Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne prav lepo pozdravljam in začenjam 43. nujno sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide.

Na seji kot nadomestni člani in članice odbora s pooblastili sodelujejo; trenutno imamo eno pooblastilo in sicer magistra Darka Krajnca nadomešča magister Dean Premik.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red: Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dolgotrajni oskrbi. Ker v poslovniškem roku ni bilo predlogov za spremembo dnevnega reda, ugotavljam, da je določen dnevni red seje kot ste ga prejeli s sklicem.

Prehajamo torej na 1. TOČKO, TO JE PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O DOLGOTRAJNI OSKRBI.

Še eno pooblastilo, in sicer poslanca Aleksandra Reberška nadomešča poslanec Janez Cigler Kralj.

Kolegij predsednice Državnega zbora je na 129. seji 27. maja 2025 sklenil, da se predlog zakona obravnava po nujnem postopku.

Gradivo za sejo je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora.

K točki so bili vabljeni: Ministrstvo za solidarno prihodnost, Zakonodajno-pravna služba, Državni svet, Skupnost občin Slovenije, Združenje občin Slovenije, ki se je opravičil, Združenje mestnih občin Slovenije, ki so se prav tako opravičili, Skupnost centrov za socialno delo Slovenije, tudi opravičili, Skupnost socialnih zavodov Slovenije, Socialna zbornica Slovenije in Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

Pričenjamo drugo obravnavo predloga zakona.

Za dopolnilno obrazložitev dajem besedo predlagatelju, Ministrstvu za solidarno prihodnost. Minister Simon Maljevac, izvolite.

Hvala za besedo. Spoštovane kolegice in kolegi, drage poslanke in poslanci.

Kot veste, je bil Zakon o dolgotrajni oskrbi sprejet julija leta 2023 in je potem začel veljati istega leta v mesecu avgustu. Gre za ključen zakon za vse tiste naše sodržavljanke in sodržavljane, ki zaradi starosti, bolezni ali invalidnosti potrebujejo podporo pri vsakodnevnih opravilih. V zadnjih dveh letih sem večkrat poudaril, da dolgotrajna oskrba ni enkratni projekt, temveč je živ sistem, takšen, ki ga je treba in ga bo treba ves čas prilagajati tako demografskim spremembam, družbenim trendom, tehnološkemu razvoju in tudi realnim razmeram na terenu, in v tem procesu je ključno, da politika posluša tako uporabnike, izvajalce, stroko in civilno družbo, torej vse tiste, ki se jih dolgotrajna oskrba tiče. Danes vam zato tu predstavljamo predlog nadgradenj obstoječega zakona. Ta temelji na izkušnjah preteklega leta in pol izvajanja samega zakona. V tem letu vemo in smo v celoti vzpostavili sistem oskrbovalcev družinskega člana, v njega je zdaj vključenih preko tisoč 600 oseb. Vzpostavili smo vstopne točke za dolgotrajno oskrbo in v njih zaposlili več kot sto novih zaposlenih strokovnjakov; ti predstavljajo vhodni strokovni stik bodočih uporabnikov in uporabnic dolgotrajne oskrbe. Teh točk je 16 po vsej državi in že delajo in tu moram res izpostaviti velik angažma centrov za socialno delo. Skoraj v celoti smo tudi že vzpostavili mrežo lokalnih izvajalcev dolgotrajne oskrbe na domu skupaj z občinami, župani in županjami. Pa tudi še marsikaj drugega smo v tem času naredili. Ker pa postavljamo nov ogromen sistem socialnega varstva, smo seveda cel čas v tesnem stiku s terenom. Skupaj oblikujemo, se učimo in se tudi poslušamo. Pred nami je torej nadgradnja sistema kot so jo predlagali izvajalci, stroka in uporabniki. Naj po sklopih bolj podrobno razložim ključne spremembe in tudi njihov pomen.

Prva točka, ki bi jo izpostavil, je poenostavljen prehod v sistem dolgotrajne oskrbe. Torej, če pogledamo za uporabnike in uporabnice domov za starejše, omogočamo neposreden prehod iz sistema socialnega varstva v sistem dolgotrajne oskrbe brez ponovne ocene upravičenosti. Uporabnik se prevede iz obstoječe kategorije v novo, kar pomeni krajši postopek in manj administrativnih ovir. Seznanjen bo s stroški nastanitve in prehrane ter se bo lahko odločil ali želi ostati v obstoječem sistemu ali preiti v novega. Če sem tu mogoče bolj plastičen, to pomeni, tisti, ki so ta trenutek in bodo na 1. 12. v domu za starejše, bodo avtomatično prevedeni v sistem dolgotrajne oskrbe in ne bodo rabili iti skozi ponovno ocenjevanje s strani centrov za socialno delo. Tu bi hotel še poudariti, da nov sistem bo v primeru domov za starejše zagotovo finančno ugodnejši, saj bodo stanovalci plačevali le nastanitev in prehrano. Oskrba bo tako za uporabnike brezplačna - socialno oskrbo ta trenutek plačujejo iz žepa -, tako da se bodo v veliki večini primerov stroški oskrbnin oziroma tistega, kar posameznik ali posameznica plača, ko je v domu za starejše, bistveno znižali. Druga točka, ki je pomembna, ki jo prinaša novela, je pa vezana na mlade invalide. Torej na osebe, ki po dopolnjenem 18. letu preidejo iz sistema starševskega varstva, bodo imele zdaj možnost neprekinjene vključitve v dolgotrajno oskrbo, brez nove ocene, če bo svetovalec ocenil, da spadajo vsaj v četrto kategorijo in potem se prva formalna ocena, kot za vse ostale, opravi v roku petih let. Torej tu je predvsem ta mehek prehod v sistem dolgotrajne oskrbe, če se za to odločijo. Druga točka, ki bi jo želel v tem uvodnem nagovoru izpostaviti, je širitev možnosti za oskrbovalce družinskega člana. Oskrba družinskega člana je prva pravica, ki je zaživela lani 1. januarja. Kot sem že izpostavil, jih je trenutno takih 1600, ti prejemajo nadomestilo plače v znesku 1,2 minimalne plače. Z aktualnim predlogom pa vključujemo tudi upokojence, torej tudi upokojenci bodo lahko postali oskrbovalci družinskega člana. In ta možnost obstaja tudi za upokojene svojce, torej upokojenec bo lahko skrbel tudi za svojega vnuka, na primer kot oskrbovalec družinskega člana. Ti bodo seveda prejeli ravno tako nadomestilo v višini 1,2 minimalne plače ter odstotek pokojnine, ki jim v skladu z zakonom pripada, torej v večini običajnih primerov je to 40 odstotkov za določeno obdobje. Pomemben dodaten ukrep tu je oskrbovalcem z ustrezno formalno izobrazbo, torej tistim, ki želijo biti oskrbovalci družinskega člana in imajo zdravstveno izobrazbo ali izobrazbo iz socialnega varstva, priznavamo to znanje in jim krajšamo obseg obveznega usposabljanja. Tretja točka, ki bi jo izpostavil, je natančnejša opredelitev pravic in postopkov natančneje opredeljujemo dnevno oskrbo. Jasno določamo, da se ta lahko izvaja med 6. in 22. uro, zapišemo tudi pogoje bivanja za nedenarne pravice, uvajamo pogoj dejanskega bivanja v Sloveniji, denarne pravice pa so dostopne tudi upravičencem v Evropski uniji. Bolj podrobno zapišemo tudi mirovanje pravic - pravice mirujejo v času bolnišničnega zdravljenja ali zdravljenja, ki ga krije zdravstveno zavarovanje. Četrta točka, ki bi jo tu izpostavil, je večja fleksibilnost za občine in izvajalce. Na podlagi pozivov smo pri vzpostavljanju mreže in sodelovanju z lokalnimi skupnostmi poslušali, ker sami najbolje poznajo specifike svojega okolja. Tu je pomembno medobčinsko sodelovanje. Tako bodo po novem lahko občine sklepale pogodbe z izvajalci, govorimo o neposrednih pogodbah, tudi z drugih občinah, kar širi možnosti za zagotavljanje storitev. Mislim, da je to sploh pomembno v primeru manjših občin in njihove povezave. Še dodatna točka vključevanja lokalnih skupnosti v svete javnih zavodov, ki jih je ustanovila država, se uvaja predstavništvo lokalnih skupnosti, torej da bodo tudi tu imeli svoj glas. Peta točka, ki bi jo izpostavil, je oprostitev plačila nastanitve in prehrane, to je za tiste uporabnike in uporabnice, ki ne zmorejo kriti stroškov nastanitve in prehrane v domovih za starejše. Uvajamo možnost oprostitve tega plačila torej za tiste, ki tudi tega hotelskega dela ne bodo zmogli. Odločitev o tem sprejme center za socialno delo, in sicer glede na premoženjske in družinske okoliščine. Še zadnja točka, ki bi jo tu izpostavil, je e-oskrba; tu jasneje določamo pogoje za sofinanciranje e-oskrbe, namenjene predvsem starejšim, ki živijo sami in potrebujejo tehnološko podprto podporo pri varnem bivanju doma. Tu naj poudarim tudi, da verjetno vsi poznate tiste, ki so bili vključeni v projekt, ki ga je, kjer je sodeloval tudi ZDUS. Tiste se bo tudi do vstopa v dolgotrajno oskrbo torej podaljšalo izvajanje storitve, tako da s 1. 7. nihče nič ne izgublja, ampak tisti, ki ima ta trenutek v okviru projekta e-oskrbo, jo imel tudi še naprej.

Mogoče na hitro še glede mnenja Zakonodajno-pravne službe. Vse nomotehnične popravke smo upoštevali, vse predloge za uskladitev besedila med členi tudi in podrobnejše vsebinske pomisleke Zakonodajno-pravne službe, ki smo jih pa upoštevali, je vezano, da se iz mirovanja pravic izloči storitve vezane na samostojnost, saj ta pravica pripada uporabniku na letni ravni. Na primer uporabniku, ki je v kategoriji, tretji kategoriji, 48 ur na leto, kar pomeni, da se te storitve lahko opravijo kasneje. Torej če je nekdo v bolnici, ni nobene potrebe, da bi ne imel te storitve, ampak jih lahko koristi kasneje. Jasneje se tudi določi dan začetka opravljanja nalog oskrbovalca družinskega člana in koriščenja pravic uporabnika pravice do oskrbovalca družinskega člana. Natančneje tudi določamo trenutek, ko vstopna točka vključi oskrbovalca družinskega člana v obvezna socialna zavarovanja, in sicer z dnem, ki je določen v osebnem načrtu. Uvedeno je tudi začasno sedemdnevno prehodno obdobje v primeru, ko se z novo odločbo odloči o spremembi kategorije dolgotrajne oskrbe, in tudi bolj jasno opredelimo, kdaj se upravičenec uvrsti na čakalni seznam in da izvajalec dolgotrajne oskrbe vodi več čakalnih seznamov.

Za čisto konec pa bi zaključil s tem, da predlagane spremembe, mislim, da so konkreten odgovor na izzive, ki so se pokazali v praksi. So nastale, kot sem rekel, v tesnem sodelovanju z vsemi akterji na tem področju. In še enkrat bi želel poudariti, da dolgotrajna oskrba je živ sistem. Ta se mora ves čas razvijati, biti v koraku z ljudmi in njihovimi potrebami. Jaz verjamem, da bodo te spremembe pripomogle k bolj učinkovitemu sistemu in še bolj dostopni oskrbi za vse, ki jo potrebujejo.

Na tej točki zaključujem s to uvodno predstavitvijo - hvala za vašo pozornost - in se veselim razprave in seveda smo tekom razprave s kolegicami in kolegi z ministrstva na voljo za dodatna pojasnila in odgovore. Hvala.

Hvala lepa.

Sedaj besedo dajem Zakonodajno-pravni službi. Magistrica Sonja Bien Karlovšek, izvolite.

Hvala lepa za besedo.

Zakonodajno-pravna služba je v svojem pisnem mnenju v splošnih pripombah opozorila, da predlog zakona neustrezno posega v dva druga zakona, in sicer Zakon o upravnih taksah ter Zakon o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji. To je tudi v nasprotju z načeli iz nomotehničnih smernic, ki določajo, da se zakon praviloma spreminja, torej novelira z istovrstnim zakonom. Čeprav je v izjemnih primerih dovoljeno poseganje v drug zakon, mora biti to ustrezno normativno urejeno. Take izjeme morajo biti strogo omejene na uskladitvene tehnične primere, česar v tem primeru ni mogoče utemeljiti - za spremembe teh dveh zakonov bi morali biti pripravljeni ločeni noveli. Prav tako predlog zakona posredno spreminja tudi tri druge sistemske zakone, z amandmaji pa še enega, in sicer Zakon o socialnem varstvu, in sicer z besedilom, da se določene rešitve uporabljajo oziroma veljajo, dokler ne bodo ti zakoni ustrezno urejeni, se pravi do ustrezne ureditve, ureditve v sistemskem zakonu. To pomeni časovno neopredeljeno veljavnost brez jasnega pravnega okvira, kdaj bo ustrezna ureditev v teh zakonih dejansko uveljavljena, z vidika zakonodajne tehnike in pravne varnosti pa to pomeni nepreglednost, pravno negotovost in ogrožanje pravne varnosti, kar so vse tudi elementi načela pravne države iz 2. člena Ustave. Tudi zanje bi bilo treba pripraviti posebne novele. V splošnih pripombah je ZPS še posebej opozorila, da predlog zakona ni ustrezno pripravljen, ker so določbe, ki v predlogu ostajajo nespremenjene, ponovno zapisane v celoti, čeprav jih je zakonodajalec že sprejel in veljajo. Tak pristop zmanjšuje preglednost predloga, otežuje normativno presojo sprememb in ni v skladu z načeli nomotehnike, ki zahtevajo, da se spreminja le tisto, kar je nujno potrebno. V pisnem mnenju je ZPS tudi opozorila, da se zaradi novih 34.c in 34.č člena in zaradi spremenjenega, in da bi, in zaradi spremenjenega 12. člena potrebno spremeniti tudi 10. in 88. člen zakona, vendar v tem zakonodajnem postopku tega ni mogoče narediti, ker 10. in 88. člen zakona nista spremenjena ali dopolnjena s tem predlogom zakona v skladu s poslovniško določbo iz prvega odstavka 132. člena.

ZPS bi še opozorila, da so se tako zakon in prva novela kot tudi ta druga novela sprejemali po nujnem postopku. Predlog zakona vsebuje 71 členov, tako da takšna novela že zaradi svoje obsežnosti zahteva ustrezen čas, da se lahko zakon obravnava v zakonodajnem postopku, še posebej glede na tematiko, ki zahteva jasno in določno ureditev, saj ureja pravice iz dolgotrajne oskrbe in je zato nujno, da je razumljiv tudi povprečnemu uporabniku, ki mora iz zakona razbrati svoj pravni položaj.

Glede vloženih amandmajev, ki so bili poslani v pregled zakonodajnopravni službi včeraj zvečer in so bili zvečer tudi pregledani s strani Zakonodajno-pravne službe in sekretarke tega odbora in so bili pravkar vloženi, je pa treba opozoriti, da je treba pregledati ali so pripravljeni vsi, tako da jih je mogoče umestiti v predlog zakona in izdelati dopolnjen predlog. Po vsebini pa lahko glede na čas, ki ga je imela ZPS na razpolago, ugotovim, da so nekatere pripombe iz mnenja ZPS res upoštevane. Izmed neupoštevanih pa bi izpostavila naslednje. Glede dopolnjevanja pogoja za pridobitev pravic do dolgotrajne oskrbe, ki se nanaša na dostavek, da naj bi zavarovana oseba na naslovu stalnega ali začasnega prebivališča tudi dejansko prebivala, ostaja pomislek, da je dejansko prebivanje po Zakonu o prijavi prebivališča vgrajeno v naslov stalnega prebivališča, ugotavljanje resničnosti te prijave pa je predmet Zakona o prijavi prebivališča, ne pa tega zakona.

Glede podaljšanja roka za usposabljanje za oskrbovance družinskega člana. Ostaja pripomba, da je treba to pojasniti z vidika kakovosti in varnosti dolgotrajne oskrbe, saj je rok podaljšan iz treh mesecev na eno leto.

Glede 36. člena predloga zakona, ki spreminja 56. člen zakona. Zaradi notranje usklajenosti zakona je treba spremeniti tudi četrto alinejo drugega odstavka tega člena in jo uskladiti s spremembo 4. alineje četrtega odstavka 54. člena zakona.

Glede potrdila o tem, da je oseba živa, ker bi se lahko brez odstopa od načela proste presoje dokazov po Zakonu o splošnem upravnem postopku zagotovilo oziroma ugotovilo, da je oseba živa. In sicer z ustrezno izjavo, in ker se tudi s potrdilom o tem ne prepreči v celoti neupravičeno plačilo denarnih prejemkov zaradi smrti uporabnika.

Glede 47. člena predloga zakona, ki spreminja 98. člen ostaja pripomba glede dopolnitve drugega odstavka, da je treba upoštevati, da se povezujejo zbirke podatkov, ne pa samo en podatek iz zbirke z drugo zbirko.

Glede 54. člena zakona, ki spreminja 131. člen zakona, ostaja pripomba glede tega, da mora dosedanji oskrbovanec doma za starejše ne le soglašati s tem, da preide v sistem dolgotrajne oskrbe, ampak tudi skleniti osebni načrt, kar je v neskladju z nespremenjenim devetim odstavkom stoenaintridesetega člena, po katerem začne pravica do dolgotrajne oskrbe veljati ne glede na obveznost sklenitve osebnega načrta. V celoti ostajajo neodgovorjene tudi vse pripombe glede načela legalitete. Tukaj bi izpostavila neopredeljene storitve koordinatorja dolgotrajne oskrbe v spremenjenem 14. členu zakona. Sicer pa se z amandmaji ne odpravlja samo pripomb iz mnenja Zakonodajno-pravne službe, ampak tudi pripombe drugih, zlasti z Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Vendar iz obrazložitve amandmajev to ni razvidno.

Glede amandmajev koalicijskih poslanskih skupin, kolikor sem uspela pregledati imam še naslednje pripombe, in sicer glede amandmaja k 24. členu in sicer v člen, ki ureja pritožbeni postopek se dodaja določba, da se za izdajo odločbe o pritožbenem postopku smiselno uporabljajo določbe 36. do 38. člena zakona, ta določba ni jasna. Iz obrazložitve izhaja, da gre za uporabo načina vročanja, Zato je treba nedvoumno določiti, katere določbe 36. do 38. člena se uporabljajo.

Glede amandmaja k 25. členu. V novem desetem odstavku 42. člena je treba določiti, da se v osebnem načrtu vedno določi, od kdaj se začnejo koristiti pravice. Posebej je treba preveriti amandma k 43. členu, ker sedaj ni izvedljiv. Treba bi bilo črtati prvo alinejo, če se ne želi spremeniti cela 1. točka prvega odstavka 80. člena zakona.

Glede amandmaja k 51. členu, ki spreminja stopetindvajseti člen zakona, torej prehodno določbo zakona je treba to besedilo oblikovati kot prehodno določbo predloga zakona, saj se bo financiranje zagotavljalo od uveljavitve predloga zakona, ne pa od uveljavitve osnovnega Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki je začel veljati že v letu 2023.

Glede amandmaja k 54. členu. V novem desetem odstavku se je treba sklicevati na nove člene, ne na prehodne določbe 70.d in 70.e člena tega zakona. Podlaga za izdajo akta, ki ga Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije izda na podlagi spremenjenega 46. člena zakona je določena z dvema amandmajema in sicer z amandmajem k 63. in z amandmajem k 57. členu zakona in se podvaja.

Amandma k 67. členu ne odpravlja pripombe ZPS, poleg tega pa tudi ni jasen, ker se besedilo, ki se nadomešča v prvem odstavku pojavi dvakrat.

Zlasti 70.b člen in s katerimi se sredstva namesto iz državnega proračuna zagotavljajo iz zavarovanja za dolgotrajno oskrbo pa ZPS opozarja, da se prispevki začnejo pobirati 1. julija 2025, vendar s temi prispevki ne razpolaga ministrstvo, ampak Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki je izvajalec in nosilec zavarovanja. Poleg tega je treba opozoriti na drugi odstavek 49. člena zakona, po katerem ZZZS kot izvajalec je nosilec zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, sredstva, s katerimi se financirajo pravice do dolgotrajne oskrbe, med njimi so na prvem mestu prispevki obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, porabljajo izključno za namene določene s tem zakonom. S tem je mišljeno, da se jih uporablja za financiranje pravic do dolgotrajne oskrbe. Dodatek za pomoč in postrežbo pa po tretjem odstavku 11. člena ni pravica iz dolgotrajne oskrbe, ampak je primerljiva storitev, kar pomeni, da se s pravicami do dolgotrajne oskrbe izključuje. Zaradi tega ni mogoče po oceni ZPS iz prispevkov iz zavarovanja za dolgotrajno oskrbo namenjati sredstev za dodatek za pomoč in postrežbo, ker ta ni pravica iz dolgotrajne oskrbe.

Poleg tega ZPS še opozarja, da je v 53. členu predloga zakona, ki spreminja drugi odstavek 128. člena zakona, določeno, da je ne glede na drugi in šesti odstavek 33. člena tega zakona znesek sofinanciranja e-oskrbe 1 evro dnevno. V drugem odstavku novega 70.c člena pa je določeno, da je uporabnik storitev e-oskrbe na daljavo upravičen le do mesečnega sofinanciranja storitev e-oskrbe v višini, kot jo določa prvi odstavek drugega odstavka spremenjenega 33. člena zakona. To pa pomeni, da je treba te določbe uskladiti. Hvala.

Hvala lepa. Sedaj besedo dajem predstavnici Državnega sveta, gospa Jasmina Opec Vöröš, izvolite.

Hvala lepa za besedo predsednik. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, minister, državni sekretar, ostali gostje. Lepo pozdravljeni. Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide je predlog zakona obravnavala na 49. seji, 29. maja 2025, in bila pri tem seznanjena s stališči Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, Inštituta Republike Slovenije za socialno varstvo, službe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije ter Zveze društev upokojencev Slovenije, pa tudi s pisnimi stališči Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije, Združenja občin Slovenije ter Sveta za invalide Republike Slovenije s podporo Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije. Nekaj med navedenimi je danes prisotnih tudi tukaj na seji, zato ne bi šla v podrobnosti, ker smo jih posneli v našem obsežnem mnenju, tako splošne kot tudi tiste bolj konkretne pripombe na posamezne člene predloga zakona.

Pri tem smo pozvali predlagatelja in ostale kvalificirane predlagatelje amandmajev, da jih v nadaljevanju zakonodajnega postopka proučijo in jih v največji možni meri upoštevajo pri pripravi dopolnjene različice predloga zakona. V razpravi komisije je bilo na podlagi vseh prejetih pripomb ugotovljeno, da gre za zelo kompleksen sistem, katerega urejanje predstavlja velik izziv. Pa tudi, da tokratne spremembe kažejo na to, da je Državni svet v vetu na veljavni zakon iz leta 2023 imel prav, ko je opozarjal, da je veliko zakonskih določb nedorečenih in da se bodo v praksi pojavile težave z njihovo izvedbo. Tudi tokrat so razpravljavci pogrešali več sodelovanja z zainteresirano strokovno in širšo javnostjo, čeprav je bila komisija seznanjena, da so usklajevanja potekala in da je bilo nekaj pripomb tudi upoštevanih. A očitno še vedno ne v dovoljšnji meri, na kar kažejo predlogi izboljšav zakonodaje, podane s strani nekaterih ključnih deležnikov, ki bodo sodelovali pri implementaciji sistema, predvsem skupnosti centrov za socialno delo.

Komisija je v razpravi pritrdila pomislekom skupnosti glede predolgih in nejasnih postopkov za pridobitev pravic iz naslova dolgotrajne oskrbe ter glede nujnosti jasnih informacij o stroških in dostopnosti pravic. Komisija se strinja tudi z opozorili, da mora biti v središču pozornosti uporabnik, ne pa upravni postopki in birokracija. Kot velik izziv za sistem komisija izpostavlja tudi povezljivost posameznih informacijskih sistemov in baz, saj se na podlagi pripomb zainteresirane javnosti lahko sklepa, da slednje še vedno predstavlja veliko težavo. Bojimo se, da bo predvideno prepošiljanje podatkov od enega do drugega deležnika prek več posrednikov po nepotrebnem podaljševalo postopke in ogrozilo dostopnost do pravic iz dolgotrajne oskrbe. Komisija izpostavlja tudi preobremenjenost in kadrovsko podhranjenost obstoječih sistemov oskrbe, ki se bo z uvedbo novega sistema dolgotrajne oskrbe zelo verjetno samo še poglobila. Na to nakazuje že trenutna slika v nekaterih domovih za starejše, ki zapirajo posamezne oddelke zaradi pomanjkanja kadra. Izražena je bila tudi skrb, da bodo vprašanja kadrovskih stisk še naprej prepuščena samim izvajalcem dolgotrajne oskrbe, brez večje pomoči države. Brez boljših pogojev za delo in na podlagi ustrezno prepoznane vrednosti dela, ki je tako fizično kot psihično naporno, bo namreč večji interes za zaposlovanje na tem področju težko doseči. Komisija na podlagi odzivov predvidenih izvajalcev dolgotrajne oskrbe v lokalnem okolju opaža, da jih večina, na primer v domovih za starejše in občine, še vedno ni dovolj informiranih o podrobnosti delovanja novega sistema, zlasti glede pomembnih izvedbenih vprašanj, zato pozivamo še k dodatni okrepitvi komunikacije med njimi in pristojnim ministrstvom. Komisija kot področje, ki je povezano z določenimi odprtimi vprašanji, vzpostavlja tudi sistem pomoči na domu, ki trenutno v številnih občinah deluje dobro. Slednji bo kot kaže, deloval vzporedno s sistemom dolgotrajne oskrbe, pri čemer ni čisto jasno razmerje med navedenima sistemoma, ki trenutno nista združljiva in povezljiva. Zastavlja se tudi vprašanje cenovne primerljivosti obeh sistemov in s tem povezane konkurence med izvajalci posameznih storitev, ki lahko gre tudi v škodo uporabnikov z vidika kakovosti in dostopnosti ene ali druge oblike storitev.

V razpravi članic in članov komisije je bilo večkrat izpostavljeno tudi vprašanje financiranja sistema dolgotrajne oskrbe, ki se ga sicer s tem predlogom zakona ne ureja, a na slednjega že dlje časa opozarjajo tako predstavniki upokojencev, Ekonomsko-socialni svet in še posebej predstavniki interesov delodajalcev v Državnem svetu. Slednje so že pozvali k sorazmernemu in ne prekomernemu pobiranju prispevkov za dolgotrajno oskrbo in pripravili predlog za zamik zbiranja prispevka ali za njegovo postopno uvajanje namesto zbiranja sredstev na zalogo. Z že obstoječimi sredstvi iz ZPIZ in ZZZS v višini okrog 325 milijonov evrov je predvidenih cirka 700 do 800 dodatno zbranih sredstev iz naslova prispevka za dolgotrajno oskrbo, bo fond zbranih sredstev namreč kar precejšen. Ali jih res potrebujemo toliko, pa še vedno ne vemo. Širši javnosti namreč podrobnejše podlage in izračuni realnih potreb sistema dolgotrajne oskrbe še vedno niso predstavljeni. Po opravljeni razpravi, v kateri je bilo sicer prepoznanih kar nekaj pomanjkljivosti sistema, ki bi jih bilo treba odpraviti z namenom, da bi slednji res lahko v polnosti zaživel, je bila v okviru glasovanj o predlogu zakona izrečena podpora. Hvala za vašo pozornost.

Hvala lepa. Sedaj besedo dajem še drugim vabljenim na sejo. Pred tem vas seznanjam, da v skladu z uveljavljeno parlamentarno prakso lahko svoja mnenja in stališča o obravnavani zadevi izjavite in obrazložite v tem uvodnem delu točke, kasneje pa jih dodatno obrazložite, če so vas k temu pozvali sodelujoči v razpravi. V dodatni obrazložitvi pa ne morete replicirati ali polemizirati s sodelujočimi v razpravi. Prosim vas tudi, da svoja stališča nekako strnete v 5 do 10 minut.

Najprej dajem besedo Skupnosti občin Slovenije, podpredsedniku skupnosti in županu Občine Kočevje, gospod Gregor Košir, izvolite, imate besedo.

Hvala lepa, lepo pozdravljeni minister s sodelavci, spoštovane poslanke in poslanci in ostali strokovni prisotni.

Morda za začetek, veliko govorimo o odlogih in tako naprej. Zdaj, nekatere občine se zelo aktivno ukvarjamo s tem, kako bomo po 1. 7. zadevo organizirali. Gre za tehnično precej zahteven proces, ker prehajamo iz Zakona o dolgotrajni oskrbi na Zakon o negi na domu, na Zakon o dolgotrajni oskrbi. Veliko je zmede seveda tudi med samimi uporabniki oziroma med državljankami in državljani. Najbrž tudi sami veste, da so CSD v prvih dneh tega meseca praktično zasuti s klici, obiski in tako naprej. Je pa nekaj res, da verjetno nadaljnje odlaganje nima smisla, enkrat moramo prerezati popkovino in poskusiti začeti po novem sistemu in potem čim bolj fleksibilno se odzivati na to, kaj se bo dogajalo na terenu. Iz tega vidika tudi pozdravljamo to dopolnitev, ki pomeni sklepanje neposrednih pogodb tudi z javnimi zavodi v drugih občinah ali pa kjer so soustanovitelji drugi in karkoli. Tukaj bi bilo zelo dobro, da sledimo tej permisi, da kdorkoli bo izpolnjeval pogoje za izvajanje dolgotrajne oskrbe, se mu pač lahko določena občina priklopi, pridruži, zaprosi za njegove storitve, se pravi, važno je, da tisti, ki izvaja, zagotavlja kakovost in po vseh pravilih. Ker veste, vedeti morate, da imamo od občine Osilnica s 300 in nekaj prebivalci do občine Ljubljana s približno 300000 prebivalci. In seveda ne morejo vsi delovati po istem sistemu. Nekatere občine bomo šle v posebne javne zavode, nekatere bodo to delale preko zdravstvenih domov, nekatere preko domov starejših občanov, nekatere preko zasebnikov. Kar je tudi povsem legitimno. Se pravi, važno je izpolnjevanje pogojev. Za katero obliko se pa občina odloči, bo pa verjetno vedela sama najbolje predvsem sama. Dobili ste sicer tudi mogoče ne bom šel čez vse pripombe in stališča. Skrbi nas nekoliko ta prehod. Nekaj zadev bo še teklo po starem zakonu, medtem ko prihodek iz vidika pobiranja, se pravi prispevka, pa bo stekel po prvem, sedmem. Zanima nas, kaj se bo zgodilo s tistimi, ki bodo vložili vloge in bodo čakali pač na odločbo? In verjetno po tej odločbi bodo nekoč dobili tudi pač odločitev, da jim pripada, se pravi, določena nega na domu po novem zakonu, vendar bodo v tem čakalnem obdobju praktično čakali in plačevali še vedno sofinanciranje. Se pravi, to smo občine od 70, od 50 do 70, 80 procentov sofinanciramo oskrbo na domu. Se pravi, kako hitro bo ta prehod prišel, odšel? Tukaj bi bilo zanimivo vedeti ali bomo tem ljudem te stroške potem povrnili za nazaj, ker upravičenci pa na nek način so s prvim sedmim, ker že začnemo vsi vplačevati v fond. Tako da to mešanje storitev, ki bi se lahko podvajale, je tista pod vprašajem. In verjetno bo tam tudi največ nezadovoljstva med uporabniki samimi. Mala pripomba tudi glede ureditve oskrbovalca družinskega člana, in sicer krajši čas usposabljanja. Tukaj moramo se zavedati, da čisto vsak ne more biti oskrbovalec, res ne more biti čisto vsak, ki se spomni. Tukaj se lahko zgodi, da bo veliko poskusov zlorab, ko bo nekdo samo rekel, da je oskrbovalec in tako naprej. Tako da opozarjamo na nek način, da bodimo pozorni, da tisti, ki bo prevzel status oskrbovalca družinskega člana, da bo nekaj o tem vedel in tudi, da bo ustrezno, imel ustrezna, ustrezna znanja. Seveda mislim, da bo v nadaljevanju še veliko govora o samih cenah storitev. Jaz si to predstavljam približno tako, da bo potekalo kot zdravstvene storitve sploh če bo isti plačnik. Se pravi, točkovano bo, kakšna storitev in koliko iz nje izhaja in koliko mora ZZZS povrniti. Je pa zdaj res tako, da pri zdravstvenih storitvah pač, sam sem nekaj cajta opravljal, tudi funkcijo direktorja zdravstvenega doma. Vemo, da je tam utečen način, ki se pa ves čas dopolnjuje. Tukaj seveda ostaja veliko vprašanje, ali bomo zadeli strošek, ki ga potrebujemo za izvajanje storitve, ali ne? Ali bo to pomenilo, na nek način poslovanje teh zavodov in izvajalcev z negativnimi izidom? In morda nekaj, kar nismo veliko pozornosti posvečali je pa, ali bo v ceni storitve upoštevan tudi strošek prevoza. Nekatere male občine, ne vem, so velike 10, 15 km2, seveda oskrbovanje takih občin je bistveno lažje, kljub temu, da imajo veliko prebivalcev. Ne vem, primer Škofljice je zelo majhna površina, zelo močna intenzivnost. Potem pa je tu primer Kočevja, pa recimo, če bomo mi še oskrbovali Osilnico, tukaj je pa 600, 700, 800 km2 površine, ki jo moramo mi z enim zavodom pokrivati. In vem, da pri patronažnih službah je ta zadeva upoštevana vsaj do neke mere. Tukaj pa o tem zaenkrat še ni bilo govora. Skratka, predvsem bomo potrebovali nekaj fleksibilnosti. Zato bi prosili, da se zakonodajo ne preveč omejuje in zapira, ampak da se pusti, da občine imajo izbiro kako se bodo stvari lotevale. Ker že tako se nam zna zgoditi, da bo, zaradi pomanjkanja kadra in počasnejše vzpostavitve celotnega sistema prihajalo do velikega nezadovoljstva med državljankami in državljani. Mislim, da nam o tem priča tudi velik interes, ki se okoli tega dogaja v tem tednu, ko je pač prvič se vse skupaj začelo. Nekaj manjših, manjših pripomb je bilo pa tudi v pisnem mnenju, pa bom tudi vesel, če bo Do tega se je izkazala opredelitev Hvala lepa zaenkrat.

Hvala lepa. Sedaj dobi besedo Skupnost socialnih zavodov Slovenije, zanj sekretar skupnosti, gospod Denis Sahernik, Izvolite, imate besedo.

Hvala za besedo. Spoštovani predsednik odbora, spoštovane poslanke, poslanci, spoštovani minister, državni sekretar, vsi navzoči!

Verjamem, da ste se že seznanili z našimi štirimi predlogi amandmajev k Predlogu Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki smo jih v skupnosti naslovili na vse poslanske skupine. Danes želim v imenu skupnosti pravzaprav samo poudariti zakaj so ti amandmaji ključni. Ne toliko z vidika formalnosti, ampak bolj z vidika realnih pogojev, ki bodo odločali o tem, na kakšen način bo dolgotrajna oskrba v praksi dejansko zaživela. Naš prvi predlog se nanaša na povračilo stroškov za študente in upokojence, to je 125. člen, tretja alineja. Na skupnosti pozdravljamo podan predlog s strani predlagatelja, a ga še dopolnjujemo. In sicer, naša dopolnitev omogoča, da se izvajalcem povrnejo stroški dela študentov in upokojencev od 1. januarja 2025 dalje. Zakaj je to pomembno? Ker so bila pravzaprav sredstva za zaposlene že predvidena v proračunu in če bi izvajalci dobili kader, bi jim bili ti stroški že pokriti. Ker pa ga posamezni izvajalci niso, o razlogih zakaj najverjetneje, ne rabim na tem mestu izgubljati besed, so si pravzaprav pomagali z drugimi oblikami dela z upokojenci, študenti, da so pravzaprav lahko zagotovili ustrezno oskrbo in zdravstveno nego stanovalcem, ki jo pač nujno potrebujejo. Zato ta amandma zgolj vzpostavlja enako obravnavo vseh izvajalcev, ker gre za delo, ki je bilo opravljeno in še bo do začetka izvajanja storitev dolgotrajne oskrbe in za dejansko nastale stroške, ki pa izvajalcem niso bili povrnjeni.

Naš drugi predlog se nanaša na podaljšanje sofinanciranja storitve pomoči na domu. Veste, da bi se storitev dolgotrajne oskrbe na domu morala pričeti izvajati s 1. julijem. Vendar že v tem trenutku vemo, da sistem s tem datumom še ne bo polno zaživel številni uporabniki do takrat še ne bodo imeli odločb in bodo za to želeli ostati oziroma bodo še vedno imeli potrebo po storitvah pomoči na domu, po Zakonu o socialnem varstvu. In če ne bo podaljšanje tega sofinanciranja, se bo s 1. julijem ta storitev pomoči na domu močno podražila. In zato, da to preprečimo, te podražitve in ohranimo dostopnost in v bistvu predlagamo ta amandma.

Naš tretji predlog se nanaša na 20-odstotni dodatek za izvajanje dolgotrajne oskrbe. Vsi prisotni ste seznanjeni s tem, da kot skupnost ves čas jasno poudarjamo, da brez kadra sistem ne bo deloval. Lahko imamo dober zakon, zapisane pravice, a brez ljudi, ki bi te pravice uresničeval, ostane le mrtva črka na papirju. V skupnosti razumemo, da s tem, kot tudi številni izmed vas danes prisotnih opozarjate na kadrovsko podhranjenost, na nizke plače, na odhod kadra, da tudi sami želite to stanje dejansko spremeniti. In danes je priložnost narediti konkreten korak naprej sprejema v bistvu našega amandmaja. Ob tem se mi zdi tudi pomembno poudariti, da ta dodatek ne pomeni priliv novega kadra. Ne, to pomeni, da bomo vsaj obdržali obstoječ kader. Številni neuspešni razpisi, na primer v lanskem letu je bilo uspešnih le 27 odstotkov vseh razpisov. Pomeni, da v zavodih trenutno dela manj zaposlenih, kot bi jih moralo že po obstoječih zastarelih kadrovskih normativih. Posledično so obstoječi delavci še dodatno obremenjeni. In zato tudi ne preseneča podatek, da si bo približno 10 odstotkov vseh zaposlenih v naši dejavnosti v letošnjem letu poiskalo drugo zaposlitev. In po povratnih informacijah s terena jih je 4 odstotke že odšlo. Prav tako se bo v naslednjih treh letih upokojilo skoraj 10 odstotkov vseh zaposlenih, v nadaljnjih dveh letih pa še 7 odstotkov.

Na tem mestu se moram dotakniti še plačne reforme. V osnovi smo bili vsi veseli dviga plač, a žal plačna reforma pri zaposlenih ni prinesla pričakovanega učinka po uveljavitvi nove plačne lestvice. S 1. 1. 2025 so številni iz naslova osnovne plače prejeli zgolj 37 evrov ali pa 76 evrov bruto več, nekateri celo manj, ker so izgubili na primer ta dodatek po posebnem vladnem projektu, ki je prej predstavljal pomemben del njihovega prejemka. Opozarjamo tudi na to, da bo kar ena tretjina vseh zaposlenih že v letošnjem letu, to se pravi, s 1. 1. je bil prvi obrok, sedaj s prvim 10. bo drugi obrok prejela celotno predvideno razliko. In med to tretjino je kar 40 odstotkov takšnih zaposlenih, ki so dobili manj kot 100 evrov bruto dviga. In ti zaposleni so in ostajajo še vedno med najslabše plačanimi zaposlenimi v državi. Zato predlagamo uvedbo tega 20 odstotnega dodatka za zaposlene v dolgotrajni oskrbi najprej iz proračuna na podlagi tega 125. člena, nato pa iz obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo. In na tem mestu še enkrat poudarjam, da to ni privilegij, ampak je nujna podlaga, če želimo imeti vzdržen sistem dolgotrajne oskrbe.

Naš četrti predlog pa se nanaša na samo dostopnost oziroma na dostop skupnosti do agregiranih podatkov iz informacijskega sistema. Za skupnosti so v zakonu opredeljene naloge, na primer koordinacija razvoja, sodelovanja pri oblikovanju politike in tako naprej in teh nalog brez podatkov ni mogoče opravljati. Tukaj ne govorimo o osebnih podatkih, govorimo o statistiki. In ta amandma omogoča, da skupnost zakonito in strokovno opravlja vlogo obveznega člena med državo in izvajalci. In če naj dolgoročno zagotavljamo kakovost storitev, moramo temeljiti na podatkih in ne na nekih občutkih. Ob tem dovolite še simbolno opombo. Skupnost socialnih zavodov Slovenije deluje neprekinjeno že od leta 1967. V kratkem bomo obeležili 60 let, to se pravi 60 let sodelovanja, povezovanja in podpore državi. Zato verjamem, da bo ta amandma vložen in sprejet in da bomo s tem amandmajem lahko to vlogo opravljali tudi v okviru dolgotrajne oskrbe.

Spoštovani! Naš skupen cilj je sistem dolgotrajne oskrbe, ki bo pravičen, dostopen in izvedljiv. Ti, bom rekel, samo štirje amandmaji lahko v praksi naredijo bistveno razliko med sistemom, ki živi, in sistemom, ki obstaja le na papirju. Hvala za vašo pozornost in hvala vsem, ki boste podprli rešitve, ki bodo ljudem dejansko nekaj prinesle. Hvala.