Dober dan, vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne prav lepo pozdravljam.

Začenjam 32. sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Obvestil o zadržanih in nadomestnih članov nimamo, smo vsi. S sklicem seje ste prejeli naslednji a, pardon, imamo eno nadomeščanje, in sicer magistrica Bojana Muršič nadomešča poslanca Soniboja Knežaka.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red: točka 1 Predlog zakona o spremembi Zakona o invalidskih organizacijah; točka 2 Predlog zakona o dopolnitvah Zakona o izenačevanju možnosti invalidov in točka 3 Obravnava zahteve Državnega sveta za ponovno odločanje Državnega zbora o Zakonu o spremembi Zakona o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji. Ker v poslovniškem roku ni bilo predlogov za spremembo dnevnega reda, ugotavljam, da je določen dnevni red seje, kot ste ga prejeli s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO, TO JE PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBI ZAKONA O INVALIDSKIH ORGANIZACIJAH.

Na spletni strani Državnega zbora je objavljeno gradivo za sejo. K točki so bili vabljeni Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Zakonodajno-pravna služba, Državni svet, Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije, JHD (Društvo za teorijo in kulturo hendikepa), Sonček, Zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije, Altra (Odbor za novosti v duševnem zdravju), Društvo Poglej in Medobčinsko društvo invalidov Domžale.

Začenjam drugo obravnavo predloga zakona v kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o členih predloga zakona. Kolegij predsednice Državnega zbora je na 93. seji 5. 7. 2024 sklenil, da se predlog zakona obravnava po skrajšanem postopku. Za dopolnilno obrazložitev predloga zakona besedo dajem predstavniku Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, državnemu sekretarju Igorju Feketiju. Izvolite.

Hvala za besedo. Pozdravljeni!

Cilj Predloga zakona o spremembi Zakona o invalidskih organizacijah je sistemsko urediti naloge nacionalnega sveta invalidskih organizacij, ki združuje reprezentativne in druge invalidske organizacije, ki delujejo na državni ravni in urediti pravno podlago za njegovo financiranje in izvedbo nalog, ki so v javnem interesu. S tem se izpolnijo tudi mednarodne zaveze Republike Slovenije v skladu s Konvencijo o pravicah invalidov. Ta konvencija določa, da se države pogodbenice pri pripravi in izvajanju zakonodaje ter pri drugih postopkih odločanja temeljito posvetujejo z invalidi in jih dejavno vključujejo preko njihovih reprezentativnih organizacij. Odbor za pravice invalidov pri Organizaciji združenih narodov je v svojih ugotovitvah iz leta 2018 poudaril, da mora Slovenija zagotoviti polno vključenost in financiranje invalidskih organizacij zlasti krovnih pri spremljanju izvajanja konvencije in Vlada Republike Slovenije je tudi v akcijskem programu za invalide za obdobje 2014 do 2021 določila ukrep za ureditev pravnega statusa in sofinanciranja delovanja Nacionalnega sveta invalidskih organizacij. Ampak ta ukrep doslej še ni bil izvršen in je bil za to vključen tudi v akcijski načrt za obdobje 2022 do 2030. Predlog zakona jasno določa naloge nacionalnega sveta invalidskih organizacij, ki jih ta Svet izvaja v nacionalnem interesu. Usklajuje interese vseh invalidov v državi ob upoštevanju avtonomnosti vsake invalidske organizacije in jih zastopa v dialogu med invalidskimi organizacijami in strokovnimi združenji, državnimi organi, javnimi institucijami in drugimi javnostmi. Spremlja izvajanje konvencije, daje mnenje k predlogom zakonov in drugih predpisov, ki neposredno vplivajo na življenje invalidov, spodbuja, promovira izenačevanje možnosti invalidov in njihovo neodvisno življenje, vključevanje v družbo, v skladu s predpisi predlaga skupne predstavnike invalidov v organe državnih in drugih javnih institucij in mednarodnih organizacij in združenj, opravlja druge skupne naloge.

Torej, s tem se zagotavljata vključenost invalidov, invalidskih organizacij v odločanje o zadevah invalidov in dosledno spoštovanje načela nič o invalidih brez invalidov. Prav tako se na ta način izpolnjujejo obveznosti države po konvenciji glede vključevanja invalidskih organizacij v tovrstne postopke. Kljub nalogam, ki jih opravlja nacionalni svet, pa seveda ohranjajo naloge reprezentativnih invalidskih organizacij iz 18. člena Zakona o invalidskih organizacijah, ki so za vsako skupino invalidov pridobile reprezentativnost. Ta zakon v ostale reprezentativne invalidske organizacije ne posega. Predlog zakona določa tudi, da nacionalni svet lahko pridobiva sredstva za svoje delovanje iz članarin, iz naslova materialnih pravic in dejavnosti, prispevkov donatorjev, iz proračunskih sredstev in drugih virov, kot so volila in darila.

Predlog zakona ureja način sofinanciranja nalog, ki se nanašajo na izpolnjevanje mednarodnih in zakonsko določenih obveznosti. Sredstva za njihovo zagotavljanje se zagotovijo v proračunu Republike Slovenije, sofinanciranje pa ni avtomatično, temveč se pogodba o sofinanciranju sklene med ministrstvom pristojnim za invalidsko varstvo in med nacionalnim svetom. V tej pogodbi se določijo naloge, obseg, izračun cene za posamezne naloge, ki jih mora nacionalni svet v posameznem letu opraviti in sredstva se v nacionalnem svetu izplačajo na podlagi predloženih dokazil oziroma tako, kot to določa zakon, ki ureja izvrševanje proračuna Republike Slovenije za vsako posamezno leto. Financiranje neke nevladne organizacije iz proračuna Republike Slovenije v slovenskem pravnem redu ni novost. Podobno ureditev financiranja že imamo urejeno za recimo Mladinski svet Slovenije, ki je nacionalno združenje mladinskih organizacij in je to določeno v 7. členu Zakona o mladinskih svetih.

Namreč, z določbo, da se nacionalnemu svetu zagotovijo sredstva za izvajanje njegovih nalog, med katerimi sta tudi zastopanje pravic invalidov in sodelovanje v navedenih postopkih. S to določbo si država zagotovi sogovornika, kadar pripravlja zakone in druge predpise, ki vplivajo na življenje invalidov. Predlog zakona določa tudi, da se mora Vlada, ministrstva in drugi državni organi pred sprejetjem predlogov zakonov in predpisov, ki neposredno vplivajo na življenje invalidov, o tem posvetovati z Nacionalnim svetom invalidskih organizacij in z reprezentativnimi invalidskimi organizacijami, ki zastopajo posamezne skupine invalidov, na katere se zakoni ali predpisi nanašajo. S tem se zagotavlja vključenost invalidov in invalidskih organizacij v odločanje o zadevah, ki jih zadevajo.

Naloge Nacionalnega sveta invalidskih organizacij v Sloveniji, izvaja Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije NSIOS. Treba je poudariti, da NSIOS ne zastopa samo interesov svojih članic in da se pri svojem delu dotika širših tematik. Zagotavlja dostopnost za vse, odpravlja ovire v ograjenem okolju, zagotavlja dostop do komunikacij, informacij, je partner v okviru mednarodnih projektov, intenzivno sodeluje z evropskim invalidskim forumom in tako naprej.

Torej, dikcija, da Nacionalni svet usklajuje interese vseh invalidov v državi, ob upoštevanju avtonomnosti vsake invalidske organizacije in jih zastopa v dialogu med invalidskimi organizacijami in strokovnimi združenji, državnimi organi, javnimi institucijami in drugimi javnostmi, ni nova. Gre za prepis prvega odstavka obstoječega 26. člena veljavnega zakona o invalidskih organizacijah.

Poudarjam tudi, da predlog zakona ne omogoča dvojnega financiranja NSIOS iz sredstev FIHO. Temu nasprotujemo in veljavni zakon v 25. členu določa, da NSIOS ne more postati invalidska organizacija, kar posledično pomeni tudi to, da ne more sodelovati v vsakoletnem razpisu FIHO.

In glede očitkov spornega financiranja NSIOS v višini 250 tisoč evrov, ponovno pojasnjujem, da gre za finančno oceno in da bodo konkretne naloge in posledično konkretna sredstva, ki jih bo prejel NSIOS, natančno določena v vsakoletni pogodbi, v kateri bodo točno določene naloge, obseg nalog, izračun cene za posamezno nalogo, ki jih bo v zameno za ta sredstva NSIOS moral opraviti. Torej ne gre za pavšalno dodeljevanje sredstev po avtomatizmu. Ampak za vnaprej dogovorjene in posledično izvedene naloge.

Torej namen naloge zakona ni uzakoniti enega predstavnika invalidov, ampak zagotoviti, da NSIOS deluje kot posvetovalno telo. Sogovorniki države bodo vedno vse invalidske organizacije, ne glede na to, ali so članice NSIOS ali niso? In pri tem bodo reprezentativne organizacije na določenih področjih zaradi svojih specifičnih znanj in ključni in izkušenj še naprej ključni sogovorniki.

Glede amandmajev pojasnjujem, da so večinoma nastali v sodelovanju z Zakonodajno-pravno službo, ki se ji ob tej priložnosti zahvaljujem za dodatke, ki jih v celoti upoštevamo. Hvala.

Hvala lepa. Sedaj besedo dajem predstavnici Zakonodajno-pravne službe. Gospa Petra Komel. Izvolite.

Hvala lepa za besedo. Lepo pozdravljeni. Zakonodajno-pravna služba je predlog zakona preučila z vidika njegove skladnosti z Ustavo, pravnim sistemom in zakonodajno tehničnimi smernicami ter pripravila pisno mnenje.

Ugotavljamo, da so koalicijske poslanske skupine vložile predlog amandmaja za amandma odbora, ki v večji meri ustrezno upošteva dane pripombe iz mnenja. Nenaslovljena ostaja pripomba ZPS glede skladnosti predlagane ureditve, po kateri naj bi nacionalni svet kot zasebno pravno združenje zastopal vse invalide s stališčem odbora za pravice invalidov, ki poudarja, da lahko organizacije oseb z invalidnostjo zastopajo le svoje članice. Glede pojasnil ministrstva o skladnosti predlagane ureditve financiranja nacionalnega sveta s 14. Členom Ustave Republike Slovenije pa ZPS ocenjuje, da pripombe iz našega mnenja ostajajo relevantne. Hvala.

Hvala lepa. Sedaj besedo dajem predstavniku Državnega sveta. Gospod Danijel Kastelic, izvolite.

Hvala lepa za besedo. Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide je predlog zakona obravnavala na 30. seji 26. avgusta in ga podprla.

Komisija je v času priprave na sejo prejela pisma podpore sprejemu novele zakona s strani 17 društev, združenj oziroma zvez, ki so članice nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije: pripombe JHD Društva za teorijo in kulturo hendikepa, odziv nacionalnega sveta na pripombe društva ter mnenje in pripombe Zveze Sonček k vsebini predloga zakona še iz časa javne razprave.

Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije in posamezne invalidske organizacije so do predloga zakona izrazili različna stališča, ki jih bodo kot vabljeni na sejo zagotovo podrobneje predstavili v nadaljevanju te točke dnevnega reda. Zapisana so tudi v našem pisnem mnenju k predlogu zakona, tako da se ne bom v nadaljevanju osredotočil zgolj na stališča njih, ampak predvsem članov naše komisije.

V okviru razprave članov komisije je bilo v zvezi s predlagano novo sistemsko ureditvijo nalog NSIOS izražena podpora nameri države, da zagotovi ustrezne pravne podlage za zagotavljanje čim večje vključenosti invalidov in invalidskih organizacij v postopke sprejemanja predpisov in politik, ki zadevajo življenje invalidov, pa tudi, da se zagotovi pogoje za njihovo dejansko izvrševanje.

Komisija prav tako prepoznava interes države, da se pri reševanju vprašanj, povezanih z varstvom in pravicami invalidov, ki so praviloma zelo kompleksne narave, zagotovi jasno določenega sogovornika, ki bo opravljal nalogo usklajevalca s stališči invalidov in invalidskih organizacij. Pri tem smo v komisiji ocenili, da je lahko Nacionalni svet, ki zastopa 90 procentov invalidov v Sloveniji, točno takšen sogovornik. Pomaga namreč lahko pri pripravi različnih analiz in informacij, ki so lahko v pomoč pri pripravi zakonskih in drugih ukrepov, ki se dotikajo invalidov. Nacionalni svet ima namreč neposreden stik z invalidskimi organizacijami in s tem tudi dostop do velike količine specifičnih podatkov, ki lahko koristijo odločevalcem.

V zvezi z izvrševanjem nalog NSIOS zapisanih v predlogu zakona smo izrazili tudi pričakovanje proaktivne vloge vseh državnih organov, ki bodo morali dejansko spoštovati zakonsko dano vlogo NSIOS pri pripravi posameznih zakonodajnih in drugih rešitev ter ga aktivno vključevati v vse navedene aktivnosti. Na področju pravic invalidov namreč ostaja veliko odprtih vprašanj, ki bi jih bilo treba čim prej razrešiti.

Hkrati smo izrazili tudi pričakovanje, da bo NSIOS tudi v prihodnje deloval transparentno, skušal preseči morebitna medsebojna nesoglasja invalidskih organizacij iz preteklosti ter v oblikovanje skupnih stališč glede posameznih vprašanj, ki se dotikajo pravic invalidov, vključeval tudi invalidske organizacije, ki niso članice NSIOS. Ravno volitve predstavnika interesov socialnega varstva v Državni svet so takšen primer, kjer so pri kandidaturi za to funkcijo poleg NSIOS podporo izrekle tudi invalidske organizacije, ki niso članice NSIOS. Invalidske organizacije torej znajo najti skupen glas, ko je to potrebno. Tudi Državni svet se na vseh nivojih trudi ostati zagovornik vseh invalidskih organizacij, kar je dokazal že ob prevzemu vloge predlagatelja novele Zakona o volitvah v Državni zbor s sprejemom katere se je zagotovilo možnost izvajanja aktivne in pasivne volilne pravice tudi osebam s psihosocialnimi ali intelektualnimi ovirami. Komisija je del razprave namenila tudi vprašanju ustreznosti predlaganega načina zagotavljanja sistemskega financiranja nalog NSIOS iz državnega proračuna. Pri tem so bila mnenja članov komisije v nekaterih pogledih deljena. Po eni strani je bilo takšno sistemsko financiranje, ki sledi zgledu financiranja Mladinskega sveta Slovenije, prepoznano kot pomembna podlaga za kadrovsko krepitev NSIOS, saj država in posamezni državni organi potrebujejo močnega in kompetentnega sogovornika. Prav tako ugotavljamo, da se s predlaganim načinom financiranja implementira ukrep iz Akcijskega programa za invalide 2020-2030 glede zagotavljanja sofinanciranja delovanja Nacionalnega sveta invalidskih organizacij po zgledu financiranje Evropskega invalidskega foruma. Del navedenega ukrepa pa je tudi ureditev pravnega statusa Nacionalnega sveta invalidskih organizacij. Nekateri člani komisije kot že rečeno izrekli tudi določene pomisleke v zvezi s predlaganim financiranjem zakonsko določenih nalog NSIOS, na primer glede višine predvidenih sredstev v proračunu ter glede dodelitve sredstev NSIOS na podlagi pogodbe in ne na podlagi javnega razpisa. Izraženi so bili tudi dvomi, da se bodo na podlagi predlagane ureditve invalidske organizacije, ki niso članice NSIOS, imele možnost aktivno vključiti v izvajanje nalog v javnem interesu, ki jih predlog zakona nalaga Nacionalni svet. Izpostavljena so tudi priporočila zagovornika načela enakosti s poudarkom na nujnosti vzpostavitve sistema, ki bo v skladu s priporočilom odbora Združenih narodov za pravice invalidov omogočal vključevanje v pripravo politik zakonodaje in spremljanje izvajanja konvencije vsem skupinam ljudi z invalidnostjo. V zvezi s predvidenim zneskom financiranja nalog NSIOS do 250000 letno nam je bilo s strani predstavnice predlagatelja zakona pojasnjeno, da ta znesek predstavlja zgolj okvirno in ne fiksno ceno potreb po sredstvih, ki se jim bo sicer sofinanciral z letno pogodbo med pristojnim ministrstvom in NSIOS, in to na podlagi vsakokratnega vrednotenja nalog iz prvega odstavka spremenjenega 26. člena trenutno veljavnega zakona, torej za vsako leto posebej in ne kar pavšalno, kar je podrobno obrazložil malo prej tudi državni sekretar.

Pojasnjeno nam je bilo tudi to, da je predložene rešitve proučilo tudi Ministrstvo za finance, s katerim so sicer potekala intenzivna usklajevanja in ki je h končni vsebini rešitve podalo tudi soglasje. Razpravljali smo tudi o pobudi za popravek prevoda Konvencije o pravicah invalidov, saj je bil navedeni tekst pripravljen ob njeni ratifikaciji in bi najbrž terjal določene popravke ali posodobitve, kar pa zagotovo predstavlja zelo zahtevno strokovno nalogo v izvajanje katero bi bilo nujno vključiti tudi predstavnike invalidov v skladu z načeli "Nič o invalidih brez invalidov". Po opravljeni široki razpravi na podlagi prejetih pojasnil predlagatelja je bilo v okviru glasovanja o predlogu zakona izražena podpora. Hvala lepa za vašo pozornost.

Hvala lepa. Sedaj besedo dajem še drugim vabljenim na sejo. Pred tem vas seznanjam, da v skladu z uveljavljeno parlamentarno prakso lahko svoja mnenja in stališča o obravnavani zadevi izjavite in obrazložite v tem uvodnem delu točke, kasneje pa jih lahko dodatno obrazložite le, če so vas k temu pozvali sodelujoči v razpravi, v dodatni obrazložitvi pa ne morete replicirati ali polemizirati s sodelujočimi v razpravi. Prosim vas tudi, da svoja stališča strnete v 5 minut. Najprej bi dal besedo predsednici Društva za teorijo in kulturo hendikepa. /medsebojno pogovarjanje/ Torej, besedo dajem predstavnici Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije, magistrici Mateji Toman.

Izvolite.

Hvala za besedo, predsedujoči.

Poslanke in poslanci, predstavniki ministrstev, Državnega sveta in drugi vabljeni!

Kaj lahko rečemo na kratko o predlogu spremembe zakona? Predvsem to, da gre za spremembo, za dopolnitev 26. člena, torej položaj, poslanstvo oziroma vloga Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije so bile v splošnem določene že do sedaj, s to predlagano spremembo pa se vloga in predvsem naloge, ki naj jih Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije poleg svojih siceršnjih obveznosti izvaja v javnem interesu, nekoliko določneje precizirajo.

Gre za prakso, ki je v Evropski uniji že poznana, tudi recimo Evropski invalidski forum je s strani Evropske unije financiran na podoben način kot krovna organizacija evropskih invalidskih organizacij. Seveda pa ne gre kar za neko splošno financiranje, ampak je dodatna varovalka v tem, da se vsakokrat s pogodbo konkretno določijo naloge in tudi njihova vrednost oziroma financiranje zanje.

Izražena je bila bojazen, da bi se s spremembo 26. člena Zakona o invalidskih organizacijah poseglo v vlogo oziroma v položaj reprezentativnih invalidskih organizacij oziroma drugih invalidskih organizacij. To seveda ne drži, saj njihov položaj določa 18. člen, ki se s predlagano spremembo v ničemer ne spreminja. Invalidske organizacije, zlasti reprezentativne, imajo z zakonom določeno vlogo, in sicer zagovarjajo specifične interese tiste skupine invalidov, ki jo reprezentativno zastopajo. Vloga Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije pa je, da zastopa skupne interese tako včlanjenih invalidskih organizacij kot tudi tistih, ki z njim sodelujejo.

Pa če na kratko predstavim Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije. Vključevanje vanje je prostovoljno, torej vse invalidske organizacije, ki si tega želijo, se lahko včlanijo. Zadošča izražena želja in izkazan status invalidske organizacije. Včlanjeno je trenutno v Nacionalni svet invalidskih organizacij 24 reprezentativnih in drugih invalidskih organizacij, ki delujejo na nacionalni ravni. Ker gre za nekatere zveze, lahko govorimo tudi o tem, da se v njem združuje preko teh krovnih zvez nekaj več kot 200 lokalnih invalidskih organizacij. Katera organizacija se odloči za vključitev, je torej odločitev same te organizacije in ni nobene obveze v zvezi s tem. Prav tako lahko povemo, da to, da posamična invalidska organizacija ni vključena, ni članica nacionalnega sveta, ne pomeni, da je izključena tudi iz imenovanja v različne organe, kjer je z zakonodajo določeno, da se vanje imenujejo predstavniki invalidskih organizacij, kot je recimo Svet za invalide Republike Slovenije in recimo tudi Svet FIHO, sta dva takšna primera, kjer lahko iz sestave ugotovimo, da so v njiju zastopane tako včlanjene invalidske organizacije kot tudi tiste, ki niso članice Nacionalnega sveta in je tu mesto tem, ki niso članice NSIOS, zagotovljeno, in sicer v ustreznem številu. Pravzaprav lahko ugotovimo, da je glede na število nevčlanjenih reprezentativnih organizacij, ki so trenutno tri takšne invalidske organizacije, so vse tri tudi zastopane tako v Svetu za invalide kot v svetu FIHA, medtem ko 24 ostalih invalidskih organizacij, ki so članice NSIOS, ima, ima bistveno manj članov in sicer sedem oziroma štiri.

Financiranje invalidskih organizacij je določeno v Zakonu o invalidskih organizacijah in z delovanjem fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij. To pa seveda ne velja za nacionalni svet, ki, kot določa Zakon o invalidskih organizacijah, ne more sam kot tak pridobiti statusa invalidske organizacije, zato očitki o dvojnem financiranju seveda ne morejo držati. Prav tako je bila izražena bojazen, da bi Nacionalni svet zastopal izključno interese tistih invalidov, ki so člani včlanjenih invalidskih organizacij že glede na samo poslanstvo nacionalnega sveta. Torej, da se zavzema za uresničevanje pravic invalidov. Da se zavzema za izboljšanje položaja, njihovega položaja v družbi. Za izboljšanje enakih možnosti na najrazličnejših področjih posameznikovega zasebnega in družbenega življenja lahko ugotovimo, da s tem, ko dosega te cilje oziroma se zanje zavzema, dejansko lahko ti pozitivni učinki se odražajo v življenju vseh posameznikov, ne glede na to v katerih invalidskih organizacijah so včlanjeni. Seveda pa doseganje teh ciljev pozitivno prispeva tudi k delovanju širše družbe, ne govorimo samo o invalidih, temveč tudi o drugih ranljivih družbenih skupinah. Čeprav se na prvi pogled zdi, da smo zelo na različnih poljih, pa lahko poudarim, da vendarle sodelujemo tudi z ne včlanjenimi organizacijami. Da smo večkrat v dialogu, v tistih temah, kjer so naši interesi skupni, kar je tudi seveda poslanstvo Nacionalnega sveta, da se zavzema za skupne interese in jih zagovarja v razmerju do države. Seveda si pa lahko nadejamo, da bo z ureditvijo sistemskega financiranja Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije omogočen njegov ustrezen strokovni razvoj. Omogočena vzpostavitev ustrezne kadrovske zasedbe, ki bo lahko še bolj celovito izpolnjevala poslanstvo, se zavzemala za te cilje, še okrepila sodelovanje tako z včlanjenimi kot ne včlanjenimi organizacijami in nadgradila uresničevanje konvencije, kot smo lahko brali v nekaterih pripombah priporočila Odbora OZN o pravicah invalidov, ki je proučeval uresničevanje konvencije v Republiki Sloveniji. Vsa priporočila seveda niso uresničena. Verjamemo pa, da z krepitvijo vloge Nacionalnega sveta mladinskih organizacij Slovenije, z okrepitvijo njegovega strokovnega sodelovanja bomo bližje doseganju teh ciljev. Rada bi tudi poudarila še to, da smo pred kratkim videli, da so poslali pismo nasprotovanja s predstavniki organizacij, ki so tudi tu prisotne. Mi smo pa naknadno prejeli tudi dopis organizacije ŠENT, ki zanika to, da bi pristopili k podpisu tega dopisa. Kar mislim, da je tudi pomembno, da povemo, da mogoče to nasprotovanje, ki je tu izraženo, vendarle ni tako enotno in tako v celoti. Vsekakor želim zaključiti s tem, da vloga Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije je pomembna, ne le za slovenske invalide, temveč za širšo družbeno skupnost in verjamem, da če bomo vsi sledili tem ciljem in pri tem tvorno sodelovali, da se bo položaj marsikoga v tej družbi izboljšal. Hvala.

Hvala lepa. Sedaj besedo dajem Zvezi društev za cerebralno paralizo Sonček, direktorju gospodu Iztoku Suhadolniku. Izvolite.

Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, spoštovani vsi ostali prisotni na današnji seji!

Zveza Sonček je že v fazi javne razprave podala svoja mnenja in predlog, da je potrebno v tej državi prej urediti kakšno drugo pomembnejšo zadevo kot pa zgolj financiranje nacionalnega sveta s tem, da se spreminja 26. člen zakona o invalidskih organizacijah. V celoti, se strinjamo z ugotovitvami Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora in seveda podpiramo vsa priporočila zagovornika načela enakosti. Mislim, da je jasno zapisano v mnenju, da ta predlog ne sledi splošnemu komentarju iz poročila o uveljavljanju, izvajanju konvencije o pravicah oseb z invalidnostjo. In da je lepo napisano, da je v narekovajih, da kako lahko formalno pravna oseba zasebnega prava usklajuje interese, v narekovajih "vseh invalidov in jih zastopa". V konvenciji je to napisano drugače. Kjer je vsaka organizacija oseb z invalidnostjo avtonomna in samostojna pri nastopanju in zagovarjanju svojih stališč. V nadaljevanju je Zakonodajno-pravna služba tudi napisala, da je nejasno zakonsko besedilo in sporno z vidika 2. člena Ustave, saj dopušča samovoljno ravnanje pristojnih organov. Zagovornik načela enakosti je v svojem, svojih priporočilih v novembru lansko leto predlagal, da naj se analizira, obrazloži, obstoječe zastopanje združenj, ki opravljajo nalogo in vlogo nacionalnega sveta kateri ne naredi analizo modela posvetovanja z invalidskimi organizacijami, reprezentativnimi invalidskimi organizacijami, s Svetom invalidskih organizacij ter določi ukrepe za preseganje pomanjkljivosti, zlasti ne vključevanja nekaterih skupin ljudi z invalidnostmi v te procese. To pove, da v nacionalni svet obstoječi, ki je bil prvič sicer registriran že leta 2007 oziroma izbrisan leta 2008, kjer je tako odločila in upravna enota in vse kasnejše instance, na katerih se je ta odločba upravne enote izpodbijala, pa nikoli ni bila izpodbita, da v nacionalni svet niso vključene organizacije oseb s težavami v duševnem zdravju, ker so lahko invalidske organizacije po naši zakonodaji, ki je sicer nastala pred sprejemom konvencije samo invalidske organizacije. Naše organizacije oseb z invalidnostjo, s težavami v duševnem zdravju pa ostajajo v polju humanitarnosti. Zakaj se je ta zgodovina naredila pred 20 leti? Nekateri se še spomnimo in predvidevamo, zakaj. Dejansko pa je to neskladno z obstoječo konvencijo, ker tudi EDF, kot krovna organizacija evropskih organizacij oseb z invalidnostjo združuje vse organizacije, ne samo organizacije oseb s senzornimi oviranostmi, intelektualnimi oviranostmi, gibalnimi, telesnimi oviranostmi, tudi z mentalnimi, kot jih poimenuje konvencija in to so pri nas organizacije oseb s težavami v duševnem zdravju.

Sam zakon, tak kot je, tako kot smo mi napisali v svojem stališču, ne vsebuje nobenih prepričljivih strokovnih argumentov, ki bi temeljili na obveznosti, ki nam jih nalaga mednarodna konvencija o pravicah oseb z invalidnostjo, kot bi bil verjetno boljši prevod, trenutno je pa to še vedno prevod Konvencija o pravicah invalidov. Zato tudi iz tega predloga zakona, razen namena, da se zagotovi sistemsko financiranje obstoječemu, sedaj formalno registriranemu pravnemu subjektu, zadostno financiranje za nadaljnje delovanje ta organ oziroma ta nacionalni svet, ki je registriran od leta 2019, je po odločbi upravne enote, ki sem vam jo uspel pošiljati pred nekaj dnevi, bil ustanovljen tudi na podlagi pogodbe o ustanovitvi NSIOS iz leta 2005. Podpisnik te pogodbe je tudi Zveza Sonček. To se pravi Zveza Sonček, ki ni članica NSIOS zato, ker je bila leta 2010 iz NSIOS izključena, je v dokumentih upravne enote navedena kot podpisnik pogodbe o ustanovitvi NSIOS. Seveda, če bi to bilo demokratično, bi verjetno bila Zveza Sonček kot podpisnica pogodbe v letu 2019 povabljena in pozvana na ustanovitveno skupščino, zbor članov oziroma kakorkoli se je to imenovalo. Vendar o tej zadevi ni vedela popolnoma ničesar. Nismo bili ne vabljeni niti seznanjeni. Čez nekaj let, ko smo slučajno izvedeli in pred nekaj tedni sem tudi dobil odločbo, iz katere izhaja, da smo na podlagi podpisane pogodbe iz leta 2005, soustanovitelji nečesa, kjer nas ni. Trditev, da je ni namen tega zakona uzakonitev enega sogovornika, je seveda lahko trditev, tako kot bo trditev moja mene kot enega od predstavnikov Zveze Sonček, da pa je ta sprememba lahko namenjena zgolj temu, da se zagotovi enega sogovornika. To ni nič drugače, kot se je to dogajalo v preteklosti, in ta vlada si verjetno tako kot so si pretekle vlade želele čim manj težav z organizacijami oseb z invalidnostjo, in je dejansko en sogovornik najbolj primerna rešitev. Prevod konvencije, ki bi moral biti narejen v skladu z dejanskim namenom konvencije, je bil narejen že v času, ko se je dejansko prvič konvencija prevajala, vendar je na žalost tisti čas pred več kot 15. leti v Sloveniji vel duh invalidov in invalidskih organizacij in ne duh človekovih pravic oseb z ovirami. Vsi imamo lahko kadarkoli ovire, vsem to se nam lahko zgodi, pa zaradi tega ne želimo in ne bomo manjvredni in izključeni iz družbe. Zato predlagamo, mislim da sem s časom že pri koncu, da se ponovno temeljito premisli o nujnosti predlagane spremembe, in da se namesto podprtja teh sprememb tega zakona naloži pristojnim državnim organom, da naj najprej prevedejo konvencijo tako kot bi morala biti prevedena, da se potem oblikuje nacionalni svet, ki bo dejansko omogočal vključevanje vsem organizacijam oseb z invalidnostjo, ne samo tistim, ki smo formalnopravno dobili status invalidske organizacije.

Medtem ko nekatera, kar veliko društev, ki se ukvarjajo z osebami in zagotavljajo programe storitve za osebe s težavami v duševnem zdravju, ne morejo pridobiti statusa invalidske organizacije, ker smo sam sistem postavili napačno. Po 20., 22. letih je čas, da naredimo tu spremembo in da stvari postavimo na temelje, ki morajo sloneti na konvenciji o pravicah oseb z ovirami. Hvala.