Lepo pozdravljeni. Lepo prosim, da lepo prosim, da se umirite, da lahko začnemo z današnjo sejo. Smo?

Spoštovane članice, spoštovani člani, spoštovani vsi vabljeni, prav lepo pozdravljeni!

Pričenjam 13. sejo Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednje članice oziroma člani komisije: gospod Felice Ziza, gospod Franc Medic od 16. ure naprej, gospod Predrag Baković, gospod Danijel Krivec in doktorica Tatjana Greif. Na seji pa imamo kot nadomestne člane gospo Jožico Derganc namesto gospoda Dušana Stojanovića in gospoda Teodorja Uraniča namesto poslanke Vere Granfol. Glede na to, da je seznam vabljenih obširen, ga posebej na tem mestu ne bom prebirala, je pa seveda bil razviden iz samega sklica današnje seje.

S sklicem ste prejeli tudi dnevni red. Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov za njegovo spremembo, je določen takšen dnevni red, kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo na obravnavo 1. TOČKE DNEVNEGA REDA, TO JE VLOGA KROVNIH ZVEZ SLOVENSKIH KULTURNIH DRUŠTEV IZ SOSEDNJIH DRŽAV PRI SOOBLIKOVANJU SKUPNEGA SLOVENSKEGA KULTURNEGA PROSTORA.

S sklicem seje 21. januarja ste prejeli gradivo in sicer s stališča krovnih zvez Slovenskih kulturnih društev Slovenije. In sosednjih držav, za kar se seveda jim iskreno zahvaljujem. Kasneje ste še 3. februarja prejeli prispevek Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Naj na tem mestu še tudi povem, da smo prosili še tudi Ministrstvo za kulturo, da bi nam dali pisen odziv na stališča krovnih zvez, vendar ga žal nismo prejeli, imamo pa danes tukaj predstavnike ministrstva tako, da verjamem, da bodo svoja stališča tudi javno povedali.

Bi pa sedaj uvodoma vabila k besedo spoštovano državno sekretarko Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, gospo Vesno Humar, da nam na kratko predstavi prejeto gradivo oziroma vlogo krovnih zvez slovenskih kulturnih društev iz sosednjih držav pri sooblikovanju skupnega slovenskega kulturnega prostora. Izvolite, gospa državna sekretarka.

Hvala lepa, predsedujoča za besedo. Lep pozdrav vsem, poslanke in poslanci, spoštovane predstavnice in predstavniki društev in organizacij iz vseh štirih slovenskih zamejstev.

Jaz sem vesela, da načenjamo to temo danes na komisiji na predvečer Slovenskega kulturnega praznika, na predvečer otvoritve Evropske prestolnice kulture v Novi Gorici in Gorici in Nova Gorica, mislim, da je bila ključnega pomena tudi za to, da se je izoblikovala današnja tema, kajti nekaj mesecev nazaj nas je Zveza slovenskih kulturnih organizacij gostila na enem res vsebinskem in produktivnem srečanju, ki je dalo tudi ta dokument, del današnjega gradiva in je bil en tak res zelo resen in pomemben prvi korak k nadgradnji sodelovanja znotraj slovenskega kulturnega prostora. Na srečanju sva sodelovala tudi s kolegom državnim sekretarjem magistrom Markom Rusjanom iz Ministrstva za kulturo, tako da tudi v tem pogledu je bilo sodelovanje med našima dvema službama izjemno zgledno, kot je tudi, kot je tudi sicer.

Zdi se mi zelo pomembno, da obujamo oziroma da krepimo to misel oziroma ta koncept skupnega slovenskega kulturnega prostora. Mogoče tako samo za podlago, ta besedna zveza se pojavlja v Zakonu o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja, torej zakonsko opredeljena v 6. členu. Zakon pravi, da območja sosednjih držav kjer prebiva avtohtona slovenska narodna skupnost in Republika Slovenija tvorijo skupni slovenski kulturni prostor in da prizadevanja za ohranitev in okrepitev slovenstva v skupnem slovenskem kulturnem prostoru sodijo med poglavitne naloge Republike Slovenije. Imamo torej ta skupni slovenski kulturni prostor, ki je zakonsko opredeljen, si pa drznem trditi tudi, da velja vsaj za prebivalce zamejstev in obmejnih slovenskih regij, ta skupni kulturni prostor tudi dnevno z najrazličnejšimi pobudami in oblikami sodelovanja tudi živimo in soustvarjamo. Kulturni prostor v zamejstvu, kot gotovo veste, je izjemno bogat in izjemno razvejan in je kar veliko deležnikov, ki prispevajo k temu, da je to tako. Ključnega pomena so seveda krovne organizacije Slovenk in Slovencev v zamejstvu, zdaj recimo Avstriji in Italiji je ta vloga res koordinacijska, ker je ta civilno družbeni prostor izjemno razvejan in razvit, na Hrvaškem in na Madžarskem pa je vloga krovnih organizacij pri oblikovanju kulturnega življenja še toliko bolj bistvenega pomena, prav tako na štajerskem, kjer v bistvu Kulturno društvo Člen 7, pravzaprav deluje hkrati kot krovna in osrednja kulturna organizacija Slovenk in Slovencev na Štajerskem. Zelo pomembna je vloga krovnih kulturnih organizacij, se pravi, zvez kulturnih in prosvetnih društev. Seveda večino dejavnosti nosijo v vseh štirih zamejstvih kulturna društva. Pomembno se mi zdi omeniti kulturne dejavnosti v izobraževalnem sistemu, predvsem v dvojezičnih šolah in v šolah s slovenskim učnim jezikom. Poleg tega pa je en pomemben del slovenske kulturne dejavnosti v sosednjih državah tudi profesionaliziran, to pomeni, da moramo izjemno pomembno vlogo pripisati našim založbam, medijskim hišam, tako časopisnim kot radijskim, televizijskim in drugim, ter seveda ustanovam, na eni strani kulturnim, kjer gotovo izstopa slovensko stalno gledališče v Trstu kot edina profesionalna kulturna ustanova z dolgo tradicijo v slovenskem zamejstvu, kot tudi kulturno raziskovalnim, izobraževalnim in drugim. Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu v bistvu s kar, bi rekla, pomembnim deležem finančnih sredstev podpira delovanje slovenskih kulturnih zvez, društev in ustanov v zamejstvu. Zelo pomembno pa se mi zdi, tudi zaradi teme današnje seje komisije, poudariti, da v bistvu poleg urada številne druge ustanove in združenja v bistvu podpirajo in gradijo skupni kulturni prostor, gotovo je tu pomembno omeniti civilno družbene organizacije s sedežem v Republiki Sloveniji, katere glavni namen je sodelovanje s Slovenci v zamejstvu in po svetu, tu mislim na Slovensko izseljensko matico, Kongres Slovenije v svetu in Rafaelovo družbo, Javni sklad za kulturne dejavnosti, Zvezo kulturnih organizacij, lokalne skupnosti ter posamične kulturne ustanove, pa tudi nekatere izobraževalne ustanove se mi zdi izjemno pozitivno in to vedno poudarjamo, ko se uspejo deležniki iz zamejstva organsko in enakovredno vključevati v kulturne ali pa izobraževalne pobude v Republiki Sloveniji, en tak primer, ki ga vedno dajem, je Bralna značka, kot bi rekla veliko civilno družbeno gibanje v Sloveniji, ki zelo enakovredno in zelo aktivno vključuje tudi otroke iz šol v sosednjih državah.

Jaz bom obseg financiranja kulturnih dejavnosti v zamejstvu v letu 2024 ocenila, ne zato, ker ne bi imeli prav natančnih podatkov, ampak predvsem zaradi tega, ker so številna društva, predvsem tovrstna, da poleg kulturnih izvajajo še druge dejavnosti, športne, izobraževalne in tako naprej. To predvsem velja za manjša društva, v manjših krajih, v ruralnih okoljih, tako da prav do točne številke zelo težko pridemo, ampak v letu 2024 je Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu financiral 205 subjektov, ki delujejo predvsem izključno ali tudi na področju kulture v vseh štirih zamejstvih v višini sredstev, ki presegajo štiri milijone evrov, poleg tega milijon 357 tisoč evrov namenjamo še krovnim organizacijam Slovencem v zamejstvu, ki, kot rečeno na začetku imajo prav tako izjemno pomembno vlogo pri vzpostavljanju in ohranjanju skupnega slovenskega kulturnega prostora. Urad financira tudi ustanove in društva s sedežem v Republiki Sloveniji, ki v bistvu izvajajo bodisi neke oblike sodelovanja, bodisi podpore. Tu bi jaz omenila recimo splošne izobraževalne knjižnice, predvsem splošni izobraževalni knjižnici v Murski Soboti in v Novi Gorici, ki s svojima bibliobusoma, se mi zdi, da je izjemno pomembno, prispevata k širjenju slovenske besede in kulture predvsem med mladimi in otroki v slovenskem zamejstvu, tudi ob finančni podpori našega urada. Zelo zelo, kot rečeno, pozdravljamo to sejo in tudi to pobudo, ki jo je gospa Jerman Bratec s takšno strastjo in prepričanjem začela in verjamem, da jo bo bo peljala naprej. Izjemno smo veseli, da je veliko veliko razumevanje do slovenske kulture v zamejstvu tudi na Ministrstvu za kulturo tako na politični ravni kot na ravni zelo konkretnih načrtov o katerih mislim, da bo nekoliko več povedal moj kolega, državni sekretar Rusjan.

Naprej omenjenem srečanju v Novi Gorici je urad med drugim predstavil tudi pobudo, da bi po zgledu dosedanjih koordinacij, se pravi, Agroslomak na področju kmetijstva, zamejske gospodarske koordinacije in pred kratkim ustanovljene zamejske športne koordinacije oblikovali tudi zamejsko kulturno koordinacijo, mislim, da razmere kar nekako kličejo po tem, da zagrizemo v povezovanje tudi na tem področju. Na začetku sem omenila, da bo Nova Gorica oziroma da je evropska prestolnica kulture v okviru tega velikega dogodka, kot smo se tu že pogovarjali, urad načrtuje en teden oziroma osem, devet dni dogodkov, ki bodo v celoti posvečeni ustvarjalnosti in kulturno umetniškim dejavnostim Slovencev zunaj meja, ker se nam zdi to ena taka izjemna priložnost, da se to kulturno bogastvo tudi nekoliko bolj predstavi in osvetli v znotraj slovenskega nacionalnega kulturnega prostora. Ta teden bo potekal med 12. in 22. junijem 2025. Prav pred dnevi smo objavili javni poziv, s katerim vabimo društva in posameznike iz sveta in iz zamejstva, da se dejavnostim ob tem tednu pridružijo. Tako da sem prepričana, da nas tudi takrat čaka en tak res, res lep in globok vpogled in na tem mestu mogoče, če bomo pridni in delavni, pa verjamem, da bomo bo mogoče tisti teden tudi priložnost, ko lahko slovesno podpišemo to listino o ustanovitvi zamejske gospodarske kulturne koordinacije. Hvala lepa.

Najlepša hvala državni sekretarki. Sedaj pa dajem besedo državnemu sekretarju Ministrstva za kulturo, magistru Marku Rusjanu. Izvolite, beseda je vaša.

Hvala za besedo in lep pozdrav vsem poslankam in poslancem, predvsem pa vsem gostjam in gostom iz skupnega slovenskega kulturnega prostora.

Da ne bom predolg, pa ne bom ponavljal stvari, ki jih je pred mano že državna sekretarka Humar povedala, bi tudi jaz poudaril, kar nazadnje kaže tudi aktivnosti tako urada kot tudi drugih, da je pač delovanje na različnih nivojih na področju kulture tisto vezivo, ki najbolj povezuje prebivalce Republike Slovenije in ostale Slovence po svetu, predvsem tiste, ki so tik ob meji. To se še posebej zavedamo tisti, ki smo, ki živimo dejansko celo življenje na meji.

Zdaj, če bi jaz šel zelo konkretno bom probal iti, da ne bom preveč splošno glede na to, kar je bilo poslano oziroma pobuda, ki je bila podana s strani zveze kulturnih društev, jaz bi se tudi ob tej priliki opravičil, če nismo dali pisnega odziva, vam bom zdaj ustno pojasnil ene zadeve in razložil je na Ministrstvu za kulturo že izvajamo in kaj načrtujemo v tem in naslednjih letih.

Glede vprašanja resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2024-2031 je tukaj treba povedati, da je za razliko od prejšnjih resolucij drugače konceptualno zastavljen in je velik poudarek poleg resolucije na akcijskem načrtu za izvajanje te resolucije. Pretekle resolucije, preteklo resolucijami dal to, da se akcijski načrt Vlade ni sprejel tako, da akcijski načrt je pa tisti izvedbeni dokument, ki šele omogoča dejansko preliti strateške usmeritve v neko meso oziroma konkretne ukrepe, ki jih ministrstvo lahko izvaja. Tako da če te /nerazumljivo/ resoluciji je pač kulturna politika razdeljena na poglavja, na podlagi različnih področij kulture, se pravi o razvoju, javni rabi slovenskega jezika, o razvoju sistema posredovanja kulturnih vsebin, zagotovi dostopnosti, kulturna raznolikost, knjižnična dejavnost in tako dalje.

Zdaj pa akcijski načrt 2024 do 2027 je zdaj tik pred vložitvijo na vlado. Ta pa konkretizira te splošne usmeritve. In ta akcijski načrt ima v njem posebno poglavje z naslovom Podpora kulturnim projektom in programom v zamejstvu. Ukrep zajema razpise in pozive s katerim ministrstvo, Javna agencija za knjigo in Javni sklad za kulturne dejavnosti podpira kulturne programe in projekte v zamejstvu. Ta ukrep ima več sklopov, se pravi, kot sem že prej nosilca naštel, sofinanciranje kulturnih projektov društev na področju ljubiteljske kulturne dejavnosti preko javnega sklada za kulturne dejavnosti, sofinanciranje projektov na podlagi nacionalnega programa za jezikovno politiko, sofinanciranje programa Stalnega slovenskega gledališča v Trstu, nakup knjižničnega gradiva za potrebe delovanja s Slovenci v zamejstvu in sofinanciranje projektov slovenskih založb v zamejstvu. Vse te ukrepe se tudi že zdaj izvaja in bom tudi potem predstavil številke za leto 2023, so zvezana, je pa, pripravljamo pa letos, bo pa tudi v tem mesecu verjetno že nov poziv, ki bo dodatna zadeva primerna za organizatorje zamejske v zadnjem dogodku. Mi smo že v lanskem letu izvedli nov poziv za večjo dostopnost kulturnih vsebin po celotni Sloveniji, tako da pravim, da v bistvu na podlagi tega poziva se lahko kulturni domovi prijavljali in se na podlagi tega lahko sofinancirajo gostovanja gledališč, razstav, koncertov po celotni Sloveniji, tako da povečamo dostopnost tudi v manjše kraje, ker je to večkrat problem, da manjši kulturni domovi ne zmorejo teh finančnih stroškov teh gostovanj. Z letošnjim letom pa bomo poseben sklop sredstev namenili organizatorjem dogodkov iz zamejstva, se pravi, da bodo lahko tudi kulturni domovi in društva iz zamejstva lahko prijavila na ta poziv in prijavila razne gledališke predstave, razstave, koncerte, ki nastajajo v Republiki Sloveniji in s tem prenesla te vsebine tudi v svoje kraje, tako da v bistvu tudi na ta način dodatno, dodatno podpiramo in povezujemo enot ta skupni slovenski kulturni prostor, tako da tisto, kar se ustvari v Republiki Sloveniji, ne ostane samo tukaj, ampak gre tudi čim širše, tudi preko meje. Zdaj, če malo predstavim, ne bom predolg, še konkretne številke, mogoče, kaj je Ministrstvo za kulturo do sedaj financiralo. Zdaj podatke bom dal za 2023, za 2024 ni še končnih podatkov, pa rajši grem bolj natančno, poskušam, tako da v letu 2023 je za javno agencijo za knjigo in javni sklad Republike Slovenije namenilo skoraj 500 tisoč evrov. Potem je tukaj še Slovensko stalno gledališče, ki ga financiramo, ste tukaj podatki, ampak je financirana tako kot druga, vključena v mrežo slovenskih gledališč in se pač financira tudi njihovo delovanje, tako kot slovenska narodna gledališča v Novi Gorici, Mariboru pa v Novi Gorici. Za projekt Slovenščina v vrtcu Slovenskega nacionalnega inštituta / nerazumljivo/, je leta 2023 namenila 10 tisoč evrov, za projekt Vsebinska / nerazumljivo/ jezikovnega portala slovenščine kot manjšinski jezik 28 tisoč evrov letno 2024. Posebej smo podprli projekt Pogled dlje abonma Slovenske prosvetne zveze na Koroškem. Potem pa je to že omenjeno financiranje nakupa knjižničnega gradiva. Tukaj sredstva načrtuje tiste knjižnice, ki delujejo na mejnih območjih in so upravičeni do predlaganega nakupa tovrstnega gradiva. Tukaj govorimo o Krajinski in študijski knjižnici Murska Sobota, Goriška knjižnica Bevka Nova Gorica, Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper, Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto in Koroška osrednja knjižnica doktorja Franca Sušnika Ravne na Koroškem. Za osrednje knjižnice Slovencev v zamejstvu pa se upoštevajo Narodna in študijska knjižnica Trst, Slovenska študijska knjižnica Celovec, Zveza Slovencev na Madžarskem s sedežem v Monoštru ter Gradska knjižnica Ivan Goran Kovačič Karlovac. Skupno / nerazumljivo/ knjižnice, nakup knjižničnega gradiva za potrebe Slovencev v zamejstvu prejmejo 6 tisoč evrov. Vsako leto tudi mi financiramo tudi delovanje naših splošnih knjižnic, in tukaj je treba predvsem, ki deluje na obmejnih območjih, to kar sem tudi prej naštel, so tudi prejeli dodatna sredstva zaradi tega, poleg tega pa je ministrstvo tudi sofinanciralo v letu 2023 nakup bibliobusa Goriške knjižnice Franceta Bevka v višini 150000 evrov. Ta bibliobus obiskuje tudi Peter in Doberdob v Italiji. Okej, kot sem že omenil, je tukaj tudi javna agencija za knjigo in javni sklad za kulturne dejavnosti.

Mogoče je treba za konec omeniti aktivnosti, ki namenja Evropska prestolnica kulture, ki je seveda plod sodelovanja med Novo Gorico in Gorico, ampak njen učinek je namenjen tudi slovenski narodni skupnosti v Italiji v veliki meri. Tukaj je ministrstvo sam program sofinancira v višini 14 in 505 milijonov evrov, to gre v večletih večletno financiranje, ne samo ta 25, ker so projekti in priprave prej začeli, tudi sami projekti in to že vključujejo tudi sodelavce z druge strani meje. Tako, da upamo predvsem, namen je / nerazumljivo/ kulturnike predvsem, da se vzpostavi trajno sodelovanje. Prepričan sem, da tukaj tudi je velika priložnost, da se že sedaj, že dolgoletna sodelovanja tudi zamejskih organizacij s kulturnimi institucijami na naši strani še okrepi in nadgradi. Je pa, ker se zavedamo pomena na politični ravni, tudi ministrica za kulturo, doktor Asta Vrečko obiskala tako Trst in se tam srečala s predstavniki slovenskih organizacij, kot tudi v Celovec v lanskem letu, kjer so bili tudi opravljeni številni pogovori. Tudi da smo lahko iz prve roke na terenu izvemo, s kakšnimi težavami in kakšne načrte imajo organizacije zunaj čez mejo, hkrati pa smo tudi opravili nekaj sestankov na Ministrstvu za kulturo, v kateri smo vedno z veseljem odzovemo na željo po obisku našega ministra, tako da smo tudi nekaj delovnih sestankov, tudi nekatere od omenjenih rešitev in ukrepov tudi na podlagi tega pripravili in tudi že izvedli. Hvala.

Najlepša hvala državnemu sekretarju.

Sedaj pa bi prosila predstavnika krovnih zvez slovenskih kulturnih društev Slovenije in sosednjih držav, da nam predstavi njihova stališča. Kdo bo v imenu? Izvolite, pa lepo prosim, če se lahko zaradi magnetograma predstavite. Hvala.

Jaz sem Jože Osterman. V tem hipu, predsednik Nadzornega odbora ZKD Slovenije, se pravi Zveze kulturnih društev Slovenije in moja predsednica, ki sedi na desni moji strani, me je pooblastila, da pač, ker sem tudi zapisoval stališča predstavim to, kar smo zapisali.

Poglejte, vesel sem, da je gospa Vesna Humar tako dobro ocenila naše srečanje v Novi Gorici. Jaz mislim, da so sploh srečne zvezde nad to problematiko zasijale v hipu, ko so pravzaprav štirje odločilni ljudje iz Gorice, to sta oba državna sekretarja, pa moja predsednica, pa mislim, da tudi gospod Arčon, ki, Goričani namreč izpričujejo izjemen občutek za to sodelovanje, da je bila ta stvar tako enoglasno podprta. Namreč delam že dalj časa v Zvezi kulturnih društev Slovenije. To pobudo smo imeli kar nekaj let prej, uspelo je šele letos. In mislim, da je indikativno, kako se je ta odnos do zamejstva razvijal potem v samostojni Sloveniji, kako je pravzaprav bolj subjektiven odnos do tega vprašanja zamejcev, kot vem, da Slovenci zunaj ne marajo tega izraza, ampak meni bo verjetno še parkrat to šlo, ker sem nekako navajen tega, kako so ti zamejci pravzaprav to stvar dojemali in da na tej osnovi lahko veliko naredimo. Ne terja veliko denarja, terja pa veliko občutka, veliko aktivizma, razmišljanja in seveda prijateljskih stikov med ljudmi.

Krovne zveze združujejo ljudje, ki delajo v glavnem prostovoljno. To je kulturno gibanje, to niso kulturne inštitucije, vsaj večinoma ne. In če to kulturno gibanje, temelji na medsebojnem zaupanju, na medsebojnem spoznavanju in seveda na medsebojni stalni aktivnosti, vse to pa morajo podpreti pač odgovorni nosilci državne oblasti, seveda lokalne oblasti in druge, ki pač skrbijo za to dejavnost. Tukaj se začenjajo stvari krhati. V materialu sem vam natančno napisal, kako pravzaprav počasi nastajajo nekatere indikacije, da temu področju ne namenjamo več tiste, bi rekel, energije, tiste ljubezni, ki je nujna za to, da se pravzaprav neka narodna skupnost živi kot celota. Tudi navade ljudi se spreminjajo, žal. Jaz imam osebno izkušnjo, pravzaprav neverjetno, kako nekateri domoljubi, ki mahajo tako rekoč vsak teden z zastavami in govorijo o slovenski suverenosti in identiteti, kako se jim pogled zapre in ne seže več čez državne meje. To so zelo problematične zadeve. In tukaj pravzaprav ne obstaja faktor, ki bi to pomenil, to domoljubje namreč meji, naš organizem, meji seveda tudi na nasprotovanje manjšinam oziroma bom rekel etničnim skupnostim, ki živijo v Sloveniji in je seveda pravzaprav korenina ena sama in ta je slaba. To je tisti odnos, da je pravzaprav Slovenija »first«, ampak samo do meja. To je seveda problem, ki ga moramo rešiti. Ni lepo. Človek gre v časih v zamejstvo, se zgleduje, obišče društva, sodeluje z zamejci in se počuti majhnega, ko vidi, kakšna ljubezen, kakšna energija preveva te bi rekel zamejce, v njihovem kulturnem delu. Prideš nazaj, je to ena sama ravnodušnost, ki seveda nima nobenega smisla. In zaradi tega je pravzaprav včasih občutek človeka, ki prihaja iz Slovenije, pa ima nekoliko izkušenj s prejšnjimi obravnavami zamejcev in njihovega odnosa, da so postale nekakšna kolateralna škoda, ki je pač bila svoj čas dobra za, bi rekel, uveljavljanje nekaterih političnih tenzij, ki so bile dobro uveljavljene. Slovenija je dobila izkušnjo in tudi ugled na tej osnovi, ampak v principu je to odnos, ki je zmeraj bolj ravnodušen.

Naštel sem vam nekaj drobnih zadev, kar se tiče odnosa krovnih zvez oziroma, pardon, oblasti do krovnih zvez, pravzaprav znižujejo razpoloženje. Ne gre za velike zadeve. Ampak poglejte, če en sklad za kulturne dejavnosti kar naenkrat ne sprejme več v nadzorni odbor, kar je bilo prej železno pravilo, zamejca, je to seveda indikator na katerega ne moremo biti ponosni. In seveda ni nobenih bi rekel zadev ali pa nobenih vprašanj naknadnih, ki bi pomagale bistrit to zadevo. Upoštevam in spoštujem to kar je rekel gospod Rusjan, kar se tiče nacionalnega programa kulture. Samo da se razumemo, niti najširšega okvira niste dali v tem nacionalnem programu, čeprav so bile pripombe in ni bilo niti konsistentnega odgovora na kar nekaj vprašanj, zakaj pravzaprav to poglavje ni vsebovano v nacionalnem programu kulture, prej je pa zmeraj bilo. To so take zadeve, ki ne terjajo veliko energije. Terja zgolj en zaupen razgovor, eno pametno, bi rekel, komunikacijo in seveda v tej smeri vzbuja veliko boljše vzdušje pravzaprav, z malimi sredstvi. Tako da zdi se mi, da moramo zelo malo narediti, da bi, bi rekel, realizirali nekatere pobude, ki so.

Kar se nas tiče, smo bili navdušeni nad pobudo, ki ste jo dali Uradu za zamejce. Gre za koordinacijo, ki bi dopolnila, mi bi si želeli, da bi bila prva, da se razumemo, na kulturnem področju, ker je, to se mi zdi, najbolj bistveno za delovanje skupnega kulturnega prostora, ampak bomo pač tretji. Ampak ne gre za to, da bi ta koordinacija opravila neko formalno vlogo in bi pač bila še eno telo. Gre za to, da v tej koordinaciji dobijo krovne zveze iz zamejstva vlogo subjekta, tvorca kulturne politike Slovenije tudi oziroma tega skupnega prostora. Za to gre. Ker poglejte, principi razpisov, ki jih zdajle te zamejske krovne zveze dobijo, so pač taki, daš razpis, potem se to meša v neko oziroma obravnava na neki komisiji z vprašljivim, kjer je vprašljiva osnova koliko ljudje sploh poznajo in načela funkcioniranja kulturnega prostora. Govori se potem o nekih projektih, kot da se gre v krompirju, pa ne vem, o jabolkih, o nekih produktih, ne govori se pa o energiji, ki združuje, ki seveda ustvarja in dela tisto zaupanje, ki ga moramo v skupnem prostoru stalno gojiti in ga pač pospeševati oziroma delati čim bolj učinkovitega. Oprostite, da tako subjektivno pravzaprav govorim. Mogoče sem naredil komu krivico, ampak jaz to čutim, ker sem zelo veliko časa delal na teh področjih. In mi je pravzaprav žal, da se zmeraj slabše počutim, ko se vračam recimo iz Koroške ali pa iz zamejstva. Saj ne gre za velike zadeve, ampak, ko gledam ljudi, ki se matrajo na oni strani, katerih zavest je neverjetno visoka, jaz sem tako majhen, da se razumemo, ko mi razlagajo kaj čutijo do slovenstva. To je tisto kar bi morali popraviti in pravzaprav na vseh odločujočih bi rekel, predstavnikih oblasti je to, da poskušajo vsaj z delčkom svoje energije malce bolj pomisliti na te zadeve. Upoštevati zamejstvo kot, bi rekel, živo obrobje tega našega naroda, ki deluje še vedno z enimi /nerazumljivo/ tako rekoč vsaj moral bi to biti, na kulturi, in da se dogovorimo za to, da te stvari naredimo. Zdaj, kar se krovnih tiče, akcijski program, največ osnove za to je pravzaprav v javnem skladu za kulturne dejavnosti, tako smo določili, tako naj bi bilo. Saj ne vem, ali je danes kakšen predstavnik javnega sklada, se mi zdi, da ne. A ja, pa ste. No, se oproščam, sem vesel, ker sem bil že pripaden, če ne bi bilo nobenega, mislim da je tam torišče tega kaj moramo delati, in da ta koordinacija ima vse možnosti, da zaživi in moram reči, da je najbolj v skladu s tem dokumentom, ki smo ga podpisali, če bo Urad za Slovence po svetu, če bo javni sklad in Ministrstvo za kulturo tu združil svoje moči. In svoje energije, se mi zdi, da bomo zelo hitro bistveno izboljšali situacijo, se pravi, tisto, klimo, ki mora v takih zadevah, ki zahtevajo medsebojno zaupanje pač obstaja. Lepa hvala.

Najlepša hvala za vašo predstavitev. Sedaj pa dajem besedo vsem ostalim vabljenim, tako da izvolite, besedo dajem kar vam pa lepo prosim, da se vsi od vabljenih tudi uvodoma predstavite, pa tudi katero organizacijo zastopate. Hvala lepa.

Ja, hvala za besedo. Janko Male, podpredsednik Slovenske prosvetne zveze v Celovcu.

Zelo sem vesel, da se to vprašanje tematizira tudi v Državnem zboru, vprašanje skupnega slovenskega kulturnega prostora, ki sem ga ocenjeval vedno kot formulo, kateri moramo dati več vsebine. Večkrat sem rekel, da skupni slovenski kulturni prostor ostaja neka retorična floskula, v dejanskem življenju pa pravzaprav s tem ne vemo kaj veliko početi. Dejstvo je namreč, da smo na Koroškem, tako kot je Jože Osterman že lepo povedal, ustvarili eno močno kulturno gibanje v katerem se utemeljujemo kot Slovenci in kultura je tista podstat, ki nam daje upanje, da bomo na tem jezikovno občutljivem obrobju tudi preživeli. Zato pravimo in mislimo, da brez naslombe na osrednji slovenski kulturni prostor, jezik na Koroškem in v drugih sosednjih državah ne more preživeti. Komunikacija in dialog z osrednjim slovenskim kulturnim prostorom je bistvenega pomena in zato sem bil zelo kritičen v zadnjih 20. letih, od leta 2005 naprej, ko je tedanji minister za kulturo oddal vse reference o kulturi manjšin na Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Od tedaj naprej pravzaprav kulturno ministrstvo ni bilo več naš pogovorni partner. Sem pa v zadnjem času zelo zadoščen, da prihaja do premikov. Navsezadnje sem tudi danes s strani državnega sekretarja slišal in pred tednom dni dobil pismeno obvestilo, da se ta komunikacija zopet vzpostavlja s konkretnimi dejanji. Jaz sem zelo vesel, da pride do dveh, da bo prišlo letos do dveh razpisov preko, katerih bodo po eni strani sofinancirani kulturni projekti, ki nastajajo v slovenski državi in se bodo pretakali tudi med koroške Slovence oziroma med Slovence v sosednjih državah. Prvič bo menda objavljen poziv za financiranje manjšinskih medijev. Zelo lepo, če se bo to realiziralo. Jaz sem ministrstvu tudi zelo hvaležen, da je letos bilo možno obdržati gledališki abonma z vašo pomočjo, z interventnimi sredstvi, ki smo jih z vaše strani dobili. Gre namreč za enega največjih kulturnih projektov, ki gre v smer profesionalizacije kulturnega ustvarjanja, namreč gledališki abonma s poklicnimi gledališči iz Slovenije, ki ga realiziramo že od leta 2001 naprej, je verjetno ena najbolj kvalitetnih kulturnih dogodkov, ki jih realiziramo pri nas na Koroškem. Začeli smo z zagonskimi sredstvi Evropske unije leta 2001, vendar pa smo potem bili soočeni z določeno krizo, ker nam je Ministrstvo za kulturo od leta 2005 naprej odrezalo finančne korenine.

Od letos naprej vidim, da bo to spet šlo in upam, da se bo sistem toliko spremenil, da bomo iz interventnih sredstev ta denar lahko dobivali iz programskih sredstev, in da bomo na ta način vključeni v slovenski kulturni nacionalni program. To bi si želel. To je eno.

Drugo, jaz sem tudi zelo hvaležen Zvezi kulturnih društev Slovenije, da je bila iniciativna na tem področju in začela problematizirati vprašanje skupnega slovenskega kulturnega prostora v taki obliki, kot smo to danes slišali. Jaz sem resolucijo, ki je bila sprejeta meseca julija v Državnem zboru pregledal, sem jo prebral in moram reči, da je nekoliko ohlapna, in če bo sedaj sledil akcijski program, ki bo opredelil določene naloge v zvezi s kulturo, v zvezi z manjšinami, potem gre vse skupaj v pravo smer. To me zelo veseli in upam, da bomo na drugih srečanjih, ko bomo ustanovili slovensko kulturno koordinacijo, kar se bo verjetno zgodilo v Novi Gorici, si lahko predstavljam, ker je Evropska prestolnica kulture, potem bomo imeli možnost in platformo, da bodo vsi kulturni dejavniki in predstavniki kulture manjšin iz sosednjih držav našli tako platformo, kjer bodo lahko svojo specifiko vnašale v osrednji slovenski kulturni prostor. Tega si želimo, pravim, sem zadoščen, ker vidim, da se stvari razvijajo v pravo smer. Hvala lepa.

Najlepša hvala. Gospod Sadovnik, izvolite, beseda je vaša.

Spoštovana predsednica, spoštovani člani in članice komisije! Jaz sem se zdaj zaradi tega javil, ker bi rad to podčrtal, kar je kolega Janko Male povedal. Tudi na žalost iz tega razloga, da sem v zadnjih 20. letih opazil, da je ta skupni kulturni prostor dejansko, da je to bila lepa fraza, ampak dejansko je to kulturno sodelovanje na najnižji ravni med kulturnimi društvi skoraj zamrlo in zato sem vesel, da je tudi Ministrstvo za kulturo zdaj tako proaktivno vstopilo v to sodelovanje in bi to rad podčrtal, kar je kolega Male povedal, da je dejansko potrebno, da se to najde tudi v programih, potem v rednih programih kulturnega ministrstva. To, kar je pa meni in zdaj bi tukaj tudi govoril kot župan, ki ima vsak dan stik na podeželju z ljudmi, bi pa že rad izpostavil, da potrebujemo neko prioriteto in prioriteto jaz vidim ravno v tem trenutku, ko pri nas, ko imamo hud upad slovenskega jezika v javnosti, po naših družinah, po naših vaseh in občinah, da bo nujno potrebno, da čim bolj vključimo mlade, se pravi, od otroškega vrtca do osnovnih šol v ta skupni slovenski svet, ker meni nič ne pomaga, če se 80 odstotkov otrok prijavlja v naših občinah k dvojezičnem pouku, če pa izven šole ne začutijo tega slovenskega sveta. Naša društva se sicer trudijo, da v določenih segmentih ponujajo določene ponudbe, ampak jaz mislim, da moramo to dejavnost profesionalizirati in tukaj si bi želel dejansko tudi kulturne ponudbe, profesionalne ponudbe za naše šole, za naše vrtce, da jim dejansko omogočamo ta živ stik po eni strani in obratno, če govorim zdaj tudi praktično naša ljudska šola enkrat na leto organizira jezikovni teden v Piranu ,in če se mora potem šola boriti pri županu in pri podjetnikih za to, da si pridobi nekaj 100 evrov, da se lahko sploh peljejo v Piran, potem je to napačen pristop k temu projektu, se pravi, da bi tukaj morali vključiti tudi Ministrstvo za šolstvo še bolj proaktivno v te zadeve, da dejansko širše omogočamo tudi te jezikovne tedne tukaj v Sloveniji.? Ker nekaj smo opazili starši, ki sicer sami ne govorijo več slovensko, imajo pa še to narodno identiteto v družini s starimi starši, starši ko potem otroke spremljajo v Piran, ko se vračajo, imajo čisto drug pogled na Slovenijo in na ta slovenski svet in na slovenski jezik. To ni nek jezik, ki ga še morda tu in tam na Koroškem govorijo, ampak dobijo en, bi rekel, spoštljiv odnos do jezika in s tem tudi do slovenske države. In, če bi še nekaj kritičnega lahko pripomnil. Danes v mlajši generaciji ni več tako, da imajo vsi takšen odnos, kot ga imamo mi do tega skupnega slovenskega prostora, do Republike Slovenije ne. Če bi šli v raziskavo, koliko mladih na Koroškem še govori o matični državi Republiki Sloveniji, potem bi jih morali iskati, da bi jih našli, da imajo to vez do Republike Slovenije. In tudi to je neka naloga, ki jo imamo, da ustvarimo dejansko programe, konkretne programe za mlade, da dojamejo ta slovenski svet. Nič ne pomaga, če zaključijo maturo na slovenski gimnaziji in potem en teden ali pa nekaj dni gredo v Slovenijo, ampak to mora biti neka strategija, dolgoročna strategija, če želimo ohraniti slovenski jezik v našem prostoru in predvsem, kar je važno, se izpostaviti novimi izzivi. To ne moremo več delati kot v 20. stoletju. Danes mladi drugače funkcionirajo in s tem bi zaključil socialne mreže, socialni mediji so izrednega pomena in tudi to je en del, ki ga moramo upoštevati. Da ne govorimo samo o časopisih. Hvala.