Dobro jutro, vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne prav lepo pozdravljam. Začenjam 33. sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide.

Obveščam vas, da sta zadržana in se seje ne moreta udeležiti Alenka Helbl in doktor Matej Tašner Vatovec.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red. Točka 1 - Posebno poročilo Zagovornika načela enakosti za uresničevanje pravic vseh ljudi z invalidnostmi v Sloveniji, točka 2 - Letno poročilo Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije za leto 2022 in točka 3 - Letno poročilo Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije za leto 2023. Ker v poslovniškem roku ni bilo predlogov za spremembe dnevnega reda, ugotavljam, da je določen dnevni red seje kot ste ga prejeli s sklicem.

Odbor bo vse tri točke oziroma vsa tri poročila obravnaval na podlagi četrtega odstavka 41. člena Poslovnika Državnega zbora.

Prehajamo torej na 1. TOČKO - POSEBNO POROČILO ZAGOVORNIKA NAČELA ENAKOSTI ZA URESNIČEVANJE PRAVIC VSEH LJUDI Z INVALIDNOSTMI V SLOVENIJI.

Na spletnih straneh Državnega zbora je objavljeno gradivo za sejo.

K točki so bili vabljeni: Zagovornik načela enakosti, Vlada, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Ministrstvo za solidarno prihodnost, Državni svet, Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije, Društvo Vesele nogice, Zveza Sonček.

Za predstavitev posebnega poročila dajem besedo zagovorniku načela enakosti, gospodu Mihi Lobniku, izvolite.

Spoštovani predsednik, spoštovani poslanke in poslanci, spoštovani vsi vabljeni, dober dan!

Hvala lepa za besedo, za priložnost, da predstavim novo posebno poročilo Zagovornika načela enakosti, ki tematizira konvencijo o pravicah ljudi z invalidnostmi in mednarodno konvencijo, ki smo jo podpisali v Sloveniji oziroma ratificirali pred zdaj že več kot desetimi leti. Torej ta predstavitev posebnega poročila, ki je obsežno in obsega skoraj 200 strani, bo pomenila uvod v to, kako to, kako ta pripomoček uporabljati. In seveda delno bom podal tudi ključne ocene o tem, kako v Sloveniji izpolnjujemo tisto, k čemur smo se v okviru konvencije zavezali, torej struktura in splošna ocena.

Na začetku morda seveda invalidnosti, ki so že v Zakonu o varstvu pred diskriminacijo definirane kot tiste osebne okoliščine, zaradi katerih ne smemo diskriminirati oziroma moramo zagotavljati enakopravnost, in tudi po konvenciji gre za osebe z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzornimi okvarami, ki v povezavi z različnimi ovirami lahko onemogočajo njihovo polno in učinkovito sodelovanje v družbi. In, če zadevo, če ta pač družbeni izziv pogledamo mogoče malo v številkah, in sicer z virom strategije EU Unije enakosti, in sicer strategije o pravicah invalidov za obdobje 2021-2023 in če te deleže, ki jih to evropsko poročilo predstavlja, prenesemo na slovensko realnost lahko ugotavljamo, da z nekimi zmernimi omejitvami živi več kot 400000 ljudi, z resnimi pa več kot 100000 ljudi. Torej tako dobimo neko sliko o tem, koliko ljudi se ta problematika tiče.

Nadalje. Če k invalidnosti prištejemo še kombinacijo starosti, ugotovimo, da v starosti nad 65 pravzaprav že večina ljudi v tej populaciji živi z nekimi oblikami invalidnostmi, oviranostmi in tako naprej. Potem pa še en drug statističen oziroma številčen pogled. Pri zagovorniku načela enakosti smo spremljali v večletnih intervalih, tako kot to počnejo podobni organi v Evropi, izkušnjo ljudi z diskriminacijo. Takrat smo v treh različnih letih dobili oceno, da je toliko ljudi nekako ima občutek, da je bilo diskriminirano, zaradi invalidnosti, pri čemer pa moramo te največje številke odšteti na približno polovico, saj smo ravno tako z isto raziskavo ugotovili, da ljudje včasih štejejo za diskriminacijo tudi druge vrste krivic ali pa druge vrste situacij, ki pa z zakonom niso prepovedane. Ampak vendarle če smo tudi pri teh številkah konservativni bi vseeno lahko trdili, da je okrog 30000 ljudi v posameznem letu, zaradi njihove invalidnosti občutilo doživljajo nekaj, kar je v zakonu opredeljeno kot diskriminacija. Do sedaj je naša institucija v zadnjih treh letih precejšnjo pozornost namenila temu vprašanju. In prav tudi na tem odboru smo predstavili že pet posebnih poročil, ki so osvetljevala različne vidike invalidnosti. Začeli smo s položajem gluhih v izobraževalnem sistemu, potem odprli vprašanje dostopnosti oziroma nedostopnosti srednjih šol za gibalno ovirane in to nas je vodilo, potem naprej do vprašanja seveda pravice do prostega gibanja, vprašanja nedostopnosti avtobusnega prevoza, skoraj v celi Sloveniji za to populacijo. Na koncu smo prišli do ključnega vprašanja, do vprašanja nedostopnosti objektov v javni rabi. To je povezano z Zakonom o izenačevanju možnosti invalidov, ki je pred 14 leti leto 2025 označil za tisti skrajni rok do katerega mora biti javni prostor prilagojen. Po naši raziskavi, kjer smo vprašali več kot 2000 subjektov po Sloveniji, je trdna ocena, da četrtina javnega prostora ne bo dostopna fizično. Prav tako pa ne bo nekih drugih pomagal za ljudi s senzornimi oviranostmi. To smo v lanskem posebnem poročilu natančno predstavili. Podobno velja seveda, da zaostajamo z podporo tistim senzorno oviranim, na primer ljudem z gluhoto, slepoto, slabovidnostjo v javnem prometu. Tako da današnje posebno poročilo pravzaprav se ozre bolj v našo globalno vpetost na tem področju in najbolj sistemsko pregleda to področje. Namreč, opozoriti želimo na dolžnosti države tako do ljudi z invalidnostmi, kot seveda tudi do našega mednarodnega konteksta. Namreč, koliko smo tega, k čemur smo se leta 2008 v mednarodni konvenciji zavezali, koliko smo tega izpolnili in kako to izpolnjujemo. Zato smo pripravili to posebno poročilo. In strukturirali smo ga tako, da najprej predstavimo nekaj temeljnih vsebinskih poudarkov. Še vedno v javnosti pravzaprav ni toliko znano, kaj ta konvencija prinaša in je bila to dobra priložnost, da v tem posebnem poročilu to predstavimo. Tu gre za razumevanje koncepta invalidnosti, za koncept prepovedi diskriminacije, zaradi invalidnosti ter seveda obveznosti za zagotovitev koncepta vključujoče enakosti. Posebno poročilo prinaša tudi pregled druge mednarodne in naše nacionalne pravne ureditve glede varstva pravic ljudi z invalidnostmi. Poda pregled 76 priporočil na temo invalidnosti, ki jih je zagovornik v zadnjih osmih letih podal in pa na koncu sledi 33 točk, kjer smo ocenili uresničevanje priporočil Odbora za spremljanje konvencije, ki spremlja to konvencijo in nam je ta priporočila podal pred šestimi leti.

Najprej nekaj osnov o konvenciji, ki je bila v Združenih narodih sprejeta leta 2006. Mi smo jo zelo hitro ratificirali. Mnoge države, primerljive države niso šle tako hitro v ratifikacijo in se s tem seveda zavezali, da bomo dosledno uresničevali vse njene določbe. Opazili smo, da je mogoče ta hitrost, ta odločnost, potem z leti popuščala pri procesu implementacije, torej pri procesu globokega razumevanja tega, kar smo kot država podpisali. Predvsem pa seveda operativnih načrtov in mehanizmov, ki duh in idejo te konvencije prenesejo v prakso tako, zaradi tistih, ki jim je namenjena, ker smo kot skupnost seveda prepoznali njeno sporočilo, kot tudi, zaradi naše mednarodne kredibilnosti. In nekaj ključnih poudarkov. Konvencija uvaja namesto dosedanjega medicinskega socialnega modela, če tako rečemo, razumevanja invalidnosti, model razumevanja invalidnosti, ki je utemeljen na človekovih pravicah. Ta model daje podlago za to, da v bistvu razmišljamo o opolnomočenju vseh ljudi z invalidnostmi in da sprejmemo ta koncept, da se kot družba prilagajamo tako, da bodo lahko ljudje z invalidnostmi v njej polno participirali. In že sam 1. člen izvirnika Konvencije o pravicah ljudi z invalidnostmi določa, da osebe z invalidnostjo vključujejo ljudje z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali s senzoričnimi okvarami, ki jim v interakciji z različnimi ovirami lahko preprečujejo te okvare, da bi na izenačeni osnovi kot drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi. Zelo pomembno je seveda, da to konvencijo dobro razumemo in jo dosledno izvajamo. Namreč v pravno prakso je uvedla koncept vključujoče enakosti in prizadevanja za polno uresničevanje vseh pravic, kot družbeno vključenost ljudi z invalidnostmi in polno sodelovanje na vseh področjih življenja. Da bi ta cilj dosegli, seveda moramo pa zelo dobro razumeti to, kako je konvencija zapisana. In tukaj prihaja do prvih izzivov, težav v slovenskem prostoru. Namreč, že nekaj časa je spoznanje, da je prevod konvencije v slovenskem jeziku neustrezen glede na izvirnik, to pa direktno nosi tudi posledice. Namreč, zaradi tega prevoda so danes izpuščeni ljudje, ki živijo z invalidnostjo, vendar nimajo enega od pri nas priznanih statusov invalida oziroma kategorij invalidnosti po naši zakonodaji pa tudi ljudje z dolgotrajnejšimi zdravstvenimi stanji, ki jim doslej po naši zakonodaji ni bila priznana invalidnost na primer osebe s psihosocialnimi invalidnostmi, osebe s slabšim duševnim zdravjem. Namreč, vse te ljudi konvencija zajema, mi pa smo jih s prevodom spustili. Samo kratek pogled v to tretje poglavje v tem poročilu. Namreč po devetih točkah so razporejena priporočila, ki jih je zagovornik tekom svojega dela sicer neodvisno od konvencije izrekel v zadnjih osmih letih in so razporejena po teh področjih. V posebnem poročilu najdete kratek opis teh priporočil za vsako od področij skupaj in seveda povezave na celotne tekstovne utemeljitve. Kako pa poteka v mednarodnem prostoru proces v zvezi z izvajanjem konvencije? Obstaja odbor, komite, ki spremlja to, kako države članice konvencijo izvajajo in po desetih letih, leta 2018, je pregledal tudi izvajanje konvencije v Sloveniji in izdal 81 priporočil za bolj učinkovito varstvo pravic ljudi z invalidnostmi. Mi smo jih že v ta priporočila prevedli in jih leta 2019 vključili v redno letno poročilo Zagovornika načela enakosti zato, da bi nekako pospešili, povečali to debato, razpravo v javnosti. In zdaj nas je po dobrih petih letih zanimalo, kaj smo kot država uspeli od tega feedbacka mednarodnega odbora začeti uresničevati in kje imamo še vedno velike izzive. Zato celotno posebno poročilo v zadnjem delu sledi logiki, da najprej predstavimo jedro priporočila mednarodnega odbora, potem smo v procesu v lanskem letu o našem mnenju o tem, kako to priporočilo v državi upoštevamo obvestili vlado in izdali priporočila o tem, kako bi to lahko delali drugače, dobili smo nek odziv vlade. Vprašali smo tudi nevladne organizacije s tega področja, s tem smo seveda se trudili slediti paradigmi Nič o ljudeh z invalidnostmi brez njih in na koncu podali končno oceno, ki je v vsakem od 33 točk, zdaj neposredno v kratkem izreku sledi temu mednarodnemu priporočilu, Torej, če pogledamo samo primer, ki je tule na prosojnici, torej odbor je Sloveniji priporočal, da pregleda prevod konvencije, da bi zagotovila točnost prevoda. Mi smo seveda ugotovili, da ta točen prevod, noben proces v zvezi s prevodom ni bil opravljen, da to povzroča seveda nadaljnje težave. Na to se resorna ministrstva in vlada niso odzvala. Nevladne organizacije so poudarjale, da lahko ureditev prevoda prispeva k boljšemu razumevanju in uresničevanja pravic, zato je naša končna ocena, ostaja taka, da bi bilo treba prevod seveda na novo zastaviti.

V zvezi s tem smo pred dobrim letom tudi pripravili celoten predlog, tako da je vse pripravljeno za to, da resorni ministrstvi začneta ta proces. V tej strukturi je potem obravnavanih 33 priporočil odbora, torej tekst prinaša kratek izrek priporočila, našo oceno, mnenje nevladnih organizacij in seznanitev z odzivom vlade.

Zdaj pa, to je bil en tak metodološki uvod pravzaprav v to, kako je to kompleksno posebno poročilo pripravljeno. Kaj pa je nekaj ključnih sporočil teh 33 priporočil? Namreč, kot rečeno, ključno je, da tudi v Sloveniji dobimo verodostojen prevod, ki bo skladen s konvencijo. Zdaj to ni tako in zaradi tega pri nas pravice, ki bi morale biti zagotovljene vsem ljudem z oviranostmi, dajemo samo ljudem s statusom invalida, medtem ko bi v duhu konvencije bilo, da so enake možnosti in enaka obravnava dostopne vsem ljudem z invalidnostmi oziroma oviranostmi. Nadalje napačen prevod povzroča neskladja zakonodaje s konvencijo, negativne posledice tega pa so tudi na ravni programov in ukrepov, namenjenih ljudem z invalidnostmi, na primer spodbujanje zaposlovanja ljudi z različnimi oviranostmi dejansko velja samo, ko bi delodajalec zaposlil delavca s statusom invalida, ne pa ob zaposlitvi nekoga, ki tega statusa uradno sicer nima, ima pa telesne in intelektualne oviranosti. Nadalje je problem, da država še vedno ne zbira sistematično razčlenjenih podatkov o ljudeh z invalidnostmi, da bi na podlagi tega lahko oblikovala ustrezne ukrepe, merljive ukrepe ter zanje oziroma preverila učinkovitost teh sprejetih ukrepov. Še vedno ni organa, ki bi vse resorske in vladne službe koordiniral glede izvajanja nediskriminacijskih politik, torej to je focal point, ki bi imel pregled nad tem, kako sistematično to izvajamo. In tako še vedno tudi ni strategij glede preprečevanja nasilja nad ljudmi z invalidnostmi, nad ženskami, otroci z invalidnostmi. Ni sistematičnih usposabljanj o človekovih pravicah ljudi z invalidnostmi za strokovnjake, ki delujejo na področju, kot so uradniki, sodniki, zdravniki in drugi. Država pa še vedno ne zagotavlja polne dostopnosti grajenega okolja, informacij in storitev, kot to zahteva konvencija. Kot prej rečeno, mi smo vsaj eno četrtino javnega okolja, še zdaj nismo priredili. Veliko sodnih, izobraževalnih in zdravstvenih ustanov ter drugih stavb javnega pomena je še vedno fizično nedostopnih ali pa nimajo prilagoditev za gluhe in slepe. Vsem ljudem z invalidnostmi je treba omogočiti dostop do informacij v javnih in zasebnih množičnih medijih. Ljudje z lepoto in slabovidnostjo ter ljudje z drugimi bralnimi težavami težko dostopajo do kulturnih in prostočasnih vsebin. Posebej zanje narejenih vsebin pa je premalo. Premalo oziroma skoraj nič informacij tudi ni v lahkem branju ali znakovnem jeziku. Zakonsko neurejena je še vedno uporaba jezika gluhih in gluhoslepih v praksi. Poleg tega manjka še vedno konkreten načrt, ki bo ljudem z invalidnostmi omogočil živeti samostojno po svojih željah in po potrebah izven ustanov - govorimo o deinstitucionalizaciji. Ljudje z invalidnostmi tudi težko dobijo njim prilagojeno stanovanje. Ni dovolj podpornih storitev, da bi lahko ljudje z invalidnostmi in starejši živeli samostojno in ne v institucijah. Potrebno je olajšati tudi dostop do pripomočkov in tehnologij za podporo pri gibanju, uvesti in razviti pa tudi sistem podpornega odločanja in odpraviti možnost odvzema pravice odločati o sebi. Ko pride do diskriminacije, zaradi osebnih okoliščin invalidnosti ali zaradi presečne diskriminacije, bi morali biti ljudje z invalidnostmi upravičeni do ustreznih odškodnin, kar v Sloveniji trenutno ni zagotovljeno. Nenazadnje, treba je zagotoviti tudi učinkovito, dosledno in neodvisno spremljanje izvajanja te konvencije. To na primer pomeni, da so v poročanje o napredku pri spoštovanju določil konvencije vključene vse organizacije ljudi z invalidnostmi in druge organizacije, ki delujejo na področju varstva človekovih pravic. Ljudi z invalidnostmi v državi pa je jasno določeno katera institucija je prva odgovorna za to, da spremlja naše izvajanje te konvencije.

Če povzamem. Ključni duh tega posebnega poročila je, da seveda prepoznavamo, da so se na ravni vlade nekatere nepravilnosti začele odpravljati in da tečejo procesi v zvezi s tem, vendar pa je splošna ocena, da večina od obravnavanih 33 ključnih priporočil odbora še vedno ni uresničena in da je to pomembno vprašanje, ki ga moramo drugače nasloviti kot do sedaj. Zato seveda v tem smislu priporočamo Vladi, Državnemu zboru in drugim pristojnim institucijam, da se k izvajanju konvencije, seveda, da pristopita celostno in sistematično. Naj bo torej to kar je zapisano in to k čemur smo se zavezali, vodilo sistematičnega dela, ne pa v bistvu reševanja problemov parcialno in fragmentirano.

To je moja predstavitev posebnega poročila za pravice za uresničevanje pravic vseh ljudi z invalidnostmi. Hvala za vašo pozornost.

Hvala lepa.

Preden nadaljujemo, imamo eno pooblastilo in sicer poslanec Andrej Kosi in nadomešča magistrico Karmen Furman.

Sedaj besedo dajem predstavniku Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, državni sekretar Igor Feketija.

Izvolite.

Hvala za besedo.

Najprej se iskreno zahvaljujem zagovorniku in njegovim sodelavkam, sodelavcem za pripravo tega zelo izčrpnega, metodološko odlično strukturiranega poročila, ki je že četrto po vrsti, ampak tokrat krovno naslavlja pregled vseh pravic ljudi, ljudi z invalidnostmi in oviranostmi in njihovega uresničevanja!

Je zelo dragocen vir tudi za nas, ki smo trenutno odgovorni za to, da se vsaj na zakonodajni ravni in potem tudi v praksi na izvedbeni ravni te pravice dosledno upoštevajo in da so zagotovljene. Poročilo smo temeljito prebrali in se opredelili do temeljnih oziroma do ključnih priporočil, ki se nanašajo zlasti na, zlasti na naš resor in tudi pripravili pregled bistvenih poudarkov. Zdaj, kar nekaj teh priporočil se nanaša na Zakon o osebni asistenci. Ta je v usklajevanju že lep čas, že več kot eno leto potekajo usklajevanja tega zakona z različnimi deležniki. Tudi ta teden je bil opravljen še en posvet z delovno skupino, sestavljeno iz predstavnikov organizacij, ki zastopajo ljudi z različnimi oblikami invalidnosti in verjamem, da bo ta zakon naslovil marsikatero od priporočil oziroma od vprašanj, ki so izpostavljena v poročilu. Glede ureditve položaja gluhoslepih oseb. Tudi ta zakon je praktično pripravljen, v zaključni fazi, so usklajevanja. Ravno danes zjutraj smo začeli še v bistvu bolj tehnično, nomotehnično urejanje tega zakona. In verjamem, da bo ta zakon kmalu sprejet in bo uresničil tudi tisto pravico, ki je, konec koncev, bila zapisana v Ustavo.

Glede uresničevanja priporočil Odbora za pravice oseb z invalidnostmi v zvezi s Konvencijo o pravicah invalidov je Slovenija letos posredovala Odboru za pravice invalidov združeno drugo, tretje in četrto periodično poročilo, ki podajata zelo širok pregled čez praktično vse resorje v zvezi z izpolnjevanjem teh priporočil in zagotavljanje pravic ljudem z invalidnostmi.

Glede revizije in zagotovitve ustreznejšega prevoda pa moram reči, da po naših posvetovanjih, tudi s predstavniki invalidskih organizacij oziroma zastopnikov z ljudmi z invalidnostmi in oviranostmi nismo prišli do enotne pozicije, da je ta prevod toliko neustrezen. Naše stališče je, da vsekakor je revizija prevoda na mestu, ne glede na to, ali obstaja o tem popolno, popolno soglasje ali ne. Ampak glede na številne druge izzive, ki jih moramo rešiti pred tem, lahko povem, da ta trenutek to ni na vrhu prioritetne liste, je pa vsekakor nekaj, česar se želimo tudi lotiti in če nič drugega preveriti ustreznost tega prevoda. Razumemo temeljno težavo, razumemo zakaj, zaradi samega prevoda nekatere skupine, ki izpadejo iz določenih pravic, in kot rečeno, smo se pripravljeni temu posvetiti. Bi pa samo opozoril, da tudi glede tega med samimi predstavniki skupin ljudmi iz invalidnosti ni popolnega soglasja.

Kar zadeva Zakon o socialnem vključevanju invalidov, v zvezi s tem poteka ustavna presoja in ko bo ta zaključena, bomo seveda tudi ustrezno upoštevali in priporočila Ustavnega sodišča in ostala priporočila in ta zakon ustrezno prenovili, če bomo ocenili, da je to potrebno.

Glede Zakona o izenačevanju možnosti invalidov in zagotavljanja dostopnosti objektov v javni rabi. Strinjam se, to je nujno graditi in tukaj aktivnosti potekajo dosti intenzivno. Sprejeti so vsi predpisi, ki zavezujejo vse deležnike, da gradijo objekte tako, da bodo dostopni univerzalno vsem uporabnikom, torej tudi ljudem z vsemi oblikami oviranosti. V letošnjem letu je tudi Urbanistični inštitut, ki deluje pod okriljem Republike Slovenije, vzpostavil nacionalno svetovalno informacijsko točko, ki zagotavlja vse informacije in bistveno podporo vsem, ki so odgovorni za gradnjo objektov. Za to, da tudi in na ta način dejansko pripomore k temu, da so te zaveze izpolnjene.

Zakon o dostopnosti do proizvodov in storitev za invalide je sprejet in se bo začel uporabljati 28. junija naslednje leto, torej 2025 in ta v naš nacionalni red prenaša evropsko direktivo 2019/882 in na podlagi tega zakona so bili sprejeti tudi ustrezni podzakonski akti. Seveda bomo pa pozorno spremljali uresničevanje zavez, ki jih ta zakon in njegovi podzakonski akti prenašajo.

Kar zadeva priporočilo, da je treba minimalne zahteve za dostopnost do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti, urediti v Zakonu o izenačevanju možnosti invalidov, verjamemo, da je Zakon o dostopnosti do proizvodov in storitev za invalide, ki se bo, kot rečeno, začel uporabljati naslednje leto to že ustrezno uredil in da bi dodatna ureditev še v Zakonu o izenačevanju možnosti invalidov v bistvu pomenila neke vrste dvotirno urejanje, zato verjamem, da to na tej točki ni potrebno.

Torej, mogoče toliko kot odziv na glavne točke, glavna priporočila. Še enkrat, zavedamo se, da je dela še veliko in se ga lotevamo po vrsti. Za to še enkrat velja

Magnetogram v izdelavi!

Hvala lepa.

Sedaj besedo dajem predstavniku Ministrstva za solidarno prihodnost. Doktor Luka Omladič, državni sekretar, izvolite.

Hvala. Tudi jaz se zahvaljujem varuhu za njegovo pomembno priporočilo. Kot vedno je podčrtal najpomembnejše točke in nam s tem, bi rekel, postavil neko vodilo za delovanje v prihodnosti in tudi za kritiko tistega, kar morda še ni narejeno.

Naše Ministrstvo za solidarno prihodnost je v nekem smislu pravzaprav že po svojih pristojnostih postavljeno v jedro tega problema, da tako rečem, ker je ministrstvo, ki je na eni strani pristojno za institucionalno socialno varstvo, na drugi strani ministrstvo, ki je pristojno za dezinstitucionalizacijo. In to je dejansko tudi tista točka, v kateri v naši družbi smo. Na eni strani imamo dobro mrežo, dobro dobro delujoče socialnovarstvene institucije, na drugi strani tudi pač bi rekel, jasno zavezo procesa deinstitucionalizacije, ki nenazadnje, kot je omenil varuh, pač izhaja iz ... Prosim? / oglašanje iz dvorane/ Se opravičujem, zagovornik. Izhaja iz naše, iz naše zavezanosti konvenciji. In ta konvencija, to je neka, neka stvar, ki jo velikokrat citiramo tako v sodelovanju z našimi deležniki kot kot neko motivacijo za nas, za nas same. V 19. členu govori o samostojnem življenju in vključenosti v skupnosti in pravi zelo eksplicitno, da imajo invalidi enako kot drugi možnost izbirati stalno prebivališče in se odločiti, kje in s kom bodo živeli in jim ni treba živeti v posebnem okolju. To, če hočete, je tisto, tisti stavek konvencije, ki je na nek način povzema morda bistvo procesa deinstitucionalizacije, ki smo mu v tem trenutku zavezani. Zdaj pa kje smo v tem trenutku glede tega in kje morda še nismo? Torej strategija o deinstitucionalizaciji na ravni ministrstva je bila sprejeta. Postavlja si za cilj v prihodnjih desetih letih deinstitucionalizacijo posebnih socialnovarstvenih zavodov in na splošno tudi pravzaprav deinstitucionalizacijo oziroma deinstitucionalizacijo v smislu preobrazbe institucij v neko trdno v skupnost vključeno mrežo kot, kot glavni cilj. Bo pa strategija za deinstitucionalizacijo, ki je sprejeta na ravni ministrstva, je zdaj v procesu, da bo, bi rekel, potrjena še kot vladni dokument za leto 2024 do 2024. Kar se tiče konkretnih zadev, ki so bile zdaj v tem letu ali dveh narejene, torej vzpostavljen je bil center za usmerjanje deinstitucionalizacije, je začel delovati na Inštitutu za Republike Slovenije za socialno varstvo v juliju letos. In bi, rekel, ta center CUDI, tako imenovani Center za usmerjanje deinstitucionalizacije, bo tisto, bi rekel strokovno in tudi infrastrukturno jedro, ki bo v naslednji fazi, bi rekel, vodilo te procese ne, bo koordiniral, bo koordiniral vse dejavnosti, bo omogočal povezovanje med različnimi deležniki in bo omogočil tisto hitrejše odzivanje na terenu, ki je potrebno. Ker, ker vemo, da tukaj nastajajo tudi konflikti, v določenih procesih vključevanja v skupnost nastajajo dejansko konflikti in mislim, da bo to ena izmed največjih izzivov, vzpostaviti to resnično družbeni dialog, vključenost, prepoznanje na vseh straneh pravzaprav tega, kar sem citiral iz konvencije, ne, da ima vsak človek, vsaka oseba pravzaprav pravico samostojnega izbiranja načina, kako bo živelo. No, zagotovili smo v tem smislu, ker je seveda, potrebujemo tudi, ne, če želimo vključenost v skupnost bivalne skupnosti, potrebujemo tudi mesta, kjer bodo te bivalne skupnosti obstajale v okviru pristojnosti našega resorja za področje stanovanja. Vemo, da je bilo zagotovljenih na letni ravni 100 milijonov evrov za programe gradnje javnih najemnih stanovanj, znotraj katere je zagotovljena tudi mesto za bivalne skupnosti, se pravi, to je del, del sistema, ki se vzpostavlja, celovite stanovanjske politike, je tudi to, da bo del teh javnih najemnih stanovanj in, bi rekel, tega procesa, ki bo stekel, njihove gradnje, omogočil hitrejše procese razseljevanja oziroma selitve, selitve v skupnost. Torej v tem trenutku se tudi pripravljajo intenzivno razpisi, ki bodo na začetku prihodnjega leta objavljeni, in sicer tukaj gre za, na začetku prihodnjega leta bodo objavljeni razpisi za multidisciplinarne time, to so dejansko terenske skupine, ki bodo zavodom, ki bodo šli v procese deinstitucionalizacije, pomagali, omogočali, zagotavljali strokovno podporo in, in na ta način na nek način vodili, vodili proces. Na ministrstvu smo tudi pač pripravili metodologijo, ker seveda tukaj ne morejo, ne moremo iti v nekem velikem poku z vsemi institucijami, treba je pač imeti nek vrstni red, neko metodologijo, kako temu sledimo, ker vemo, da sta zavod iz Črne na Koroškem in Dom na Krasu, sta v prejšnji, tako rečem, rundi pač pilotnega projekta evropskega, sta šla v razselitev, zdaj pač sledijo drugi in tukaj smo pripravljeni, pripravili metodologijo, kako bo to potekalo. Spet ključna bo tukaj vloga teh multidisciplinarnih timov, ki pričnejo prihodnje leto delovati. Torej naslednji razpis tudi v začetku prihodnjega leta bo vzpostavitev, razpis za vzpostavitev centra za zagovorništvo. Ta center za zagovorništvo mislim, da bo, da bo, da bo neko pomembno vlogo odigral točno v tem, kar sem prej rekel, se pravi v potencialnih, pa ne samo potencialnih, tudi realnih konfliktih, ki se pojavljajo pri vključitvi v skupnost. In, in tretji razpis je razpis za gradnjo oziroma prenovo nepremičnin za izvedbo dezinstitucionalizacije, torej spet za vzpostavitev tistih možnosti, kjer bodo ti ljudje živeli.

Tako da še enkrat, usmeritev ministrstva tukaj je jasna, gre za, gre za, gre za človekove pravice, gre za prepoznano s strani pač mednarodne skupnosti in naše države človekovo pravico, da si osebe izbirajo okolje in način bivanja. To je pač nekaj, čemur se je država zavezala, kar je družba prepoznala in kar je pravzaprav tukaj vodilo. Vemo pa, da je pot, ki se je začela, da je dolga, naporna in še enkrat smo seveda vsem inštitucijam, posebej tukaj na tem mestu zagovorniku hvaležni, ker ga tudi vidimo kot tisto instanco, ki na nek način delovanje ministrstva podpira, ko se znajdemo včasih tudi v kakšnih potencialno konfliktnih situacijah. Toliko mogoče zaenkrat, hvala.

Hvala lepa.

Imamo še eno pooblastilo, in sicer poslanka Iva Dimic nadomešča poslanca Aleksandra Reberška.

Sedaj pa dajem besedo predstavniku Državnega sveta. Gospod Danijel Kastelic, izvolite.

Spoštovani predsedujoči, hvala za besedo. Pozdravljene poslanke in poslanci. Zagovornik načela enakosti s sodelavci, oba državna sekretarja s sodelavkami, predstavnica NSIOS in ostali vabljeni.

Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide se je s posebnim poročilom zagovornika seznanila na 32. seji 24. septembra in ga ocenila kot metodološko zelo kakovostno zasnovano in pa predvsem zelo informativno. Komisija ugotavlja, da tudi to, četrto zaporedno posebno poročilo zagovornika jasno kaže, da država na področju odprave diskriminacije invalidov in pri zagotavljanju pravic invalidov čaka še veliko dela. Na to, da država ne izpolnjuje svoje deklarirane, pa tudi moralne obveze na tem področju, kažejo številna še neizpolnjena priporočila zagovornika, kot tudi Odbora Združenih narodov za pravice invalidov. Vse kaže na stopnjo zrelosti naše demokracije in na to, koliko so državni organi pripravljeni prepoznati svoje napake ali pomanjkljivosti v svojem delovanju in jih seveda tudi odpraviti. Komisija sicer ugotavlja, da je na določenih področjih v času od priprave zagovornikovega posebnega poročila do danes že prišlo do določenih premikov, a bi bilo nujno aktivnosti na vseh področjih še pospešiti. Zato smo sprejeli sklep, v katerem pozivamo tudi Vlado Republike Slovenije in organe v njeni sestavi k proaktivnemu delovanju z namenom odprave zaznane diskriminacije invalidov. Pozivamo jih, da v najkrajšem možnem času uresničijo vsaj tri priporočila, ki ne terjajo večjih finančnih sredstev, ampak je njihova uresničitev odvisna predvsem od iskrene želje ter angažmaja državnih organov in posameznikov, da se kaj premakne in uredi. Po naši oceni bi se na tak način lahko uresničilo vsaj 10 do 33 priporočil zagovornika, ki so zapisana v posebnem poročilu. Strinjali smo se tudi s priporočilom in oceno zagovornika, da bi bilo nujno zagotoviti koordinacijo uresničevanja pravic iz Konvencije o pravicah invalidov, pa tudi vseh ne diskriminacijskih politik na ravni države oziroma Vlade Republike Slovenije, da se bo spremljalo usklajevanje teh odločitev. Prav tako bi bilo potrebno opraviti temeljit pregled zakonodaje, ki je na tem področju invalidskega varstva zelo obsežna in nepregledna, saj izključuje kar 72 različnih zakonov, kar za laično javnost in razumevanje pravic invalidov predstavlja velik izziv. Komisija glede opozoril zagovornika o težavah z dostopnosti javnega potniškega prometa za invalide opozarja, da so imeli država in prevozniki na podlagi prehodnih določb v Zakonu o izenačevanju možnosti invalidov na voljo 15 let za železniški promet oziroma deset let za avtobusni promet za prilagoditev tako infrastrukture kot voznega parka, a se je možne in konkretne rešitve večinoma, razen redkih izjem, začelo iskati šele po desetih letih od uveljavljanja zakona. Komisija je že na preteklih sejah ob obravnavi ostalih posebnih zagovornikov priporočil ocenila, da bi bilo treba na področju dostopnosti javnega avtobusnega prevoza v prvi vrsti poleg zagotovitve dostopnosti postaj in postajališč zagotoviti tudi ustrezen vozni park, nizkopodne avtobuse z ustrezno komunikacijsko opremo za slepe, slabovidne ter gluhe in naglušne. Pri razpisih koncesij za izvajanje javnega avtobusnega prevoza se kot pogoj za pridobitev koncesije še vedno ne navaja zagotavljanje dela voznega parka, ki je dostopno invalidom, ampak se razpisni pogoji osredotočajo predvsem na tako imenovani zeleni prehod. Tako je bilo tudi ob letošnjem razpisu, ki je bil objavljen 1. septembra. Ravno ob tovrstnih razpisih bi se lahko zagotovilo postopno menjava voznih parkov za tiste, ki so prilagojena invalidom. Tako je bilo ponovno izpuščena priložnost za večji napredek na tem področju in podeljene koncesije brez klavzule, da bi v določenem številu nakupov avtobusa lahko bi bilo del namenjenih tudi za gibalno ovirane. Zelo dobro je to rešil v preteklosti ljubljanski mestni potniški promet in v desetih letih so vsi avtobusi v Ljubljani prilagojeni za gibalno ovirane. Predvsem po oceni komisije bi se moralo invalide tudi bolj sistematično informirati o dostopnosti posameznih avtobusnih, železniških in pa seveda posameznih voznih vozilih, ki jim je na določenih linijah prilagojen prevoz. Tovrstni seznam informacij, ki bi morale biti javno dostopne in prilagojene invalidom, bi se lahko pripravilo brez kakšnih večjih težav in vložkov. Kot nesprejemljivo je komisija že večkrat prepoznala tudi nedostopnost izobraževalnih ustanov, saj izobrazba predstavlja temelj za zaposlitev invalidov in posledično njihovo kakovostno in samostojno življenje. Enako velja do dostopnosti sodišč, kjer ima Ministrstvo za pravosodje že praktično zbrane vse podatke o nujnih prilagoditvah, ampak premikov na tem področju še ni, četudi bi bistveno vplivale ne samo na invalide, ki so stranke v sodnih postopkih, ampak tudi na tiste invalide, ki opravljajo poklic odvetnika. Komisija kot nesprejemljivo ocenjuje tudi še vedno zaznane primere nedostopnosti centrov za socialno delo ter ambulant osebnih zdravnikov. 10 procentov invalidov poroča o tej težavi, ne zgolj za gibalno, ampak tudi za senzorno ovirane invalide na primer odsotnost indukcijske zanke, saj zdravstvena oskrba predstavlja eno od osnovnih, lahko tudi življenjsko pomembnih potreb, pa tudi pravic posameznika.

Pozivali smo tudi k zagotovitvi več možnosti za črpanje evropskih sredstev za odpravo ovir s strani lokalnih skupnosti, saj je veliko infrastrukture, objekti, ceste, stanovanja, ki bi jih bilo treba prilagoditi za dostop invalidom v njihovi lasti, same pa nimajo na voljo dovolj sredstev za izvajanje tovrstnih razvojnih programov in projektov. Prav tako je potrebno pospešeno osveščati družbo o tem, kaj vse nas čaka kot dolgoživo družbo. Zaradi starajočega prebivalstva bo treba okrepiti tudi oskrbo za osebe z demenco, kar pa ob obstoječih težavah z zagotavljanjem kadra za oskrbo v institucijah lahko predstavlja zelo velik izziv. Opozorili smo tudi, da bo država s poročilom v kateri se bo odzvala na priporočilo odbora Združenih narodov za pravice invalidov predstavila svoje aktivnosti na tem področju, pri čemer bo kar 33 neizpolnjenih priporočil. Zagovornika zagotovo predstavljalo določen izziv pri zagovarjanju njene učinkovitosti in izpolnjevanje določb konvencije. Prav tako ni zanemarljivo, da bo omenjeni odbor seznanjen tudi s tako imenovanim senčnim poročilom, ki ga pripravljajo invalidi v predvsem Nacionalni svet invalidskih organizacij. Opozarjamo tudi, da odzivanje priporočila v zvezi z izpolnjevanjem zavez iz konvencije ni namenjeno golemu izpolnjevanju birokratskih zadev, ampak temu, da se skozi implementacijo ustreznih ukrepov družbo usmerja bolj v bolj vključujoče in bolj senzibilno za potrebe posameznih družbenih skupin, ki sobivajo v njej.

Komisija pa je tudi izpostavila še vedno neizpolnjeno obvezo države, ki izhaja iz drugega odstavka 33. člena konvencije, ki državo zavezuje k postavitvi neodvisnega telesa za spodbujanje varovanja in spremljanje izvajanja konvencije. Na to temo je Državni svet ob podpori nacionalnega sveta invalidskih organizacij in sveta za invalide že večkrat pozval, da naj se navedeno telo vzpostavi na način, da se sedanjemu svetu za invalide Republike Slovenije zagotovi ustrezno administrativno in pa tudi finančno avtonomijo, da bi lahko opravljal prej omenjene naloge. Vložili smo tudi že novelo zakona na to temo, ki pa je vaš odbor na žalost ni izrekel podpore. Komisija zato v enem od sprejetih sklepov ponovno poziva Vlado Republike Slovenije, da v najkrajšem možnem času vzpostavi neodvisno telo iz drugega odstavka 33. člena konvencije, a na način, ki bo usklajen s pričakovanji reprezentativnih invalidskih organizacij in Sveta za invalide Republike Slovenije. Ideja o izvajanju neodvisnega organa s strani Varuha človekovih pravic, kar je bilo sicer nedolgo nazaj ideja Ministrstva za pravosodje za invalidske organizacije namreč ni sprejemljiva in ji ostro nasprotujejo.

Spoštovane in spoštovani, hvala lepa za vašo pozornost in upam, da bo vaš odbor prisluhnil tudi našim priporočilom in tudi sam pozval Vlado in državne organe k ukrepanju na posameznih področjih, ki jih je v svojem posebnem poročilu izpostavljal zagovornik načela enakosti. Hvala.

Hvala lepa. Sedaj besedo dajem še drugim vabljenim na sejo in sicer prva dobi besedo predstavnica Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije, magistrica Mojca Vavpotič. Izvolite.

Hvala lepa za besedo. Lep pozdrav vsem prisotnim! Posebno poročilo Zagovornika načela enakosti za uresničevanje pravic vseh invalidov v Sloveniji podaja celovit pregled stanja glede izvrševanja določb Konvencije o pravicah invalidov, ki jo je Slovenija ratificirala že davnega leta 2008, a še vedno ni poskrbela za implementacijo posameznih zavez s poudarkom na opozorilih in priporočilih Organizacije Združenih narodov za pravice invalidov. Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije kot krovna organizacija invalidov ves čas opozarja na stanje, ki ga v posebnem poročilu predstavlja Zagovornik načela enakosti, obenem pa išče in predlaga določene rešitve. Pri tem bi želeli vendarle izpostaviti sledeče: zagovornik v poročilu izpostavlja tako imenovano spregledane kategorije invalidov, pri čemer ocenjuje, da je do tega prišlo tudi zaradi neustreznega prevoda konvencije o pravicah invalidov. Invalidnost je stanje, ki povzroča trajno ali dolgotrajno omejitev fizičnih, duševnih ali čustvenih sposobnosti posameznika, zaradi česar so njegove zmožnosti za normalno delovanje v družbi in opravljanje vsakodnevnih nalog zmanjšane. Invalidnost je lahko posledica različnih dejavnikov, kot so poškodbe, bolezni, prirojena napaka ali degenerativne bolezni. Invalidnost lahko prizadene posameznika na različnih področjih, kot so gibanje, vid, sluh, komunikacija, kognitivne sposobnosti ali socialna interakcija. Posledično invalidnost vpliva na kakovost življenja, delovno sposobnost in samostojnost posameznika. V mnogih primerih invalidi potrebujejo prilagoditve okolju, pomoč ali podporo za lažje opravljanje vsakodnevnih nalog. V Sloveniji imajo status invalida posamezniki, ki izpolnjujejo določene pogoj določene z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter drugimi predpisi, povezanimi z invalidnostjo. Status invalida se podeli tistim, ki imajo zaradi bolezni, poškodbe ali prirojenih napak trajne telesne, duševne ali čustvene omejitve, zaradi katerih so njihove zmožnosti za normalno delovanje v družbi omejene. V Sloveniji lahko status invalida pridobi oseba, ki izpolnjuje naslednje določene pogoje, ki se nanašajo na medicinske kriterije, delež invalidnosti, starostne omejitve, postopek pridobitve statusa invalida in zaposlovanje, kot so zakonske kvote za zaposlovanje invalidov in določene olajšave za delodajalce, ki zaposlijo invalide.

Torej, samo poimenovanje določene skupine ljudi ne bo prineslo sprememb. Zadevo je potrebno pogledati celovito. Preimenovanje naziva invalid lahko pripelje tudi do poslabšanja pravic nekaterim posameznikom iz prej navedenih zakonov. Zato je še posebej pomemben preudaren razmislek o tem, predvsem pa je potrebno v skladu z načelom "Nič o invalidih, brez invalidov!" odpreti razpravo na to temo. Kot smo že slišali zagovornika, so spremembe prehoda že pripravljene in predane resornemu ministrstvu, ne pa v skladu z načelom "Nič o invalidih brez invalidov!", mi nismo o tem obveščeni. Menimo, da že lahko sama konvencija določa, da je v tako pomembne spremembe treba vključiti invalide, saj se to tiče direktno njih in bi se s tem izognili marsikateri težavi, slabi volji in hitrejšemu iskanju rešitev. Strinjamo pa se z zagovornikom, da je potrebno k reševanju teh vprašanj pristopiti sistematično, saj je v Sloveniji čez 70 aktov, ki urejajo področje pravic invalidov. Hvala lepa.