Lep dober dan spoštovane članice in člani Odbora za pravosodje in spoštovani gostje, predstavniki vlade, tudi ostale prisotne lepo pozdravljam.

Pričenjamo s 4. sejo Odbora za pravosodje. Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednje članice in člani odbora in sicer Željko Cigler, Anja Bah Žibert, Maša Kociper, Franc Breznik in Eva Irgl in na seji kot nadomesten član odbora s pooblastili sodeluje gospod Vojko Starović.

Dne 9. januarja 2019 sem predlagal razširitev dnevnega reda z a točko in sicer gre za zahtevo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije za oceno ustavnosti 3. odstavka 396. člena v zvezi z 9. točko 394. člena Zakona o pravnem postopku, kot je tudi razvidno iz predloga za samo razširitev. Gradivo ste članice in člani prejeli. Drugih predlogov za razširitev oziroma zamik katere od predlaganih točk ni bilo. Na podlagi smiselne uporabe 10. odstavka 64. člena Poslovnika razprava o predlogu za razširitev dnevnega reda je nemogoča, lahko pa o tem predlogu odbora sporočijo stališča predstavniki poslanskih skupin ali pa Vlada.

Torej, ali želi kdo v imenu svoje poslanske skupine predstaviti stališče o predlogu za razširitev dnevnega reda ali morda Vlada? Če ni predloga, se vam najlepše zahvaljujem.

Želi predstavnik vlade še enkrat sprašujem? Tudi ne, v redu.

Torej prehajamo na glasovanje o predlogu za razširitev dnevnega reda.

Glasujemo.

Kdo je za? (8 članov.) Kdo je proti? (Nihče.)

Ugotavljam, da je predlog sprejet.

Torej v skladu s sprejeto razširitvijo se bo ta točka obravnavala kot prva po vrsti.

Prehajamo na 1. A TOČKO DNEVNEGA REDA – OBRAVNAVA ZAHTEVE VRHODNEGA SODIŠČA REPUBLIKE SLOVENIJE ZA OCENO USTAVNOSTI 3. ODSTAVKA 396. ČLENA V ZVEZI Z 9. TOČKO 394. ČLENA ZAKONA O PRAVNEM POSTOPKU, KI JO BOMO OBRAVNAVALI NA PODLAGI 2. ODSTAVKA 265. ČLENA POSLOVNIKA DRŽAVNEGA ZBORA. Na voljo imamo naslednje gradivo in sicer zahtevo z dne 8. novembra 2018, mnenje Zakonodajno-pravne službe z dne 7. decembra 2018 in mnenje Vlade Republike Slovenije z dne 8. januarja 2019.

K tej točki dnevnega reda sta bila vabljena tudi Zakonodajno-pravna služba in Ministrstvo za pravosodje. Želi najprej besedo predstavnica Zakonodajno-pravne službe?

Dr. Katja Triler Vrtovec, izvolite.

Hvala za besedo, dobro jutro.

Vrhovno sodišče vlaga zahtevo za oceno ustavnosti določbe Zakona o pravnem postopku, ki ureja objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka in zatrjuje, da prekomerno posega v pravico stranke iz prekinjenega revizijskega postopka do sodnega varstva, ker je petletni objektivni rok prekratek. Ustavno pravico do sodnega varstva posamezniku zagotavlja dostop do sodišča in pravno pot za obrambo njegovih pravic. Iz obravnavanega primera izhaja, da je revident svojo pravico do sodnega varstva že izkoristil, saj je kot stranka sodeloval v prvotnem postopku, v katerem je sodišče glede njegovih pravic sprejelo vsebinsko odločitev, zato do posegov v to ustavno pravico v obnovljenem postopku, začetem na podlagi izrednega pravnega sredstva, že po naravi stvari ne more priti. Glede na to ustavnemu sodišču predlagamo naj ugotovi, da izpodbijana določba z EPP ni v neskladju z ustavo.

Hvala za besedo.

Hvala tudi vam. Želi besedo predstavnik Ministrstva za pravosodje?

Gospod državni sekretar, izvolite.

Hvala za besedo.

Kot že izpostavljeno, stališče Vrhovnega sodišča, ki je vložilo zahtevo za oceno ustavnosti je, da je izpodbijana določba protiustavna. Vrhovno sodišče ne problematizira samega obstoja objektivnega roka, ampak meni, da določba tretjega odstavka 396. člena ZPP v delu, ki ureja objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka posega v ustavno pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, ker ZPP določa prekratek objektiven rok. Dodaja, da je novela ZPP-E za primere, ko je razlog za obnovo postopka pravnomočna sodba izdana v kazenskem postopku podaljšala objektivni rok na 10 let. Vlada meni, da je zahteva za oceno ustavnosti neutemeljena in da izpodbijana določba ni v neskladju z Ustavo.

Če utemeljim z nekaj argumenti. Možnost vlaganja predloga za obnovo postopka mora biti z namenom omejevanja prekomernega poseganja v pravnomočne sodne odločbe ozka. To pa vključuje tudi vključuje tudi časovne okvire v katerih ga je mogoče vložiti. V to smer gre tudi odločitev Ustavnega sodišča 232/14, se pravi, zato je treba določbe, ki omogočajo širjenje časovne meje za vložitev predloga za obnovo postopka razlagati omejevalno.

Nadalje, primerjava med objektivnim rokom za vložitev predloga za obnovo postopka po 9. točki in 11. točki 396. člena ZPP ni primerna, saj gre za dva različna postopka. Na primer različni zastaralni roki, absolutni zastaralni rok za kazenski pregon je tudi 10 ali celo 20 let. Splošni zastaralni rok iz obligacijskega zakonika pa je 5 let.

In nadalje, Ustavno sodišče presoja le tipične primere in pri odločanju ne more upoštevati netipičnih primerov. Če pa bi jih bi to pomenilo presojo primernosti zakonske ureditve, ta pa ni v pristojnosti Ustavnega sodišča, ampak zakonodajalca. V to smer gre tudi odločitev Ustavnega sodišča iz leta 1994. Toliko zaenkrat.

Najlepša hvala.

Želi kdo od članic in članovo odbora razpravljati o mnenju Zakonodajno-pravne službe o navedeni zahtevi? Nihče.

Zaključujemo z razpravo in prehajamo na odločanje. Na podlagi 265. člena Poslovnika Državnega zbora dajem na glasovanje naslednje mnenje, in sicer: »Odbor za pravosodje podpira mnenje Zakonodajno-pravne službe o zahtevi Vrhovnega sodišča za oceno ustavnosti tretjega odstavka 396. člena v zvezi z 9. točko 394. člena Zakona o pravdnem postopku.« Glasujemo.

Kdo je za? (8 članov.) Je kdo proti? (Nihče.)

Ugotavljam, da je mnenje sprejeto.

Odbor bo pripravil poročilo v katerem bo sprejeto mnenje vključeno in ga poslal Zakonodajno-pravni službi, ki v skladu z 276. členom Poslovnika Državnega zbora pripravi odgovor za Ustavno sodišče.

Zaključujem to točko dnevnega reda.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA OBRAVNAVO POSTOPKA ZA OCENO USTAVNOSTI ZAKONA O PREKRŠKIH, ki jo bomo obravnavali na podlagi drugega odstavka 265. člena Poslovnika Državnega zbora. Na voljo imamo naslednje gradivo, in sicer Ustavno pritožbo in sklep o začetku postopka za oceno ustavnosti z dne 21. novembra 2018, mnenje Zakonodajno-pravne službe z dnem 21. decembra 2018 in mnenje Vlade Republike Slovenije z dne 20. decembra 2018. K tej točki dnevnega reda sta bila vabljena tako Zakonodajno-pravna služba kot tudi Ministrstvo za pravosodje. Želi besedo gospod državni sekretar? Izvolite.

V tem primeru je Vlada Republike Slovenije sprejela stališče, da je izpodbijana določba šestega odstavka 42. člena Zakona o prekrških, ki ureja zastaranje postopka o prekršku, ne ureja pa izrecno roka za ponovno odločanje po razveljavitvi pravnomočne odločbe o prekršku skladna z Ustavo Republike Slovenije, saj je, po mnenju Vlade, mogoča ustavno skladna razlaga navedene določbe.

Pri sem se izpostavlja, da je bila v prekrškovnem postopku zaradi kršitve cestnoprometnih pravil v zavedi v kateri je bila vložena ustavna pritožba zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo Okrajnega sodišča v Celju, odločitev o storitvi prekrška kar dvakrat razveljavljena z izrednim pravnim sredstvom, torej zahteva za varstvo zakonitosti. Pritožnik se v ustavni pritožbi sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 11.9.2008, pri čemer odločitev in razlogovanje Ustavnega sodišča v tej odločbi, kjer je bilo odločeno, da je bil Zakon o kazenskem postopku v neskladju z Ustavo, ker ni določal roka v katerem bi moral biti postopek nove razsoje pravnomočno končan, da se to neposredno prenaša tudi na področje prekrškovnega prava kot dela kaznovalnega prava, torej tudi na Zakon o prekrških. Vlada je v mnenju v zvezi s postopkom za oceno ustavnosti Zakona o prekrških, to kar je bilo sprejeto 20.12.2018, opozorila na možno ustavno skladno razlago Zakona o prekrških, ta pa izhaja iz sodne prakse na primer odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije iz leta 2016. Takrat je Vrhovno sodišče zapisalo, da bi po presoji Vrhovnega sodišča prekrškovni organ in sodišče v postopku ponovnega odločanja v postopku o prekršku po razveljavitvi pravnomočne odločbe o prekršku za zahtevo za varstvo zakonitosti morala o prekršku in storilčevi odgovornosti zanj odločiti v razumnem roku ob upoštevanju zapletenosti zadeve, ravnanja državnih organov, ravnanja vložnika pravnega sredstva in vprašanje za kaj v tem pravnem sredstvu gre. Zakon o prekrških za razliko od kazenskega zakonika še vedno ohranja ločevanje relativnih in absolutnih zastaralnih rokov za pregon prekrška, podobno kot jih je nekdaj določal tudi Kazenski zakonik. Država ima na voljo določen čas, da uvede, izvede in z izrekom ter izvršitvijo prekrškovne sankcije konča postopek o prekršku zoper posameznika. S potekom časa oziroma z nastopom absolutnega zastaranja z vidika pravne varnosti in načela zaupanja posameznika v pravo, torej skladno z 2. členom Ustave, je namreč dosežen tudi namen, ki je v tem, da se odpravi negotovost posameznika glede tega v kakšnem časovnem obdobju lahko država z uporabo svojega prisilnega aparata posega v njegovo sfero. Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora je pripravila mnenje, ki temelji na stališču, da prekrškovni postopek po poteku določenega časovnega obdobja določenega z absolutnim zastaralnim rokom v nobenem primeru ni več mogoč, to pa preprečuje, da bi prekrškovni postopek zaradi prekinitev in pretrganj lahko tekel nedoločno dolgo. Obe mnenji sta možni in ocenjujemo, da bosta podlaga za odločitev Ustavnega sodišča.

Najlepša hvala.

In sedaj še beseda Zakonodajno-pravni službi. Izvolite.

Hvala lepa.

Čeprav morda niti ni več potrebno glede na to, da je predstavnik ministrstva hkrati pojasnil tudi naše mnenje, pa vendar. Gre za to, da je po naši oceni treba izhajati iz namena tega instituta, torej zastaranja pregona prekrškov, ki je seveda v tem, da ščiti posameznika pred neomejeno dolgim, neutemeljenim poseganjem države v pravico oziroma položaja tega posameznika, ker to omejevanje izhaja zlasti iz domneve, da se s potekom časa zmanjšuje tako legitimnost te zapoznele kazensko-pravne ali kaznovalno-pravne reakcije na strojeni prekršek kot tudi iz praktičnih vidikov, ker postopek se sčasoma vse težje spelje, dokazi zgubljajo na svoji dokazni moči, priče pozabljajo, lahko tudi umrejo in to so tako teoretični kot praktični razlogi za časovno omejitev postopanja zoper posameznika, ki se izraža v tem institutu zastaranja pregona. V Zakonu o prekrških je ureditev zastaranja takšna kot je bila nekoč tudi v Kazenskem zakoniku, zdaj kateri je prvi pri tem ni tu pomembno, gre za t, da imamo kombinacijo relativnega in absolutnega zastaralnega roka, ki po naši oceni edino skupaj lahko zagotovi tisti učinkovito zaščito posameznika pred časovno neomejenim in arbitrarnim poseganjem države v njegov položaj. Ker pa zakon dopušča zadržanje oziroma pretrganje relativnega zastaralnega roka bi lahko zastaranje v koledarskem smislu trajalo bistveno dlje od tistih zakonsko določenih dveh let od storitve prekrška, zato brez hkratnega upoštevanja absolutnega zastaralnega roka pridemo lahko do situacije, ko bi relativni zastaralni rok privedel do dejanske nezastarljivosti prekrškov, kar pa nima ne pravne podlage v zakonu o prekrških niti ne bi bilo skladno s pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave. To je treba povedati, da Kazenski zakonik tako določbo o nezastarljivosti kaznivih dejanj ima, ampak to velja samo za nekatera posebej določena kazniva dejanja, Zakona o prekrških pa česa podobnega seveda nima in bi kakršnakoli praktična uporaba instituta zastaranja, ki ne bi imelo nekih absolutnih omejitev, privedla prav do tega kar bi gotovo bil prekomeren poseg v pravico iz 23. člena Ustave. Zato je po naši oceni ključno, da tek absolutnega roka, absolutnega zastaralnega roka razumemo tako, da če naj ta doseže svoj ustavno pogojeni namen, ga je treba računati tako, da absolutno, torej govorim za absolutni zastaralni rok, da začne teči z dnem storitve prekrška in se konča s potekom tistega dvakratnika roka, ki je določen za zastaranje pregona z zakonom. Torej, res je, da s pravnomočnostjo odločitve o prekršku zastaranje pregona neha teči in takrat po samem zakonu začnejo teči zastaralni roki za izvršitev sankcije. Če pa je naknadno pravnomočna odločba razveljavljena in z izrednimi pravnimi sredstvi in je zadeva vrnjena v novo odločanje, pa se znova vzpostavi domneva nedolžnosti in druga z njo povezana pravna jamstva. To je pač posledica izrecne določbe v Zakonu o kazenskem postopku, ki se po izrecni določbi Zakona o prekrških tukaj smiselno uporabi. Tako v tistem trenutku tudi neha teči zastaranje izvršitve sankcije, ker je pač ta razveljavljena in ni kaj izvrševati, pri čemer pa Zakon o prekrških po našem mnenju nikjer ne določa izjeme od teka absolutnega zastaranja, zato absolutno zastaranje oziroma absolutni zastaralni rok teče tudi v primeru nove razsoje po razveljavitvi pravnomočne odločbe o prekršku. Zato stojimo na stališču, da taka ureditev pomeni, da mora biti tudi postopek nove razsoje končan najpozneje do pretekla absolutnega zastaralnega roka, sicer je pač treba postopek ustaviti brez vsebinske ali pa meritorne odločitve. Torej, s tem pojasnjujemo oziroma utemeljujemo, da očitek o pomanjkljivi ureditvi v Zakonu o prekrških glede tistega roka za odločanje v ponovljenem postopku ni utemeljen, in da zastaranje pregona kot je urejeno v Zakonu o prekrških, ni v neskladju z Ustavo. V mnenju smo pa poleg tega utemeljili še stališče, da ureditev zastaranja pregona in Zakona o prekrških ni mogoče primerjati z ureditvijo zastaranja kazenskega pregona iz veljavnega Kazenskega zakonika, ker sta to dve urediti, ki sta v bistvenih lastnostih tako različni, da primerjava ni primerna ni smiselna.

Hvala lepa.

Najlepša hvala tako predstavniku Vlade, državnemu sekretarju kot Zakonodajno-pravni službi.

Odpiram razpravo med članicam in člani odbora. Želi kdo besedo? Nihče. Torej zaključujem razpravo in prehajamo na odločanje. Na podlagi 265. člena Poslovnika Državnega zbora dajem na glasovanje naslednje mnenje in sicer:

»Odbor za pravosodje podpira mnenje Zakonodajno-pravne službe o postopku za oceno ustavnosti zakona o prekrških.« Glasujemo. Kdo je za? (8 članov.) Kdo je proti? (Nihče.)

Ugotavljam, da je mnenje sprejeto.

Odbor bo torej pripravil poročilo v katerega bo sprejeto mnenje vključeno in ga bo poslal Zakonodajno-pravni službi, ki v skladu z 266. Členom Poslovnika Državnega zbora pripravi odgovor za Ustavno sodišče.

In zaključujemo s to točko dnevnega reda.

Prihajamo na zadnjo točko 2. TOČKO DNEVNEGA REDA - RAZNO.

Želi kdo besedo? Gospod Möderndorfer, izvolite.

Hvala lepa predsednik.

Jaz bi samo prosil za nadaljevanje, ker vidim, da se iz mandata v mandat ponavljajo ene in iste stvari, ne glede na to, da se ljudje zamenjajo, ampak prakse pa ostajajo. Jaz bi prosil predsednik, če lahko tudi pri naslednjih točkah, ne glede na to, da se strinjamo in da podpiramo stališča, ki so bila podana, ne bi rad, da tukaj izgubljamo čas s tako imenovanimi bralnimi vajami, krožki, ker to ni krožek. Mi imamo vse te tekste, ki smo jih dobili, že napisane in vse to je že vse vpisano in znamo sami to prebrati in bi prosil, če predvsem predstavnike Vlade, to ne velja za Zakonodajno-pravno službo, prosite naslednjič pri naslednjih točkah, da naj povzamejo povzetek ali pa, če naj povedo kakšna nova dejstva, ki so nastala, karkoli, ker drugače, poglejte, zdajle smo sedeli tukaj, mi smo poslušali dialog med ZPS pa predstavniki Vlade. To je brezveze. Oprostite, škoda časa.