Lep pozdrav vsem skupaj! Začenjam 18. sejo Odbora za kulturo. Ali imamo kakšno pooblastilo? Ne? Vidim, da ne. Torej smo prisotni vsi člani in članice odbora. Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov za spremembo dnevnega reda ugotavljam, da je določen dnevni red seje kot ste ga prejeli s sklicem, in sicer 1. točka Predlog zakona o medijih, druga obravnava in pa 2. točka razno.

Prehajamo na obravnavo 1. TOČKE DNEVNEGA REDA, TO JE OBRAVNAVA PREDLOGA ZAKONA O MEDIJIH.

V zvezi s to točko ste prejeli gradivo, ki je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora. Prejeli smo veliko pripomb, zato jih ne bi sedaj brala. So dostopni na spletni strani. Tudi vabljene ne bi posebej brala, ker jih je ogromno in so razvidni iz sklica. So pa bili na sejo dodatno vabljeni Združenje imetnikov pravic Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije, Zagovornik načela enakosti in pa Medijska zbornica. Rok za vlaganje amandmajev k predlogu zakona je bil 2. april 2025. Amandmaje so vložile Poslanska skupina Nova Slovenija, krščanski demokrati in pa koalicijske poslanske skupine. Danes ste prejeli tudi predloge za spremembe amandmajev s strani poslanskih skupin koalicije, predloge amandmajev za amandmaje odbora s strani Poslanske skupine SDS in pa še predloge amandmajev za amandmaje odbora s strani koalicije.

Začenjam drugo obravnavo predloga zakona, v kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o amandmajih in členih predloga zakona. Za dopolnilno obrazložitev... Postopkovno, izvolite kolega Hoivik.

Spoštovana predsednica, hvala lepa. Jaz bi postopkovno predlagal, da se predstavi danes ta seja Odbora za kulturo, kajti z nami je državni sekretar magister Rusjan, ne vidim pa ministrice doktorice Aste Vrečko. Jaz mislim, da pri tako pomembnem zakonu, kot je Zakon o medijih, ki se obravnava po predstavitvi, ki ste jo sami predlagali in smo jo skupaj izglasovali pred mesecem dni, je ministričina dolžnost, da prisostvuje in kot političarka in nenazadnje ministrica za kulturo, ki je prva odgovorna za regulacijo in pravno podlago medijev v Republiki Sloveniji, je soočena s kritiko, je soočena z dejstvi in predvsem pove tisto, kar pač ona misli. Jaz sicer vem, da mi boste odgovorili, da je na mednarodnem neformalnem zasedanju ministrov in ministric, vendar pričakujem, spoštovana predsedujoča, da predvsem zaradi vseh naših gostov, ki imajo kar nekaj pripomb in tudi nas poslancev in poslank do dostojanstvo tudi do tega zakona, ki se je kar nekaj časa pripravljal na ministrstvu, da prestavite to sejo, dokler ministrica ne bo z nami, tudi če je to za par ur, kajti kolikor vem, se danes vrača. S te poti. Predlagam, da je ministrica za kulturo danes z nami in on odgovarja na očitke, na samo materijo zakona. Lahko pa tudi nekako preoblikujem svoj postopkovni predlog, da se nam vsaj po tem, kajti seja bo danes dolga, pridruži takoj, ko pripotuje iz tujine. To je moj postopkovni predlog. Hvala.

Hvala lepa. Veste, da ga ne bom upoštevala, ker dobro veste, da je državni sekretar čisto legitimen predstavnik ministrstva. Tako da nadaljujemo, torej dopolnilno obrazložitev predloga zakona, dajem besedo državnemu sekretarju na Ministrstvu za kulturo, magistru Marku Rusjanu.

Najlepša hvala za besedo. Naj uvodoma vseeno se odzovem na postopkovni predlog. Ministrica za kulturo doktor Asta Vrečko je bila na prvi obravnavi in bo tudi na plenarnem zasedanju Državnega zbora, tako da bo priložnost za razpravo še veliko. Sicer pa ministrstvo vodimo kolektivno.

Spoštovane članice in člani odbora, še enkrat in vsi gosti, pri Vladi imamo predlog novega Zakona o medijih, ki predstavlja prvo celovito prenovo te zakonodaje po več kot 20. letih. Pot tega zakona je bila dolga, vsi ste to dobro spremljali. Predlog je bil v javni razpravi že decembra 2023 in je bil potrjen na Vladi decembra 2024, sedaj pa je v Državnem zboru in pričakujemo, da bo tudi podprt s strani poslank in poslancev in končno zaživel. Več kot 20 let zakon torej ni bil temeljito sprejet, spremenjen. Medijski prostor se je v tem času bistveno spremenil. Ko je zakon bil 2001 sprejet, internet praktično ni bil tako razširjen, sicer smo ga že nekateri uporabljali, ampak daleč od tega kakor se uporablja dandanes preko socialnih omrežij in drugih oblikah. Umetna inteligenca se pojavlja v predlogu zakona, mislim, da je ta predlog zakona prvi v Republiki Sloveniji, ki obravnava tudi uporabo umetne inteligence v enem od družbenih podsistemov. Bistvene spremembe so bile pa tudi na / nerazumljivo/ na področju lastništva medijev, kjer se je v teh 20. letih marsikaj tudi zgodilo. Tako, da trenutna zakonodaja ne omogoča več učinkovitega odziva na te izzive, zato smo sprejeli nov zakon, pripravili nov zakon.

Zdaj na kratko bom poskušal orisati prve razloge, zakaj smo se odločili za to. Veljavni zakon ne omogoča učinkovitega razkrivanja medijskega lastništva. Ne preprečuje prekomerne koncentracije lastništva v medijih, ne pozna sodobnih oblik finančnih pomoči za medije, ne ureja novih digitalnih medijskih oblik in ne zagotavlja ustreznih varovalk pri širjenju sovražnega govora in zlorab umetne inteligence. Prav tako je bil lani sprejeta evropska medijska zakonodaja, se pravi, tako da tudi na tem področju bo potrebna uskladitev naše zakonodaje z evropsko. Ni pa zakon samo regulativni okvir, se pravi tisti, ki postavlja pravila igre za vse, da so za vse enake. Kriza v medijih zahteva, da država odločneje in izdatnejše podpre delovanje medijev, ker je to v javnem interesu naše družbe. Če ne bomo zagotovili ustrezne podpore, kot sem rekel, bo tudi, se bo nadaljevala kriza medijev, še stopnjevala in poleg tega, da bo tradicionalni mediji bili potisnjeni na rob propada, bo to seveda vplivalo predvsem na novinarske redakcije, delovanje uredništev, delovanje urednikov, njihova in posredno, v končni fazi to pomeni slabšo kakovost informacij za vse državljane in s tem tudi vpliv na delovanje same demokracije.

Že ob začetku mandata smo se zavezali, da bomo sistemsko prenovili medijske zakone in Zakon o medijih je najpomembnejši od še dveh, poleg dveh ostalih, kot je Zakon o RTV, ki je bil že tudi v začetku mandata spremenjen in Zakon o STA, ki je v postopku. Ključna cilja sta torej pogleda na podlagi namena, ki sem ga prej omenil, zagotavljanje pravice do javnega obveščanja in svet obveščenosti in zagotavljanje medijske pluralnosti.

Zdaj bom pa poskušal na kratko iti kot zakon, kaj so glavne novosti, če lahko temu rečemo. Že omenjene so bile nove finančne spodbude. Tukaj v zakonu in malo je bilo tudi nejasnosti v sami javni razpravi in v vseh drugih, tako kritikah kot diskusijah. Zakon ohranja dosedanji razpis za pluralnost v medijih in se tukaj samo z določenimi spremembami prilagaja potrebam medijev dandanes. Uvaja pa dve novi finančni podpori: ena je za digitalni prehod medijev, druga pa za spletne vsebine. S tem zakon s pomočjo tudi financ ščitimo tudi avtonomijo in varnost novinarjev. Podpore finančne so namreč namenjene tudi stroškom uredništev in s tem novinarjev. Tako da je namen tudi ohranjanje uredništev, ohranjanje novinarskega dela in s tem kvaliteto medijev. Do danes so varovalke za preprečevanje političnih lastniških pritiskov na / nerazumljivo/ politike, bolj za zaščito novinarskih virov. Prepovedano nadomeščanja vohunske nadzorne programske opreme novinarjem. Potem pa imamo en del, kjer je važno za transparentnost delovanja na medijskem trgu. In to je po eni strani prenovljen razvid medijev, katerim bodo osvežene informacije o dejanskem lastništvu medijev in posebej tudi o državnem oglaševanju v medijih, označevanju nasprotja interesov, ki lahko vplivajo na sedite obveščenost državljanov. Poleg tega mora Ministrstvo za kulturo na tri leta pripraviti in javno objaviti pregled medijske pluralnosti, ki zajema vse bistvene analize medijskega trga, ki so potrebne za pripravo in spremljanje učinkov finančne pomoči. Glede medijske koncentracije je pripravljen poseben postopek, ki določa kriterije za presojo medijske koncentracije in kako se postopek izvaja. Tukaj bo regulator, bo ena od primernih agencij. V državi, imamo dve, po naših dve taki agenciji, ki bi lahko ki lahko z dodatnim usposabljanjem in dodatnim zagotavljanjem dodatnih kadrovskih virov in usposabljanja potrebnih znanj dveh agenciji: to sta / nerazumljivo/ Moram povedati, da presoja medijska koncentracija način, kot ga predvideva Evropski akt o svobodi medijev se še ne izvaja v državi in tako, da bo, katerakoli agencija bo že to izvajala, to potrebno. V predlogu zakona imate, da bi to izvajal AKOS. V prvi verziji zakona smo imeli AVK in sedaj bo po poslanskih amandmajih predlagamo AVK. Potem so pa še neke dodatne varovalke oziroma posebnosti kjer Poskušamo regulirati oziroma zamejiti nekatere negativne prakse v medijih. Tako zakon prvič zajema tudi nove medijske oblike, pa to ne pomeni, da so negativne prakse. Torej, spletne vplivneže, tukaj je bilo tudi dosti govora v razpravi. Z amandmaji smo definicijo vplivneža bolj jasno določili pa tudi razmejili to, da ni obveznosti, da se vplivnež vpisuje v razvid medijev. Če bo pa enkrat vplivnež seveda s svojim delovanjem dobil značilnosti medijev oziroma bo tudi sam želel prestopiti ta prag, potem se bo seveda lahko preoblikoval v medije in taki primeri že obstajajo. Potem je tukaj upoštevanje osnovnih standardov javnih komunikacij. Se pravi, to, kar je bilo že v dosedanji zakonodaji urejeno, pa smo zdaj poskušali še bolj natančno opredeliti. To je jasno označevanje oglasov, zaščito otrok pred oglaševanjem, prepoved spodbujanja nestrpnosti in terorizma - Obveznosti označevanju medijskih vsebin, ki so delno ali v celoti ustvarjene z umetno inteligenco. Domnevam, da bo na tem področju tudi v prihodnjih letih kar potrebne novele, saj se vsi vemo, da se to razvoj umetne inteligence nepredvidljiv in seveda veliko hitrejši, kot lahko si zamislimo v tem trenutku.

Zdaj mogoče, če lahko še na hitro amandmaje predstavim, tudi če bodo boljše razprave, ampak samo, da je jasno zaradi celotne razpravljavcev za ostale. Tako da amandmaji so večinoma dosti sicer vsebin, po številu jih je veliko, ampak večina jih je pač bolj tehnično redakcijskih oziroma pojasnjevalnih, se pravi, da se bolj natančno tudi določi določene zadeve, to predvsem, kot sem že omenil. Vplivneže pri finančnih pomočeh smo bolj jasno zapisali, kateri stroški so upravičeni, se pravi, glede plač novinarjev in druge uredniške stroške, povezane z ustvarjanjem programskih vsebin, po distribuciji tiskanih medijev, odvzema vse oblike distribucije oziroma stroškov, povezanih z dostavo tiskanih medijev. Dodane so omejitve, da mora biti mediji že 12 mesecev pred oddajo vloge vpisan razviti, se pravi, da ne nastajajo neki ad hoc medijski projekti. Prepoved, potem neke kavtele, katere se lahko prinašajo negativne točke tudi v določenih kršitvah zakonodaje. Potem, pa smo še podrobneje uredili status nevladne organizacije v interesnem področju medijev in merila za pridobitev statusa. Največ je pa, potem je še pač v zvezi z medijsko koncentracijo. Tukaj je pač predlog zdaj, da se / nerazumljivo/ to postaja. Ne spreminjamo pa postopka, postopek in kriteriji ostanejo isti, tukaj so bili določeni in potrjeni na Vladi. Toliko za enkrat. Naprej pa priporočam se za vprašanja. Hvala.

Najlepša hvala. Preden nadaljujem, imam pooblastilo, in sicer poslanko Ivo Dimic nadomešča poslanec Janez Cigler Kralj. Sedaj dajem besedo Zakonodajno-pravni službi, magistri Sonji Bien Karlovšek, izvolite.

Hvala za besedo.

Zakonodajno-pravna služba je predlog zakona preučila z vidika njegove skladnosti z Ustavo, pravnim sistemom in z zakonodajno tehničnega vidika. V uvodnem delu mnenja je predstavila pravno ureditev in vsebino pravice do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave, ki posebej varuje svobodo tiska. Svoboda tiska pomeni enega od ključnih institucionalnih pogojev učinkovitosti demokratičnega procesa in javnosti omogoča, da nadzira oblast in zagotavlja učinkovito delovanje politične opozicije v vsakokratni oblasti. V skladu z ustaljeno ustavno sodno presojo so zakonske omejitve pravice do svobode izražanja dopustne le v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave, če prestanejo tako imenovani strogi test sorazmernosti. Na ta vidik ZPS opozarja v zvezi s 53. členom, ki prepoveduje sovražni govor v medijih v povezavi s prekrškovno določbo iz 102. člena zakona in določbo o nadzoru iz 97. člena predloga zakona. Ustava v prvem odstavku 74. člena zagotavlja svobodno gospodarsko pobudo. ZPS je v zvezi s to pravico povezana opozorila podala v pripombah k 16., 21., 41. členu glede nezdružljivosti opravljanja oglaševalske in medijske dejavnosti, glede deleža slovenske glasbe v 45. členu in glede programov posebnega pomena v 47. členu predloga zakona. V uvodnem delu je ZPS opozorila tudi na načelo pravne države iz 2. člena, ki vsebuje načelo jasnosti in določnosti predpisov, ki zahteva, da je iz besedila predpisa mogoče nedvoumno ugotoviti vsebino in namen norme. Da predlog zakona po tem ustavnim zahtevam v celoti ne sledi ZPS podrobneje pojasnjuje pripombe k 2. členu glede četrtega odstavka, ki se nanaša na veljavnost tega zakona k 14. in 20. členu glede določb glede dovoljenja za izvajanje radijske in televizijske dejavnosti in določba glede nadzora. Po drugem odstavku 120. člena Ustave upravni organi opravljajo svoje delo samostojno v okviru in na podlagi Ustave in zakona. Podzakonski predpisi in posamični akti izvršilne oblasti so lahko sprejeti le na podlagi zakona. Morajo ostajati v vsebinskih okvirih in biti skladno z Ustavo. Na te vidike ZPS opozarja v pripombah k 16., 27., 89. in 94. členu predloga zakona. V uvodnem delu mnenja je ZPS opozorila tudi na pomanjkljivost ali celo odsotnost obrazložitev zakonske ureditve. V zvezi s tem je posebej izpostavila 53. člen predloga zakona, ki regulira tako imenovani sovražni govor. ZPS je v številnih pripombah posebej opozorila tudi na nejasno razmerje med predlogom zakona in Zakonom o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki je v razmerju do predloga zakona specialni zakon, zaradi uskladitve s predlogom zakona so nujno potrebne spremembe Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah. Rešitve predloga zakona, ki se nanašajo tudi na avdiovizualne medijske storitve in bodo nadomestile posamezne določbe tistega zakona pa zahtevajo prenehanje veljavnosti nekaterih določb Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah. V času od izdaje pisnega mnenja, torej od 27. februarja pa do 2. aprila, ko je potekel rok za vložitev amandmajev, je bilo za prejšnjo sejo, ki je bila preložena v pripravi večje število amandmajev, ki sedaj niso vloženi. V času od preložitve prve seje tega odbora pa do te seje ZPS ni bila povabljena k sodelovanju pri pripravi amandmajev, ampak so ji bili amandmaji poslani zgolj v pregled dan pred iztekom roka za vložitev amandmajev. Od pripomb ZPS k posameznim členom je bil z amandmaji koalicijskih poslanskih skupin upoštevan le manjši, v primerjavi z drugimi pripombami skorajda neznaten del pripomb. ZPS ob tem še ugotavlja, da vloženi amandmaji odpravljajo zgolj nekatere, predvsem zakonodajno tehnične pripombe iz pisnega mnenja ZPS, kar je razvidno tudi iz obrazložitev amandmajev. Zgolj v ponazoritev, za amandmaje na primer niso upoštevane pripombe glede statusa samostojnega novinarja, programskih deležev, objave popravka in odgovora, kar so vse pomembni instituti predloga zakona. Zaradi tega ZPS opozarja, da večina pripomb, zlasti pa pripombe, ki opozarjajo na možne neskladnosti z ustavo, ni upoštevanih, pri čemer tudi ni pojasnjeno, zakaj pripombe niso upoštevane oziroma niso predstavljeni pravni argumenti, zaradi katerih večina pripomb ZPS z amandmaji ni upoštevanih. To bo oviralo Državni zbor kot zakonodajalca, ne pa Vlade kot predlagateljice zakona v postopku morebitne ustavno sodne presoje, v katerem je Državni zbor kot nasprotni udeleženec v postopku pred Ustavnim sodiščem omejen z zakonodajnim gradivom, zlasti pa z ustrezno obrazložitvijo določb. Izmed pripomb, ki niso bile upoštevane ZPS posebej opozarja na naslednje pripombe ustavno pravne narave, in sicer na pripombo k 6. členu. V prvem odstavku, prvega odstavka je določena dolžnost zagotavljanja zaupnosti vira informacij za izdajatelje, urednike, novinarje ali druge avtorje prispevkov. Zaupnost vira v kazenskem postopku pomeni, da je oseba oproščena dolžnosti pričevanja in je torej tako imenovana privilegirana priča. Predlagana ureditev širi dolžnost zagotavljanja zaupnosti vira informacij v razmerju do zakona o kazenskem postopku. To je sporno, ker je lahko izdajatelj tudi pravna oseba, ki ne more biti priča, poleg tega pa se zastavlja vprašanje, ali je izdajatelj sploh lahko oseba, ki je za zaupna dejstva izvedela pri opravljanju svojega poklica. V drugem odstavku 6. člena prvi odstavek je določeno, da lahko zahteva razkritje vira informacij samo sodišče in to le v primeru, ko to določa kazenska zakonodaja. Kot je bilo že pojasnjeno, je dolžnost zagotavljanja zaupnosti vira informacij o kazenskem postopku upoštevana s tem, da je oseba oproščena dolžnosti pričevanja. Med osebami, oproščenimi dolžnosti pričevanja, pa so izrecno navedeni urednik, novinar ali avtor prispevka. Po zakonu o kazenskem postopku dolžnosti pričevanja ni oproščena katerakoli druga oseba, ki bi zaradi svojega poklicnega oziroma drugega razmerja z izdajateljem ali njegovim uredništvom lahko imela informacije, povezane z novinarskimi viri ali zaupnim komuniciranjem, ali bi jih lahko identificirale, da razkrije vir informacij ali drugo zaupno komuniciranje. Na to osebo se pa nanaša predlagana določba. Sedež materije, ki se nanaša na kazenski postopek je Zakon o kazenskem postopku. Zato bi moralo biti to vprašanje urejeno tako, da bosta obe ureditvi komplementarni, ne pa da si bosta nasprotovali. Določba je hkrati tudi skoraj popoln prepis določbe iz uredbe, ki že neposredno velja, in od držav članic Evropske unije zahteva, da ne sprejemajo takšnih ukrepov, ki bi to prepoved kršili in ne obratno, da prepoved povzamejo v nacionalni predpis. Podobno velja za nejasno besedilo tretjega odstavka, ki se nanaša na pridržanje, preiskovanje, kaznovanje in zaseg. Tudi sedež te materije je v ZKP in ne v zakonu o medijih.

Druga, pomembnejša pripomba iz pisnega mnenja, ki je ustavno pravne narave, se nanaša na 53. člen. V prvem odstavku tega člena sta določeni dve prepovedi za medije: spodbujanje sovraštva ali nasilja do posameznikov ali skupin zaradi osebnih okoliščin in ščuvanje k terorističnim dejanjem vključno s potovanji, financiranjem, novačenjem in usposabljanjem za terorizem. Zakon predvideva globo kot sankcijo za kršitev ter inšpekcijski nadzor s strani pristojnih organov. ZPS je opozorila, da prepoved velja tudi brez določitve prekrška za kršitev te določbe, da je prepoved govora, ki nasprotuje 63. členu Ustave le eno izmed sredstev za varovanje temeljnih vrednot in postulatov ustavne demokracije, zato prepoveduje le najbolj skrajne oblike izražanja, ki spodbujajo neenakopravnost in sovraštvo oziroma nestrpnost ter spodbujanje k nasilju in vojni. Ustavno sodna presoja ugotavljanja protiustavnosti takega izražanja upošteva, da se ne poseže čezmerno v temeljne vrednote javne in zasebne razprave v svobodni in demokratični družbi. Enako mora ravnati zakonodajalec, če inkriminira izražanje, ki ima značilnosti tako imenovanega sovražnega govora. Država je sicer dolžna najhujše kršitve prepovedi iz 63. člena ustave določiti kot kaznivo dejanje. Pri tem pa je treba upoštevati, da je Ustavno sodišče že ugotovilo, da je zakonodajalec v 297. členu Kazenskega zakonika predpisal uporabo kazenskega prava za določene težje oblike protiustavnega izražanja, ki ogrožajo človekovo dostojanstvo in varnost in s tem izpolnil pozitivno obveznost zavarovati temeljno vrednoto iz 63. Člena Ustave na kazensko pravnem področju. Po mnenju Zakonodajno-pravne službe prav utemeljitev razlogov za nujnost oziroma potrebnost določitve prekrška v razmerju do kaznivega dejanja po 297. členu kazenskega zakonika, na primer zaradi spremenjenih družbenih okoliščin, napetosti v družbi, ki se odražajo zlasti v medijih, v obrazložitvi manjka. ZPS je še izrecno opozorila, da politično ali drugo mnenje po naravi stvari ni osebna okoliščina, zato po naši oceni ne more biti vključeno med okoliščine, zoper katere je usmerjen tako imenovani sovražni govor. Poleg tega je ZPS opozorila, da se nova ureditev delno prekriva s kaznivim dejanjem iz 297. člena kazenskega zakonika, kar lahko sproži vprašanja o tako imenovanem dvojnem kaznovanju oziroma o kršitvi načela »ne bis in idem«. Večji del pripomb iz mnenja pa se v tem delu osredotoča na jedro pravice do svobode izražanja in na zahtevo, da mora biti vsaka omejitev svobode izražanja nujna in sorazmerna. Pri tem je ključen kontekst izjave, pomen in doseg medija ter ali je izjava prispevala k javni razpravi. Mediji imajo poseben položaj, saj igrajo pomembno vlogo pri obveščanju javnosti in nadzoru nad oblastjo, zato zakonodajalec pri omejevanju njihove svobode izražanja ne sme pretiravati. Tudi provokativna, žaljiva, šokantna mnenja so lahko varovana, če prispevajo k razpravi o pomembnih družbenih vprašanjih. Zakonodajalec mora zagotoviti, da omejitve svobode izražanja ne ogrozijo demokratične razprave in vloge medijev ter da ostanejo znotraj meja, ki jih dopuščata ustava in evropska konvencija o človekovih pravicah. Nasprotno temu pa iz predlagane ureditve izhaja, da bi se lahko sankcionirala tudi mnenja oziroma stališča, ki nimajo na zunaj zaznavnih posledic. Omejevanje svobode izražanja zgolj zaradi abstraktne nevarnosti po oceni ZPS ne more upravičiti uporabe kazensko pravne represije, kar določanje prekrška je, zato bi predlagana ureditev lahko pomenila prekomeren poseg v svobodo izražanja. V obrazložitvi predloga zakona je sicer zapisano, da se zagotavlja, da zadevna omejitev ne bo nesorazmerno posegala v svobodo izražanja, vendar iz predlagane ureditve ni razvidno, kaj je mogoče razumeti kot zagotovila, ki naj bi preprečevala nesorazmerno poseganje.

Iz pisnega mnenja bi izpostavila še nekatere pripombe k prehodnim in končnim določbam, in sicer v 2. alineji drugega odstavka 116. člena je določena nadaljnja uporaba 4. in 4.a člena veljavnega Zakona o medijih do uveljavitve uredbe iz petega odstavka 14. člena predloga zakona. Določbe, ki se nanašajo na javni interes na področju medijev, se bodo začele uporabljati z uveljavitvijo predloga zakona, ker zamik uporabe teh določb ni določen. To pomeni, da se bosta po uveljavitvi predloga zakona za isto področje oziroma za ista razmerja hkrati uporabljali dve ureditvi, ki se medsebojno izključujeta. To je nedopustno z vidika 2. člena. Ustave. V drugi alineji prvega odstavka 116. člena pa se do začetka uporabe določb iz poglavja o oceni koncentracij na medijskem trgu uporabljajo tudi določbe veljavnega 56. do 58. člena Zakona o medijih. ZPS meni, da je treba določiti tudi nadaljnjo uporabo prekrškovnih določb veljavnega Zakona o medijih, ki predpisujejo globe za kršitev 56. člena. Poleg tega je treba besedilo o zamiku uporabe določb tega poglavja dopolniti s 105. členom predloga zakona.

Glede amandmajev koalicijskih poslanskih skupin je ZPS dolžna opozoriti še na naslednje. V petem odstavku 14. in 16. in v četrtem odstavku 17. člena je dopolnjena tako imenovana pooblastilna določba, na podlagi katere Vlada sprejema uredbo, in sicer s stavkom, ki prepoveduje, da se z uredbo določajo dodatni osnovni pogoji ter dodatna osnovna ali prednostna merila ter pogoji in merila za dodeljevanje državnih pomoči. V teh primerih gre po naši oceni za določbo, ki po vsebini pomeni izpeljavo načela zakonitosti 153. člena Ustave, na podlagi katerega mora vsak podzakonski akt ostati v mejah in vsebinskih okvirih zakona.

Glede amandmaja k 28. členu že v mnenju je ZPS opozorila, da mora imeti uradna oseba, ki vodi postopek ocene koncentracije, za učinkovito vodenje tega postopka preiskovalna pooblastila za ugotavljanje dejanskega stanja, ki bo podlaga za izdajo zakonite in pravilne odločitve. Ne glede na to v amandmaju k temu členu ni vključeno najpomembnejše preiskovalno pooblastilo, in sicer pooblastilo za vstop v prostore, zemljišča in prevozna sredstva podjetij, če se podjetje temu upira, seveda na podlagi odločbe sodišča. Zato se zastavlja vprašanje ali bo pristojni organ brez tega pooblastila lahko sploh učinkovito vodil postopek ocene medijske koncentracije, v katerem je treba za izdajo zakonite in pravilne odločbe popolnoma ugotoviti vsa odločilna dejstva. Ker tega pooblastila uradna oseba nima, tudi ni jasno, na kakšen način se bodo izvrševala druga preiskovalna pooblastila uradnih oseb, na primer kako bo pristojni organ pridobil poslovne knjige in drugo dokumentacijo, ki jo je treba pregledati, če nima dovoljenja za vstop v prostore. Ker tega pooblastila uradna oseba nima, se zastavlja tudi vprašanje, čemu je namenjena določba, da uradna oseba izvršuje pooblastila ob navzočnosti dveh polnoletnih prič, saj je v skladu s 36. členom Ustave, ki varuje prostorsko zasebnost, navzočnost dveh prič potrebna za vstop in preiskavo prostorov podjetja na podlagi odločbe sodišča. Obrazložitev amandmaja tega ne pojasni.

K tretjemu odstavku 92. člena ZPS daje še naslednje opozorilo: z amandmajem se črta drugi odstavek torej določba, da obveznost neodplačnega prenosa ne vpliva na morebitne obveznosti operaterja in izdajatelja programa iz naslova varstva avtorskih, avtorske in sorodnih pravic. Obrazložitev črtanja drugega stavka tretjega odstavka je nejasna; ZPS meni, da črtanje tega stavka lahko pomeni le to, da določba ni potrebna, ker zgolj povzema avtorska pravila, torej ponavlja kontrahirano dolžnost, ki je v sistemu kolektivnega upravljanja kabelske transmisije že tako ali tako predvidena v 47. členu Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic, da gre torej zgolj za pedagoško normo. Iz obrazložitve pa je mogoče sklepati, da je namen črtanja drugega stavka tretjega odstavka drugačen, saj sloni na oceni, da bi stroški, nastali iz obveznosti neodplačnega prenosa in iz naslova avtorske in sorodnih pravic, pomenili nesorazmerno stroškovno obremenitev operaterjev s tako imenovano dvojno obvezo. ZPS poudarja, da je avtorska pravica, med katere spada tudi pravica kabelske retransmisije, ustavno varovana človekova pravica v 60. členu Ustave, zato mora tako zakonodajalec kot tudi tisti, ki izvaja zakon, zagotoviti, da je ohranjeno njeno ustavno varovano premoženjsko jedro, torej primerno nadomestilo v korist imetnikov avtorske in sorodnih pravic, v nasprotnem primeru je ustavna pravica izvotljena, kar je v nasprotju z ustaljeno ustavno sodno presojo glede človekovih pravic.

V zvezi s spremembami amandmajev k členom iz poglavja o oceni koncentracije na medijskem trgu pa ZPS opozarja naslednje. Predlagano je, da je za oceno skladnosti medijske koncentracije z Zakonom o medijih in uredbo EU o vzpostavitvi skupnega okvira za medijske storitve, tako imenovanim evropskim aktom o svobodi medijev, namesto AKOS pristojna Agencija za varstvo konkurence. Gre za spremembo pristojnega organa, kljub temu pa obrazložitev ne pojasni v zadostni meri razlogov za takšno pomembno konceptualno spremembo. V zvezi s tem ZPS meni naslednje. V 13. točki 2. člena citirane uredbe je nacionalni regulatorni organ opredeljen kot katerikoli organ ali telo, ki ga imenuje država članica na podlagi 30. člena Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah. Tudi drugi odstavek 7. člena uredbe določa, da za nacionalne regulatorne organe pri izvajanju nalog po tej uredbi veljajo zahteve iz 30. člena citirane direktive. V skladu z Zakonom o avdiovizualnih medijskih storitvah, s katerim je v pravni red Republike Slovenije prenesena citirana direktiva, je nacionalni regulatorni organ AKOS. Poleg tega 22. člen citirane uredbe določa, da se ocena medijske koncentracije razlikuje od ocen v okviru konkurenčnega prava Unije in nacionalnega konkurenčnega prava. To pomeni, da morata biti v nacionalnem pravu urejena dva ločena neodvisna postopka, kar je izrecno določeno tako v tretjem odstavku 24. člena predloga zakona kot tudi v amandmaju k 24. členu predloga zakona. V postopku po tem predlogu zakona se presoja dopustnost medijske koncentracije z vidika bistvenega zmanjšanja medijske pluralnosti ali uredniške avtonomije, v postopku po Zakonu o preprečevanju omejevanja konkurence pa se presoja dopustnost koncentracije z vidika bistvenega omejevanja učinkovite konkurence na območju Republike Slovenije. Zato se namen ocene medijske koncentracije bistveno razlikuje od namena ocene koncentracije po zakonu o preprečevanju omejevanja konkurence. V obrazložitvi k 24. členu predloga zakona je izrecno navedeno, da, citiram, ta člen v skladu s 7. členom uredbe kot pristojni organ za oceno koncentracije na medijskem trgu določa AKOS; navedenim zahtevam prava Evropske unije ustrezno sledi predlog zakona, ki kot pristojni organ za oceno medijske koncentracije določa AKOS in ki v skladu z uredbo določa materialna in procesna pravila za presojo medijske koncentracije. Predlagan amandma, ki kot pristojni organ določa AVK, pa je po presoji ZPS glede na navedeno lahko sporen z vidika prava Evropske unije, odstopa pa tudi od pravno-sistemske ureditve v Zakonu o avdiovizualnih medijskih storitvah in Zakonu o preprečevanju omejevanja konkurence. Poleg navedenega ZPS še opozarja, da je postopek za presojo medijske koncentracije v predlogu zakona urejen in z amandmaji na podlagi mnenja ZPS v določeni meri spremenjen in izboljšan, upoštevaje dejstvo, da je pristojni organ za oceno medijske koncentracije AKOS in ne AVK, ki presoja koncentracijo z vidika bistvenega omejevanja učinkovite konkurence. Sprememba pristojnega organa za oceno medijske koncentracije bi terjala ponovni temeljit premislek o ustreznosti predlaganega postopka za presojo medijske koncentracije, in sicer ne le z vidika ustavne skladnosti posameznih predlaganih rešitev, kar je bilo izčrpno obrazloženo v mnenju, ampak tudi z vidika učinkovitosti in izvedljivosti postopka ter s tem skladnosti z načelom pravne države iz 2. člena Ustave. V zvezi s tem ZPS ponovno opozarja na pripombo k amandmaju k 28. členu predloga zakona.

Glede predloga za amandma odbora koalicijskih poslanskih skupin k 117. členu predloga zakona pa ZPS opozarja, da se bo citirana evropska uredba v tem delu začela uporabljati 8. avgusta 2025. Zato je treba predlagan amandma za amandma odbora, ki zamika uporabo določb o medijski koncentraciji, preveriti z vidika skladnosti s citirano uredbo, torej z vidika skladnosti s pravom Evropske unije. Hvala.

Najlepša hvala.

Sedaj dajem ... Postopkovno. Izvolite, kolega Hoivik.

Hvala lepa, predsednica.

Jaz še enkrat predlagam, spoštovana predsednica tega odbora, da zaprosite, da ministrica prisostvuje tej pomembni seji. Predvsem tudi po Poslovniku, spoštovana predsednica, vabite in tukaj je veliko vabljenih, ki po mojem skromnem mnenju nimajo pojma, o kakšnem zakonu danes govorimo. Tole, kar je zdaj prebrala predstavnica Zakonodajno-pravne službe, spreminja zakon v celoti, v celoti, nenazadnje tudi spreminja ključnega deležnika v tej materiji, katere razprave so potekale, kot je prej državni sekretar povedal, od konca leta 2023. Vladna koalicija pod pritiski Svobode, beremo N1, torej Golob je zahteval, da spreminjamo AKOS v AVK, kar totalno spreminja cel pogled na nadzor koncentracije medijev v naši državi. Vljudno prosim, ali zahtevate, prosite ministrico, da pride in zagovarja nove rešitve, ali pa prestavite to sejo, da se tudi vsi vabljeni, ki bodo danes zdajle razpravljali in boste dali besedo, sploh ne bodo morali mogli razpravljati o zakonu, ki jim je bil predstavljen tako v javni razpravi, tako zdaj v zadnjem letu in štirih mesecih, kolikor je razprava potekala. In to je ključno tudi po Poslovniku, da je zainteresirana javnost, vabljeni predstavijo svoje poglede na tematiko. Tematika pa se je po mnenju ZPS totalno spremenila z današnjega dneva, kajti danes ste vložili, spoštovana koalicija, te amandmaje po letu in treh, štirih mesecih, kolikor naj bi trajala javna razprava. Torej živimo v državi, kjer se pod pretvezo javne razprave leto in pol debatira, razpravlja, oblikuje mnenja, plača 3 tisoč evrov FDV za ta zakon, najbrž kolegu tam iz zadnje vrste, potem pa takole vehementno na isti dan odbora, ki je bil že prestavljen, pod krinko točno te regulacije AVK-ja, ne zaradi tega, ker ste bili neusklajeni, ampak ker je to zahteval vaš predsednik Vlade. To je direkten napad na demokracijo in prosim vas, da zahtevate ali prisotnost ministrice na tej seji ali pa da predstavimo sejo za nedoločen čas, da se tudi zainteresirana javnost in tudi predvsem vsi vabljeni seznanijo z zakonom. V primeru, da pa tega ne boste storili, pa bom dal ponovni postopkovni predlog in ga bom že kar zdajle povedal, ker vem, da temu ne boste ugodili, da prekinete sejo za 2 uri, da pridobijo vsi vabljeni nove amandmaje, s katerimi niso seznanjeni, da jih prečitajo in da bodo lahko konstruktivno razpravljali o današnjem problemu oziroma tematiki zakona.

Hvala lepa.

Hvala za vaš postopkovni predlog. Najprej vam izrekam opomin. In sem si kar tule zabeležila, tako da imate še enega do odvzema besede. In sicer, pričakujem tudi, da se boste javno opravičili profesorju, ki ni tega svojega dela zaslužil za svoj žep, ampak je šlo na račun fakultete. To pričakujem v vaši prvi razpravi - javno opravičilo profesorju, ki ga nabijate tu javno. Drugič, uvedla sem novo prakso, in sicer sem, in se tudi zahvaljujem svojim podpornim službam, vsem vabljenim sem zahtevala, da se pošljejo amandmaji o vseh večjih spremembah, ker si želim, da je današnja razprava čim bolj konstruktivna in relevantna. Današnja sprememba, ki pa smo jo uvedli glede spremembe AKOS v AVK, je pa bila že v javni obravnavi tisti prvi, tam je bil predlagan organ AVK. Zato prosim, če ne delate zdrahe in da nadaljujemo z odborom.

Sedaj besedo dajem predstavniku Državnega sveta, gospodu Jožefu Školču.

Hvala lepa za besedo.

Jaz bom poskušal biti čim bolj kratek, vi ste to mnenje pravočasno dobili, je precej obširno in pravzaprav povzema vse tiste dileme, ki jih tudi vsi drugi, ki so zainteresirani za ta zakon, odpirajo. Za začetek naj povem, da je na koncu te naše precej temeljite razprave, v kateri je sodelovalo tudi veliko zunanjih deležnikov, komisija predlog zakona, tak kot je bil takrat, podprla. Podprla pa ga je seveda računajoč, da bodo tiste stvari, ki so bile tam izrečene, pa tudi nekateri amandmaji, ki so bili podani, na nek način deležni temeljite obravnave in mogoče prispevali tudi k spremembi teksta. Tako da del tega, kar smo takrat govorili, mogoče v tem trenutku ni več, ni več relevantno. Ne bom ponavljal vseh teh razlogov, zakaj je prišlo do spremembe zakona, ker to predstavniki Vlade vedno temeljito pojasnijo, in to so tudi razlogi, zaradi katerih vsi pravzaprav pričakujejo spremembe zakonodaje na tem področju. Zdaj, predstavniki Vlade so nam tudi takrat rekli, da je v tem, da je v teh razpravah sodelovalo res ogromno, ogromno število ljudi z zelo divergentnimi predlogi. In mi smo se strinjali, da so, da sta dve zadevi zelo pomembni: da se vzpostavi dober regulativni okvir in seveda po drugi strani, da se vzpostavi tudi mehanizme za podporo medijem, ki se soočajo z, bom rekel, temi finančnimi izzivi, pa tehnološkimi in drugimi. Naši člani, ki zastopajo interese invalidov, so pa tudi podali dva amandmaja, kako bi lahko bolj natančno, bolj natančno opredelili javni interes tam, kjer gre za razumevanje problematike teh različnih prikrajšanosti in pa tudi za pozitiven odnos do vseh teh organizacij, ki delajo z različnimi skupinami na tem področju. Žal mislim, da to ni bilo, ni bilo upoštevano.

Zdaj, najprej, najprej smo se soočili s pripombami Sveta za radiodifuzijo. Da na kratko rečem, predstavnik Sveta za radiodifuzijo je bil kritičen do veliko zadev, najbolj pa do tega, da so slabo ali pa ne natančno opredeljena merila, merila za presojo upravičenosti do teh različnih denarnih pomoči in da je to potrebno zagotoviti s tekstom zakona, ne pa, ne pa z razpisi, ki se lahko seveda spreminjajo in pomenijo večjo arbitrarnost vsakokratnega, vsakokratnega odločevalca. Reklo se je tudi, da da bi bilo potrebno bolj natančno opredeliti obseg oziroma obseg sredstev v državnem proračunu in z zakonom natančno določiti kriterije, po katerih se bodo ta sredstva razporejala in seveda tudi, kdo bo nadziral to njihovo, to njihovo uporabo. Ta svet je bil tudi strikten v teh zahtevah, da bi zakonodajalec pri registru lastnikov medijev zahteval vpis prav vseh imen in priimkov različnih fizičnih lastnikov oziroma solastnikov in, da ne napletam, drugo, to si vse lahko preberete, kar je, bom rekel, verjetno težko, težko, težko narediti v neki pregledni obliki, bi pa to veliko prispevalo k transparentnosti lastništva in tudi kasnejši kontroli, kdo komu kaj lahko pomaga s temi različnimi sredstvi. Opozorili so tudi na nedorečeno definicijo, kaj, kaj točno pomeni "vplivnež" in pa tudi na ta vprašanja o katerih je predstavnica Zakonodajno-pravne službe govorila, da jih lahko zaobjamemo s pojmom vprašanj glede svobode izražanja tudi, ko trčijo v to razpravo o sovražnem govoru in drugih omejitvah, ki jih pač poskuša ta zakonodaja narediti.

Predstavniki Društva novinarjev Slovenije so bili na naši seji zakona bolj naklonjeni in pač so izrecno povedali, da pričakujejo čimprejšnji sprejem tega zakona, da ga podpirajo, da je veliko stvari, ki bi se jih dalo v nadaljnjem postopku razrešiti, da je pa tisto, kar je v tem trenutku pomembno, in kasneje smo nekaj, nekaj teh dramatičnih stvari spet videli, da so razmere v tiskanih medijih zelo neugodne in da se dramatično nadaljuje odpuščanje pač urednikov, kritičnih novinarjev in tako naprej in da vse to precej, precej vpliva na kvaliteto samih medijev. Tudi oni so bili kritični do tega, da ni določena vrednost letne državne pomoči in da ni opredeljena v predlogu zakona, kot so nekatere druge pomoči v nekaterih drugih zakonodajnih rešitvah. Predlagajo 15 milijonov letno, predlagajo tudi večletne razpise. Kajti, ti letni razpisi so po navadi pol leta se porabi za to, da se razpis pripravi in tako naprej. In preden so odločitve je leto naokoli, medtem ko so nekatere stvari predvidljive in jih pač z večletnimi razpisi jih je, bom rekel, lažje sanirati in kontrolirati. Predvsem pa so opozorili tudi na to, da je potrebno poleg tega, kar se dela v gospodarskih družbah, zagotoviti tudi subvencioniranje dela, se pravi produkcije novic, člankov in tako naprej, ne pa samo problemov z, ne vem, tiskom, distribucijo, tehnologijo in tako naprej. Opozorili so tudi na to, da ni dobro rešeno, da niso dobro rešene pravice do popravka, da so nekatere zahteve nerazumne in da jih je potrebno v nadaljnji fazi sprejema zakona tudi popraviti. Združenje medijev pri Slovenski oglaševalski zbornici se je predvsem osredotočilo na to prepoved združljivosti opravljanja oglaševalske in medijske dejavnosti, za kar se je kasneje izkazalo, da mogoče ni bilo vse prav dobro razumljeno, ampak to vprašanje je bilo nekajkrat v tej diskusiji odprto in predstavniki ministrstva so kasneje zatrjevali, da se niso najbolje razumeli. Seveda je bilo večkrat odprto tudi vprašanje kdo je ta regulatorni organ, ki bo vršil ta nadzor, ali je zdaj to Akos ali je AZK. Tisto, kar je na videz dajalo tam prednost AZK je bilo to, da da enega imenuje državni zbor, drugega pa vlada in da tam, kjer je prepuščeno imenovanje vladi, da je možna večja politizacija, kot bi sicer bilo to v primeru, da opravlja to Državni zbor. Med predlogi so se pojavili tudi predlogi, da naj naj člane predlagajo strokovne institucije, da naj jih predlaga predsednik oziroma predsednica republike in tako naprej. Predvsem pa je bilo odprto vprašanje glede tega, kaj pomenijo te odločbe in ali je ustrezno zavarovano tudi varstvo, neka možnost pritožbe. Tega zakon v tisti dikciji takrat ni pač omogočal. In to pomeni, da lahko dobiš neko odločbo, zoper katero ni ustreznega sodnega varstva in spet, jasno, ali je smiselno, da so, da so neke funkcije vezane na ministrstvo, imenovanje komisij, določanje sredstev, odločanje in tako naprej.

Združenje kabelskih operaterjev je pač opozorilo na to, da je ta obveznost neodplačnega prenosa televizijskih in radijskih programov s statusom posebnega pomena precej problematična, kajti to pomeni neko obvezo, niso pa rešeni, ni pa rešeno vprašanje stroškov, ki s tem nastanejo, in da bi bilo potrebno imeti neko odmeno. In potem so se za to seveda vezala tudi vprašanja, kaj je z avtorskimi pravicami, o čemer je bilo danes že nekaj govora in veliko in za kar je popolnoma jasno, da jih, da zakon pač ne more ukiniti materialnih in drugih avtorskih pravic in da če nekdo to zahteva, je treba, je treba pač imeti način, da se te pravice poplačajo, saj gredo sicer na škodo, na škodo, na škodo ustvarjalcev.

Kaj smo še imeli od teh bolj zoprnih stvari ... Bolj ali manj so se zadeve ponavljale. Zdaj, mi smo tam precej govorili o tem, da je treba bolj razdelati ta sistem podpore medijev, ne samo regulativo.

Opozoril bi pa oziroma pozval bi vas, ker je to še vedno možno, na dva amandmaja, ki jih je predlagal naš kolega svetnik Danijel, Danijel Kastelic, ki predlaga, da se v temle ... 13. ... 13. in 14. člen, da se pač bolj razširi tisti del opredelitve javnega interesa, ki se nanaša na problem, na probleme organizacij, ki jih on zastopa, in da se tudi zagotovi v naslednjem členu sredstva za to. Mislim, da gre tu res za neko civilizacijsko vprašanje, o tem smo že govorili, če se boste spomnili, pri znakovnem jeziku enkrat pa pri, pri drugih stvareh in to je vedno težava. Ampak jaz sam spremljam te stvari približno 40 let in v večini držav to ni več vprašanje, da se razume, da je potrebno vse, kar, kar zmoremo, narediti v korist izenačitve možnosti teh družbenih skupin.

Skratka mi smo na koncu, se reče temu, potegnili črto z upanjem, da bo veliko tega upoštevanega in da bo zakon, zakon urejen v skladu z večino teh pripomb, ki so predvsem bile tudi s strani Zakonodajno-pravne službe in pomenijo usklajenost z drugimi, drugimi normami. Da bo torej vzpostavljen dober regulatorni okvir, spodoben nadzor in pa in pa in pa spodobni mehanizmi za podporo na tem področju. Hvala lepa.