodelovanja ne bi bilo ali pa da bi bilo slabo. Hvala.
Hvala lepa, gospa ministrica. Gospod minister, izvolite.
Boštjan Poklukar
Hvala lepa.  Spoštovani gospod poslanec, res je, prometna varnost v letošnjem letu je zaskrbljujoča. Število smrtnih žrtev narašča, tudi ta zadnja prometna nesreča čez vikend v Kobaridu, ki je žal terjala tri smrtne žrtve, je nekaj, kar nas dnevno tudi na notranjih zadevah in v policiji trezni, da je res treba nekaj narediti. Pa vseeno je voznik človek in kot tak tudi odgovoren za svojo vožnjo, za svoje ravnanje v prometu. Tukaj je s kakršnimikoli represivnimi in preventivnimi deli ali dejavnostmi, ki jih opravlja policija, včasih težko zagotoviti ustrezen rezultat. Moram povedati, da sta najpogostejša dejavnika prometnih nesreč ravno hitrost in alkohol. Vizija nič, katero si vsi želimo in h kateri težimo, je težko dosegljiva, če kot družba ne bomo razumeli, da prehitra vožnja, vožnja nad omejitvami ali pa alkohol ne sodita v promet. Moram tudi povedati, da lansko leto smo bili res vsi zelo zadovoljni, ker je bilo po dolgih letih smrtnih žrtev pod številom 100 in je to tudi nek rezultat dobrega dela. Moram tudi povedati, da noče policija biti inkasant; je pa prav, da se merijo hitrosti tam, kjer so kritične točke, črne točke in da se preverja tudi alkoholiziranost voznikov; kajti to so ravno najpogostejši vzroki prometnih nesreč. To bomo s preventivnimi akcijami pa tudi z represivnimi akcijami v prihodnosti tudi počeli. Hvala.
Hvala lepa. Gospod poslanec, imate zahtevo za dopolnitev odgovora?  Izvolite.
Ja, predsedujoča, še enkrat hvala za dano besedo. Oba referirata na človeški faktor. S tem se je seveda moč strinjati. Poleg tega, da je problematika pitja ali pa zlorabe drugih opojnih sredstev, drog stvar širše, celostne obravnave – od šolstva in vseh možnih deležnikov. Tuji zgledi, vsaj kar se tiče konteksta alkohola, da so se po zaslugi ostrejše zakonodaje celo v nekaterih državah za tretjino zmanjšale smrtne nesreče. Zato me veseli, da je gospa ministrica navedla tri ukrepe, ki bodo zdaj podvrženi noveliranju v Zakonu o pravilih cestnega prometa. Navedli ste uporabo telefona med vožnjo, sekcijsko merjenje hitrosti ter znižanje alkohola v krvi. Jaz moram poudariti, da tudi letos je moj poslanski predlog Vladi Republike Slovenije šel na to, da se naj znižana oziroma dovoljena stopnja alkohola iz sedanjega 0,5 grama alkohola na kilogram krvi zniža na 0,3 grama alkohola na kilogram krvi oziroma 0,14 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Tu smo se nekako našli, ker vemo, da vseeno tudi že manjša stopnja alkohola seveda zmanjša sposobnosti za vožnjo. Ministrica mi je že v bistvu odgovorila, da že sodelujete pri prenovi oziroma ste aktivni pri prenovi predmetne zakonodaje.  Zato bi še ministra tukaj vprašal:  Ali tudi vaše ministrstvo sodeluje pri prenovi predmetne zakonodaje s ciljem izboljšanja prometne varnosti?  Pri delu, ki se nanaša na policijsko delo, tudi moj predlog vladi je bil obvezno pridržanje voznika, ki ima v organizmu določeno stopnjo alkohola; ne da se ga kar izpusti, ko on pač reče, da si bo zagotovil prevoz. Seveda je pa še vedno to vprašanje stroke, kolikšna naj bo ta stopnja alkohola.  Kaj vaše ministrstvo dela na prenovi zakonodaje za varnost cestnega prometa?
Hvala lepa. Gospod minister, izvolite.
Boštjan Poklukar
Hvala lepa, spoštovani gospod poslanec. Res je, tudi na Ministrstvu za notranje zadeve smo pristopili k sistemskemu reševanju teh zadev, povezanih s sekcijskim merjenjem hitrosti, predvsem s hitrostjo, kajti tukaj je treba nekoliko spremeniti Zakon o prekrških. Kakšen mesec nazaj smo imeli sestanek z ministrico za pravosodje in z vrhom ministrstva za notranje zadeve in pravosodje, ko smo se pogovarjali tudi o tem. Pričakujemo tudi v prihodnjih dneh sestanek s kolegico Bratušek, kjer smo se tudi dogovorili, da se bomo glede več odprtih zadev, kar se tičejo obeh resorjev, usedli in se pogovoril. Moram pa povedati, da smo tudi na notranjih zadevah pristopili – vemo, da nismo edini deležnik v prometu, smo pa zelo pomemben – na posvet, in sicer z Agencijo Republike Slovenije za varnost prometa smo imeli v Tacnu posvet o prometnih nesrečah. Pogovarjal sem se tudi z gospodom Velovom, direktorjem te agencije, kjer smo dorekli, kaj so tiste prioritetne stvari, kot jih treba narediti in spremeniti. Nazadnje sem imel sestanek z gospodom Štabo iz Zavoda Varna pot, kjer je tudi on predlagal določene rešitve in pobude. Ne nazadnje sem sedel tudi z evropsko komisarko gospo Bulčevo, kjer sva se pogovarjala tudi o prometni varnosti na ravni celotne Evropske unije, pa seveda tudi v Sloveniji. Res je, ne želim si, da poročamo vsakodnevno o smrtnih prometnih nesrečah, pa vseeno se nam to dogaja.
Hvala lepa. Gospa ministrica, izvolite.
Alenka Bratušek
Samo še bi enkrat dodala, da na koncu smo res ljudje tisti, ki v bistvu smo najbolj odgovorni, da nobena črka v zakonu ne bo zagotovila vizije nič in da tudi, dokler bo samo eden umrl na naših cestah, bo to preveč. Zakon je pripravljen, tako kot sem povedala – še zadnja medresorska usklajevanja koalicijska. Verjamem, da bo zelo kmalu lahko na vaših klopeh, in sem vesela pravzaprav te podpore, ki jo lahko slišim. Želim pa poudariti prav zaradi tega človeškega faktorja, da je Javna agencija za varnost prometa že okrepila svojo dejavnost. Izvaja pravzaprav 9 nacionalnih akcij v 14 terminih preko leta, kjer želi ozaveščati in opozarjati prometne udeležence preko različnih komunikacijskih kanalov in medijev, začnejo že v šolah – osnovnih šolah in v srednjih šolah. Tako, če se bomo kot družba zavedali in konec koncev odločili in potem ljudi ozaveščali, da je nedopustno, če se v avto usedeš alkoholiziran, tudi pod mejo, ki je v zakonu določena. Skratka, osebno nimam problema tudi na tem področju z vizijo 0,0.
Hvala lepa. Gospod poslanec, imate postopkovni predlog. Izvolite.
Vseeno bi želel oziroma zahteval razpravo na naslednji seji, ker je področje seveda še kako pereče. Tukaj pa za zaključek na te navedene zakonske spremembe v kontekstu uporabe mobilnega telefona. Zdaj sem videl, da ste, gospa ministrica, na lokacijah Dragomelj in Brnik namestili opozorilne table in detekcijske enote, da opozarjajo zaradi uporabe telefona med vožnjo preko svetlobne opozorilne table. Vseeno vam pa bi potem priporočil tudi, da ste mogoče malo bolj rigorozni, ker mislim, da vseeno so to precej prijazne opozorilne table. Dosti se vozim v Avstrijo. Veste, kakšno je bilo tam stanje glede tega, glede opozarjanja na zlorabo telefona med vožnjo? Imeli so jumbo plakate, kjer je bil na sliki mobilni telefon in samo en kratki stavek oziroma dve besedi: game over. Se pravi, bili so zelo eksplicitni, tako da to je bolj, kako bi rekel, dobronamerno opozorilo, ko boste imeli te akcije, tudi ko boste promovirali te zakonodajne spremembe, da ste, tako kot sem rekel, bolj rigorozni, da dejansko vas slovenski vozniki in voznice dojamejo in telefon v roki, maligani v telesu, da delajo širšo, širšo družbeno škodo. Hvala.
Hvala lepa. O vašem predlogu bo Državni zbor odločal jutri v okviru glasovanj. Naslednja bo postavila vprašanje Janja Sluga, in sicer ministru za izobraževanje, znanost in šport dr. Jerneju Pikalu. Izvolite.
Hvala lepa. Moje vprašanje se nanaša na izobraževanje otrok s posebnimi potrebami oziroma na njihovo vključevanje in usmerjanje znotraj vzgojno-izobraževalnega sistema. Zakonodaja na tem področju je namreč po vseh ocenah potrebna resnejše prenove, saj je obstoječi sistem nekako daleč od optimalnega. Vsi vemo, da je otrok z odločbami vsako leto več. V tem šolskem letu, torej 2018/2019, je teh otrok v osnovnih šolah 12 tisoč 254, kar predstavlja že 6,6 % vse osnovnošolske populacije in v srednjih šolah je teh otrok preko 5 tisoč oziroma 6,9 % vseh dijakov. Pri tem seveda izstopajo otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja. Nekako nezmožni pa smo se soočiti tudi s prepoznavanjem otrok z motnjami v duševnem razvoju ali pa tistih otrok, ki imajo čustvene in vedenjske motnje. Te prave potrebe otrok pogosto niso prepoznane, dogaja se tudi, da so prve odločbe o usmeritvi napačne, sistem celoten se duši in otroci, tisti, ki pomoč najbolj potrebujejo, pogosto ostanejo brez nje. Posebej problematična se mi zdi ureditev samega dodeljevanja spremljevalcev, torej če govorimo o stalnih ali o začasnih, ker je diskriminatorna do določenih skupin otrok. Tukaj govorim predvsem seveda o otrocih z avtističnimi motnjami. Nedavno je potekala nacionalna konferenca zavedanja o avtizmu in prepričana sem, gospod minister, da so vas deležniki na to opozorili. Ne nazadnje na to opozarja že dlje časa tudi Varuh človekovih pravic. Namreč, zakon določa, da se avtistom lahko dodeli spremljevalec le izjemoma, in še to začasno, stroka pa si je tukaj edina oziroma enotna, da bi večina teh otrok v vrtcih in šolah potrebovala stalnega spremljevalca. Delovno mesto tudi ni sistemizirano, to pa v praksi pomeni, da otroke včasih spremlja ena oseba, včasih druga oseba, včasih te osebe sploh ni, nekako so izrinjeni iz sistema. Starši se pogosto zatekajo tudi k temu, da otroka izobražujejo na domu, zapustijo službo itn. Seveda to so posebni pritiski tako na starše kot na otroke, pa ne nazadnje tudi na učiteljev šoli. V prejšnjem mandatu je bil pripravljen en poslanski zakon, ki je poskušal vse zadeve urediti in rešiti in nekako bolj enakopravno dodeliti spremljevalca vsem otrokom, je bil na moje presenečenje in veliko razočaranje ta zakon politično blokiran tudi s strani stranke, iz katere prihajate. Zato vas sprašujem: … / izklop mikrofona/
Hvala lepa.  Gospod minister, izvolite, imate besedo.
Jernej Pikalo
Hvala lepa gospe poslanki za to vprašanje.  Prav imate, ko pravite, da so postopki usmerjanja otrok s posebnimi potrebami predolgi, preveč birokratski in pogosto seveda traja mnogo predolgo, zato da bi ti otroci dobili tisto pomoč, ki jo rabijo in obenem si tudi zaslužijo. O tem smo si enotni.  Če gremo naprej. Bil sem na tisti Nacionalni konferenci zavedanja o avtizmu in tam sem tudi izpostavil eno dilemo, na katero pa bom rekel, da nisem dobil povsem nedvoumnega odgovora. Namreč, naši današnji spremljevalci so predvsem fizični spremljevalci, je vseeno, ali so začasni ali so pa stalni, in za njih ne zahtevamo posebne strokovne izobrazbe, ampak zanje zahtevamo pravzaprav samo srednješolsko izobrazbo. To je ta trenutno pogoj za spremljevalce otrok. Kolikor je meni znano, in tudi na to temo smo opravili nekaj sestankov na ministrstvu tudi z nevladnimi organizacijami, bi pa za kategorijo, ki jo izpostavljate, torej za otroke s čustvenimi in vedenjskimi motnjami v razvoju ter seveda avtistične otroke, potrebovali nek drug tip pomoči, ki ga pa nekdo samo s srednješolsko, ręcimo temu tudi nestrokovno izobrazbo, ne potrebuje oziroma mu je ta pravzaprav ne more zagotoviti. Zato je vprašanje širše kot samo širitev z začasnih na stalne spremljevalce, ampak je pravzaprav vprašanje, katera je tista izobrazba in katere dejavnosti mora opravljati ta spremljevalec, kajti samo fizično spremljanje otroka pač v tem primeru ni dovolj. Mislim, da v to smer gredo tudi vsa razmišljanja nevladnih organizacij na temo avtizma. Ampak to ni edino vprašanje, ki se poraja pri Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. Izpostavila sva tisto, da so postopki predolgi. Drugo vprašanje, ki je veliko vprašanje, je tudi vprašanje celotne vertikale. Vi ste omenjali samo osnovnošolsko in srednješolsko, ampak otroci s posebnimi potrebami, tisto že niso več otroci, ampak so odrasli in spadajo potem v nek drug zakon, ampak vseeno, imamo jih tudi v visokem šolstvu in vprašanje je, ali v visokem šolstvu za tiste s posebnimi potrebami izvajamo vse nujne ukrepe, ki so namenjeni temu, da bi tudi oni v visokošolskem izobraževanju dosegli najvišjo raven izobrazbe, kot jo lahko dosežejo.  Če gremo rahlo k širitvam, mislim, da sem že prej v enem odgovoru na poslansko vprašanje nekaj stvari nakazal. Da, definitivno razmišljamo o tem, kar ste me vprašali, o spremembi ZUPP, to je številka ena. Številka dva, razmišljamo tudi o tem, da bi spremljevalce nadomestili z asistenti. Asistenti imajo povsem neko drugo vlogo, imajo strokovno izobrazbo in seveda je njihovo spremljanje povsem nekaj drugega, torej strokovno spremljanje. Zagotavljajo dolgoročno spremljanje, zato da se otroci s čustvenimi, vedenjskimi, avtističnimi in še tovrstnimi motnjami počutijo bolj varno, kar je ključnega pomena pri njih.  Potem če gremo naprej. Razmislek, in to je samo razmislek, je vprašanje, če imamo v razredu take otroke s tovrstnimi primanjkljaji, ali v razredu dodati še dodatnega učitelja na ne vem koliko otrok, ki seveda ima ta specialna strokovna znanja, zato da otroka ne potegnemo stran od pouka vsakič, ko z njim posebej delamo, ampak to opravljamo integrirano v samem razredu. Tako da razpravljamo, razmišljamo o rešitvah in tudi delovno skupino imamo imenovano, ki bo šla v smeri sprememb ZUPP. Hvala.
Hvala, gospod minister.  Gospa poslanka, imate zahtevo za dodatno obrazložitev.  Izvolite.
Saj zato sem pa govorila, če ste me dobro poslušali, o celovitejši prenovi področja, ker se ni moje vprašanje nanašalo zgolj na to stalnost ali začasnost spremljevalca, ampak na sistem kot na celoto. Seveda tukaj nisem strokovnjak. Lahko se zdi problematična tudi ta ureditev o tej zahtevi za srednješolsko izobrazbo. Ampak tisto, ker je predvsem pomembno, kar poslušam na terenu, je to, da ta oseba, ne glede na to, kakšno izobrazbo ima, je sposobna navezati nek pristen stik z otrokom, da je sposobna razumeti, tako rekoč, da diha z njim, mu pomaga; sama ugotovi, kaj so tiste stvari, ki ga vržejo iz tira in tako naprej, in mu predvsem pomaga tudi pri socialnih stikih, pri komunikaciji in tako naprej. V Celju smo imeli dober primer, ko je pa otrok na pobudo oziroma na prizadevanja ravnateljice dobil stalnega spremljevalca in je v bistvu po nekaj letih lahko prisostvoval pouku celo brez njega. Taki primeri takih dobrih praks obstajajo in dolgoročno gledano v bistvu pocenijo celoten sistem, če smo tako zelo odkriti, pa če banaliziramo zadevo na stroške, o katerih se ves čas pogovarjamo. Je pa pomembna ta stalnost spremljevalca tudi z vidika dela ostalih učencev v razredu. Dobro, sedaj ste omenili, da delate na tem, da je delovna skupina, ampak jaz bi vendarle rada malo več slišala o časovnici: Kdaj se predvideva, da bi lahko bili neki rezultati?
Hvala lepa.  Gospod minister, izvolite.
Jernej Pikalo
Hvala. Se strinjam z vami. Ta stalnost je res ključnega pomena. Ampak tako kot ste vi izpostavili pozitiven primer – in mislim, da celo poznam tisti celjski primer –, moram reči, da na žalost pa obstajajo tudi primeri, ko pa ti stalni spremljevalci ne opravijo tega dela na tako dober način in ne zagotavljajo te integracije in predvsem čustvene podpore, kot bi jo lahko. Marsikdo od teh spremljevalcev pač to delo vzame zato, ker nima drugega dela, in še kaj bi lahko našli. Seveda potem to ni primerno in ne daje tovrstnih rezultatov. Naš razmislek gre predvsem v tem smeri, da če je izobrazba, potem je to neko, vsaj delno, zagotovilo več za to, da bo ta odnos med tistim, ki spremlja, in med spremljancem vsaj s tega profesionalnega vidika primeren; ampak po pravici povedano, ni pa nobenega zagotovila za nikogar in tu imate prav. Glede časovnice vam v tem trenutku ne morem odgovoriti, zato ker rešitve so na mizi, samo mislim, da so predvsem strokovnjaki trenutno … Pri meni so bili, lahko rečem, v zadnjih mesecih trije, štirje, ki pa med sabo niso čisto usklajeni. In to ni stvar, tako kot ste vi rekli zase, da niste strokovnjakinja, tudi jaz nisem strokovnjak, razen kolikor se naučim pri tej zadevi, ampak zame je ključno, da se strokovnjaki, nevladne organizacije in tako naprej, da se oni med sabo strinjajo, kaj je najboljša rešitev, potem bomo pa mi to naredili. Tisto, kar vam pa obljubim, pa je, da bomo še naprej aktivni na tej zadevi in da bomo tako kot vi … In se zelo dobro zavedamo teh postopkov usmerjanja, ki so nenormalno dolgi, predlogi in pogosto niso v korist otrok, da jih bomo skrajšali in seveda naredili dosti bolj primerne. Hvala.
Hvala, gospod minister. Nadaljujemo z vprašanji. Jožef Lenart bo postavil vprašanje ministrici za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, mag. Kseniji Klampfer, ter ministru za okolje in prostor, gospodu Samu Zajcu – Simonu Zajcu, se opravičujem. Izvolite.
Hvala za besedo, predsedujoča. Spoštovani gospod Zajc in spoštovana gospa ministrica Klampfer, spoštovane kolegice in kolegi poslanci in vsi prisotni gostje! Rešitev stanovanjskega problema za mlade pare je v naši državi podoben zalogaj kot osvojitev olimpijske medalje. Večina teh odraslih mladih oseb je prisiljena do 30. leta živeti pri starših ali pa namenijo za najem in stroške bivanja v najemniškem stanovanju več kot polovico mesečnega zaslužka. Prav tako na začetku delovne dobe niso kreditno sposobni za nakup lastne stanovanjske nepremičnine. Dogaja se, da tisti, ki dobijo delo zunaj meja naše domovine, odhajajo tja in se ne vračajo več domov. Naši najbolj aktivni državljani, ki bi morali biti srce in glava napredka in razvoja Slovenije, nam torej odhajajo tudi zaradi tega, ker tukaj težje pridobijo prvo nepremičnino, prvo bivališče. Gre pa za mlade družine, ki so v vsaki državi močan potrošnik, neke vrste motor gospodarstva. Gospa ministrica: Ali se zavedamo tega perečega problema? Namreč, ti mladi fantje in dekleta se odločajo za naraščaj šele, ko rešijo stanovanjski problem. Včasih jim to uspe šele v takšnih letih, ko jih starševstvo dejansko več ne zanima oziroma jim ni v primarnem planu. Imamo pa tudi demografski trend staranja prebivalstva, ki je odvisen tudi od možnosti osamosvojitve mladih parov in od ugodnejših pogojev za ustvarjanje in preživetje družin. Imate na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve kakšno konkretno rešitev tega vprašanja? Kaj torej predlagate v smeri, da nas bo morda kaj več in da se bomo pomlajevali kot slovanska družba? Spoštovani gospod Zajc, kot minister za okolje in prostor mi, prosim, pojasnite: Ali se v vašem resorju aktivno rešuje in kako se rešuje manko najemnih stanovanj? Po zadnjih podatkih imamo med 6 tisoč in 10 tisoč manka. Res, da ste že nekaj od tega prej dobili vprašanje, tudi odgovorili, zato se bom mogoče lotil konkretnih stvari. Pred nekaj časa, pol leta nazaj, se je govorilo, da se bo gradilo kakšnih 2 tisoč stanovanj, sedaj se govori – vir imam iz 24ur.com –, da je ministrstvo dalo dejansko informacijo, da se jih bo gradilo le 900. Gre pa za stanovanja, ki bodo imela nov način najemnin, stroškovni, in sicer bodo za 30 % višje cene teh najemnin. To višanje bo letelo tudi na tiste, ki imajo najnižje prihodke. To se pravi, da jim ne bo potem lažje te nepremičnine najeti. Kaj je sedaj bolje zanje: ali neprofitni ali tale stroškovni način najema? Pa tudi, če se dotaknem tega, da imamo stanovanj v Sloveniji premalo za najem: Kaj ne bi, morda, ponudili stanovanjskemu skladu tudi tista nezasedena stanovanja, ki so v lasti države, on bi jih pa oddajal?