Spoštovani, spoštovani, lepo pozdravljeni!

Pričenjam 14. nujno sejo Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Člane in članice ter vabljene lepo pozdravljam. Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti: n1imam nikogar upravičenega, na seji pa kot nadomestni člani s pooblast1ili, da sodelujejo: Anja Bah Žibert namesto Alenke Helbl in Alenka Jeraj namesto Zorana Mojškerca.

Prehajamo na določitev dnevnega reda.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red, in sicer, točka ena: Ustavna spornost Predloga zakona o medijih in napad na svobodo govora.

Ker v poslovniškem roku nisem prejel, prejel predlogov za spremembo dnevnega reda, ugotavljam, da je določen dnevni red, kot je bil predlagan s sklicem. Ob tem vas obveščam, da smo 1. 4. prejeli obvestilo, v katerem Poslanska skupina Svoboda, Poslanska skupina Socialnih demokratov ter Poslanska skupina Levica napoveduje obstrukcijo svojih članov na 14. seji Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Bom pa prebral opravičilo: Spoštovani gospod Jože Tanko, v Poslanskih skupinah Svoboda, Socialnih demokratov in Levice v skladu z drugim odstavkom 65. člena Poslovnika Državnega zbora napovedujemo obstrukcijo vseh naših članov komisije na 14. nujni seji Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Obrazložitev: poslanske skupine koalicije menimo, da bo širša razprava o predlogu Zakona o medijih vsekakor potekala na pristojnem matičnem delovnem telesu, saj je seja Odbora za kulturo, na kateri bo obravnavan prav ta zakon, sklicana za 8. april 2025. Sklic 14. nujne seje Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti predstavlja obvod največje opozicijske stranke ter zlorabo komisije, ki hkrati ni zainteresirano delovno telo za obravnavo tega zakona. Opozicija zavaja z obtožbami o domnevni cenzuri, saj se sovražni govor že presoja skladno z veljavno zakonodajo. 53. člen novega medijskega zakona ne uvaja cenzure ali dodatnih omejitev svobode izražanja, temveč zgolj vzpostavlja enaka pravila za medije in digitalne platforme.

Ob tem izpostavljamo, da je presoja morebitne neustavnosti zakonodaje v izključni pristojnosti Ustavnega sodišča Republike Slovenije in ne Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Zaradi navedenega poslanske skupine koalicije ne bomo sodelovale, niti glasovale na 14. seji komisije in s tem zavračamo neutemeljene poskuse diskreditacije zakonodajnega postopka. Podpisani so vodje vseh treh poslanskih skupin.

Zdaj pa, preden bi pa to odločitev nekoliko pokomentiral, zdaj mi imamo 32. člen Poslovnika, v katerem so ustanovljena delovna telesa in sicer prvi odstavek pravi, v Državnem zboru se ustanovijo delovna telesa za spremljanje stanja na posameznih področjih, za pripravo odločitev o politiki na teh področjih, za oblikovanje stališč do posameznih vprašanj ter za obravnavo predlogov zakonov in drugih aktov Državnega zbora. Tako pravi Poslovnik. V odloku, ki pa opredeljuje pristojnosti posameznih delovnih teles, pa imate objavljenega. v Uradnem listu Republike Slovenije, pa je kot prva navedena Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti in bom prebral samo dve alineji iz pristojnosti. Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti spremlja in proučuje problematiko uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter daje pobude in priporočila organom in pravnim osebam. In zadnja alineja, kot zainteresirano delovno telo obravnava predloge zakonov in drugih aktov, ki se nanašajo na človekove pravice in temeljne svoboščine ter zagotavljanje enakih možnosti. Zdaj, iz mnenja Zakonodajno-pravne službe je nedvoumno izhaja, da zakon o medijih v nekaterih primerih posega v človekove pravice, tako do obveščenosti, do mišljenja, do sporočanja informacij in na osnovi Poslovnika in opredelitve pristojnosti Komisije za peticije, ki so zapisane v odloku ter mnenje Zakonodajno-pravne službe menim, da je diskreditacija predlagateljev točke dnevnega reda in pa tudi sklicatelja povsem neustrezna in neprimerna.

Prehajamo na obravnavo 1. TOČKE DNEVNEGA REDA, TO JE NA USTAVNO SPORNOST PREDLOGA ZAKONA O MEDIJIH IN NAPAD NA MEDIJSKO SVOBODO GOVORA.

Dajem besedo predlagatelju Andreju Hoiviku, izvoli. Še prej postopkovno, izvolite gospod.

Se opravičujem, gospod predsednik komisije, postopkovno sem že izpostavil že takoj na začetku seje. Hotel sem obrazložiti našo obstrukcijo in ste me spregledal, ne enkrat, dvakrat oziroma trikrat. Tako da jaz upam, da v tem Državnem zboru po Poslovniku veljajo vajeti za vse enako in jaz upam, da takih spregledanj se v tem Državnem zboru več ne bodo dogajale. Hvala.

Spoštovani gospod. Postopkovnega predloga ne morete dobiti, dokler se seja ne začne. Pred sejo formalno nobeni postopki niso možni. Nadaljujemo s stališčem oziroma s predlaganjem s predlagateljem Andrejem Hoivikom, izvolite, imate besedo. Oziroma gospod Hoivik, samo še trenutek prosim, če se še usedete, ker imam še nekaj opravil.

Moram še povedati, kdo so bili vabljeni na sejo. Na sejo so bili vabljeni: Andrej Hoji v imenu predlagatelja, doktor Rasta Vrečko, ministrica za kulturo, Lenart Kučić, svetovalec ministrice za kulturo za medije, Državni svet Republike Slovenije, Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora, Varuh človekovih pravic Republike Slovenije, Mestna občina Celje, Združenje občin Slovenije, Skupnost občin Slovenije, Svet romske skupnosti Republike Slovenije, Svet za radiodifuzijo, Združenje neodvisnih radiev, Združenje kabelskih operaterjev Slovenije, Radio Gorenc, Radio Sora, Gospodarsko interesno združenje lokalnih in regionalnih radijskih postaj, Gospodarska zbornica Slovenije, Telekom Slovenije, Ana Ašič, publicistka, Planet TV, televizijska dejavnost: ena Slovenija, Zavod za informativno dejavnost madžarske narodnosti. Vili Kosednar, občinski svetnik občine Log Dragomer, Slovensko združenje medijev, Zveza sindikatov vseh glasbenikov Slovenije, Glosa Sindikat kulture in narave Slovenije, Združenje imetnikov pravic Slovenije, Zavod za uveljavljanje pravic izvajalcev in podizvajalcev, proizvajalcev fonogramov Slovenije, Sipa, Združenje za zaščito interesov glasbenih založnikov, Gospodarsko interesno združenje, Združenje novinarjev in publicistov, profesor doktor Miro Haček, Katedra za analizo politik in javno upravo, Fakulteta za družbene vede, profesor doktor Dejan Verčič Katedra za tržno komuniciranje in odnose z javnostmi, Fakulteta za družbene vede, docent doktor Rok Čeferin, predavatelj pri predmetu novinarstvo, etika in profesionalnost na Fakulteti za družbene vede ter predsednik Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Profesor doktor Ernest Petrič predstojnik katedre za mednarodno in evropsko pravo na Evropski pravni fakulteti Nove univerze in nekdanji predsednik Ustavnega sodišča Republike Slovenije, doktor Katarina Bergant, generalna državna tožilka, Jan Macarol, izvršni urednik Sit magazina, Zala Klobčič, Aljuš Pertinač, Dejan Steimuch Portal Plus, Peter Jančič spletni časopis, urednik Bojan Požar Požar Report in profesor doktor Marko Milosavljevič Katedra za novinarstvo, Fakulteta za družbene vede.

Dodatno smo povabili še magistra Tilna Majnardija, odgovornega urednika portala Plus. Od vabljenih so se opravičili: profesor doktor Dejan Verčič, Dejan Steinbuch, opravičen je tudi Tilen Majnardi, doktor Katarina Bergant, generalna državna tožilka, opravičila sta se tudi ministrstvo v celoti, Asta Vrečko in Lenart Kučić in to je v glavnem to.

Za sejo ste prejeli naslednje gradivo: zahtevo Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke za sklic nujne seje Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti z dne 24. marca 2025. Mnenje Zakonodajno-pravne službe o predlogu zakona o medijih in pa medijske prispevke.

Zdaj pa dejansko pričenjamo z obravnavo točke in najprej dajem besedo predlagatelju Andreju Hoiviku.

/ izklopljen mikrofon/ Spoštovane poslanke, vabljeni gostje, državljani, državljanke, slovenski mediji in tudi zainteresirana javnost. Danes smo pred pomembno sejo pomenu se Komisije za človekove pravice, peticije in enake možnosti. Nenazadnje prav vsi trije elementi, torej človekove pravice, peticije in enake možnosti so predlagati...

Torej, danes bo govora o ustavnih pravicah, človekovih pravicah, pobudi, peticiji glede na zakon o medijih, ki ga Vlada Roberta Goloba razglaša za vrhunski zakon, ki bo po 20. letih noveliral oziroma popravil vse nedoslednosti medijske krajine, ki so se pričele in uveljavile v zadnjih dveh desetletjih. V Slovenski demokratski stranki že od samega začetka javne razprave o tem zelo pomembnem zakonu budno spremljamo in nadziramo, kaj se pravzaprav dogaja v medijskem prostoru. Zdaj sam predsednik Vlade doktor Robert Golob je na enem izmed ustnih vprašanj poslancev in poslank odgovoril, da je zakon o medijih eden ključnih projektov aktualne Golobove Vlade. In to je bil tako ključen projekt, da je vlada morala kar na dopisni seji 31. decembra lanskega leta sprejeti ta Zakon o medijih, torej tik pred novoletnimi prazniki, ko vemo, kako mediji in tudi javnost spremlja politično dogajanje oziroma je ne spremlja. In to je bil prvi povod pravzaprav, da smo še bolj poglobljeno pogledali ta zakon, katerega vsebina je zelo bogata, tudi kompleksna na nekaterih področjih, sam zakon ima na primer kar 118 členov, nekateri členi so zelo dolgi, nekateri zelo kratki, jedrnati, ampak na koncu dneva lahko ugotovimo, da zakon posega v ustavne pravice tako svobode govora kot gospodarske pobude in ne nazadnje regulacije medijev, ki naj bi bili četrta veja oblasti oziroma tako imenovani psi čuvaji.

Za uvod mi prosim dovolite, da bom prebral uvodno predstavitev mnenja Zakonodajno-pravne službe z dne 27. februarja letošnjega leta, ki začne pravzaprav z današnjo tematiko; to je svobodo govora iz Ustave Republike Slovenije. Navajam mnenje Zakonodajno-pravne službe:

Pravico do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja. V tem okviru pa posebej varuje svobodo tiska in drugih oblik javnega obveščanja oziroma izražanja. Vključuje pravico do sprejemanja in pravico do sporočanja, širjenja vesti in mnenj. Pravico do svobode izražanja določata tudi 19. člen splošne deklaracije človekovih pravic, ki jo je generalna skupščina sprejela 10. decembra 1948 in mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, ki v drugem odstavku 19. člena, tako kot splošna deklaracija OZN, določa, da pravica do svobode izražanja vključuje pravico do iskanja, sprejemanja in širjenja informacij. Tudi evropska konvencija o človekovih pravicah v 10. členu ureja pravico do svobode izražanja. Izražanje v skladu z EKČP obsega svobodo mišljenja ter sprejemanja in sporočanja obvestil ter idej. Pravica do svobode izražanja je neposredno povezana z demokratično obliko vladavine, ki je definirana s 1. členom Ustave Republike Slovenije. Njen nepogrešljivi sestavni del je javna in odprta razprava o zadevah, ki so splošnega pomena. Odprt proces omogoča spopad mnenj o vprašanjih, ki zadevajo vsakogar, in tehtanje argumentov. Soočenje nasprotujočih si in različno motiviranih pogledov prispeva k bolj učinkovitemu in bolj zanesljivemu procesu odločanja. Z udeležbo v tem procesu je ljudem dana možnost, da prispevajo k odločitvam, ki jih zadevajo, hkrati pa odprtost in preglednost delovanja zmanjšuje možnost zlorab. V okviru svobode izražanja ima posebej pomembno vlogo svoboda tiska in drugih oblik javnega obveščanja. Ustavno sodišče je že v odločbi številka U-I-172/94 z dne 9. novembra 1994. Poudarilo, da svoboda tiska pomeni enega od ključnih institucionalnih pogojev učinkovitosti demokratičnega procesa. Stališča Ustavnega sodišča iz te odločbe niso upoštevane le za tisk, temveč smiselno tudi za druge oblike javnega obveščanja, pa tudi za vse druge oblike posredovanja informacij in mnenj.

Svoboda javnega obveščanja posredovanje informacij in mnenj pogojuje sposobnost javnosti, da nadzira oblast in zagotavlja učinkovito delovanje politične opozicije vsakokratni oblasti. Na podlagi navedenega, Ustavno sodišče ugotavlja, da svoboda zbiranja, sprejemanja in širjenja vesti in mnenj prvi odstavek 39. člena Ustave, uživa posebno ustavno varstvo. Zakonske omejitve pravice do svobode izražanja so dopustne le v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave, torej samo v primerih, ki jih določa Ustava oziroma zaradi varstva pravic drugih. Zakonski poseg v svobodo izražanja lahko temelji le na stvarno upravičenem in ustavno dopustnem cilju. Če je takšen cilj izkazan, je treba oceniti še, ali je ureditev v skladu s splošnim načelom sorazmernosti iz 2. člena Ustave.

Oceno, ali gre za prekomeren poseg, se opravi na podlagi tako imenovanega strogega testa sorazmernosti v skladu z ustaljeno ustavno sodno presojo. Ustava v 39. členu izrecno ne opredeljuje dopustnih razlogov za omejitev pravice do svobode izražanja. Taki razlogi pa so navedeni v drugem odstavku 10. člena Evropske komisije za človekove pravice oziroma konvencije in tretjem odstavku 19. člena pakta, ki sta glede na 8. člen in peti odstavek 15. člena Ustave zavezujoča.

Zato tudi Ustavno sodišče pri presoji ustavno dopustnega cilja za poseg v pravico do svobode izražanja ne spregleda. Razlogov, ki so navedeni v drugem odstavku 10. člena konvencije in tretjem odstavku 19. člena pakta. Drugi odstavek 10. člena konvencije določa, navajam: izvrševanje teh svoboščin vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podrejeno odličnosti in pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi zaradi varnosti države, njene ozemeljske celovitosti zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali kaznivih dejanj. Za zavarovanje zdravja ali morale, za zavarovanje ugleda ali pravic drugih ljudi za preprečitev razkritja zaupnih informacij ali za varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva.

To je le nekaj uvodnih misli, ki so uvrščena prav na prvo stran mnenja Zakonodajno-pravne službe, kjer že uvodoma naša pravna služba, ki je nekako Ustavno sodišče v malem, katerega se tudi poslužujemo poslanci in poslanke pri razlagi zakonov. In to mnenje nas napotuje predvsem na kritiko vladnega predloga Zakona o medijih.

Sam bi se danes osredotočil kot predlagatelj na 53. člen Zakona o medijih. Seveda pa tudi vabljeni ste prišli tudi iz medijev, hvala vam za udeležbo, boste lahko v svoji razpravi se osredotočili tudi na vaše poglede na kršenje Ustave iz drugih sestavin Ustave Republike Slovenije, ne nazadnje tudi svobodno gospodarsko pobudo tukaj kritizira mnenje Zakonodajno-pravne službe.

Pa mi dovolite še par citatov k komentarju 53. člena, ki je zapisano kar na šestih straneh, torej govorimo o enem kratkem členu in o šestih straneh mnenja, kritičnega mnenja Zakonodajno-pravne službe. Pa bi na začetku, da vemo o čem govorimo, prebral predlog 53. člena Zakona o medijih, lasi se takole:

"V medijih je prepovedano spodbujati nasilje ali sovraštvo do skupine oseb ali člana take skupine na podlagi spola, rase, barve kože, etničnega ali socialnega porekla, genetskih značilnosti, jezika, vere ali prepričanja, političnega ali drugega mnenja, pripadnosti narodnostni manjšini, premoženja, rojstva, invalidnosti, starosti, spolne usmerjenosti ali državljanstva. Ščuvati k storitvi kaznivih dejanj terorizma, potovanjem v tujino z namenom terorizma, financiranja terorizma, ščuvanje in javnega poveličevanja terorističnih dejanj, novačenja in usposabljanja za terorizem in tihotapstva, ki podpirajo teroristično dejavnost. In še, prepoved iz prejšnjega odstavka, velja tudi za avdiovizualne medijske storitve." to je 53. člen novega Zakona o medijih.

In potem gremo še na ključni člen, ki pa je naveden. V členih od 101 naprej, ko pa govorimo o kazenskih določbah, to pomeni, če se ta 53. člen krši. In poglejte, v 102. členu Zakona o medijih piše, hujši prekrški: "Z globo od 2 tisoč do 20 tisoč evrov se kaznuje za prekršek pravna oseba če,…" - v točki štiri piše, - "…v mediju spodbuja nasilje ali sovraštvo do skupine oseb ali člana take skupine na podlagi spola, rase, barve kože, etničnega ali socialnega porekla, genetskih značilnosti, jezika, vere ali prepričanja, političnega ali drugega mnenja, pripadnosti narodnostni manjšini, premoženja, rojstva, invalidnosti, starosti, spolne usmerjenosti ali državljanstva."

Torej, definicija prve alineje prvega odstavka 53. člena. Obenem zakon predvideva globo od tisoč do 5 tisoč evrov za prekršek za samostojnega podjetnika posameznika ali posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, z globo 250 do tisoč evrov se po tem zakonu kaznuje odgovorna oseba pravne osebe, odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika, odgovorna oseba posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost ali odgovorna oseba v državnem organu ali odgovorna oseba samoupravne lokalne skupnosti, in kar je še najhujše, z globo od 100 do 500 evrov se kaznuje za prekršek tega člena posameznik. Posameznik.

In seveda Zakonodajno-pravna služba. Ravno na podlagi tudi teh novih kazenskih določb, ki so pravzaprav že definirane v Kazenskem zakoniku, vendar pri Kazenskem zakoniku to o tem odloča sodišče, torej tretja veja oblasti, po Zakonu o medijih pa bo to prepuščeno odločitvi pravzaprav dvema regulatorjema. Pa bom prebral samo ta del, kjer Vlada s tem zakonom pooblašča tako AKOS kot inšpektorat v sestavi Ministrstva za kulturo, da bo presojal in kaznoval tudi posameznike in vse naštete ob morebitnih kršitvah 53. člena zakona. In citiram:

"Za nadzor nad izvajanjem predlagane prepovedi sta pristojna AKOS oziroma Inšpektorat v sestavi ministrstva, pristojnega za kulturo, kar spornost predlagane rešitve še dodatno poglablja. Odločitev, ali gre za kršitev prepovedi, zahteva tehtanje med nasprotujočimi ustavnimi oziroma pravicami po Evropski konvenciji za človekove pravice, v konkretnem primeru tehtanje med svobodo izražanja in varstvo pravic drugih oseb, pri čemer iz predlagane ureditve ni mogoče razbrati ustreznega niansiranja oziroma upoštevanja vseh, na podlagi presoje Evropskega sodišča za človekove pravice, relevantnih okoliščin in konteksta. Za tehtanje v koliziji različnih pravic so v prvi vrsti pristojna sodišča, ne pa upravni organi oziroma organi izvršilne veje oblasti. Zlasti inšpektorat kot organ v sestavi ministrstva, kljub višji stopnji strokovne samostojnosti izvaja naloge v skladu s programom dela, ki ga sprejme minister na predlog predstojnika organa v sestavi in ne le v skladu z zakonom. Kot vsakemu organu v sestavi lahko minister daje usmeritve za delo ter obvezna navodila za delo ter mu naloži, da v mejah svoje pristojnosti opravi določene naloge ali sprejme določene ukrepe ter mu o tem poroča. Ministrstvo nadzoruje delo organa v sestavi, minister lahko zahteva poročila, podatke in druge dokumente v zvezi z opravljanjem dela organa v sestavi. Predstojnik organa v sestavi mora ministru redno in na njegovo posebno zahtevo poročati o delu organa v sestavi in vseh pomembnejših vprašanjih s področij dela organov v sestavi."

Vse to je zapisano v 21., 23., 24. členu Zakona o državni upravi. In Zakonodajno-pravna služba zaključi v tem odstavku.

"Vse navedeno ne preprečuje izvajanja političnega vpliva ministrstva na delo inšpektorata."

Spoštovani gostje, državljani in državljanke, kolegi in kolegice!

V Slovenski demokratski stranki predlagamo s prvim sklepom, da komisija predlaga Vladi, da pozove Državni zbor, da ta Zakon o medijih, ki je direktna kršitev svobode izražanja, direktna cenzura, zavrne. In to bo naš prvi sklep, o katerem bomo tudi razpravljali. Kot pa sem dejal uvodoma, se veselim plodovite razprave tako vabljenih, vseh gostov z različnih področij kot tudi kolegic in kolegov tega, te pomembne komisije. Hvala lepa.

Hvala lepa.

Preden bom dal besedo naprej, bi samo še sporočil, da se je opravičil tudi doktor, profesor doktor Ernest Petrič.

Zdaj pa bi dal najprej besedo predstavniku Državnega sveta Republike Slovenije; ni nihče prisoten. Zakonodajno-pravni službi Državnega zbora; ni prisotna.

Potem pa dobi besedo doktor Jože Ruparčič, namestnik Varuha človekovih pravic, izvolite.

Lahko s klopi tudi, ja.

Hvala lepa za besedo.

Lepo pozdravljeni, spoštovane poslanke in poslanci Državnega zbora ter drugi ugledni gostje!

Varuh človekovih pravic sicer ni bil zaprošen za podajanje pripomb na predlog zakona o medijih v okviru javne razprave, se je pa po lastni seznanitvi z njim na portalu e-uprava vendarle odločil, da proaktivno poda v zvezi z njim vsaj nekaj mnenj in jih je nato Ministrstvu za kulturo posredoval 31. januarja 2024. Varuh seveda pričakuje, da so določila vsakega, torej tudi tokrat obravnavanega zakona, oblikovana tako, da so skladna s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami ter da omogočajo medijsko svobodo in neodvisnost, ki sta pogoj za učinkovito delovanje demokratične in pluralne družbe. Po mnenju varuha mora predlog Zakona o medijih biti tak pravni okvir, ki bo omogočal tako svobodno delovanje medijev kot dejansko preglednost njihovega lastništva. Sprememba Zakona o medijih na potrebo, po kateri je varuh opozarjal več let, mora, mora določati tudi način varovanja javnega interesa ter ukrepe za varovanje etike javne besede v smislu odstranitve nezakonitih vsebin oziroma sovražnega govora. Določila Zakona o medijih morajo nedvomno poskrbeti tudi za ustrezno vključevanje otrok v medijski prostor ob njihovi hkratni zaščiti pred zlorabami.

Varuh je opozoril tudi na še nekatere druge vidike, kot so vprašanje trajnega financiranja za neprofitne medije v javnem interesu, določitev kriterijev za državno pomoč medijev, spletno nadlegovanje novinarjev in strateške tožbe proti njim in potreba po napredku glede preglednosti upravljanja državnih sredstev in sredstev lokalnih skupnosti za oglaševanje v medijskih hišah. Varuh je v že omenjenem mnenju, ki ga je posredoval v okviru javne obravnave, posebej tudi predlagal razmislek o tem, da predlagatelji zakona oziroma zakonodajalec presodi ali obstaja polje, kjer bi bilo potrebno in smiselno tudi na drug način ustrezno sankcionirati tako imenovani sovražni govor na način, ki ne posega nedopustno v svobodo izražanja. Ob tem varuh poudarja, da morajo biti tudi glede na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice omejitve in kazni glede sankcioniranja ali celo preprečevanja vseh oblik izražanja, ki širijo, spodbujajo, zagovarjajo ali opravičujejo sovraštvo, ki temelji na nestrpnosti, sorazmerne zasledovanemu legitimnemu cilju, kot je razvidno na primer iz sodbe v zadevi Erbakan proti Turčiji.

Kot je bilo navedeno že v zahtevi za sklic te nujne seje, je ogromno število prispelih pripomb in predlogov za amandmaje s strani interesnih združenj, medijev in posameznikov, predvsem pa je tudi že sama Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora na 49 straneh svojega mnenja kritično naslovila Predlog zakona o medijih. Varuh tako pozdravlja nedvomno pestro demokratično participacijo, ki se odvija v zvezi s predmetnim predlogom zakonodaje, predvsem pa tudi dejstvo, da je Zakonodajno-pravna služba naravnost zgledno opravila svojo nalogo iz prvega odstavka 27. člena Poslovnika Državnega zbora, po katerem naj bi dajala mnenje o skladnosti predlogov zakonov drugih aktov in amandmajev z Ustavo in pravnim sistemom ter o zakonodajno tehničnih vidikih predlogov.

Varuh tudi ne izključuje možnosti, da bo celovit komentar sprememb oziroma novosti, ki jih predstavlja predlog zakona, morda v prihodnje obravnaval, bodisi na podlagi pobude posameznikov ali na lastno pobudo. Hvala za vašo pozornost.

Najlepša hvala tudi vam.

Besedo dajem predstavniku Mestne občine Celje; je kdo med nami? Niso se opravičili, ni nikogar. Predstavniku Združenja občin Slovenije; tudi nikogar, Skupnosti občin Slovenije; tudi nikogar, predstavniku Sveta romske skupnosti Republike Slovenije; jih tudi ni.

Potem je pa na vrsti doktor Jurij Franc Tasič, Svet za radiodifuzijo, izvolite.

Dober dan vsem skupaj!

Hvala za povabilo na sejo Komisije za peticije in človekove pravice!

Svet za radiodifuzijo je strokovno neodvisno telo, ki ga je ustanovil pokojni predsednik. In njih, naša naloga je, da analiziramo delovanje na področju medijev, z vidika kontrole delovanja največjega regulatorja, regulatorja pri nas, AKOSA. Pri tem smo naleteli torej tudi na vse tri variante Zakona ZMed-1, ki smo ga na žalost dobili neformalno po elektronski pošti in sicer po e-upravi. Vse naše predloge smo poslali ministrstvu, vendar ministrstvo se ni odzvalo.

Sami kot taki, kot Svet za radiodifuzijo, vidimo poslanstvo ZMed v tem, da omogoča medijem, da občinstvu nudi raznovrstne, kakovostne, privlačne in inovativne programe k aktivnemu razvoju področja medijev k aktivnemu razvoju področja medijev. Vendar v Sloveniji zaradi znanih zgodovinskih razlogov tudi danes, posebej glede na razvite demokratične družbe v EU, še vedno nezadostno je razvito in predstavlja področje velikih priložnosti.

No, če bi šel malo bolj v analizo posameznih delov, rečemo lahko, da sam zakon, to mislimo člani sveta, zahteva temeljito in dolgotrajno razpravo z vsemi akterji družbe, česar se ni zgodilo. Predlog zakona ne sledi vsesplošnim vrednotam, ki omogočajo svobodo izražanja in celovitost obveščenosti vseh prebivalcev kot tudi civiliziran, stabilen vrednostni razvoj človeka in skupnosti. Če še enkrat poudarim, kar je poslanec Hoivik dejal, je dejansko Ustavno sodišče v svojem v svoji odločbi 9. 11. 1994 poudarilo, da svoboda tiska pomeni enega od ključnih institucionalnih pogojev učinkovitosti demokratičnega procesa. Če pa pogledamo sedaj predlog zakona je ta napisan totalno nejasno in mu omogoča zaradi teh nejasnosti velika in prevelika tveganja. Zato vidimo, da predlog zakona ne upošteva minimalnih vrednot delovanja medijev, pušča odprta mnoga vprašanja o definiciji medijev, o vplivnežih, ki dejansko predstavljajo svobodo govora o financiranju medijev, o nadzoru nad mediji in posamezniki s strani medijskih inšpektorjev, ki jih uvaja ta nov zakon o zaščiti virov, o nenadzorovanem delovanju inšpektorjev, ti nimajo nobene kontrole nad sabo, ki imajo pa tudi nenormalno velike pristojnosti, kar smo tudi že iz predhodne razprave lahko ugotovili. Torej, glede na predlog zakona obstaja zaskrbljenost stroke, da bodo nekateri mediji še bolj zainteresirani za širjenje lastne agende, kot pa za zagotavljanje objektivnih informacij ciljni javnosti. Zaradi tega bo javnost še bolj izpostavljena določenem pogledu na dogodke, kar lahko negativno vpliva na sposobnost prebivalstva, da razume svet okoli sebe. Prav tako daje zakon prevelike pristojnosti Akosu, zato bi moral zakon del pristojnosti prenesti na neodvisno telo, na primer, zdaj bom pač rekel, kot je Svet za radiodifuzijo, ampak ne na Svet za radiodifuzijo, ampak neko tovrstno telo. Zmed kot zakon ne podpira svobode izražanja, omogoča pa nadzor nad avtonomnostjo urednikov. In če pogledamo 6. člen, je problematična tudi zaščita vira informacij. Tukaj v predlogu je tudi problematična sama definicija medija. Sam pač prihajam iz področja, kjer smo dejansko pripravili študijske programe na področju avdiovizualnih komunikacij in zaradi tega smo zelo seznanjeni z definicijo medija, ki kot tak se danes lahko uporablja. Že sama definicija medija, ki se uporablja v predlogu novega zakona je izrazito pomanjkljiva in nestrokovna. V zakonu se pojem medij, razlaga kot storitev, drugič kot podjetje, tretjič kot platforma, kar je s stališča jasnosti zakona nesprejemljivo. V našem predhodnem predlogu, mi smo že dali vsaj tri predloge in komentarje na zakon, smo poleg širše definicije medija predlagali zakonodajalcu ožjo definicijo medija, in sicer medij se lahko opredeljuje kot sistem, ki se uporablja za ustvarjanje, distribucijo in konzumiranje informacij, vključno s tiskom, radiem, televizijo, internetom, družbenimi omrežji, kot tudi novimi mediji, kot je internet in umetna inteligenca. Pri tem jasno, da mora zakonodajalec upoštevati, da medij ne širi le informacij, temveč tudi programske vsebine, ki lahko vključujejo poljubne kulturno umetniške vsebine znanstveno raziskovalne oddaje etc. V 13. členu, ki govori o vrstah finančnih podpor, govori tudi o pogojih za dodelitev teh finančnih podpor. In ti so vezani na predhodno odobritev sheme državne pomoči v skladu s predpisi, ki urejajo državno pomoč. To pa je Zakon o spremljanju državnih pomoči, za katere ga izvajanje nadzira ministrstvo za finance, kar pa pomeni, da politika ima škarje in platno pri usmerjanju dejavnosti medijev. Finančna podpora za digitalne medije je tudi predstavljena v 17. členu zakona, kot nova shema državne pomoči in govori, da bodo po tej shemi upravičeni tisti digitalni mediji, ki bodo poleg osnovnih pogojev izpolnjevali tudi posebne pogoje, za katere se ne ve, kakšni so. V predlogu zakon predstavlja tudi velik problem prenosa večine regulative na Akos, kot sem že sam poudaril. Drug zelo pomemben vidik je, da zakon ne poudarja prepoznavanje končnega fizičnega lastnika medijev. O tem zakon nič ne govori. V 3. poglavju 20. člena govori torej o razvidu medijev, pri tem pa torej ne govori o potrebi identifikacije končne fizične osebe, ki je lastnik medija. Nad Akosom, nad prekrškovnimi postopki in administrativnim sankcioniranjem, nad dovolitvi oddajanja ali odvzema statusa ali regionalnega radijskega ali televizijskega programa posebnega pomena in delovanjem komisije za razdelitev sredstev, kot tudi nad delovanjem inšpekcijskih in revizorskih služb zakon ne predvideva neodvisnega strokovnega nadzornega organa, kar bi moral. Zaradi tega to funkcijo nadzora bi moralo prevzeti neodvisno strokovno telo. To je na primer samostojna agencija po vzoru Irske. Irska ima tako organizacijo. Moram poudariti, da, na samem začetku, in s tem tudi pohvaliti ministrstvo, je organiziralo neke vrste posvet, javni posvet, na katerega je ministrstvo povabilo predstavnike regulatorjev iz Irske, Nemčije, Danske in iz Kosova. Prav zanimivo je bilo, kaj so razpravljali ti in kako so ti predlagatelji regulatorjev govorili o njihovih pristopih nadzora nad in upravljanjem tovrstnega področja, kot so avdiovizualni sistem. Osnovna merila, na podlagi katerih se presoja upravičenost do delitve finančne pomoči so pregroba in so prepuščena Vladi Republike Slovenije, kar pomeni možno politično preusmerjanje sredstev. Predlog zakona ne govori o prepovedi mreženja lastništva. Torej, še enkrat bom poudaril, omejevanje koncentracije ni vsebovano v predlogu, kar je zelo pomembno. Danes imamo 70 procentov določenih medijev v lasti ene same osebe oziroma če pogledate to mrežo, vidite, da na koncu je ena sama fizična oseba oziroma družina, ki ima v lasti 70 procentov teh medijev. Zakon mora pospešiti spodbujanje medijske pismenosti, česar ne počne, kompetenc in vključenost državljanov v prenovi medijski prostor, ki sloni na omogočanju tehnološkega razvoja, kar zopet ne podpira, v skladu z globalnimi tehnološkimi napredki in v okviru možnosti za izrabo radio frekvenčnih resursov, ki jih ima na razpolago država. Ravno na tem področju radio frekvenčnih resursov bi poudaril, da radijski, torej frekvenčni prostor je narodno dobro. Nihče se tukaj ne zaveda tega problema. In dejansko s frekvenčnim prostorom se pri nas igra jo posamezni lastniki, ko ta frekvenčni prostor preprodajajo. Ker s tem, ko preprodajajo torej radijske ali tv postaje, preprodajajo tudi določene frekvence, ki so zelo pomembna vrednota slovenskega naroda. Potem v predlogu sploh ne govorimo o linearnih, nelinearnih vsebinah in tehnologijah. Linearne, nelinearne vsebine in tehnologije so interaktivni mediji, mediji, ki delujejo v realnem času. O tem ni govora. V 94. členu, ki govori o nalogah Sveta za radiodifuzijo, smo predlagali, da se doda obveza nadzora nad delovanjem regulatorja kot takega. Žal regulator pač, smo vpeti kot članica RDF tudi v delo regulatorja. ugotavljamo, da ima regulator premalo strokovnega osebja s svojo učinkovito strokovnega neodvisnega osebja. Potem pa se svet zelo natančno je problematiziral o definiciji in razliki med sovražnim, neprimernim in neprijetnim govorom. Ravno o tem so govorili na posvetu tudi Irci. Irci so dejansko pustili sovražni govor v širšo debato. Dejali so, da dejansko sovražni govor je tako pomemben člen, da ga ne more samo parlament, kot tak sprejeti, ampak dejansko, da je to potrebno pustiti nekaj letno širšo družbeno debato. O tem je treba torej napraviti širši družbeni posvet in sprejeti družbeni konsenz kakor to počno v ostalih državah, kot je Irska. Kazensko se lahko preganja torej samo sovražni govor, ne pa neprimeren in neprijeten govor. O globi smo že danes dosti slišali.

Torej, novela novega medijskega zakona je po našem mnenju tipičen poskus omejevanja svobode govora in s tem utišanja resnice, ki bi lahko za vedno spremenila tok politične zgodovine v Sloveniji. Resnic je sicer več, ne moremo pa mimo golega dejstva, da po vsakih volitvah Slovenija nezadržno tone zaradi načrtnega sprejemanja odločitev, ki vodijo h koncu normalne demokracije. Torej, normalne demokracije. ter odkrivanje laži in širjenja resnic si ni mogoče predstavljati brez svobode govora, kot temeljne človekove pravice. Zato je omejevanje svobode izražanja najtežja oblika omejevanja demokracije. In svet meni, da gre pri tem za zrel poskus omejitve razuma, kar je ena najhujših kršitev človekovih pravic. Trenutni predlog zakona ima veliko lapsusov lingve, lapsusov kalami in hkrati pa pušča mnoga vprašanja odprta o definiciji medijev, o vplivnežih, o financiranju, kot ste videli, o nadzoru medijev, o svobodi izražanja, o preveliki vlogi nenadzorovanega regulatorja in o nenadzorovanem delovanju nadzornikov oziroma inšpektorjev. Torej nedorečenost tega zakona omogoča politiki nadzor nad mediji, nad posamezniki, nad vplivneži in nad svobodo izražanja. Pripravljavci zakona niso upoštevali dejstvo, da je svoboda izražanja ustavno varovana pravica. Po 39. členu Ustave Republike Slovenije je zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja. Ob tem se svet vpraša, kaj lahko storimo, da se vloga medijev spremeni in situacija izboljša.

Svet meni, da je potrebno pripraviti zakon po široki strokovni in javni razpravi, ki bo poudaril pomembnost medijev za razvoj demokratične družbe, za izobraževanje, za kulturni razvoj, zlasti za zagotavljanje standardov, kot so svoboda obveščanja, raznolikost mnenj, kulturna raznolikost in pluralizem. Čeprav je težko spremeniti situacijo, v kateri se trenutno nahajamo, pa obstaja upanje, da bodo ljudje prevzeli nadzor nad svojim dojemanjem resničnosti in sprejemali odločitve, ki bodo v interesu vseh prebivalcev Slovenije. Hvala lepa.

Hvala lepa tudi vam.

Gremo naprej po seznamu. Združenje neodvisnih radiev. Je morda kdo tukaj? Ni nikogar. Združenje kabelskih operaterjev Slovenije? Tudi nikogar. Radio Gorenc? Tudi ni predstavnika. Radio Sora? Tudi ni. Gospodarsko interesno združenje lokalnih in regionalnih radijskih postaj? Je morda kdo? Tudi ne. Gospodarska zbornica Slovenije? Tu pa ste. Izvolite, imate besedo. Gospod Grčar?

Gerčar.