Spoštovane kolegice in kolegi, spoštovani gostje, vse vas prav lepo pozdravljam in začenjam 5. sejo Ustavne komisije. Imam eno pooblastilo, in sicer kolega Aleš Lipičnik nadomešča članico Ustavne komisije magistrico Urško Klakočar Zupančič in še magister Rastislav Vrečko nadomešča članico Leno Grgurevič. Sklic seje ste prejeli 20. 3. 2025. In še eno pooblastilo, kolegica Nataša Sukič nadomešča člana Ustavne komisije doktorja Mateja T. Vatovca. Ker do začetka seje nisem prejel predloga za umik točke ali razširitev dnevnega reda, bomo na današnji seji obravnavali, kot je bilo zapisano v sklicu 5. seje, naslednjo točko: Predlog za začetek postopka za spremembo 154. člena Ustave Republike Slovenije, z osnutkom ustavnega zakona UZ154 EPA 1981-IX.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA OBRAVNAVO - PREDLOGA ZA ZAČETEK POSTOPKA ZA SPREMEMBO 154. ČLENA USTAVE REPUBLIKE SLOVENIJE Z OSNUTKOM USTAVNEGA ZAKONA UZ154 EPA 1981-IX, ki ga je vložila v ustavno revizijski postopek Vlada. Kot gradivo za današnjo sejo, ki je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora, ste prejeli: predlog za začetek postopka za spremembo 154. člena Ustave Republike Slovenije z Osnutkom ustavnega zakona, prošnjo za mnenje o Predlogu za začetek postopka za spremembo 154. člena Ustave Republike Slovenije z Osnutkom ustavnega zakona, Mnenje Mestne občine Kranj k predlogu za začetek postopka za spremembo 154. člena Ustave Republike Slovenije z Osnutkom ustavnega zakona, Mnenje Združenja občin Slovenije, Mnenje Skupnosti občin Slovenije in Mnenje Združenja mestnih občin Slovenije. k predlogu za začetek postopka za spremembo 154. člena Ustave Republike Slovenije z Osnutkom ustavnega zakona. Na sejo komisije so k obravnavi te točke vabljeni Ministrstvo za javno upravo kot predstavnik predlagatelja, Državni svet in doktor Igor Kavčič, koordinator Ustavne komisije.

Pričenjam obravnavo predloga, da se začne postopek za spremembo Ustave. Predlagam, da uvodničarji podate svojo predstavitev v največ petih minutah. In najprej dajem besedo predstavniku predlagatelja, to je v tem primeru gospod Jure Trbič, državni sekretar, Ministrstvo za javno upravo, izvolite.

Spoštovani, hvala za besedo. Lepo pozdravljeni. Pozdravljeni. Vlada Republike Slovenije je konec februarja letos 27., v ustavno revizijski postopek vložila besedilo Predloga ustavne spremembe 154. člena Ustave Republike Slovenije, seveda skupaj z Osnutkom ustavnega zakona. Predlagana sprememba 154. člena Ustave jasneje določa nabor pravnih aktov, ki morajo biti objavljeni v državnem Uradnem listu. Sprememba določa, da morajo biti v državnem Uradnem listu objavljeni vsi predpisi, vsi splošni akti, izdani za izvrševanje javnih pooblastil ter drugi akti, katerih objavo v državnem Uradnem listu določa zakon. Z objavo v državnem Uradnem listu, tako postanejo ti akti navzven spoznavni in vsi pravni naslovniki se lahko seznanijo z njihovo vsebino. Ravno zato objava predstavlja pogoj za uveljavitev takšnih aktov. Da pa se lahko vsi pravni naslovniki učinkovito seznanijo z vsebino teh pravnih aktov, morajo biti ti objavljeni centralizirano oziroma naj povem preprosteje. Vsi pravni akti, objavljeni na sistemu vse na enem mestu. Torej, sprememba navedenega člena ustave prinaša centralizirano objavljanje predpisov, kar bo gotovo pripomoglo k večji preglednosti pravnih aktov, splošno povečalo pravno varnost v Republiki Sloveniji in dokončno digitaliziralo oziroma tudi naredilo pogoj za digitalizacijo normodajne dejavnosti.

Sprememba Ustave prinaša tudi obveznost objave vseh predpisov, torej tudi predpisov lokalnih skupnosti, v državnem Uradnem listu. Skladno s trenutno veljavno ureditvijo namreč občine svoje predpise na lokalni ravni objavijo ali v državnem Uradnem listu ali v nekem uradnem glasilu, ki ga lahko same določijo. Tipično gre v tem primeru za kako lokalno občinsko glasilo. V državnem Uradnem listu danes objavlja svoje predpise le slaba polovica vseh občin v Sloveniji, številni med njimi le občasno ali pa predpisov niti ne objavijo v celoti. Trenutno na nek način najbolj kritično področje so predpisi, ki vsebujejo prostorske podatke, tako imenovane geopodatke, po večini gre to za prostorske akte države, pa tudi občin.

In ker zaradi te nezmožnosti objavljanja kompleksnih vsebin, kot so recimo grafične vsebine tovrstnih aktov v uradnih glasilih je stanje takšno, da najpomembnejši deli predpisov sploh niso uradno objavljeni. V najboljšem primeru je objavljena kaka pregledna karta, shematski prikaz, ki pa da le osnovno informacijo o stanju v prostoru in nenazadnje tudi bodočih namenih normodajalca. Posledično se recimo številke zemljiških parcel prepisujejo v besedilne dele predpisov, zaradi česar postanejo ti dolgi in nepregledni. Kar pa seveda zelo otežuje interpretacijo, ki je tudi eden izmed vzrokov za dolgotrajnost postopka gradbenih in drugih posegov v prostor.

Kot že omenjeno, takšna razdrobljenost predpisov krši načelo pravne varnosti, saj se pravni naslovniki težko seznanijo z vsebino vseh predpisov. Občinski predpisi 212 slovenskih občin tako niso zbrani le na enem mestu, ampak razdrobljeni po številnih publikacijah in mnogi niti niso dostopni preko digitalnih orodij. Zato občani posamezne občine pogosto težko se celovito seznanijo s pravnimi pravili, ki urejajo vsakdanje življenje. Še večjo oviro seveda to povzroča občanom drugih občin. Recimo zelo težko se seznanijo že s tem, kateri predpisi jih zavezujejo pri tako vsakodnevnem preprostem dejanju, kot je parkiranje avtomobila na neki javni površini. Posledično, kot rečeno, takšna razdrobljenost zmanjšuje zaupanje tudi v pravni red na lokalni ravni in zato je potrebna ta centralizacija objavljanja pravnih aktov na tako državni kot lokalni ravni. Ta cilj pa seveda zasledujemo s predlagano spremembo 154. člena Ustave.

Naj dodam še to: uveljavitev take ustavne spremembe za lokalne skupnosti pomeni tudi zmanjšanje finančnih bremen občin, saj se vzporedno z ustavno spremembo predlaga tudi sprejetje novega sistemskega zakona v Uradnem listu in objavljanju uradnih publikacij Republike Slovenije. Skladno s tem zakonskim predlogom bo objavljanje v Uradnem listu postalo brezplačno tako za državne kot seveda tudi za občinske organe. Torej, do spremembe ustave bo brezplačna objava v Uradnem listu opcijska za občine, po sprejemu ustave pa bi bila obvezna in enovita.

Združenja občin, s katerim smo tudi seveda imeli že dialog, so na predlog spremembe 154. člena podala nekaj manjših pripomb. Na njih pa bi se rad odzval zelo na kratko v nadaljevanju. Prva je bila vezana na brezplačnost objave. Namreč, beseda brezplačno ne more biti ustavna materija, zato se seveda to v zakonu ureja in se s tem tudi zagotavlja izključno elektronsko obliko, ki pa bo brezplačna. Objavljanje gradiv bo po novem od sedanjega javnega gospodarskega podjetja Uradni list v delu, ki se nanaša na objavo predpisov, prevzela Služba vlade za zakonodajo. Naj dodam še še enkrat poudarim, da je brezplačnost izrecno že predvidena v predlogu zakona.

Druga taka, drug sklop pripomb pa je bil na domnevni poseg v avtonomijo občin. Zdaj, če stopimo nazaj v leto 1991, seveda pisci ustave tedaj niso mogli predvidevati mogoče predvsem dveh stvari - števila, velikega števila občin, ki bodo nastale in seveda nekaj digitalne informacijske revolucije. Namreč število občin je povzročilo posledično tudi zelo veliko število uradnih glasil za objavo teh občinskih predpisov, kar, kot že omenjeno, dela celoten sistem objave teh lokalnih glasil kar precej nepregleden. Dostop do teh glasil je pogosto omejen, pravna varnost občanov pa posledično šibka, namreč o veljavnih predpisih, ki vplivajo v posamezni občini, morajo biti obveščeni nenazadnje ne le občani, ampak tudi vsi drugi, ki tja pridejo na delo, študij, obisk ali pač po drugih opravkih, namreč tudi vse te osebe zavezujejo občinski predpisi te občine. Naj žal dodam še to, da je dostop do občinskih predpisov kdaj tudi resna težava tudi z vidika izvajanja nadzora skladnosti državnih organov, kajti v praksi je dostop do občinskih predpisov zaradi množice teh lokalnih objav otežen pogosto celo državnim uradnikom, torej ljudem, ki so gotovo vešči ravnanja s predpisi. Zato centralizirana objava vseh teh predpisov v enem enovitem državnem uradnem glasilu, poudarjam brezplačna, zagotavlja preglednost in dostopnost predpisov za pravne naslovnike. Skupnost občin Slovenije pa je predlagala, recimo, da bi bil Uradni list le ena od mest objave teh aktov, a naj ponovno poudarim, zaradi zagotavljanja pravne varnosti je nujno, da je uradna objava akta določena zgolj v enem uradnem glasilu. Zaradi napak ali namernih popravkov takih aktov so te objave lahko tudi razlikujejo. Naj dodam, da tudi to, da bodo občine lahko ohranile svoja informacijska orodja, s katerimi bodo olajšale iskanje splošnih aktov, s to spremembo Ustave nikakor ne bo okrnjeno, niti ta sprememba ne preprečuje občini, da objavi še vedno na lokalnem glasilu nek predpis, ki pa bo v tem primeru informativne narave.

Naj za zaključek povzamem. Predlagana sprememba 154. člena Ustave predstavlja pomemben korak k povečanju pravne varnosti, k preglednosti veljavnih predpisov in s tem dostopnosti pravnega reda za njegove naslovnike. Z enotno, centralizirano in elektronsko objavo vseh državnih in občinskih pravnih aktov v državnem Uradnem listu tako ne odgovarjamo zgolj na zahteve sodobne digitalne družbe, temveč hkrati uresničujemo tudi temeljno načelo pravne države. Torej pravo mora biti dostopno, jasno in predvidljivo za vse naslovnike in ravno s to ustavno spremembo gradimo bolj urejen, pregleden in digitalno povezan pravni red, ki bo v korist državi, lokalnim skupnostim, gospodarstvu in nenazadnje ter predvsem ljudem.

Ureditvi samega opisanega stanja pa je namenjen projekt eZakonodaja, ki ga vodi Služba Vlade Republike Slovenije za zakonodajo, zato sedaj predajam besedo vodji tega projekta gospe Anamariji Patriciji Masten, vodji Sektorja za evropske zadeve in informacijo, informatizacijo zakonodajnih postopkov. Hvala za pozornost.

Hvala lepa predstavniku predlagatelja.

Ja, k besedi zdaj vabim doktorico Ana Marijo Patricijo Masten, vodjo Sektorja za evropske zadeve in informatizacijo zakonodajnih postopkov v Službi Vlade Republike Slovenije za zakonodajo. Izvolite.

Najlepša hvala, lepo pozdravljeni. Spoštovani predsedujoči, spoštovani člani Ustavne komisije.

Ja, moja nekako naloga je, da na kratko strnjeno povzamem ključne, bistvene sestavine projekta eZakonodaja. Kot rečeno, projekt eZakonodaja razrešuje, naslavlja vse te dileme, razmisleke, tegobe, ki jih je državni sekretar ravnokar predstavil, in pomeni v bistvu celovito digitalno preobrazbo, transformacijo normativne dejavnosti v Republiki Sloveniji. Gre torej za ekosistem, ki vsem normodajalcem, torej ne samo izvršilni veji oblasti, omogoča varno okolje, digitalno okolje, znotraj katere se lahko vodi izmenjava podatkov, dokumentov, komunikacija v tistih fazah nastajanja predpisa ali drugega splošnega akta, ki se na koncu objavi v uradnem glasilu, glede seveda na pristojnosti v teh določenih fazah, ki pritičejo vsem sodelujočim oziroma normodajalcem v tem procesu. Vzpostavlja torej temeljna sidrišča življenjskega cikla vsakega predpisa. Torej od samega načrtovanja, planiranja, preko priprave, usklajevanja, sprejemanja, objavljanja, tudi, kar je bistvo današnje razprave in celo vrednotenja zakonodaje, ko je enkrat pri življenju. Torej prizadevanja za začetek tega projekta so stekla seveda že pred mnogo leti, ampak obrodila so sadove v letu 2020, ko je bil projekt prepoznan kot zelo pomemben, lahko rečem tudi strateško pomemben najprej na ravni koordinacije za pripravo izhodišč za pripravo načrta za okrevanje in odpornost, v nadaljevanju pa seveda tudi na ravni vlade in potem Evropske komisije, ki sta leta 2021 tudi potrdili njegovo vključitev v sam načrt za okrevanje in odpornost. Moram reči, da čeprav so se vsa ta, vse te priprave na izvedbo projekta začele v težkem, težavnem covidnem obdobju, pa smo vendarle predvsem z vidika informacijskih sistemov, vzpostavljanje informacijskih sistemov prišli v relativno kratkem času do točke, ko lahko rečemo, da je projekt v svoji sklepni fazi in bo ob izteku mehanizma načrta za okrevanje in odpornost, torej naslednje leto tudi dan na razpolago vsem normodajalcem v svojih bistvenih, torej elementarnih delih. Kot rečeno, e-zakonodaja je spletno večnamensko okolje, varno, tehnološko podprto, nameščeno na državni računalniški oblak in ponuja številne komponente, sisteme, module in storitve, ki podpirajo torej vse ključne faze zakonodajnega procesa. Naj omenim samo par teh, a ne, gre za modul recimo realnega planiranja, da lahko vsi vpleteni torej vemo, kakšna bo časovnica nekega predpisa od samega začetka pa do njegovega konca. Gre za modul, ki vsebuje poseben urejevalnik za pisanje predpisov. Tukaj smo sodelovali z univerzo v Bolonji. Uvajamo standard za predpise, ki je uveljavljen tudi v mnogih državah članicah Evropske unije in sama tudi Evropska unija ga uporablja. Zakaj govorimo o standardu? Standard namreč danes v podatkovnem svetu omogoča strojno berljivost, izmenjavo, obdelavo, ponovno uporabo vseh teh informacij. Govorimo o celoviti prenovitvi spletnega portala e-Demokracija, ki je namenjen ne samo komentarjem, dajanju komentarjev komentatorjem, torej javnosti. Izboljšujemo torej njihovo vključevanje v sam proces, po drugi strani pa seveda lajšamo tudi obravnavo teh komentarjev, ki bodo, ki se bodo stekali skozi ta prenovljen portal.

Z vidika današnje razprave je seveda pa ključno, da je ta sistem na voljo tudi nosilcem javnih pooblastil in pa predvsem tudi lokalnim skupnostim. Po vseh naših analizah, javnih posvetih z lokalnimi skupnostmi, po vseh dialogih, ki smo jih z njimi izvedli, je praktično neracionalno in pa tudi finančno bi bilo nevzdržno zahtevati od 212 občin, da bi vsaka zase in pa seveda na nekih enotnih temeljih, na skupnem imenovalcu vzpostavile tako zapleten, zahteven informacijski sistem, zato ga v bistvu dajemo na voljo vsem normodajalcem, torej tudi lokalnim skupnostim. Poseben in zelo pomemben segment je seveda tudi objavljanje, ki ga ta sistem podpira na enovit način. In da lahko vse te cilje nekako v celoti dosežemo v njegovi popolnosti je seveda ključno, da se vse te informacije stekajo skozi eno platformo, ki ji pač mi rečemo, je e-zakonodaja. Naše prepričanje po analizi tudi dokumentov in evropske listine za lokalno samoupravo tudi pač menimo, da s tem ne posegamo v avtonomijo lokalnih skupnosti, vsi mehanizmi in vsa prizadevanja in sistemi, ki so jih zlasti mestne občine že vzpostavile za namen izboljšanja dostopnosti lokalnih predpisov, ostanejo v veljavi. Sploh pa se tukaj ne pogovarjamo o nobenem poseganju v vsebinsko odločanje, ki jih pač posamezni normodajalci imajo. Država torej zgolj zagotavlja varno, robustno infrastrukturo, ki seveda ponuja objavljanje tudi na nekoliko drugačen način. Namreč naš standard, da je objava praviloma v enem dnevu, po principu en akt ena izdaje Uradnega lista, ki je uveljavljen že v številnih državah članicah Evropske unije. Oktobra leta 2023 ga je uvedla tudi sama Evropska unija. In vsi odzivi na takšen način objavljanja so samo pozitivni.

Sklepno bi samo še poudarila, da je ta optimizacija oziroma standardizacija korakov znotraj tega ekosistema pripomogla seveda tudi k temu oziroma je celo ključna, da si lahko seveda privoščimo, če tako rečem, brezplačnost za vse normodajalce, kar se mi zdi, da je zelo, zelo pomemben dejavnik pri odločanju o tem, kakšna bo vsebina, kakšna bo dolžina pravnega akta, kar pa seveda ne bi smelo biti merilo kakovosti predpisov in zakonodaje nasploh v Republiki Sloveniji. Hvala lepa.

Najlepša hvala vam. Preden nadaljujemo, vas obveščam, da magister Darko Krajnc odslej naprej nadomešča člana komisije Bojana Čebelo. Sprašujem, želi še s strani Vlade kdo uvodno besedo? Ne. Okej. Potem prehajamo na razpravo. a prosim, zdaj razpravljajo članice in člani Ustavne komisije, vmes se bo lahko vključil tudi koordinator doktor Igor Kaučič. Kdo želi besedo? Podpredsednik, kolega Poglajen.

Hvala predsedujoči. Zdaj naj uvodoma izpostavim, da v Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke seveda podpiramo digitalizacijo, napredek, poenotenja dostopa informacij na vseh področjih. Vendar pa imamo pri podanem predlogu kar nekaj pomislekov. Prvo bi se rad osredotočil na mnenje, ki smo ga pridobili od Združenja občin Slovenije, kjer podajo lasten predlog dopolnitve oziroma pač omenjenega člena. Se pravi, če smem citirati: predpisi, splošni akti izdani za izvrševanje javnih pooblastil in drugi akti, katerih objavo v državnem Uradnem listu določa zakon, se brezplačno objavljajo v državnem Uradnem listu. Konec citata. Mislimo, da bi taka dopolnitev bila ustreznejša, tako tudi občinam pošljite signal oziroma podate signal lokalni samoupravi, da je dejansko ta namera, da se brezplačnost uveljavi, tudi nekako obelodanjena v Ustavi.

Zdaj o tem poenotenju glede dostopa do podatkov oziroma pač odločb, določb in vsega ostalega v Uradnem listu je enkrat odločalo tudi Ustavno sodišče. To je bilo leta 2001, v svoji odločitvi, sicer takrat v malo drugačnem kontekstu, ne v povezavi z lokalno samoupravo. V tej, tem mnenju Ustavnega sodišča oziroma pri odločitvi Ustavnega sodišča je bilo velikokrat izpostavljeno to, da v skladu s trenutno veljavno zakonodajo to poenotenje ne sledi normativom in smernicam slovenske Ustave. Se pravi, s to spremembo nekako vsaj za en del, vsaj za en del slovenskega, bom rekel, političnega prostora, kot je lokalna samouprava. To se bi sedaj narekovalo s tega vidika tudi navajam pomisleke, da očitno ne zasledujemo tem, tem stalnicam, tem določbam, ki nam, ki nam jih je v preteklosti tudi skozi svoje odločitve diktiralo Ustavno sodišče. Tretja stvar pa je izpostavljena tudi v mnenju skupnosti občin. Skupnosti občin nekako izpostavljajo spoštovanje načela lokalne samouprave in to, da enotna in centralizirana ureditev objav lokalnih predpisov bi lahko predstavljala poseg v funkcionalno avtonomijo občin, saj bi jim odvzeli možnost, da same odločajo o načinu objav svojih aktov. V tem kontekstu bi bilo tudi potrebno razmisliti ali bi občinam samo rajši skozi Ustavo ponudili možnost brezplačnih objav, kajti sedaj vemo, da le-te imajo določeno pač finančno, finančno breme za občine in bi tudi tako dali možnost. Jaz mislim, da bi občine v tem primeru, da imajo samo možnost, da pa to ni neka obveza, da bi občine to možnost izkoriščala dosti več kot pa danes; slišali smo podatke, da samo v 50 procentih oziroma v polovici primerov občin se te objave nekako objavljajo v Uradnem listu ali ne.

Se pravi, še enkrat poudarjam, z vidika spoštovanja načela lokalne samouprave, z vidika tudi že odločanja Ustavnega sodišča na to temo se mi zdi, da oziroma tudi z vidika dopolnitve tega člena, kot ga predlaga Združenje občin Slovenije, se mi zdi, da tak predlog, ki je danes pred nami, ni ustrezen in zato ga tudi v Slovenski demokratski stranki ne bomo podprli. Smo pa pripravljeni tukaj, da se pač razprava še bolj odpre in da imamo nekako na koncu predlog, s katerim bodo zadovoljne tako občine. Govorimo o, v bistvu, ko govorimo o skupnosti občin in združenju občin, sta to v bistvu največji organizaciji na tem področju. Mislim, da ko bomo prišli s predlogom, ki bo bolj poenotil tudi njihovo mnenje, potem lahko računa tudi na podporo Slovenske demokratske stranke. Hvala.

Hvala lepa, kolega Poglajen.

Razprava je odprta. Kolegica Janja Sluga.

Ja, hvala lepa.

Jaz moram reči, da v resnici ta predlog podpiram, ga podpiram takšnega kakršen je, seveda pa smo v Svobodi tudi odprti za morebitne dopolnitve v smislu pač zbiranja ustrezne večine. Moram reči, da imam sama kar nekaj izkušenj s tem, ko raziskuješ spletne strani posameznih občin ali pa svoje občine in poskušaš nekako priti do nekaterih občinskih predpisov, pa se včasih zdi to misija nemogoče, namreč občinski predpisi so razpršeni, na spletnih straneh jih najdemo do določenega datuma, starejših pa ne in včasih je resnično nemogoče do njih priti, to pa je z vidika neke pravne varnosti, preglednosti, transparentnosti poslovanja, meni izrazito problematično. Jaz zdaj tega določila seveda ne razumem kot neko omejevanje avtonomije občin, pač pa to razumem kot uveljavljanje načela pravne varnosti, poenotenje, pri čemer objava, kot je že bilo rečeno s strani državnega sekretarja, seveda bo brezplačna, saj to je tudi namen teh sprememb. In tudi namen sprememb, ki se tičejo Uradnega lista Republike Slovenije, je pa dejansko v resnici potrebno poenotiti prakse. In kar se tiče pripomb predgovornika, jaz tudi tega določila ne razumem na način, da mi zdaj zavezujemo občine samo k temu načinu objave, pač pa imajo občine potem tudi proste roke pri tem, da poleg tega načina se poslužujejo tudi kakršnegakoli načina objave, ki se njim zdi potreben ali primeren, torej tudi vse ki so jih uporabljale doslej. Jaz tudi kot občinska svetnica v bistvu pritrjujem temu, kar imamo danes na mizah, ravno z vidika tudi lažjega delovanja občinskih svetnikov, ki se na marsikateri točki soočamo s tem, da v bistvu je nemogoče preveriti neke prejšnje verzije predpisov, si jih poiskati ali pa nam to vzame ogromno časa, obremenjujemo tudi strokovne službe občinskih uprav in tako dalje. S tega vidika jaz mislim, da je taka sprememba dobrodošla. Še enkrat poudarjam, bo za občine, za lokalne skupnosti brezplačna. Kako to vpisati v Ustavo, to je bolj vprašanje za strokovnjake, tudi za strokovno skupino, vendarle pa, vendarle pa, mislim, ne vidim tukaj nobenih nekih negativnih posledic za lokalne skupnosti v smislu, kot je bilo rečeno, torej povzročanja nekih stroškov ali pa omejevanja njihove avtonomije, ravno obratno.

Hvala lepa.

Hvala lepa.

Nadaljuje kolega Aleš Lipičnik.

Jaz bi se, jaz se strinjam s kolegico pred mano. Mislim pa, da je treba tukaj v prvi vrsti dati na tehtnico eno pravico posameznika do obveščenosti na eni strani in na drugi strani ena pravila, o katerih je govoril kolega na drugi strani, se pravi o lokalni samoupravi in pravilih, ki določajo določeno stopnjo avtonomnosti. Jaz mislim, da v tem primeru glede na namen cele zadeve nimamo kaj razmišljati, pač pa pravica posameznika do obveščenosti v tem primeru absolutno prevlada, ker je naslovnik cele zadeve in zaradi tega je treba gledati na celotno stvar po moji presoji na tak način. Zato tak predlog kot je pripravljen, absolutno podpiram. Zdaj, zakaj bi kdo pravzaprav temu oporekal, to je tisto, kar mene pri celi stvari zanima. Jaz mislim, da je edini razlog, kjer bi nekdo lahko oporekal, je načrtno zmanjševanje transparentnosti posameznih stvari in pa v bistvu načrtno skrivanje nekaterih stvari, ki bi jih nekdo rad skril pred širšo javnostjo in pred posamezniki, kar pa vsekakor po moji presoji ni dobro. Zato, ne vem, predlagam, da gremo v smeri naprej in da naredimo korak naprej v smislu uveljavljanja pravice posameznikov do obveščenosti. V ta paket ta stvar absolutno sodi.

Hvala.