Spoštovani vsi prisotni! Lepo prosim, če se usedete, da lahko začnemo z našo sejo.

Spoštovane članice, spoštovani člani, spoštovana državna sekretarka, vsi vabljeni, vsi ostali prisotni prav lepo pozdravljeni!

Pričenjam 14. sejo Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednje članice in člani komisije, in sicer Felice Ziza. Na seji kot nadomestnih članov nimamo nobenega, tako da zaenkrat so z nami vsi pravi naši člani in članice komisije.

Glede na to, da je seznam vabljenih obširen, ga na tem mestu ne bom prebirala, je pa razviden iz samega sklica seje. S svojo udeležbo na seji pa so opravičili magistrica Susanne Weitlaner, predsednica Kulturno društvo Člen 7 za avstrijsko Štajersko, Pavlova hiša ter članici Sveta Vlade Republike Slovenije za Slovence po svetu, doktorica Urška Prepeluh Magajne in Alenka Udovč.

S sklicem seje ste prejeli dnevni red. Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov za njegovo spremembo, je določen takšen dnevni red, kot ste ga prejeli s sklicem.

Prehajamo na obravnavo 1. TOČKE DNEVNEGA REDA, TO JE UREJANJE, OHRANJANJE IN DIGITALIZACIJA SLOVENSKE KULTURNE DEDIŠČINE V ZAMEJSTVU IN PO SVETU.

S sklicem seje 6. 3. ste prejeli sledeče gradivo, in sicer informacijo Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu ter zaključno poročilo raziskave Inštituta Asef Digitalna preobrazba slovenske izseljenske skupnosti v Združenih državah Amerike in Kanade ter kasneje 10. 3. še informacijo Arhiva Republike Slovenije in 19. 3. še opomnik Narodne univerzitetne knjižnice.

K besedi sedaj vabim državno sekretarko Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, gospo Vesno Humar, da nam predstavi kratko posredovano gradivo. Izvolite.

Dober dan vsem. Hvala za besedo, predsednica. Sem zelo vesela, da imamo danes sejo o tej zelo specifični, ampak hkrati zelo, zelo pomembni temi in sem vesela tudi, da je udeležba taka, kot je. Ne vem, ali je to pripisati zanimivosti teme ali temu, da je danes prvi pomladni dan, da se je pomlad začela, mislim, da pred nekaj minutami, tako da, mogoče tudi sonce v Ljubljani, kot pravi gospod Bandelj, razlog za to, da smo se zbrali. V vsakem primeru, če sem že rekla, da se je začela pomlad, vsaj na severni polobli, na južni jeseni, je to en tak dan, ki nas spominja na minevanje časa. Mislim, da se vsi izjemno dobro zavedamo, kako pomembno je ohraniti spomin skupnosti, vsake skupnosti, še posebej pa to velja za izseljenske skupnosti, kjer je ohranjanje dosežkov, razmislekov, dela preteklih generacij še bolj bistvenega pomena zato, da skupnost ohrani svojo moč in svojo identiteto. Na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu se že kar veliko let tega dejstva zelo zavedamo. In bi takoj na začetku poudarila, da se tega zavedajo tudi v Arhivu Republike Slovenije, kot osrednji slovenski instituciji za ohranjanje arhivskega gradiva. In da je sodelovanje med uradom in arhivom že kar nekaj let zelo dobro. Še posebej jasno urejeno pa od leta 2015, ko sta Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu in arhiv podpisala dogovor o sodelovanju, na podlagi katerega se je res utrdila redna, sistematična, kontinuirana dejavnost na področju evidentiranja arhivskega gradiva slovenskih izseljenskih društev in tudi posameznih slovenskih izseljencev. V letu 2015 je bil opravljen prvi terenski obisk v Banja Luki. Leta 2016 sta arhivistki obiskali slovenska društva v Tuzli, v Sarajevu, v Pulju, Novem Sadu in Argentini. 2017 Frankfurt in ZDA, 2018 Munchen, 2019 Stuttgart, nekako 2020, kot vemo, se je svet ustavil za nekaj časa zaradi epidemije. Ampak v letu 2023 se je delo nadaljevalo z obiskom Arhiva v Mendozi in Kordobi spet v Argentini. Vsi obiski na terenu in vsi stiki s predstavniki društev so se izkazali za izredno koristne in učinkovite, zato s tem sodelovanjem nadaljujemo in bomo tudi nadaljevali.

Uvodoma bi omenila samo še en tak mogoče poseben projekt, in sicer popis arhivov in predmetov slovenske sakralne dediščine iz zdaj že prodane evangeličanske luteranske cerkve svetega Janeza v Betlehemu v Pensilvaniji v ZDA. Ob izjemno dobrem sodelovanju z slovenskim generalnim konzulatom v Clevelandu in angažmaju takratne konzulke smo uspeli v bistvu to arhivsko gradivo in tudi predmete, objekte sakralne dediščine pripeljati nazaj v Slovenijo, kjer je bila septembra 2024 ta zbirka tudi uradno predstavljena. Prevzel jo je Evangeličanski center Murska Sobota.

Jaz bi zaključila ta kratek povzetek, bi rekla, z dvema ugotovitvama oziroma željama za prihodnja leta. Prvič. Izjemno pomembno se mi zdi, da se poleg dejavnosti arhiviranja nadaljuje tudi dejavnost izobraževanja in usposabljanja. Vem, da arhivarke, ki odhajajo na teren k društvom, posvetijo veliko pozornosti, časa in energije temu, da ustvarijo nek prenos znanja, izkušenj in kompetenc. In mislim, da je to bistvenega pomena, da torej predstavniki naših društev, kjer je le mogoče, izobrazimo in usposobimo na tak način, da svojo arhivsko zapuščino in dediščino shranjujejo in varujejo in enako to ne velja seveda samo za izseljenske skupnosti, ampak tudi za številne ustanove civilno družbene organizacije in dejavnosti Slovencev v zamejstvu. To je bil moj prvi, bi rekla, poudarek.

Drugi pa seveda se veselim te predstavitve. Verjamem, da bo izjemno zanimiva, ker vendarle je tako, da nove tehnološke možnosti nam odpirajo tudi nove poti in moramo biti dovolj prožni in odzivni, da te nove poti tudi izkoristimo. Hvala lepa.

Najlepša hvala državni sekretarki za uvodne besede. Sedaj bi vabila k besedi predstavnika Arhiva Republike Slovenije. Vljudno pa prosim, da se za zvočni zapis in pa njegov prepis tudi uvodoma predstavi. Imamo koga tukaj iz arhiva?

Ja, tukaj sva. Upam, da me slišite. Danijela Juričič Argo pa Andreja Klasinc Škofljanec. Gospa predsednica, hvala za besedo. Lep pozdrav tudi s strani Arhiva Republike Slovenije.

Midve nisva vedeli niti, da morava pač imeti neko predstavitev, razen tega, kar smo vam poslali, gradivo. In tudi gospa državna sekretarka je res ogromno povedala o tem, kaj smo v zadnjih desetih letih skupaj z uradom naredili. Mogoče samo še to, da je tudi 2018 se je evidentiralo gradivo v Clevelandu in v /nerazumljivo/ tako da je res bilo veliko narejenega.

Poročilo ste dobili, tako da enostavno ne vem, ali bi mogoče, digitalizacija, samo to povedala. Digitalizacija arhivskega gradiva je to ena zelo, zelo kompleksen, kompleksna zadeva, ki jo je vsekakor treba vzeti v obzir, ogromno, ogromno stvari, da bi ta zadeva stekla. Namreč, mi digitaliziramo tudi in ustvarjamo slovenski elektronski arhiv in vemo koliko je kadrov potrebno, koliko je finančnih sredstev potrebnih, da se da se en tak projekt realizira. Ker namreč, samo digitalizirati arhivsko gradivo, s tem nismo dosegli nič. Če najprej to gradivo ne vemo kaj imamo, da to gradivo najprej uredimo, da ga popišemo in da potem šele pristopimo k digitalizaciji, predvsem pa moramo vedeti, zakaj to gradivo digitaliziramo, ali za potrebe samih organizacij izseljenskih ali za potrebe raziskovalcev ali se delajo varnostne kopije ali pa se mogoče ustvarja nek, se pravi širši slovenski elektronski arhiv.

Naslednja stvar, ki bi mogoče s strani arhivov poudarila, je pa izvirno digitalno gradivo, ki nastaja, kot vemo, že zadnjih nekaj desetletij s tem, da je digitalizacija tako v Sloveniji, kot v svetu nekaj, kar je pač naš vsakdan. In digitalno arhivsko gradivo, se pravi tisto, ki nastane v računalniku in ga ne tiskamo, pač pa ga hranimo v računalnikih v oblakih, na diskih, na serverjih, ne vem, na različnih nosilcih. To gradivo je izjemno občutljivo za izgubo.

Potem se tudi v poročilu inštituta se omenjajo družabna omrežja. Potem so tudi razne telefonske aplikacije, kjer se društva izseljencev in druge organizacije dejansko komunicirajo in objavljajo stvari samo, se pravi, v digitalni obliki. Tako da tudi to je treba vzeti v ozir, da imamo, se pravi, na eni strani mogoče digitalizacija oziroma digitalizacija, se pravi, digitalno kopiranje fizičnega gradiva, na drugi strani imamo pa digitalno gradivo, ki je izjemno, izjemno občutljivo in ga izgubljamo praktično vsak dan v raznih oblakih in podobno. Tako da mogoče še to, bi bilo treba razmisliti o tem, kako tudi to gradivo zaščititi. To bi bilo v kratkem vse. Hvala vam.

Najlepša hvala tudi vam. Sedaj pa lepo prosim predstavnika inštituta ASEF za izobraževanje in raziskovanje doktorja Dejana Valentinčiča za predstavitev poročila in priporočil ciljno raziskovalnega projekta Digitalna preobrazba slovenske izseljenske skupnosti v Združenih državah Amerike in Kanade. Izvolite, doktor Valentinčič.

Najlepša hvala, spoštovana gospa predsednica. Spoštovani člani komisije in spoštovani vsi zunanji povabljenci. V veliko veselje mi je, da so rezultati raziskovalnega projekta Digitalna preobrazba slovenske izseljenske skupnosti v ZDA in Kanadi, ki smo jo izvedli v okviru inštituta ASEF zdijo komisiji Državnega zbora tako relevantni in zanimivi, da lahko predstavljajo osnovo za današnjo diskusijo o nadaljnji skrbi za slovensko kulturno dediščino na tujem. Z veseljem izkoriščam to priložnost, da predstavim naše ključne ugotovitve. Še prej pa dovolite, spoštovana gospa predsednica, naj rečem, da zelo občudujem vaš proaktivni pristop na tem mestu. V dveh desetletjih kar podrobneje spremljam delo te komisije, mislim, da ta še nikoli ni bila tako dejavna in s tem tudi postala pomemben in močan faktor na področju odnosov matice z zamejstvom in izseljenstvom.

Najprej bi par besed namenil ozadju projekta. Gre za tako imenovani ciljni raziskovalni projekt. Običajno jih imenujemo CRPI, to poimenovanje bom tudi jaz odslej uporabljal. To pomeni, da neko ministrstvo skupaj z agencijo za raziskovalno dejavnost razpiše raziskovalni projekt na točno določeno temo, ker potrebujejo podatke za njihovo delo. Naš CRP je bil razpisan v okviru Ministrstva za digitalno preobrazbo, ki je takrat razpisalo vrsto CRPOV na temo digitalne transformacije, tudi črpa o digitalni transformaciji izseljenske skupnosti v Severni Ameriki. Moram reči, da takoj, ko sem tem videl, me je prešinila ena misel. Zelo zanimiva tema, a še veliko bolj pomembno mogoče kot zgolj na družbenih omrežjih objaviti vprašalnik in čakati, katere organizacije se same angažirajo z odgovarjanjem, bi bil drugi pristop. Vedel sem, da so se organizacije ameriških Slovencev v času osamosvajanja Slovenije povezale v skupno iniciativo United Americans for Slovenia. In v tej iniciativi je bilo včlanjenih neverjetnih 659 organizacij, 659 organizacij. Še iz časa mojega službovanja na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu pa sem vedel, da niti urad niti nihče drug v Sloveniji nima celovitega seznama koliko slovenskih organizacij je še aktivnih v izseljenstvu in katere te so. Zato smo se za tem, ko smo ta projekt uspešno pridobili, odločili za težjo pot, eno bistveno bolj obsežno delo, kot je razpisani projekt predvidel in kot smo ga prijavili, odločili smo se, da se najprej naredi celovit seznam vseh slovenskih organizacij v zda in Kanadi in šele nato preveri njihov digitalni odtis, tako po javnost na spletu, kot skrb za kulturno dediščino in njeno digitalizacijo. Še dodatno pa nam je delo otežilo to, da se prej omenjeni seznam 659 organizacij ni nikjer ohranil oziroma ga mi nismo uspeli najti in smo torej seveda morali začeti od začetka, ker si z njim nismo mogli pomagati.

Torej, do kakšnih rezultatov smo prišli? Uspelo nam je identificirati 497 pretežno še delujočih slovenskih organizacij v Severni Ameriki, 497, od teh jih je 46 v Kanadi, 451 pa v Združenih državah Amerike. Zdaj, če ob tem postrežem še s podatkom, da ravno v času zbiranja podatkov sem bil prisoten tudi na enem spletnem srečanju Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu s predstavniki Slovenske skupnosti v ZDA, kamor je bilo, če sem prav videl, povabljenih približno 25 organizacij, mislim pa, da je bila podobna številka tudi pred kratkim, ko ste predsednica vi organizirali takšno srečanje, potem nekako lahko sklepamo, da imajo institucije Republike Slovenije danes stik s približno 5 odstotkov obstoječih realizacije v ZDA. In mislim, da ta podatek na najboljši način prikaže zakaj menim, da so rezultati tega projekta tako zelo pomembni in celo prelomni. Naj ob tem pojasnim ob robu še naslednje. Zdaj, tak izziv stika z vsemi organizacijami se gotovo pojavlja v vseh državah, a prav Združene države Amerike so tukaj en poseben primer. Namreč, večina pripadnikov te največje slovenske izseljenske skupnosti, njihovo število se ocenjuje na okrog 300000, je potomcev izseljencev še iz časa pred prvo svetovno vojno. In takrat so se raztreseno poselili po vsej državi. Število slovenskih naselbin v ZDA se ocenjuje na kar okoli 800. In v številnih teh se je še do danes ohranila slovenska zavest. Živijo pa dejansko neka taka, naj tako rečem, svoja mikrozolirana življenja, torej niti med seboj nimajo stikov, kaj šele iz Slovenije. In zato torej vseh teh podatkov ni.

Naš raziskovalni projekt je bil sestavljen iz štirih faz, torej prvo fazo sem že opisal, celovit seznam organizacij. V drugi fazi smo na podlagi teh podatkov vsako organizacijo opisali glede vrste dejavnosti, stopnjo vitalnosti, zbrali smo kontaktne podatke, popisali, ali imajo spletno stran ali so aktivni na socialnih omrežjih in tako dalje. Potem v tretji fazi pa smo vsem poslali vprašalnik, kjer nas je zanimal njihov odnos do ohranjanja kulturne dediščine. Tukaj smo prejeli 122 njihovih odgovorov, kar tudi mislim, da je odličen rezultat. In na to v četrti fazi smo opravili še intervjuje s strokovnjaki, kako postopati. nadalje, glede te kulturne dediščine. Torej, prvo fazo sem že opisal, četrto bi danes preskočil, saj smo intervjuvali predvsem strokovnjakinje iz Arhiva Republike Slovenije in Narodno univerzitetne knjižnice, NUK, ki so tudi tukaj danes prisotne in bodo gotovo same najbolj kompetentne, da o tem govorijo.

Zato bi vam strnjeno predstavil predvsem ugotovitve iz druge in tretje faze.

Se pravi, uspelo nam je najti 497 slovenskih organizacij, med temi je 252 samostojnih organizacij, 245 pa je lokalnih podružnic večjih nacionalnih organizacij, recimo slovenske narodne podporne vrednote, Kranjsko-Slovenske katoliške enote, Slovenske ženske zveze. Pri slovenskih narodnih domovih in župnijah v ZDA smo v popis vključili tako še vedno aktivne organizacije, kot že zaprte. Namreč, ker gre za fizično infrastrukturo, so zagotovo vsi ustvarili svoje arhive in širšo kulturno dediščino in je zato zanimiva njihova usoda, tudi če so bili že zaprti. Pri ostalih organizacijah pa smo v popis vključili zgolj samo še aktivne organizacije, ker glede ostalih je praktično nemogoče priti do podatkov, sploh preko spleta, ker seveda to smo delali v obliki pisarniškega dela, ne pa terenskega dela.

Torej, če po teh segmentih predstavim podrobne rezultate. Našli smo 53 slovenskih župnij, ki so delovale v ZDA, eno evangeličansko, ki jo je omenila že državna sekretarka, 52 pa katoliških. Med temi smo 7 župnij še lahko uvrstili med slovenske etnične župnije, torej da so namenjene predvsem slovenskim vernikom in dajejo velik pomen slovenski kulturi in tradiciji. 19 župnij je bilo že zaprtih, ne obstajajo več. 13 je bilo takšnih, ki so bile združene z drugimi župnijami v eno skupno in danes delujejo kot teritorialne župnije. Pri nekaterih je še viden slovenski element, pri drugih ne. 14 župnij pa je takih, da so sicer še vedno samostojne, a danes delujejo kot teritorialne župnije in ne več slovenske. Nekatere so tipične ameriške župnije, v drugih pa prevladuje kakšna nova etnična skupnost, recimo špansko govoreči. V nekaterih primerih so se Slovenci tukaj izselili iz teh sosesk in jih sploh ni več med župljani. V drugih pa so eni izmed skupin, ki se udeležujejo, ampak seveda niso več ekskluzivni. Zdaj, kot je tukaj iz spodnjega grafa vidno med temi, torej med temi še delujočimi 34 župnijami, malo več kot polovica, 19, je takih, ki na spletnih straneh omenja svojo slovensko zgodovino, 16 pa niti ne več. Še manj pa je župnij, ki bi tudi danes uporabljale še slovenščino kot jezik bogoslužja. Takšnih je le še 8, medtem ko v 26 je jezik angleščina.

Je pa seveda več župnij takih, kjer se še ohranjajo druge tradicije, na primer Miklavževanje, butarice in tako naprej, takih je polovica, 17 od 34.

Za konec še uporaba digitalnih inovacijskih kanalov. Torej vidimo, da najbolj so priljubljene spletne strani in omrežje Facebook, medtem ko ostali bistveno manj. Spletne strani se uporabljajo bolj za neke statične podatke, medtem ko Facebook pa za neko redno tedensko dogajanje.

Preden nadaljujem z narodnimi domovi, mogoče še en tak utrinek, ki tudi pokaže, zakaj je ta stvar tako zelo pomembna. To sta dve fotografiji iz nekoč slovenske župnije v mestu Sveti Štefan oziroma St. Stephen v Minnesoti, mesto, ki so ga ustanovili Slovenci. Ko sem jaz bil tam leta 2015, so me zelo prijazno sprejeli. Vidimo, še zelo veliko slovenske simbolike. Ko smo jih poskušali kontaktirati s to anketo, so nas gladko odrezali, vi od nas želite samo denar, mi z vami nočemo več imeti stika. Torej, zamenjal se je župnik in verjetno s tem je tudi precej otežen dostop do kulturne dediščine. Torej je pomembno, da stvari lovimo, dokler je za to čas.

Nadaljujem z narodnimi domovi, torej uspelo nam jih je najti 80 slovenskih starih domov v ZDA. Med temi jih je 27 še aktivnih, 53 pa je bilo že zaprtih. Na to, kako hitro se stvari spreminjajo, naj ponazorim z naslednjim dejstvom. Ko sem bil leta 2015 prvič v Clevelandu, je tam delovalo še 8 narodnih domov, danes, deset let kasneje, so odprti le še trije.

Na tem grafu lahko vidimo prevladujoče dejavnosti. Seveda, to so danes predvsem klubi, ki opravljajo neko ekonomsko dejavnost, s katero preživijo in potem iz tega tudi črpajo resurse za ohranjanje slovenske kulture. Pri digitalnih platformah ne vidimo velikih razlik kot pri župnijah. Torej, zelo podobno ta graf prikazuje še odprte narodne domove. Je pa zanimivo, da tudi kar nekaj že zaprtih narodnih domov, torej zaprtih je bilo 53, od tega jih približno tretjina še vedno najde svoje mesto na spletu. Torej se lahko tudi od tam še kaj o njih izve, preden mogoče bodo te stvari izginile. Vse ostale organizacije, ki niso niti, to je primer enega še delujočega Narodnega doma v Clevelandu, vse ostale organizacije, ki niso spadale niti pod narodne domove niti pod župnije, torej smo uvrstili v tretjo kategorijo ostalih organizacij, teh je 75, ker smo seveda na tem mestu organizirali samo samostojne organizacije, ne pa tudi podružnic. Od tega jih je večina, 62 formalnih, medtem ko je 13 neformalnih. Prevladujejo društva, teh je 20, potem pa razne folklorne skupine, pevski zbori, ansambli in tako naprej, 7 bratskih organizacij, potem 6 medijev, 5 sobotnih šol, štirje muzeji in tako naprej. Zelo podobni rezultati kot pri župnijah in pri narodnih domovih glede priljubljenosti digitalnih platform, vidimo na tem grafu. In potem se pa že premikam na Kanado. To je še en utrinek izmed enega letovišča, pristave v Clevelandu, recimo, številna taka letovišča še zelo dobro delujejo. To je realizacija v Kanadi 46, od tega jih je največ 29 društev, sledi pet župnij, nato pa razne kulturne skupine, dobrodelne organizacije in tako naprej. Glede torej socialnih omrežij, lahko v primerjavi z ZDA opazimo predvsem eno razliko. Namreč, da je Instagram v Kanadi veliko bolj priljubljen kot v Ameriki. To je zanimivo predvsem z vidika, ker če pobrskamo po spletu, ugotovimo, da med splošno populacijo v ZDA in v Kanadi ni velikih razlik. Med slovenskimi organizacijami pa je ta razlika, torej ne znam pojasniti, zakaj je temu tako. To je ta druga faza, naš popis. Tukaj vidimo še eno letovišče v okolici Toronta.

Sedaj pa se torej selim k tretji fazi, torej k anketi, ki smo jo poslali k vsem organizacijam.

Spraševali smo jih različne stvari. Danes naj se osredotočim predvsem na vprašanja kulturne dediščine, ker je to seveda naša tema. Torej, pri tej anketi smo mi izhajali iz izhodišča, da sta tako program Arhiva Republike Slovenije, ki je bil danes že omenjen, kot tudi programi naveritetne knjižnice glede zbiranja literature dobri in uspešni. Zanimalo pa nas je, koliko te programe izseljenske organizacije poznajo ter koliko so zanje zainteresirani. Izhajali smo namreč iz tega, da ti dve organizaciji seveda pomagata slovenskim organizacijam, ko se za to prijavijo, seveda sami, pa ne iščeta interesentov, ker to ni njun delokrog. In ker ima te informacije zelo pogosto o interesentih posreduje Urad za Slovence in seveda, tam je število kontaktov tudi, kot smo tu, omejeno. Torej smo sklepali, da terorizacije mogoče za programe sploh ne vedo. Rezultati so to našo domnevo potrdili. Torej, na tem grafu vidimo zdaj tukaj naj se opravičim, ker so ti grafi v angleščini, ampak seveda mi smo to morali poslati v angleščini, da smo dobili odgovore, ker je seveda v Severni Ameriki slovenski jezik že pretežno izgubljen, potem pa se iz sistema ne da potegniti na drugačen način. Torej, kot vidimo na tem grafu, približno polovica organizacij ima svoje arhive urejene, polovica pa ne. Tukaj lahko vidimo, da je 24 organizacij je takih, ki ima svoje arhive, člani doma, torej sploh ni v organizaciji, štiri nikoli niso imele arhive, štiri so jih že zavrgli, šest jih je že digitaliziralo. Torej, vse ostale pa vidimo, ali polovica organizirano, polovica pa v organizaciji in neorganizirano.

Nadalje nas je zanimalo, ali te organizacije poznajo program Arhiva Republike Slovenije, ki ga sofinancira Urad za Slovence. Torej, da jim strokovnjakinje nudijo brezplačne nasvete in pomoč, kako hraniti, urejati arhive. 11 se jih je tega že poslužilo, 13 je odgovorilo, da so to vedeli in se nameravajo, kar 69 organizacij, torej več kot polovica organizacij pa je odgovorila, da tega niso vedeli, a da bi jih to zanimalo. In mislim, da je to mogoče celo ena najpomembnejših ugotovitev, torej, da vemo, katere so te organizacije in lahko seveda potem arhiv z njimi stopi v stik.

Zanimiv je tudi odgovor na vprašanje, kje menijo, da bi morali biti arhivi shranjeni. Velika, velika večina jih je odgovorila znotraj organizacije, zelo malo pa, da bi oni to prenesli, torej predali Sloveniji. Tudi s tega vidika seveda je potem še dodatno aktualno vprašanje digitalizacije, ker seveda bi to tudi omogočilo potem nek oddaljen dostop iz Slovenije, če bi bilo primerno urejeno, kot je gospa iz arhiva rekla.

Naslednje vprašanje je bilo glede digitalizacije in tukaj lahko vidimo, da jih je približno polovica odgovorila, da digitalizacija kulturne dediščine zanje trenutno ni njihova prioriteta, polovica pa, da so za to zainteresirani. In praktično med temi, ki so zainteresirani, skorajda vsi pravijo, da bi potrebovali in si želeli pomoč Slovenije. Seveda je to potem ocena Slovenije, če je to njen strateški interes in če je seveda potem je treba v tej smeri razmišljati.

In za konec še torej, vprašali smo jih kakšna je situacija s tiski in seveda vidimo, da jih več kot polovica ima knjižnično gradivo. Kot kažejo izkušnje Nuka, se v takih knjižnicah pogosto najdejo pravi biseri, ki jih še v Sloveniji ni najti. Torej bi bilo škoda, če bi te stvari šle v nič. Dam en tak utrinek iz /nerazumljivo/, kjer imajo v klubu Triglav slovensko knjižnico. Ampak ko sem jaz začel malo občudovati, ene slovenske knjige, so mi jih takoj spakirali in rekel jih nesem s sabo, ker če ne, jih bomo vrgli proč, ker nihče več pri nas ne bere slovensko. Torej, to so nekako strnjene ugotovitve naše raziskave.

Za konec torej, katera zaključna priporočila odločevalcem smo v našem projektu napisali? Torej, prvo, naš predlog je seveda, da bi bilo zelo dobro, če ne že kar nujno, torej narediti nek celovit popis slovenskih izseljenskih organizacij, ne le v Severni Ameriki, kjerkoli po svetu. Ali pa še bolj ambiciozno, tudi vse, ki so kadarkoli delovali in so bile zaprte. In seveda ne samo, da se ta popis enkratno naredi, ampak da se potem trajno spremlja torej dejavnost teh institucij.

Potem drugo priporočilo. Torej, seveda, to je velik izziv, pa kako najti neko pot, seveda, da se jih potem tudi informira o takih programih, ki jih Slovenija ponuja, ki so bili že danes omenjeni. Torej, da se te priložnosti sploh izvedo.

Tretje priporočilo je seveda potem razmišljanje v sorodnem programu tudi glede digitalizacije, torej ali bi to, tega se vredno bilo lotiti.

In torej četrto priporočilo pa tudi mogoče razmišljati o enem širšem konceptu popisa in ohranjanja slovenske kulturne dediščine. In mislim, da kaj tukaj mislim, bom najbolj prikazal z enim primerom. Tukaj na fotografiji je mesto Aspen v Koloradu v Kaliforniji. Za mesto Aspen smo gotovo vsi že kdaj slišali. To je verjetno najbolj mondeno ameriško turistično središče, danes smučarsko. To je bilo nekoč slovensko mesto. Tukaj smo imeli slovensko šolo, slovenske organizacije in tudi po ulicah napise trgovina, mesnica, frizerji in tako naprej. Dejansko je to mesto na to pred pol stoletja doživelo hiter turistični razcvet. In vse te fasade in kulturne ustanove so bile obnovljene in porušene, preden bi bilo to popisano. Torej, ta kulturna dediščina je tukaj že izgubljena. Seveda marsikje pa do tega ni še prišlo, je pa ogrožena. In seveda torej razmišljati tudi v smeri, kako take vidike ohraniti, torej popisati. Ohraniti si jih seveda ne bo mogoče. In seveda vse to pa mogoče zaviti v en celovit koncept, kako to ohranjati, prezentirati in dokumentirati. Recimo že pred desetletji je bilo govora o muzeju izseljenstva. Vsi poznamo muzej /nerazumljivo/ v /nerazumljivo/. Taki muzeji so danes lahko zelo interaktivni in vsebujejo tudi digitalne vsebine.

Toliko z moje strani, seveda pa z veseljem odgovorim tudi na morebitna vprašanja. Najlepša hvala.

Najlepša hvala za, bom rekla, res zelo izčrpno in zelo dobro predstavitev. Verjamem, da smo izvedeli veliko novega, pa boste morda tudi v nadaljevanju še pojavilo kakšno vprašanje za vas.

Sedaj bi vprašala, če želi kdo od ostalih ministrstev, predstavnikov ministrstev besedo? Izvolite, beseda je vaša.

Dober dan. Jerak Alenka, tu sem v imenu sektorja za Severno in Južno Ameriko ter Karibe Ministrstva za zunanje in evropske zadeve. Ne samo kot formalno predstavnica ministrstva, ampak tudi kot nekdanja generalna konzulka v Clevelandu, ki je bil danes večkrat omenjen.

Pozdrav najprej predsedujoči, državni sekretarki, članom komisije in seveda tudi predstavniku Asefa zahvala za to obširno študijo. Jaz sem jo z velikim veseljem prebrala. Je kar obširna, terja določen čas, ampak zanimivo, moram reči.

Rada bi najprej povedala predvsem iz svojih osebnih izkušenj petletnega dela, pa še prej sem delovala v Kanadi, ne samo v Ameriki, da so Vlade Republike Slovenije, konkretno Urad za Slovence po svetu, v zamejstvu in po svetu v zadnjih letih je opažen zelo, zelo velik napredek na področju, ne samo skrbi in pozornosti za slovensko izseljenstvo, ne samo manjšino, tudi na področju arhiviranja, na področju financiranja. In moram reči, da brez njihove pozornosti, aktivnosti in delovanja veliko slovenskih društev, formalnih, neformalnih, slovenski jezik in slovenska kulturna dediščina širše, ne samo arhivi ali pa knjižnično gradivo, ampak širše jih danes več ne bi bilo. Tako da res uradu lepa hvala za te, za vse aktivnosti in sploh pozornost pri prepoznavanju te kulturne dediščine.

Bil je naveden en primer, to je bilo sakralno gradivo, ki se do zdaj in to je bil prvi primer dejansko iz Betlehema, da se je država kot taka angažirala tudi pri ohranjanju te kulturne dediščine, res moramo izpostaviti.

Zdaj, kar se tiče priporočil, jaz dejansko popisa slovenskih izseljenskih organizacij je delen, ni popoln. Zakaj? Zato ker nekatere institucije so propadle, nekatere nimajo interesa. Moramo vedeti, da Slovenska izseljenska skupnost v Kanadi in v Ameriki tako kot drugod po svetu se stara. In to je eden od razlogov, zakaj ta skupnost, te formalne in neformalne institucije, počasi pač izginjajo in deloma tudi zaradi integracije in drugih okoliščin. Ampak to je dejstvo, s katerim se mora tudi država sprijazniti.

Zdaj študija omenja od United Americans for Slovenia, teh 659 društev, mi smo šli v času 30. obletnice Slovenije, smo naredili eno obširno, pač intervjuje, skupaj tudi z RTV Slovenija, je bilo tudi predvajanje v medijih, Andrej Stopar je naš dopisnik iz Washingtona, je intervjuval glavne, bom rekla, deležnike in aktiviste. In dejansko takrat smo šli čez te teh 659 in ugotovili, da dejansko ne gre za toliko samostojnih institucij. Ampak je na primer, ne vem, bom dala primer cerkve Marije Brezmadežne v Clevelandu, ki ima na primer enih 15 manjših delujočih odborov, komisij in te so tudi šteli v to število. Tako da število mogoče ni tako, kot se mogoče sliši impozantno. Tukaj je treba razločevati, kaj je v tem številu. Na to bi rada opozorila. Še bolj pomembno pa se mi zdi opozoriti tako pri tem priporočilu, kot tudi pri poročilu za oziroma predlogu modela digitalnega povezovanja Slovenci.si tega urada, in sicer na dejstvo, da je pri popisu pri kontaktih potrebno biti zelo pozoren varstvu osebnih podatkov. S tem se spopadamo tudi DKP, diplomatska konzularna predstavništva v tujini, ne samo slovenske zakonodaje, zelo stroga je ameriška zakonodaja, nič manj kanadska. In tu je treba biti s temi podatki zelo, zelo pozoren. Samo to bi rada rekla.

Kar se tiče pa stanja arhivov, dovolite mi še samo minutko. Ja, seveda, absolutno urejanje, ohranjanje, digitalizacija nadvse pomembna zadeva, ki bo postajala z izginjanjem teh društev, kot rečem, formalnih ali neformalnih institucij čedalje bolj pomembna. Ampak jaz bi rada iz prakse opozorila na stanje teh arhivov. Večina teh arhivov je problem, da ni ljudi, ni strokovnjakov, ki bi znali sortirati to gradivo. Ker, veste, v praksi izgleda tako, da vdove ali vdovci, ki odhajajo v dom starejših, prosijo društvo, arhiv kakega poznanega, če lahko prinesejo deset škatel iz polic knjižnic, ki jih imajo doma. In tega je na tone in tone, vsaj Clevelandu v muzeju in arhivu in to je dejansko je potreben nekdo, ki bo to znal sortirati. Od tega je največ, na primer Cleveland je imel koledar Mohorjeve družbe. Jaz sem se dosti pogovarjala ob obiskih arhivistov, ob obiskih Nuka na primer, to je gospa Janežičeva, ki je tudi bila v Clevelandu in odbrala in tudi odnesla in spravila določena pač knjižnična gradiva. To je problem. To je problem, ki bo prišel na vrsto pred digitalizacijo, seveda je tudi digitalizacija pomembna, to je pač moderni medij in vse gre v tej smeri, ampak pred tem opozarjam, res iz prakse je pa treba urediti in zagotoviti, da bo nekdo pač, kar seveda stane, potrebno je ljudi, potrebno je plačati pot. To ni pot za dva dni. To je pot za teden ali pa 14 dni, ker dejansko v teh sobah, društvih, kleteh se res nahaja ogromno, ogromno škatel. In večino od tega, moram reči, ni arhivsko gradivo, kolikor sem jaz šla gledat osebno, niti knjižnično. Tako da gospa, hvala lepa, iz arhiva prikimava, tako da tu je res potrebno eno ogromno, ogromno delo.

Zdaj, model pomoči Ministrstvo za digitalno preobrazbo, ali bo to prevzelo ali ne, tudi program popisa naprej. naprej in pa financiranje. Tu nimam kaj komentirati. Mislim, da so to dobra priporočila. Zdaj, ali bo dovolj denarja za to, to pa več ni, tu pa ne morem nič komentirati.

Rada bi samo za konec, za predlog modela digitalnega povezovanja. Jaz mislim, da je spletna stran Slovenci.si zelo dobra in bi predlagala nadgradnjo, nadgradnjo tega modela, obstoječega že. Prvič zato, ker že deluje, drugič zato, ker se ga poslužuje zelo veliko Slovencev in Slovenk v izseljenstvu. In menim mogoče, da bi se bolj pristopilo v smeri, da se ga nadgradi, ker je poznan, saj pravim, tudi ga uporabljajo, ampak spet opozarjam, če se bodo zbirali kontakti na varstvo osebnih podatkov. Hvala lepa in oprostite, če sem bila malo daljša.

Najlepša hvala, gospa Jerak za vaše besede. Želi še kdo iz ministrstva? Izvolite, beseda je vaša.

Lep pozdrav vsem. Kranjc Miroslav, državni sekretar na ministrstvu za digitalno preobrazbo. Nam najprej zagotovim, da mi je tema blizu.

Sem v stiku z bratranci moje mame, ki so v Clevelandu pa v Minnesoti in so potomci ljudi, ki so se izselili iz takratne Jugoslavije med obema vojnama. Naj tudi zagotovim, da je Ministrstvo za digitalno preobrazbo oziroma povem, da je Ministrstvo za digitalno preobrazbo dalo polovico sredstev za izvedbo te študije. Naj tudi ugotovim, da Ministrstvo za digitalno preobrazbo razvija za, sicer za slovenske državljane, vendar tudi take, ki so po svetu, vrsto slovenskih javnih storitev, ki jih lahko uporabljajo tako doma kot tam, kjer so doma ali pa kadar so na poti. Tudi sicer moramo zagotavljati dostop do javnih storitev države vsem, ki so državljani EU ali pa bivajo v EU in so državljani, bivajo v drugih državah EU, pa so državljani Slovenije. Vendar je področje arhivov oziroma kulturne in naravne dediščine katerekoli skupine prebivalstva po naši oceni predmet pristojnosti Ministrstva za kulturo v prvi vrsti. In kolikor nam je znano Ministrstvo za kulturo ima tudi precej različnih ali pa vsaj nekaj različnih projektov tudi na tem področju. Pri digitalizaciji Arhiva Republike Slovenije in tudi Ministrstvo za kulturo kot centraliziranega, enega od centraliziranih organov. Mi skrbimo za njihovo infrastrukturo oziroma jim nudimo okolja, v katerih delujejo njihovi projekti. So pa tovrstni projekti tako po naši, naši nomenklaturi, tako imenovani sektorski projekti, ki se tičejo posameznega področja družbenega življenja. Tako je recimo lahko kmetijstvo ali pa šolstvo ali pa zdravstvo so področja, ki imajo vsebino, ki znatno presega globino Ministrstva za digitalno preobrazbo, ki pa je nekako bolj koordinativni oziroma spodbujevalni faktor lahko v tovrstnih odnosih.

Naj omenim, da sem tudi jaz pregledal ta rezultat te ciljne raziskovalne, ciljnega raziskovalnega projekta in je zanimiv, 130 strani, relativno poglobljene analize in s pravimi razmisleki. Vendar se digitalne preobrazbe dotika v bistvu le na šestih mestih in to v naslovu, bolj ali manj pa v tem, da Ministrstvo za digitalno preobrazbo je to financiralo in v dveh priporočilih, ki pa po našem mnenju v vsebini dejansko, ker se nanaša na arhiv, na arhivsko gradivo in na naravno in kulturno dediščino, dejansko bolj paše v Ministrstvu za kulturo. In mi s svojimi kapacitetami si ne drznemo truditi trditi, da bomo lahko ti dve priporočili izvedli. Lahko pa tehnično in mogoče strokovno pri tem sodelujemo. Je pa zadeva smiselna in se nam zdi, da naslavlja prava vprašanja. Hvala.