Začenjamo 17. sejo Odbora za obrambo, ki je bila sklicana na podlagi 47. člena Poslovnika Državnega zbora.

Lepo pozdravljam vse prisotne, doktorja Damirja Črnčeca, sekretarja na Ministrstvu za obrambo, načelnika Generalštaba, general podpolkovnika Roberta Glavaša, in lepo pozdravljam tudi seveda vse ostale prisotne!

Naj vas obvestim, da sta svojo odsotnost opravičila predstavnika Urada predsednice republike in predstavnik Kabineta predsednika Vlade. Namesto magistra Miroslava Gregoriča pa bo na seji prisostvovala poslanka Tamara Vonta.

Prehajamo na določitev dnevnega reda. S sklicem seje ste prejeli na naslednji dnevni red: 1. točka - Predlog zakona o kritični infrastrukturi in 2. točka - vprašanja in pobude članov odbora. V poslovniško določenem roku nisem prejel predlogov za razširitev oziroma za umik posameznih točk, zato je določen dnevni red seje, kot je bil predlagan.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG ZAKONA O KRITIČNI INFRASTRUKTURI, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo predložila Vlada Republike Slovenije. Predlog zakona je bil 19. septembra 2024 objavljen na spletnih straneh Državnega zbora.

Prejeli ste gradivo in prejeli smo tudi amandmaje k predlogu zakona, ki so jih v poslovniškem roku vložile poslanske skupine Svoboda, Socialni demokrati in Levica, in sicer k 1., 3., 4., 5., 6., 7., 8., 9., 13., 17., 22., 23., 27., 29., 30., 33. in 36. členu.

Pričenjam drugo obravnavo predloga zakona, v kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona. Predlagam, da se razprava o vseh členih in amandmajih združi, v skladu s prvim odstavkom 128. člena Poslovnika, po opravljeni razpravi pa bomo opravili glasovanje o amandmajih in vseh členih skupaj. Ali kdo nasprotuje? (Nihče.)

Ali želite predstavniki predlagatelja zakona besedo? (Da.)

Doktor Damir Črnčec, izvolite besedo.

Hvala.

Spoštovani predsednik doktor Premk, članice in člani Odbora za obrambo, navzoči, sodelavke, sodelavci! Predlog zakona o kritični infrastrukturi je pripravljen in je rešitev, ki nadgrajuje obstoječi Zakon o kritični infrastrukturi ter ga hkrati seveda tudi usklajuje s pristojno direktivo Evropske unije. S tem prenašamo evropske rešitve, pri katerih je tudi Slovenija sodelovala skozi sprejem uredbe v večletnem obdobju, tudi v naš pravni red.

Kar je posebej ključno in velja izpostaviti, je seveda to, da do sedaj imamo v našem obstoječem Zakonu o kritični infrastrukturi osem sektorjev kritične infrastrukture, ključnih subjektov, sedaj pa govorimo o 11 sektorjih in jih bom kar naštel: energetika, promet, bančništvo, infrastruktura finančnega trga, zdravje, pitna voda, odpadne vode, digitalna infrastruktura, javna uprava, vesolje ter predelava in distribucija živil. To so tisti sektorji, ki so bili nekako usklajeno znotraj Evropske unije identificirani kot ključni sektorji delovanja države in družbe, ki skrbijo za to, da naše družbe zagotavljajo nepretrganost delovanja na eni strani in na drugi strani, da smo ustrezno odporni na kakršnekoli izzive, ki jih imamo na področju infrastrukture, kritične infrastrukture in to je tisto tudi seveda, kar je, kar je zelo pomembno in velja izpostaviti in tudi v Vladi se tega zelo dobro zavedamo in smo skupaj tako z Uradom predsednice republike, kakor tudi z Državnim zborom in drugimi ključnimi akterji v Sloveniji znotraj vaje Odpornost 2024 preigravali prav to, torej odpornost države in družbe in seveda tudi skozi sistem kriznega upravljanja na eni strani, na drugi strani seveda skozi to, da smo testirali, naredili samo evalvacijo tega, kje smo seveda v konceptu skozi, skozi, kje smo skozi prizmo odpornosti države in družbe, torej skozi zagotavljanja nepretrganosti delovanja, seveda na eni strani ključnih oblastnih državnih organov in seveda na drugi strani skozi zagotavljanja vseh potrebnih funkcij za delovanje družbe in seveda tudi najšibkejših družbenih skupin, ki jih imamo v naši državi in lahko pač rečem, da Slovenija, kot taka tudi v evropskem kontekstu je država, ki ima zelo dober sistem tako kriznega upravljanja, imamo zelo jasno postavljen sistem razumevanja, kaj je to kritična infrastruktura in s tem zakonom in s tem, kar bo sledilo temu zakonu, torej ustrezni vladni podzakonski akti, bomo seveda še intenzivneje in poglobljeneje zagotavljali, da bomo, da bodo, da bomo vsi skupaj v tej državi se počutili bolj varne in tudi, da bomo skrbeli za to, da bomo nekaj, da bomo konkretne mehanizme, konkretne zmogljivosti krepili in seveda tudi prakticirali skozi razna usposabljanja, osveščanja in kar je ključno tukaj, temu ustrezno namenjali tudi finančna sredstva in seveda na Ministrstvu za obrambo, kjer imamo to neko koordinativno vlogo tukaj, kajne, ključni sektorji seveda spadajo pod konkretna ministrstva in tukaj je zato zelo pomemben ta medresorski pristop k reševanju odprtih vprašanj in seveda za to skrbimo. To počnemo in bomo to počeli še intenzivneje v bodoče.

Tako, da to je, kar velja zelo jasno izpostaviti, da seveda ni to stvar Ministrstva za obrambo, ampak je naša vloga tukaj res zgolj koordinativna, pripravljamo sistemske rešitve, skrbimo za to, da se tudi izkušnje iz tujine, pozitivne prakse prelivajo k nam, da se ta osveščenost širi, hkrati pa seveda na drugi strani še enkrat poudarjam, je zelo pomembno, da razumemo, da je tukaj odgovornost na nosilcih posameznih sektorjev in da seveda te rešitve, ki gredo potem skozi sektorje, podsektorje in kategorije subjektov, kar bo določila Vlada v prihodnje, tisti, ki so določeni v teh različnih vlogah, da izvajajo določene aktivnosti, le te tudi počno.

In zdaj, kar je pomembno na naši strani pa je, da bomo zagotavljali tudi na Ministrstvu za obrambo skozi sistem kriznega upravljanja, skozi sistem kritične infrastrukture, ki ga imamo in skozi Nacionalni center za krizno upravljanje, da bodo ta, da bo vzpostavljen sistem zgodnjega opozarjanja in podpore odločanju in odzivanju na izredne dogodke.

Ta predlog zakona daje tudi podlago kritičnemu subjektu, da lahko ob upoštevanju nacionalnih in svojih ocen tveganja opredelitev delovnih mest v aktu ter predhodnega soglasja osebe predloži zahtevek za preverjanje tudi zaposlitve kandidatov za zaposlitev v ključnih delovnih mestih znotraj kritičnih in ključnih subjektov in torej, da se sistem varnostnega preverjanja razširi po teh ključnih subjektih. Seveda, tukaj se postavlja, se postavlja vprašanje finančnih virov in tudi dopis, ki smo ga prejeli s strani Gospodarske zbornice Slovenije odpira ta vprašanja.

Naj povem, da seveda ta proces sprejemanja tega zakona kot takšen je imel široko javno razpravo, z vsemi ključnimi nosilci sektorjev in upravljavci kritične infrastrukture, in da ta skrb o nekem dodatnem obremenjevanju gospodarstva je seveda popolnoma odveč. Vsi odgovorni in resni gospodarski subjekti se zavedajo, da seveda, če želijo zagotavljati nepretrganost lastnega delovanja, so dolžni pri svojem rednem delovanju vzpostaviti neke resne varnostne standarde za zagotavljanje svojega lastnega delovanja, drugače je pač enostavno stvar ne deluje. In na drugi strani pri podzakonskih aktih, seveda, s katerimi bomo nadaljevali v prihodnje in bomo tudi le-te sprejemali skozi javno razpravo, bomo vključevali seveda tudi mnenja tako s strani gospodarskih subjektov. Tukaj seveda je pa tisto vprašanje, ki se vedno znova odpre in je zelo enostavno, naslednje. Država na eni strani je dolžna zagotavljati ne pretiranost delovanja svojih ključnih sistemov, podsistemov, za to ima določene organe, ki imajo svoje naloge in pristojnosti. Na drugi strani so pa naloge ali pa obveznosti, ki se morajo izvajati v rokah ali pa v lastništvu, če rečem poenostavljeno, subjektov, ki so privat. In tukaj avtomatsko trčimo vedno na eni strani na zahteve države in odgovornost države in na drugi strani na naloge in odgovornost konkretnih subjektov podjetij, gospodarskih družb, ki morajo zagotavljati neke funkcije, in država jim to predpisuje. In seveda njim se postavlja vprašanje, če jaz moram to za državo zagotavljati, kakšna je moja finančna korist ali karkoli drugega. In to so te dileme, kje lahko država posega v gospodarsko dejavnost nekih subjektov na eni strani, ki imajo svojo neko privat logiko zasledovanja dobička, na drugi strani je pa odgovornost nas vseh skupaj, da zagotavljamo, da neke storitve vsi imamo v tej državi, ali govorimo o energetiki ali govorimo o telekomunikacijah ali pa govorimo o vodah, odpadnih vodah in tako dalje. In to so seveda izzivi, s katerimi se soočajo vse države, ker je veliko seveda ključnih subjektov, kritične infrastrukture v zasebni lasti. In je to neka taka dilema, ki je tukaj vedno prisotna. Hkrati je pa nam vsem v interesu seveda, da če pride do nekih kriznih razmer, da imamo državljani dostop do prehrane, do vode, do energentov, do osnovnih stvari, da seveda lahko funkcioniramo kot država in družba. In to je en tak komplet vseh teh aktivnosti. Torej, zavedanje tukaj je, na strani Vlade, države, da stvari nadgrajujemo. Ta zakon je kamenček v tem mozaiku. Vse, kar bo iz zakona sledilo tudi naprej, se bo nadgrajevalo. In dovolite, da mogoče v tem uvodnem delu še povem tole, da smo tudi mnenje ZPS, ki smo ga prejeli skozi amandmaje, v celoti upoštevali, ki so bili vloženi, in tudi neke vsebinske pripombe, ki so bile dane oziroma pojasnila k dvema členoma, smo upoštevali in s tem nekako tudi zakon še dodatno nadgradili. Hvala.

Hvala lepa.

Obveščam vas še, da poslanko Natašo Sukič nadomešča doktor Matej Tašner Vatovec.

In sedaj, ali želi besedo predstavnica Zakonodajno-pravne službe, gospa Špela Maček Guštin? (Da.)

Izvolite.

Hvala za besedo.

Torej, naša služba je pripravila mnenje k predlogu zakona z vidika svojih pristojnosti. V mnenju opozarjamo na več nejasnih opredelitev pojmov in drugih izrazov, ki označujejo subjekte pa storitve in tudi tiste okoliščine, na podlagi katerih se od relevantnih subjektov pričakuje določeno ravnanje oziroma ukrepanje. Mestoma je besedilo v predlogu, torej besedilo členov neustrezno tudi v nomotehničnem smislu. Glede strategije za odpornost kritičnih subjektov smo opozorili, da pravna narava tega akta ne omogoča urejanja nekaterih vsebin, ki bi jih bilo treba glede na njihovo naravo urejati na zakonski ravni. V predlogu zakona so nejasno urejeni tudi nekateri roki, do izteka katerih je treba opraviti kakšno dejanje. Največkrat gre za pošiljanje določenih dokumentov oziroma podatkov. Potem pri institutu preverjanja preteklosti je treba že z zakonom zamejiti, katera kazniva dejanja se pri tem smejo upoštevati, in ne, da je to odvisno od ocene posameznega kritičnega subjekta, ker brez te omejitve na zakonski ravni bi bil poseg v posameznikov položaj lahko prekomeren.

Potem pri določanju dodatnih ukrepov za odpornost je treba okrepiti vlogo vlade, ker ta ne more biti avtomatsko vezana na predlog določenih ukrepov, ampak bi morala imeti pri tem možnost odločanja o teh ukrepih.

Potem podpora odločanju iz 27. člena konkretno ni popolno urejena, ker ni definirano za kakšno odločanje gre, Nekaj nejasnosti je tudi glede tega, kaj šteje za izredni dogodek in kaj je motnja pri opravljanju bistvenih storitev? Od definicije teh pojmov je namreč odvisna obveznost delovanja nosilcev sektorjev in kritičnih subjektov, zato je to pomembno vprašanje.

Potem v 30. členu je treba konkretizirati osebne podatke, ki se obdelujejo. Pri 32. členu smo opozorili na sklicevanje na ureditev iz Zakona o informacijski varnosti, ki v tistem zakonu ne obstaja, kar bi bilo treba upoštevati pri prehodni ureditvi iz tega predloga zakona. No, in tu naj povem, da iz posebnega pisnega pojasnila predlagatelja k 32. členu predloga zakona celo izhaja, da je novela Zakona o informacijski varnosti, ki naj bi naslovila ta vprašanja šele v pripravi - gre za fazo medresorskega usklajevanja -, zaradi česar se zdaj zastavlja celo vprašanje ali ni drugi odstavek 32. člena predloga zakona v resnici preuranjen, ker je vsebinski del te ureditve očitno še povsem odprt in zato tudi ni mogoče preizkusiti pravno sistemske skladnosti te določbe glede vrste pristojnega organa in predvsem njegovih pooblastil pri nadzoru, ki se tam ureja.

Pri 36. členu je treba še razjasniti, ali gre pri roku za sprejem strategije in nacionalne ocene tveganja za rok, ki velja za njun prvi sprejem ali pa po drugi strani za rok, ki ga je treba upoštevati ob vsaki izdaji oziroma sprejemu teh aktov. V slednjem primeru določba o takem roku seveda spada v materialni del predloga. To je nekako povzetek našega mnenja.

Zdaj glede amandmajev. Vloženi so amandmaji koalicijskih poslanskih skupin. S temi so naše pripombe v pretežni meri ustrezno upoštevane in glede ostalih nejasnosti pa je treba upoštevati ustrezna pojasnila predlagatelja, ki so bila tudi dana. Hvala lepa.

Hvala.

Če želi besedo predstavnik Državnega sveta? (Da.)

Izvolite gospod, Rajko Fajt.

Spoštovani predsednik, hvala za besedo.

Spoštovani gospe in gospodje!

Torej, Komisija za državno ureditev je Predlog Zakona o kritični infrastrukturi obravnavala na svoji 29. seji. V razpravi sledi torej se postavlja vprašanje, zakaj bodo številna področja oziroma vsebine strategije za odpornost kritičnih subjektov določitev podsektorjev, nosilcev, sektorjev, kategorije subjektov, mejne vrednosti, opredeljene s strani Vlade in ali jih ne bi bilo bolj smiselno umestiti že kar v besedilo predloga zakona? Prav tako je komisija izpostavila, da je v predlogu zakona govora tudi, da bo Vlada določila subjekte, ki ne sodijo ali ne sodijo v celoti med subjekte kritične infrastrukture, čeprav so ti z direktivo že določeni in zato je komisija prosila za dodatna pojasnila v zvezi s tem vprašanjem. Pojasnjeno je bilo, da so se s takšnim načinom priprave predloga želeli izogniti, da bi imel zakon številne priloge ter da so bile na nivoju EU že določene bistvene storitve. Prav tako so v tako imenovani delegirani direktivi določene tudi kategorije subjektov izmed katerih bodo ministrstva ugotavljala potencialne kritične subjekte, ki opravljajo bistvene storitve in ne bodo preučene in ne bo prepuščeno Vladi, da bi sama določala na primer bistvene storitve. Prav tako je na seji potekala razprava glede 17. člena v predlogu zakona, ki opredeljuje preverjanje preteklosti zaposlenih ter kandidatov za zaposlitev na delovnih mestih, pomembnih za opravljanje bistvenih storitev kritičnega subjekta. Komisija je izpostavila dilemo, da bo nosilec kritične infrastrukture v bistvu sam določil merila za preverjanje preteklosti zaposlenega in ali ne bi bilo bolj pravilno, da za vse nosilce kritične infrastrukture se to uredi enotno? Tukaj je bila komisija seznanjena, da bo predlagatelj k 17. členu pripravil amandma, tako da bo besedilo člena dopolnil z relevantnimi kaznivimi dejanji iz Kazenskega zakonika, na podlagi katerih bo potekalo preverjanje zaposlenih na določenih delovnih mestih. Pri tem je bilo še dodano, da se pri teh postopkih upošteva ocena tveganja kritičnega subjekta, ki prvi lahko oceni in najbolje ve, kaj lahko predstavlja tveganje za opravljanje njegove storitve. Za nadzor nad uresničevanjem zakona bo zadolžen Inšpektorat za obrambo. Komisija je predlagatelje spraševala, ali bo Inšpektorat za obrambo glede na izjemno raznolikost subjektov kritične infrastrukture uspel obvladati in nadzorovati tako široko področje, ki sega od preskrbe z živili do energetike, kibernetske varnosti, in še vseh ostalih sektorjev, tukaj smo prejeli pojasnila glede načina nadzora ter da so določeni sektorji, sektor za digitalno infrastrukturo, sektor bančništva in finančnega trga iz nadzora izvzeti ter da Inšpektorat za obrambo ne opravlja strokovne presoje konkretnih ukrepov v posameznem sektorju in v primeru, če je potrebna strokovna presoja, k sodelovanju povabi inšpekcije, ki so pristojne za posamezna vsebinska področja.

Po razpravi je Komisija Državnega sveta za državno ureditev predlog zakona podprla. Hvala.

Hvala lepa.

Prehajamo na razpravo o posameznih členih ter vloženih amandmajih. Opravili jo bomo na podlagi vložitvenega dokumenta Poslanskih skupin Svoboda, Socialnih demokratov in Levice iz 4. novembra 2024.

Odpiram razpravo in dajem besedo članicam in članom odbora. Se kdo prijavlja k besedi? (Da.)

Gospod Lenart, izvolite, imate besedo.

Hvala lepa za besedo, spoštovani predsednik.

Lep pozdrav gostom, generalštabu, pa seveda sekretarju Ministrstva za obrambo! Pa tudi pozdrav svetniku, državnemu, ki nas včasih tudi nekako kot Državni svet postavi na realna tla. In je zaslediti, da so dobro obdelali tudi na komisiji.

Če se pogovarjamo o pomembnosti zakona, moram reči, seveda, da vse, kar je na osnovi evropskih direktiv, ni mogoče zanemariti, ampak se nekako prilagajati. Zdi se mi seveda pomembno, da se je zakon obnovil, prilagodil zahtevam. Popolnoma jasno nam je, da dejansko zaradi spremembe varnostne situacije, zaradi spremembe tveganj, zaradi, kako naj rečem, novih groženj in tako naprej je seveda potrebno tudi zagotoviti kritično infrastrukturo in s tem tudi odpornost slovenske družbe na sodobne varnostne grožnje in tveganja.

Sedaj, če gremo k temu, da seveda je potrebno to kritično infrastrukturo tudi dobro zaščititi, o čemer moram reči, da nam seveda v preteklosti morda ni najbolje uspelo. Če se dotaknemo samo vdorov v različne državne organe in v tako imenovane računalniške sisteme in pa seveda elektronsko pošto. Nekako bi se morda dotaknil tudi tega, da vseh teh 11 sektorjev, če tako rečemo, nekako enakovredno pomembnih, zelo pomembna se mi zdi tudi logistika in seveda prehranska veriga in tudi druge verige, zagotavljanje energentov in tako naprej. Že pri enem takem primeru, ko smo imeli recimo začetek vojne v Ukrajini, se je izkazala izredno rizična situacija, ko nismo vedeli, ali bomo še uspeli zagotavljati hrano, velike količine živil namreč, imamo tudi iz Ukrajine. Potem, da se dejansko tudi Nato in tudi seveda Evropska unija razvijata, nove mehanizme, nova orodja, zato da se seveda zagotovi nemoteno delovanje države. Potem je to, da se mi prilagajamo, nekako tudi samoumevno.

Morda se dotaknem tega, da je v samem zakonu navedeno, da ne bo nekako vpliva na proračun, da pač finančna sredstva ne rabijo biti zagotovljena. Je pa tudi v samem tekstu nekako namignjeno k temu, da ni mogoče vedeti, koliko bi nekaj od tega, ko se pa zgodi, stalo vnaprej, je tudi jasno. Ampak recimo odziv gospodarske zbornice in pripomba, da pač bi bilo potrebno tudi na nek način opredeliti mehanizme financiranja, ki bodo kritičnim subjektom olajšali izvajanje zahtevanih ukrepov. Imamo tudi odgovor na te, če tako rečem, pripombe, na te pripombe imamo tudi potem odgovor Ministrstva za obrambo. Pa se mi zdi, da bi se morda nekako vseeno tukaj še dalo kako uskladiti. Gotovo je, da za tiste, ki skrbijo za to kritično infrastrukturo, za tiste najpomembnejše subjekte, če tako rečem, je seveda potrebno dati nek suport, da jo ohranjajo v dobri kondiciji, da dejansko so sodobno opremljeni; če se morda dotaknem spet tistega, kot sem prej dejal, ob kibernetskem napadu ali pa ob, ne vem, hekerskih zadevah. Tako da tukaj ni mogoče izključiti, da bi nekaj dodatnega financiranja seveda ti subjekti morali imeti zagotovljenega, da jim potem ne manjšamo, če tako rečem, njihove konkurenčnosti v samih poslih, če gre, kadar gre, za gospodarske subjekte.

Potem nekako bi morda morali razmišljati tudi v tem sklopu, pa tudi v kakšnem drugem pravilniku v prihodnosti večjo varnost za podatke v oblaku. V zadnjem času se veliko o tem pogovarjamo, ampak ni pa bilo nič kaj dosti postorjenega za to večjo varnost za podatke v oblaku.

Pa še morda glede tega, ko sem, podobno kot tudi komisija Državnega sveta, v tem našem zakonu o kritični infrastrukturi nekako zasledil tudi to, da pač je izjemno pomembno, da kadri, ki upravljajo s to kritično infrastrukturo, s temi subjekti, so na nek način preverjeni. Zdaj pa, kaj smemo tukaj narediti, pa kaj ne smemo. Ampak v osnovi tudi tukaj so bile pač pripombe, da bi moralo to biti urejeno nekako enotno. Če smo v Evropski uniji, dejansko ne moremo imeti na takšnih kritičnih subjektih kadrov, ki, če tako rečem, ne podpirajo našega skupnega delovanja in 27-erico.

Toliko zaenkrat. Seveda ne morem nasprotovati predlogu. Hvala lepa.

Hvala lepa.

Naslednja prijavljena je gospa Rajbenšu.

Izvolite, imate besedo.

Hvala za besedo, predsednik.

Lep pozdrav vsem prisotnim! Zahvaljujem se seveda za predstavitev te novele Zakona o kritični infrastrukturi. Prvi Zakon o kritični infrastrukturi je bil sprejet že leta 2017, dve leti pozneje pa je Vlada s sklepom določila tudi, kot je bilo že prej rečeno, te subjekte oziroma kaj je kritična infrastruktura in pa njihove upravljavce. Danes, po moje, zakaj smo tukaj. Seveda, glavni namen tega je, da se pač novela oziroma implementira, torej zaradi tega, ker je pač evropska direktiva. Torej, evropska direktiva pač je to, mislim, da leta 2022 je pač, mislim, da je bila takrat izvedena in zdaj bi jo morali tudi mi prenesti. In pa seveda v tej evropski direktivi govori predvsem še o okrepitvi odpornosti kritične infrastrukture, seveda v slovenskem pravnem redu in tudi seveda v Evropi. Kot sem rekla, to je bilo sprejeto leta 2022 in mi bi jo morali, torej države članice, v nacionalno zakonodajo prenesti do 17. oktobra letos. Zdaj, to je že mimo. Mogoče moje vprašanje za na koncu: ali bo to imelo kakšne posledice ali bo to samo to, to je čisto tako "by the way" vprašanje.

Zdaj, kot prej rečeno, zakon velja tako za subjekte javne uprave, kot pa tudi zasebne subjekte, ki jih pač določi Vlada kot kritične subjekte ali pa je možno tudi seveda, da jih določi Evropska komisija kadar gre za kritične subjekte posebnega evropskega pomena. Zdaj, jaz bi se mogoče malo več ustavila predvsem pri tem dodanem novem poglavju, ki govori o nacionalnem okvirju za odpornost kritičnih subjektov, kar je bilo že danes tudi povedano, ki pomeni torej res nadgradnjo obstoječe zakonodaje in nalaga predvsem Vladi, da sprejme strategijo za odpornost kritičnih subjektov in pa seveda tudi sprejetje neke nacionalne ocene tveganja za opravljanje bistvenih storitev. Torej strategija je najbrž mišljeno, seveda, da se definirajo neki cilji, ukrepi, metode pa tudi odgovornost za krepitev odpornosti kritičnih subjektov in koordinacija med seveda različnimi subjekti, pri nacionalni oceni tveganja pa se seveda potem omogoča bolj celovit pregled med vsemi potencialnimi grožnjami in pa tudi, kje smo ranljivi. To seveda pomaga pri boljšem načrtovanju in izvajanju zaščitnih ukrepov ter pri izboljšanju odpornosti kritične infrastrukture. Mislim, da je, to vključuje neko identifikacijo, analiza, pa tudi vrednotenje tveganj, ki seveda lahko vplivajo na kritične subjekte.

Zdaj, vključitev tega novega poglavja v zakon, torej tega, v ta nacionalni okvir, se mi zdi, da je malo, da je prehod oziroma prehod je drugačen od pristopa, ki smo ga imeli prej, torej, ki se je v bistvu, kjer smo se odzivali na izzive, s tem novim poglavjem pa se mi zdi, da je to nek pristop, ki pa zahteva tudi proaktivno in pa sistematičen pristop, kar pomeni, da seveda s tem lahko zagotavljamo neko večjo stabilnost, varnost, bolj smo pripravljeni, seveda kritična struktura je, infrastruktura, je potem seveda tako tudi pripravljena na različne grožnje, kar je seveda ključnega pomena za nemoteno delovanje bistvenih storitev in pa tudi varnost države kot celote.

Mogoče bi v tej noveli še omenila, kar je tudi že bilo povedano, ta dva zako…, hm dva člena, torej 27. člen, ki govori o sistemu zgodnjega opozarjanja, kar se mi zdi zelo pozitivno, ker pač je govor predvsem o tem, da pač glede na to, da je potem tu večja izmenjava nekih podatkov in informacij, je potem seveda to zelo bistveno. In pa seveda, na to se pa potem smiselno navezuje tudi 29. člen, kjer bi se seveda različne priglasitve izrednih dogodkov morale zgoditi v 24 urah.

Jaz bi imela eno čisto kratko vprašanje, nisem pač razumela, gre za 21. člen, svetovalne, svetovalne komisije. Zdaj, sicer je tukaj obrazloženo kaj to pomeni, če povzamem nek povzetek, gre seveda za ta člen, opredeljuje neko možnost, da ministrstvo od Evropske komisije zahteva izvedbo svetovalnih misij, ki svetujejo seveda pri izpolnjevanju različnih obveznosti kritičnih subjektov in pa ali potem kritični subjekti tudi izpolnjujejo svoje obveznosti, če potem zelo na kratko povem. Kaj bi mene zanimalo, je bolj te svetovalne misije, kaj to so, to je neko stalno telo, se to, ne vem, sestavi po potrebi, kakšna je potem sestava, so to, ne vem, vse članice države ali samo določene? Na kakšen način se recimo to da sestavit?

To bi bilo moje vprašanje, hvala.