8. nujna seja

Odbor za izobraževanje, znanost, šport in mladino

15. 5. 2019
podatki objavljeni: 15. 5. 2019

Transkript

Lep dober dan vsem na ta deževni dan! Je obstajala resna nevarnost, da se na popoldansko sejo ne bodo pripeljali vsi, ampak imamo zadostno število poslancev in lahko nadaljujemo. Vse članice in člane odbora lepo pozdravljam ter vabljeni!  Pričenjam 8. nujno sejo odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino. Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednji člani in članice odbora: kolega Ferenc Horváth, nato gospa Nada Brinovšek nadomešča gospo Jelko Godec in gospod Jože Lenart nadomešča gospo Lidijo Divjak Mirnik.  Na seji smo zdaj sklepni. S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red seje odbora in sicer samo eno točko dnevnega reda, 24. redno letno poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2018. Mi ga obravnavamo kot zainteresirano delovno telo. Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov v zvezi z dnevni redom, je določen takšen dnevni red kot ste ga prejeli s sklicem seje.  Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - 24. REDNO LETNO POROČILO VARUHA ČLOVEKOVIH PRAVIC V REPUBLIKI SLOVENIJI ZA LETO 2018.  Gradivo je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora. po sklicu seje pa je bila objavljena tudi informacija vlade o realizaciji priporočila Državnega zbora ob obravnavi 23. rednega letnega poročila varuha človekovih pravic za leto 2017 in odzivno poročilo Vlade Republike Slovenije na 24. redno letno poročilo Varuha človekovih pravic za leto 2018. K tej točki sem vabil Varuha človekovih pravic Republike Slovenije, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, Državni svet. Obravnava na podlagi prvega odstavka 41. člena Poslovnika Državnega zbora. Odbor bo navedeno točko obravnaval kot zainteresirano delovno telo, matično delovno telo je Komisija za peticije ter človekove pravice in enake možnosti, ki bo poročilo obravnavala na svoji seji in pripravila poročilo s priporočilom za sejo Državnega zbora Republike Slovenije. Poročilo se obravnava po enofaznem postopku. Glede na področje dela, ki ga pokriva odbor, se bomo v prestavitvi poročila in kasneje v razpravi skušali predvsem osredotočiti na področje, ki je v pristojnosti našega odbora.  Besedo dajem Varuhu človekovih pravic, gospodu Petru Svetini.  Izvolite.
Peter Svetina
Hvala za besedo, gospod predsednik. Spoštovani gospod predsednik, spoštovane poslanke in poslanci! Dovolite, da vam v kratkih besedah predstavim poročilo Varuha človekovih pravic za leto 2018, ki je kot vsako leto obsežno. Želeli bi pa poudariti, da z vprašanjem nespoštovanja varuhovih priporočil, ki so objavljena v letnem poročilu in po široki razpravi v delovnih telesih v Državnem svetu Republike Slovenije pa tudi na Vladi, potrjena v Državnem zboru in tudi objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije kot priporočila zakonodajalca, bi se moral začeti ukvarjati tudi Državni zbor, saj gre v takšnim primerih za nespoštovanje ali celo ignoranco njegovih stališč. Državni zbor ima v nasprotju z varuhom več možnosti, da izvršna oblast pripelje k ustreznim aktivnostim. Pravzaprav je prava sramota za pristojne organe izvršne sile oblasti, da mora varuh več let zaporedoma ponavljati svoje priporočilo, ki ga je vsako leto po široki razpravi sprejel Državni zbor kot zakonodajalec. Za začetek naj poudarim, da je glede priporočil varuha podanih v letu 2017 bilo le 17 delno uresničenih in kar 33 priporočil varuha neuresničenih. Varuh je v letu 2018 obravnaval 4 tisoč 17 zadev, kar pomeni 248 zadev več kot v letu 2017. Med 309 utemeljenimi pobudami je varuh ugotovil 377 kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin in drugih nepravilnosti. Teh 377 kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugih nepravilnosti je varuh ugotovil pri 45 organih, in sicer največkrat pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v 64. primerih, Vladi Republike Slovenije v 32. primerih in lokalni samoupravi, to je občinah, v 31. primerih. K tem 377 kršitvam je potrebno dodati še 89 primerov s področja zagovorništva otrok. Iz vsebine dela pristojnega odbora, kjer smo danes, vsebina pobud je bila različna. Obravnavali smo težave pri uveljavljanju znižanega plačila vrtca, nezadovoljstva z ocenami na maturi ali v spričevalu, neustrezno ravnanje posameznih učiteljev v raznih situacijah, težave pri uveljavljanju v Sloveniji pridobljene srednješolske izobrazbe v tujini, težave pri uveljavljanju pravice do subvencionirane šolske prehrane in brezplačnih učbenikov, težave pri uveljavljanju pravice do vpogleda v pisne izdelke učenca in težave pri vključitvi otrok v javni vrtec ali prezasedenosti vrtca. Tako kot v preteklih letih smo tudi leta 2018 prejeli nekaj pobud v zvezi s strokovnimi izpiti zaposlenih v vrtcih in šolah, obravnavali smo pobude s problematiko medvrstniškega nasilja, ukvarjali smo se tudi s problemom organizacije in izvedbe šolskih tekmovanj iz znanj. Jeseni smo bili opozorjeni tudi na problematiko stavke zaposlenih v vzgoji in izobraževanju. Medvrstniško nasilje, kot smo rekli, se je vedno pogosteje pojavljalo in vedno pogosteje v bistvu smo opozorjeni na to, in naša stališča so popolnoma jasna, da je treba ne tem področju delati tudi kar se tiče prevencije. Potem obravnavanje anonimnih prijav v šolstvu. To je bila kar široka tema, s katero smo se ukvarjali. Sedaj mi jasno se nismo mogli opredeliti, kako, zato smo apelirali na ministrstvo, da se tudi jasno opredeli, kako bo nadaljevalo v nadaljevanju z vedno večje poplave anonimnih prijav v šolstvu. Posebej smo poudarjali in želim še enkrat poudariti, da opozarjamo na to, da odločba Ustavnega sodišča o financiranju osnovne šole še vedno ni bila realizirana, kar v bistvu leti kritika tako na Vlado kot tudi na Državni zbor. In pa zakonodajalec naj se končno odloči, kar se tiče verskih obredov v šoli, ali so ti dovoljeni ali ne, zato da varuh tudi ve se opredeliti do tega, ali so s tem kršene človekove pravice. Dokler zakonodaja tega ne določi in dokler niso določeni, mi nekje pričakujemo tudi, da se konsekvence določijo v zakonu in na tem bomo tudi vztrajali. Tudi na področju športa je bilo nekaj težav. Predvsem so pobude vsebovale kritike zaradi nerazumevanja in nespoštovanja nekaterih določb Zakona o športu, ki se nanaša na nadomestila športnim društvom, klubom ali zvezam o prestopu mladoletnih športnikov drug športni klub ter opozorila staršev v zvezi s sodelovanjem otrok na športnih prireditvah. Dostikrat so bile pobude na področju v bistvu neprimerno oblečenih otrok na športnih dogodkih, ko se ni gledalo na to, da so otroci primerno oblečeni.  Kot vsako leto smo se udeležili otroških parlamentov, ki jih organizira Zveza prijateljev mladine in pomenijo najširšo obliko sodelovanja otrok o vprašanjih, ki jih zadevajo. Na mestnem otroškem parlamentu v Ljubljani na regijskem, ki ga je gostila Osnovna šola Dobrova pri Ljubljani smo lahko slišali zelo zanimive, predvsem pa dobro utemeljene predloge   (nadaljevanje) za ponovno uvedbo ocenjevanja vedenja, ki naj bi bilo tudi eden od vstopnih pogojev za vpis v srednjo šolo. Udeleženci parlamenta so razpravljali o izboljšanju šolskega sistema in o odnosih v šoli. Izglasovali so tudi nekaj sklepov v zvezi z ocenjevanjem, saj bi želeli več delnih ocen, ki bi skupaj tvorile oceno, ki bi jo posameznik lahko še ustno popravil. Zelo zanimiva razprava je bila tudi o predlogih, da bi razredne skupnosti lahko izglasovale neke vrste nezaupnico učitelju, ki bi ga moralo vodstvo šole na podlagi tega zamenjati.  Pričakujemo, da bodo pristojni šolski organi na otroških parlamentih poročali o svojih stališčih do predlaganih novosti, z veseljem pa bomo poročali kolegom v tujini, da se pravica otrok do sodelovanja v Sloveniji uresničuje v splošno zadovoljstvo otrok, njihovih staršev in učiteljev.  Varuh je tudi opozoril na sporno mladinsko literaturo. Varuh ne obravnava pobud v zvezi s kršitvami človekovih pravic, če niso kršilci oblastni organi, kljub temu pa se je odločil obravnavati problematiko, na katero smo bili opozorjeni. Presodili smo namreč, da odpira širše vprašanje uvrščanja literarnih del v literaturo, ki je primerna za otroke po Konvenciji Združenih narodov o otrokovih pravicah, torej do starosti 18 let. Predvsem smo želeli ugotoviti, ali država sploh ima instrumente, ki zagotavljajo, da otroci ne bodo izpostavljeni za njihovo starost neprimernim vsebinam v okviru javnih služb, za katere je odgovorna država. Mi še vedno ne presojamo in ne bomo presojali vsebine literarnih del z vidika njihove primernosti za otroke v nekem starostnem obdobju, to ni naša naloga. Ob tem se ne zavzemamo za uvedbo državnega ali kateregakoli organa, ki bi presojal ali celo cenzuriral literarna ali druga umetniška dela, želimo pa, da se ugotovi, ali država lahko kakorkoli poseže v širjenje spornih vsebin med otroki, kadar ugotovi, da to ni v njihovo največjo korist, in kako je pri tem zagotovljena svoboda izražanja avtorjev, ki je tudi z Ustavo Republike Slovenije zagotovljena pravica.  Vedno znova opozarjamo na pravico do zasebnosti učencev v šolah. Varuh je ponovno obravnaval kar nekaj pobud s tega področja, ko zakonsko ni urejeno, kdaj, v kakšnem primeru se posega v intimni prostor posameznika, to je pregled torbe, pregled njegove omarice. Varuh vsekakor temu ne nasprotuje, vendar so potrebne jasne zakonske določbe, kdaj in v kakšnih primerih lahko do tega pride, in to mora biti tudi poenoteno.  Varuh je ponovno obravnaval več vprašanj in pobud glede pravice do vegetarijanske prehrane v vrtcih in šolah. Z začetkom šolskega leta so vrtci in šole od staršev začele zahtevati potrdilo pediatra oziroma alergologa, da otrok določene vrste hrane ne sme uživati. Razlog za takšne zahteve so bila priporočila za medicinsko indiciranje in diete, ki jih je sprejelo Združenje za pediatrijo februarja in junija 2018 in jih posredovalo vzgojno-izobraževalnim zavodom. Starši so bili prepričani, da takšne zahteve nimajo zakonske podlage, priporočila pa niso zadostna in tudi ne prava podlaga za odločitev vrtcev in šol, da niso dolžni pripravljati medicinsko neutemeljenih diet. Varuh se je v preteklih letih že večkrat ukvarjal z zahtevami staršev, da vrtec ali šola organizira možnost vegetarijanskih obrokov v povezavi z dolžnostjo vrtcev in šol upoštevati želje staršev glede specifične vrste prehrane. O problematiki smo pisali v letnih poročilih, v letu 2007, 2010 in 2017. Na to smo opozorili tudi v posebnem biltenu varuha, ki smo ga izdali leta 2009 in ga poslali vsem vzgojno-izobraževalnim zavodom. Ker vrtec ali šolo obiskuje čedalje več otrok, zdravstveno občutljivih na določena živila, se zanje pripravlja dietna hrana. Zaradi nespremenjenih kadrovskih normativov že priprava teh obrokov povzroča veliko težav. Vrtec ali šolo pri upoštevanju želja staršev po pripravi posebnih obrokov omejujejo kadrovski, materialni in finančni pogoji dela, ki so določeni s predpisi. Pri premisleku vsebine problema in preden smo se do tega vprašanja opredelili, smo skrbno pretehtali vsebino tistih otrokovih pravic, ki bi lahko vrtcu ali šoli nalagale obvezno spoštovanje želja staršev in otrok po določeni vrsti prehrane.   (nadaljevanje) Varuh kot institucija varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin nima posebnega stališča do prehrane, ki bi vsebovala le eno vrsto mesa, do brezmesne prehrane in raznih vrst vegetarijanstva ali veganstva. Menimo, da vrsta prehrane ni človekova pravica, ki bi jo bilo mogoče uveljavljati s pravnimi sredstvi od nosilcev oblasti ali izvajalcev javnih služb, temveč njihova prosta izbira, ki pa jo morajo vsi drugi spoštovati zlasti tako, da ga ne prisiljujejo v nekaj, kar zavrača. Ni pa dolžnost javnih zavodov zagotavljati posebne prehrane posameznikom glede na njihove želje, prepričanje in podobne osebne okoliščine. Njihova dolžnost je omejena na spoštovanje posameznikovih odločitev in njegove pravice do izbire in do drugačnosti. Šele če bi zaposleni v vrtcu ali šoli vztrajali in silili otroka, da poje tudi hrano, ki ne ustreza zahtevam staršev izvora, bi takšno ravnanje ocenili za kršitev otrokovih pravic. Kljub vsemu vztrajamo pri priporočilu vrtcem in šolam, naj v duhu dobrega sodelovanja s starši in spoštovanja pravice do izbire posameznika obroke hrane za učence vegetarijance in druge učence ustrezno prilagodi.  Če se dotaknemo še kratko področja otrok s posebnimi potrebami. Število pobud s tega področja se je leta 2018 v primerjavi z letom 2017 povečalo, predvsem zaradi novo sprejetega Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, ko smo prejeli tako pro kot kontra pobude. To je v bistvu vneslo nek nemir, vendar kakšnih posledic ni bilo. Tako smo pobude dali naprej, in mislim, da je tudi večina naših pobudnikov to tudi sprejelo. Pobude v zvezi s pravicami otrok s posebnimi potrebami so bile pa povezane tudi s težavami pri izobraževanju avtističnih otrok in otrok s hudimi čustvenimi in vedenjskimi motnjami, v večinskih šolah s težavami pri izvajanju posebnega programa vzgoje in izobraževanja ter povračilom potniških stroškov za mladostnike, ki obiskujejo omenjeni program, oziroma njihove starše, ki jih vsak dan vozijo v šolo.  Ob koncu bi poudaril še problematiko, ki se vleče že pet let, to je opozarjanje varuha na neurejen prevoz študentov invalidov. Mi vztrajamo na tem, da se to uredi, da se to ne uredi sporadično, da eno ministrstvo plačuje eno leto, drugo ministrstvo plačuje drugo leto, ampak je to dejanska kršitev pravic študentov invalidov in to je treba urediti, čeprav nerad uporabljam to besedo, ampak sistemsko.  Hvala.
Hvala lepa, gospod Svetina.  Želi besedo gospa državna sekretarka Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, gospa Martina Vuk? Izvolite.
Martina Vuk
Hvala lepa.  Spoštovani varuh človekovih pravic, spoštovani predsednik, poslanke in poslanci, prav lep pozdrav to sicer deževno popoldne, pa vendar.  Poročilo Varuha človekovih pravic je vedno pomembno, zato ker je pokazatelj stanja v naši družbi za vsako posamezno področje, glede na vrsto zadev, ki jih obravnava, glede na priporočila, ki jih da, in tudi pokazatelj, na kakšen način se ta priporočila uresničujejo. Na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport zelo resno vzamemo poročilo varuha in tudi vsa priporočila, se do njih sproti opredeljujemo in skušamo najti rešitve ali pa dajati pojasnila tam, kjer menimo, da je mogoče dejansko stanje nekoliko drugačno in bi veljalo na drugačen način reševati odprte zadeve.  Zdaj v tem odzivu se bom skušala kar držati pravzaprav teh področij oziroma teh vsebin, ki jih je tudi varuh naštel, in podati določene odgovore. Naj samo to povem, da je bil januarja opravljen sestanek še s prejšnjo varuhinjo človekovih pravic tudi na to temo, ker je takrat osnutek poročila že bil pripravljen. Zdaj smo seveda v pričakovanju novega sestanka, kjer bomo šli skozi zadeve sistematično in se potem vedno tudi skupaj dogovorimo, na kakšen način rešujemo zadeve, ki so izpostavljene in kjer so dana priporočila   (nadaljevanje) našemu ministrstvu.  Prva zadeva, ki je bila omenjena, je bilo medvrstniško nasilje. Tu se verjetno vsi strinjamo, da je to nikoli končana zgodba, zaradi dejstva, da nasilje vedno je prisotno, vprašanje je samo, kako se kot družba, kot resor, kot šole do tega odzivamo, ali se delamo, da to ne obstaja, ali pa imamo ustrezne rešitve, kako delati preventivno oziroma ko pač pride do nasilja, kako se na to odzvati in odreagirati. Že nekaj let teče projekt, ki se mu reče Varno in spodbudno učno okolje, ki je namenjen ravno temu medvrstniškemu nasilju, nasilju nad učenci in tudi razširili smo ga z ugotavljanjem in ukrepanjem, kadar se zazna nasilje nad učitelji, ker se je tudi to pojavljalo in smo prejeli tudi tovrstne pobude. Imamo tudi sprejete smernice, kako ravnati v primeru, ko se nasilje zazna, kdo se mora odzvati, koga mora obvestiti, zlasti je pa to pomembno, da to ni samo predpisano ravnanje šole, ampak je šola dolžna obvestiti center za socialno delo, policijo, zdravstveni dom, če je tudi takšno nasilje, da pride do poškodb, zato da se vsi potrebni akterji povežejo, da je lahko ukrepanje učinkovito in pravočasno. Vedno, ker je bilo to aktualno v lanskem letu zelo, vedno je najprej treba zaščititi žrtev, vedno, to je osnovno pravilo. Potem pa se začne šele ukrepanje naprej in ugotavljanje odgovornosti in posledic. Žrtev je treba ločiti od storilcev, zato da se počuti varna, da se vzpostavi ta varni prostor. Obvestiti je seveda vedno treba tudi starše, ravnatelje, šolsko svetovalno službo in, kot sem prej rekla, tudi zunanje deležnike, ki so potem dolžni odreagirati. Samo s takim načinom lahko potem pridemo do boljšega stanja oziroma zmanjšanega nasilja. Se pa absolutno strinjam, torej, to je samo kurativa, to je ukrepanje, ko do nasilja že pride, je pa treba kontinuirano delati na preventivi, na preprečevanju, ozaveščanju in zato v šolah potekajo tudi delavnice za preprečevanje, ozaveščanje, ugotavljanje nasilja, kako se odzvati, kako ga prepoznati. In posebno pozornost zdaj v letošnjem letu namenjamo spletnemu nasilju, zato ker je to izjemno razširjena oblika nasilja v šolah in ima zelo konkretne posledice potem tudi v realnem življenju. Zbrali smo širok krog deležnikov, ki se s tem področjem ukvarjajo, tudi nevladnih organizacij, in bomo začeli z osveščevalnimi aktivnostmi, zato da bomo zadevo ozavestili in da bomo v bistvu opremili tudi učenke in učence z nekimi možnostmi, kako se odzvati, kako ukrepati in kaj je v resnici nesprejemljivo ravnanje tudi na spletu.  Kar se tiče anonimk, torej anonimnih prijav, smo imeli ravno prejšnjo sejo točno posebej na to temo, zato bom povedala zelo na kratko. Ustanovljen je projektni svet, ki je namenjen reorganizaciji šolske inšpekcije in pripravi novega Zakona o šolski inšpekciji, katerega ena od nalog je tudi umestiti oziroma se opredeliti, na kakšen način obravnavati te anonimne prijave. Dejstvo je, da so nekatere anonimne prijave take, da jih lahko ocenjujemo kot samo obračunavanje, ne pa naznanjanje nekih zaznanih kršitev. Zato je treba vzpostaviti mehanizme, ki bodo ločevali to zrnje od plevela, oziroma določiti - in mi smo tudi na prejšnji seji rekli, da ne nasprotujemo, da se bolj konkretno, bolj jasno drugače zapiše, na kakšen način oziroma kdaj pride v poštev obravnava anonimk, kakšni elementi morajo biti prisotni. Četudi je že danes dolžna inšpekcija ugotavljati, ali zaznava kakšne elemente kršitev, in potem sproži postopek ali ne. Ampak, ker je praksa pač bila različna, nismo ne naklonjeni temu, da se mogoče zadeve bolj določno zapišejo zato, da bojo stvari jasne, je pa vseeno treba poudariti, da tudi če prepovemo anonimke na način, da se jih ne obravnava, potem v postopku ali pa da zelo omejimo uvedbo v postopku, ko gre za anonimne prijave, to v ničemer ne bo rešilo težav javnega obračunavanja na anonimen način, kar velikokrat, čemur te anonimke tudi služijo.  Tukaj pa moramo kot družba tudi se znati odzvati na tovrstne pojave in znati tudi reagirati na - velikokrat na obračunavanja brez kakršnihkoli argumentov. Odločba Ustavnega sodišča, pravzaprav imamo dve odločbi, ne uresničeni obe, bomo uresničili na način, da pripravljamo zakonske rešitve. Prva je sprememba ZOFVI, ki smo jo že najavili, tudi ključne rešitve že predstavili in pričakujemo, da bo naslednji teden zakon šel v javno razpravo, torej da bo možno dajati pripombe potem pa nekje po treh tednih na Vlado in tudi v proceduro v Državni zbor. Vsekakor je cilj, da je časovnica taka, da bi s 1. 9., torej z naslednjim šolskim letom, tako kot smo tudi obljubili, se zakon že začel uporabljati. Druga neuresničena odločba Ustavnega sodišča je pa glede visokega šolstva, tudi tam pripravljamo novelo Zakona o visokem šolstvu, kjer je bistvena ta vsebina uresničitve ustavne odločbe ločitev javne službe v visokem šolstvu od nejavne službe, dajmo tako temu reči.  Potem, omenjeni so bili verski obredi v šoli. Priporočilo Varuha je bilo, naj se določijo sankcije, če je to prepovedano, naj se bolj jasno določi torej sankcije za kršitev. Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja ureja izjemo od prepovedi opravljanja konfesionalne dejavnosti v šolah, da v primeru, ko gre za, ko ni v določenem območju primernih drugih prostorov in ali ko gre za nevarnost na poti do teh prostorov, kjer bi se lahko izvajala konfesionalna dejavnost, da potem ob soglasju ministra je dovoljeno opravljati verouk, izvajati v šolah. Ta soglasja dajemo, res pa je, da če se pojavi, da šola sama dovoli izvajanje oziroma če se v teh prostorih izvaja pa potem zakon ne predvideva sankcij, vendar pa ta zdaj sprememba ZOFVI, kjer sem najavila javno razpravo, bo vsebovala izključno uresničitev odločbe Ustavnega sodišča zato, da ne bi nastajale kakršnekoli težave po tem, da zakon ne bi dobil podpore iz drugih razlogov, zato smo šli izključno samo s temi rešitvami. V naslednji noveli ZOFVI bojo pa potem tudi vse tiste potrebne spremembe predlagane, ki jih zaznavamo že kar nekaj časa in jih je potrebno tudi zakonsko urediti oziroma spremeniti veljavne določbe. Prestopi športnikov so po našem mnenju zdaj urejeni, ker je Olimpijski komite Slovenije spremenil svoj pravilnik, ki to področje ureja in je zdaj zadeva ustrezno urejena tudi v skladu s priporočilom. Ko je bil omenjen otroški parlament razprave, predloge v bistvu, ki jih dobivamo za spremembe izobraževalnega sistema, je treba izpostaviti ta proces, ki smo ga začeli, proces priprave nove bele knjige, ki zdaj obsega eno izjemno široko javno razpravo, imamo tudi organizirane posvete po celi Sloveniji. Poleg tega je pa tudi očitno dozorel ta čas na splošno in tudi različne in nevladne organizacij in druge iniciative čutijo to potrebo, tudi učiteljska združenja in vsi deležniki, različna starševska združenja, da povejo kako vidijo ta naš šolski sistem, kje vidijo potrebe po spremembah, po nadgradnji po temu, da gremo mogoče nekako v korak s časom ali pa da ugotovimo kje smo mogoče, čemu smo preveč pozornosti do zdaj posvečali, čemu pa premalo.  In otroški parlamenti oziroma otroški parlament, kot celoten projekt je eden od izjemno pomembnih pravzaprav načinov, tako kot ste sami rekli, uresničevanja pravice otrok do sodelovanja, ker je vzpostavljen cel proces, ker je vzpostavljen od šolske regijske do državni ravni in tudi sama moram reči, da sem se udeležila zadnjega zasedanja otroškega parlamenta tukaj v Državnem zboru in predlogi, ki so jih pripravili, tudi to, ko so delali po skupinah in na koncu pripravili skupne predloge, so izjemno kakovostni, zelo kredibilni in tudi dejansko moram reči, da, ne vem, če se bo to grdo slušalo, ampak izjemno pozitivno presenečenje. Zlasti ugotavljamo to, da mogoče smo, ali pa se je v preteklem obdobju posvečalo izjemno veliko pozornosti in energije kurikulumu, vsebinam posameznih predmetov, razvoju novih in skratka sami vsebini, kaj se poučuje v kakšnem obsegu in tako naprej, nekoliko se je pa zapostavilo te tako imenovane mehke vsebine, ki pa so se pokazale, da so v resnici ključne. Tukaj mislim na vrednote, tukaj mislim na odnose, tukaj mislim na sodelovanje, tudi vedenje konec koncev, torej vzgoje, vse vzgojne elemente zato, ker je to ključno, če želimo tudi kot skupnost napredovati oziroma graditi na teh vrednotah za katere vsi trdimo, da so naše skupne vrednote in tudi temu bo zdaj bistveno več posvečeno v samem tem procesu priprave nove bele knjige, kot tudi o sami beli knjigi.  Literatura. Veliko, ali pa vsake toliko časa se precej govori o primernosti ali pa neprimernosti literature, še zlasti mladinske literature. Naše stališče tukaj je, da že obstaja strokovna skupina, ki jo oblikujejo knjižnice. Torej sestavljena iz strokovnjakinj in strokovnjakov za literaturo, kjer potem priporočajo posamezna delam, posamezne vsebine v branje. Kar je predlog našega ministrstva in se nam zdi pomembno pri šolski, pri mladinski literaturi, pa je to, da bi v tovrstnih strokovnih skupinah sodelovali tudi strokovnjakinje in strokovnjaki z našega področja, torej učitelji, učiteljice praktiki, torej tisti iz prakse in pa razvojni psihologi, psihologinje, zato da tudi iz tega razvojnega vidika lahko podajo mnenje in da je tudi to upoštevano, ne samo neka literarna vrednost pri tem, ko se priporoča določena literatura v branje in zlasti, ko se opredeljuje za katero starost je ta literatura primerna. Si pa ne želimo tudi mi, tako kot je tudi stališče Varuha, da se ne bo opredeljaval, ali je posamezna knjiga primerna ali ne, tudi mi na ministrstvu si ne želimo tega, da bi se opredeljevali do posameznih knjig, se pa strinjamo, da je potrebno vzpostaviti in torej s temi elementi, ko bi se strokovni kader s področja vzgoje in izobraževanja dalo v te strokovne skupine, menimo, da bo temu zadoščeno in da bo lahko literatura tudi iz tega vidika ustrezneje ovrednotena in potem priporočena. Nek pripomoček šolam, če so v dvomu, ali neko literaturo uporabiti ali ne, pa je tudi Zavod za šolstvo, ki je ta naš strokovni organ, ki pa lahko tudi daje ta priporočila oziroma usmeri na kakšen način naj se šola opredeljuje.  Potem so bile izpostavljene še posebne potrebe, otroci s posebnimi potrebami. O tem smo tudi kar precej govorili.   (nadaljevanje) Pomembni elementi so, da je z letošnjim letom se začel uporabljati Zakon o zgodnji obravnavi otrok, ki je nekako triresorski zakon, če temu tako rečem, po pristojnostih, kdo ga je dolžan izvajati. In je prenesel pristojnosti izdajanja odločb o usmeritvi za otroke pred vstopom v šolo, torej do 6. leta starosti, z Zavoda za šolstvo, s teh strokovnih komisij, na tako imenovane razvojne centre, torej znotraj zdravstvenega sistema. Tu nekatere težave še imamo in jih skušamo skupaj z Ministrstvom za zdravje razrešiti, da bodo ti razvojni centri začeli v celoti delovati in izpolnjevati svoje naloge. Zakon je prinesel tudi pravico do povrnitve potnih stroškov za starše otrok in to tudi že izvajamo in izplačujemo. Smo pa pripravili - mislim, da ravno danes je šel v javno razpravo - pravilnik, ki v celoti ureja povračilo potnih stroškov za otroke s posebnimi potrebami, pogoji, način in vse to, da bo enotno urejeno.  Tu smo že večkrat napovedali, kako bo zadeva potekala naprej. Veste, da do zdaj imamo nekaj pilotnih projektov, ki jih izvajamo, zato da preizkusimo možnosti reševanja obstoječe problematike. Imamo pripravljena strokovna izhodišča za vzpostavitev tako imenovanih strokovnih centrov za sistemsko ureditev asistentov v razredu, ki ne bi bili, tako kot so zdaj spremljevalci, ki so spremljevalci samo za gibalno ovirane otroke, torej fizična pomoč, ampak asistenti, ki so strokovno usposobljeni in sodelujejo in skupaj peljejo proces z učiteljem v razredu, če v razredu je tudi otrok oziroma določeno število otrok s posebnimi potrebami. Ta strokovna izhodišča so pripravljena in v naslednjem letu načrtujemo spremembo zakona. V letošnjem letu - to bo pa do konca tega meseca tudi šlo v javno razpravo - imamo pa že pripravljen nov Zakon o vzgojnih zavodih, ki bo imel nekoliko drugačno ime od zdaj naprej. S tem odgovarjamo na priporočilo varuha, ki pravi, naj MIZŠ nadaljuje pripravo Zakona o vzgojnih zavodih in v okviru te upošteva tehtne pripombe in predloge stroke. Pilotno smo preizkusili oblikovanje strokovnih centrov, ki bi bili regijski in ki bi določali glede na težave, ki jih otroci, ki so nameščeni v vzgojne zavode, imajo, zlasti tu narašča število tistih s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, da bi bila vzpostavljena specializirana obravnava. To smo zdaj preizkusili in odzivi so dobri, se je pokazalo kot potrebno. Hkrati s tem se bodo pa tudi nekoliko spremenili normativi in standardi, znižalo se bo število otrok, zlasti pri teh tako imenovanih intenzivnih skupinah, torej tam, kjer gre za težjo populacijo, da bo lahko to neposredno delo bolj učinkovito. Tako se o tem tudi začenja javna razprava in do poletja nekako bi se zaključila ta javna razprava in potem bi šel zakon v nadaljnjo proceduro. In pričakujemo, da jeseni bi bil tudi ta zakon, nov Zakon o vzgojnih zavodih sprejet.  Potem smo imeli pa še prevoze študentov invalidov. To je pa res že kar več let trajajoča problematika, ki se je stalno do zdaj reševala nekako projektno in nikoli ni v celoti zadostila potrebam.  (nadaljevanje) Zdaj smo se zadeve lotili, torej konkretno glede prevozov študentov invalidov, tako da se medresorsko dogovarjamo z Ministrstvom za delo in Ministrstvom za infrastrukturo, da bi se ta zadeva uredila. Hkrati pa smo tudi sami oblikovali svojo delovno skupino, širše gledano na pravice študentov invalidov, kjer imamo različno urejeno to področje, do univerzitetnega izobraževanja in potem tega terciarnega izobraževanja, in želimo kar se da poenotiti to, zato bo v prej napovedanem novem Zakonu o visokem šolstvu tudi to področje urejeno in že pripravljamo osnutek pravilnika, kjer bi to uredili.  Mislim, da sem zdaj nekako se odzvala na vse, kar je bilo izpostavljeno, če pa ne, bom pa še se kasneje oglasila. Hvala lepa.
Hvala, gospa državna sekretarka. Želi besedo še predstavnica Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, gospa Maja Mihelič Debeljak? (Ne.) Besedo dajem poslankam in poslancem. Prvi se je za razpravo prijavil gospod Željko Cigler.
Spoštovani varuh, spoštovani predstavniki ministrstva, kolegice in kolegi!  Žal sem prvi, ki moram malo prekiniti tole monotonijo današnjega deževnega dne in monotonega obravnavanja zelo pomembne zadeve, ki se zlasti tiče človekovih pravic otrok in položaja otrok v Sloveniji. Še posebej se je zdajle zadeva osredotočila na izobraževalni sistem oziroma iz tega izhajajoče tudi določene socialne težave.  Rad bi povedal, da sem bil zelo presenečen, ko sem dobil - ker dobivam zelo veliko klicev in tudi elektronskih sporočil staršev, šol ali pa učiteljev, ki spremljajo, ko je prenos teh naših sej, kjer govorimo o vzgoji in izobraževanju, pravicah otrok, problematiki, ki je na to vezana. Moram reči, da mi je všeč ali pa sem presenečen, da imam včasih celo tudi jaz prav, ko pravijo, stalno se iščejo neke nove sistemske izboljšave, sistemske zakonske spremembe, pa imamo na papirju stvari dosti dobro urejene, žal se te ne izvajajo, pa ni odgovora, zakaj se te ne izvajajo. Še posebej, kot sem že rekel večkrat na tem odboru, ko je obravnaval problematiko vzgoje in izobraževanja, bela knjiga 2011, ustava vzgoje in izobraževanja. Če bi se ta izvajala, bi mnoge stvari, ki so v debelem poročilu za lansko in pretekla leta Varuha človekovih pravic v Sloveniji izpostavljene, če bi se to izvajalo, bi mnoge stvari bile rešene in ne bi o njih govorili. Prav moti me to, da ko se nekatere stvari ne izvajajo, zakonske pa ustavne pravice, zapisane v Zakonu o osnovni šoli, Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, v ustavi ali pa Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, se ne izvajajo, pa se reče, »pripravili bomo pionirski projekt.« Super, no, jaz predlagam, da pionirsko ministrstvo začne, pionirske projekte mogoče da na stran, pa začne izvajati tisto, kar je zapisano v zakonih. Saj, mogoče je to nelagodno, ampak nelagodno je tudi, moram reči, da se jaz in mi tule počutimo, pa tudi drugi, ko dajemo v zaporedju, deseti mesec je že zdaj, kar je bilo to ministrstvo konstituirano, pa ni nobenih odzivov, nobenih sprememb. Da sem bolj konkreten. Glejte, opozoril bi, da pogosto napačno ravnamo in se na učno neuspešnost, nemotiviranost učencev, ki prihajajo iz socialno in kulturno manj spodbudnega okolja, odzovemo tako, da znižamo pričakovanja. Namesto da bi tam, kjer imamo otroke s socialno in kulturno šibkejših območij, kjer imamo romske otroke, kjer imamo otroke priseljencev, ki jih je veliko, ker je Slovenija pač gospodarsko v takem stadiju, da potrebuje delavce, in z njimi prihajajo družine in otroci. Da imamo otroke s posebnimi potrebami in da se na tem področju niti obstoječe pravice ne izvajajo oziroma se ne poskuša doseči tega, da se z neko večjo pomočjo, z nekimi dodatnimi ukrepi vsem tem otrokom omogoči eno kvalitetno,   (nadaljevanje) uspešno izobraževanje in njihov razvoj. To, kar so strokovnjaki opozorili, da Slovenija uspešno dela na področju predšolske vzgoje, kar je pohvalna zadeva, kjer otroci, kot sem že rekel, iz socialo in kulturno manj spodbudnih okolij, ki so vključeni v predšolsko vzgojo, naredijo zelo velik razkorak in ta manko nadoknadijo. Dajmo to naredit, no, tudi na področju vzgoje in izobraževanja. Glejte, to se že toliko let govori, da tisti, ki si tega ne zapomni in ni razumel, si zasluži nezadostno v osnovni šoli. In to opozarjajo mnogi strokovnjaki s področja pedagogike, s Pedagoške fakultete ali pa Filozofske fakultete, in žal se te stvari ne sliši. In nacionalna preverjanja znanja prav pokažejo, kateri so tisti deli Slovenije, kamor je treba v osnovnošolskem izobraževanju, ki je ustavno obvezno in brezplačno in ga je država dolžna izvajati tako, da se kvalitetno izvaja, treba vložiti več.  Dalje bi rekel tole, poglejte. Ko govorim o vseh teh otrocih, je dejstvo, zato ker so to dodatne obveznosti na osnovni šoli, to niso samo razred pa učitelj pa učenci, ki tam sedijo, tu je ogromno individualnega dela s tistimi, ki to pomoč rabijo. Dopolnilnega pouka, pouka z otroci s posebnimi potrebami, saj veste, dodatna strokovna pomoč. Za to je treba imeti pa tudi šolske prostore. In mnoge šole, zlasti iz urbanih središč, me je pa nekaj ravnateljev poklicalo, da je dejansko šolski prostor tukaj premajhen za izvajanje te dejavnosti. Vem, da je to že bilo večkrat opozorjeno in da je tudi minister, gospod Pikalo, ugotovil, da je leta 2012 nazadnje država pomagala z državnimi sredstvi širiti šolski prostor zaradi potrebnega osnovnošolskega izobraževanja.  Kar se tiče odločb o usmeritvi, bi pa to rekel, politika neizvajanje teh odločb in hude kršitve pravic otrok, tako s strani mednarodnih pogodb, ki jih ima Slovenija podpisane, kot tudi s stališča ustave in zakonov, s stališča 14. in 57. člena ustave, se tu s strani tega ministrstva nadaljuje, tako kot sem že večkrat rekel, šolsko leto 2012, 2013, ko sem jaz delal v lokalni skupnosti, sem začel delati na teh stvareh, se od takrat do danes stvar ni spremenila. To je za mene nekaj, moram reči, nesprejemljivega. Moram reči - bi rad izpostavil -, ko so prišli starši otrok, slepih in slabovidnih, na Komisijo za peticije, se je gospa ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti odzvala na ustrezen način, se isti dan tem staršem opravičila, ker jim je bila kratena pravica do enega od dodatkov, bodisi dodatek za nego otrok ali pa za dodatno pomoč in postrežbo, in je rekla, to zadevo, se zavedam, sem za to odgovorna, bo moje ministrstvo razrešilo. Želim si, želim in pričakujem, da bo to storil tudi minister Pikalo. Kako dolgo bomo še na to čakali, upam, da me bo počasi presenetil. Namreč, na svojem zaslišanju, kot sem to že večkrat povedal in danes zopet ponavljam, je rekel, odločbe o usmeritvi bo ministrstvo, ki ga jaz vodim, spoštovalo. Ne spoštuje jih, ne izvaja jih. In nacionalna konferenca o zavedanju avtizma, ki so jo nevladne organizacije organizirale 2. aprila letošnjega leta, kjer je bilo ogromno staršev, šol, pedagoških delavcev prisotnih, tudi jaz sem šel tja in tudi minister, gospod Pikalo, je bil, zelo lepo, in je dobro povedal stvari tam. Vendar, ko so mu starši, pedagogi stvar razložili in ga je vodja te konference vprašala, voditeljica, »boste mogoče kaj komentirali,« je gospod minister rekel, »vzeli na znanje.« Jaz mu verjamem. Upam, da se bo ta zadeva počasi tudi poznala.  Naj zaključim. Prejšnja varuhinja človekovih pravic je ministrstvo opozorila na to hudo kršitev pravic otrok pri neizvajanju odločb o usmeritvi in je rekla, »počakali bomo, ali bo to ministrstvo kaj naredilo.« Takrat je bil v postopku tudi zakon bivše poslanke dr. Murglove, ki ga je veliko strank podprlo, ampak ker so bile volitve, stvar ni šla naprej. In prejšnja varuhinja človekovih pravic je rekla, »če stvar ne bo šla naprej, bomo sprožili ustavno presojo ustreznega člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami.« Spoštovani gospod varuh, želel bi vas opomniti, da se stvar ni spremenila in pričakujemo, da nam boste pomagali, da se bodo te pravice otrok v Sloveniji, ki imajo odločbe o usmeritvi in potrebujejo spremljevalce, nehale kršiti. Prosim in pričakujem od vas, da boste sprožili ustavno presojo. Hvala lepa.
Hvala, kolega Cigler. Jaz bi s svoje strani tudi želel izpostaviti nekaj točk, ki jih ocenjujem kot vredne pozornosti. Kot prvo Varuh opozarja na problematiko sistemske ureditve pravic študentov invalidov glede prevoza med krajem bivališča in krajem izobraževanja, zato Ministrstvu za infrastrukturo ponovno priporoča čimprejšnje sprejetje novele Zakona o prevozih v cestnem prometu. Ta bo sistemsko uredil prevoze študentov invalidov.  Poslanka Stranke modernega centra, Janja Sluga, je na Ministrstvo za infrastrukturo že naslovila poslansko pobudo glede tega in predlagala, da naj se do obravnave poročila Varuha v Državnem zboru pripravi potrebna zakonodajna sprememba. Pričakujemo torej, da bo ministrica za infrastrukturo in minister za izobraževanje, da bosta v bližnji prihodnosti uredila tako, ukrenila tako, da bi se problematika prilagoditve študijskega procesa invalidnim osebam drugače urejala v noveli Zakona o visokem šolstvu ali na kaki drugi normativni ravni.  V zvezi z opozorilom o neuresničevanju odločb ustavnega sodišča Republike Slovenije o financiranju zasebnih šol smo slišali pojasnilo državne sekretarke, da bo do novega šolskega leta pričela veljati novela zakona o financiranju vzgoje o izobraževanju in s tem se bo implementirala ta odločba ustavnega sodišča.  Ko gre za svobodo vesti in blagoslove v šolah, tudi Varuh se na to odziva in ugotavlja, da bi v Zakon o financiranju vzgoje in izobraževanja morale biti predpisane sankcije za kršitev prepovedi konfesionalne dejavnosti v javnem vrtcu ali javni šoli. Po mnenju Varuha je trenutna zakonska ureditev preohlapna, saj ne določa sankcij v primeru kršitve avtonomije šolskega prostora, zato predlaga spremembo zakona na način, da bi se naj vsaj našteli in jasno opredelili religiozni obredi, ki naj v šolah, vrtcih ne bi bili dovoljeni, ali pa naj se religiozni obredi dovolijo in da se jasno opredelijo. Trenutna zakonodaja pušča preveč odprtega prostora na področju kaj je dovoljeno in kaj ne oziroma ne omogoča kaznovanja kršitev. In to je po Varuhovem mnenju sporno, kar se mi zdi za zelo čisto mnenje. Sicer to ni prvič, da Varuh odpira to vprašanje, zato je na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, da z dopolnitvijo zakonodaje razreši ta gordijski vozel.  Varuh je znova obravnaval več vprašanj in pobud glede pravice do vegetarijanske prehrane v vrtcih in šolah. Spoštujem vaše stališče, da vrsta prehrane ni človekova pravica, ki bi jo bilo mogoče uveljavljati s pravnimi sredstvi, temveč njegova prosta izbira, ki pa jo morajo vsi drugi spoštovati. Predvsem na način, da ga ne prisiljujejo v nekaj, česar ne želi zaužiti.  S tem stališčem se popolnoma strinjam in zaključujem s tem, da že več let institucija Varuha, tudi vi tokrat pišete o problematiki otrok s posebnimi potrebami, v letošnjem poročilu na stranem 400 in naprej, tudi mi smo v Stranki modernega centra večkrat izpostavili problematiko usmerjanja otrok s posebnimi potrebami v vzgoji in izobraževanju. Posebej pereča je problematika usmerjanja in izobraževanja avtističnih otrok in dodeljevanje stalnih spremljevalcev.  Kdaj in kako bo Ministrstvo za izobraževanje in šport začelo predlagati in sprejemati konkretne ukrepe za izboljšanje smo že na nek način slišali, verjetno da bomo v nadaljevanju še več. Tako, da iz svoje strani poročilo Varuh človekovih pravic za leto 2018 ocenjujem kot ustrezno. Zdaj pa besedo dajem gospodu Juriju Lepu.
Hvala za besedo, gospod predsednik. Spoštovane kolegice, kolegi, Varuh, spoštovana sekretarka! Jaz sem bom pa zdaj, moj prispevek bi šel v smeri, recimo prvo bi začel anonimne prijave v šolstvu. Kot je bilo rečeno smo imeli tudi sejo na to temo in jaz se tudi strinjam s tem, da je treba tu dejansko gledati obe smeri in v bistvu niti nismo ne za to, pa niti Varuh tukaj ni, da bi zdaj vse ukinili, se pravi, da ne bi obravnavali, ali pa da bi obravnavali. Skratka mislim, da je pomembno, da stremimo v tej smeri, da tisti, ki odločajo, se pravi to so inšpektorati, inšpektorji, da se sami odločijo katere bojo vzeli, prvenstveno katere ne, se pravi, da damo večjo veljavo tem ljudem, ki so strokovno recimo podkovani.  Vemo, da se te anonimne prijave pač zgodijo iz ene ali druge strani, ali z nekim namenom in po vsej verjetnosti, kolikor so bili statistični podatki je menda ena tretjina teh primerov, kar so dani, so za obravnavo pa še potem od tega se jih nekaj v bistvu, ki so v tej smeri, da je treba ukrepati. Tako, da iz tega stališča v bistvu kar se tega tiče je pomembno to, da - se tudi strinjam, da ne smemo te anonimne prijave vreči stran. Skratka jih moramo obravnavati tako ali drugače.  Naslednja tema je, imamo ustavno odločbo. Vemo, da je okoli 11 ustavnih odločb še zmeraj neizpolnjenih. Kar se tiče tega odbora in pa tega poročila, 24. letnega poročila za vzgojo, izobraževanje in šolstvo bi povedal, da je bilo rečeno, da imamo zdaj v pripravi oziroma Vlada pripravlja take ukrepe, ki bi naj zadostili ustavni odločbi, kako bo to naprej, skratka, je v teku in mislim, da je prav, da se to vsi skupaj, vse stranke nekako združimo. Jaz vem, da se ne bomo nikoli poenotili, ampak da spravimo tako zgodbo v tako večino, da bo Ustavno sodišče zadovoljeno, pa tudi ljudje, ki zagovarjajo eno in drugo opcijo. Po vsej verjetnosti privatnega šolstva osebno pa tudi uradno nihče ne zatira, se pravi ga ne zavira. Po vsej verjetnosti je pa zelo pomembno, da javno šolstvo ima še zmeraj prioriteto, kakšno bo pa zdaj to razmerje pa bom rekel pustimo času čas in bomo to stvar mogoče dorekli, da bo tako v redu.  Za visoko šolstvo je pa še starejša, ki ni izpolnjena, tako da imamo še kar nekaj dela na tem področju. Potem glede na to, da ste že marsikaj načeli temo, bi še jaz predvsem to osredotočil, da imamo nasilje v šolah. Zdaj, lahko je nasilje med otroci, med učenci, pa tudi nasilje učencev nad učitelji. To mogoče malo manj govorimo. Imam iz izkušenj, zdaj recimo 20 let ali pa še več, ko se je zgodilo tako, da so v bistvu bili fantje v višjih razredih zelo nasilni in potem dejansko učitelji ali pa profesorji so se bali iti v razred. Tako, da s tega stališča je treba biti tudi realen in dejansko upoštevati obe plati medalje. Po vsej verjetnosti ni rešitev v tem, da imamo na šolah oboroženega policista, ali pa da imamo neke varnostnike, ki bojo bdeli nad enimi in drugimi, kdo dela prav. In potem ta zgodba, da imamo sedaj veliko primerov, rešujemo z odvetniki, otroci, starši pridejo v šole z odvetniki, to je po mojem gledanju, pa mislim, da tudi javnosti, ko trdi to, se bo razgradil sistem izobraževanja, da po vsej verjetnosti bo treba v naši družbi doseči to, da bo kljub temu profesor, učitelj, dobil nekaj več veljave in tudi spoštovanje. Spoštovanje pa ne bo dobil s tem, da bo bil nasilen, ampak s pristopom, ki ga bo imel do otrok in tudi do staršev. Starši pa bomo tudi morali vedeti, da v bistvu ne vemo vsega, tudi ne o vzgoji, čeravno smo mi odgovorni za vzgojo in izobraževanje svojih otrok. Tako, da po vsej verjetnosti je treba tudi dati ta poudarek na zaščito učiteljev. Tudi iz tega mogoče malo premalo, jaz vem, da tu je bil ta primer, da smo imeli probleme s policijo, s sekiro, s hladnimi orožji, to je pa potem drugi problem. Zdaj, ali je ta učenec, ali pa ta skupina ljudi primerna, da hodi v osnovno šolo, nisem pameten, ampak skratka, treba bo nekaj tudi na teh stvareh narediti.  Potem, kot je bilo govora o teh verskih obredih, vsekakor, se strinjam. Samo, če že Varuh ugotavlja, da mi nimamo na tem področju nekega zakona, pravil, navodil, potem jaz nimam nič proti, če se lokalna skupnosti, ali pa šola sama odloči, kako bo to naredila. Tako, da iz tega stališča pa nimam jaz nobenih zadržkov za takšno gledanje. Skratka, jaz sem / nerazumljivo/ za to, da verskega pouka v osnovnih šolah ni, ampak če pa ni zakona pa tudi druge opcije imajo, so pravice in dolžnost, če tako zahteva neka širša skupnost, da pač to omogoči. Ko bo pa zakon narejen, bomo pa vsi vedeli oziroma bodo vsi vedeli kako se naj v tej smeri obnašajo.  Potem bi tudi poudaril to, glede, ko smo govorili o razlikah med posameznimi regijami, se pravi med posameznimi učenci, učenkami različnih regijah po Sloveniji. Vemo, da v Ljubljani, ali pa v nekih centrih sigurno so profesorji, učitelji, ki imajo večje znanje po vsej verjetnosti glede na izkušnje, več je ljudi, ki so tu blizu doma, se jih bo tu prijavilo za službo, manj jih bo hodilo na oddaljene regije pa podeželje, tako da že v tej osnovi imamo velike razlike v sami sposobnosti in tudi v vzgoji, v znanju, ki jih lahko neki profesor dejansko uči. Tako da tudi to bi bilo mogoče dobro, da bi varuh pogledal, če so tudi tu takšne razlike, ki so zaznavne, se pravi, ki so važne, da bi tudi… ker šola ima iste programe, to vemo, a ne? Ampak tak program, ki se izvaja, kot je kolega rekel, se potem standardi pa znižajo. Stvar je samo v tem, da zato pa recimo mislim to znanje, ki ga imajo v osnovnih šolah, mislim, da je zelo pomembno, da to ostane, da se vidi, če je katera šola dejansko v globalu v nekem zaostanku in da bi potem bilo potrebno tam to sredino dati malo več energije in znanja, da bodo otroci imeli enake osnove za nadaljnje šolanje – to je za mene zelo pomembno. Potem odločbe je bilo tudi rečeno. Če je odločba in je bistvo, če dobi nekdo odločbo o usmeritvi, potem bi se to moralo izpolnjevati in glede že na obstoječi zakon je bilo rečeno, da se ne izpolnjuje in če je to res, potem bi dejansko morali na tem področju inšpektorati malo se podvizati in dejansko pogledati, če se res ne izvaja. Mi je pa znano, da so v tem letu otroci s posebni potrebami pa invalidi, dobili kar nekaj energije ali pa bom rekel, jim je država dala neko novo moč. Vem, da se lahko zdaj tudi zaposlijo starši skrbniki – dopoldan, popoldan, ponoči, tako da s tega stališča mislim, da je korak narejen v pravo smer. Vsekakor se mi zdaj pogovarjamo o teh otrocih, ki hodijo v osnovno šolo. Kot študentje je bilo rečeno, da bi morali zagotoviti prevoz od bivališča do šolanja – se strinjam. V lokalnih skupnostih za osnovne šole govorim, se pa občine med sabo že tako dogovarjamo oziroma se dogovarjajo, tako da tam ne vidim problema in smo kar se tega tiče zelo uspešni. Zdaj, to je ena stvar, se pravi osnovna šola je na grbi občine, srednja šola in višje, pa na ravni države in bi morali v tisti meri nekaj podobnega urediti. Pa še eno temo sem zdaj mislil, ker je bilo dosti povedano, pa zaradi športnikov sem tudi nekaj hotel povedati. Se je zgodilo, da so starši, ki so imeli svoje otroke v nekih klubih, predvsem nogomet recimo, pa zdaj – ali je to bila pogodba ali ni bila pogodba. Mi je všeč, da se tudi ljudje zmeraj nekaj naredili, da se vsekakor zdaj ne more bit otrok pri 10, 15 letih suženj starša ali pa nekega – kako se temu reče – selektorja, ki bo potem tega otroka dal naprej, ali ga bo prodal. Se pravi zadaj je denar in bi morali vedeti, do kod je zdaj športnik, pa tukaj se izobražuje ali pa se znanje širi, do kod je zdaj starš tisti, ki odgovarja, do kod je tisti klub, ki ima neke pravice. Tako da v tej smeri bi tu bilo prav, ker govorim zmeraj, da se nekaj na papir spravi, se napiše in če je na papirju napisano, imamo vsi starši inšpektorji in sama družba možnost, da ugotovi, a se stvar dela prav, ali se ne dela prav. Hvala.
Hvala lepa, kolega Lep. Besedo ima kolega Marko Bandelli. Izvoli.
Hvala predsednik za besedo. Jaz bolj kot… rad bi povedal par zadev splošnih o mojih izkušnjah prejšnjih, predvsem kot župan. Ker na podeželju so tudi drugačne, ne bom rekel potrebe, ampak že sama struktura je slabša na podeželju, da ne moreš garantirati vsega tistega kar imaš ti lahko v enih manjših mestih ali pa v večjih mestih, pa da ne govorimo.  Bolj malo refleksije glede tega kar ste povedali tukaj. Jaz glede poročila nimam dosti – vidim, da se dela dobro, mislim prejšnja, ker je v bistvu to vse delo že prejšnje varuhinje in smo vedno bili zadovoljni z njenim delom in mislim, da tudi rezultat bo tak, kot ste napovedovali, kar ste rekli, da je to to. Nikoli ne smemo preveč pohvaliti, ker potem se ustavi zadeva. Moramo vedno biti malo tudi kritični, ker potem če ne drugače, človek reče: »delamo vse prav«, kar ni v redu. Ampak glede na to, jaz mislim, da je poročilo tako kot je rekel predsednik tudi, v redu zadeva. Mene zanima ene par zadev, predvsem to z otroci s posebnimi potrebami. Če grem na prvo zadevo – hrana. Ni prav posebnimi potrebami, to je druga zadeva, ampak začnem s prehrano. Zdaj, ste rekli, da ni nobenega zakona, ni bilo nič predvideno, na kakšen način ali kako se lahko v šoli kuharji, če rečem, dobesedno vedejo z določenimi otroci, ki so vegani, na primer. Vi veste, da biti vegan danes po tem imenu besede, obstaja ena posebna kuhinja, ki zahteva tudi znanje v določenih trenutkih. Zdaj jaz nisem dobro razumel, normalno da ti ne moreš, kako bi rekel, ti ne moreš zahtevati od otroka naj je tisto kar šola nudi, ima tudi kakšne druge potrebe lahko, ampak to obremeni sigurno osebje. Ali se zahteva še dodatnega kuharja ali se zahteva še drugačne ljudi, ki povzroča stroške. In kolikor vemo, ravnatelj ima dostikrat funkcijo dobrega administratorja, kaj naredi in kam in na kakšen način zagotovi te zadeve, tako da tukaj bi rad malo eno besedo več v tem smislu. Pa začnimo razmišljati kaj to, do kje je tista meja, ki lahko starši zahtevajo od šole vse te posebnosti, vse te zadeve kar je treba. Z vsem spoštovanjem, osebno do vegetarijancev, jaz nisem, se vidi, ampak v tem smislu sem hotel tukaj povedati.  Jaz sem vas hotel nekaj vprašati. Ena problematika je bila pri nas v šoli in sem rekel, ko bo prilika, bom jaz vprašal, če ne drugega. V šoli, lepo bi bilo, da jih ne bi bilo, ampak pač so tudi sladkorni bolniki, otroci. In večkrat pride potreba po nekako merjenju inzulina, situacije in seveda česa. Imam primer v moji šoli, v šoli v naši občini mislim, ki so starši zahtevali, da naj bi občina zaposlila celo osebo na šoli, ki bi merila inzulin enemu od 240. otrok. Z vsem spoštovanjem maksimalno, da ne bi slabo razumeli te zadeve, ampak je bilo nemogoče, ker to bi občino stalo približno 20, 25 tisoč evrov, ki bi občina morala plačati, ker šola je rekla, da ni za to odgovorna. Na koncu smo dobili od ministrstva en odgovor, da nekako šola pa bi morala ona svojemu osebju zagotoviti človeka, ki naj to opravlja. Potem smo tudi to nekako rešili, ampak v bistvu je bilo vse narejeno tako, so rekli, niso rekli, so rekli, so nam dali žogo, so dali žogo drugemu, ampak enkrat bo treba tudi doreči kaj točno predvideva. Starši vedo, vam povem, marsikakšen starš ve bolj zakonov kot katerikoli drug, predvsem ko so potrebe take in drugačne. Tako da, opravljam v dobro otrok v dobro inštitucij pa dobro tudi, moram gledati, administracije kot take, občinske, ker vedno ne moreš vsega narediti. In prav na to sem bom povezal tudi na prevoz otrok.  Zdaj je zakon, ki predvideva, da moraš ti otroka pripeljati domov do vrat. Zdaj, tukaj je veliko nejasnosti kaj to pomeni. enkrat sem bral en zakon, ki pravi, da do kilometra in toliko, ni treba zagarantirati prevoza, javnega, oziroma šolskega prevoza otrokom če živi do toliko oddaljen od šole, manj kot tiste razdalje kar je. Problem je nastal pa, jih pripeljati domov. Mi vemo, da zakon pravi, da moraš otroke enkrat pripeljati in enkrat jih moraš peljati domov. Tiste občine, ki so bolj bogate, so imeli celo dva odvoza, za komoditeto učiteljem, za komoditeto staršem, za varstvo, in take reči… Ampak ne gre, ker občine, vemo sami, da vsako leto, ki gre mimo, občine imajo letno manj denarja in si ne morejo privoščiti teh zadev. Zdaj tukaj jaz bi tudi tukaj rekel, malo pregledati ta zakon, če že ni predviden prevoz za tiste, ki so oddaljeni. Jaz osebno sem hodil v šolo dva kilometra in pol in sem hodil vsak dan. Zdaj pa tega ni več. Zdaj kadar pelje otroka, on zahteva, da ga pripelje na dvorišče domov. Mi smo morali občini Komen zgraditi obračališče za avtobus, kupiti parcele, ker je on imel, ker po zakonsko to je predvideno. Eno tukaj malo tolerance, malo reči, kaj je kaj ni. Mislim, govorim to. Veste zakaj? Poglejte, če bi se dalo pripeljati vsakega domov, zakaj da ne, ampak v nekaterih krajih je težko to zadevo…, in stroškovno to predstavlja izredno, izredno / nerazumljivo/ Veste, v eni občini Komen, ki je bil proračun 3 milijone in pol, 3 milijone 600 tisoč evrov prevozi, ker sem prišel jaz, so bili, mislim da so bili 220 tisoč evrov na leto prevozi otrok. 15 %. 15 % proračuna. Potem sem jaz imel študijo, sem šel sam, sam z avtom sem šel, ker sem postal župan, sem rekel, da bi optimizirali progo.   Sem zreduciral za 50 %, ker sem optimiziral progo, sam. Pa to ne bo delal vsak. To smo mi norci, ki smo delali take reči, da je šlo dobro potem za investicije, kar smo tisti denar dali tudi za šole na drug način, ampak to sem hotel povedati. To bo treba malo pregledati to.  Prej ste omenili, da starši dobijo povrnjene potne stroške za otroke s posebnimi potrebami. Kako je pa v takem primeru, če občina organizira ona prevoz za posebne potrebe? Ker tudi tukaj so vprašanja, problemi, da ne bom rekel kateri, finančni. Ampak občina organizira prevoz, zmeni se lahko tudi z več manjšimi občinami, da peljejo poleti otroke v te šole ali te inštitucije, ki rabijo te otroke za posebne potrebe. To mi ni bilo prav jasno, kako se razmišlja naprej o teh zadevah.  Tisti prevoz za invalide me tudi zanima. Mi sedaj, če sem razumel, se bo pripravljal nek nov zakon ali kaj takšnega, nisem dobro razumel, za prevoz študentov celo. Jaz tu absolutno se strinjam, dokler ni boljše rešitve, ampak ali bomo mi zmožni vse financirati vse te zadeve ali bomo šli rajši pogledati, da bi ta arhitektonske ovire, ki jih imamo, da bi omogočili vsem invalidom, da bi bilo res dostopno maksimalno povsod, na avtobusih so veliki problemi, pri / nerazumljio/ so veliki problemi. Javne inštitucije nimajo vsega tega urejenega, še volišča. To je ratalo lani, par let, da so potem zahteve dali upravne enote, da se volišča usposobi za invalide, kar mislim, da je bilo tudi prav in je bilo tudi narejeno v marsikaterem kraju, nekemu kraju tudi samo z obljubami, ampak dajmo reči kar je. V redu, se strinjam prevoz, ampak nisem dobro razumel na kakšen način. Ker veste, prepeljati invalida v enem mestu je ena zadeva, prepeljati invalida na podeželju, govorimo tudi 30, 40 kilometrov oddaljenosti, občina ima od Brestovice do Branice spodaj je 37 kilometrov… Lahko delamo zakone, reči kar je, ampak je treba tudi upoštevati kakšen vpliv bo imel ta zakon tudi na realnost, na kakšen način se bo to dalo, kdo bo to plačeval. Povrnemo potne stroške tem staršem z otroki s posebnimi potrebami. Kdo plača te stroške? Ministrstva, država ali občina? Razumete? Tu moramo biti pazljivi. Obremenjujemo zmeraj več neke inštitucije, ki jih ni treba. Bom zaključil s to zadevo.  Mene zanima še ena zadeva, veliko telefonskih klicev dobim, podeželske občine nimajo denarja, da lahko gradijo športne objekte. Imajo, ampak relativno zelo malo. Ali je predvideno kaj ali bo predvideno ali ste razmišljali, ne vem na kakšen način,vsaj za posodobiti sisteme infrastrukturo športno in vse te zadeve. Šport je osnova v katerikoli dejavnosti. Otroci rabijo športne aktivnosti. Po drugi strani se pa odpre vprašanje. Mi smo zgradili en športni objekt velik, potem pa ni znal kdo bo to upravljal. Kdo bo to upravljal potem? Je to odgovornost občine, je odgovornost šole, je odgovornost koga, če se kaj zgodi? Mislim, dosti je takih vprašanj, ki izgledajo banalne, ampak so zelo zelo pomembne. To so vprašanja, ki potrebujejo neke odgovore. Jaz mislim, da je bilo to v glavnem kar sem mislil vprašati. Če ne drugače bom še enkrat. Hvala lepa, predsednik.
Hvala lepa, kolega Bandelli. Besedo ima gospa Ljudmila Novak. Izvolite.
Hvala za besedo. Lep pozdrav! Hvala varuhu tudi za izčrpno poročilo. Pa bom nadaljevala tukaj, kjer je kolega Bandelli zaključil pri občinah. Tudi v času sprejemanja rebalansa proračuna sem sama dala nekaj amandmajev, da bi povečali sredstva za investicije v vrtce. Hvala bogu, da v nekaterih občinah še vedno se rojeva veliko otrok, ampak v zadnjih letih ni bilo razpisov za te potrebe, torej so ti otroci oziroma njihovi starši v slabšem položaju. Vemo, da pač občine vedno več sredstev morajo namenjati za različne zakonske obveznosti in zmanjkuje sredstev za investicije. Tukaj seveda poziv tudi ministrstvu in pa Vladi oziroma vladnim   (nadaljevanje) strankam, da se za to zavzamete, da še vedno obstajajo te potrebe.  Sicer pa je gospod varuh izpostavil, pa tudi gospa državna sekretarka, nekaj problemov, pa bom tudi sama podala nekaj komentarjev. Na primer, gospa državna sekretarka je rekla, da je premalo bilo tudi neke vzgoje za vrednote, s čimer se jaz popolnoma strinjam, in tudi zaradi tega imamo več vzgojnih problemov ali pa tudi več varnostnikov v šolah. In tudi zaradi tega, ker je načeta avtoriteta učiteljev, ker učitelji nimajo ustreznih sredstev ali pa orodij, s katerimi bi lahko vzpostavljali red, in potem potrebujemo varnostnike, kar je sicer žalostno. Zaradi tega upam, da boste na ministrstvu tudi o tem razmišljali, kako vendarle tudi učitelje zaščititi pred grožnjami. In kot je kolega Lep razpravljal, da se učitelj boji iti v službo, da imajo nemalokrat prerezane gume ali pa še kaj drugega. Saj to je grozljivo, da se nam to dogaja. In na koncu, kot smo lansko leto govorili o primeru ravnatelja, ki je prepovedal priti v šolo učencem, ki so grozili dvema učenkama, da je moral iti pred sodišče, to so res banalne ali pa čudne stvari, ki se ne bi smele pri nas dogajati. Nedavno sem govorila tudi z mamico štirih otrok, ki so se začasno preselili v Nemčijo in tam obiskujejo osnovno šolo. In pravi, »ja, ampak tam je učitelj spoštovan, ima avtoriteto.« Saj vsi vemo, da učitelj ne more poznati vseh problemov, vseh stvari, kar se med otroci dogaja, pa vendar, učitelj je zmotljiv, ima pa avtoriteto, da lahko odloča. Pri nas se učitelji že bojijo delati red, ker anonimne prijave, pritiski staršev, odvetnikov in vse to, to je nepojmljivo. In to se dogaja prav zaradi tega, ker je ta avtoriteta učiteljev načeta. Saj interes nas vseh ali pa javnosti, staršev, vseh je, da bi bile naše šole dobre, čim boljše, in da bi se tudi otroci v njih čim bolje počutili. In potem se pojavi nekaj drugega, da učitelji nimajo takšnega odnosa do svojih učencev tudi zaradi te načete avtoritete. S Komisijo za Slovence smo obiskali srednje šole na Koroškem, ki jih obiskujejo tudi dijaki, ki so končali osnovno šolo v Sloveniji. In kaj so med drugim izpostavili - da sicer slovenske šole so dobre in imajo na nekaterih področjih več znanja kot pa njihovo kolegi, ki so v Avstriji obiskovali šole, da je pa odnos učiteljev neprimerno boljši. Pa jaz vem, da so v Sloveniji dobri učitelji, ampak morda prav zaradi tega, ker so izgubili to moč, to orodje, kako vzpostavljati nek red, avtoriteto, katere vzgojne prijeme sploh lahko uporabljajo, da ne bodo za to kaznovani.  Kolega iz Levice Željko Cigler je govoril o neizpolnjevanju odločb za otroke, ki imajo posebne potrebe, da je to nezaslišano. In tu se jaz popolnoma strinjam, odločbe je treba izpolnjevati. In jaz, kolega Cigler, upam, da ko bomo obravnavali Zakon o financiranju osnovnih šol oziroma o izpolnitvi odločbe Ustavnega sodišča, da boste takrat tudi ostali na tem stališču, da je odločbe Ustavnega sodišča treba izpolnjevati. In upam, da novi zakon ne bo naredil novih krivic s to delitvijo obveznega in neobveznega programa, kajti tudi neobvezni program bodo obiskovali učenci z odločbami. Ali ta pouk pa ne bo potem financiran, ker imajo odločbe? Tako je treba dobro premisliti, ko bomo sprejemali ta zakon, kakšna določila bodo v njem, da ne bomo formalno izpolnili odločbo Ustavnega sodišča, delali pa nove krivice.  (nadaljevanje) Govorili smo tudi o prepovedi konfesionalne dejavnosti v javnih šolah. Tu bi pa jaz rekla, da je treba upoštevati ali pa spoštovati tudi neko zdravo pamet oziroma si prizadevati za to, da je tudi to sodelovanje čim boljše. Poznamo primere, ko je potekal pouk v prostorih župnišč oziroma cerkvenih prostorih, ker so pač obnavljali šole in so bile take potrebe, in hvala bogu, da je bila ta možnost. Ravno včeraj sem bila na neki občini, kjer so mi pa povedali, da so se odločili in je podprl občinski svet, da lahko duhovnik pride tudi v šolo učit verouk, pa to ni del šolskega programa, ker so ugotovili, da je za varnost učencev to najbolje. To se pravi, lahko se pa nek prenapetež znajde in bo, ne vem, tožil občinski svet ali pa iz tega delal probleme, ko gre za neke čisto življenjske in dobre odločitve v dobro otrok. Tako si tu jaz želim, da bi bila zdrava pamet prisotna, da bi življenjske rešitve sprejemali, da ne bi iz tega delali problemov tam, kjer niso potrebni.  In ko ste govorili o šolski prehrani, jaz se strinjam s tem, da noben vrtec, nobena šola ne more kuhati menijev za čisto vse potrebe. Vsi vemo, da nekatere stvari jemo raje, nekatere manj, da je treba upoštevati zdravstveno stanje, zdravstvene potrebe. Sem pa tudi slišala pripombe nekaterih, da se upošteva, recimo, zahteve otrok muslimanov, da se pa na drugi strani - imamo pač kristjani tudi svoje običaje, ki se pa ne upoštevajo. Tudi tu bi jaz rekla, da je spet treba uporabljati dobronamernost, kjer je treba to upoštevati, tako na eni in drugi strani, seveda pa ne moremo upoštevati vseh zahtev staršev, da mora pač njihov otrok imeti vse, kar so si oni zamislili.  Jaz upam, da bo v prihodnosti čim manj negativnih poročil in da bomo uspeli tako z zakonodajo kot z nekim dobrim, primernim pristopom vse te probleme tudi reševati.
Hvala lepa, kolegica Novak. Ostala sta še dva razpravljavca. Gospod varuh, ali ste pripravljeni še dva poslušati in potem vse odgovore dati? Dobro. Potem je na vrsti kolega Dušan Šiško.
Predsednik, hvala. Naj povem, da sem malo pogledal tole letno poročilo in ga moram pohvaliti, čeprav imam, da ne bo samo hvale, kot je kolega že rekel, je treba tudi na nekaj vprašanj dobiti še odgovore in mogoče tudi kakšen predlog, da sprejmete.  Najprej me zanima naslednje. Glede na to, da je leta 2017 bilo zaposlenih 40 oseb, leta 2018 se jih je zaposlilo 9 več, tako jih je bilo 49, me zanima, za katera področja in ali so to kakšne obljube od volitev. Predvsem me pa zanima, ali ne bo v letu 2019, ker se stopnjuje po zadnji številki, prišlo do zaposlitve 10 več. To je ena stvar. Glede anonimnih prijav. Poglejte, jaz sem za to, da se poda prijava v šolstvu, ampak da se podpiše vsak, ki poda neko prijavo, z imenom in priimkom in bomo potem lahko tudi videli, koliko jih bo prišlo in ali so bile primerne ali ne primerne; vemo, da dostikrat kdo zlorablja to anonimno prijavo, nekaj napiše, mogoče celo pokliče in potem se vidi, da je bilo vse skupaj lažno.  Leta 2018 je bil interes tudi v zvezi z odkupom zavarovalne dobe za študijska leta. Pa me zanima, koliko posameznikov bi si lahko to privoščilo predvsem z vidika financ, če mi lahko daste odgovor.  Kar se tiče področja šolstva, je bila vsebina pobud zelo različna in zanimiva. Obravnavali so medvrstniško nasilje v šolah, kjer naj bi bil odziv vseh deležnikov hiter in odločen. Tu bi predvsem rad opozoril, glede na to, da sem to knjigo pogledal in sem tisto temo si izbral, ko mene najbolj tišči in to so cigani, ker vidimo, da na 125. strani ni nikjer problematike iz področju Krškega, to je Kerinov grm, ki je legaliziran in Rimš, ki je nelegaliziran. To sta dve skupini, ki se tudi med seboj prepirajo, kregajo, tepejo. Tudi iz Prekmurja ni nikjer, čeprav gor so civilizirani, vsaj po informacijah kot jih imamo.  Najprej. Gospodu Željkotu bi pa rad samo rekel eno stvar. Poglejte, tujci v šolah. Mi jih imamo veliko. Mi imamo v občini, ki ima prebivalcev 26, 27 tisoč, imamo ca 3 tisoč šiptarjev. Oni pridejo z otroci, družin, jaz nič ne rečem na to, imajo stalno prebivališče, si zrihtajo tukaj, ampak delati gredo v Avstrijo in Nemčijo. Družine ostanejo tukaj. To jim je odskočna deska. To si enkrat za vselej bo treba zavedati. In ti otroci zahtevajo svojega učitelja v osnovni šoli. Starši, ženske, pridejo v šolo s prevajalko, ki zna slovensko. Otroke v vrtec pripeljejo prvi, ob sedmih zjutraj, pol sedmih, ko se vrtec odpre, odpeljejo jih ob štirih. To je ena taka lepa potuha, poglejte, vsi skupaj, da vam povem, tudi vam, gospod. In kaj bi rad tukaj še opozoril. Če bomo mi šli v Nemčijo, v Francijo, v Španijo, na Portugalsko oziroma v tujino, se bomo morali zelo zelo hitro naučiti njihovega jezika. Tujci, ko prihajajo v Slovenijo, poglejte, si pa dovolijo vse sorte pravic. Pa se bom tukaj zdaj ustavil, če bo pa še kaj, bom pa še vprašal.  Hvala.
Hvala kolega Šiško.  Med razpravo kolega Šiška, za tiste, ki niste razumeli, ko je omenjal cigane, je mislil na Rome in ko je omenjal šiptarje, je mislil Albance.  Besedo ima kolega Aljaž Kovačič. / oglašanje iz ozadja/ Izvolite.
Hvala.  Poglejte, mogoče niste bili v Albaniji. Oni imajo na svojem denarju napisano šiptarija.
Bil sem.
Oni se menijo tudi med seboj, da so šiptarji. Bil sem na eni tekmi, ki je igral cigan. Bila je skupina ciganov in so navijali, mi cigani, mi cigani. Pesem Saše Lendero, kako je že tista, ljubim cigana Jana. Mislim, vse povsod oni lahko, tudi sami sebi cigani pravijo, da so cigani in je že skoraj ponižujoče, če jih kateri pokliče Rom. Samo toliko v vednost.
Besedo ima kolega Aljaš Kovačič. Izvolite.
Hvala za besedo, gospod predsednik. Spoštovani varuh, predstavniki ministrstva, kolegice in kolegi!  Ker sem član tudi že Odbora za socialne zadeve ter tudi matičnega delovnega telesa, ki obravnava varuha, se pravi, Komisija za peticije in za človekove pravice, bom samo razpravo na splošno o varuhih prihranil za tisti čas, tudi gospod Bandelli je dal zanimivo izhodišče glede samih pravic otrok in predvsem na sploh prebivalstva, ki prihaja z bolj lokalnega okolja, ne samo z velikih mest. Bi se pa vseeno dotaknil področij, ki jih zajema naš odbor. Številka, ki je nekaj več kot 4 tisoč 700 prijav, se pravi, vsaka prijava je najverjetneje v družbi odveč. Se pravi, najverjetneje pa nam nikoli ne bo uspelo proti na nulo, ker potem bi pomenilo, da tudi varuh dejansko ne obstaja, ker idealne družbe na žalost ne bo nikoli. Je pa, ko bereš to poročilo, tudi vidiš, da so mogoče nekatere prijave odveč, nekatere prijave, ki pa bi se morale zgoditi, pa se tudi ne zgodijo. Prevsem je bilo recimo zanimivo pri skrbi za predšolske otroke, da varuh ni prejel nobene pobude ali prijave neprimernega ravnanja s predšolskimi otroki v zasebnem zavodu, obenem pa smo poslušali v medijih zgodbe, se pravi, neke skrajnosti, ampak sploh do varuha nobena inšpekcija ta  zadeva ni prišla. Po drugi strani pa, recimo, imamo prijave, nezadovoljstvo z ocenami na maturi ali v spričevalu. Se pravi, zanimivo mi je razmišljanje kam smo prišli kot družba, da se ljudje pritožujejo k varuhu človekovih pravic, recimo, zaradi ocen v sami šoli. Tudi meni se je najverjetneje kdaj zgodila kakšna krivica pri oceni, na faksu, v osnovni, srednji šoli, ampak se je pritožba končala pri starših, ker so mi pač povedali, da vseeno je učitelj, če lahko rečem, glaven in se mi zdi nekoliko sporno, če lahko rečem, da se velikokrat, najverjetneje se tudi kdaj zgodi upravičeno, ampak velikokrat se preko odvetnikov in raznih moči tudi bogatejših staršev dela pritiske na same izvajalce različnih šolskih zadev. Se pravi, od učiteljev, profesorjev, kot tudi predavateljev na fakultetah.  Zanimiva mi je bila zelo razlaga gospoda varuha, ko je dal odgovor glede šolske prehrane. Se mi zdi, to je neka tema, ki smo jo v zadnjih letih velikokrat slišali. Nikoli pa nismo dobili nekega konkretnega odgovora in moram reči, da sem sedaj prvič slušal takšen konkreten odgovor. Se pravi, kaj je po eni strani otrokova pravica in kaj naj delajo te šole, da bodo vsem zadostile. Kajti, v času ko ima vsak tretji prebivalec sveta oziroma Slovenec, če se lahko malo pošalim, je že na nekih raznih dietah, nekateri jedo samo sadje, nekateri samo zelenjavo, tretji nekaj drugega, četrti so na ketonskih dietah in najverjetneje ni inštitucije v Sloveniji, ki bi lahko zagotovila povpraševanje vseh ljudi. Se mi pa zdi ključna tista zadeva, ki jo je omenil varuh, da pa seveda ne sme šola nikogar vsiljevati. Menim pa vseeno, da je hrana v šolah, predvsem v osnovnih šolah, zelo dobra, tudi v srednjih. Obenem pa imamo tudi edinstveni sistem študentskih bonov, kjer imajo dejansko študentje veliko izbiro hrane, se pa na koncu sami odločijo ali bodo jedli kvalitetno ali nekvalitetno hrano.  Tudi meni se zdi nezaslišano, da dejansko že od leta 2012 urejamo ta famozni, če lahko rečem, prevoz študentov invalidov, ni pa to edina zadeva s katero se srečujejo študentje invalidi v Sloveniji. Problem, ki sem ga sam opazil v preteklih letih je, da veliko študijskih procesov veliko fakultet poteka v zelo starih zgradbah in dejansko niso prilagojene današnjemu času, še manj pa invalidom. Nekatere so tudi arhitekturno zaščitene. Poznam recimo primer, ko fakulteta niti zaradi arhitekturne zaščite ne more zgraditi dvigala, ki bi pomagal tem študentom, ki na žalost ne morejo hoditi po stopnicah. Sem pa opazil, da se tudi fakultete na nepravilen način lotevajo reševanja teh problemov. Ne lotevajo se sistemsko, ampak se lotijo problema v tistem trenutku kakršnega študenta imajo. Se pravi, v letošnjem letu bodo imeli študenta, ki bo slep in bodo za njega našli neko rešitev. Potem čez dve leti bo prišel študent, ki bo na invalidskem vozičku, pa bodo njemu nekaj prilagodili. Čez tri leta bo spet prišel, se pravi, dejansko rešujejo problem, ki ga dobijo, ne pa da bi gledali na dolgi rok, da bodo pomagali različnim študentom.  Mislim, da je v zakonu, da bi tudi študentje morali imeti pomoč tisti, ki slabo slišijo, se pravi zlogovni jezik. Mislim, da tudi to se v praksi dejansko ne dogaja.  Veliko je bilo tudi govora o otrocih s posebnimi potrebami. V osnovnih šolah menim, da je zelo dobro poskrbljeno oziroma vsaj na nekem nivoju. Ko pa ti otroci s posebnimi potrebami prihajajo na srednje šole že doživijo prvi šok, ker je že slabše, potem pa na fakultetah samo še slabše. Se pravi, tudi tu bi se moralo kar nekaj narediti.  Večkrat je bilo že omenjeno verski obredi. Tu ima najverjetneje vsak svoje mnenje, se ne bi spuščal v te debate. Se pa velikokrat, kot je gospa Novakova rekla, najde, če uporabim izraz nek pacient, ki mogoče vso zgodbo naredi trikrat hujšo, kot je dejansko bila.   (nadaljevanje) Moram pa povedati, da dejansko sama slovenska ustava že govori, da sta Cerkev oziroma vera in država ločeni, tako tu nekih nejasnosti z moje strani ni, obenem pa se mora tudi zdrav razum uporabiti.  Ne strinjam se z gospodom Šiškom glede anonimnih prijav, predvsem s tega vidika, ker menim, da so v družbi narobe razumljene. Se pravi, anonimne prijave so po mojem mnenju od ljudi, ki so najbolj šibki, ki si ne upajo naglas povedati, mogoče zaradi nekega socialnega statusa ali zaradi kakšne druge ogroženosti. Se pa strinjam z gospodom Šiškom, da se to zlorablja, da se velikokrat nekdo, ki bi lahko naglas povedal neko zadevo, skrije in neko lažno prijavo da pod anonimko. Se pravi, tu bi se spet kot družba morali vprašati, kdo so ti, ki to izkoriščajo. Vseeno pa jih ne bi ukinil, ker vseeno obstaja del družbe v Sloveniji, ki si ne upajo spregovoriti zaradi različnih zadev, in te so namenjene temu. Ne pa to, ko velikokrat dejansko zlorabljajo, naredijo nekemu profesorju škodo, ga družba obsodi, potem pa, ko se dokaže, da je anonimka bila krivična, pa se mu ne povrne ugleda, ki ga je imel prej. Se pravi, tu pa spet nastopijo v vlogo ravnatelji, da zaščitijo te profesorje in učitelje.  Rekel bi še o človekovih pravicah mladih nasploh. Kje so, recimo, človekove pravice mladih raziskovalcev, ki ne dobijo možnosti delovanja na fakultetah zaradi različnih vzrokov. Tudi tu so po mojem mnenju kršene človekove pravice, če je nekdo doštudiral, je mladi raziskovalec, na fakultetah pa se, če tako rečem, elita zadržuje pozno po tistih letih, ko bi že morali biti v pokoju, da mladi ljudje ne pridejo do služb na fakultetah. Velikokrat se človekove pravice razlagajo le kot pravice neke manjšine, ampak človekove pravice so unikatne in pripadajo vsem ljudem tega sveta.  Govorili smo tudi o Zakonu o športu, glede mladih ljudi, se pravi, teh, ki so stari pod 15 let. Ker sem se veliko let ukvarjal s športom, poznam to problematiko. Tudi v naših klubih smo imeli podobne zadeve. Tu pa smo spet prišli kot družba po mojem mnenju do tega problema, kajti velikokrat se zgodi, da mladi športniki na željo svojih staršev, ker dejansko bolj starši kot sami otroci hrepenijo po nekem uspehu, prehitro zapuščajo svoje matične klube, tudi državo, ker po televiziji vidijo neko zvezdo, ki mu je mogoče pri 13. letih uspelo, da je šel v Španijo in danes igra v najmočnejši košarkarski ligi na svetu, in potem tudi drugi o tem sanjajo. Ampak to je mogoče eden izmed milijona ali pa še več, ni pa to neko pravilo. In tudi klube je mogoče tu razumeti, kajti zelo hitro se začnemo ukvarjati s športom in nekateri vrhunsko raven dosežejo že pred 15. letom. V svetu je danes veliko športnih agentov, ki to točno vedo, izkoristijo, mladega z nekim denarjem privabijo in ga dejansko ukradejo nekemu lokalnemu klubu, ki je, pod narekovaji, kar nekaj let vlagal v to, ker ga dejansko »premutijo«, če lahko tako rečem, da gre v boljši klub. In potem ti lokalni klubi, ki so kar nekaj let vlagali v njega, dejansko izgubijo vse. Je pa tako, kot sem rekel, tu smo že kot družba prišli do stopnje, ko prehitro mladi hrepenijo po tujini, pa se potem tudi razočarani dokaj hitro vrnejo.  Če ste vi kot varuh neko naše zrcalo, kako delujemo, si tudi jaz želim, da bi Državni zbor bil neko ogledalo oziroma ne ogledalo, ampak neka knjiga, kjer bi lahko videli ljudje, da se mi obnašamo primerno. Velikokrat je govora o sovražnem govoru, kaj je sovražni govor. Neke definicije, se pravi, jaz tu nekako delim zadevo na sovražni govor pravno gledano, kar velikokrat na Evropskem sodišču pade, kot sovražni govor, ampak tudi mi, poslanci, se po mojem mnenju ne smemo skrivati za nekakšnimi pravnimi zadevami, ampak z neko kmečko pametjo, kako govorimo, kajti gledajo nas po televiziji in včasih izgovorimo besedo, ki je mogoče nepotrebna in bi lahko s kakšno bolj primerno besedo nam prihranili tudi   (nadaljevanje) kakšno daljšo razpravo in potem kreganje glede tega.  Hvala.
Hvala lepa, kolega Kovačič.  Gospod varuh človekovih pravic, izvolite, beseda je vaša.
Peter Svetina
Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci! Dovolite, da se odzovem na vaše debate. Hvala lepa za vse vaše predloge in vaša razmišljanja, ki so bila.  Na začetku bi rad opozoril, da Varuh človekovih pravic v Republiki Sloveniji kot nacionalna institucija za človekove pravice opozarja na neizvajanje in kršenje zakonodaje. Varuh je tisti, ki opozori, da se nekaj ne izvaja, varuh ne piše zakonov. In varuh opozarja na to zaradi tega, ker na določenih področjih, če se zdaj dotaknemo verskih obredov, ni jasno, zakonodaja ni jasna. In zakonodajalec - to ste pa tudi vi - mora reči, da ali ne. Ne da se ljudje potem na nas obračajo, eni da, eni ne, ljudje pa so zmedeni in se obračajo na Varuha človekovih pravic, ker so njihove pravice kršene. Zakonodajalec pa jasno ne določi, to je tako. To je tudi v primeru, kot ste, gospod Cigler, rekli, ja, se popolnoma strinjam, odločbe se ne spoštujejo, mi na to tudi opozarjamo, in bomo pač šli naprej, to je dejstvo.  Kar se tiče dietne prehrane oziroma bom rekel tako, bom podomačil, a la carte prehrane, gospod Bandelli. Dejstvo je in mi smo ugotovili, da je vedno več otrok, ki potrebujejo dietno prehrano. To dietno prehrano šola mora zagotoviti, ker je to pravica, ki izhaja iz zdravstvenega stanja posameznega otroka. Ne more pa šola zagotavljati, da bo kuhala vegetarijansko, vegansko, tako dieto, ono dieto, ki pa ni zdravstveno pogojena. Tako kot ste sami omenili, ne prostorske, ne kadrovske kapacitete tega ne omogočajo, in to je dejstvo. Zato je bilo naše stališče tudi, da to ni človekova pravica, ampak je pravica izbira. Vse, spoštovani, tudi ni človekova pravica, kar si mi v tistem, morda nekem emocionalnem trenutku mislimo, da je. Varuh bdi nad tem, da se zakonodaja, ki je, izvaja. In tudi varuh je na tem, da uporablja tisto neko praktičnost in se zavedamo, ne postavljamo zahtev, ki nimajo temeljev v zakonodaji, takih zahtev varuh ne postavlja. Če se napiše v zakonodaji, da je nekaj belo, mi zahtevamo, da je belo, ne rečemo, da hočemo, da je pač to nekaj drugega. Mi nismo arbiter, mi smo samo tisti, ki bdi nad tem.  Vaša vprašanja, če se lahko dotaknem, gospod Šiško, sicer ne sodijo v ta resor današnje obravnave odbora, pa se bom najprej na tisto… Mi kot varuh opozarjamo, ne na to, da je treba omogočiti ljudem, da si dokupijo leta, vendar je tu prišlo do neke anomalije. Prišlo je do anomalije, ko se ljudem ne priznavajo dokupljena leta, ki so jih imeli, delu se priznava, drugemu delu se pa ne priznava v pokojninsko. In tu varuh opozarja, da če je tako, mora se priznavati vsem, ne pa enim da, tistim, recimo, ki so si obročno plačevali, da, tisti, ki so si pa v enkratnem znesku dokupili leta, tistim pa ne. Ampak tu je bila spet narejena napaka v zakonodajnem postopku in to je treba urediti. To je to. Nismo pa mi startali na to, da si je treba leta dokupiti, tu smo se, zgleda, malce narobe razumeli.  Tudi kar se tiče vašega vprašanja o desetih zaposlitvah, ki so bile narejene v letu 2018… / oglašanje v ozadju: »Devet.«/ 2018. / oglašanje v ozadju/ A, devet zaposlitev, aja, devet zaposlitev. Ne, jaz sem že na letnicah, za to se opravičujem. Če ste namigovali na to, jaz sem postal leta 2019 varuh človekovih pravic in vsako zaposlitev, ki bo, bom znal krepko obrazložiti, in nobena ni bila, do zdaj sem eno zaposlitev izvedel, zdaj bodo še tri za Center za človekove pravice, ampak nobena ni nobena predvolilna obljuba, ker nikomur nisem čisto nič obljubil, tako imam zelo čisto vest. Je pa nekaj drugega, dejansko je obseg dela, pripad posameznih pobud, vse zaposlitve, ki so bile v letu 2018, so dejansko na strokovnih delavcih,  (nadaljevanje) ki rešujejo neposredne pobude. In pripada je toliko, in veste, ko mi gledamo pobudo, mi ne smemo gledati tega, da je enkraten odgovor, tu je treba res raziskavo narediti, treba je preiskati, kaj se dogaja s tem človekom, kaj je zadaj za to zgodbo. In to vzame čas, in mi potrebujemo res kakovosten in dober kader, kar ga pa tudi imamo. Jaz imam zelo kakovostne sodelavce, ki delajo na tem. To poročilo je dejansko - to so ure težkega dela, preiskovanja, obiskov, nenapovedanih obiskov institucij, da ugotovimo, kje in kdaj so se človekove pravice kršile. In za vsako zaposlitvijo, tudi ki bo v bodoče, in bodo morale biti, vam garantiram, da bom stal in bom vsako tudi stoodstotno znal obrazložiti.  Kar se tiče ostalih zadev, o katerih smo govorili. Ja, vsi se zelo strinjamo, ampak mislim, da - kot je tudi gospa državna sekretarka rekla - otroški parlament, v katerem smo bili letos, je mene močno presenetil, zaradi tega, ker ni bil ogledalo naše družbe. Otroci so zahtevali, da imajo vsebine o bontonu, da imajo vsebine o medsebojnem spoštovanju, to so bile neke vrednote, ki so jih ti otroci enoglasno izpostavljali, tiste vrednote, o katerih mi, bom rekel, tam nad 30 radi rečemo, da so to neke pozabljene vrednote. Ti otroci tam so nas spomnili, da oni to od nas pričakujejo in želijo. Se pravi, mislim, da je čas, da tudi mi od sebe to nekako pričakujemo. In če to pričakujejo otroci od države, mislim, da je to sporočilom tudi nam, staršem, da pričakujejo to od nas.  Varuh bo ostal na svojih stališčih. Tudi, recimo, odzivno poročilo Vlade, ki je, mi bomo vztrajali na vseh teh zahtevah, ki jih imamo. Mi verjamemo, da bomo tudi dosegli korake naprej. In seveda pričakujemo podporo tudi vašega odbora in Državnega zbora v celoti. Hvala lepa.
Hvala lepa, gospod Svetina. Zaključujem razpravo.  Predlagam, da razpravljamo in odločamo o naslednjem mnenju: »Odbor za izobraževanje, znanost, šport in mladino je obravnaval 24. poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2018 s svojega delovnega področja ter predlaga matičnemu delovnemu telesu, Komisiji za peticije ter človekove pravice in enake možnosti, da v predlogu priporočil za sejo Državnega zbora priporoča upoštevanje priporočil Varuha človekovih pravic Republike Slovenije, zapisanih v 24. rednem letnem poročilu Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2018.«  Želi kdo o predlaganem mnenju razpravljati? Če ne, razpravo zaključujem in dajem mnenje na glasovanje. Glasujemo. Kdo je za? (10 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je mnenje sprejeto.  Odbor bo pripravil poročilo in ga posredoval matičnemu delovnemu telesu.  Kar nekaj razpravljavcev se je danes sklicevalo na žalostne vremenske razmere. Očitno lepo vreme sredi maja dojemamo kot človekovo pravico, pri tem nam pa, žal, varuh človekovih pravic ne more pomagati.  Zaključujem 1. točko dnevnega reda in s tem 8. nujno sejo odbora. Vsem se zahvaljujem za sodelovanje. Razveselite tudi svoje dežnike.