Lepo pozdravljeni!

Pričenjam 16. redno sejo Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Članice in člane komisije ter vabljene prav lepo pozdravljam! Obveščam vas, da so zadržani in da se seje ne morejo udeležiti naslednji člani komisije: doktor Tatjana Greif, Aleksander Reberšek, Zoran Mojškrec in Andrej Hoivik. Na seji kot nadomestni člani komisije s pooblastili sodelujejo Darko Krajnc, ki nadomešča poslanca Dušana Stojanović in pa Teodor Uranič, ki nadomešča poslanca Gašperja Ovnika.

Prehajamo na določitev dnevnega reda.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red: Pravice otrok in staršev v ločitvenih postopkih.

Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov za spremembo dnevnega reda ugotavljam, da je dnevni red določen kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA PRAVICE OTROK IN STARŠEV V LOČITVENIH SODNIH POSTOPKIH.

Na sejo so bili vabljeni: Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Ministrstvo za pravosodje, Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za notranje zadeve, Peter Svetina Varuh človekovih pravic, magistra magistrica Tadeja Šter, vodja Oddelka za družinsko sodstvo na Okrožnem sodišču v Ljubljani, doktor Mateja Končina Peternel, vodja civilnega oddelka na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije, magistrica Mirjana Horvat Pogorelec, vodja družinskega oddelka na Okrožnem sodišču v Mariboru Vrhovno državno tožilstvo, Irma Kirin, sodnica oddelka za družinsko sodstvo na Okrožnem sodišču v Ljubljani, Zdravniška zbornica Slovenije, Janez Starman, predsednik Odvetniške zbornice Slovenije, Iztok Ivančič, predsednik Društva DOR, Društvo očetov Slovenije, Skupnost centrov za socialno delo, Nacionalni inštitut za javno zdravje, profesor doktor Bojan Zalar, generalni direktor Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana. Vlasta Nussdorfer, nekdanja varuhinja človekovih pravic, doktor Zdenka Čebašek Travnik, nekdanja varuhinja človekovih pravic, doktor Marija Anderluh, predstojnica Službe za otroško psihiatrijo Pediatrične klinike v Ljubljani, Zbornica kliničnih psihologov Slovenije, Boštjan Verstovšek, odvetnik, izredni profesor doktor Igor Areh, Fakulteta za varnostne vede, magister Zoran Dimović, doktorski kandidat Pravne fakultete Univerze v Mariboru ter sodni izvedenec, Irena Kosovel, predsednica Slovenskega združenja za psihoterapijo, izredna profesorica, doktor Sara Hlin Doljak, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Marija Lesjak, članica društva DOR, doktor Vida Drame Orožin. Dodatno smo vabili še Francija Donka, socialnega delavca, ter Tino Brecelj, vodjo službe za zakonodajo v uradu predsednika vrhovnega sodišča. Od vabljenih so se opravičili: varuh človekovih pravic, magistrica Mirjana Horvat Pogorelc, magistrica Tadeja Oštir, doktor Mateja Končina Peternel, Irma Kirin in profesor doktor Bojan Zalar.

S sklicem seje ste prejeli gradivo in sicer, gradivo, ki smo ga vam poslali 7. 1. in pa del, magnetograma iz posveta Položaj in vloga otrok v sodnih postopkih, ki je potekal 27. novembra 2024. Po sklicu seje pa ste sprejeli prejeli še predlog sklepov z dne 4. 2. 2025, danes pa še dopis preko sistema Udis, ki ga je naslovilo Društvo očetov Slovenije na Državni zbor oziroma poslanke in poslance.

Pričenjam z obravnavo te točke in najprej mi dovolite, da dam en krajši uvod. Razpad družinske in partnerske zveze ima posledice za partnerja, ki se ločujeta, še posebej pa za otroke, še posebej, ko ločitveni postopek ne poteka sporazumno. Zdaj, v letu 2023 je razpadlo tisoč 165 zakonov, od tega je bilo tisoč 35 zakonov brez otrok, z otroki pa tisoč 130. Zdaj, kar to pomeni, če te številke malo obdamo z roditelji pa morda s starimi starši pa ožjim sorodstvom na eni in drugi strani, je v te ločitvene postopke, ti ločitveni postopki tako ali drugače zadenejo približno 10 tisoč ljudi v enem letu, toliko je pa rajši več kot manj. Zdaj morda predvsem za javnost nekaj statističnih podatkov. Zdaj pri ločitvah od leta 2011 dalje je razvidno, da je bilo leta 2011 več kot tri četrtine otrok dodeljenih samo materam, in da se je ta odstotek do leta 2023, ko imamo zadnje podatke, znižal na 55 odstotkov, kar pomeni, da je trend na tem delu po moji oceni zelo dober.

Drugo, kar je potrebno poudariti je to, da je večina otrok še vedno dodeljeni materam, teh je 55 odstotkov primerov in očetom je dodeljenih precej manj otrok, največji, največ jih je bilo dodeljenih 8 odstotkov leta 2013, najmanj pa ravno leta 2023 in sicer 3,5 odstotka, kar pomeni, da je razmerje, ko ne pride do sporazumne dodelitve otrok obema staršema, to je to razmerje, da je, da so otroci kar 15-krat več dodeljeni materam, kot pa očetom. Zdaj, zakaj se to dogaja ali pa kaj so glavni razlogi, najbrž bo prišlo ven iz razprave, ki jo bomo potem odprli, je pa vseeno najbrž treba ugotoviti, da so v veliki večini primerov, ko pride do sporazumne dodelitve otrok, v ozadju tudi razne, lahko rečemo, fiktivne obtožbe enega od partnerjev, ki se ločuje, ali bodisi gre za nasilje ali v družini ali pa obsodbe ali pa obtožbe v zvezi s posilstvom in tako naprej. Skratka, problem je predvsem v tem, da se potem, ko ti postopki stečejo, praktično v teh obtožbah ali obtoževanju enega od partnerjev, ne pride po sodni poti do konkretne obsodbe tistega, ki je obsojen, obtožen določenih dejanj v tem zakonu, ampak se v tem procesu to jemlje, kot da je zadeva dokončna in se tudi na tak način potem postopki zaključujejo in pa tudi povzročajo potem celo vrsto pritožb in postopkov na sodiščih. Zdaj, razlog za to je tudi to, da je v teh primerih praktično na koncu, ko se postopki zaključijo ni nobenih obsodb tistih, ki fiktivno tožijo ali pa obtožujejo partnerja, to se pravi, so nekaznovani v teh delih in to tako partner, ki to povzroči, pa tudi najbrž zagovornik, ki ga v tem, v teh pritožbenih postopkih usmerja, gre za odvetnike. Mislim, da bi bilo to dovolj. Zdaj v teh primerih, ko naj bi po ustavi veljala domneva nedolžnosti, je zagotovo partner, ki je izgubil določene pravice ali pa v teh ločitvenih postopkih, zagotovo neupravičeno prizadet in tu je treba po moje tudi dati določeno pozornost.

Zdaj, k tej točki dnevnega reda smo pripravili tudi devet sklepov, osem je vsebinskih, eden je, bom rekel, bolj rokovne narave ali pa procesne narave. Ti predlogi sklepov se lahko tudi še dopolnjujejo in jaz upam, da bo v tej razpravi se pojavilo še kaj. Opozoril bi samo še na to, da je, kot sem prej omenil, smo priložili tudi magnetogram posveta novembrskega. Takrat, ta posvet je sklicala predsednica Državnega zbora, in sicer s širšim naslovom Položaj in vlogo otrok v sodnih postopkih. Kot zainteresirani za sodelovanje na tem posvetu se je prijavilo tako društvo Dol kot Društvo očetov, bili so zavrnjeni, niso pač, predsednica Državnega zbora jim ni ugodila in potem je pač prišlo do te pobude, da se skliče Komisija za peticije. Jaz pričakujem, da bo razprava konstruktivna in da bomo pač na koncu sprejeli tudi, kot sem prej omenil, sklepe, ki bodo odražali naše napore, da se na tem področju stvari spremenijo oziroma izboljšajo, postopki pa predvsem pohitrijo, tako da ne bo prihajalo tudi do celo do izgube pravnega interesa na koncu, ko zaradi zavlačevanja stvari tečejo tako dolgo.

Sedaj pa bi dal najprej besedo predlagatelju. Gospodu Ivančiču, Iztoku Ivančiču iz Društva DOOR, izvolite, imate besedo. Še povem to, da razprave ne bom omejeval tako, da si vzemite čas in povejte tisto, kar mislite. Izvolite, imate besedo.

Hvala lepa predsedujoči in pozdrav vsem prisotnim. Sem predsednik društva DOOR, deluje že deseto leto. V njem smo zbrani starši in stari starši, ki opozarjamo na sistemski in strukturalni problem diskriminatornih, dolgih in dragih ločitvenih postopkov. Ti trije pojmi so seveda povezani. Če so postopki diskriminatorni. Diskriminirani vztraja na sodišču, če je starš in tam išče pravico, to povzroči večletne sodne postopke, kot je predsedujoči omenil, ne tako redko tudi do izgube pravnega interesa, kar je grozno s stališča staršev, še bolj grozno je stališče otroka. Diskriminatorni vztrajajo na sodišču, torej, veliko časa tam išče pravico in to povzroči večletne sodne postopke, ki so temu primerno tudi dragi. Letna ocena na podlagi podatkov članov in članic je med 10 in 20 tisoč evrov letno na starša. Ob številu ločitev v Sloveniji gre to v pogačo, denar, okrog 40 milijonov, nekdo si to razdeli. Kdo je kriv za tako stanje? Potrebno je zgolj slediti toku denarja, je nekdo nekoč povedal. Maja 2024 smo vsem poslanskim skupinam poslali prošnjo za srečanje, odzvali sta se Poslanska skupina Svobode in SDS. Svoboda po sestanku ni podala mnenja na naša opozorila. Zahvaljujemo pa se predsedniku Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti, gospodu Jože Tanku in njegovi ekipi, da je to problematiko uvrstila na dnevni red. Dovolite, da predstavim člane. Za mano je - smo sami sivolasi, ste opazili - gospa Sonja Nardelli. Gospa Sonja Nardelli je predstavnica mater v Društvu DOOR. Če je dodeljevanje otrok v varstvo in vzgojo očetom v višini, kot smo slišali, leta 2023 statistične napake, je pravzaprav čudno, da je gospa Nardelli v Društvu DOOR, zakaj? Gospa Nardelli je tudi sama bila ločena, otroci so bili dodeljeni v vzgojo in varstvo njej, oče je na nek način partner njen, oče njenih otrok na nek način odstranjen. Gospa Sonja je, potem imela težko življenje kot samohranilka in je potem spoznala, da bi bilo veliko bolje, če bi sodnosocialni sistem dovolil, dopustil uravnoteženo starševstvo. Njeno življenje bi bilo bistveno manj kruto - da ne hodim zdaj v podrobnosti. Tako da hvala, ker si z nami. Predstavnik očetov, je gospod / nerazumljivo/ tukaj za mano. Gospod Martelanc(?) je uspešen podjetnik, strokovnjak v segmentu določenega gradbeništva, zelo uspešen. Je vzoren oče. Tudi sam sem imel priložnost biti skupaj, ko je imel kontakt s svojim otrokom. Imel je to srečo v teh ločitvenih postopkih, ki so trajali skoraj štiri leta, da ni imel nobene kazenske ovadbe in kljub temu so postopki trajali veliko časa. Verjetno je to v povezavi s tem, da je gospod Martelanc uspešen podjetnik. Ob moji desni je gospa Marija Lesjak. Ona je predstavnica starih staršev v Društvu DOOR. Kasneje bom omenil večkrat, smo društvo staršev in starih staršev, nismo društvo očetov, kot nas nekdo mogoče želi prikazati. Gospa Lesjak, Bom naštel nekaj priznanj, ki jih je dobila v svojem življenju. Dobila je priznanje komisije Planinske zveze Slovenije, diplomo doktor Angele Piskernik Planinska zveza Slovenije, za varstvo gorske narave in življenjsko delo, spominsko plaketo Planinske zveze Slovenije, svečano listino Planinske zveze Slovenije, je dobrotnica leta po izboru revije Naša žena, dobila priznanje Športne zveze Velenje, priznanje za življenjsko delo krajevne skupnosti Vinska gora, priznanje za prostovoljko leto Mestne občine Velenje. Gospa Marija, izvolite.

/ medsebojno pogovarjanje/ Izvolite.

Lep pozdrav vsem.

Medtem ko me je gospod predstavljal, sem želela povedati, da sem primer tašče, mame, ki podoživljam to dogajanje okrog ločitev in ker bo to glavna oseba moj sin, naj povem, da je to že iz otroštva vzoren človek. Ko sem hodila na govorilne ure, mi je najprej razredničarka rekla, da je to fant iz škatlice. Toliko o njem zato. Kaj pa zdaj doživlja. V teh časih pa vsi okrog njega, pa otroci in tako naprej, boste pa slišali iz tega pa ne me obsojati, saj bom čisto prijazno to predstavila.

V glavnem, spoštovani vsi prisotni! Z velikim pričakovanjem sem zbrala pogum in se podala na pot, za katero si nikoli nisem mislila, da me bo pripeljala v to okolje. Nam, predvsem starejšim, je že malo otežena. Ob misli na vsebino, o kateri je oziroma bo govora, so mi v spomin prišle besede moje osnovnošolske učiteljice slovenščine, ki mi je zelo preudarno svetovala. Naj preberem knjigo Ivana Cankarja Hlapec Jernej in njegova pravica. Ne vem, zakaj, ampak tega se večkrat spomnim. Mogoče ima povezavo z naslovom mojega teksta podpora DOOR, to se pravi, tega društva, kot smo slišali, za enakopravno starševstvo, to se pravi, enakopravno. Vsekakor pa je rdeča nit omenjenega Hlapca z Društvom DOOR, ki enako kot on leta dokazuje nepravičnost na področju problematike neustreznega sodno socialnega ločitvenega okolja. Problemi so že leta nespremenjeni, kakor tudi stiske staršev in njihovih otrok. Kakšne in kolikšne so posledice na duševnem zdravju, ki s sabo potegne tudi ogromno finančnih sredstev in neskončnega časa, ki mu ni konca. Še ne tako dolgo sem gledala tovrstno oddajo na RTV ob 30-letnici pa je vsebina bila zelo sorodna današnjim zgodbam ob razpadu družine. Nič spodbudno. Naj še rečem, da je tole prikaz zakulisja, ki mu je javnost neprisotna in se ne ve, kaj se dogaja za štirimi stenami. Ker je glavna tema problema ločitev in z njo njene posledice, naj nanizam nekaj iz časov mojih izkušenj. Svoj dom smo si kot družina ustvarili v mojem rodnem kraju. Po ločitvi z bivšim možem sem v hiši ostala s sinom. Medtem sva se zbližala, znancem, ki je po svojih zgodbah ostal v hiši sam in se zaradi družbe začasno preselila k njemu. Tudi zato, da bi si sin lažje ustvaril svojo družino. To se je zgodilo in po več letih sem se vrnila v svoj dom, saj se je družinica širila in prihajal je drugi otrok. Zaradi spleta okoliščin sem se bila primorana vrniti v svojo prvotno domovanje oziroma hišo, kjer je sedaj živel sin z družino. Želela sem biti kar se da nemoteča, pa se je kmalu izkazalo, da sem se uštela. Snaha bi me najraje zazidala v spodnje prostore in naj sem se še tako trudila, ni bilo sproščenega ozračja. Sploh pa, kot se je z leti ogromnokrat izkazalo, je snaha stopila v zvezo s sinom iz načrtnega koristoljubja. Nad hišo so se zbirali temni oblaki. Njen delež pri ustvarjanju skupnega doma je bil tako z vidika materialnih sredstev kot tudi osebne angažiranosti dobesedno minimalen, saj je zavračala kakršnokoli delo v skupno dobro. Po rojstvu otrok, izvajala vsestransko hudo, a hkrati prikrito psihično nasilje nad sinom in tudi mamo ter delovala v smeri, da družina razpade in se lahko vrne na svoj prvotni dom, ki takrat ni imel naslednika, razen nje same. Po krajšem obdobju bivanja v svoji hiši sem bila pozvana v zgornje stanovanje in na moje veliko presenečenje s strani snahe dobila nepričakovano vprašanje, komu bom pripisala hišo, s katerim je snaha vseskozi obremenjevala sina. Moj jecljajoč odgovor ni bil dovolj prepričljiv da je logično, komu in bližal se je moj 70. rojstni dan. Moje vabilo, da vabim sinovo družino, je bil s premalo poudarka na snahi, katere reakcija je bila, da mi je nemudoma pričela nakladati takšne besede, da s sinom nisva uspela zapreti ust. V prvi vrsti je bilo rečeno, da sem zelo hinavska, da me ne spoštuje, da sem lažnivka in tako dalje in da je z mano v hiši nemogoče živeti, zato se bo v roku enega tedna odselila. Mesec dni pred tem, natančneje, 8. novembra 2017, se je v naši hiši zgodil skrivnosten in skrajno čuden vlom ter tatvina zlatnine, ki do danes še nista raziskana, čeprav so dejstva in dokazi več kot očitni. Znanilci sinove ločitve so bili vedno bolj očitni in bilo je samo vprašanje časa, kdaj se bo to zgodilo. Čeprav je že decembra 2017 zagrozila, da se bo odselila, je uživala vse ugodnosti bivanja na sinovem domu, vse do dne, 23. 9. 18, ko je tik pred prvo obravnavo panično zapustila družinski dom, kjer nikoli, ampak res nikoli ni bila deležna prav nobenega psihičnega ali celo fizičnega nasilja s strani sina. Da tega ni bila nikoli deležna, je sprva in na začetku sodnih postopkov priznala celo sama, a je to začela kasneje, z leti po tajnih in vnaprej zrežiranih dogovorih z odvetnico in sodnimi akterji, na veliko uporabljati sebi v zlonamerno korist z namenom, da v postopkih maksimalno obremeni sina. Kljub temu je šele ob zrežirani prijavi nasilja, 20. novembra 2020, začela trditi, da se je partnerja, mojega sina, v bistvu bala že vse od rojstva njunega prvega otroka - to je bilo, 18. avgusta 2012. na podlagi številnih dokazov, prič in resničnih dejstev lahko mirne vesti zatrdim, da so bile vse te njene trditve popolna izmišljotina z namenom hudo škodovati sinu ter celotne sodne postopke speljati sebi v korist. Resnična in realna največja korist njunih dveh mladoletnih otrok je bila zadnja skrb, saj je naredila prav vse, da doseže svoj dolgoletni prikriti namen. Sicer se je brez sinove vednosti sistematično vseskozi pripravljala na ločitev, kjer je sina vseskozi zlonamerno ter predvsem lažno prikazovala kot dobesedno najslabšega človeka, očeta in partnerja v Sloveniji, sebe pa sočasno vseskozi prikazovala kot veliko žrtev, revico, zaničevano, skratka osebo, ki je bila leta deležna kvazi nasilja, čeprav je bilo ravno obratno. Prvi dan obravnave, na katero sta zakonca prišla, je bilo šokantno predvsem za sina, ki tega dne ne bo nikoli pozabil, saj je njena odvetnica nemudoma začela z brutalnim blatenjem sinove osebnosti, kar je bil celo pravi šok za takratno sodnico. Dejstvo je, da so bili prav vsi deležniki na strani tega, da otroka ostaneta na svojem prvotnem očetovem domu, a se je vseskozi delalo na tem, da se mojega sina lažno in predvsem čim bolj negativno prikaže, se ga maksimalno obremeni z različnimi izmišljenimi dejanji, da se ga tudi vseskozi provocira, ponižuje in tako dalje, ter naposled prikaže kot velikega nasilneža in izredno malomarno osebnost. Resnica pa je bila povsem nasprotna od prikazanih obtožb in zavajanj v sodnem postopku. S pomočjo medijev, literature ter različnih vrhunskih strokovnjakov se je kasneje izkazalo, da ima bivša snaha hudo osebnostno motnjo, narcistično osebnostno motnjo, ki pa je bila vseskozi na sodišču ignorirana, prikrita in zamolčana. Sin si je vseskozi želel imeti otroke ter biti dober oče ter partner in je naredil prav vse, da bi družina živela v srečnem okolju. Nedopustno je, da je bil v sodnih postopkih pravno odvisen od svojih dveh odvetnic, ki sta se zanj potegovali samo navidezno, sicer pa v resnici delovali njemu in otrokoma v veliko in nepopravljivo škodo. Nič hudega sluteč pošten državljan z vsemi osebnostnimi odlikami, je dne 23. avgusta 2019 na ključni sodni obravnavi šest ur poslušal pet članski ženski svet o tem, kako malomaren je, kako nepomembni so vsi njegovi predlogi rešitve problema v smislu ljubezni do svojih otrok, ki jima neznansko želi vse dobro in tako dalje in tako dalje. Kot se mi je kasneje popolnoma izmučen in psihično zlomljen povedal, je bilo to pravo šesturno inkvizicijsko mučenje njegove očetovske duše, kjer so mu akterke sistematično in dokazano v naprej dogovorjeno ves čas dokazovale, da ni vreden svojih otrok, skrbništva nad njima ter ga ob koncu celo z grožnjo sodnice prisilile, da se v veliko zadovoljstvo svoje bivše partnerke odpove skrb nad svojima otrokoma, le to pa posledično v celoti pripada njej. Stvar se je končala torej s prisilo očeta, da je podpisal, brez predhodnega opozorila njegove odvetnice, naj tega ne stori, dokument s katerim je absolutno skrbništvo otrok prepuščeno njuni materi, ki je patološka oseba s hudo obliko narcistične osebnostne motnje. Skrajno nemoralno je, da lahko takšna oseba na slovenskih sodiščih počne karkoli se zahoče, krivo priča, obsoja, kleveta, podaja lažne izjave, poda celo lažno prijavo nasilja, manipulira, pa jo vedno odnese brez kakršnih koli posledic in bremen za svoja dejanja, kar je v bistvu protizakonito, predvsem pa v veliko škodo otrok. Pri takšnih ljudeh je glavni samo njihov ego, ne glede na vse žrtve v njihovi bližini. O tem sem se velikokrat prepričala iz raznih gradiv, tv oddaj, izjav psihiatrov, ki za lastno rešitev ljudem priporočajo absoluten odmik od tovrstne osebe. Če ima z njo otroke, je to nemogoče. Največji problem pa je to, da sodno-socialni svet tu ne vidi problema. Vse odločitve stavi na vseh mogočih lažeh, ki jih takšna oseba izrablja za svojo korist. Laži se samo pripisujejo iz dokumentov in na ta način odločajo o usodi nemočnih ljudi, ki so na robu zloma oziroma že čez. To govorim iz lastnih izkušenj, saj se čudim, kako se sin že davno nazaj ni povsem zlomil, saj je njegov boj za svoja otroka nečloveški, nepravičen in absolutno nemoralen ter nevreden dostojnega življenja, ki si ga vseskozi želi. Točno pred dvema letoma, to se pravi 4. februarja 2023, sem v obupu napisala pismo, ki sem ga nameravala poslati naslednjim naslovnikom, to so vse najvišje inštitucije od vlade do predsednice in tako naprej, in potem sem namero opustila, saj sem slutila, da bi ne bilo učinka. Upam, da je zdaj več upanja, ker nas je več iz različnih področij. Skrajni čas je, da se stanje na področju ločitev in posledično skrbi za zdrav razvoj otrok, naših potomcev posodobi in uredi v smislu človeka vrednega življenja. V Evropi smo mi pa, mi pa nazadnjaški in egoistični. Kje je kultura ljudi in čut do sočloveka? Tudi očetje so ljudje z vsemi čutili, ki so na večini družinskih sodiščih avtomatsko smatrani za tistega, ki ga je treba uničiti, tako finančno kot osebnostno, ga kaznovati, in to samo zato, ker je oče naših otrok. Poleg tega pa so nenazadnje očetje tudi državljani Republike Slovenije, ki imajo v teoriji polnopravne starševske pravice in dolžnosti. Razumem, da je zelo težko ločiti seme od plevela, vendar je vseeno treba pričeti reševati vsaj to, kar se rešiti da, na zdrav in korekten, nesovražen način.

Da se vrnem nazaj, nekoč smo šli z otrokoma v gozd, na planinsko pot okrog domačega kraja. Na njej smo zelo uživali in se vrnili v mraku, pred domačo hišo pa je stal policijski avto z dvema do zob oboroženima policistoma. Kmalu z njima se je do hiše pripeljala mamica, ki je s pomočjo svoje odvetnice zlonamerno in manipulativno zrežirala dogodek, da sta otroka nemudoma morala v njunem spremstvu od svojega rodnega doma z njuno mamico, rešiteljico. Že po parih minutah uradnega postopka prijave nasilja v družini je bilo obema policistoma kristalno jasno, da je bila prijava nasilja lažna in zrežirana. Cilj mamice je bil dosežen in sledila je kompletna zgodba, ki temu sledi, od prijave nasilja do preprečevanja približevanja očeta do skrajne meje, ki jih narekujejo zakoni. Ker se laž širi šestkrat hitreje kot resnica, se je to takoj odrazilo v slabih odnosih z učitelji v šolah otrok. Sin je iz moralnih in etičnih vzgibov nemudoma odstopil kot soglasno izvoljeni podpredsednik sveta staršev v šoli, ki jo je takrat obiskoval sin. Omadeževan je bil sinov javni ugled v kraju in širše, sicer pa je bivša sinova partnerja vseskozi sistematično skrbela, da je z manipulacijami z vsemi okoli sebe blatila sinovo, to se pravi očetovo podobo z namenom, da prikrije vsa svoja izrojena in zlonamerna dejanja. Ni važno, kako uspešen človek si, važno je, kaj piše na papirju, ker je to edina oziroma uradna resnica. Naj bo dovolj, čeprav je krivic toliko, da je težko živeti že zaradi njih. Važno je, da sta tu otroka, ki sta nezaščitena kljub slavni paroli v največjo korist otrok, ki je prazna fraza na vseh področjih delovanja. Nobena stvar ali jasno utemeljena pritožba, ki jo je doslej predlagal oče, moj sin torej, teh dveh otrok, ki je bila na sodišču prezrta, ne upošteva oziroma cinično ovrednotena kot neutemeljena. V očeh uradnih institucij oče nebodigatreba, dobrodošel samo z vrečo denarja, ne pa spoštovan kot človek, ki ima rad svoje otroke, ki naj bi imel ravno takšno pravico do njih kot mati, saj je vsem neodvisnim strokovnjakom popolnoma razumljivo, da otrok potrebuje tako mamo, kakor očeta ali obratno, če želite. Vsi smo prikrajšani za njun razvoj v pravo smer in stike, ki jih imamo v minimalnem obsegu. Otroka zmedena, saj prevladuje vzgoja, ki se ni obnesla pri njuni materi, ki je bila deležna hudih vzgojnih napak s strani njenih staršev, ki se tega zelo dobro zavedata, a sta skrajno nemoralno tiho in se ta zgodba sedaj ponavlja pri njiju. Kdo bi to malodušno gledal, če gre za svojega, za tvojega otroka? Tu je toliko krivic in napačnih odločitev, da jih je izredno težko na kratko navesti in poudariti težo vsake posebej. Vsa so dokazljiva, samo voljeni. Otroci v takšnih razmerah postajajo trajno poškodovani. Oče se je v času odločanja o dodelitvi in skrbi za njuno prihodnost otrok obrnil na neodvisno pomoč k različnim vrhunskim strokovnjakom na področju pedagogike, psihologije, didaktike, psihiatrije, dvakrat je celo obiskal Varuha človekovih pravic, bil tudi pri gospe Vlasti Nussdorfer, osebno obiskal tudi gospo ministrico Andrejo Katič, ki ga pozna in zelo dobro ve, kdo je imel sin in tako dalje. Med drugim je bil v stiku tudi z gospo doktorico Zdenko Divjak Zalokar, ki je nedvomno poudarila, da bi bilo vsekakor bolj koristno, če bi sin oziroma otroka živel pri očetu. Ker pa to mnenje ni bilo povšeči sodnim akterjem, saj bi škodilo postopku, ki ne bi bil več v korist matere, je bilo v celoti zavrženo in ignorirano. Sinov argument je bil celo deležen s strani sodnice nasprotne odvetnice, pravega norčevanja, rekoč, da te gospe nihče ne pozna. Vnuka sta bila celo deležna intenzivne obravnave preko zagovorništva otrokovih pravic v okviru varuha človekovih pravic, kjer je na primer sin oziroma vnuk jasno in nedvoumno poudaril, da hoče in želi obiskovati šolo še naprej v prvotnem okolju, torej pri očetu, ter da želi biti enakomerno časa tako z očetom kot mamo. Kljub temu da se je skrajno upiral nasilnemu prepisu na drugo šolo v materino okolje, je vseeno prišlo do tega, kar je pravi zločin, storjen nad otroško dušo, ki bo imela zelo trajne posledice. Kljub prošnjam in moledovanju mamice, da ga naj ne prepišejo, mu je ta mrtvo hladno odgovorila, da pri tem ona nima nič in da je pač sodišče tako odločilo. O sinovih in hčerkinih travmah, to se pravi vnukih, je to govora, stiskah, bolečinah in joku sploh ne more več razmišljati, saj je spomin na to preveč boleč. Sedaj njegovo in hčerino usodo, ki je prav tako želela ostati v domačem kraju, kroji mati, ki ni bila deležna njej primerne vzgoje in je sama še vedno po svoje otrok, ki je odvisen od staršev, pri katerih sedaj znova živi. Za kaj vse je bila prikrajšana punčka, ki je morala hoditi v vrtec v Celje, kjer je bila kvaliteta znatno manj strokovna kot v domačem kraju. V domačem kraju se je ravno v njenem obdobju zgradil eden najlepših in kakovostnih vrtcev v Sloveniji. To vem iz lastne prakse, saj sem bila celih 25 let v službi enega velikih in zelo uspešnih vrtcev v Sloveniji. Nič od tega ni šlo v otrokovo največjo korist. Tudi domače okolje v kraju bivanja očeta in mame je bistveno različno, za korist njunega razvoja pa to nikogar ni zanimalo. In kje smo mi, sorodniki po očetovi strani, ki lahko samo po drobtinicah zaužijemo bližino naših potomcev, do katerih imamo bistveno manj možnosti kot po materini strani? Sin se v celoti posveča otrokoma in jima namenja maksimalno časa, ko so skupaj, saj bi naredil prav vse, da bi jima stal ob strani v času odraščanja, ki je ključno za otrokov celostni razvoj. Trudi se po svojih najboljših močeh, a so vsa njegova dobra dela, skrb in trud zanikani, prezrti, hkrati pa so vse zasluge pripisane materi, ki pa dokazano izvaja hudo obliko čustvene zlorabe ter psihičnega nasilja nad svojima otrokoma. Prav bizarno in absurdno je tudi to, da je na primer eden izmed sodnih izvedencev mojega sina, ker ni vedel, kako ga naj po dogovoru s sodnico čim bolj obremeni, obtožil, da je manj empatičen starš kot mati in celo to, da je on kot oče sekundarni starš. Vsi vemo, da v slovenskem pravu in po načelih Družinskega zakonika ni primarnih in sekundarnih staršev. S tem dejanjem pa je v bistvu hudo kršil slovensko zakonodajo, ponižal sina kot očeta ter krši vsa etična merila, kajti vsak psiholog zelo dobro ve, da je empatija zadnja lastnost, ki bi lahko odlikovala osebo z dnom.

Naj prišepnem mojo veliko željo, ki naj ne bo utopična, da vsi deležniki skupaj stopite s kar največ pozitivne energije in se odkrito vživite kožo v nebo vpijočih krivic uničenih osebnosti, ki se celo življenje zajedajo srca ljudi, ki jim je mar za svoje potomce, kaj pomeni stik človeka s človekom, predvsem v teh časih, ko nam itak ne obetajo nič dobrega. Vživite se v krivice, saj niso vsi ljudje po dolgem in po čez slabi. Kako lahko nek sodni izvedenec ali drug strokovnjak svetuje psihično zdravljenje očeta, če se mu pred očmi odvzema njegov največji zaklad življenja? Kako pri tem dejstvu ohraniti mirno kri, biti spoštljiv do ljudi, ki te blatijo, ponižujejo, se norčujejo iz tvojih dokazov ter se ob vsem tem lepo in primerno vesti, ko pa zelo dobro veš, da se ti dogaja huda krivica in nepopravljiva škoda? Mogoče tovrstni ljudje sploh ne vedo, kaj je to imeti rad svojega otroka. Morda bom s to izjavo koga prizadela. Bo pa dobro v tem, da se ve, kako zelo krivica boli.

Naj v tem trenutku poudarim predvsem to, da moj sin, oče dveh otrok, ki ga imata izjemno rada in ga zelo potrebujeta, nikakor ni nasilnež in izjemno negativna, celo malomarna osebnost, kot ga je vseskozi lažno in zlonamerno opisovala, žal vsestranski podpori sodišča in socialnih ustanov, mati njegovih otrok, temveč je spoštovan pedagog z dolgoletnimi izkušnjami deležen tudi številnih priznanj in zahval za svoje prostovoljno delo v domačem okolju. In širše, človek, ki velik del svojega življenja deluje na različnih nivojih družbene sfere in predvsem zelo zaveden in vesten državljan Republike Slovenije. Ne, on ne potrebuje psihoterapevtov, zdravljenja, delavnic za nenasilno komunikacijo, terapij in podobnih dragih storitev, ki so mu bile s strani sodišča zlonamerno naložene oziroma priporočene z namenom, da bi vso krivdo prevalili nanj, prikrili vse krivice in zavestno storjene škodljive odločitve, ki bodo pustile travmatične in trajne posledice na dušah otrok in njemu samemu. Kot vsa leta tudi sam vseskozi mirno poudarja, potrebuje le pošteno, enakopravno in pravično obravnavo ter sojenje in spoštovanje njegovih starševskih pravic in dolžnosti, ki mu jih v teoriji zagotavljata Družinski zakonik in Ustava Republike Slovenije. Diskriminacija, zanikanje očetovske vloge, norčevanje iz njegovih dokazov in njegove osebnosti za uničevanje sodnic samo zato, ker je oče oziroma nasprotnega spola, so žal resnična dejstva, ki so nedopustna, saj je to zadnje, kar bi se smelo dogajati na naših družinskih sodiščih, kjer bi se naj iskala pravica, resnica in kot se vseskozi poudarja, največja otrokova korist? V primeru sinovih otrok je bila ta besedna zveza resnično do skrajnosti popačena, izigrana in se je dobesedno zavestno ves čas delalo veliko in nepopravljivo škodo otrok. Realni dokazi o navedenem in napisanem so nedvoumni in vidni vsakomur, le pogledati jih je potrebno, se prepričati na lastne oči, sprijazniti z realnimi dejstvi, ki so resnično otrokovo največjo korist. Zadovoljevanje in potešitev lastnih koristi in osebnih pričakovanj na škodo otrok je v teh primerih nedopustno. Skrajno moralno in etično sporno ter krivično do naših otrok. Skrajno žalostno in zelo tragično pa je tudi to, da se je sin skozi celoten postopek vseskozi branil z resnico in utemeljeval svojo pravico. Bil vseskozi ignoriran in zaničevan, sočasno pa so bile vse patološke in zlonamerne laži bivše snahe v celoti legalizirane. In sprejete kot svete resnice, pa četudi ni za utemeljitev imela nobenih dokazov oziroma so se le ti porajali samo njeni glavi. Tule sem že mislila zaključiti v želji za obojestransko srečo, to je sostarševstvo, da sem to napisala, ampak je še nastal dodatek z naslovom Kriminalen postopek in zlonamerno odtujevanje ter preprečevanje stika otroka z očetom. Povsem ob koncu bi želela poudariti tudi to, da je nedopustno in skrajno sporno, da se sina v ključnih sodbah lažna prijava nasilja ter zavajajočih in prirejenih ter obremenilnih mnenjih obtoževale na daljavo razne okrožne in okrajne sodnice in delavke iz Centra za socialno delo, ki ga sploh niso poznale in se ni nikoli imel možnost v živo zagovarjati pred njimi, le-te pa so dobesedno kar tekmovale med sabo, katera ga bo z bolj sočnimi izrazi nasilja obremenila, obtožile tega in onega namišljenega dejanja. Krive obsodile, seveda vse na podlagi patoloških pričanj matere, ki teh dejanj nikoli ni bila deležna. Vse pa je bilo seveda pripravljeno po vnaprejšnjih tajnih dogovorih na / nerazumljivo/ prve odvetnice ki je tudi sama zelo dobro vedela, da njena stranka ne govori resnice. Nuditi materi celostno podporo na Centru za socialno delo Celje in podobnih ustanovah, kjer se je vseskozi zaigrano prikazovala kot uboga žrtev nasilja, medtem ko je bila kljub sinovim prošnjam ta pomoč zanj onemogočena in preprečena, saj ga kljub celo mesečnim prošnjam, da bi se rad oglasil na Centru za socialno delo Celje z željo, da se predstavi še sam, da ga gospe sploh spoznajo v živo in da pove še drugo, resnično plat zgodbe. Da ga predstavnice socialne in javne ustanove niso želele sprejeti, na čelu z gospo direktorico, je v bistvu nedopustno, legalni kriminal in postopek, vreden celostne kriminalistične preiskave. Vse skupaj je bilo tako zlonamerno absurdno, da so šle mati in njena odvetnica v dogovoru s sodnicami do te skrajnosti, da sta na podlagi izmišljotin želeli v celoti preprečiti in odtujiti očeta otrokoma in obratno, seveda, saj sta v zrežirani prijavi nasilja podali bizaren predlog za prepoved približevanja: najprej za 2 dni, 14 dni, nato za cel oziroma dva in tri. Najbolj zlonameren predlog pa je bil, da bi zaradi nasilja imel stik pol leta samo po 1 uro ob sredah popoldan v pričo dveh socialnih delavk na Centru za socialno delo Celje. Situacija oziroma predlog za prepoved stikov za pol leta je bil tako zločinski, da je nato morala dotična sodnica rešiti svoje, so sodnice in je ta predlog na podlagi ničnih dokazov na veliko žalost moje bivše partnerke v celoti zavrnila. To je tudi eden izmed kronskih dokazov, da je bil materin primarni namen v celoti odtujiti očeta in otroka, da otroka pozabita na svoj prvotni dom, da se čim bolj oddaljita od prijateljev, sošolcev in polovice sorodnikov ter da se čim prej navadita oziroma privadita na svoj dom. Naj navedem tudi še skrajno sporen in resnično sadističen postopek, ki ga je obravnavala Policijska postaja Velenje, kjer je bilo prav tako vse vnaprej dogovorjeno. Sin je pred časom na policijski postaji Celje podal prijavo psihičnega nasilja s strani svoje bivše partnerke, zaradi vsega naštetega gorja, ki pa je več kot očitno izpuhtela v nebo brez kakršnih koli posledic zanjo. Ker je bil zanj že samo pogled nanj hud psihični stres je, se pravi bivši ženi, ki je prepovedal, da se pripelje z avtom povsem do naše hiše in v nevarno bližino njega je to oktobra 2023 načrtno večkrat ignorirala ter se 13. 10. 2023 namerno pripeljala povsem do hiše oziroma garažnih vrat, ga sprovocirala do skrajnosti, da ga je izzvala, da je pristopil do nje. Je rekel, da naj se ne vozi po privatnem zemljišču ter se je, zaradi ignoriranja z nasmeškom dotaknil ramena, z namenom, da ga pogleda, kaj pravi. Ob tem je igralsko zavreščala, rekoč: "O, nasilje!" Ter nenadoma odšla v tem dogodku povedati na Policijsko postajo Velenje, s strani katere je, potem po cirka dveh mesecih sin dobil kazen za nasilje in kršenje javnega reda in miru pred domačim pragom ter kazen plačilni nalog za 635 evrov. Dokaz za izrojenost in podlo celotnega dejanja je posnetek in dejstvo, ko je od takrat naprej bivša snaha znova ustavila avto tam, kjer je sin zahteval, na javni cesti, v slepi ulici, pred hišo, se mu ob predaji otrok z užitkom smejala in mu celo mahala z velikim zadovoljstvom, ker ga je vnovič ponižala do skrajnosti, v njej pa seveda se ni zgodilo nič. Mislite si v meni, karkoli želite, a to je resnično nek poseben psihični sadizem do mojega sina in slovenskih očetov. Naj še povem, da ta oče kljub temu, da se vozi vsak dan iz Velenja oziroma Vinske Gore v Ljubljano, da je stresna vožnja, da je stresno poučevanje, da je angažiran, da ima v šoli tri krožke, od planinskega, kamor sem tudi včasih jaz ga kot planinska vodnica hodila spremljati, se vozila v Ljubljano samo zato, da sem šla z otroki, da je bilo po predpisih, in da je že 19. leto zelo uspešen predsednik Planinskega društva Vinska Gora. Če ne verjamete, vprašajte na šolo, Osnovno šolo Nove Jarše, na Planinsko zvezo kakšen je to človek in se potem prepričate in odločate ali je to prav, kar se z njim dogaja. Hvala za poslušanje.

Predsedujoči hvala lepa. Vam bom dal, samo da opozorim, glejte zdaj, ko bomo naprej imeli diskusijo, besedo bom jaz dajal kdo bo govoril, ni zdaj to zdaj kar tako, da se podaja.

Zdaj pa še, izvolite, postopkovno gospod Krajnc.

Hvala za besedo predsedujoči. Lep pozdrav vsem!

Z vsem spoštovanjem do vseh prisotnih, gospod predsedujoči, predlagam, da gremo na prakso, ki jo imamo na odborih v Državnem zboru, da se vseeno izvajanje besede omeji, ponavadi je to za goste 5 minut. Sočustvujem z vsemi osebnimi zgodbami in stiskami, vendar tu nismo za to, da rešujemo individualne posamične primere. Tudi nismo zato tu, da obračunavamo s komerkoli v javnem prostoru, mislim, da moramo tudi določene stvari nekje tu dati v en okvir. Enostavno tudi sam menim, da tudi obračun z osebami, pa z institucijami direktno z ene strani ali druge, ne pride v poštev. Tu smo za to, da skušamo najti rešitev, peljemo razpravo v duhu tega, o pravicah otrok znotraj teh postopkov, kakšne so težave. Verjamem, da imamo veliko različnih zgodb in bi lahko poslušali te zgodbe verjetno dolgo časa. Tudi sam ponavadi, ko imamo recimo na rejniškem društvu kakšne sestanke, pa se začnejo zgodbe, je včasih treba tudi to debato malo usmeriti. Tako da prosim, da gremo v skladu s parlamentarno prakso na 5 minut. Tu imamo 20 gostov, če ne niti danes ne bomo seje končali, pa verjetno bi rad še vsak na to temo kaj konkretnega razpravljal.

Ja, hvala lepa za vaš predlog. Zdaj namen dela po odborih je ravno to, da se stvari širše odprejo. Ni zdaj namen odbora, da se zamejuje, tako kot je na plenarni seji. Zdaj, če boste pogledali Poslovnik, glejte, jaz v tem delu mislim, da ni potrebe, da omejujemo. Zdaj ta uvodni del mislim, da je mimo, da gospod Ivančič nima kaj več za dodati. / oglašanje iz ozadja/ Ja, jaz sem vam dal besedo kot uvodničarju, da boste pri tej točki predstavil problem in tako naprej, na pobudo za te individualne stvari, to ima gospod Kranjc prav, to je pač primer. / oglašanje iz ozadja/ Bom samo potem, glejte, zdaj smo skoraj 1 uro tukaj, treba je zadevo v nekem doglednem času potem tudi zaključiti.

Izvolite, imate besedo.

Če otroku vzamemo starša, mu vzamemo tudi njegove stare starše in velik del podaljšane družine, vzamemo mu prihodnost. Slovenski sodno socialni sistem ne dela razlik med nedolžnimi in krivimi, vsi smo odstranjeni od svojih otrok, v mislih imam seveda lažne prijave nasilništva. S tem se krši tudi Ustava, njen 27. in 54. člen. Če za koncu umre partnerka, postane vdovec, če otroku umre starš, postane sirota, ne obstaja pa izraz, če staršu umre otrok. To je tako hudo, da slovenski jezik za tako situacijo sploh nima izraza. To se enostavno ne sme zgoditi. Ni hujše stvari, kot je smrt otroka. To, da starš ne more več let do otroka, kar je v slovenskih socialnih ločitvenih postopkih pogosto, je glede na stiske, ki jih starš preživlja, še najbolj podobno smrti otroka. Da ne govorimo o stiskah otrok, ki v solzah ali celo brez njih hrepenijo po odsotnem staršu. Posledice so nepopravljive, otroku smo odvzeli možnost za razvoj v kompetentno odraslo osebo, pohabili smo ga za vedno, vrgli smo ga v prepad odraščanja brez enega od staršev. Otrok potrebuje oba starša redno, tako kot hrano. Še bolj. V mandatu te vlade je bilo na pristojna ministrstva poslanih nekaj deset dopisov s prošnjami za srečanje, pogovor o naših predlogih za spremembo zakonodaje ter ločitvenih postopkov. Vabila nismo dobili niti enega, zgolj dva dopisa iz ministrstva za delo in družino, s prijazno zavrnitvijo. Številne prošnje za srečanje v vladni palači so bila poslana tudi predsednici Republike Slovenije brez ustreznega odziva. Predsednico Državnega zbora smo že maja 2023 opozorili na problem in jo prosili, da se o njem govori v Državnem zboru, posvet o otrocih na sodiščih se na to res pripravili oktobra 2024, a nas staršev nanj niso povabili z razlago, da Door ne deluje v javnem interesu. Spoštovana predsednica Državnega zbora, starši v Door delujemo v interesu otrok, ki je nad javnim interesom. Če je nepredstavljivo, da na primer pogovori o invalidih bi potekali brez njih, tudi pogovor o otrocih ne more potekati brez staršev. Podobno pasiven je tudi zagovornik načela enakosti; z njim se nismo uspeli zediniti niti o tem, ali v slovenskem sodno socialnem sistemu obstaja diskriminacija. Tudi varuha človekovih pravic je izredno, je izredno pasiven do naših prošenj, da se prične aktivno ukvarjati s sistemskim problemom ločitvenih postopkov. V dopisu na naš poziv junija 2024, je sicer opozoril, da se pravna sredstva v ločitvenih postopkih zlorabljajo kot orožje, a bistveno dlje od tega pri reševanju sistemskega problema ni šel. Dodajamo, da se otroci pri tem uporabljajo kot kanon futer. Dodamo še, da je še vedno zelo boleča njegova odpoved konference na temo otrok pred sodiščem leta 2019. Kot smo izvedeli na sestanku v njegovem uradu tik pred odpovedjo, so jo odpovedali pod pritiski ostalih vabljenih poklicnih udeležencev v ločitvenih postopkih, ker se predsednik DOOR ni želel odpovedati svojemu nastopu na tej konferenci. Gre v tem primeru zgolj za bavconovski DNK pri varuhu človekovih pravic ali za kaj več. Navaja zapis dekleta Medy iz Kalifornije, nastal je junija 2024, navajam: "Ko sem bila stara devet let, je odvetnik pomagal moji mami učinkovito uničiti mojega očeta med njuno ločitvijo z uporabo prepovedi približevanja na podlagi lažnih ovadb, vendar sem to ugotovila šele lani po 20 letih verovanja v laži in zavračanje svojega očeta. Lansko leto sem izvedela, da ta tehnika ni edinstvena zgolj za mojo družino, ima celo ime "silver bullet devorce", ki jo uporabljajo pokvarjeni, neetični odvetniki, aktivisti, sodniki in drugi v industriji ločitev." Odgovorne smo pozvali, da nam zatrdijo, da se ta tehnika ne uporablja tudi v ločitvenih postopkih v Sloveniji. Odgovora nismo dobili, niti enega.

Nadaljujem. Komentiramo dopis Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve centrom za socialno delo glede omejevanja uporabe koncepta starševsko odtujevanje, oktobra 2024. Omenjeno ministrstvo o starševskem odtujevanju govori kot o spornem terminu, kateremu naj bi se CSD izogibali. Trdijo, da je koncept starševskega odtujevanja brez strokovne podlage, zanesljive definicije in orodja za prepoznavo, zato naj ga ne bi bilo mogoče diagnosticirati ali natančno opredeliti. Stroka o tem pravi, da odtujenost pri otrocih, tako kot pri odraslih, je občutek ločenosti od pristne izkušnje samega sebe. V literaturi o travmah to imenujejo "samo odtujitev". To ločitev od samega sebe, ki je obrambna strategija za zaščito odnosa navezanosti z nepredvidljivim skrbnikom opazimo pri otrocih, za katere pravijo, da so po razvezi in ločitvi v odtujenem stanju duha. Posreduje se preko otrokovega idealiziranja staršev, torej tistega, ki je nasilen in demonizacije starša, za katerega se ugotovi, da je dovolj zdrav, da lahko tudi nudi varno oskrbo. V DOOR pravimo, da zanikanje pojma starševsko odtujevanje, ki opisuje določeno obliko nasilja nad otrokom, mnogi priznani strokovnjaki ga sicer opisujejo kot čustveno ali psihično nasilje, je nevarno početje, saj obstoj implicira obliko nasilja staršev nad otrokom, ki je v slovenski sodno socialni ločitveni praksi zelo pogost, zanikanje neke oblike nasilja omogoča tudi eskalacijo drugih oblik družinskega nasilja, najpogosteje fizičnega nasilja nad ženskami in psihičnega nasilja nad moškimi. Vse oblike nasilja v društvu DOOR obsojamo. Prepoznavanje starševskega odtujevanja kot oblika čustvenega oziroma psihičnega nasilja, je pomembno za zaščito otroka tudi zaradi spoštovanja konvencije o otrokovih pravicah. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve lahko zamerimo, da se pred objavo tega spornega dopisa niso ustrezno informirali o tej občutljivi tematiki. Informacije imate na dosegu roke, ponujamo tri. O starševskem utajevanju in na drugi mednarodni konferenci, ki smo jo skupaj s kolegi iz regije organizirali aprila 2023 v Novem Sadu, in med drugim je spregovoril tudi priznani ameriški klinični psiholog, doktor / nerazumljivo/. Zanimivo, tudi njegova prva trditev na predavanju je bila, da starševsko odtujevanje ne obstaja, obstaja pa preganjalna zabloda, vedenjska motnja, psihična zloraba otrok, psihološka zloraba zakonca, patologija navezanosti, patologija temne osebnosti, otrokova triangulacija v konflikt z oblikovanjem medgeneracijske koalicije z enim staršem proti drugemu, kar ima za posledico čustveno prekinitev otrokove navezanosti na drugega starša. V nadaljevanju je to tezo razgradil, utemeljil, predstavil diagnostiko in ponudil rešitve za odtujene otroke ali pravilno, za otroke, žrtve čustvenega in psihičnega nasilja. Poudaril je tudi, da ko je otrok v okolici, ki povzroča psihično ali čustveno nasilje, ga moramo najprej zaščititi pred psihičnim maščevanjem, in šele potem lahko pridobivamo njegovo mnenje. Obstaja še vrsta drugih referenc na to temo. Priznana psihoterapevtka, recimo Karmen Gudan, doktorantka, ponuja še en pogled na starševsko odtujevanje. V svojem članku med drugim zapiše, kakorkoli že poimenujemo problem navezovanja otroka enemu ali zavračanje drugega starša, ostaja problem enak. Gre za travmo odnosa, ki nastane ob ločitvi pri otrocih, ki imajo lastno ranljivost, in povzroči obrambno, psihološko razcepitev otroka.

Vzrok zanj so vzorci moči in nadzora, ki so bili prisotni v razmerju pred razpadom družine. Pogosto so medgeneracijski vzorci nerazrešenih travm pri enem ali obeh starših, osebnostni profil običajno pri enem od staršev, kar povzroča nepredvidljivost v vedenju, infantilne obrambe, ki so normalizirane, zanikanje recept, projekcija, otrok z latentno ranljivostjo za neorganizirane strategije navezanosti. Vse našteto vodi kršitev meja in medgeneracijskih koalicij med staršem in otrokom, kar otroka triangulira v tem odnosu.

Na omenjenem ministrstvu so ob koncu tega dopisa o neuporabi termina starševsko utajevanje CSD pozvali k uporabi znanstvenih metod in konceptov. Predlagamo, da se zedinimo vsaj glede tega, da strokovne delavke in delavci na CSD ne premorejo ustreznega strokovnega znanja za obravnavo starševskega odtujevanja, čustvenega, psihičnega nasilja, da CSD nimajo potrebnih kapacitet za obravnavo visoko konfliktnih ločitvenih dinamik. Ugotavljamo, da je delo Ministrstva za delo na področju ločitvene problematike nestrokovno, spolitizirano, ter zaradi tega škodljivo tako za otroke kot tudi za starše. Kot tak odpira precej prostora za razširjanje različnih pojavnih oblik nasilja.

Na koncu izražam ogorčenje zaradi odvzema statusa delovanja v javnem interesu Društvo DOOR. Pridobili smo ga februarja 2022, odvzem je bil narejen julija 2023. Odvzem statusa ocenjujemo kot politično gesto, saj DOOR v tem času ni popolnoma nič spremenil svojega delovanja, še intenzivirali smo ga predvsem na mednarodnem področju. In, da ne bomo izpadli kritizerski, imamo tudi rešitev in vam jih bom predstavil. Naslov tega dela teksta se imenuje Napačno vprašanje. Ločitveni postopki v Sloveniji se pogosto razvlečejo na več let. Največje žrtve tega zaskrbljujočega dejstva so mladoletni otroci, še posebej, če ob tem trpijo neutemeljena odsotnost enega od staršev. Izhodišče za ločitvene postopke na družinskih oddelkih slovenskih sodišč je vprašanje, kateremu od staršev naj se zaupa otroka v vzgojo in varstvo. To je po mnenju staršev in starih staršev, zbranih v Društvu DOOR, napačno vprašanje. Med tem ko se več let išče nanj odgovor. Praviloma je otrok praviloma zaupan materi, ob pogosto neustreznih stikih z očetom. V ozadju te odločitve sodišča so pogosto prijave nasilja, četudi lažna. Razlog za tako stanje je slaba zakonodaja, neustrezno vodenje sodnih postopkov ter neetično in nestrokovno delo nekaterih poklicnih udeležencev v njih. Ministrstvo za delo brez sodelovanja staršev pripravlja revizijo Družinskega zakonika. Na Ministrstvu za pravosodje sami ne znajo najti rešitve in jo iščejo tudi s pomočjo Sveta Evrope in Evropske komisije, tudi brez povabila staršem za sodelovanje. Na posvetu Položaj in vloga otrok v sodnih postopkih, danes smo ga že omenjali, v Državnem zboru 27. 11. 2024, tudi nanj starši nismo bili povabljeni, je večina penelistov predlagala rešitve, ki vključujejo: potrebo po večjem številu strokovnjakov, pričakovala več denarja za nadaljnje raziskave in izobraževanja ter zahtevala višje nagrade za poklicne udeležence v ločitvenih postopkih. Upravičen je dvom v resnično dobronamernost odgovornih, saj bi že zgolj sprememba Zakona o odvetniški tarifi, kot je že bila v času ministrovanja doktor Lovra Šturma od 2004 do 2008, ki je predpisal nagrado odvetnikom za cel postopek na prvi stopnji, pomembno skrajšala ločitvene postopke. Manj je več. Starši in stari starši zbrani v Društvu DOOR zato predlagamo, da si odgovorni za začetek najprej zastavijo pravilno vprašanje. Vprašanja, kot so naslednja tri, so namreč nepotrebna, napačna, zavajajoča. Upam, da bomo to lahko skupaj ugotovili. Katera stran možganov je bolj pomembna za njihovo pravilno delovanje, leva ali desna? Katera noga je bolj pomembna za nemoteno premikanje, leva ali desna? Kateri starš je bolj pomemben za celostno vzgojo otrok, mati ali oče? In ravno naslednje vprašanje, ki je še enkrat, nepotrebno, napačno, zavajajoče, odgovorni v sodno socialnem sistemu več let iščete odgovor za vsak ločitveni par, ki se znajde na sodišču. Uravnotežena skrb obeh kompetentnih staršev kot največjo korist otrok, je temelj razvojne psihologije. Izhaja iz razvojnih, psiholoških, socioloških, čustvenih, zdravstvenih, vedenjskih, moralnih, družbenih potreb otrok. Ne gre zgolj za razrešitev Edipovega oziroma Elektrinega kompleksa, tudi, a gre za bistveno več otrok. Za zdrav razvoj v odraslo kompetentno osebo potrebuje oba kompetentna starša, in če je vprašanje o večji pomembnosti enega ali drugega starša tako očitno napačno, se sprašujemo, zakaj si ga odgovorni postavljate in s tem podaljšujete ločitvene postopke tudi v neskončnost, do izgube pravnega interesa, smo že rekli danes, slediti je potrebno tudi, smo že rekli, toku denarja. Kaj je rešitev? Uravnoteženo starševstvo tudi po ločitvi omogoča obema staršema, da vzdržujeta optimalne odnose z otroki, kar spodbuja tudi njihov optimalen razvoj. Prav tako spodbuja sodelovanje obeh staršev v dobro otrok. Raziskave kažejo, da otroci, deležni uravnoteženega starševstva, vzpostavljajo boljše odnose z obema staršema in so zadovoljni še z življenjem, kasneje kot odrasle osebe so psihično in čustveno stabilnejši. Uravnoteženo starševstvo, pozitivno delujejo na otroke celo v primeru izrazitega nesoglasja med staršema. Pomaga nevtralizirati posledice čustvenega in psihičnega nasilja nad otroki ter zmanjšuje razloge tudi za ostale oblike družinskega nasilja. Vse to izhaja iz dejstva, da moški in ženske nismo enaki, nismo, in ne gre zgolj za anatomske, fiziološke, morfološke, funkcionalne razlike med spoloma, trdimo in se pri tem sklicujemo na znanstvene ugotovitve, torej se dvignemo nad starševsko čustveno iracionalnost, da sta vlogi matere in očeta v razvoju otrok različni. Razlike niso omejene zgolj na pomen materine brezpogojne, materine brezpogojne in očetove pogojene ljubezni, o kateri predavajo priznani antropologi. Gre za veliko več. Ženske in moški smo lahko in moramo biti enakopravni, iz stališča razvoja otrok smo dopolnjujoči, iz stališča partnerskega odnosa pa je zelo dobrodošlo, če smo poleg tega, da smo spoštljivi eden do drugega, tudi kompatibilni. Vloga vzorcev iz primarnih družin, dopolnjena s posledicami epigenetike, igra tu pomembno vlogo. V slovenskih sodnih dvoranah največjo korist otrok po ločitvi ugotavljajo praviloma s pomočjo sodnih izvedencev. Določa jo za vsak sodni spis, celo za vsakega otroka znotraj iste družine posebej. Ali je to res potrebno? Zakaj se za vsakega otroka posebej ne ugotavlja, ali je tudi obiskovanje šole v njegovo največjo korist? Verjetno zato ne, ker smo se o tem zedinili odrasli s pomočjo strokovnjakov. Pa se dajmo v največjo korist otrok. Že leta 2008, je na posvetu otrok pred sodiščem Vrhovnega sodišča takratna varuhinja človekovih pravic, ki jo pozdravljam tukaj med nami, doktor Čebašek Travnik, kritično opozorila, navajam,: "Da se zaradi razpada življenjske skupnosti staršev od otroka pričakuje odločitev, kdaj in kako bo s katerim od staršev izvajal stike, Ko se pred tem za očitno zelo zahtevno odločitev, kako urediti stike, ki nista znala dogovoriti starša niti s pomočjo odvetnikov in kasneje ne sprejeti, sodišče prenese na najšibkejšo stran v postopku, na mladoletnega otroka." Kdo je tu nor? In v posmeh tej ugotovitvi se danes, tako kot že 30 let približno, pogovarjamo o tem, kako zagotoviti večje število izvedencev, da bi počeli točno to, kar je spoštovana psihiatrinja opozorila, da se ne sme. Osnovno vprašanje, na katerega sodni izvedenci iščejo odgovor je, kateri je po mnenju mladoletnega otroka bolj primeren starš za njegovo vzgojo, ali če želite, katerega starša ima rad tisti dan, tisti trenutek, ker jutri bo že drugo. Vodilni ameriški psiholog, doktor Krek Chaldres, se v svoji ekspertizi posveča ravno obravnavi visoko konfliktnih ločitvenih postopkov. Ugotovil je, da je pridobiti skrbništvo nad otrokom zelo preprosto. Otroka je potrebno le prikazati kot žrtev. Kako preprosto je to narediti, je prikazal v štirih korakih: ustvarite nasprotni strani, postavite se v vlogo zaščitnika starša, ustvarite konflikt in ustvarite vlogo otroka kot žrtve. V trenutku, ko ustvarite vlogo otroka kot žrtve, v trenutku, ko otroka prepričate, da ga drugi starš na nek način zlonamerno obravnava, to takoj in samodejno dodeli drugi dve vlogi. Če obstaja otrok žrtev, mora obstajati tudi nasilni starš, kaj ne. Ta vloga je takoj dodeljena ciljnemu staršu, ki ga otrok zavrača. Če obstaja ta otrok žrtev in nasilni starš, je logično, da obstaja tudi starš zaščitnik. Ta vloga je takoj dodeljena staršu, ki je iniciral ta proces. To je praviloma patološki starš, ki se prikazuje kot domnevni star zaščitnik in kateremu je posledično sodišče tudi v Sloveniji, dodeli otroka v vzgojo in varstvo. V Sloveniji so otroci dodeljeni očetom zgolj, smo slišali že danes, na nivoju statistične napake. Na tem mestu omenjamo pravilnik o sodelovanju organov ter o delovanju Centrov za socialno delo, multidisciplinarnih timov MDT in regijskih služb pri obravnavi nasilja v družini. MDT se na podlagi zakonske dikcije v njem ustanovi lahko že zgolj na podlagi izjave prijaviteljice ali prijavitelja, ali neke nevladne organizacije, ustanovitev pa že definira prijavljeno osebo kot nasilneža in prijaviteljico kot žrtev nasilja brez dokazov, celo brez obvestila o ustanovitvi MDT drugi strani v tem postopku. Ali tudi vas to spominja na srednjeveški lov na čarovnike? Pisec tega pravilnika je očitno zelo dobro poznal dinamiko visoko konfliktnih odnosov, o katerih piše doktor Chaldres, in jo je zlorabil.

Doktor Chaldres tudi pritrjuje tistim, ki trdijo, da starševsko utajevanje ne obstaja, trdi pa, da obstaja patološko ozadje ljudi, ki izvaja čustveno in psihično nasilje nad otroki in se ga da diagnosticirati v nasprotju s trditvijo strokovnjakov, v navednicah Ministrstva za delo in družino. Pomembno povečanje števila sodnih izvedencev, kar odgovorni ponujate kot glavni rešitev v par letih je nerealno. Izvedeniška mnenja so poleg tega pogosto nestrokovna. Razgovori zagovornikov otrok pri varuhu človekovih pravic z odtujenimi otroci so v nasprotju s Konvencijo o otrokovih pravicah. Opravljajo jih posamezniki različnih, nepovezljivih in nestrokovnih izobrazb potem, ko so opravili schnellkurs šolanje. Rešitev moramo poiskati v odpravi vzrokov za dolgoletne ločitvene postopke. Zakonodaja, ki spodbuja večletni boj staršev za nekaj, kar sploh ni deljivo, s tem omogoča tudi redne prilive poklicnim udeležencem in je eden od razlogov za sedanje stanje.

Prehajam na predloge. Predlagamo ugotovitev, da so vprašanja leva ali desna, mati ali oče, napačna. Dokler si bomo postavljali napačna vprašanja, bomo dobivali napačne odgovore. Pravilno vprašanje bi se morala oglasiti: Kako zagotoviti uravnoteženo skrb obeh kompetentnih staršev za otroka tudi po ločitvi? Predlagamo, da naj uravnoteženo starševstvo postane obvezno takrat, ko se starša glede dodelitve otrok v vzgojo in varstvo med seboj ne moreta dogovoriti. Za ta namen je potrebno spremeniti smiselno 138. člen družinskega zakonika. Že danes v tretji alineji piše, da o varstvu in vzgoji otrok, če se o tem starša ne moreta dogovoriti, odloči sodišče. Da še naprej o tem odloči sodišče, tudi po našem pogledu a naj odloči v smislu največje koristi otrok, ki je uravnotežen odnos z obema staršema. Predlagamo zapis definicije največje koristi otrok, ki je uravnotežen odnos z obema kompetentnima staršema, v Družinski zakonik, lahko v preambulo. V primeru razveze sta oba starša še naprej dolžna skrbeti za skupne otroke, uravnoteženo. Starševstvo ni zgolj pravica, je tudi dolžnost, gre za apriori sodno odločitev, ki se seveda lahko spremeni oziroma naj izreče v primeru dokazanega nasilništva. V kolikor starš ne razume svojih starševskih obveznosti oziroma ni sposoben razumeti otroka v največji koristi ima sodišče zakonsko možnost, da ga napoti na terapevtski program. Sodišča morajo prioritetno reševati kazenske ovadbe in dosledno sankcionirati tudi lažne ovadbe vseh oblik nasilništva - smo danes že slišali - in kršitve sodno določenih stikov s hitrostjo pripornih zadev. Gospa Nussdorfer, ta ideja vaša in jo pozdravljam. Otroci v razveznih postopkih ne sodelujejo, v njihovo največjo korist, koristi, ščiti Družinski zakonik z definicijo največje koristi. Preživnino nadomesti skupna starševska blagajna. Zavedamo se, da je izvajanje uravnoteženega starševstva v visoko konfliktnih ločitvah tako velik izziv, zato predlagamo, da se za nadgradnjo Družinskega zakonika za učinkovito implementacijo uravnoteženega starševstva kot največje koristi otrok, pripravi tudi protokol izvajanja uravnoteženega starševstva, vanj se zapiše izhodišča za izvajanje optimalnega uravnoteženega starševstva ter se v po ločitveno življenjsko okolje prenese mediacijsko svetovalno podprto medstarševsko dogovarjanje dnevnih izidov ločenih staršev. V protokol se vključijo optimalna izhodišča za izvajanje uravnoteženega starševstva. Na primer otrok je en teden pri enem, naslednji teden pri drugem, izhodišče. Po ločitvi otrok ostane v šoli, v vrtcu, v socialnem okolju, kjer je bil pred ločitvijo. Če se kateri od staršev po ločitvi odseli dlje kot recimo 45 kilometrov ali 45 minut časovno od otrokovega šolskega okolja prevzame odgovornost za nezmožnost izvajanja starševske skrbi. Smo rekli, starševstvo je tudi dolžnost. Počitnice in prazniki se določajo izmenoma, glede na prejšnje leto. Na ta način so ločitveni postopki lahko izpeljani v zgolj par mesecih, bistveno hitreje, kot je norma na družinskem sodišču, ki je šest oziroma sedem mesecev. Protokole izvajanja uravnoteženega starševstva vključuje dogovor o skrbi in vzgoji otrok, kjer je odgovornost enakomerno razporejena med oba starša. Protokol mora otrokom zagotoviti maksimalno prisotnost pri obeh starših, vključno z vsakodnevnimi aktivnostmi in ne samo omejeno na občasne izlete ali kratka srečanja, tipično na klopci v parku ali celo v avtu. Otroci morajo z obema staršema doživljati vse nianse življenja, tudi vsakodnevna opravila, kot je, ne vem, na primer obisk mehanika ali frizerke. Vse to so priložnosti za pridobitev nujnih vzorcev, ki bodo greznik gradnik tudi njihovih življenj. Protokol mora vsebovati jasen urnik, ki otrokom omogoča izmenično bivanje pri obeh starših. Biti mora dovolj natančen, da pokriva vse starševske odločitve, kot so šolske zadeve, zdravstvena vprašanja, šport in družabne aktivnosti. Upoštevati mora možnost druženja otrok tudi s starimi starši in ostalimi sorodniki. Upoštevati mora predloge obeh staršev, da se ohrani nizka stopnja konfliktov. Jasno mora določiti vlogo in odgovornost staršev. Urnik obeh staršev mora biti jasen, zanesljiv in dovolj podroben, da se zmanjšajo morebitna nesoglasja. Protokol mora biti realističen in fleksibilen za uporabo v pravih življenjskih situacijah in mora vključevati tudi možnost recimo on-line svetovanja, mediacije, če se starša ne moreta dogovoriti o določenih dnevnih zadevah. Svetovalno mediacijo funkcijo izvaja lahko - to je naš predlog - Inštitut za uravnoteženo starševstvo. Predlog o ustanovitvi smo podali na Ministrstvu za delo in družino z mlačnim odzivom oziroma z zavrnitvijo. Protokol izvajanja uravnoteženega starševstva omogoča ustvarjanje stabilnega okolja za zdravo odraščanje otrok, zmanjšanje nesporazumov med starši, upravljanje skupne starševske blagajne, krajše sodne postopke in nižje pravne stroške, upamo, da koga to ne moti. Saj starši, namesto sodišč, lahko sprejemamo več odločitev.

Glavne prednosti - zaključujem - protokolarno urejenega izvajanja uravnoteženega starševstva so intenzivnejši odnos med otroki in obema staršema, zaradi večje vključenosti obeh. Bolj uravnotežene naloge staršev, saj oba starša sodelujeta v vsakodnevnih aktivnostih in ne le v zabavnih obiskih ob koncu tedna. Izboljšanje kakovosti življenja in standardov za starša, ki je prej praktično sam skrbel za otroka. Manjši konflikt pri navezanosti otrok na drugega starša. Zmanjšanje občutkov izgube, zavrnitve ali zapuščenosti pri otrocih. Preprečevanje odtujevanja, večja zavezanost staršev k izpolnjevanju preživninskih obveznosti. Preprečitev izmikanja plačevanju preživnine, saj oba starša prispevata v skupno starševsko blagajno. Zmanjšanje vzrokov za družinsko nasilje. Hvala lepa.

Hvala lepa za vaš uvodni prispevek. Preden nadaljujemo z vabljenimi, samo povem, da Sara Žibrat sodeluje namesto na nezasedenem poslanskem mestu, ki ga je zapustil Tilen Novak, ki je bil prej član. Pač ni več član te komisije in nadomešča ga Sara Žibrat. Zdaj pa gremo naprej, najprej ja, najprej dajem besedo državnemu sekretarju na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Danu Juvanu. Gospod Ivančič, prosim, če se odklopite.

Hvala za besedo, predsednik. Spoštovane članice in člani, člani odbora ter vsi ostali prisotni in tisti, ki spremljate to sejo!

S predlagatelji se strinjamo, da je večja vključenost očetov v življenje njihovih otrok pomemben dejavnik pri oblikovanju zdrave, vključujoče in enakopravne družbe. Na Ministrstvu za delo verjamemo, da je ključnega pomena, da očetje preživijo več časa s svojimi otroki že v zgodnjem otroštvu. Zato smo aprila 2023 za spremembo Zakona o starševskem varstvu uvedli 15 dni plačanega očetovskega in 60 dni neprenosljivega starševskega dopusta za očete. Kljub tem in drugim ukrepom pa podatki kažejo, da v primeru ločitve večina očetov ne zaprosi za skupno starševstvo. Prepričani smo, da je to mogoče nasloviti z družinskimi politikami, ki spodbujajo aktivno vključevanje očetov v vsakodnevno življenje otrok. Feminizem, ki ga nekateri napačno razumejo kot boj proti moškim, je v resnici prizadevanje za odpravo škodljivih spolnih vlog, ki omejujejo tako ženske kot moške. Togi družbeni stereotipi preprečujejo moškim enakovredno vključitev v skrb za otroke, prav tako pa ženskam otežujejo enakopravno, avtonomno in aktivno udeležbo v družbi. Prizadevanja za enakost spolov tako koristijo vsem, saj odpravljajo ovire, ki so pogosto nevidne a imajo pomembne posledice tudi pri ločitvenih postopkih. Kljub temu, da Družinski zakonik predvideva zaupanje otroka v varstvo in vzgojo staršema pa očetje, torej očetje sami v več kot polovici primerov ne izrazijo interesa za sostarševstvo. Raziskave kažejo, da so v določenem deležu primerov moški sami zahtevali, da se otroci dodelijo materam, zase pa zahtevajo stike, kar potrjuje, da je nizka stopnja vključenosti očetov v skrbstveno delo eden izmed ključnih dejavnikov pri odločitvah o varstvu in vzgoji otrok. Podatki torej kažejo, da je manjša vključenost očetov pogosto prisotna že pred odločitvijo v rabi starševskega dopusta, pri koriščenju bolniške odsotnosti zaradi nege bolnega otroka, pri koriščenju skrajšanega delovnika, pri delitvi skrbstvenega dela. Če povem najnovejše statistike, starševski dopust 95 procentov mam, nega 82 procentov imam krajši delovnik, 97 procentov mam, torej moški skrb prevzemajo na ravni tako imenovane in omenjene statistične napake. Torej v teh delih ženske še vedno statistično gledano praktično v celoti prevzemajo skrbstveno vlogo. Vse to vpliva tudi na drugo statistiko, ki jo omenjate danes. Pomembno je torej, da že pred odločitvijo spodbujamo večjo vključenost očetov v življenje otrok. Centri za socialno delo pri svojem delu sledijo strokovnim kriterijem in najvišji koristi otroka in v ločitvenih postopkih oblikujejo strokovno mnenje. Končno odločitev o varstvu in vzgoji pa vedno sprejme sodišče na podlagi obravnave konkretnega primera avtonomno in na podlagi enake obravnave obeh partnerjev oziroma obeh spolov. Očitki, da so mnenja, torej nezavezujoča mnenja centrov za socialno delo, pristranski zaradi večjega deleža žensk v institucijah, so neutemeljeni, zlonamerni in škodljivi. Na področju socialnega dela, skrbstvenih poklicev in nege, je res zaposlenih sorazmerno več žensk, kar pa ni dokaz za njihovo pristranskost, ampak je zgolj še en odraz neenakomerne porazdelitve skrbstvenega dela v družbi, pri tem, da je na področju socialnega skrbstva zaznavamo največjo plačno vrzel, ki je na tem področju nad 20 odstotki. Ob tem želimo opozoriti, da nekatere pobude in argumentacije, ki jih zagovarjajo določene skupine in organizacije, vključno z društvom DOR, niso skladne z mednarodnimi standardi varstva človekovih pravic in zaščite otrok. Njihovo pogosto izkrivljeno razumevanje statističnih podatkov in selektivno interpretiranje zakonodaje, ustvarja napačne predstave o delovanju institucij, kot so centri za socialno delo in sodišča. Še posebej zaskrbljujoče so ideološko motivirane trditve, ki minimizirajo problematiko nasilja v družini in promovirajo rešitve, ki bi lahko neposredno ogrozilo varnost otrok in žrtev nasilja. Takšne trditve so v nasprotju s konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah in priporočili Sveta Evrope, ki jasno opredeljujejo nujnost dosledne prepoznave in obravnave nasilja pri urejanju varstva in vzgoje ter stikov. Opozarjamo, da je pomembno, da se ob sumu na nasilje ali ob zaznanem nasilju v družini razhajajoča starša ne sili v skupne aktivnosti, kot so na primer mediacija, skupne delavnice starševskih veščin, družinska terapija, iskanje sporazumnih dogovorov in sklepanje sodnih poravnav ter skupno varstvo in vzgoja. Takšni načini razreševanja konfliktov ali načinov skupnega življenja ,so morda koristni v običajnih sporih, a v primeru nasilja ne morejo zagotoviti varne in enakopravne rešitve, saj tu ne gre za običajni konflikt. Konflikti so sprejemljiv in običajen del odnosov med ljudmi, medtem ko je nasilje nedopustno in ga je treba preprečevati in ustavljati. Konflikt implicira enakovredno ali deljeno odgovornost in možnost razrešitve, medtem pa, ko gre pri nasilju za podreditev ene osebe drugi. Pri konfliktu imata lahko obe vpleteni osebi enako moč, medtem ko gre pri nasilju za dominacijo ene osebe na drugo. Rešitev torej ne more biti v tem, da se mora tudi žrtev malo prilagoditi, ampak je rešitev samo v razhodu, pri tem morajo tudi institucije pokazati občutek za prepoznavanje nasilnih odnosov. Rezultati zadnje evropske raziskave nasilja v intimno partnerskih odnosih kažejo, da je imela izkušnjo fizičnega nasilja skoraj vsaka tretja ženska starejša od 15 let, vsaka deseta je bila žrt žrtev ena ene od oblik spolnega nasilja, vsaka 20. pa je bila posiljena. Najhujše primere nasilja s strani partnerja je prijavilo le 14 odstotkov vseh žensk. Tudi pri nas je situacija podobna. Nevladne organizacije, ki nudijo podporo žrtvam nasilja v družini, v zadnjem času beležijo kar za 20 odstotkov več primerov, medtem ko se uradne statistike prijav nasilja ne povečujejo bistveno. To lahko pomeni samo eno, da velik del nasilja očitno še vedno ostaja neprijavljenega. Še več, tudi takrat, ko žrtev spregovori o nasilju in se sooči z vrsto institucionalnih preprek, nerazumevanjem njihove situacije in pometanjem pod preprogo.

Ravno včeraj smo pridobili preliminarne ugotovitve raziskave Inštituta za socialno varstvo, iz katere je razvidno, da pogosto obstaja tendenca, da se prijave nasilja obravnava zgolj kot kršitev javnega reda in miru, namesto kot kaznivo dejanje nasilja. Beležimo tudi primere, da se nasilni partner tako ali drugače maščuje žrtvi za prijavo nasilja na način, da ne poda soglasja, na primer za izdajo novega dokumenta za otroka ali za podaljšanje prebivališča, na katerem otrok stanuje že leta. To je huda oblika psihološkega nasilja, največjo ceno pa na koncu plača otrok. Nasilje v družini pogosto spremlja neplačevanje preživnine, za katero se vztrajno pozablja, da je namenjena otroku, in da izogibanje plačilu pomeni ekonomsko nasilje, ki lahko otroka pahne v hudo socialno stisko in jim onemogoča zdrav razvoj. Pri tem poudarjam, da so v Sloveniji preživnine izredno nizke. V povprečju se gibljejo okrog 150 evrov mesečno. Presenetljivo je, da najnižji znesek, na katerega sem naletel, predstavlja pičlih 8 evrov. Ne bi želel, da se narobe razumemo. Nikakor ne trdimo, da bi vsak sum ali prijava nasilja moral avtomatično izključiti partnerja, ki je osumljen nasilja, pomeni pa, da moramo biti pazljivi, da nobenega suma nasilja ne spregledamo ali ga vnaprej odpravimo kot konflikt med partnerjema, ki naj ga sama razrešita v dobro otroka. Vsak sum na nasilje oziroma prijava nasilja mora s strani pristojnih institucij nujno vključevati takojšnjo preučitev dokazov, izdelavo ocene ogroženosti, ukrepe za zaščito neposredne žrtve in njenih otrok in na koncu odločitev sodišča o vprašanjih glede otrok. Na ministrstvu si želimo čim več skupnega varstva in vzgoje otrok, ki imajo ločene starše, zato, da bodo deležni vse skrbi in pozornosti, ki jo potrebujejo za zdrav razvoj, vendar ne za vsako ceno in nikoli, kadar je posredi nasilje. Glavno vodilo vsakega postopka mora biti največja korist otroka, ki pa je lahko stik z obema staršema, lahko je stik samo z enim staršem ali pa konec koncev, če je to v najboljšem interesu, da nima stika z nobenim od staršev. Prepričani smo, da bomo z nadaljnjim sodelovanjem z vsemi deležniki in širšo strokovno javnostjo dosegli rešitve, ki bodo še učinkoviteje varovale interese otrok in zagotavljale enakopravno obravnavo obeh staršev. Z doslednim uresničevanjem mednarodnih in evropskih zavez bomo še naprej gradili sistem, ki temelji na varstvu otrokovih pravic, enakih možnosti staršev in zaščiti pred nasiljem. V nadaljevanju bi prosil, predsedujoči, če lahko dobi besedo gospa Bojana Kračan iz Sektorja za splošno kriminaliteto Uprave kriminalistične policije, da poda strokovni prispevek s področja kaznivih dejanj zoper zakonsko zvezo, družino in otroke. Gospa Kračan se seje udeležuje kot predstavnica Ministrstva za notranje zadeve. Hkrati vas obveščam, da bi moral ob štirih iti na neko drugo obveznost. Bom poskušal podaljšati, glede na to, da je bil uvod tako dolg.