Dobro jutro vsem skupaj!

Ugotavljam, da smo sklepčni. Tudi gospod minister je prišel. Dobro jutro!

Spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci! Vsi vabljeni prisotni na seji! Prav lep jutranji pozdrav!

Pričenjamo 4. nujno sejo Odbora Državnega zbora Republike Slovenije za zdravstvo.

Obveščam vas, da je zadržana in se ne more udeležiti seje odbora kolegica Jelka Godec ter da je kot nadomestni član namesto kolegice Mojce Žnidarič kolega Gregor Židan.

Seja odbora je bila sklicana v skladu s 47. členom in drugim odstavkom 48. člena Poslovnika.

Prehajamo na določitev dnevnega reda. S sklicem seje dne 10. 12. letos ste prejeli predlog dnevnega reda, in sicer ena in edina točka, Začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o duševnem zdravju ter ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča in sklep Višjega sodišča v Ljubljani v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 1. 12. 2017. Prejeli ste tudi gradivo 9. 11., mnenje Zakonodajno-pravne službe 7. 12 in mnenje Vlade 6. 12., kar je vse na spletnih straneh Državnega zbora.

Ker v poslovniškem roku do začetka seje nisem prejel predlogov za spremembo dnevnega reda je ta določen, kot ste ga prejeli s sklicem seje. Na sejo so vabljeni Zakonodajno-pravna služba ter Ministrstvo za zdravje.

Besedo dajem kolegici Lenčki Arko Fabjan iz Zakonodajno-pravne službe.

Prosim.

Hvala za besedo. V predmetni zadevi je Ustavno sodišče ob obravnavi ustavne pritožbe sklenilo, da začne postopek za oceno ustavnosti Zakona o duševnem zdravju. Pritožnik je bil na podlagi sklepa nepravdnega sodišča nastanjen v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda. Zoper to namestitev se je pritožil tudi sam zavod z razloga, da naj ne bi morali zagotoviti varnih in ustreznih bivalnih pogojev zaradi prezasedenosti. Ustavno sodišče je na podlagi tega ugovora menilo, da se odpira vprašanje sistemske pomanjkljivosti, ker sodišče nima na razpolago drugih mehanizmov, zato je sklenilo, da začne postopek za oceno ustavnosti iz vidika varstva osebne svobode in varstva človekove osebnosti in dostojanstva, se pravi, to je z vidika 19. in 21. člena Ustave. V pripravljenem odgovoru je izpostavljeno, da je omejitev osebne svobode dopustna kolikor je za to ustavno dopusten cilj. Mnenje je, da je ustavno dopusten cilj v odvrnitvi nevarnosti, ki jo posameznik zaradi svojega duševnega zdravja pomeni zase oziroma za druge in v odpravi razlogov, ki so privedli do tega. Iz ustaljene ustavno-sodne presoje izhaja, da kadar imamo ustavno dopustno, cilj mora pa sam po sebi prestati tudi strogi test sorazmernosti. To pomeni, da mora biti poseg nujen, primeren in sorazmeren v ožjem pomenu besede, se pravi, da je treba opraviti to tehtanje. Odgovor je potem pripravljen na podlagi teh treh vprašanj in sicer je zaključeno, da so vsi pogoji izpolnjeni. Gre za nujnost in sicer, saj morajo biti za to, da je posameznik nastanjen v socialno-varstvenem zavodu, izpolnjeni določeni pogoji, to je, da je bolnišnično zdravljenje že zaključeno, kljub temu pa posameznik potrebuje stalno oskrbo in varstvo, ki si jo ne more zagotoviti sam niti ne z družinskimi pomočniki oziroma s pomočjo svojcev. Razlog za to je, da pa ogroža življenje, tako svoje kot drugih oziroma zdravje, in da tega z drugimi oblikami pomoči ni mogoče odvrniti in zato je narejeno v cenah, da je tudi v primeru prezasedenosti zavoda za pomoč, ki mu jo kljub temu zavod lahko nudi kot taka, ki mu zagotavlja varstvo njegovega življenja in zdravja, se pravi, tisto varstvo, ki je v danem trenutku posameznik potrebuje. Prav tako je ocenjeno, da je ta poseg primeren. Pri tem je poudarjena tudi pravica iz socialne varnosti iz 50. člena Ustave in pravica do zdravstvenega varstva iz prvega odstavka 51. člena Ustave in ta pravica je tudi izpostavljena potem, ko se presoja sorazmernost, saj izhaja iz teh določb obveznost Ustave, da zagotoviti ustrezne možnosti zdravljenja. Ustavno sodišče je v začetku postopka tudi navedlo oziroma je povzelo pritožnikove navedbe, da je bil nastanjen na hodniku varovanega oddelka in sicer v času 12. 12. 2017 do 10. 1. 2018, nato pa je bil nastanjen v triposteljni sobi, med tem, ko pa je bil zaprt na hodniku, so ga drugi pacienti božali in lasali, zato je v tem delu izpostavljeno, da razlog za to dejansko stanje, ki ga opisuje pritožnik, ni v sistemski ureditvi Zakona o duševnem zdravju, temveč v subjektivnih dejavnikih, to so pač drugi pacienti, in da se temu konfliktu ne bi bilo mogoče izogniti niti z drugačnimi namestitvenimi možnostmi, na primer tudi takrat, ko je bil protežnik nato kasneje nameščen v troposteljni sobi, treba je pa upoštevati, da je v tem postopku zdravljenja treba posamezniku omogočiti samostojnost, funkcionalnost, možnost dejavnega vključevanja v okolje, vključno s preprečevanjem morebitne socialne izključenosti. Glede na to je navedeno, da je tudi v primeru prezasedenosti socialno-varstvenega zavoda ključna takojšnja pomoč, ki jo je treba nuditi posamezniku in zato je narejena ocena, da presojana ureditev ni v neskladju z Ustavo.

Hvala.

Hvala.

Besedo predajam gospodu ministru. Izvolite.

/ izključen mikrofon/ sodelavec, ki to zadevo bolj podrobno / nerazumljivo/…

V redu. Prosim, da se predstavite za magnetogram.

Nadja Čobal, sekretarka na Ministrstvu za zdravje.

Mnenje, ki ste ga pravkar slišali, je nekako skladno tudi z našim stališčem, našim mnenjem. Zaenkrat ocenjujemo, da do domnevne kršitve človekovih pravic ni prišlo zaradi neustrezne zakonodaje.

Hvala.

Hvala. Vidim, da imamo prisotne tudi iz Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Želite tudi vi se opredeliti do mnenja, preden dam besedo poslankam in poslancem?

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Jaz se strinjam z gospo Čebalovo, da je zakon v tem delu ustrezno zapisan. Je pa situacija v varovanih oddelkih socialnovarstvenih zavodih zares izjemno kritična. To ni zgodba od včeraj, ampak je zgodba, ki se že kar dolgo vleče, povezana z različnimi dejavniki, ko se ni razmišljalo, ko se je spreminjalo prestajanje kazni na forenzičnem oddelku v Mariboru iz 10 na 5 let, se ni razmišljalo, kako bo to vplivalo na varovane oddelke v socialnovarstvenih zavodih. Sedaj se pač zadeve kombinirajo in na ministrstvu smo zato dve stvari naredili oziroma tri. Ena je, da delamo na vzpostavitvi oddelka specializirane enote za osebe z najhujšimi oblikami težav v duševnem zdravju, kamor bomo namestili te ljudi iz poforenzike in tudi iz drugih psihiatričnih oddelkov in socialnovarstvenih zavodov. Skratka, to. S tem se bo mreža sprostila, istočasno širimo mrežo v posebnem socialnovarstvenem zavodu Lukavci in delamo na tem, da se organizacija deležnikov vseh, ki so vključeni v proces tako namestitve kot odpusta iz varovanih oddelkov socialnovarstvenih zavodov začnejo bolj dejavno povezovati in to je to, kar v tem trenutku lahko naredimo.

V redu, hvala.

Besedo dajem poslankam in poslancem. Prvi se je k besedi oglasil Jani Möderndorfer.

Izvolite.

Jaz se tukaj strinjam z mnenjem in razmišljanjem, da to ni problem od včeraj. To je problem, ki traja že vrsto let. In če bi bili izredno bogata družba bi imeli izredno sodobno opremljene in prostorske kapacitete tako široke in tako velike, da pravzaprav do takšnih pripomb oziroma takšnih pritožb sploh ne bi prihajalo. Nenazadnje na to je bilo opozorjeno že v več mandatih in nenazadnje tudi v javnih pozivih glede na razmere in situacije, kadar gre za duševno zdravje, ki je pa še toliko bolj posebno ker govorimo o človekovih pravicah, ker govorimo o odvzemu prostosti in tako dalje. Gre za večjo občutljivost in ranljivost oseb. Ampak podobna situacija je v resnici v vseh zdravstvenih zavodih in socialnovarstvenih zavodih. Če bi gledali celotno sliko pravzaprav so ti pogoji in razmerja problematična predvsem zaradi tega, ker ge razvoj dogodkov, osveščanost ljudi in nenazadnje tudi način zdravljenja tako naprej in standardi tako visoko naprej, da pravzaprav finančnega vidika država sploh ne dohiteva vsega tega razvoja, tako da to ni problem samo te vlade, to je problem zadnjih 15, 20 let vseh vlad, ki preprosto ne morejo razdeliti tudi teh sredstev na pravi način. Ampak ne glede na to, mi imamo danes v bistvu pred seboj mnenje, ki pa ga bom podprl iz preprostega razloga, ker mislim, da to ni vezano na samo Ustavo oziroma ali je bila kršena oziroma ali je bila celo potrebna sprememba zakonodaje, ampak predvsem to, da bomo kot družba morali dati samo še večji poudarek na same prostorske pogoje in nenazadnje organiziranost samih zavodov in komuniciranje med njimi. Tukaj je vsa rešitev, druge pravzaprav ni.