Vse članice in člane odbora ter vse ostale prisotne in vabljene prav lepo pozdravljam!

Pričenjam 3. sejo Odbora za kulturo.

Obveščam vas, da so zadržani in da se seje ne morejo udeležiti naslednji člani in članice odbora. Prvi je Felice Žiža, potem pa poslanca Dejana Kaloha nadomešča poslanec Franci Kepa, poslanca Bojana Podkrajška nadomešča Žan Mahnič, poslanko Lidijo Divjak Mirnik nadomešča Nina Maurovič in poslanca Sama Bevka nadomešča mag. Bojana Muršič.

Skratka, s sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red seje odbora. Pod 1. točko imamo Poročilo o izvajanju nacionalnega programa za kulturo 2014/2017, za leti 2016 in 2017, potem letno poročilo Sveta za radiodifuzijo za obdobje 2017/2018, maj 2017 do september 2018.

Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov v zvezi z dnevnim redom seje, je dnevni red določen takšen, kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo na obravnavo 1. TOČKE DNEVNEGA REDA. V zvezi s to točko ste prejeli gradivo, ki je objavljeno na spletni strani državnega zbora. Poročilo z dne 13. decembra 2018 in mnenje Državnega sveta z dne 16. januarja.

K 1. točki dnevnega reda sem vabila Ministrstvo za kulturo in predstavnike ministrstva, potem Državni svet, nacionalni svet za kulturo, SVIZ – Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije, Kulturniško zbornico Slovenije, Zvezo kulturnih društev Slovenije.

Torej, zdaj dam pa besedo predstavniku predlagatelja, ki je Ministrstvo za kulturo. zdaj jaz vas prosim, da se za potrebe magnetograma predstavite. kolikor sem seznanjena, se bodo seje udeležili mag. Bojan Kurež, v.d. generalnega sekretarja, Metka Šošteršič v.d. generalne direktorice Direktorata za ustvarjalnost in mag. Igor Tršar, sekretar.

Prosim, zdaj dajem besedo predstavniku predlagatelja. Prosim, da se tudi predstavi.

Spoštovana predsednica, spoštovane poslanke, poslanci, hvala za besedo! Moje ime je Bojan Kurež in sem vršilec dolžnosti generalnega sekretarja na Ministrstvu za kulturo.

Dovolite mi, da na začetku opravičim ministra, ki je na službeni poti v tujini.

Torej, uvodno pojasnilo o zgodovini dokumenta. Pred vami se nahaja poročilo o izvajanju nacionalnega programa za kulturo, za leti 2016 in 2017. Nacionalni program za kulturo je veljal štiri leta, od leta 2014 do 2017. V Državnem zboru smo o izvajanju programa poročali leta 2015 za leto 2014, potem spet leta 2016 za leto 2015. V skladu z novelo ZUJIK, ki je uvedla poročanje Državnemu zboru na vsake dve leti, pa letošnje poročilo zajema leti 2016 in 2017.

Poročilo smo na ministrstvu pripravili v sodelovanju z Javno agencijo Za knjigo, Slovenskim filmskim centrom, javnim skladom Republike Slovenije za kulturne dejavnosti in Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije.

Pomembno je omeniti, da se je poročilo, ki je danes pred vami, pripravljalo v letu 2018, pod ministrom Antonom Peršakom. V času ministra Dejana Prešička je bilo poročilo sprejeto na Vladi. Novo, trenutno začasno vodstvo ministrstva tako pri izvajanju tega nacionalnega programa za kulturo ni sodelovalo in prav tako ne pri pripravi poročila, zato so tu tudi z mano moji sodelavci, ki delujejo na posameznih področjih, da bodo lahko, če seveda bo to potrebno, obrazložili posamezne segmente poročila.

Poročilo sledi logiki osnovnega dokumenta, torej nacionalnega programa, ki je razdeljen na 26. poglavij in kjer vsako poglavje pokriva svoje področje kulture oziroma umetnosti. V poglavjih so opredeljeni cilji, ukrepi in kazalniki, ki pričajo o uspešnosti doseganja ciljev. Poročilo je nekako strukturirano takole: v uvodu bivšega ministra Dejana Prešička sledi 26. poglavij, ki predstavljajo posamezna področja in kjer vsako poglavje pokriva svoje področje kulture oziroma umetnosti. V poglavjih so opredeljeni cilji, ukrepi in kazalniki, ki pričajo o uspešnosti doseganja posameznih ciljev. Kar se tiče izvajanja nacionalnega programa, se je le-to z letom 2017 zaključilo in je to torej zadnje poročilo tega nacionalnega programa. Zadnje poglavje predstavlja tudi povzetek izvajanja nacionalnega programa za kulturo v celotnem obdobju 2014–2017 in to zajema tudi vsebinske področne ocene izvajanja v celotnem obdobju.

Žal metodologija priprave nacionalnega programa 2014-2017 ni vključevala natančnega finančnega ovrednotenja predvidenih ukrepov, kar onemogoča tudi oceno finančne realizacije celotnega nacionalnega programa.

In še nekaj o uspešnosti izvedenih ukrepov. Torej, nacionalni program za kulturo ima 156 ciljev, 288 ukrepov in 454 kazalnikov. Uspešnost izvedenih ukrepov se po področjih precej razlikuje. Skupno je bilo od vseh 288 načrtovanih ukrepov v celoti ali pa vsaj v precejšnji meri izvedenih 42 %, deloma 30 %, popolnoma neizvedenih je pa 25 % ukrepov. 3 % ukrepov, pa so nekako, lahko bi jih imenovali, nadomestne narave, kar pomeni, da je namesto načrtovanega ukrepa bil izveden nek drug ukrep.

Glavna razloga, ki sta onemogočila izvedbo ukrepov sta v glavnem, da zaradi, da za izvedbo ukrepa ni bilo ustreznih pravnih podlag, ker le te niso bile novelirane ali ni bil sprejet nov zakon. To izrazito velja za ukrepe na področju medijev, filma, avdiovizualne umetnosti ter nevladnih organizacij ali drug razlog, da ni bilo zagotovljenih dodatnih finančnih sredstev, ki jih je nacionalni program predvidel, bodisi iz integralnih, bodisi iz kohezijskih ali iz kombinacije obojih. Finančna sredstva so seveda pomemben razlog na vseh področjih, še zlasti pa tu velja omeniti kulturno dediščino, knjižnično dejavnost, arhive, samozaposleni in mednarodno dejavnost.

Še nekaj besed o prihodnosti. Torej, z novim vodstvom ministrstva se bo nadaljevala priprava nacionalnega programa za kulturo za novo obdobje, ki bo na podlagi novele ZUJIK-a, iz leta 2016 obsegalo osemletno obdobje. Poleg strategije, torej, novega nacionalnega programa kulture, ki bo sprejet v Državnem zboru, bo Vlada sprejela tudi akcijski načrt z ukrepi, cilji in obsegom sredstev ter seveda kazalnike.

To je iz naše strani na kratko vse, smo vam pa z ekipo na voljo za vprašanja, hvala.

Najlepša hvala, gospod KureŽ. Zdaj pa naj še povem, da poslanko Alenko Jerajevo nadomešča poslanec Franc Breznik.

Želi besedo predstavnik Državnega sveta? Prosim.

Hvala lepa, predsednica, za besedo.

Torej, Komisija za kulturo, znanost, šolstvo in šport Državnega sveta se je seznanila s tem poročilom. Pridružujem se tej ključni ugotovitvi predhodnika, da seveda je težko govoriti o izvedbi deleža ukrepov, če zraven ti ukrepi niso ovrednoteni, ker ne vemo točno, kateri so, kateri niso, tako da je to, pač to izvajanje relativno. Jasno je, iz vsega izhaja, da je bilo izjemno malo ukrepov izvedenih na področju ohranjanja in vzdrževanja kulturnih spomenikov v državni lasti, ker je bilo porabljenih zgolj 8,5 milijona in to je eden od problemov, ki ga po moji presoji, bi bilo treba v najkrajšem času rešiti.

Zdaj, tisto drugo, kar se mi zdi morda tudi bistveno je, glede na to, da je v tem poročanem obdobju prišlo tudi do priprav novega nacionalnega programa za kulturo, je zdaj vprašanje, kakšno je to stanje in presečišče tega in kaj bodo novi, bom rekel, regulatorji oziroma odgovorni na tem področju uporabili od tega oziroma ali bomo tu, ali je bil ta čas in pa znanje vrženo stran ali pa se bo ta reč nadaljevala, v tem trenutku seveda te stvari ni mogoče povsem jasno oceniti, glede na to, da nimamo pač polno, ministra s polnimi pooblastili na področju kulture.

Zdaj, tukaj bi rad v imenu komisije še izpostavil, da smo povzeli opozorila, ki so jih izrekli nekateri strokovnjaki - tu je bila recimo tudi danes prisotna gospa Uršula Cetinski – opozarjanje na neenakomerno, bom rekel, ovrednotenje, zlasti kar se tiče sodobne umetnosti in pa zvrsti sodobne umetnosti, ki so morda zapostavljene v odnosu do klasičnih oblik. To je ena od pomembnih stvari in pa seveda, slišali smo, da so pod vprašaj postavljena celo nekatere udeležbe na mednarodnem področju, kot je recimo celo Beneški, torej Beneški bienale, arhitekturni, kar bi seveda bilo za promocijo slovenske kulture zelo slabo.

Razpravljavci so opozorili zlasti na problem kulturne raznolikosti pri vodenju kulturne politike, na problem nevladnih organizacij, zlasti veliko razprave je bilo pri položaju samozaposlenih in reševanju tega vprašanja. Zdi se, da bi morali nekateri elementi koalicijske pogodbe, nove oblasti, pač razreševati to vprašanje in pa tudi izpostavljena je bila seveda gradnja NUK-a, ki se vleče, kot veste, neskončno dolgo in nimamo še vedno ne ustreznih rešitev, ki bi zagnali to ključno nacionalno investicijo, seveda gre zlasti za finančna sredstva.

Izpostavilo se je v razpravi tudi vprašanje dodatkov k pokojninam za izjemne dosežke kulturnikov in pa Državni svet je že prej, pa tudi komisija, podprla, seveda v celoti, prizadevanja za uveljavitev Zakona o kulturnem evru, kot po domače imenujemo zakon, ki se sicer imenuje Zakon o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike Slovenije v kulturi.

Zdaj tisto, kar je bilo na koncu, seveda pričakovanje komisije je, da bo Vlada, ki je zdaj v mandatu, izpolnila tisto, kar piše v koalicijski pogodbi – to je 0,5 odstotka bruto domačega proizvoda za področje kulture, kajti brez tega bo tudi nacionalni program za kulturo postal, tako kot te pred njim, mrtva črka na papirju. Hvala lepa.

Ja, hvala, za to mnenje.

Zdaj pa besedo dajem še ostalim vabljenim na sejo in prosim, da se zaradi magnetograma predstavite z imenom in priimkom in navedete tudi naziv inštitucije, v imenu katere prihajate. Prosim.

Prosim Uršulo.

Dober dan! Hvala za besedo.

Uršula Cetinski, tukaj danes kot predsednica Nacionalnega sveta za kulturo. Ne bom šla v podrobnosti, ker smo v posameznih poglavjih uresničevanja tega dokumenta poročali vsako leto, tako v pisni obliki kakor tudi v okviru odbora na Državnem svetu, sicer pa lahko ugotovimo, tako smo ugotovili na Nacionalnem svetu za kulturo, da je pravzaprav to poročilo, ki ga danes obravnavamo skrbno zapisano.

Nacionalni svet za kulturo je ugotovil tudi, da nas lahko zelo veseli, ker je v tem poročilu veliko primerov dobre prakse, to pomeni veliko dobrih stvari, ki so se v tem obdobju zgodile na področju umetnosti v Sloveniji pa tudi na področju mednarodnega sodelovanja Slovenije z drugimi državami sveta in da bi bilo seveda teh primerov dobre prakse lahko še več, vendarle pa je v takšnem poročilu vse, kar je bilo dobrega, nemogoče zajeti.

To je tisto, kar nas zelo veseli, tisto kar nas pa ne, je pa to, da je seveda razkorak med tem, kar si je naša država zastavila na področju kulturne politike v tem obdobju in med tem, kar se je zares zgodilo, pa zelo velik, zato seveda za prihodnost priporočamo glede na to, da je bila ta strategija v Državnem zboru sprejeta z večino in z enim vzdržanim glasom seveda za prihodnost priporočamo, da kadar so odstopanja med načrtovanim in realiziranim tako velika in to v negativno smer, da bi bilo dobro, da so poslanci Državnega zbora in poslanke o tem tudi vsako leto sproti obveščeni in da morda prihaja do neke revizije takšnega dokumenta, ki se potem uskladi s finančnimi viri, kajti do teh razhajanj, kot smo seznanjeni v tem poročilu, je prihajalo predvsem zaradi razkola med pričakovanimi in pa potem realiziranimi viri. To je za enkrat z naše strani vse.

Hvala lepa.

Hvala, gospa Cetinski.

Zdaj pa, kdo se še prijavi k razpravi od vabljenih? Če nima nihče od vabljenih želje razpravljati, potem prehajam na razpravo članov in članic odbora ter ostalih prisotnih. Prvi se je javil Zmago Jelinčič.

Prosim.

Hvala lepa.

No, mene to poročilo o izvajanju ne prepriča. Enostavno zato, ker je hudičevo nepregledno. Recimo, vzemimo tole na strani 77, arhitektura. Najprej, ko pogledamo stran 77, tu pa piše: Več kakovostnih programskih vsebin, radijskih in televizijskih programov, ki so v javnem interesu. Že tukaj, da se ne poklapajo strani s temi stranmi v kazalu je hecna zadeva, tako da se človek potem težko znajde med temi papirji, kjer je v bistvu opisno napisano, kaj se je dogajalo, pa nobene številke, koliko denarja je šlo kam. Bistveno pri teh zadevah je, da vemo, koliko denarja je kdo dobil. In kakor kaže je tukaj šlo samo za zakrivanje tega, kdo je dobil kakšen denar in da v tem debelem špehu, ne bi našli pravzaprav ničesar, ker se iz tega človek res težko znajte. In ne bom se na dolgo spuščal v to, kar jaz, tole se meni ne zdi ena resna zadeva. Nikakor ne. Je pa ena stvar; pri kulturni dediščini imamo pregled izvajanja ukrepov v obdobju 2014-2017, pregled vrednosti kazalnikov v obdobju 2014-2017, pa mene zanima koliko je pa bilo odkupljene premične kulturne dediščine v tem času? Mislim, da praktično nič. Praktično nič. Slovenska premična kulturna dediščina na vrat na nos odhaja v tujino, kjer jo kupujejo.

Jaz bom osebno povedal eno krasno zbirko partizanske literature je kupila washingtonska knjižnica v Ameriki, ne pri nas! Pri nas tega noben, nikogar ne zanima, kar se dogaja tukaj. Določeni dokumenti pomembni za slovensko zgodovino, gredo v tujino. Zbirajo jih nemške knjižnice! Italijani na veliko odkupujejo, kar se da odkupiti. Zbirke kovancev grejo v London na dražbe zato, ker v Sloveniji nikogar na ministrstvu to ne zanima. 3 tisoč 900 prvo-klasnih rimskih novcev je šlo v London na dražbo, ker pri nas to nikogar ne zanima.

Skratka, na kulturnem ministrstvu je treba narediti en orng prepih. Meni je žal, da gospod Prešiček ni več tam, on je želel narediti prepih, pa so ga odpihnili.

In kaj bo zdaj naprej? Enako se bo kobalilo, kot se je kobalilo doslej. Denar bo šel recimo za plačilo državnih, kaj jaz vem, penzijskega sklada, sociale, za okrog tisoč arhitektov, za katere bi jaz dvomil, da so to umetniki. To niso umetniki. Arhitekt nariše eno zadevo in jo zaračuna, ampak država, ker je pa baje umetnik, mu pa plača vse skupaj. Pa poglejmo gledališča - podhranjeno! Vse je podhranjeno! Mi pa tukaj govorimo kako in kaj in ne vam kaj vse. Prekleto žalostno je to. Pri knjigah se financirajo določeni projekti, kaj jaz vem, ena pesmica, ki jih je en napisal 25 pa je to izdal v svoji samozaložbi pa je bil natis 500 izvodov, 3 so šli v knjižnico, 15 jih je razdelil med prijatelje, ostalo je skuril in potem je rekel, da je bilo vse prodano in je dobil status ne vem kakšnega umetnika. Pa kje živimo? Kje živimo? In od teh ljudi, koliko jih te ljudi lahko vidimo v tujini? Ne eno roko lahko preštejemo literate, ki jih prevajajo v tuje jezike. Na eno roko. Pri teatru se ne da nič in na žalost je res velik mojster teatra, je že umrl, on je delal preboj v tujini, pa ne z denarjem države. Z drugim denarjem. Pa režiserji so morali iti v tujino, da so lahko naredili na Poljskem krasne filme, ki so šli okrog sveta, ker pri nas niso dobili denarja in jim niso dali snemati. Jaz mislim, da je na Ministrstvu za kulturo precej veliko razsulo in da je treba to urediti, predvsem pa pri financah. Treba je zahtevati čiste račune: Kdo, kaj, zakaj, čemu?

Hvala.

Hvala.

Zdaj, naslednji se je k razpravi prijavil Primož Siter.

Prosim.

Ja, hvala lepa in lep pozdrav tudi z moje strani!

Vsi se bomo strinjali, da bržkone v državi vlada eno tako zatečeno stanje na področju kulture, zato redno odpiramo vprašanja, kot so položaj samozaposlenih in tako … situacija v filmu, ki smo jo recimo na odboru naslovili pred časom in tako naprej. Zdaj, glavna korenina problema je, da v Sloveniji nimamo nekega politično-kulturnega problema, neke krovne razvojne strategije, ki bi usmerjala vse, ar se na področju kulture in umetnosti dogaja. Zdaj, ali je tukaj zadaj politična volja ali ni, če je, je to ohranjanje nekega statusa quo. Perfektno politično orodje. Mislim, da Platon, ali pa nek antični mislec je rekel, da je umetnost politike ohranjanje statusa quo, zato takšna situacija v slovenski kulturi v tem trenutku o statusu quo ni - bržkone prav pride, no. / smeh/ Komu? Ampak kakorkoli, s prstom ne bom kazal na ljudi, izpostavil bi par težav, ki jih ta dokument, pričujoči dokument, o katerih govori ta pričujoči dokument in postavil nekaj vprašanj, pa bom prosil za odgovore nanje. Ena od konkretnih težav, s katerimi se kultura sooča – ali pa da rečemo, politična kultura – kultura, ki prihaja – ali pa diktato o kulturi, ki prihaja z vrha, je pomanjkanje dialoga s civilno družbo. Saj tega problema nima samo kultura, je pa v eni panogi, ki se toliko hrani od bottoma, nujno potrebna. Še toliko bolj pomembna, kot morebiti kje drugje. Tudi v mandatu Bizjak Mlakarjeve ali pa gospoda Peršaka se ni v tej smeri nič naredilo. Opazili smo celo obraten trend. Takrat je bila v koalicijski pogodbi dana zaveza po – citiram – krepitvi dialoga ministrstva z vsemi deležniki na področju kulture, še posebej z nevladnim sektorjem. Potem pa se je zgodila, recimo, tista gladovna stavka Miha Turšiča in drugi primeri. Ki pa so pričali ravno nasprotno oziroma postavili v ospredje to težavo.

Zdaj, rešitev zopet – bržkone krovna – je v tem, da se – da politika in civilna družba skupaj ustvarita ta krovni, nek krovni kulturni model.

Ena stvar, ki me je zmotila v tem dokumentu, pa je – in to bom povedal zelo na glas in verjamem, da je bistvenega pomena in pod katerega – trditev, pod katero se bo bržkone lahko podpisal vsak kulturnik – pa je – neoliberalni oziroma kapitalistični vokabular, s katerim pristopamo h kulturnemu ustvarjanju. Govorimo o poslovnih priložnostih v kulturi. O tržnih – kulturnih tržnih znamkah. O kulturni industriji, kulturi kot ekonomsko donosni panogi, o kulturnem turizmu in tako naprej. Če se – in zdaj govorim kot kulturnik sam – če se fokusiramo na kulturo izključno kot panogo, ki ima vrednost, če ima samo tržno vrednost, smo jo pokosili v jedru biti. Smo jo odrezali pri korenu. Kultura kot taka lahko služi nekim tržnim ciljem, da je pa predpogoj za prikaz njene uspešnosti to, da je uspešna tržno, je pa masaker. Je pa masaker nad osnovnim gradnikom tiste duhovne narodne identitete, ki jo kultura v osnovi prinaša.

Rok Vevar, kulturni delavec, je – citiral bom – izjavil eno zelo pomenljivo. Pravi, da smo leta 1991 ustanovili državo – ne podjetja. In kultura ne more biti tukaj – kultura kot gradnik narodne identitete ne more biti en department v podjetju. Je tista duhovna hrana. Kulturniki pa ti osnovni gradniki kulturnega ustvarjanja. Seveda morajo biti obravnavani ne kot poslovneži, ampak kot kulturni ustvarjalci.

Toliko zaenkrat. Hvala lepa.