Dobro jutro vsem skupaj!

Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne prav lepo pozdravljam!

Začenjam 34. nujno sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide.

Obveščam vas, da je zadržan in se seje ne more udeležiti Aleksander Reberšek. Na seji pa kot nadomestne članice in člani odbora s pooblastili sodelujejo: Katarina Štravs nadomešča Jurija Lepa, doktorica Mirjam Bon Klanjšček nadomešča magistra Darko Kranjca, Tomaž Lisec nadomešča Alenko Helbl, Franci Kepa nadomešča Zvonka Černača, Branko Zlobko nadomešča Saro Žibrat in doktorica Tatjana Greif nadomešča doktorja Mateja Tašner Vatovca.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red: Pobuda DEOS Centra oskrba starostnikov do Notranje Gorice za oceno ustavnosti 41.a člena Zakona o socialnem varstvu. Ker v poslovniškem roku ni bilo predlogov za spremembo dnevnega reda ugotavljam, da je določen dnevni red seje kot ste ga prejeli s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO - POBUDA ZA OCENO USTAVNOSTI 41. ČLENA ZAKONA O SOCIALNEM VARSTVU.

Besedilo pobude ste članice in člani odbora zaradi varstva podatkov prejeli v varovani predal v sistemu UDIS. Na spletnih straneh Državnega zbora pa je objavljeno mnenje Zakonodajno-pravne službe z dne 30. 9. 2024 in mnenje Vlade z dne 19. 9. 2024.

Na sejo sta bili vabljeni Zakonodajno-pravna služba in Ministrstvo za solidarno prihodnost.

Besedo dajem predstavnici Zakonodajno-pravne službe, gospa Petra Komel.

Izvolite.

Hvala lepa za besedo.

Zakonodajno-pravna služba je pripravila mnenje v zvezi s pobudo za oceno ustavnosti 41. člena Zakona o socialnem varstvu, ki ga bom sedaj na kratko predstavila. Pobudnik trdi, da je izpodbijani člen, ki določa, da je opravljanje dejavnosti socialnega varstva nepridobitno v nasprotju s 74. členom Ustave, ker gospodarskim družbam, ki izvajajo to dejavnost na podlagi koncesije onemogoča pridobivanje dobička. Prav tako naj bi člen kršil 14. člen ustave, ker koncesionarje socialnega varstva postavlja v slabši položaj kot koncesionarja v zdravstvu, ki lahko delujejo pridobitno. V utemeljitvi pobude se pobudnik sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča številka UI194/17 iz leta 2018, ki je razveljavila podobno določilo Zakona o zdravstveni dejavnosti. Ustava v 74. členu določa, da je gospodarska pobuda svobodna, vendar je to pravico mogoče omejiti, če za to obstaja javni interes. V skladu z načelom sorazmernosti pa mora biti teža posledic omejitve pravice do svobodne gospodarske pobude sorazmerna z vrednostjo zasledovanega cilja oziroma s koristmi, ki iz nje izhajajo. Iz zakonodajnega gradiva je razvidno, da je namen izpodbijane določbe preprečiti negativne posledice, ki bi nastale, če bi izvajalci institucionalnega varstva zasledovali maksimizacijo dobička. S tem v zvezi s strokovno literaturo opozarja, da pridobitno naravnani izvajalci znižujejo stroške z zmanjšanjem števila zaposlenih in kakovosti oskrbe, kar neposredno vodi do poslabšanja storitev ter slabše zdravstvene in socialne oskrbe uporabnikov, hkrati pa slabša delovne pogoje za zaposlene. Poleg tega se takšni izvajalci izogibajo sprejemanju zahtevnejših uporabnikov, zaradi česar breme oskrbe teh pade na nepridobitne javne zavode, ki so zaradi tega finančno bolj obremenjeni, kar lahko ogrozi stabilnost celotnega sistema socialnega varstva.

Glede na navedeno je v mnenju zaključeno, da obstaja javni interes za omejitev pravice do svobodne gospodarske pobude. Konkretneje: pravice do dobička, pri koncesionarjih institucionalnega varstva. Prav tako pa se opozarja, da bi razveljavitev 41.a člena lahko vodila do vzpostavitve različnih ravni kakovosti storitev institucionalnega varstva odvisno od načina izvajanja javne službe, kar bi bilo v nasprotju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Poseg v pravico pobudnika kot gospodarske družbe do dobička je v mnenju upravičeno tudi s tem, da so negospodarske javne službe kot je institucionalno varstvo namenjene zadovoljevanju javnih potreb, kjer je pridobitni cilj podrejen interesom skupnosti. Pravna ureditev pa zato ne predvideva pridobivanja dobička pri izvajanju dejavnosti socialnega varstva, kot je na primer dovoljeno pri gospodarskih javnih službah. Če bi bilo pridobivanje dobička dovoljeno tudi pri negospodarskih javnih službah, bi postalo razlikovanje med obema vrstama javnih služb brezpredmetno. V mnenju je v nadaljevanju podano tudi opozorilo, da koncesionarji institucionalnega varstva dejavnost izvajajo izven tržnih pogojev in brez poslovnih tveganj povezanih z nihanji povpraševanja in ponudbe. Tisti, ki naj bi sprejemali zahtevnih uporabnikov, pa bi dobiček ustvarili tudi zato, ker ne bi nosili svojega deleža izgub, ki so povezane z izvajanjem storitev nacionalnega varstva na ravni sistema. V zvezi s pobudnikovo trditvijo, da zakon neenako obravnava koncesionarje v zdravstvu in socialnem varstvu, je zavzeto stališče, da je ta prav tako neutemeljena in sicer, zaradi bistvene razlike v namenu in naravi obeh dejavnosti. In sicer, v socialnem varstvu vsak dobiček, ki ga ustvari izvajalec, neposredno vpliva na znižanje socialne blaginje uporabnikov, medtem ko v zdravstvu temu ni nujno tako.

Glede na vse navedeno je mogoče skleniti, da so navedbe pobudnika neutemeljene in da izpodbijana ureditev ni v neskladju z Ustavo.

Hvala.

Hvala lepa.

Besedo dajem predstavniku Vlade oziroma Ministrstva za solidarno prihodnost, državni sekretar, doktor Luki Omladič.

Izvolite.

Najlepša hvala.

Pobudnik je začel postopek za oceno ustavnosti 41. člena Zakona o socialnem varstvu in tudi stališče Vlade, ki smo ga pripravili na Ministrstvu za solidarno prihodnost je, da pač ta pobuda ni utemeljena. Zdaj, če lahko še jaz dodam nekaj argumentov, ki pravzaprav so komplementarni temu, kar je bilo že rečeno.

Namreč ena stvar je, da pobudnik upira svoje stališče na domnevno odprtost oziroma nepridobitnost pojma dejavnost socialnega varstva in potem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča, kjer je pač Ustavno sodišče presojalo drugi odstavek 3. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti. No zdaj glede vprašanja odprtosti pojma socialnega varstva, kjer pobudnik povzema 10. člen Zakona o socialnem varstvu, tukaj izpostavljamo, da je navedel le 10. člen Zakona o socialnem varstvu in na tej podlagi postavil trditev o odprtosti pojma dejavnosti socialnega varstva, medtem ko Vlada Republike Slovenije poudarja, da so v 11. členu Zakona o socialnem varstvu jasno opredeljene vse storitve, ki so namenjene odpravljanju socialnih stisk in težav. To so storitve prve socialne pomoči, osebne pomoči, pobude žrtvam kaznivih dejanj, pomoč družini na domu, socialni servis, institucionalno varstvo, vodenje varstva in zaposlitev pod posebnimi pogoji pomoč delavcem v podjetjih, zavodih ter pri drugih delodajalcih. Hkrati 42. člen ZSV opredeljuje, katere javne storitve obsega javna služba na področju socialnega varstva. To pomeni, da so v resnici v Zakonu o socialnem varstvu vse storitve jasno opisane in opredeljene in zato Vlada meni, da je dejavnost socialnega varstva v zakonu dobro opredeljena in ne moremo govoriti o pomenski odprtosti tega pojma kot trdi predlagatelj. Pobudnik, potem neskladje 41.a člena SVZ s 74. členom Ustave, ki zagotavlja svobodno gospodarsko pobudo utemeljuje s sklicevanjem na prej omenjene odločbe Ustavnega sodišča v zvezi z Zakonom o zdravstveni dejavnosti. Vlada Republike Slovenije meni, da je bila določba 41.a člena Zakona o socialnem varstvu utemeljena že v samem izhodišču ter potrebna z vidika izgradnje ohranjanja in krepitve sistema socialnega varstva, ki predstavlja v skrbi za najranljivejše osebe tisto javno oziroma splošno korist, ki jo čuti in potrebuje širša skupnost. Kot je že leta 1999 navedel predlagatelj zakona, je poleg tega, da dejavnost socialnega varstva izvajajo pod enakimi pogoji vse pravne in fizične osebe, šlo hkrati tudi za zagotavljanje kontrolnih mehanizmov države za preprečevanje morebitnih neželenih posledic za upravičence. Torej, upravičenci pričakujejo enako kakovostno in enako finančno ocenjeno storitev, ne glede na to ali jo izvaja pravna ali fizična oseba, ne glede na to ali jo izvaja javni socialno varstveni zavod ali koncesionar. In tukaj Vlada poudarja, da namen in cilj delovanja socialnovarstvenih zavodov seveda ni pridobivanje dobička, ampak uresničevanje oziroma zagotavljanje dejavnosti socialnega varstva. Pobudnik, potem tudi zatrjuje neskladje 41.a člena ZSV s 14. členom Ustave z vidika zagotavljanja enakosti pred zakonom. Drugi odstavek 41.b člena ZSV določa, da socialno varstvene storitve, ki jih zakon določa kot javno službo, opravljajo v okviru mreže javne službe pod enakimi pogoji. Pod enakimi pogoji javni socialno varstveni zavodi ter druge pravne in fizične osebe, ki pridobijo koncesijo na javnem razpisu. Določilo o nepridobitnosti tako velja za javne socialnovarstvene zavode kot za zasebne izvajalce, ki imajo koncesijo, kar natančno vzpostavlja enakost pred zakonom za vse subjekte.

Torej, zaradi vsega navedenega Vlada Republike Slovenije meni, da je bila odločba 41.a člena Zakona o socialnem varstvu utemeljena že v samem izhodišču, kot rečeno, ter potrebna z vidika izgradnje, ohranjanja in krepitve sistema socialnega varstva, ki predstavlja v skrbi za najranljivejše osebe javno korist, ki jo čuti splošna skupnost in takšna seveda ostaja tudi sedaj. Zato bi rekel zavračamo pobudo.

Hvala lepa.

Zaključili smo s predstavitvijo mnenj.

Samo mikrofon, če ugasnete.

Prehajamo na razpravo članic in članov odbora. Želi kdo razpravljati? (Ne.) Ugotavljam, da ne.

Torej zaključujem razpravo in na podlagi 265. člena poslovnika dajem na glasovanje naslednje mnenje: Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide se strinja z mnenjem Zakonodajno-pravne službe z dne 30. 9. 2024 ter ji predlaga, da v skladu z 266. členom Poslovnika Državnega zbora pripravi odgovor Ustavnemu sodišču Republike Slovenije.

Glasujemo. Za je glasovalo 10 poslank in poslancev, proti nihče.

(Za je glasovalo 10.) (Proti nihče.)

Ugotavljam, da je mnenje sprejeto.

Zaključujem s to točko in s tem tudi 34. nujno sejo odbora.

Vsem se zahvaljujem za sodelovanje in vas lepo pozdravljam!