Spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci, vsi vabljeni in prisotni na današnji seji odbora en lep pozdrav!

Začenjamo 18. sejo Odbora za zdravstvo, ki je bila sklicana na podlagi 47. člena Poslovnika Državnega zbora.

Obveščam vas, da so zadržani in se današnje seje ne morejo udeležiti naslednji poslanci, in sicer Felice Ziza, poslanka Nataša Sukič. Opravičili so se tudi naslednji poslanci: Jelka Godec, magister Karmen Furman in Alenka Jeraj in dalje, opravičil se je tudi Zvonko Černač in poslanec Jožef Jelen.

S pooblastili pa na današnji seji sodelujejo naslednji poslanci, torej poslanka Lucija Tacer nadomešča poslanko Terezo Novak, Bojan Čebela nadomešča poslanca magistra Rastislava Vrečka in poslanec Jani Prednik nadomešča poslanko Bojano Muršič.

Ker k dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za razširitev oziroma umik katere od točk dnevnega reda je določen takšen dnevni red seje, kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA PREDLOG ZAKONA O PSIHOTERAPEVTSKI DEJAVNOSTI, DRUGA OBRAVNAVA.

Amandmaji k predlogu zakona so se vlagali do vključno srede, 18. junija 2025. Na spletnih straneh Državnega zbora je objavljeno naslednje gradivo: torej predlog zakona, mnenje Zakonodajnopravne službe, mnenje Komisije Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalidom, amandmaji Poslanske skupine Svoboda, Socialnih demokratov in Levica ter amandmaji Poslanske skupine Svoboda in Socialnih demokratov. Vse ostale prejete pripombe strokovne in zainteresirane javnosti so objavljene tudi na spletnih straneh Državnega zbora in jih je kar nekaj.

Vsi vabljeni in dodatno vabljeni k tej točki so razvidni iz sklica in dokumentov, dodatno vabljenih in jih zato posebej ne bom danes naštevala, zato začenjamo kar z drugo obravnavo predloga zakona, v kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o amandmajih in členih predloga zakona. V roku, ki ga določa Poslovnik so bili vloženi amandmaji in sicer več amandmajev k večjim členom Poslanskih skupin Svoboda, Socialni demokrati in Levica ter en amandma k 26. členu, ki je bil vložen s strani Poslanskih skupin Svobode in SD. Odboru predlagam, da se razprava o vseh členih in amandmajih združi v skladu s prvim odstavkom 128. člena Poslovnika. Po opravljeni razpravi bi opravili glasovanje o amandmajih, nato pa glasovali o vseh členih skupaj. Ali kdo temu nasprotuje? Ne.

In kar pričenjamo z vabljenimi in najprej dajem besedo državnemu sekretarju Denisu Kordežu, predstavniku Ministrstva za zdravje, izvolite.

Hvala za besedo, spoštovana predsednica Odbora za zdravstvo, spoštovani člani, gostje, vabljeni!

Vlada Republike Slovenije je Državnemu zboru v obravnavo posredovala Predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti kot odgovor na neurejeno področje izvajanja psihoterapije v Sloveniji. Sedanje stanje povzroča nejasnosti in tveganje za uporabnike, ki iščejo pomoč na tem področju in zahteva celostno regulacijo. Glavni namen tega zakona je zagotoviti varno, kakovostno in dostopno psihoterapevtsko obravnavo za vsakega uporabnika. V javni zdravstveni mreži psihoterapevtsko obravnavo, sicer v omejenem obsegu že danes izvajajo klinični psihologi, zdravniki specialisti, psihiatri in pedopsihiatri, ogromno psihoterapevtskih obravnav pa je prepuščeno zasebnemu trgu. Predlog zakona regulira psihoterapevtsko dejavnost kot samostojno zdravstveno dejavnost, uvaja regulacijo poklica psihoterapevta v zdravstveni dejavnosti, postavlja zahteve usposabljanja in izobraževanja, predvsem pa odpira pot za koriščenje psihoterapevtskih storitev v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja, torej postaja psihoterapija bolj dostopna.

Predlog zakona uvaja znanstveno podprte psihoterapevtske pristope in omogoča izvajanje sodobne psihoterapevtske dejavnosti, ki je skladna z mednarodnimi smernicami in uvaja celovit sistem izobraževanja, ki sledi psihoterapevtski dejavnosti kot samostojni vedi. Prav tako uvaja jasne kriterije za usposabljanje psihoterapevtov, ki doslej niso obstajali oziroma jim izvajalci psihoterapevtske obravnave na zakonski ravni niso bili podvrženi. Vzpostavlja se tudi institut kandidata, ki še ni polno usposobljen za samostojno delo, ter učne ambulante, kjer se bodo lahko kandidati usposabljali pod supervizijo. Predlog zakona regulira tudi naziv učitelja in supervizorja. Psihoterapevtska dejavnost bo kot zdravstvena dejavnost podvržena temeljni zdravstveni zakonodaji in zakonodaji s področja varstva pacientovih pravic ter kakovosti, kar uvaja ustrezen nadzor in prinaša še dodatno varnost za uporabnike storitev. S tem naslavljamo številna odprta vprašanja pri izvajanju psihoterapevtske dejavnosti v Sloveniji. Predlog zakona uvaja obvezno osebno izkušnjo za kandidate, Raziskave namreč kažejo, da je uspeh psihoterapije bolj odvisen od lastnosti psihoterapevta kot uporabljenega pristopa, pri čemer je ključna osebnostna zrelost, h kateri pripomore tudi osebna izkušnja s psihoterapijo.

S predlogom zakona se ustanavlja Zbornica psihoterapevtov Slovenije, ki bo skrbela za strokoven razvoj, podeljevanje licenc, vodenje registra, pripravo kakovostnih programov izobraževanja in usposabljanja, pri čemer bo zagotovljena enakopravna zastopanost vseh dovoljenih pristopov. Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora je podala svoje mnenje na katerega se je predlagatelj v največji možni meri odzval in sicer s predlaganimi amandmaji. Torej, psihoterapevtska dejavnost in obravnava je opredeljena bolj določno. Dovoljeni psihoterapevtski pristopi bodo na predlog Zbornice psihoterapevtov določeni s strani ministra, pristojnega za zdravje. Za samostojno delo bodo morali vsi psihoterapevti opraviti strokovni izpit za področje zdravstvene dejavnosti. Za pridobitev osnovnih znanj s področja psihoterapije in psihoterapije sorodnih ved smo povečali obveznost strokovnega usposabljanja za 900 ur. Za 120 ur smo povečali obveznost usposabljanja, ki jo mora izpolniti posameznik, da lahko zaprosi za naziv kandidata, ki deluje pod supervizijo.

Zaradi zrelosti, ki je potrebna za samostojno opravljanje poklica psihoterapevt, je predlagana starostna omejitev psihoterapevta na 28 let. Določene so sorodne izobraževalne smeri, ki so potrebne za vstop na nadaljnje strokovno usposabljanje izven akreditiranih študijskih programov. Te smeri so s področja humanistike, psihologije, pedagogike, socialnih ali zdravstvenih ved. Določeni so, določili so se posamezni organi zbornice in drugih teles, način sestave financiranja zbornice in način, kako se določi članarina, s čimer se zagotavlja stabilno delovanje zbornice, ki bo lahko učinkovito izvajala svoje zakonske pristojnosti, vključno z izvolitvijo skupščine, imenovanjem predsednika ter opredelitvijo nalog upravnega odbora in strokovnega psihoterapevtskega odbora.

Bistveno je, da so različni psihoterapevtski pristopi enakopravno zastopani, saj to zagotavlja uravnoteženo strokovno presojo in odločanje. S posameznimi predlaganimi amandmaji se skuša slediti ne le mnenju Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora, ampak tudi pozivom in mnenju širše strokovne javnosti. Skladno z mnenjem Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora in ZZZS določamo, da se zdravstvene storitve v psihoterapevtski dejavnosti krijejo iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja, skladno z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje. S predlaganim amandmajem 26. člena, kjer so črtane posamezne institucije oziroma resorji, določamo, da se psihoterapevtska dejavnost lahko izvaja tudi izven javne zdravstvene mreže v okviru drugih javnih služb, a v skladu z izvajanjem zdravstvene dejavnosti, psihoterapevtske dejavnosti in opravljanjem reguliranega poklica psihoterapevt.

V prehodnih določbah predlagatelj določa način prehoda iz obstoječega na nov sistem, saj se zavedamo, da so v Sloveniji trenutno posamezniki, ki nimajo izobrazbe iz na novo določenih sorodnih smeri, zato je smiselno, da se v tem primeru ne omejuje pogojev glede predhodne izobrazbe, upošteva pa se še vedno, da mora biti pridobljena izobrazba na osmi ravni po slovenskem ogrodju kvalifikacij. Psihoterapevti bodo morali v določenem časovnem obdobju predložiti zahteve za priznanje poklicne kvalifikacije, pri čemer jih bo ministrstvo presojalo v skladu s splošnim upravnim postopkom, imenovanjem izvedenca in podobno. Kljub skupnemu cilju po regulaciji psihoterapije in večji varnosti uporabnikov, se hkrati soočamo z različnimi pogledi in pomisleki glede načina, kako bi morala biti ta regulacija izvedena. Med ključnimi področji, kjer se mnenja razhajajo, so umestitev psihoterapije v zdravstveni sistem. Pri tem moramo upoštevati tako potrebe zdravstvenega sistema kot tudi specifično naravo psihoterapevtskega dela. Naš cilj mora biti vzpostavitev sistema, ki bo omogočal optimalen dostop do storitev in hkrati zagotavljal visoke strokovne standarde.

Predlagani zakon je neposreden odgovor na prepoznane izzive na področju psihoterapije. Z njegovo uveljavitvijo se vzpostavljajo zanesljivi temelji za zagotavljanje kakovostne, varne in dostopne psihoterapevtske obravnave.

Hvala.

Hvala lepa.

Sedaj dajem besedo predstavnici Zakonodajno-pravne službe, gospe Petri Komel.

Hvala.

Zakonodajno-pravna služba je predlog zakona proučila z vidika njegove skladnosti z Ustavo Republike Slovenije, pravnim sistemom in z zakonodajno tehničnega vidika. Zakonodajno-pravna služba je v svojem mnenju opozorila, da predlog zakona vsebuje nejasne določbe v nasprotju z načelom določnosti, ki je eno temeljnih načel pravne države. Nejasna zakonska ureditev omogoča, da pravne praznine in pomenske nedoločnosti zapolnjuje izvršilna veja oblasti, kar lahko privede do kršitev načela delitve oblasti iz 3. člena Ustave in načela legalitete iz 120. člena Ustave, ki zahteva, da je delovanje izvršilne oblasti vezano na zakon in Ustavo.

Predlog zakona prav tako v več členih bistveno odstopa od sistemske ureditve v Zakonu o zdravstveni dejavnosti. Ti odstopi niso ustrezno pojasnjeni, kar otežuje njihovo analizo z vidika načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, ki terja, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako ter tretjim odstavkom 15. člena Ustave, ki določa, da so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava, če predlagani odstop predstavlja tak poseg, po ustaljeni ustavno sodni presoji, je poseg v človekovo pravico in temeljno svoboščino ustavno dopusten, če je skladen s splošnim načelom sorazmernosti, ki je sestavljen iz testa legitimnosti in testa sorazmernosti, v okviru katerega se presoja še primernost, nujnost ter sorazmernost v ožjem smislu.

Predlagani amandmaji poslanskih skupin koalicije deloma naslavljajo pripombe iz mnenja Zakonodajno-pravne službe, vendar nekatere ključne vsebinske pomisleke puščajo odprte ali jih celo poglabljajo. Zato se bom v nadaljevanju predstavitve mnenja osredotočila nanje.

Uvodoma Zakonodajno-pravna služba opozarja, da definicija psihoterapije v 3. členu predloga zakona ni dovolj natančna, kar povzroča nejasnosti pri določanju kompetenc med psihoterapevtom, kliničnim psihologom in psihiatrom. Tako na primer ni mogoče na podlagi besedila zakona ugotoviti, kako se razlikujeta psihoterapija, ki jo opravlja klinični psiholog, in tista, ki jo izvaja psihoterapevt, ali oba lahko obravnavata tudi kompleksnejše primere oziroma resne duševne bolezni ali pa resne duševne bolezni lahko obravnavajo le klinični psihologi in podobno. 5. člen ne določa meril za določanje dovoljenih psihoterapevtskih pristopov, s čimer ministru podeljuje zelo široko diskrecijsko pravico pri odločanju, katere pristope bo priznal in katere ne. Iz obrazložitve izhaja, da bo minister lahko dovolil tudi pristope, ki niso zajeti v posameznih kliničnih smernicah, z utemeljitvijo, da to ne pomeni nujno njihove neučinkovitosti. Zakonodajno-pravna služba opozarja, da lahko, prav nasprotno, odsotnost določenih psihoterapevtskih pristopov v kliničnih smernicah, pomeni njihovo neučinkovitost ali še nezadostno raziskanost. Ker bi takšna ureditev lahko privedla do uporabe znanstveno ne podprtih ali celo škodljivih metod, bi jo bilo treba temeljito preučiti z vidika 57. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki ureja preizkušanje še nepreverjenih metod.

Drugi odstavek 9. člena predloga zakona predstavlja odstop od 56. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki ureja pravico zdravstvenega delavca do ugovora vesti. Na podlagi vloženega amandmaja k členu bo psihoterapevt lahko zavrnil uporabnika, zaradi strokovnih zadržkov. Iz obrazložitve predloga amandmaja izhaja, da čustveni odzivi psihoterapevta lahko predstavljajo tveganje, da bo obravnava škodljiva ali celo nevarna za uporabnika. Ker predlagana vsebina določbe omogoča psihoterapevtu zavrnitev obravnave posamezniku, zaradi osebnih okoliščin, kot so na primer spolna usmerjenost, bi lahko predstavljala poseg v prepoved diskriminacije po prvem odstavku 14. člena Ustave, zato bi bilo treba predlog člena utemeljiti z uporabo testa sorazmernosti. V zvezi z 10. in 11. členom predloga zakona Zakonodajno-pravna služba poudarja, da morajo biti pogoji za strokovno usposobljenost, določeni v obeh členih, primerljivi, saj lahko isti poklic opravljajo le osebe z enako strokovno usposobljenostjo. Če temu ni tako, se osebam, ki morajo po eni od predvidenih poklicnih poti pridobiti obsežnejše znanje za opravljanje istega poklica brez ustrezne utemeljitve nalagajo nepotrebne omejitve pri opravljanju poklica, kar bi lahko predstavljalo poseg v pravico do dela iz 49. člena ustave v nasprotju z načelom sorazmernosti. V obrazložitvi amandmaja k 10. členu, kjer določa, da mora imeti oseba, ki želi pridobiti strokovno usposobljenost psihoterapevta izobrazbo iz humanistične, psihološke, pedagoške, socialne ali zdravstvene smeri. Vlagatelj navaja, da je le predhodna sorodna izobrazba, nadgrajena z obveznimi vsebinami s področja psihoterapije, lahko primerljiva s formalnim izobraževanjem, določenim v 11. členu, vendar te trditve ne obrazloži. Zato Zakonodajno-pravna služba vztraja, da je treba 10. in 11. člen dodatno natančno pojasniti, tako da bo jasno razvidno oziroma bo mogoče preizkusiti, ali je strokovna usposobljenost oseb za poklic psihoterapevta po obeh členih primerljiva. Predlagani amandma k 26. členu dodatno širi izjemo, da se psihoterapevtska dejavnost lahko izvaja tudi v institucijah javnega sektorja zunaj zdravstvenega sistema. Pri tem se predlagatelj sklicuje na Zakon o zdravstveni dejavnosti, ki določa, kdo lahko izvaja zdravstveno dejavnost, kar pa ne pojasnjuje odstopa od sistemske ureditve, niti ne odgovarja na vprašanje, zakaj bi narava delovanja teh institucij utemeljevala izvajanje psihoterapevtske dejavnosti izven zdravstvenega sistema. Hkrati Zakonodajno-pravna služba opozarja, da je v obrazložitvi predlaganega amandmaja napačno navedeno, da ta sledi mnenju Zakonodajno-pravne službe, ki nasprotno ves čas poudarja potrebo po dodatni utemeljitvi predlagane ureditve. V zvezi s 34. členom Zakonodajno-pravna služba opozarja, da ta ni skladen z namenom prehodnih določb, ki urejajo vprašanje prehoda iz ene pravne ureditve v drugo, ker se s predlogom zakona določajo pogoji za samostojno opravljanje poklica psihoterapev bi moral predlog zakona v prehodnih določbah določiti način, s katerim bodo osebe, ki že izvajajo psihoterapijo, dokazale, da izpolnjujejo pogoje, primerljive tistim iz 10. in 11. člena tega zakona. Na primer s potrdili iz različnih izobraževanj, opravljenimi psihoterapevtskimi obravnavami in podobno. Ter določiti obdobje v katerem bi osebe, ki že izvajajo psihoterapijo, te pogoje morale izpolniti. Ni pa pravilno, da se v prehodnih ureditvah za tiste, ki že izvajajo psihoterapevtsko obravnavo, določi popolnoma drugačna ureditev za pridobitev poklicne kvalifikacije od tistih, ki jo bodo pridobili po predlogu zakona ter določijo tudi drugačne zahteve glede zahtevane izobrazbe. Tudi sicer je predlog člena, ki določa v šestem odstavku, da mora ministrstvo pri presoji priznanja poklicne kvalifikacije upoštevati celotni strokovni profil posameznika v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave, ker je pomensko preširok. Uporaba izvedenca, ki ga predvideva vloženi amandma, v takšnem primeru tudi ni primerna, saj izvedenec lahko preverja le izpolnjevanje vnaprej določenih, jasno opredeljenih pogojev. Če pa ti pogoji niso vsebovani v predpisu oziroma so določeni preohlapno, potem tudi izvedensko mnenje nima ustrezne pravne podlage, na katerega bi se oprlo. Predlog zakona na več mestih uporablja tudi dikcija, da se bodo podrobnejši pogoji in postopek urejali v podzakonskih aktih, kar je po mnenju Zakonodajno-pravne službe v nasprotju z načelom legalitete in načelom delitve oblasti, saj se očitno zakonska tematika prepušča izvršilni veji oblasti. Hvala.

Hvala lepa. Sedaj dajem besedo predstavnici Državnega sveta, in sicer državni svetnici Moniki Ažman, izvolite.

Predsedujoča, hvala lepa za besedo. Poslanke, poslanci, cenjeni gostje.

Moja naloga je, da vam predstavim naše mnenje. Komisije za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide in Komisije za izobraževanje, kulturo, znanost, šport in mladino, ki je predlog obravnavala na skupni seji 12. junija in se pri tem tudi seznanila s številnimi stališči, pripombami zainteresirane strokovne in širše javnosti. Na navedeni podlagi obe komisiji ugotavljata, da sicer obstaja splošno soglasje za sistemsko ureditev področja psihoterapije v Sloveniji, a se pogledi na ustrezne načine dosege navedenega cilja med seboj bistveno razlikujejo. Kot poglavitna točka razhajanj med posameznimi deležniki je bila prepoznana ustreznost vključitve psihoterapije v zdravstveni sistem, pri čemer je bilo opozorjeno, da je treba upoštevati tako specifiko psihoterapevtskega dela kot zahteve zdravstvene politike. Ena od osrednjih kritik predloga zakona se je nanašala tudi na vključevanje psihoterapije v vzgojno izobraževalni sistem in to brez predhodnega strokovnega dialoga z deležniki v šolstvu, čeprav bodo predlagane zakonske določbe lahko v bistveni meri posegle v vzgojno izobraževalni sistem. Komisiji pri tem posebej izpostavljata, da je izobraževanje samostojna in sistemsko urejena dejavnost, ki ima lasten zakonski okvir, zato posegi vanjo zahtevajo celovit in usklajen pristop znotraj teh zakonodajnih okvirov. Poudarjata tudi, da vključevanje psihoterapevtskih praks v šole brez jasne opredelitve pristojnosti kompetenc, standardov in povezave z obstoječimi svetovalnimi službami odpira resne strokovne in sistemske dileme. Šole imajo namreč že zdaj zaposlene svetovalne delavce z ustreznim pedagoškim znanjem, ki poznajo učne, razvojne in socialne potrebe otrok in mladostnikov. Uvajanje novih storitev bi zato lahko porušilo trenutno sistemsko ureditev izobraževalnega okolja. Komisiji sta na podlagi navedenih opozoril podprli predlog amandmaja državnega svetnika Branimirja Štruklja k 26. členu predloga zakona, s katerim predlaga črtanje 1. točke prvega odstavka navedenega člena in s tem črtanjem možnosti izvajanja psihoterapevtske dejavnosti v okviru vzgojno izobraževalnega sistema. Komisiji prav tako izpostavljata, da stroka s področja zdravstva opozarja, da bi implementacija predlaganih zakonskih rešitev lahko privedla do znižanja strokovnih standardov in ogrozila varnost pacientov. Opozorjeni smo bili tudi na to, da je bil predlog zakona pripravljen brez zadostne vključenosti vseh deležnikov, kar se odraža v številnih odprtih vprašanjih, nejasnostih in medsebojno neusklajenih zakonskih določbah. Kot že omenjeno, predlog zakona kritično presojajo tako predstavniki izobraževalne, zdravstvene kot tudi univerzitetne stroke. Tudi to kaže na to, da bi bilo pomembno predlog zakona zgraditi na mnenjih relevantnih strokovnih teles in popolnoma izključiti morebitne politične ali osebne interese. Kljub številnim pomislekom je bilo v razpravi članov komisij večkrat poudarjeno, da področje psihoterapije nujno potrebuje regulacijo in da se z zakonodajno ureditvijo ne sme več odlašati, a je bilo hkrati ocenjeno, da trenutni predlog zakona očitno ne predstavlja ustreznega kompromisa in ne uživa dovolj širokega soglasja posameznih strok. Ocenjeno je bilo, da bi bila potrebna njegova temeljita prenova ob sodelovanju vseh strokovnih deležnikov z jasno opredelitvijo standardov, izobrazbenih pogojev, pristojnosti ter z doslednim izogibanjem že prej omenjenim vplivom političnih ali interesnih skupin. Komisiji po opravljeni razpravi predlogu zakona nista izrekli podpore. Hvala.

Hvala lepa, sedaj dajem besedo še ostalim vabljenim na sejo. Pred tem vas seznanjam, kar ste tudi prejeli pisno, da v skladu z uveljavljeno parlamentarno prakso lahko svoja mnenja in stališča o obravnavani zadevi izjavite in obrazložite samo v uvodnem delu točke. Prosim vas tudi, da predstavite vaše stališče izključno o točki, ki je na dnevnem redu, torej Zakon o psihoterapiji, ter da svoja stališča strnete do največ 5 minut. Prav tako vas že vnaprej obveščam, da bo, ko bo potekel čas, 5 minut nas je veliko, bom diskretno malo dvignila roko, tako da se znate organizirati in če ne bo šlo, drugače, bom tudi segla v besedo. Vsak predstavnik organizacije dobi besedo, torej po en predstavnik posamezne organizacije in sedaj jaz večinoma imena predstavnikov imam, če bom slučajno kje koga spregledala prosim ali pa, da se bom zmotila, dajte prosim popraviti in za magnetogram tudi povedati vaše ime in če sem karkoli narobe povedala v povezavi z organizacijo iz katere prihajate.

Zdaj, glede na to, da vas je veliko in da je žal število mest vsaj z mikrofoni omejeno, prosim, da tudi tisti, ko dobite te uvodne besede, da potem prepustite mesto ostalim tako, da bo čim tekoče teklo.

Sedaj najprej dobi besedo predstavnik Nacionalnega inštituta za javno zdravje, nato Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Tako da najprej besedo Branko Bregar, Nacionalni inštitut za javno zdravje. Izvolite, beseda je vaša, 5 minut, hvala.

Ja, lepo pozdravljeni s strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje.

Jaz bom zelo kratko in bom samo ponovil tisto, kar smo že napisali v naših pisnih pripombah. In sicer Nacionalni inštitut za javno zdravje pozdravlja poskus ureditve dejavnosti psihoterapije v Sloveniji. Nenazadnje smo se tako temu tudi zavezali v nacionalnem programu za duševno zdravje, vendar zakon tak kot je predlog zakona pa imamo določene pripombe. Zahteva po, glavna pripomba, katero bi tu poudaril je, da moramo biti zahteva po ustrezni osnovni izobrazbi. pozdravljamo ta amandma. Potem dodatno dvoletno usposabljanje smo dali, da je potrebno za strokovnjake, ki ne izhajajo iz zdravstvenih poklicev, pridobiti dodatno dvoletno usposabljanje oziroma določeno usposabljanje, ki bi ga zakon opredelil. Pripravništvo in strokovni izpit v zdravstvu za vse psihoterapevte, tako kot velja za druge zdravstvene poklice. Vzpostavitev jasnega sistema mentorjev in supervizorjev, to je ena izmed naslednjih naših pogojev oziroma predlogov in pa predvsem, kar se nam zdi pomembno za delovanje psihoterapije v zdravstvu je, da je potreb potrebno umestiti psihoterapijo v multidisciplinarni tim v zdravstvu, kjer sodelujejo različni strokovnjaki. Potem, kar bi pa še kot eno izmed zadnjih točk poudarili, je pomembno, da bi zmanjšali začetni nabor priznanih psihoterapevtskih pristopov izključno na tiste, ki so utemeljeni z znanstvenimi dokazi, ter seveda nimamo nič proti, da se postopno širi nabor v prihodnosti po vzpostavitvi nadzora in standardov, to so nekako te glavne pripombe, ki jih sledimo v naših, tudi v pisnih pripombah na predlog zakona o dejavnosti psihoterapije. Hvala.

Hvala lepa. Besedo dobi sedaj predstavnik Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, gospod Klemen Ganziti, izvolite.

Spoštovani... Okej, hvala. Spoštovani, hvala za besedo.

Zavod za zdravstveno zavarovanje je predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti preučil z vidika obveznega zdravstvenega zavarovanja. Podali smo vam pisno stališče, dovolite samo kratko par poudarkov bi želel izpostaviti.

Kot prvo. Tudi mi podpiramo zakonsko ureditev dejavnosti, katera je v Sloveniji pač trenutno neregulirana. Menimo, da je to potrebno tako z vidika varnosti kot z vidika zagotavljanja določenega standarda izvedenih psihoterapevtskih obravnav. Kot ustrezno tudi ocenjujemo, da se uvede register certificiranih psihoterapevtov, da se uvede sistem licenciranja, da se zagotovi visoko raven izobrazbe in tudi strokovno usposabljanje teh oseb. Na drugi strani pa izražamo pomisleke predvsem z vidika obveznega zdravstvenega zavarovanja. Namreč predlog zakona po našem mnenju odstopa od sistemske ureditve pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in pa tudi plačil, ki jih določata tako Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju kot Zakon o zdravstveni dejavnosti. Menimo nadalje, da je nejasno razmejitev med financiranjem iz državnega proračuna in pa sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja, zato smo podali konkretne predloge sprememb 25. in 26. člena zakona. Tu dovolite še, da se dotaknem samih finančnih posledic. Po naši oceni, če je to v naslednjem letu 20 timov oziroma v letu 2027 - 40 timov, to sicer pomeni 2,7 milijona evrov v letu 2027, vendar moramo se zavedati, da nekako financiranje obveznega zdravstvenega zavarovanja že od leta 2021 je precej milo rečeno finančno nevzdržno. Na eni strani imamo izrazito rast odhodkov, na drugi strani pa omejene finančne vire. Zavedamo se, da so številni programi že zdaj sofinancirani oziroma financirani iz državnega proračuna, hkrati pa brez nekih dodatnih, bom rekel, sistemskih reform takšnih novih obveznosti ne bo več mogoče enostavno prevzemati. Bom rekel, z navedbo, da bo to krilo obvezno zdravstveno zavarovanje. Če nekako sumiram. Mi podpiramo ureditev, nujno je, da se ta zadeva finančno in pa tudi sistemsko regulira, ampak menimo pa, da mora biti na eni strani usklajenost z veljavno zakonodajo in pa predvsem, da so ti posegi finančno vzdržni tudi na dolgi rok. Tako da si želimo, da se v tem delu tudi to naslovi. Kajti osebe, ki potrebujejo določene obravnave, verjetno si ne želijo, da bo zakonsko urejeno, potem pa ne bo ustrezno financirano. Hvala za besedo.