Lepo pozdravljeni!

Pričenjam 13. nujno sejo Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Člane, članice in člani komisije ter vabljene lepo pozdravljam!

Obveščam vas, da so, da je zadržan Miho Lamut, ki ga nadomešča Uroš Brežan. Če bo še kaj vmes se pojavilo, bomo potem kasneje povedali.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red in sicer 1. točka - Pravica do osebne asistence z vidika države, uporabnikov in izvajalcev. V poslovniškem roku nisem prejel predlogov za spremembo dnevnega reda, zato ugotavljam, da je dnevni red določen kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - PRAVICA DO OSEBNE ASISTENCE Z VIDIKA DRŽAVE, UPORABNIKOV TER IZVAJALCEV.

Na sejo so bili vabljeni: Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Državni svet Republike Slovenije, Ministrstvo za finance, Ministrstvo za zdravje, Peter Svetina, Varuh človekovih pravic, Svet za invalide Republike Slovenije, zagovornik načela enakosti IHD, Društvo za teorijo in kulturo hendikepa, Skupnost centrov za socialno delo Slovenije, Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo, Socialna zbornica, Sindikat osebne asistence, Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije, Združenje za osebno asistenco Slovenije, Skupnost zavodov, Skupnost socialnih zavodov Slovenije, Zveza paraplegikov Slovenije, Društvo Vesele nogice, Zveza Sožitje, Zveza društev za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju, Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije, Zavod za razvijanje izvajanje podpornih storitev za samostojno življenje, Zavod za samostojno življenje, Zveza Sonček, Zavod brez ovir, Zavod sreča moja, Društvo / nerazumljivo/ za pomoč invalidom, kronično bolnim in starostnikom, Društvo distrofikov Slovenije, Društvo študentov invalidov Slovenije, Zavod osebna asistenca Pomurja, iniciativa za osebno asistenco, Civilna iniciativa, Osebna asistenca, Zavod Moč, Asistenca združenje multiple skleroze Slovenije, Zavod Lepa SI, Združenje izvajalcev osebne asistence, Združenje gluhoslepih Slovenije - DLAN, Društvo ASPI, Društvo za pomoč mladostnikom in odraslim, spektroavtistično motnjo, Savo drugačen svet.

Od vabljenih so se opravičili Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za finance, Zavod brez ovir, Zavod osebna asistenca Pomurje in Združenje za osebno asistenco Slovenije. S sklicem seje ste kot gradivo prejeli gradivo, ki vam je bilo dano 4. 2. 2025, ki je precej obširno. Po sklicu seje ste prejeli še predlog sklepov z dne 11. 2. 2025, dodatno gradivo z dne 11. 2. 2025 in dodatno gradivo z dne 12. 2. 2025.

Pričenjam z obravnavo te točke in dovolite mi nekaj uvodnih besed.

Zdaj v zadnjem času smo prejeli precej dopisov, ki jih je na nas, na Državni zbor, na Komisijo za peticije, tudi na druge inštitucije, Vlado in še koga naslovilo Društvo IHD in s pobudo, da tudi skličemo sejo Komisije za peticije. Zdaj, če kje potrebujemo solidarnost pri invalidih in socialna država, če je socialna država, potem mora ljudem, ki imajo težave, ki imajo resne težave tudi priskočiti na pomoč. Zdaj socialno državo razumemo tudi kot solidarno državo, in sicer do tistih, ki imajo iz objektivnih razlogov take ali drugačne omejitve za vključevanje v družbene in druge procese. Zdaj iz dopisov oziroma iz dopisov, ki smo jih prejeli, je vidna tudi precejšnja zbirokratiziranost področja. Moram tudi povedati, da smo obravnavali praktično to tematiko invalidov, vsakič, ko je bila, ko smo obravnavali poročilo Varuha človekovih pravic. Pravzaprav vsako leto se sistematično pojavlja področje tudi teh najtežjih invalidov in mislim, da je prav, da opravimo danes razpravo na osnovi teh številnih pripomb, predlogov, pozivov in da morda na koncu oziroma da na koncu tako predlagam, sprejmemo tudi kakšne sklepe oziroma dogovore, ki bodo obvezni oziroma v obliki priporočil za Vlado in njene institucije.

Sedaj pa bi dal besedo predstavnici Društva za teorijo in kulturo hendikepa - IHD, Eleni Pečarič.

Izvolite.

Ja, ne slišite, ne, Evo.

Hvala za besedo.

Čeprav jaz sem mislila, da bo najprej razprava. Jaz sem prebrala tudi predlog sklepov. Glejte, več stvari je. Eno je dostojne in primerljive plače osebnih asistentov, to nam je prvo. In na to temo je dovolj, če se spremeni pravilnik. Poslali smo vam tudi naš konkreten predlog z izračuni s štirimi razredi. Prejšnji teden smo imeli sestanek pri predsedniku vlade in so bile njegove obljube nekako v tej smeri. Ministrstvo predlaga dva razreda, mi predlagamo štiri glede na težavnost dela, ker tudi asistente je težko dobiti. Druga problematika je, da minister, resorni minister ni odredil to kar mu zakon nalaga v 22. členu, bi že v letu 2024 morali biti vsi ponovno ocenjeni. Tega ne. Zakaj ne želi narediti, ne vem. Jaz sem pridobila dokument, kjer je podpisan Maljevac v letu 2023 kot sekretar, ne vem od kje njemu ta pooblastila, da inštitut ne sme izvajati ponovnih ocen. Pa mogoče bi se tu ustavila. In skozi razpravo bom še povedala, tukaj predvsem napadem kar pač neposredno varuha sedanjega, ki je prepričan, da odločbe so doživljenjska pravica in se nobenemu ne sme nič vzeti, kar seveda ni res. Pač v nobeni državi, kjer je osebna asistenca to ne velja. Tako. Naj ministrstvo odgovori glede teh ponovnih potreb. To je to. Hvala.

Hvala lepa vam.

Zdaj pa dajem besedo ostalim vabljenim. V naprej povem, da razprave ne bom omejeval, tako da vsak si naj vzame toliko kolikor misli, da je potrebno. Mislim, da je nesmiselno, da se uokvirjamo v kakšne minute.

Najprej dobi besedo predstavnik Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, državni sekretar Dan Juvan.

Izvolite.

Hvala za besedo, gospod predsednik.

Spoštovani poslanke in poslanci in vsi vabljeni, ki vam že v tej sobi vedno obračamo hrbte.

Torej s sprejetjem Zakona o osebni asistenci leta 2017 je bil narejen res velik korak naprej. Do sprejetja zakona se je osebna asistenca izvajala na podlagi razpisov. Izvajalci osebne asistence so bile invalidske in humanitarne organizacije. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je preko razpisa sofinanciralo delo osebnih asistentov ne glede na to koliko ur osebne asistence so le ti opravili. Dodatno so sredstva za izvajanje osebne asistence izvajalci pridobivali tudi s strani FIHO. Posamezni izvajalci, ki so osebno asistenco izvajali večinoma za svoje člane, so sami izoblikovali merila kdo in v kakšnem obsegu je upravičen do osebne asistence. Osebna asistenca se je večinoma izvajala za gibalno ovirane, invalide, za slepe in slabovidne pa se je izvajala v obliki spremstva. Osebna asistenca, torej ni bila zajamčena pravica, ampak je bila sofinancirana preko programov. zato osebne asistence niso imeli vsi, ki bi jo potrebovali in tudi ne v obsegu, ki bi ga potrebovali. Ravno to je bil najpomembnejši razlog za sprejetje zakona. S tem, ko je osebna asistenca postala zajamčena pravica so do nje upravičeni vsi uporabniki, ki izpolnjujejo zakonsko predpisane pogoje. Do osebne asistence pa so poleg gibalno in telesno oviranih posameznikov upravičeni tudi posamezniki z duševnimi, intelektualnimi in senzornimi okvarami. Veljavni zakon postavlja uporabnika v središče. Obseg storitev osebne asistence se ugotavlja glede na potrebe uporabnika. Uporabnik sam izbere izvajalca osebne asistence. Uporabnik mora imeti nadzor nad organizacijo in oblikovanjem osebne asistence glede na lastne potrebe, zmožnosti, življenjske okoliščine, pogoje in želje. Z zakonom se uresničuje tudi enega od temeljnih ciljev konvencije o pravicah invalidov. Osebna asistenca je pomoč uporabniku pri vseh tistih opravilih in dejavnostih, ki jih uporabnik ne more izvajati sam zaradi vrste in stopnje invalidnosti, a jih vsakodnevno potrebuje doma in izven doma, da lahko živi neodvisno, aktivno in je enakopravno vključen v družbo. Pri načrtovanju in izvajanju osebne asistence je treba upoštevati spoštovanje in dostojanstvo uporabnika, pravico do svobodne izbire in odločanja med postopkom uveljavljanja pravice do osebne asistence in njenim izvajanjem, omogočiti vključenost v družbo, individualno obravnavo ter zagotavljanje enakih možnosti ter dostopnost. Na ministrstvu se zavedamo, da je Zakon o osebni asistenci življenjskega pomena za zagotavljanje neodvisnega življenja invalidov in njihovega vključevanja v družbo in predstavlja velik napredek v razvoju invalidskega varstva in družbe kot celote. Ministrstvo vseskozi izvajanja zakona tesno sodeluje z vsemi deležniki, ki sodelujejo na področju izvajanja osebne asistence, tako s centri za socialno delo, Inštitutom Republike Slovenije za socialno varstvo, seveda pa tudi z izvajalci osebne asistence, sindikatom in z uporabniki osebne asistence. Izvajanje osebne asistence je živ organizem, vsakodnevno naletimo na različne situacije in nove izzive. Cilj ministrstva je bil in vedno bo zasledovati rešitve, ki pripomorejo k izboljševanju sistema izvajanja osebne asistence. Zaradi številnih anomalij pri izvajanju storitev osebne asistence, je ministrstvo pripravilo predlog novega Zakona o osebni asistenci in ga že dvakrat poslalo v javno obravnavo. V prvi javni obravnavi smo prejeli več kot 1500 strani pripomb, kar priča o velikem pomenu zakona za širšo družbo. Trenutno usklajevanje z vsemi deležniki še vedno poteka, saj se bodo v predlogu novega zakona urejale tudi pravice osebnih asistentov. Glavni poudarki novega zakona o osebni asistenci so predvsem razmejitev osebne asistence in dolgotrajne oskrbe tako, da se v zakonu definira tako aktivnost kot invalidnost, predlagano je, da bi komisijo za ocenjevanje pravice do osebne asistence sestavljal strokovnjak s področja invalidskega in socialnega varstva ter strokovnjak zdravniške stroke zaposlen na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Kot osebni asistent bi lahko delal en družinski član, razen če ima uporabnik priznanih več kot 80 ur osebne asistence, bi bila lahko osebna asistenta dva družinska člana. Podrobno se ureja področje nadzora izvajanja osebne asistence, natančno se določa pristojnost socialne inšpekcije v postopkih nadzora, preprečuje se pretirana prekarizacija dela osebnih asistentov na način omejitve samostojnih podjetnikov posameznikov, kot osebnih asistentov v obsegu 20 odstotkov vseh opravljenih ur pri izvajalcu v preteklem mesecu. Ureja se pravne podlage za uporabo informacijskega sistema. Vse omenjene spremembe zakona delamo za to, da v ospredje postavimo transparentnost sistema. In hkrati skrbimo, da bodo do osebne asistence upravičeni uporabniki pod enakimi pogoji z namenom pridobitve skrbi in storitev, ki jih dejansko tudi potrebujejo. Predlog zakona predvideva tudi ponovne ocene upravičenosti do osebne asistence, ki se bodo izvedle v roku petih let od uveljavitve zakona, izvedle pa se bodo na podlagi ocenjevalnega orodja in pogojev, ki so veljali v času pridobitve pravice posameznika, prav tako je predvideno preverjanje upravičenosti do osebne asistence vsake dve leti po dopolnitvi starosti 65 let. Trenutno pa se izvajajo redni postopki ocenjevanja na podlagi vložene vloge za pridobitev pravice do osebne asistence, postopki ponovne ocene zaradi spremembe zdravstvenega stanja pri uporabniku ter postopki uvedeni po uradni dolžnosti zaradi podane prijave o morebitni kršitvi izvajanja storitev osebne asistence.

Na ministrstvu naslavljamo tudi problem višine plačil osebnih asistentov v zvezi s povišanjem minimalne plače in preverbo plačnega sistema javnih uslužbencev. V sodelovanju z Ministrstvom za javno upravo in Ministrstvom za finance smo iskali rešitev v primerljivih poklicih v javnem sektorju, z namenom diferenciacije plač osebnih asistentov. Osebni asistent ena bi bil tako uvrščen v 1,06-kratnik minimalne plače ali v 1,09-kratnik minimalne plače, osebni asistent dva pa v 1,12- kratnik minimalne plače ali pa v 1,15-kratnik minimalne plače. Osebni asistent dva lahko poleg osnovne plače kot že sedaj prejema tudi dodatek za posebne obremenitve v višini 15 odstotkov, osebni asistent ena in osebni asistent dva lahko napredujeta znotraj sistema kot tri leta nepreklicno delata kot osebna asistenta s čimer se podpira karierno napredovanje. Posledično bi se tudi v pravilniku o osebni asistenci morala določiti ustrezna cena ure storitve osebne asistence glede na diferenciacijo plač osebnih asistentov. Pogovori v zvezi s tem z vsemi deležniki še potekajo.

V mesecu decembru leta 2024 je osebno asistenco izvajalo sto izvajalcev osebne asistence za 4 tisoč 370 uporabnikov osebne asistence. Finančna sredstva za izvajanje veljavnega zakona so v letu 2024 znašala 225 milijonov evrov. Trenutni predlog predvideva povečanje državnih izdatkov za izvajanje tega zakona, kar pomeni, da pri njem ne gre za šparanje na invalidih. Na kratko sem poskušal orisati najpomembnejša področja izvajanja osebne asistence, ki so nam v zadnjem obdobju v največji izziv. Nič od danes povedanega ni vklesano v skalo. Pred nami je še en krog usklajevanja zakona na Ekonomsko-socialnem svetu, ponovno obravnava na pogajalski skupini, ki je sestavljena iz vseh deležnikov v sistemu, ter predstavitev zakona na Svetu za invalide. Verjamem, da bomo na teh usklajevanjih uspeli skupaj najti rešitve za odprta vprašanja, o katerih boste, verjamem, danes govorili tudi vabljeni. Hvala.

Hvala lepa za besedo.

Vsem predlagam, da pogledate tudi sklepe, ki ste jih dobili, pa tudi ta predlog sklepov, ki so ga predlagali trije podpisniki IHD, pa še dva podpisnika tako da bi potem morda na koncu to oblikovali.

Besedo dajem predstavniku Državnega sveta Republike Slovenije, Danijelu Kastelicu.

Izvolite.

Spoštovani predsednik, hvala lepa za besedo.

Lep pozdrav tudi poslankam in poslancem, predstavnikom Vlade in pa seveda tudi ostalim prisotnim na današnji seji!

Državni svet in Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide se s tematiko osebne asistence srečujeta že kar več mandatov. Na to temo smo z nevladnimi organizacijami organizirali posvete, med drugim leta 2021 na temo pravic oseb v duševnem zdravju do osebne asistence. O osebni asistenci smo večkrat razpravljali tudi na sejah naše komisije, bodisi ob obravnavi zakonodajnih novel zakona o osebni asistenci ali pa o obravnavi kakšnih drugih aktov oziroma specifičnih problematik. Ravno z vašo komisijo smo skupaj na skupni seji 15. junija 2023 razpravljali o problematiki financiranja osebne asistence s poudarkom na ceni urne storitve osebne asistence. Takrat je bilo izraženo pričakovanje, da se bo cena osebne asistence določila tako, da bi slednja pokrila vse stroške, povezane z zaposlovanjem osebnih asistentov, kot je določeno v 25. členu Zakona o osebni asistenci, ter tudi stroške, povezane z organizacijo in izvajanjem osebne asistence. Med njimi tudi stroške izplačila regresa za letni dopust asistentov. Seja je bila odmevna in kolikor se spomnim, je pristojno ministrstvo takrat vsaj delno prisluhnilo našim predlogom za spremembe oziroma je začelo uvajati pogovore. Na navedeni seji smo pristojno Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti tudi pozvali k nadaljevanju z aktivnostmi za celovito prenovo sistema osebne asistence, ki bo finančno vzdržen za izvajalce osebne asistence in bo zagotavljal dostojno plačilo za osebne asistente. Da so storitve osebne asistence v primerjavi z ostalimi vrstami storitev v skupnosti najbolj celovite in nepogrešljive, je bilo ugotovljeno tudi na posvetu z naslovom Deinstitucionalizacija storitve po meri uporabnika, ki smo ga z deležniki s področja socialnega varstva in zdravstvene nege organizirali novembra 2024. Do navedenih ugotovitev so prišli uporabniki storitev v skupnosti, ki so ocenili, da glede na trenutno dostopnost različnih storitev v skupnosti osebna asistenca še vedno predstavlja edino sprejemljivo možnost, zlasti za tiste, ki potrebujejo bolj kompleksen splet pomoči. Dejstvo je tudi, da je Zakon o osebni asistenci edini sistemski zakon, ki v polni meri omogoča neodvisno življenje invalidov. Osebne asistence smo v okviru naše komisije dotaknili tudi v obravnavi 29. rednega letnega poročila Varuha pravic Republike Slovenije za leto 2023 in opozorili na to, da je trenutno sistem osebne asistence toliko bolj obremenjen, ker sistem dolgotrajne oskrbe še ni zaživel oziroma ni drugih podpornih storitev v tej smeri. Pri tem pa tudi sistem osebne asistence ni na voljo vsem, kar je bilo izpostavljeno, saj osebe nad 65 let, vključno z invalidi, ki presežejo to starostno mejo, niso upravičeni do osebne asistence. Komisija je sicer ob vseh dosedanjih predlogih za spremembe zakona o osebni asistenci opozorila na potrebo po visokem nivoju regulacije in nadzora na tem področju, predvsem pa, da naj se omogoči, da bodo vse možne storitve dostopne vsem, ki so do njih upravičeni in to v enaki meri. Hvala lepa za vašo pozornost. Hvala lepa.

Besedo dajem predstavnici Varuha človekovih pravic, doktorici Jani Možina Zupanc.

Izvolite.

Hvala za besedo.

Spoštovani, hvala za vabilo!

Tudi na tem mestu je institucija Varuha človekovih pravic že večkrat opozorila in pa poudarila, da v bistvu se seznanjamo na pomanjkljivosti sistema osebne asistence, ki jih seveda dobimo s strani pobudnikov, torej tako izvajalcev osebne asistence kot samih uporabnikov, pa tudi osebnih asistentov in oseb, ki so, pri katerih se ugotovi, da niso upravičene do osebne asistence. In če v bistvu povzamem kaj pravzaprav najpogosteje pri varuhu ugotavljamo je, da še vedno odločbe niso v zadostni meri oziroma ustrezno obrazložene. Obravnavamo tudi ta trenutek kar nekaj pobudnikov, ki jim je bila bodisi ali odvzeta osebna pravica do osebne asistence ali pa v bistvu je bil zmanjšan obseg le-te in sicer brez ustrezno obrazložene odločbe. V enem od teh primerov je prosilec sicer uspel priti do ocenjevalnega obrazca izvedencev, ko se je po našem nasvetu tudi obrnil na Informacijskega pooblaščenca Republike Slovenije. Moram poudariti še enkrat, da neobrazložena odločitev že sama po sebi seveda pomeni poseg v človekove pravice in določba 22. člena Ustave jasno terja, da morajo biti odločitve obrazložene na način, da se ve zakaj je do te odločitve prišlo in pa tudi, da se na ta način omogoča, da se seveda posamezniki lahko odločijo za vlaganje pravnih sredstev. Trenutno se te odločbe v celoti sklicujejo na mnenje, ocene izvedencev in pa v bistvu le povzemajo te ugotovitve. Iz njih pa torej ni mogoče ugotoviti oziroma ni razvidno, zakaj je pravzaprav do take ocene prišlo, kar tudi pomeni, da posamezniku ni omogočeno, da se lahko na to oceno pritoži učinkovito. Varuhovo stališče že kar nekaj časa tudi je, ki ga ponavljamo, da bi ocena obrazca za ugotavljanje upravičenosti do osebne asistence morala biti sestavni del vsake obrazložitve. Smo pa zadovoljni, ker je v zadnjem času prišlo tukaj do pomembnih premikov. Nekaterim posameznikom je namreč uspelo, sicer v postopku sodnega varstva, doseči odločitev sodišča, da se zaradi neustrezne obrazložitve odločitev v upravnem postopku razveljavi. Tovrstna odločitev sodišča institucijo varuha človekovih pravic seveda navdaja z optimizmom, da bomo vendarle tudi slišani v tem našem stališču in pa, da se bo praksa odločevalcev v tem delu spremenila. Nadalje iz pobud, ki jih pri varuhu prejemam opažamo, da so seveda še vedno velike težave z zamudami pri odločanju o pritožbah zoper osebno asistenco. Seznanjeni smo s primeri večmesečnega čakanja na odločitev pristojnega ministrstva, kar je seveda še posebej zaskrbljujoče zato, ker pravice ne gre koristiti za nazaj, seveda jo pa posamezniki potrebujejo že od takrat, ko so jo vložili in takšne in tako dolge zamude so seveda nesprejemljive. Rada bi opozorila še na tretjo zadevo, in sicer na položaj starejših nad 65 let, tudi to smo večkrat že ponovili, da se pri starostni omejitvi postavlja resno vprašanje skladnosti z Ustavo. Glede na to, da je do osebne asistence lahko upravičena oseba po 65. letu starosti, če je bila seveda te storitve deležna že prej, ne pa tudi kasneje. In razlogi za tako različno obravnavo varuhu še vedno pač niso jasni in seveda tudi drugim ne, saj to vprašanje je sicer že v presoji pred Ustavnim sodiščem. Bi pa rada opozorila na en primer, s katerim smo se pri varuhu srečali nedavno in sicer prosilka, ki ni zmožna, ni sposobna samostojnega življenja po mnenju izvedencev ni upravičena do osebne asistence, kljub temu, da so bila priložena jasna dokazila, da pomoč potrebuje. Dokazila, tako zdravstvene dokumentacije kot mnenja CSD kot tudi svojcev so na to pravzaprav pokazala, vendar pa so utemeljili oceno, da ni upravičena do osebne asistence zato, ker je poleg tega, da ima v najvišjem obsegu že zagotovljeno pomoč na domu, da - pozor - pri preostalih potrebah se nanaša na pomoč moža, prijateljev ali skupnosti. Spoštovani, tega dela ne moremo preložiti na svojce, ne moremo preložiti na socialno mrežo, ki jo posameznik, ki pomoč potrebuje, ima. Pomoč družine, pomoč prijateljev, je lahko neka začasna rešitev ali pa kot neka dodatna pomoč. Vsekakor pa to z vidika vključevanja invalidov v širše okolje, v njihove aktivnosti, in pa za dvig kakovosti njihovega življenja ne more biti dolgoročna rešitev in zato takšne zgodbe enostavno ne moremo razumeti. V tem konkretnem primeru, ki sem ga navedla, nas sicer veseli, da je CSD se izpostavil, nasprotoval tudi tej odločitvi, kljub temu, da sicer se sedaj v popolnosti praviloma sledijo izvedenskemu mnenju. Zakaj? Zaradi tega, ker tudi vedo, da je, zaradi pomanjkanja ustrezne podpore ta konkretna pobudnica bila že prikrajšana za določene aktivnosti, morala je opustiti določene svoje dejavnosti, prav tako jih je moral opustiti njen mož, ki pač ves čas skrbi zanjo in to je vsekakor povsem v nasprotju z namenom Zakona o osebni asistenci in dejstvo, kot sem rekla, da ima nekdo svojce, socialno mrežo, ne more biti nek dodaten razlog, da se to upošteva pri sami oceni do upravičenosti do osebne asistence. Strinjam se seveda tudi to, kar je predstavnik ministrstva navedel z Zakonom o osebni asistenci smo v Sloveniji naredili izjemen korak k bolj aktivnemu vključevanju invalidov, vendar pa ta primer nas v bistvu žalosti, ker res si ne želimo, da bi to v praksi se ne zagotavljalo oziroma da se bi v luči bodisi financiranja, bodisi ne vem, morebitnih tveganj, zlorab, kakorkoli to držali samo na papirju. Mehanizmi nadzora, poudarjam, morajo delovati, vendar pa, kot smo že večkrat poudarili, ne na račun tistih, ki to pomoč zares potrebujejo. Država, večkrat rečemo, je s sistemom osebne asistence zagotovo postavila visok standard, ki ga ne more več rušiti, ki ga ne more več nižati. Naj ob koncu povem še to, da pri varuhu pogosto prejemamo pojasnila odgovornih v povezavi z Zakonom o dolgotrajni oskrbi, kar smo tudi danes že slišali. Mi imamo sicer veliko odprtih vprašanj še vedno iz naslova dolgotrajne oskrbe. Najmanj, kar je, bi rada opozorila ponovno na razkorak med tem, da Zakon o dolgotrajni oskrbi seveda posamezniku omogoča največji obseg pravic v trajanju 110 ur mesečno, medtem ko Zakon o osebni asistenci pravice priznava zgolj posameznikom, kjer je najmanjši obseg pravic v trajanju 30, najmanj 30 ur tedensko. In govorim, da tukaj padejo nekateri vmes, ki pravzaprav te pomoči nikakor niso deležni; govorim o tistih, pri katerih je potreba po pomoči v obsegu večja kot 110 ur mesečno pa hkrati manjšem od 30 ur tedensko.

In za konec bi rada ponovno pozvala, da odločevalci, ki tudi poznajo težave, številne stiske, kršitve, na katere tudi varuh opozarja, da se godijo, da se v bistvu sistemsko uredijo in da se v bistvu zagotovi storitve, ki jih vsak posameznik potrebuje. Osebna asistenca ni edina oblika pomoči, ki lahko najranljivejšim skupinam pomaga, zato večkrat tudi rečemo, da je treba hkrati krepiti tudi druge oblike pomoči; govorim o močni paliativni, patronažni službi, govorimo o pomoči na domu, o oskrbovanih stanovanjih, o močnem sistemu drugih oblik deinstitucionalizacije. Pri posamezniku, za katerega se oceni, da potrebuje pomoč, je potrebno zagotoviti drugo pravico v primerljivem in ustreznem obsegu. Varuhu, se pravi kot inštituciji, je seveda vseeno kako se ta pravica imenuje, prepričana pa sem, da uporabniku, ki pa to pomoč potrebuje, pa še toliko manj. Samo še besedo glede na kritično in akutno pomanjkanje kadra na področju socialnega in zdravstvenega varstva. Še enkrat poziv s strani institucije varuha, da dokler država za to področje ne bo namenila zadostnih sredstev, ne bomo ne dolgoročno vzdržni na tem področju niti ne bomo zagotavljali kakovostnega sistema. In enostavno se bo treba odločiti, v kakšni državi želimo živeti in koliko sredstev bomo za to socialno varnost namenili. Hvala.

Hvala lepa tudi vam.

Besedo dajem predstavnici Zagovornika načela enakosti Katji Grubar.

Izvolite.

Dober dan, spoštovani predsednik komisije, poslanke in poslanci, predstavniki in predstavnice in predstavniki Vlade, nevladnih organizacij in vsi ostali!

Gradivo, ki je podlaga za sklic današnje seje, je obširno in opozarja na vrsto težav, med katerimi mnoge segajo izven pristojnosti zagovornika, zato bom v nadaljevanju predstavila ključne zagovornikove aktivnosti, ki smo jih doslej usmerili predvsem v veljavni in nastajajoči novi Zakon o osebni asistenci.

Zagovornik je Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti glede Predloga zakona o osebni asistenci večkrat izdal priporočila in povzela bom vsebino pomembnejših priporočil, ki smo jih lani izdali glede osnutka novega zakona.

Opozorili smo na potrebo po obrazložitvi in utemeljitvi razlogov za spremembe določb zakona, da bodo jasno razvidne ključne spremembe in učinki teh sprememb na človekove pravice in svoboščine ljudi z invalidnostmi ter drugih oseb. MDDSZ smo priporočili, naj utemelji skladnost zakona s Konvencijo o pravicah invalidov in Ustavo Republike Slovenije. Nadalje smo priporočili MDDSZ, da črta rešitve, ki neskladno s Konvencijo o pravicah invalidov in Ustavo Republike Slovenije napačno opredeljujejo invalidnost. Predlog neutemeljeno ožji krog upravičencev pravice do osebne asistence tako, da pravico do osebne asistence veže na status invalida in na trajnost okvare. Iz kroga upravičencev je izločil ljudi z dolgotrajnejšimi stanji okvare. Predlog kot relevanten za pravico določa tudi vzrok okvare, tako da iz kroga upravičencev izloča osebe, pri katerih je vzrok invalidnosti bolezen. Priporočili smo uporabo izraza "uporabnik", kot je v veljavnem zakonu, namesto izraza "invalid". Druga možnost je uporaba izraza "oseba z invalidnostjo".

Ključni pogoj za dodelitev in obseg pravice do osebne asistence mora ostati preprečevanje in odpravljanje učinkov vseh posledic invalidnosti na neodvisno življenje, na polno in učinkovito uživanje vseh pravic in svoboščin ter vključenost v družbo. Priporočili smo tudi, da se v ZOA ali pa v drugem zakonu podrobneje opredeli položaj otrok, mlajših od 15 let in uredi sistem zagotavljanja pravic, primerljivih z osebno asistenco, skladno z njihovo starostjo. Priporočili smo tudi, da se zagotovi podporno odločanje upravičencev do osebne asistence namesto nadomestnega odločanja po skrbnikih in zakonitih zastopnikih, kjer je to mogoče. Menimo, da je pomembna tudi ureditev pravnega sredstva za varstvo uporabnikov storitev asistence, če so jim bile kršene pravice. Priporočili smo tudi, da predlagatelj zakona utemelji primerljivost različnih pravic in storitev, namenjenih neodvisnemu življenju skupnosti. Opozorili smo, da je treba odpraviti pomanjkljivosti, neskladnosti in neutemeljene razloge za omejitve pravice do osebne asistence in medsebojno vključevanje drugih pravic. Priporočili smo tudi dopolnitev pravice do komunikacijskega dodatka, tako da bo ta pravica na voljo tudi ljudem z invalidnostmi, ki so komunikacijsko ovirani. Ta pravica mora biti zagotovljena vsem osebam z intelektualnimi in psihosocialnimi invalidnostmi. Opozorili smo tudi na upoštevanje mednarodno-pravnih obveznosti Republike Slovenije, iz katerih izhaja, da finančni razlogi ne smejo biti ključni razlog za omejevanje socialnih in drugih pravic ljudem z določenimi osebnimi okoliščinami. Za postopno polno uresničevanje pravic je treba nameniti vse razpoložljive vire in prednostno varovati pravice skupin ljudi v najranljivejših položajih. Glede starostnih omejitev kroga upravičencev je zagovornik izvedel oceno diskriminatornosti ter nato na Ustavno sodišče podal zahtevo za oceno ustavnosti Zakona o osebni asistenci v delu, ki onemogoča pridobitev pravic za uporabnike, ki so starejši od 65 let. Zagovornik je izvedel še drugo oceno diskriminatornosti in ugotovil, da je ista določba, neposredno diskriminatorna tudi za osebe z invalidnostjo, stare med 15 in 18 let. Oboje po mnenju zagovornikov predstavlja kršitev prepovedi diskriminacije. Priporočili smo odpravo teh starostnih omejitev. Hvala.