Spoštovani, pričenjam 17. nujno sejo Odbora za obrambo, ki je bila sklicana na podlagi 47. člena in drugega odstavka 48. člena Poslovnika Državnega zbora. Pozdravljam zelo lepo vse prisotne, načelnika Generalštaba general podpolkovnika Roberta Glavaša, gospo magistro Natašo Dolenc iz Urada predsednika republike in lepo pozdravljam tudi vse ostale prisotne.

Obveščam vas, da so odsotni Franc Kepa, Jožef Lenart, Žan Mahnič, Jožef Jelen in Anton Šturbej. Namesto Nataše Sukič pa bo tukaj poslanec Milan Jakopovič in namesto Teodorja Uraniča bo tukaj poslanec Aleksander Prosen Kralj; ta dva sodelujeta kot nadomestna člana.

In prehajamo na določitev dnevnega reda.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red: Predlog za razpis posvetovalnega referenduma o povišanju obrambnih izdatkov Republike Slovenije. V poslovniško določenem roku nisem prejel predlogov za razširitev oziroma za umik posameznih točk, zato dnevni red ostaja kakršen je.

IN PREHAJAMO NA 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE PREDLOG ZA RAZPIS POSVETOVALNEGA REFERENDUMA O POVIŠANJU OBRAMBNIH IZDATKOV REPUBLIKE SLOVENIJE, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo predložila skupina poslank in poslancev s prvopodpisanim doktorjem Matejem Tašnerjem Vatovcem.

Predlog za razpis je bil objavljen 9. 6. na spletnih straneh Državnega zbora.

Kot gradivo imamo na voljo: predlog za razpis referenduma, mnenje Zakonodajno-pravne službe in mnenje Vlade z dne 30. 6. 2025.

Vabljeni so bili: skupina predlagateljev, prvopodpisani doktor Matej Tašner Vatovec, magister Borut Sajovic, minister za obrambo, general podpolkovnik Robert Glavaš (načelnik Generalštaba), Zakonodajno-pravna služba, Urad predsednice republike in Kabinet predsednika Vlade.

Na današnji seji bo odbor po opravljeni razpravi o predlogu za razpis posvetovalnega referenduma glasoval o mnenju ali je podani predlog za razpis primeren, pri čemer omenjeno mnenje odbora za kasnejše odločanje na seji Državnega zbora ni zavezujoče. Če bo Državni zbor na seji sprejel sklep, da se razpiše posvetovalni referendum, bo odbor na eni izmed naslednjih sej oblikoval predlog odloka o razpisu posvetovalnega referenduma.

In pričenjamo z obravnavo predloga za razpis posvetovalnega referenduma. Želi predstavnik predlagatelja, seveda namesto doktor Vatovca, Milan Jakopovič? Izvolite.

): Hvala lepa za besedo, spoštovani predsednik odbora. Poslanke, poslanci in ostali vabljeni.

Pred nami je odločitev, ki bo pomembno zaznamovala prihodnost Slovenije. Ne gre le za proračunsko vprašanje, temveč za dolgoročno politično, varnostno in tudi razvojno odločitev. V Poslanski skupini Levica smo zato prepričani, da o tem ne more in ne sme odločati le 90 ali celo 40 poslancev, ki so podprli resolucijo, ampak mora o tem izraziti mnenje celotna družba, zato vlagamo predlog za razpis posvetovalnega referenduma, na katerem bi ljudje odgovorili na jasno vprašanje, navajam: ali ste za to, da Republika Slovenija povečuje obrambne izdatke tako, da bodo ti do leta 2030 dosegli 3 odstotke bruto domačega proizvoda letno, kar je trenutno približno 2,1 milijarde evrov? Kako smo prišli do te točke? Predsednik Vlade je pred poletjem 2025 napovedal, da bo Slovenija obrambne izdatke do konca leta dvignila na 2 procenta BDP, nato pa jih bo postopoma po 0,2 odstotka na leto do leta 2030 pripeljala do 3 odstotkov BDP. To pomeni več kot podvojitev sredstev za vojsko v primerjavi z današnjim stanjem. Ta napoved ni prišla iz neke razprave v parlamentu ali neke širše družbene razprave, ampak pod pritiski najvplivnejših akterjev NATO, katere predstavnik je Mark Rutte, Evropske komisije pod Ursulo von der Leyen in Kajo Kallas in seveda ZDA, kjer je predsednik Donald Trump. Gre za politično odločitev, ki se dogaja v duhu militarizacije Evropske unije in poglabljanja geopolitičnih napetosti. O tem nekako ni bilo široke in vključujoče razprave. Na pobudo Levice je sicer Odbor za obrambo 9. aprila 2025 napovedal, da bo Slovenija obrambne izdatke do konca, ne, pardon, se opravičujem, je sprejel sklep odbor, da se pred odločitvijo o tako pomembnem vprašanju izvede široka in vključujoča javna razprava. Do danes se to ni zgodilo. Vlada je sicer 15. maja organizirala javni posvet v Državnem svetu, kjer so nastopili izključno zagovorniki povečanja izdatkov za orožje brez nekih nasprotnih glasov, brez stroke, brez civilne družbe, brez mirovniških organizacij. Tak pristop po našem mnenju ni demokratičen, ampak enostranski.

Kaj pomeni 3 odstotke BDP za vojsko? Govorimo o približno 2,1 milijarde evrov letno. V desetletju bi to pomenilo več kot 20 milijard evrov za vojaško opremo, infrastrukturo in kadre. Za primerjavo, to je recimo dvakrat več kot proračun za znanost, z enako vsoto bi lahko zgradili na 10 tisoče javnih najemnih stanovanj, 12 tisoč 500 postelj v domovih za starejše, štiri do pet novih bolnišnic ali dvajset infekcijskih klinik, da ne naštevam. V času, ko se soočamo z naraščajočimi potrebami po zdravstveni oskrbi, skrbi za starejše, dostopnih stanovanjih in vlaganjih v znanje se seveda zastavlja ključno vprašanje, kje so naše prioritete in predvsem, kdo nam jih postavlja - smo to mi ali nekdo od zunaj? Potem imamo vprašanje, kaj o tem menijo ljudje. Vsi relevantni podatki kažejo, da večina prebivalstva nasprotuje povečanju obrambnega proračuna. Po raziskavi Mediane iz marca 2025 le 9,4 procenta podpira zvišanje na 3 procente BDP, 44,3 odstotka meni, da Slovenija že zdaj za obrambo namenja dovolj. Po drugi raziskavi Mediane (marec 2025) za eno od komercialnih televizij jih 49,8 procenta nasprotuje preseganju 2 procenta BDP. Natova raziskava iz leta 2024 kaže, da le 25 odstotkov Slovencev povečuje, podpira povečanje izdatkov za vojsko, 38 odstotkov pa ohranitev trenutne ravni. Raziskava Valicon iz maja 2025 pa, da kar 67,6 odstotka Slovencev meni, da živimo v varni državi. Ti podatki govorijo sami zase jasno kažejo, da ljudje nočejo militarizacije, in če jih politika pri tem ne upošteva, to spodkopava demokratično legitimnost odločanja.

Kaj sledi, če pristanemo na te 3 procente? Znotraj obrambnih dokumentov, ki krožijo, je to precej jasno razvidno. Vojska bi nekako prišla do 10 tisoč rednih vojakov in do 30 tisoč rezervistov. Obnova tankovskih zmogljivosti, nakup oklepnikov, havbic, dronov, helikopterjev, radarjev, prenova letališča Cerklje in gradnja nove infrastrukture. Načrti so za razvoj vojaške industrije, informacijskega in psihološkega bojevanja, oboroževanje vesoljskih zmogljivosti in, kar je najpomembneje, širitev vojaške logike v vse podsisteme družbe, vključno z izobraževanjem, civilno zaščito in socialnimi politikami. To ni več obramba, tukaj ne govorimo več o obrambi, ampak o militarizaciji. In seveda pridemo do tega, kakšno Slovenijo želimo. Naše vrednote, zapisane v 124. členu Ustave, so jasne: Slovenija zagotavlja varnost predvsem skozi mirovno politiko in kulturo nenasilja. Zato v Levici ne pristajamo na logiko, ki nas vodi v ponovno tekmo z oboroževanjem, kajti zgodovina nas uči, da več orožja ne prinese več varnosti, ampak več konfliktov in večje družbeno nezaupanje.

Zato v Levici predlagamo, da mnenje oziroma odločitev o tako visokem povečanju obrambnih izdatkov izrazijo ljudje. Gre za vprašanje vrednot, razvojne strategije in prihodnosti naše skupnosti. Pri tako pomembnem vprašanju naj ljudje odločijo ali bo šla Slovenija po poti 3 procentov za orožje ali po poti vlaganj v javne storitve, dostojno življenje in mir. In zato predlagamo ta razpis posvetovalnega referenduma o povečanju obrambnih izdatkov. Hvala lepa.

Hvala.

Evo, dober dan, minister, ampak ste prišli direktno na vašo besedo, tako da če lahko vam dam kar besedo.

Prijazen dober dan.

Je en nizozemski pregovor, da ko drevo posadiš, ga ne moreš ti na vsako leto potegniti iz zemlje, pa gledati ali se je prijel ali ni, ampak počasi počakaš, da razvije korenine, da zraste in pa obrodi.

V zavezništvo smo vstopili z pozitivnim referendumskim izidom, z jasnim zavedanjem, kaj vstop pomeni, da v najstarejši pa največji tovrstni instituciji veljajo določena pravila, ki jih je treba spoštovati in pa upoštevati. Jaz bi rekel, osebno izrazito cenim vse mirovniške razmisleke in pobude in tudi to razpravo in to pobudo vidim in čutim v tej smeri, jo cenim in spoštujem. Imamo pa eno veliko težavo, ne, da svet je pa povsem nasproten in povsem drugačen od tega. Svet ne gre v smeri miru, ne gre v smeri diplomacije, dogovorov, pogajanj, ampak je pač vse več konfliktov, napetosti, za kar je pa potrebno biti tudi ustrezno pripravljen. Sporočilo referenduma, vsa ta problematika, prvi so jo začeli imenovati kot histerijo mediji, je postalo izključno politično vprašanje. Mi se ne pogovarjamo o tem, kje smo ta trenutek, smo sposobni obvarovati slovenska mesta pred izzivi iz zraka pa strateške objekte, smo dovolj številčni, predvsem pa imamo stanje duha in pa srca táko, da smo pripravljeni to domovino braniti. V Državnem zboru smo sprejeli resolucijo, kaj bomo postorili do 2030 in jaz mislim, da javnost te pobude o referendumu ne bo razumela na način obravnave varnosti te države, ampak na način političnega opredeljevanja. In zato seveda tej pobudi osebno kot minister nasprotujem in si želim, da gremo v smeri stalnega, vsakodnevnega iskanja rešitev, kako bomo to državo naredili miroljubno, dobro, sosedsko, znotraj maksimalno ali pa popolnoma enotno, kar se varnosti tiče, in pa krepili vse te sisteme, ki so za varnost nujni in pa nepogrešljivi, od sistemov za odvračanje kot tudi krepitev javne bolnišnične in pa ostalih infrastruktur. Toliko.

Hvala lepa.

Besedo dajem predstavnici Zakonodajno-pravne službe. Doktor Andreja Kurent, izvolite.

Ja, hvala lepa. Saj v bistvu k pisnemu mnenju Zakonodajno-pravne službe nimam kaj dodati. Hvala.

Hvala lepa.

Potem pa odpiram razpravo članov in članic odbora. / pogovor v dvorani/ Evo, gospod Jakopovič, evo, izvolite, imate besedo.

Hvala lepa.

Saj v bistvu bom probal še enkrat povzeti. Pred nami je predlog za razpis posvetovalnega referenduma, s katerim želimo v Levici prebivalke in prebivalce Slovenije neposredno vprašati ali podpirajo to povečanje obrambnih izdatkov na 3 procente BDP do leta 2030, kar pomeni več kot 2 milijardi evrov letno oziroma 20 milijard v naslednjem desetletju. To je vprašanje, ki ni tehnično, ni ozko proračunsko, ampak je vprašanje vrednot, usmeritve države in prihodnosti družbe in se mi zdi pomembno, da se pri taki temi vpraša ljudi.

Mogoče bi zdaj šel na mnenje, ki ga je podala Zakonodajno-pravna služba. V Poslanski skupini Levica izhajamo iz ocene, da predlog, ki smo ga podali referenduma, izhaja iz jasne in neposredne politične napovedi Vlade Republike Slovenije in predsednika Vlade, da bo Slovenija za obrambne izdatke do leta 2030 namenila 3 procente. Ta usmeritev, to usmeritev potrjuje tudi nedavno sprejeta resolucija o dolgoročnem razvoju in opremljanju Slovenske vojske. In ravno to dejstvo, da je bila resolucija sprejeta pred razpravo o referendumski pobudi, predstavlja en problematičen odklon od ustaljene parlamentarne prakse, ker je bila izigrana možnost, da bi se ljudstvo lahko predhodno izreklo o tem vprašanju. Na to smo v Poslanski skupini Levica jasno opozorili že pred odločanjem o resoluciji v Državnem zboru, prav tako pa je na ta problem bila opozorjena predsednica Državnega zbora. Zdaj, predsednica je nadaljevanje obravnave resolucije utemeljila takrat z razlago, da posvetovalni referendum zadrži le pravno zavezujoča akta, medtem ko naj bi bila resolucija politično nezavezujoča. Ampak če upoštevamo to razlago, ni utemeljeno, da bi bil naš referendum nedopusten, saj se ne nanaša na že sprejeto resolucijo, ampak na konkretne in zavezujoče akte, ki pa izhajajo neposredno iz tega. Referendum se torej nanaša na prihajajoče pravno zavezujoče odločitve Državnega zbora. Predvsem tukaj govorim o proračunu za leto 2026 in predlogu proračuna za 2027, v katerem naj bi bil razrez izdatkov usklajen z napovedano dinamiko, ki je, ne vem, 2,2 odstotka in 2,4 odstotka BDP za obrambo. In potencialni zakon o investicijah v Slovensko vojsko, o katerem je v političnih razpravah že bilo govora, čeprav še ni formaliziran. Zakon o referendumu in ljudski iniciativi v 28. členu določa, da mora biti referendum predhodne narave in to v tem primeru nedvomno je, saj se nanaša na napovedano politično odločitev z zelo konkretnimi finančnimi posledicami, ki še ni bila pravno izvedena. Kar zadeva jasnost referenduma, je vprašanje oblikovano zelo nedvoumno in finančno opredeljeno - povečanje obrambnih izdatkov na 3 procente BDP do leta 2030 pomeni, približno 2,1 milijarde evrov, kar je številka, ki jo potrjujeta tudi Ministrstvo za finance in uprava Republike Slovenije. Ne gre torej za neko splošno mnenje o varnosti, ampak za jasno opredelitev glede obsega in usmeritve porabe javnega denarja. Zato v Poslanski skupini Levica vztrajamo na tem, da gre za vprašanje, ki je v neposredni pristojnosti Državnega zbora, da se referendum ne nanaša na že sprejet akt, temveč na prihodnje odločanje Državnega zbora o konkretnih finančnih in zakonodajnih dokumenti in da je vprašanje jasno, konkretno in omogoča korektno izražanje volje volivcev skladno z 2. členom Ustave Republike Slovenije in ustavno prakso. S tem je po našem mnenju izpolnjen tako zakonski kot ustavnopravni okvir za izvedbo posvetovalnega referenduma. Kot sem povedal in je bilo že večkrat tudi izpostavljeno, resolucija je bila nekako postavljena tako, da naj ne bi bila pravno zavezujoča. Prav zato se referendumsko vprašanje ne nanaša nanjo, ampak na tisto, kar šele prihaja - proračun za leto 2026, predlog proračuna za 2027, morda zakon o investicijah. To niso neke špekulacije, to so politične napovedi predsednika Vlade in prav o teh odločitvah, ki imajo finančne posledice za naslednje desetletje, bi, pač sprašujemo ljudi.

Zdaj bi se mogoče odzval še na mnenje Vlade, ki smo ga dobili. Vlada v svojem mnenju nasprotuje seveda razpisu posvetovalnega referenduma o povečanju obrambnih izdatkov na 3 procente BDP. Ta odločitev je baje neskladna z demokratičnimi načeli. In seveda zanika vlogo ljudi pri ključnih političnih usmeritvah in temelji nekako na pomanjkljivi interpretaciji varnosti, zavezništva in državotvornosti. Zdaj, če grem k 1. točki, varovanje varnosti ni izključna pravica Vlade, ampak tudi odgovornost celotne družbe. Vlada v svojem mnenju poudarja nepredvidljivost varnostnega okolja, vojno v Evropi in neke geopolitične trende. Strinjamo se, svet postaja nevaren, ampak to še ne pomeni, da je edini odgovor nanj neka nekritična rast vojaških izdatkov. V demokraciji je bistveno vprašanje ali obstaja alternativa in če obstaja, naj o njej, naj se o njej izrečejo ljudje. Varnost tudi ni samo vojaška, je tudi socialna, zdravstvena, stanovanjska, okoljska. Vlada trdi, da obramba ni konkurenca drugim politikam, a če na leto namenimo, ne vem, 2 milijardi evrov za vojsko, bo to imelo posledice, ker Slovenija nima neskončnih sredstev, in ko obrambi namenimo te 3 procente BDP, to pomeni, manj sredstev za vse ostalo, za zdravstvo, izobraževanje, pomoč starejšim, stanovanja. Ker obramba brez solidarnosti ni varnost, kar sem že omenil, ampak je militarizacija.

Zdaj, zaveze v Natu in Evropski uniji niso fiksne številke, ampak politična pogajanja. Ne smejo biti neki diktati, na katere pristajamo. In Vlada se nekako sklicuje na te zaveze do zavezništva; pri tem se mi zdi, da pozablja, da številke niso nikoli vklesane v kamen, ampak so rezultat nekih političnih pritiskov na eni strani ali dogovorov na drugi. Res je, članice NATO so se pred kratkim v komunikaciji zavezale k prizadevanju celo za 5 procentov BDP skupnih javnih izdatkov za obrambo in varnost, ampak to ni pravno zavezujoča obveznost. In itak, da ne gre za enoten mehanizem, predvsem pa ne gre za zavezo, ki bi bila usklajena z ljudmi. Slovenija se je že zdaj na vrat na nos nekako zavezala k tem 3 procentom brez razprave, brez širše razprave v družbi, zdaj naj bi ta znesek še zrasel nekje v tišini, mimo volje ljudi.

Zaveze do zavezništva so lahko resne le, če so podprte z družbenim soglasjem, brez tega tvegamo razkroj zaupanja in nekako gremo v vsiljeno vojaško politiko, ki pa nima neke širše demokratične legitimnosti. Zavezanost Natu tudi ne pomeni, da moramo brez pomislekov sprejemati vse, kar pride iz Washingtona. Suverena članica ima pravico in predvsem tudi dolžnost, da preveri ali ljudje tak razvoj sploh podpirajo.

Referendum naj bi rušil tudi verodostojnost. Jaz nasprotno mislim, da jo krepi. Država, ki ljudi vpraša o ključnih usmeritvah, izkazuje neko politično zrelost in demokratično kredibilnost. In se sprašujem, če je verodostojnost res ogrožena, če državljani povedo svoje mnenje, ali je bolj ogrožena, če oblast sprejema milijardne odločitve brez širšega soglasja družbe. Tudi trditev, da referendum ruši obrambno strategijo. Nekako veliko se govori o državotvornosti in odgovornosti. Zdaj, državotvornost ni slepo uveljavljanje interesov orožarskih industrij, ampak varovanje predvsem interesov svojih ljudi. In predlog referenduma ne ogroža strategije. Tudi ne pomeni preklica članstva v NATO žal, ne pomeni razpustitve vojske, pomeni samo to, da v državi, kjer vlada zatrjuje, da gre za skupno odločitev, vprašamo ljudi ali so za to odločitev sploh soglasni. Javno mnenje, ne. Vlada v mnenju omenja javnomnenjske raziskave, ampak jih po mojem mnenju prikaže zelo selektivno. Ključno vprašanje tukaj ni ali ljudje podpirajo članstvo v Natu, ključno vprašanje je ali podpirajo dvig izdatkov za vojsko, ne. In tako kot sem že povedal, 67 ljudi meni, da je Slovenija danes varna država in le nekaj manj kot 10 odstotkov vprašanih podpira povečanje izdatkov na 3 procente BDP. To niso manipulacije, to so dejstva in ta dejstva potrjujejo, da bi razpis referenduma nekako izpolnil voljo večine. Zdaj, odločitev o prihodnosti države tudi ne sme biti ekskluzivna pravica vlade. Vlada sicer navaja številne dokumente, strategije, načrte, ampak tukaj se pozablja, da nobena strategija ne more biti nad voljo ljudi. Če gre za neko novo dolgoročno zavezo, ki naj bi Slovenijo do leta 2040 vezala na, ne vem, 3 procente BDP, 5 procentov BDP, 10 procentov BDP - sploh se ne ve, kdo odloča, ne - izdatkov za vojsko, potem je edino prav, da se ljudje o tem izrečejo. To ni strankarska tema, ne, to ni vprašanje leve ali desne, kakor se poskuša predstaviti, to je vprašanje ali bomo o temeljnih vprašanjih odločali širše družbeno, ne.

In za zaključek, mnenje Vlade ne odgovarja na tisto ključno vprašanje: zakaj se bojimo vprašati ljudi? Slovenija po mojem mnenju si ne more privoščiti neke družbene razklanosti, ki nastane, ko oblast sprejema milijardne zaveze mimo soglasja javnosti. In če verjamemo v mir, v demokracijo, v prihodnost, potem moramo dati ljudem možnost, da povedo svoje. In to, kar se mene tiče, ni grožnja varnosti, je predpogoj neke svobodne družbe.

Toliko zaenkrat, hvala.

Hvala lepa.

Naslednja je gospa Rajbenšu, izvolite.

Hvala za besedo, spoštovani predsednik.

Mislila sem sicer nekako drugače začeti, ampak meni se zdi, da zadnjih par mesecev poslušamo na to temo zelo podobne ali pa ene in iste, bom rekla, neke argumente. Sama sem povedala tudi zadeve malo drugače, ampak nekako ne vem ali nisem slišana ali nisem razumljena. Poskušala bom še enkrat razložiti malo drugače vse skupaj. Kot pač smo zdaj poslušali, sploh zadnji teden ali pa zadnjih par mesecev, ker dejstvo je, da res že več mesecev poslušamo razprave, kritike, razmisleke, kar se pač tiče obrambnih izdatkov v Sloveniji in verjamem, da si, resnično to skozi ponavljam, nihče ne želi, razen mogoče kakšnih posebnih ljudi, da bi pač prišlo do vojne in ne želim si je tudi jaz, zato ker pač v vojni enostavno zmagovalcev ni in tudi se strinjam, da kritika slovenske varnostne politike je absolutno legitimna, strinjam se tudi, da bi pač morala temeljiti na dejstvih in pa argumentih, zato je kljub občutljivosti teme, se strinjam, ta tema je občutljiva, ampak ne smemo in ne moremo obravnavati to temo enostavno čustveno potem kar brez nekih, bom rekla, dejstev ali pa nekih argumentov. Več vprašanj se je v javnosti skozi nekako in skozi ponavljalo. Eno izmed takih je bilo ali pa pri meni se je recimo tudi pojavilo to vprašanje, zakaj je ljudem tako težko sprejeti, da je vlaganje v obrambo nujno. In jasno je, da ko se vprašamo vsi, tudi jaz, ko slišimo besedo orožje, tanki, nas po navadi večina, bom rekla, normalnih ljudi zmrazi, ker imamo seveda pred sabo neke slike, ne vem, porušenih mest, beguncev, ki prihajajo iz nekih vojnih držav, ali pa, ne vem, otroke z velikimi lačnimi, ne vem, očmi. Žalost, jasno. In takrat se človek vpraša, vsi se vprašamo, zakaj bi mi vlagali v nekaj tako groznega, zakaj bi mi želeli imeti karkoli s tem - če se oborožujemo, to pomeni, da hočemo vojno, zakaj za ta denar ne gradimo bolnišnic, šol in stanovanj, kar je bilo že danes slišati. In ja, na prvi pogled je seveda veliko lažje razumeti, kaj pomeni nova bolnišnica, nova šola, ker je pač to nekaj, kar vidimo, čutimo, doživljamo in uporabljamo vsak dan. In tukaj si je potem potrebno zastaviti naslednje vprašanje: kaj nam koristijo bolnišnice, univerze, DSO, če nimamo določenega ali pa našega suverenega ozemlja, kjer bi lahko te bolnišnice in šole stale? To je predpogoj pred vsemi ostalimi. In z dramatičnim poudarjanjem, koliko milijonov evrov gre za obrambo, se seveda mesece in mesece sedaj ustvarja vtis, da država nekako zanemarja človeka, medtem ko v narekovajih kopiči orožje. In to je seveda učinkovita retorika, ker ljudje najprej pomislijo, seveda, zakaj bi pa dal za tanke, zakaj ne bi raje dal za bolnico. In tak pristop pogosto seveda ne pove celotne resnice. V resnici povečanje obrambnega proračuna ne pomeni, da država odteguje denar bolnišnicam ali šolam, DSO-jem in ostalim. Pomeni prvo, da Slovenija izpolnjuje svoje zaveze do zavezništva NATO, s čimer krepi seveda kot država najprej svojo kredibilnost in pa tudi svojo odpornost. Torej gre za vlaganje v neko dolgoročno stabilnost in da bi vsi tisti ljudje, ki danes potrebujejo bolnišnice, sploh živeli v nekem varnem okolju, kjer bi te storitve lahko tudi mi nudili. Torej če se vrnem, bolnice, šole, vse to je otipljivo. Pridemo do varnost ali mir. Ja, varnost in mir, kaj je to? Za nas v primerjavi z bolnišnicami ali šolami je to en abstrakten pojem, nihče je ne opazi. In je nekaj samoumevnega, dokler se seveda kaj ne zgodi. To je tako kot pri elektriki - vklopimo šalter, se prižge luč, dokler ne pride do električnega mrka tako kot v Španiji in enkrat se vsi čudimo, kako bomo mi lahko brez elektrike. Mir se ne zgodi enostavno, in tega se moramo zavedati, kar sam od sebe, zanj se je pač treba truditi. In država, ki ima urejeno obrambo, lahko zaščiti svojo varnost, neodvisnost in pa tudi svojo nek notranji red. In če se ta moč uporablja odgovorno, lahko odvrača grožnje, torej odvrača grožnje, ne napada kar pa konfrontacije, ne vem kaj in pomaga seveda ohranjati tudi mir za prihodnje generacije. Kot sem rekla na začetku, mnogi nekako težko razumejo, sprejemajo, da je prav močna obramba eden od razlogov, da sploh lahko živimo v miru. Da vlagamo v obrambo ne pomeni, da si enostavno želimo vojne, pomeni samo to, da nočemo, da bi nekega dne na vrata naše hiše Slovenije nekdo potrkal in mi bi naenkrat, bi prišlo do nekega kaosa, katerega pač nismo, na katerega nismo pripravljeni. Pa bom dala en čisto osnoven primer, ki ga lahko razume resnično vsak. Ko začnemo učiti otroka voziti kolo, mu poleg kolesa seveda kupimo tudi čelado. In to čelado mu kupimo ne zato, da mu mi želimo, da bo nonstop padel in z glavo treskal torej ob tla, ampak da ga pač, da predvidimo, da imamo, kot da predvidimo neko preventivo v primeru, da pa bo potreboval čelado, takrat jo bo pa imel in bo varen. In tako nekako si jaz predstavljam je tudi ta obramba, torej je čelada za državo, je preventiva. In morda je ne bo treba nikoli uporabiti, upam, ampak odgovornost države napram državljanom pač nam kaže, da je to potrebno.

Naslednja vprašanja, ki so se dosti ponavljala je bilo, koga se bojite, pred kom, pred kom se moramo oboroževati. Ko sem tako malo sama pri sebi razmišljala, lahko rečemo, da se ne oborožujemo zato, ker bi se danes bali nekega konkretnega, oborožujemo se enostavno zato, ker ne vemo, kaj bo jutri. Zgodovina, tudi nedavna, nas uči, da se varnost lahko čez noč sesuje. Danes ni več vprašanje ali bo prišlo do novih varnostnih kriz, ampak kdaj in v kakšni obliki - tudi to ponavljam skoraj na vsaki seji. S širjenjem konfliktov in seveda nestabilnosti po svetu to čuti tudi Evropa, torej kar pomeni, da Evropa tudi ni več ena taka varna cona, v kateri mi še vedno živimo in upamo, da se ne bo spremenilo čisto nič. In to so enostavno dejstva, ki jih ne moremo in ne smemo prezreti. Država, ki je pripravljena v obrambnem smislu, lahko odvrača grožnje, odvrača grožnje. Država, ki ni pripravljena, zelo hitro, lahko postane tarča. In tukaj ne gre za strah, temveč gre za odgovornost države.

Naslednji argument, ki ga prav tako že mesece zagovarjam, je zame osebno pomemben in vedno znova preslišan. Ideja, da bo enostransko razoroževanje prineslo trajni mir, je enostavno naivna. Samo zmanjševanje oboroževanja vseh in jasno dogovarjanje varnostnih zavez vseh lahko tudi koristi vsem. Vse ostalo je enostavno iluzorno. Ne moremo pričakovati, da se bodo eni razoroževali, drugi pa se bodo še dalje oboroževali in nastal bo naenkrat mir. Se pa strinjam, da je ključno načelo mednarodne politike trajna varnost, ki ni mogoče seveda brez dialoga, brez neke komunikacije, brez pogajanj med akterji. Samo to lahko dolgoročno vodi k zmanjševanju tveganj in pa tudi stabilizaciji razmer. Ampak zdaj pa poglejmo zopet realnost. S tem se vsi strinjamo, pa poglejmo realnost, kaj je to res, da se lahko vsi komunicirajo, vsi se pogajajo, vsi imajo med seboj dialog. Je to možno, ko gledamo realnost? Se vsi razorožujejo, se vsi svetovni voditelji res se pogajajo, imajo dialoge ali nekateri voditelji želijo enostavno konfrontacijo, torej uporabo sile kot nek instrument vpliva ali po domače, eni raje napenjajo mišice, kot pa da bi se pogovarjali, in kot sem pač rekla, realno gledano, so te možnosti, da bi bilo vse tako lepo, da bi vsi bili zadovoljni, enostavno so zelo omejene. Mi tukaj govorimo o čustvih, o emocijah, ki seveda všečno delujejo na javnost, to bi si vsi želeli, to bi vsi radi, ampak dejstva so pa enostavno drugačna. In kot sem zdaj že tretjič povedala, mir ni samoumeven. Zame torej neka osebna močna obramba ni v nasprotju z razvojem, je, če želite ali ne, tudi njihov pogoj. Zato trdim, da vlaganje v obrambo ni konkurenčna oblika, ampak je komplementarna oblika vlaganja v nekih finančnih sredstev. Tako kot streha pa temelj hiše ne tekmujeta med seboj, ampak skupaj omogočata, da se v hiši počutiš enostavno varno in za to, za Slovenijo lahko rečem, da ne izbira med knjigo in varnostjo, med bolnišnico in obrambo, ampak izbira zelo kompleksno, zelo celovito, ker brez miru ni zdravstva, ni šolstva, brez suverenosti ni domov in brez varnosti ni prihodnosti.

Za konec pa bi rada poudarila, da se Slovenija, vsaj za to vlado lahko rečem, ne želi igrati nekih vojnih iger, ampak sledi resnim in obvezujočim zavezam do zavezništva, ki v primeru krize zagotavlja varnost torej Natu. Naša vlada ni navdušena sicer najbrž nad višjimi izdatki, vendar si kot resna država ne more privoščiti, da bi varnost postavila enostavno čisto na zadnje mesto. Pomembno je razumeti, da je za to Vlado to ena najbrž najtežjih odločitev sploh. Pravzaprav je zelo pošteno reči, da nobena druga vlada, leva, desna, ki je bila prej, danes ne bi ravnala čisto nič drugače, morda bi celo podpisala te zaveze še hitreje in še v višjih zneskih, če pogledamo kako so bile podobne odločitve sprejete v preteklosti, ko je večina strank razen Levice, glasovala za polnopravno članstvo v Natu in tudi za vse ostale strateške dokumente, ki so to članstvo, ki so to članstvo in pa tudi finančno opredeljevale. Nobena od teh strank ni imela nič proti. Zato pravim, da bi danes te iste stranke rade v javnosti izpadle samo bolj moralno, bolj varčno, v narekovajih in seveda bolj prijazno do ljudi, ampak resnica je, da bi, če bi imele odgovornost v rokah, kot sem rekla, storile isto. Podpisali bi zaveze in zagotovila sredstva, ker varnost seveda ni nekaj kar lahko preložiš ali z njo barantaš pred volitvami in prav v tem je razlika med tem kratkoročnim nabiranjem političnih točk in dolgoročno odgovornostjo, ki jo ima naša vlada. Medtem ko mnogi zdaj hitijo razlagati seveda ja, pa bi drugače ravnal, pa je realnost enostavno jasna. Ne bi ravnali drugače, če bi želeli ohraniti verodostojnost Slovenije v zavezništvu.

Torej, spoštovane ostale stranke, torej želite biti odgovorni do državljanov ali populistični do ljudi? Zato lahko rečem, da v resnici je edino Gibanje Svoboda, ki je sedaj najbolj napadeno, imelo pogum, da je stopilo pred ljudi odkrito, brez olepševanja in brez zavajanja. Povedali smo resnico, četudi ni prijetna, da varnost stane, da mir ni samoumeven, in da članstvo v Natu ni samo simbol, ampak tudi obveza. To je odgovornost, pa ne do politike, do ljudi. Ker če resnično misliš, da prihodnost državljank in državljanov in pač ne prodajaš neke lažne tolažbe, da bo to, da se vse nekako uredilo, da bo, ne vem, to je ravnanje enostavno, ki tudi ne išče nekega poceni aplavza, ampak dokazuje, da nam je res mar. Ne samo za to, kaj bo danes na naslovnicah, ampak tudi, kaj bo jutri s to državo. Kar se tiče samega referenduma oziroma predloga referenduma, lahko rečem, da sam referendum zame ni sam po sebi kot takšen problematičen. Kar je problematično se mi zdi to, da če postane orodje za politično polarizacijo in pa širjenje iluzij, da bi razoroževanje male države Slovenije prineslo več miru. Zato seveda predloga za posvetovalni referendum ne bom podprla. Hvala lepa.