Lepo pozdravljeni!

Spoštovani kolegice poslanke in kolegi poslanci, gospe in gospodje!

Začenjam 73. izredno sejo Državnega zbora, ki je bila sklicana na podlagi prvega odstavka 58. člena ter drugega odstavka 60. člena Poslovnika Državnega zbora. Obvestili o odsotnih poslankah in poslancih seje ter vabljeni na sejo sta objavljeni na e-klopi.

Vse prisotne lepo pozdravljam!

Prehajamo na določitev dnevnega reda 73. izredne seje Državnega zbora, predlog katerega ste prejeli v petek, 31. maja s sklicem seje. O predlogu dnevnega reda bomo odločali v skladu z drugim odstavkom 64. člena Poslovnika Državnega zbora in veliko presenečenje, obveščam vas, da je Poslanska skupina SDS oziroma skupina poslancev pravkar umaknila zahtevo za razpis posvetovalnega oziroma predlog za razpis posvetovalnega referenduma. In je zato zahteva za izvedbo izredne seje, skupaj s širitvijo dnevnega reda, postala brezpredmetna. Sem vesela, da je temu tako.

In torej, spoštovani poslanke in poslanci, glasujemo o predlogu dnevnega reda v celoti.

Prehajamo torej na glasovanje dnevnega reda, kot ste ga prejeli s sklicem seje.

Glasujemo. Navzočih je 78 poslank in poslancev, 57 jih je glasovalo za, proti pa 21.

(Za je glasovalo 57.) (Proti 21.)

Ugotavljam, da je dnevni red 73. izredne seje Državnega zbora določen.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG SKLEPA O PRIZNANJU NEODVISNOSTI IN SUVERENOSTI DRŽAVE PALESTINA.

Predlog sklepa je v obravnavo Državnemu zboru predložila Vlada in za dopolnilno obrazložitev predloga sklepa dajem besedo predsedniku Vlade, doktorju Robertu Golobu.

Izvolite.

Predsednica, spoštovani poslanke in poslanci!

Danes stojim pred vami ponosno kot predsednik Vlade Republike Slovenije, ki je zmogla pogum in odločnost, da je izpeljala civilizacijsko zavezo, ki smo jo bili dolžni izvršiti že vsaj 32 let. 32 let, odkar je Palestina in njen narod priznala Slovenkam in Slovencem pravico do samoodločbe, pravico, za katero smo mi sanjali tisoč let, pa smo jo dočakali šele pred dobrimi 33 leti. Palestinski narod žal te pravice še ni dočakal. To pravico je v Združenih narodih Palestini priznalo 146 držav širom sveta. Slovenija se ji bo pridružila kot 147. Pa vendar ima naše priznanje bistveno večjo težo tudi v mednarodnem svetu, kot si lahko predstavljate. Težo ravno zaradi situacije, ki je danes, ki smo ji danes vsi priča v Gazi, zaradi vseh grozot, zaradi humanitarne katastrofe, zaradi neštevilnih in brez številnih žrtev med otroci, med ženami in tudi moškimi civilisti, večinoma nedolžnimi, v Gazi.

Pa vendar, preden grem na Gazo, bi rad opozoril na dejstvo, da je Palestina sestavljena iz dveh, ne entitet, ampak dveh ozemelj. Imamo Gazo, o kateri danes vsi vse vemo, in imamo Zahodni breg in Jeruzalem. Od 7. oktobra, ko je Hamas izvršil svoje gnusno teroristično dejanje, se je tudi na Zahodnem bregu znotraj nasilja, ki ga izvajajo, žal, judovske skupnosti, ekstremistične, je prišlo do več kot 500 žrtev. O njih se ne govori, pa vendar žal tudi na Zahodnem bregu izraelski ekstremisti kažejo svoj pravi obraz. In prav je, da obsodimo, tako kot smo jo obsodili v Združenih narodih, tudi to nasilje in izrazimo sočutje tudi tem žrtvam, čeprav jih žal na televizijskih ekranih zaradi grozot, ki se dogajajo v Gazi, ne vidimo. Naše priznanje niti približno ni stvar naključja, še manj stvar predvolilne aritmetike, kot bi nekateri želeli pokazati s svojimi manevri, ki jih izvajajo tu v Državnem zboru. In moram reči, da sem hvaležen, da ste se premislili in da ste zadnji manever, ki bi seveda enako spodletel kot vsi vaši manevri iz preteklosti, da ste sami zmogli dovolj treznosti in ste ga umaknili. Priznanje Palestine pod to Vlado se pripravlja najmanj - poudarjam najmanj - od februarja letos; februarja letos smo prve pogovore na to temo o mirovnih načrtih in o priznanju Palestine sprožili tako s strani zunanjega ministrstva kot tudi jaz sam na varnostni konferenci v Münchnu. O tem sem se pogovarjal z vsemi zavezniki od ameriških, evropskih pa tudi do arabskih in takrat je bilo skupno vseh sogovornikov, skupen zaključek samo eden: čas še ni dozorel. S pogovori smo nadaljevali v Bruslju marca ob evropskem svetu in takrat smo s podobno mislečimi državami - v skupini je bila Malta, bila je Irska, bila je Španija in Belgija - podpisali dogovor, da bomo šli v priznanje pred poletjem. Bili smo žal med redkimi evropskimi državami, ki smo takrat zmogli ta pogum, bili smo pa tudi s ponosom v tisti skupini evropskih držav, ki je ob vsaki priložnosti ostale voditelje Evrope opozarjala na to, da mi kot Evropa imamo civilizacijsko dolžnost, da ukrepamo in da ne moremo ostati tiho. In ko je prišlo do umika financiranja Unwre to je organizacija Združenih narodov, ki največ skrbi za humanitarno oskrbo Gaze, je bila Slovenija v Evropskem svetu ne samo najglasnejša, bila je ena tistih, ki je povečala svoj prispevek za financiranje te organizacije. In v naslednjih mesecih smo uspeli prepričati tako Evropsko komisijo kot tudi ostale evropske države večje da so obnovile financiranje ure, ki so ga vmes zamrznile zaradi obtožb izraelskih oblasti, da naj bi UNRWA bila pod vplivom Hamasa. Te obtožbe so se izkazale kot neresnične, nerelevantne in danes financiranje poteka ponovno skoraj tako kot je potekalo v preteklosti tudi zaradi tega, ker so države, kot je Slovenija, imele pogum in odločnost, da so o tem spregovorile brez dlake na jeziku in bile pri tem uspešne. Nastopil je april, obiskal nas je predsednik vlade Španije gospod Sanchez in nas nagovarjal, da priznamo Palestino še pred poletjem. Mi smo se maja, 9. maja odločili in prvi naznanili ta korak na Vladi še pred ostalimi iz prve skupine. Jasno smo povedali, da je naš namen ne, da smo v skupini ena, ampak da poskušamo s svojim delovanjem drugo skupino evropskih držav in tudi nekaterih arabskih pritegniti pri znanju čim hitreje. Čim hitreje je pomenilo, in bom zelo neposreden, tekom junija, poudarjam tekom junija. Zato nismo šli naprej na isti postopek kot so šle Španija, Irska in Norveška, ampak smo v resnici nagovarjali druge države. Ko je prišlo do ponovnega pokola ob napadu na Rafo, je bila odločitev na naši strani sorazmerno enostavna. Jaz sem opravil pogovore z drugo skupino; oni so se žal odločili, da bodo počakali s priznanjem do konca julija. Naš prvotni dogovor, da bomo to naredili po evropskih volitvah zato, da ne bi mešali, ne zaradi nas, zaradi njih, druga skupina držav ni hotela mešati volitev s priznanjem Palestine, ampak ko so to zamaknili v konec julija, je bilo meni popolnoma jasno, da mi ne moremo čakati, ker bi bilo to nedopustno do naših palestinskih prijateljev in do žrtev, ki smo jim bili priča vsak dan in smo jim žal še vedno. Zato smo se odločili, in ta odločitev je bila v koaliciji skupna, da zadeve uvrstimo na Vlado. Ta odločitev, zato da se izognem špekulacijam, je bila sprejeta v ponedeljek. V ponedeljek. Ta ponedeljek je bil dan, preden so ostale tri države sprovedle svoje postopke. Mi smo imeli ves čas na tem svetu, če bi to hoteli, da se skrijemo v to skupino, ampak to ni bil nikoli naš namen. Naš namen ni bil, da se skrijemo pod okrilje Španije, pod okrilje Norveške in pod okrilje Irske. Naš namen je bil od prvega dne, od februarja dalje, da smo suvereni v tem postopku priznanja, da vemo zakaj v to vstopamo in da ta postopek peljemo ponosno in samostojno in smo ga tudi izpeljali do konca, do današnjega dne, ko verjamem, da bo tudi potrjen. Če kaj, je Slovenija na tem področju odigrala suvereno svojo zunanjo politiko in mogoče komu v Državnem zboru to še ni jasno, ampak zunanjemu svetu je to, kar vam govorim, kristalno jasno najmanj od 9. maja. 10. maja sem imel sam intervju za CNN, ki ga nismo sprožili mi, ampak so ga sprožili sami, ker so želeli slišati, zakaj si Slovenija upa biti prva, ki govori o priznanju Palestine iz Evrope in po tistem intervjuju smo dobili nešteto pozitivnih sporočil s strani s celega sveta, ker smo naredili ta korak, danes ga zaključujemo. Jaz si želim, da bi danes ne bili ponosni samo na ta korak, ampak predvsem pogledali naprej. Vsi imamo polna usta rešitve dveh držav, ampak rešitev dveh držav pomeni pravica, najprej pravica do samoodločbe Izraelu in pravica do samoodločbe Palestini, šele potem se lahko taka rešitev začne izvajati. Šele, ko sta dva naroda enakopravno za pogajalsko mizo kot dve samostojni državi, šele takrat lahko pridemo do skupne rešitve. Dokler imamo na eni strani okupacijske sile, na drugi strani pa okupirani narod, ne more biti pogajanja o miroljubnih rešitvah dveh držav. To je vsakomur jasno, zato je današnje priznanje tako pomembno kot predpogoj, da se lahko mirovni načrti sploh začnejo izvajati. Jaz sem vesel, da so v tem času v zadnjem tednu, če hočete, čeprav imamo informacije že od prej, v zadnjem tednu tudi Američani razkrili svojo mirovno pobudo. Sam vem, da obstajajo vsaj še dve mirovni pobudi različnih akterjev in verjamem, da se bodo v naslednjih tednih vse te mirovne pobude zlile v eno, in tisto, kar lahko danes povem, je, da bo Slovenija kot nestalna članica Varnostnega sveta imela pri teh mirovnih pobudah, ki se bodo vse odvijale pod okriljem Združenih narodov, izjemno veliko vlogo, in verjamem, da se bodo besede generalnega sekretarja Združenih narodov gospoda Gutierreza, ki jih je izrekel na Evropskem svetu pred vsemi evropskimi voditelji, da sta Slovenija in Malta tisti dve evropski državi, ki rešujeta ugled Evrope, znova potrdili tudi v New Yorku. Jaz želim, da ste pri današnjem delu in pri tej točki polni sočutja, sočutja tako do talcev in njihovih svojcev kot tudi do vseh nedolžnih žrtev v Gazi, hkrati pa odločili, da s tem mirovnim procesom gremo korak naprej. Hvala lepa.

Hvala lepa. Predlog sklepa je kot matično delovno telo obravnaval Odbor za zunanjo politiko in za predstavitev poročila odbora dajem besedo predsedniku, kolegu Predragu Bakoviću. Izvolite.

Hvala za besedo, spoštovana predsednica. Odbor za zunanjo politiko je na svoji 22. nujni seji ,3. 6. 2024, na predlog zahteve za sklic izredne seje Državnega zbora Republike Slovenije z dne 30. 5. 2024 obravnaval Predlog sklepa o priznanju neodvisnosti in suverenosti države Palestine, ki ga je predložila skupina poslank in poslancev, s prvopodpisanim magistrom Borutom Sajovicem. Odboru je bilo posredovano gradivo objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora, in sicer predlog sklepa o priznanju neodvisnosti in suverenosti države Palestine, zahteva za sklic izredne seje Državnega zbora Republike Slovenije z dne 30. 5., mnenje Zakonodajno-pravne službe z dne 3. 6., mnenje Komisije Državnega sveta za mednarodne odnose in Evropske zadeve z dne 30. 3. 6. 2024. Med začetkom seje odbora je Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke vložila predlog za sklic javne predstavitve mnenj o Predlogu sklepa o priznanju neodvisnosti in suverenosti države Palestina. Poslanska skupina SDS je pred začetkom obravnave predloga sklepa predlagala postopkovni predlog, da se pred obravnavo omenjene točke opravi javna predstavitev mnenj. 46. člen Poslovnika Državnega zbora to možnost dopušča, zato sem kot predsedujoči ugotovil, da predlog sicer vključuje vprašanja za obravnavo, ni pa bilo predloženega seznama vabljenih. Pojasnil sem še, da so bili na predlog Poslanske skupine SDS in tudi na predlog poslanskih skupin koalicije, torej Poslanske skupine Svoboda, SD in Levica. Dodatno vabljeni predstavniki strokovne javnosti in izkušeni mednarodno, mednarodni pravniki, ki poznajo tematiko in so bili v obravnavo na točko vključeni v nadaljevanje seje. Podal sem oceno, da sklic javne predstavitve mnenj ni potreben, a kljub temu sem v tej ugotovitvi, ob tej ugotovitvi omogočil, da je odbor v nadaljevanju glasoval o predlogu sklepa, da soglaša z izvedbo javne predstavitve mnenj o Predlogu sklepa o priznanju neodvisnosti in suverenosti Države Palestine. Odbor predlaganega sklepa ni sprejel, od 15 navzočih je 6 glasovalo za in 9 proti. Uvodoma je svoja stališča predstavila predstavnica predlagatelja ministrica za zunanje in evropske zadeve, Tanja Fajon, ker ste stališča Vlade že slišali, ne bi ponavljal. Vodja Zakonodajno-pravne službe je nato pojasnila, da je priznanje države enostranski pravni akt, s katerim države sprejemajo že obstoječe dejstvo kot skladno z mednarodnim pravom, in ugotovila, da postopek priznanja poteka v skladu z drugim odstavkom 3. člena Zakona o zunanjih zadevah, kot je bila to dosedanja praksa v Republiki Sloveniji. Zato je predsednik Komisije Državnega sveta za mednarodne odnose in evropske zadeve, Bojan Kekec, povzel ključne poudarke iz razprave na seji komisije, ki pa predloga sklepa ni podprla.

Na sejo so bili dodatno vabljeni tudi predstavniki strokovne javnosti, doktor Danilo Türk, doktor Ernest Petrič, doktor Vasilka Sancin, gospod Tone Kajzer in gospod Roman Kirn. Strinjali so se, da gre za kompleksno vprašanje, ki zahteva tehten premislek in širšo razpravo. V svojih pogledih so predstavili strokoven, mednarodno pravni vidik priznanja Države Palestine. Vsi so podprli stališča rešitve dveh držav, razlikovanje pa je bilo zgolj v izbiri primernega trenutka. Naj se jim na tem mestu še enkrat zahvalim za pripravljenost za sodelovanje in seveda tudi za argumentirano razpravo.

V razpravi so bili razpravljavci enotni, da si je potrebno prizadevati za končanje konflikta v Gazi in za vrnitev talcev, ki jih je Hamas ugrabil 7. oktobra 2023. V večini so podprli idejo dveh držav kot ustrezen model za rešitve bližnjevzhodnega konflikta, pri čemer so poslanci opozicijskih poslanskih skupin poudarjali pomen uspešnosti mirovnega procesa kot osnovnega elementa za priznanje Palestine kot samostojne in suverene države, poslanci koalicijskih poslanskih skupin pa so poudarjali pomen priznanja Palestine kot enega izmed osnovnih in ključnih pogojev za enakopravno udeležbo palestinskega naroda v mirovnih procesih. Verjamem, da bodo vse poslanske skupine in zainteresirane poslanke in poslanci v nadaljevanju izrazili svoja stališča, zato na tem mestu ne bi podajal povzetka razprave, po končani razpravi pa je odbor sprejel naslednji sklep: "Odbor za zunanjo politiko predlaga Državnemu zboru, da predlog sklepa sprejme v predloženem besedilu."

Hvala lepa.

Hvala lepa.

Prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin. Prva ima besedo Poslanska skupina Nova Slovenija - krščanski demokrati, v njenem imenu kolega Jožef Horvat.

Izvolite.

Hvala lepa, spoštovana gospa predsednica.

Spoštovana Vlada, dragi kolegice in kolegi, državljanke in državljani!

Teroristični napad Hamasa na Izrael 7. oktobra lani je bil za miroljuben svet podoben šok kot teroristični napad na newyorška dvojčka 11. septembra 2001. Državni zbor v svoji deklaraciji o trenutnih razmerah na območju Palestine in Izraela, Izraelu priznava pravico do samoobrambe in zaščite svojih državljanov, a hkrati državo Izrael poziva k spoštovanju mednarodnega in humanitarnega prava, saj palestinsko civilno prebivalstvo ne more nositi posledic brutalnih terorističnih dejanj teroristične organizacije Hamas. Kljub vsemu teroristični napad Hamasa na Izrael ne more biti opravičilo za nesorazmerno uporabo vojaške sile in morebitne kršitve humanitarnega in vojnega prava. Uporaba sile v Gazi s strani Izraela je nesorazmerna, škoduje mirovnim prizadevanjem, pa tudi mednarodnemu položaju Izraela.

Slovenska zunanja politika slabo in nezadostno izkorišča možnosti, ki jih Slovenija kot nestalna članica Varnostnega sveta, ima. Namesto inovativnih pristopov, gledamo navijaško zunanjo politiko, ki nikakor ne pritiče nestalni članici Varnostnega sveta OZN. V ničemer niso izpolnjena pričakovanja, ki jih je Vlada predstavila na začetku procesa priznanja Palestine. Spopadi se niso končali. Talci niso izpuščeni. Slovenija prav tako ne bo izpeljala priznanja Palestine v okviru večje skupine držav, ampak bo pri tem solirala. Na tem mestu je evidentno, da se slovenska vlada požvižga na skupno zunanjo in varnostno politiko Evropske unije, h kateri se je zavezala tudi z lastno strategijo o zunanji politiki Republike Slovenije, v kateri piše, citiram: "Za slovensko zunanjo politiko je temeljnega pomena njena usklajenost s skupno zunanjo in varnostno politiko Evropske unije, ki jo tudi dejavno oblikuje." konec navedka. Cilj Vlade torej ni zmanjšanje trpljenja Palestincev, ampak je priznanje Palestine intonirano predvsem z bližino evropskih volitev. Zato si slovenska zunanja politika oziroma vlada zasluži negativno oceno, ker na žrtvah nedolžnih civilistov na palestinski in izraelski strani kuje politični profit na domači politični sceni. Sporočilo Nove Slovenije: "Absolutna podpora miru na Bližnjem vzhodu." Podpiramo rešitev dveh držav, ob pogoju seveda, da se upošteva interes obeh držav. Boljše rešitve zaenkrat ni videti. Izraelci imajo pravico do varnosti in Palestinci imajo pravico do samoodločbe. To sta med drugim tudi vrednoti mednarodnega reda. Pravico do samoodločbe se je v preteklosti priznalo Izraelcem, tudi nam Slovencem se je in prav je, da se jo prizna tudi Palestincem. Pot do nje pa ne bo lahka niti kratka. Ideja dveh držav je trenutno tako med Izraelci kot Palestinci močno v ozadju. Jasno, tudi zaradi zadnje vojne med Hamasom in Izraelom. V ospredju so ekstremni pogledi. Se pravi, v prostoru med reko Jordan in Sredozemskim morjem naj bi bilo prostora le za eno državo, bodisi zgolj za Izrael ali zgolj za Palestino. V svetu pa je na drugi strani prisotno veliko odkritega ali prikritega navijaštva za eno ali drugo stran. Tudi v Ljubljani na Prešernovem trgu je bilo nedavno slišati vzklikanje: "Palestina od reke do morja." In celo: Allahu akbar! Potreben je trezen in objektiven pristop. Ali k takšnemu pristopu lahko pripomore slovenska zunanja politika, še posebej v vlogi Slovenije, nestalne članice Varnostnega sveta OZN? Podpora Palestini, vsekakor. Vendar odločen ne Palestini od reke do morja. Podpora Palestini, vsekakor, vendar odločen ne Hamasovi Palestini. Če iskreno, hočemo dobro Palestincem, če hočemo dobro Izraelcem in če smo res iskreno za mir na Bližnjem vzhodu. Zloraba iracionalnega predvolilnega časa za tako pomembno zunanjepolitično vprašanje je velik fopa slovenske zunanje politike. Predlogu sklepa o priznanju neodvisnosti in suverenosti države Palestine v Poslanski skupini Nova Slovenija ne bomo nasprotovali. Hvala.

Naslednja dobi besedo Poslanska skupina Socialnih demokratov, v njenem imenu kolega Predrag Baković. Izvolite.

Hvala lepa, spoštovana predsednica. Spoštovani predsednik Vlade! Spoštovana ministrica, ministri, kolegice in kolegi!

Vojna v Gazi, ki traja že dobrih osem mesecev, predstavlja eno izmed najnižjih točk spora med Izraelom in Palestino v zadnjih letih. Ko že misliš, da razmere v Gazi ne more biti slabše, se situacija na terenu še dodatno poslabša. Od samega začetka izraelskih povračilnih napadov se prebivalstvo Gaze sooča s pomanjkanjem zdravil, zatočišč, goriva, čiste pitne vode in ravno pred kratkim je svetovni program za hrano pričel opozarjati, da severna Gaza se že sooča z lakoto. Že samo dejstvo, da je do sedaj v Gazi umrlo več kot 36 tisoč civilistov, med njimi 13 tisoč 500 otrok, bi moralo biti dovolj za takojšnje ukrepanje mednarodne skupnosti, ki bo vodilo v trajni in pravični mir na Bližnjem vzhodu. Situacija se vse bolj zaostruje tudi na Zahodnem bregu; tam nezakoniti priseljenci na okupiranih ozemljih izvajajo vedno več nasilja nad Palestinci. Zaradi tega Zahodnemu bregu ves čas grozi možnost, da bo postal novo žarišče konflikta. Dejstvo je tudi, da je v teh razmerah močno omejena integriteta in celovitost že tako okrnjenih palestinskih oblasti in pa ozemelj. Z vojno v Gazi, drakonskimi varnostnimi ukrepi na Zahodnem bregu, odrekanju davčnega prihodka in stalnemu širjenju nezakonitih naselbin Izrael onemogoča delovanje palestinskih oblasti in nastanek palestinske države, kar seveda posledično vodi v brezupnost in politično radikalizacijo Palestincev.

Spoštovani, glavni razlog, da smo danes prišli do take situacije na bližnjem vzhodu, je popolna odsotnost mirovnega procesa in političnega dialoga med sprtima stranema. Celotni Bližnji vzhod je zaradi tega ujet v negativno spiralo politične radikalizacije, kjer vsako nasilno vedenje vodi v novo nasilje. Zato želimo s priznanjem Palestine kot suverene, neodvisne države dati nov zagon mirovnim pogajanjem, ki so nastala zaradi krepitve radikalnih skupin na obeh straneh. Slovenija se bo pridružila številnim državam, ki so že priznale Palestino, z namenom, da okrepi zmerne sile na obeh straneh, torej sile, ki so do sedaj izgubljale glas v tem dolgotrajnem in brutalnem konfliktu. S priznanjem prispevamo svojo politično podporo tudi k izvedbi arabskega mirovnega načrta po 7. oktobru 2023, ki predvideva ustanovitev palestinske države, krepitev palestinskih oblasti, varnostno jamstvo za Izrael, demobilizacijo radikalnih oboroženih skupin in normalizacijo odnosov med Izraelom in arabskimi državami. Naš namen je krepitev legitimnih palestinskih oblasti zato, da bodo lahko v mirovnem procesu nastopale kot enakovredni partner Izraelu. Priznanje bo ustvarilo bolj enakovredne in pravične pogoje za pogajanja, saj bosta obe strani vstopili v mirovni proces kot suvereni državi z enakimi pravicami in z enakimi dolžnostmi. Samostojna in suverena država bo imela tudi večje možnosti za izvedbo vseh političnih reform, krepitev pravosodja in pa boja proti korupciji. Priznanje Palestine ni nagrada Hamasu, ker Hamas nikoli ni bil zagovornik rešitve dveh držav ali miroljubnega sobivanja Izraelcev in Palestine in Palestincev. Čakanje na konec konflikta na Bližnjem vzhodu bi pomenilo poglabljanje humanitarne katastrofe v Gazi in nadaljevanje trenutnega stanja trpljenja ter negotovosti Palestincev. Verjamemo, da je edina možna rešitev za izraelsko-palestinski konflikt rešitev dveh držav, saj lahko samo obstoj dveh samostojnih držav, ki bosta živeli v miru in v sožitju, zagotovi mir, varnost in stabilnost v regiji. Priznanje Palestine predstavlja izraz humanosti, zgodovinske pravičnosti in potrditev pravice palestinskega ljudstva do samoodločbe. V teh težkih časih potrebujejo Palestinci predvsem sporočilo upanja, da je mogoče doseči trajno premirje v Gazi in politično rešitev konflikta, ki bi jim zagotovila mir in varnost v prihodnosti. Hvala lepa.

Hvala lepa.

Naslednja je Poslanska skupina Levica, v njenem imenu doktor Matej Tašner Vatovec. Izvolite.

Najlepša hvala, predsednica. Lep pozdrav vsem.

Včeraj na seji Odbora za zunanjo politiko, katerem so prisostvovali tudi nekateri ugledni mednarodni pravniki in nekdanji diplomati, je doktor Vasilka Sancin povedala nekaj zelo pomembnega: vsak trenutek od leta 1991 dalje je bil pravi trenutek za priznanje Palestine. S tem se v Levici močno strinjamo, in kot veste je tudi to naše dolgoletno oziroma desetletno stališče. Zakaj danes pravzaprav sploh priznanje? Mislim, da je razlog precej enostaven oziroma neposreden - zaradi trpljenja Palestink in Palestincev, ki ne traja od oktobra lani, ampak traja praktično od prvih poskusov iskanja neke rešitve za takratni palestinski mandat po koncu druge svetovne vojne. V tem času so Palestinke in Palestinci doživeli predvsem eno, in to je okupacijo in vedno bolj izrazit apartheid. Območja, na katerih živijo Palestinci, so območja, ki so zasedena, ki so z desetletji postajala vedno manjša zaradi tega, ker je država Izrael takrat, predvsem, ko so bili na oblasti ekstremno desne stranke, širili ozemlje Izraela s tako imenovanimi nezakonitimi naselbinami, prisilno izseljevali ljudi iz svojih domov, iz svojega ozemlja in na tak način aktivno onemogočali vzpostavitev tistega, kar je bil konsenz mednarodne skupnosti. To je rešitev dveh držav. Palestinsko ozemlje se krči iz dneva v dan, iz leta v leto, in zaradi tega je to že še enkrat ponavljam, že vsaj 20 če ne več let razlog zakaj bi bilo potrebno priznati palestinsko državo. Drugi razlog, seveda verjetno toliko bolj očiten v tem času in je vezan na 7. oktober je ta, da je Netanjahujev režim po 7. oktobru, verjetno se s tem lahko vsi strinjamo, nizkotnem napadu Hamasa odgovoril z verjetno nikoli videno ne proporcionalnostjo do sedaj, seveda so Palestinci bili navajeni nesorazmernih odgovorov s strani Izraela, ampak to, kar danes opazujemo na območju Gaze in tudi Zahodnega brega, to ne smemo pozabiti, je nekaj kar palestinsko ljudstvo že dolgo ali pa še nikoli ni videlo v takšnih razmerah. Tisto, kar opazujemo danes na območjih Gaze in na območju Zahodnega brega je izvajanje genocida, genocida, ki se odvija v obliki preprečevanja dostave humanitarnih pomoči, preprečevanja dostave hrane in vseh osnovnih potrebščin za življenje. Gre za aktivno politiko, ki je izraelski režim niti več ne skriva, ki ima en zelo jasen načrt, in to je to, da na teh območjih pač Palestinci več ne bi živeli. Tudi napad na sever Gaze in kasnejša navodila za umik na jug proti Rafi se danes vedno bolj izrisujejo kot jasen načrt za to, da se območje Gaze izprazni in ga seveda ob tem naredi popolnoma neprimernega za življenje, kar pomeni dejansko najhujšo obliko etničnega čiščenja, torej genocida. Mislim, da so to dovoljšni razlogi za to, da Republika Slovenija prizna Palestino, seveda so še ostali drugi razlogi, ki so prav tako pomembni, do njih pridem potem v naslednjem koraku. Tisto, s čimer smo se v zadnjem dnevu ali pa v zadnjih dveh dneh ukvarjali, predvsem je bilo to, da smo bili namesto, da bi bili soočeni z razpravo o razlogih in o namenih za priznanje Palestine, na žalost soočili z neko neverjetno situacijo, ko je ena od parlamentarnih strank vložila na sklep o priznanju Palestine zahtevo za posvetovalni referendum. Nekaj kar verjetno nihče ni pričakoval, nekaj, kar je zelo težko tudi razumeti in nekaj, kar se ne da drugače interpretirati kot legitimacijo nasilja, ki se dogaja nad Palestinci, kot legitimacijo okupacije, kot legitimacijo apartheida, kot legitimacijo genocida. Jaz drugega razloga ali pa druge interpretacije te poteze ne vidim. In pod črto je to tudi na nek način poteza, ki gre proti interesom Republike Slovenije, očitno v korist ali pa za interese Izraela. Priznanje ne glede na to kaj vse smo poslušali v vseh teh letih, ne samo danes in včeraj, ampak lahko rečemo, v zadnjem dobrem desetletju, ali pa od leta 2011, ko je zares pravzaprav se začela razprava o tem v tem Državnem zboru poslušali o tem, da priznanje nima nobenega učinka. Lahko rečemo, da seveda samo priznanje isti trenutek ali pa naslednji dan ali pa naslednji teden ali pa naslednji mesec ne bo imelo nobenega praktičnega učinka, ima pa zelo pomemben simbolni učinek in to je tudi nekaj, na kar opozarjajo sogovorniki iz palestinske strani. Palestina Palestina ima svojo vlado, ima palestinsko oblast, ki ta trenutek potrebuje samo nekaj, in to je priznanje, ne samo priznanje s strani 146 držav članic Združenih narodov, ampak priznanje s strani večjih ali pa pomembnih članic zahodnega sveta, predvsem Evrope in na koncu bodo manjkale seveda še Združene države Amerike. Ta val priznanj s strani evropskih držav se dogaja, jaz mislim, da je prav, da je Slovenija aktivna v tem, v tem valu in mislim, da je prav, da bo Slovenija tudi z našim priznanjem, nenazadnje smo nestalna članica Varnostnega sveta, prispevala k temu, da bo, da bodo Palestinci ne brezpravno ljudstvo, ki se bo tako ali drugače pogovarjalo z okupacijsko silo, ampak enakopraven partner, država, ki bo lahko enakopravno z okupacijsko silo tudi se pogajala.

To za naprej pomeni predvsem resno odgovornost Republike Slovenije, resno odgovornost na strani Vlade, na strani Ministrstva za zunanje zadeve, da v tem poldrugem letu, v katerem smo še nestalna članica, vloži vse napore v to, da se sproži mirovni proces in vloži vse napore, da se tudi upoštevajo tisto, kar so odločitve mednarodnih sodišč, tako ICC, kot ICJ.

Na koncu naj samo povem, da smo v Levici po eni strani ponosni zato, da smo del tega zgodovinskega trenutka, zato da smo del koalicije, ki je končno po vseh teh letih bila sposobna sprejeti ne samo odgovornost, ampak prepoznati trpljenje Palestink in Palestincev in se je tudi odločila za priznanje.

Na koncu bom tudi še izrazil osebno veselje, glede na to, da sem tudi zelo neposredno investiral v to vprašanje, da se ta trenutek danes odvija, je zgodovinski, je prelomen, predvsem za Palestinke in Palestince in je seveda odgovornost za vse nas, da skušamo tudi s tem korakom, tudi s to potezo, premakniti za vsaj en majhen korak naprej, mirovni proces na Bližnjem vzhodu.