Spoštovani člani in članice odbora, vabljeni in ostali prisotni, prav lepo pozdravljeni! Začenjam 41. sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti: doktor Matej Tašner Vatovec, poslanka Alenka Helbl in poslanec Zvonko Černač. Na seji pa kot nadomestni član s pooblastilom sodeluje magister Dejan Premik, ki nadomešča poslanko Andrejo Živic. S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red: točka ena: redno letno poročilo Zagovornika načela enakosti za leto 2024, točka dve: Poročilo o delu in finančnem poslovanju FIHO v letu 2024, točka tri: Letno poročilo Javnega štipendijskega razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije za leto 2024 in pod točko štiri: Poročilo o delu Inšpektorata Republike Slovenije za delo Za leto 2024. Ker v poslovniškem roku ni bilo predlogov za spremembo dnevnega reda, ugotavljam, da je določen dnevni red, kot ste ga prejeli s sklicem.

Prehajamo torej na 1. TOČKO, TO JE REDNO LETNO POROČILO ZAGOVORNIKA NAČELA ENAKOSTI ZA LETO 2024.

Na spletnih straneh Državnega zbora je objavljeno gradivo za sejo. K točki pa so bili vabljeni zagovornik načela enakosti, Vlada, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Ministrstvo za solidarno prihodnost, Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport, ki so se opravičili, ministrstvo za javno upravo, Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje ki so se opravičili, Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije, Ministrstvo za notranje zadeve, ki so se opravičili in Državni svet. Za predstavitev rednega letnega poročila besedo dajem zagovorniku načela enakosti, gospod Miha Lobnik, izvolite.

Spoštovani predsednik, spoštovane članice in člani odbora, spoštovani vsi vabljeni! V kratkem pregledu s pomočjo prezentacije vam bom predstavil deveto redno letno poročilo Institucije zagovornika načela enakosti, ki predstavlja delo institucije in stanje na področju varstva pred diskriminacijo v Sloveniji v letu 2024. Zagovornik se za vprašanje diskriminacije srečuje in deluje na različnih ravneh, zato na začetku nekaj osnovnih podatkov. V lanskem letu smo svetovali približno 550 ljudem, za to so strokovne sodelavke in sodelavci namenili okrog 2000 ur. Nekateri od primerov, s katerimi se srečujemo na ravni svetovanja, ustrezajo definiciji, kjer je možno ugotavljanje diskriminacije v postopkih. Takih postopkov smo v letu 2024 končali 39. Ob tem pa tudi, ker diskriminacija ne izvira vedno iz delovanja posameznih akterjev ali pravnih oseb, pač pa lahko tudi rezultat strukturnih pogojev, kot so na primer predpisi, smo zato dokončali še šest ocen diskriminatornosti predpisov. Z ocenami smo preizkusili, ali so ti predpisi diskriminatorni ali ne. Ena od naših nalog po zakonu pa je tudi izdajanje priporočil tako na obstoječo kot tudi na nastajajočo zakonodajo. To so priporočila zagovornika, ki jih poslanke in poslanci redno prejemate. In takih je bilo v letu 2024 izdanih 108.

Potem pa nekaj o splošnih sistemskih pristopih k spremljanju stanja na področju diskriminacije in ozaveščanja javnosti. Torej, tudi ta prezentacija bo na kratko predstavila, katere javne dogodke, izobraževanja in raziskave smo opravili v preteklem letu. Kot je nekako postalo že bolj znano, institucija zagovornika načela enakosti v skladu z evropskimi direktivami ima pristojnost obravnavati diskriminacijo tako v javnem kot tudi v zasebnem sektorju, posebej, kadar so seveda to področja, ki jih pokriva zakon, to pomeni, kadar so to delodajalci, ki so zasebniki ali pa ponudniki dobrin in storitev in tudi to področje pokriva letno poročilo.

Nekaj poudarkov iz področja svetovanj. Navedenih je nekaj primerov. Mogoče neodprtje bančnega računa državljanom drugih držav, se nek problem, ki se pojavlja in velikokrat je samo posredovanje, poizvedovanje dovolj, da pravzaprav se banke potem odločijo in vseeno odprejo te osnovne račune. Potem smo imeli na primer situacije, ko z osebno okoliščino invalidnosti je ogromno enih življenjskih situacij, ki niso, bi rekel, domišljene. Tako da ljudje, ki imajo različne invalidnosti, tukaj je bil primer bencinskega servisa, pravzaprav lahko vidijo te naslove, torej obvestila. Eni primeri so tudi tako banalni, ko nekako brez tega, da se na nas obrnejo in potem mi posredujemo, ne gre.

Imamo pa seveda kot tretji primer pa tudi veliko posameznih primerov, ki pa pokažejo na neko večjo strukturno situacijo. To je bil primer brezdomne osebe na invalidskem vozičku, ki po posegu na urgenci pravzaprav ni imela možnosti nastanitve. In Ministrstvo za solidarno prihodnost je upoštevalo priporočila zagovornika in v predlogu spremembe Zakona o socialnem varstvu določilo, da je takojšnja krizna nastanitev možna tudi v domu za starejše, ali socialno zdravstvenem zavodu. Veliko svetovanj, ki jih pri zagovorniku opravljamo je odraz dejstva, da se na našo institucijo ljudje obračajo, kadar imajo občutek, da so diskriminirani, da se jim godi krivica, da so neenakopravno obravnavani. Vendar je precejšen delež teh primerov tak, da ko jih pobliže preučimo vidimo, da ne izpolnjujejo sicer zakonskih zahtev za to, da bi jih na nek način prepoznali kot prepovedano obliko diskriminacije, pa vendarle predstavljajo lahko zelo krivične situacije, druge kršitve zakonov ali pa nek splet življenjskih okoliščin. Zato je naša doktrina, če lahko tako rečem, pri delu, da se res poglobljeno ukvarjamo z vsakim, ki se na institucijo obrne v stiski, izskoči neko rešitev. In v primeru, da to ni naša pristojnost, tudi pomagamo priti do tistega, do tiste institucije, ki lahko pomaga. In v vsakem primeru tudi odgovorimo in pojasnimo ljudem, ki kadar pač ni zakonske podlage za naše ukrepanje.

Kadar pa zakonska podlaga obstaja, imajo ljudje možnost, da v skladu z zakonom o varstvu pred diskriminacijo zahtevajo postopek ugotavljanja diskriminacije, s katerim institucija ugotavlja, ali so domnevni kršitelji dejansko kršili zakonodajo. To je bolj zahteven način obravnave. V njej je potrebno zatrjevati diskriminacijo, kršitev pravic, pokazati na povezavo med zaščiteno osebno okoliščino, na primer spolom, in ne pridobitvijo delovnega mesta in tako naprej. Obstajajo zelo, bi rekel, zahtevni postopki za stranke in zato se veliko ljudi tudi ne odloči za tak. Tisti, ki pa se, pa so soočeni tudi s tem, da ima seveda zagovornik tukaj vlogo institucije, ki mora nepristrano odločati o tem, ali je prišlo do kršitve zakona ali ne. Zato je tukaj tudi potrebno veliko pojasnjevanja, da v primeru postopka pa zagovornik ni kar avtomatsko na strani domnevnih žrtev. To delajo sodelavke in sodelavci v Oddelku za ugotavljanje. No, iz lanskih štirih zadev, v katerem smo ugotovili, diskriminacijo, so bile na področju zaposlitve, kar je tudi mimogrede najpogostejše delo, iskanje dela ali pa delovno področje, področje ki se pri nas pojavlja. Bil je primer banke, ki je zavrnila odprta transakcijske račune vsem, ki so iz države Iran. Potem imamo sredstva iz naslova delovne uspešnosti, ki so bila zaposlena in diskriminatorno razdeljena in pa nek strukturni problem diskriminacije javnih uslužbenk pri letnem ocenjevanju dela tudi zaradi odsotnosti. Nekaj več o teh primerih pa vendarle niso seveda to indikativen pokazatelj. Včasih se zgodi, da delodajalci del postopkov izbire vodijo kot v tem primeru v angleškem jeziku, tudi pogoj ni bil slovenski jezik in pošljejo celo kandidata na usposabljanje za varstvo pri delu v angleškem jeziku tako kot je potekal razgovor, potem se je pa nenadoma v tem primeru pojavil tudi pogoj slovenski jezik, zato tega seveda nismo prepoznali kot utemeljeno in smo tukaj ugotovili diskriminacijo na podlagi osebne okoliščine jezika. Pri transakcijskih računih je problem, če se seveda principi zmanjševanja tveganj, tudi bank, zreducirajo na pripadnost neki državi in so vsi ljudje, ki prihajajo od tam, kategorično na nek način sumljivi in za to ne morejo dostopati do osnovnih računov in v tem primeru smo tudi ugotovili diskriminacijo.

Zdaj, ena tema, ki se že vrsto let pojavlja v našem delu. Veliko delavk in delavcev obrača na nas. Velikokrat se jim zdi krivično, da so zaradi starševskega dopusta, torej zaradi materinstva, zaradi nosečnosti, ob delni odsotnosti z dela bili tudi ob tako imenovano letno uspešnost. In v tem primeru smo prav tako ugotovili diskriminacijo. V zvezi s tem naj povem, da je Vrhovno sodišče v lanskem letu na nek način potrdilo smer, ki jo je zagovornik vrsto let zagovarjal. Namreč, da gre lahko za diskriminacijo v zadevah, kjer se za posredno diskriminacijo, kjer so razlogi, ki so zaščiteni kot je na primer bolniška odsotnost ali pa starševstvo posebej negativno odražajo pri tistih izplačilih splošne poslovne uspešnosti poznane pod izrazom božičnice.

Na koncu je pa vprašanje ocenjevanja tistih delavk in delavcev, ki so dalj časa odsotni. In je pravzaprav primer pokazal, da v zdravstveni ustanovi so bile tri delavke, ki so bile odsotne, zaradi nosečnosti in nege novorojencev, da niso dobile ocene dela in ta odsotnost ocene dela, potem zelo določa vprašanje napredovanja v smislu plačnih razredov in se zamakne in prihaja do velikih, v bistvu plačnih nesorazmerij. To so tudi sicer predmet ukrepanj direktive, ki jo bomo kmalu v Sloveniji implementirali. In seveda v povezavi s starševstvom in nosečnostjo je nesprejemljivo, da bi zaradi tega, ker so bile del leta na takšni odsotnosti, ne bile ocenjene in bi v tem smislu ne napredovale. Nek drug mandat te institucije pa ji daje možnost, da v primerih, kjer zagovornik prepozna diskriminiran položaj posameznikov, to poskuša dokazati tudi na sodišču s civilnim upravnim postopkom. Mi smo imeli v naših postopkih kandidatko za službo v državni ustanovi, ki je bila med zaposlitvenim razgovorom spraševana ali ima družino in otroke in je to tudi sama opozorila spraševalce, da je to neprimerno vprašanje pa vendar se je vprašanje ponovilo. In ko je pravzaprav, se postavi to v okviru postopka, je seveda jasno, da vpletanje teh vprašanj ne more biti del razgovorov, ker je, potem nemogoče oceniti, ali odgovor na to neformalno vprašanje ni imel pomembne vloge pri tem, ali je ta oseba dobila zaposlitev ali ne, tako pravi tudi Zakon o delovnih razmerjih. In ker je takih primerov kar veliko in se na nas obračajo kandidatke za zaposlitev delodajalcev, smo se odločili in ker je bila seveda ta prizadeta pripravljena, da jo bomo zastopali pred sodiščem v strateški litigaciji, da se to še ponovno na eni drugi pravni ravni razčisti in potrdi in se neko jasno sporočilo tudi posreduje vsem v javnosti, predvsem pa delodajalcem. v tem namreč, da imamo te principe zapisane v zakonodaji, da se pa včasih zdi, da je sledenje tem pravilom nekaj bolj izbirnega kot pa obveznega. Mi vsekakor mislimo, da tako ne sme biti in da bi morali to spoštovati vsi.

V dveh primerih preučevanja obstoječih predpisov smo ugotovili diskriminatornost. Eno je pravilo vključevanja v zdravstveno zavarovanje po družinskem članu. Tukaj je neka določba, kjer lahko partner zunajzakonski skupnosti se po družinskem članu zavaruje le, če dokaže, da je v takšni zvezi vsaj dve leti, medtem ko za tiste v zakonski zvezi take časovne omejitve ni in menimo, da je tak pogoj diskriminatoren. In zgolj sklenitev zakonskega stanu tukaj odlaga pravico, do katere jo tisti v izvenzakonski skupnosti imajo. Druga pa je že prej omenjeno vprašanje ureditve ocenjevanja javnih uslužbencev. Torej ne, da tisti, ki dela niso opravljali več kot šest mesecev, vendar le, če je to bilo zaradi poškodbe pri delu, poklicnega ali starševskega varstva. Po naši oceni je to postavilo v slabši položaj tiste uslužbence, uslužbenke, ki so bili dolgo časa odsotni, zaradi drugih zdravstvenih stanj, invalidnosti, mogoče starševstva ali pa družinskega statusa, pri čemer pa je, zaradi prenove plačnega sistema ta uredba prenehala veljati in se je s tem tudi ta problem odpravil.

Naj na kratko omenim še, da smo sodelovali v zahtevi za presojo ustavnosti zakona, ki ureja dostop do postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo. In da je bila lansko leto sprejeta odločitev Ustavnega sodišča, da je ta zakon diskriminatoren do ženske, ki niso v zakonski ali zunajzakonski skupnosti. In da, kot je verjetno znano, postopki v zvezi s tem so potekali letos tudi v Državnem zboru, v smislu sanacije tega stanja. Lansko leto smo izdali 108 priporočil predvsem s področja socialnih pravic, zdravstvenega varstva, trga dobrin in storitev ter dela in zaposlovanja. Naj izpostavim, da eno večino, polovico našega dela vsakokrat predstavlja osebno okoliščino invalidnosti. Ta zaznamuje veliko število ljudi v Sloveniji in različne oblike invalidnosti. Prav tako se tukaj gre za neko presečnost z drugimi osebnimi okoliščinami, mladi otroci, starejši in po spolu. Tako da je tukaj en večji del našega dela usmerjen v to populacijo, zato je bila to izpostavljena osebna okoliščina v našem delu v letih 23 in 24. V tem smislu smo predstavili v letnem poročilu in je tudi v nekih krajših opisih, so naslednjih šest poglavij, vprašanje volilne pravice, ki je bilo rešeno z zakonodajo, pa tudi jezikovne ustreznosti slovenske zakonodaje glede na mednarodno konvencijo o pravicah ljudi z invalidnostmi. Eno večjih vprašanj prostorske dostopnosti v tem, ali se javni prostor dovolj prilagaja ljudem, ki imajo gibalne ovire. In seveda na splošno razumevanja in prevajanja v slovenski pravni red, pa tudi življenje mednarodne konvencije, h kateri smo pristopili že pred 15 leti. In v zvezi s tem povezano občutljivo vprašanje deinstitucionalizacije, ko smo se tudi v lanskem letu soočili z nekakšnimi odpori, proti pravzaprav skupnostim, v katerih nastajajo načini življenja, ki ljudem omogočajo, da ne živijo v institucijah, ampak pač v urbanih središčih, sredinah samostojno.

Zato, ker je področje varstva pred diskriminacijo tako kompleksno, ker pokriva mnogo družbenih področij, osebnih okoliščin ter relativno zapleteno zakonodajo, mi ves čas pripravljamo izobraževalne aktivnosti, tako za predavanja, delavnice za različne dejavnosti. Okrepili smo tudi sodelovanje z upravno akademijo tako da ljudje v javni upravi pravzaprav lažje spoznajo te vidike varstva pred diskriminacijo in to uporabljajo pri svojem delu.

V zvezi s programskimi prioritetami pa smo pripravili tudi okroglo mizo ob izdaji posebnega poročila za uresničevanje pravic vseh ljudi z invalidnostmi v Sloveniji, kjer smo pa mi sami pravzaprav pregledali uresničevanje konvencije o pravicah ljudi z invalidnostmi in stopnja, do katere smo v Sloveniji že dosegli implementacijo tega, čemur smo se v mednarodni javnosti zavezali. Prav tako je bila ena od okroglih miz lansko leto Varstvo delavcev pred diskriminacijo, kjer smo izdali priročnik za delavce in iskalce zaposlitve za pravzaprav lažje razumevanje in uveljavljanje svojih pravic v okviru delovnih razmerij oziroma iskanja zaposlitve.

Naj omenim, da smo uspešno zaključili evropski projekt, ki smo ga pri instituciji prijavili. V njem smo v sodelovanju z / nerazumljivo/, s študenti, pravzaprav s Skupnostjo občin Slovenije in z nevladno organizacijo Pisma iz Maribora pripravili različne izobraževalne tečaje, tudi za javne uslužbence na terenu v smislu manjših občin. In pravzaprav v tem sodelovanju povezali tako mlade, ki se ukvarjajo seveda z izraznim mediji, filmom, gledališčem, da so tematizirali v okviru svojih predstav nekatere družbene izzive, ki predstavljajo diskriminacijo, ker je včasih seveda tak prikaz veliko bolj učinkovit in se je izkazal za uspešnega. V tem smislu je projekt prispeval k ciljem ozaveščanja o problematiki diskriminacije in možnostih, da se ta v družbi zmanjšuje.

Na koncu bi želel opozoriti, da je bila lansko leto, torej v letu 2024, sta bili sprejeti dve pomembni direktivi, ki vplivata na varstvo pred diskriminacijo predvsem pa na delovanje evropskih inštitucij za varstvo pred diskriminacijo. Namreč, Slovenija ima zagovornika načela enakosti, zato ker je to tudi del obveznosti evropskih direktiv. Vsaka država članica ima tako institucijo. In na evropski ravni so bili lani sprejeti standardi za delovanje teh institucij, ki pomenijo, da bo tudi naša slovenska seveda v naslednjem letu, ko pričakujemo do nekje junija 2026 naj bi bil rok za implementacijo te direktive. Da bo prišlo po desetih letih, odkar je bil sprejet Zakon o varstvu pred diskriminacijo do neke posodobitve zakonodaje, ki bo implementirala vsebine, ki so del direktiv, ki bolj natančno opredelijo metode dela institucije, predvsem pa tudi pogoje za učinkovito doseganje ciljev na tem področju. Med dvema, ki jih seveda sami vidimo kot pomembno temo je, kako bomo uredili učinkovitost našega dela. Predvsem v tem dosedanjem zakonodajnem okviru gre za neko prikrivanje z inšpektorati. Naši postopki na žalost dostikrat v kombinaciji z inšpektorati zastarajo. Ko na primer ugotovimo diskriminacijo, moramo to predati pristojnemu področnemu inšpektoratu, ki ponovno samostojno zažene postopek, medtem ko poteče na primer dvoletni rok. Tako da v Sloveniji v resnici nimamo učinkovitega sistema odvračalnih sankcij. To je tudi eden od izzivov, ki se ga lahko v naslednjem letu v državi seveda lotimo. Drugo pa je, da se število ljudi, ki se na nas obračajo in zahtevnost primerov povečuje. In če želimo zagotavljati kvalitetno obravnavo na način, ki sem ga opisal, seveda bomo za to in druge programske cilje seveda potrebovali določena sredstva. Direktive so v pomoč zato, ker pravzaprav nekako razčlenjujejo princip, da če ima neka inštitucija naloge, mora imeti za to tudi pogoje.

Več o našem delu seveda lahko preberete v tem obsežnem poročilu, ki je tudi na spletni strani. Sicer pa inštitucija vse svoje izdelke ali pa mnenja podaja sproti na spletni strani zagovornik.si. Hvala za vašo pozornost.

Hvala lepa. Preden nadaljujemo, imam še eno pooblastilo, in sicer poslanec Damjan Bezjak z Rim nadomešča poslanca Soniboja Knežaka. Sedaj besedo dajem predstavniku Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, državni sekretar Igor Feketija, izvolite.

Hvala za besedo, spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani zagovornik načela enakosti, vsi vabljeni! Deveto redno poročilo zagovornika načela enakosti, ki ga obravnavamo na današnji seji, je neke vrste ogledalo, ki kaže, kje smo kot družba pri soočanju z diskriminacijo. Ministrstvo pozdravlja in ceni ugotovitve in delo zagovornika, ki je, kot smo videli, v letu 2024 opravil več kot 2000 ur svetovanja in nudil pomoč 550 osebam.

Zagovornik opozarja na tri ključna področja glede svojega delovanja, in sicer razmejitev funkcije med podporo in odločanjem, vprašanje sankcij. Slišali smo predvsem razmejitev med delovanjem zagovornika načela enakosti in inšpektorati in pa kadrovsko materialno zmogljivost. Strinjamo se, da uspešno opravljanje funkcije zagovornika ne sme biti zgolj administrativno vprašanje, ampak gre za to, ali ima institucija moč, da ljudi dejansko zaščiti. Torej, te rešitve morajo v praksi delovati, da se lahko ljudje varno informirajo in potem poiščejo zaščito, kadar je ta potrebna, ne da bi se dodatno izpostavljali ali pa da bi jih bilo strah posledic.

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pripravlja prenos evropske direktive o preglednosti plač, ki bo tudi zagovorniku dalo novo, jasno pristojnost, in sicer bo v imenu delavke ali delavca pridobil podatke o plačilu, jih preverjal in kadar ugotovi diskriminacijo, od delodajalca zahteva ukrepanje. V prihodnjem letu sledita potem še dve direktivi z minimalnimi standardi za organe za enakost, ki prinašata tudi večjo neodvisnost, pooblastila za sankcioniranje in stabilnejšo kadrovsko in finančno osnovo. Vse to pa pomeni trdnejša orodja in večjo težo odločitev. Tudi s pomočjo evropskih sredstev, v sodelovanju z Ministrstvom za kohezijo in regionalni razvoj in z drugimi resorji se trudimo izboljšati prostorsko dostopnost srednjih šol od načrtovanja do izvedbe. Na področju invalidskega varstva v zvezi s priporočili zagovornika enakosti, načela enakosti sistemsko urejamo osebno asistenco v pripravi, blizu sprejetja je zakon, ki ureja nekatere pravice gluhoslepih, zlasti pravico do uporabe njihovega jezika. Pripravlja se tudi sistematičen pregled zakonodaje, politik in programov, ki zadevajo invalide in osebe s posebnimi potrebami z namenom uskladitve s Konvencijo o pravicah invalidov. Tudi v okviru ciljnih raziskovalnih programov za leto 2025 smo predlagali oziroma naročili celovito analizo slovenskega prevoda konvencije o pravicah invalidov, s poudarkom na terminologiji, zlasti samem izrazu invalid. Pri tem so bile vključene tudi nekatere invalidske organizacije in neodvisne institucije in strokovna javnost.

Poudarjam tudi dostopnost objektov v javni rabi. Decembra letos se izteče 15-letni rok iz zakona o izenačevanju možnosti invalidov. Tak rok brez nekih sankcij ni posebej učinkovit, zato se tudi pripravljajo spremembe zakona, ki uvajajo sankcije za neprilagojene objekte. In tako ministrstvom kot občinam smo že poslali opozorilo o izteku tega roka in o obveznosti teh prilagoditev. Torej, diskriminacija v resnici ni nek incident, ampak je simptom odnosa do moči, do katerega pride, ko predsodki postanejo praksa. Tu se nekako preizkuša civiliziranost družbe. In s tega vidika je poročilo Zagovornika načela enakosti in njegovo delo še posebej pomembno in se mu za to ponovno zahvaljujem. Hvala.

Hvala lepa. Sedaj besedo dajem predstavniku Ministrstva za solidarno prihodnost, doktor Luka Omladič, državni sekretar, izvolite.

Hvala. Tudi jaz se zahvaljujem varuhu za to poročilo, dejansko smo prepričani, da je to eden izmed najpomembnejših poročil, najpomembnejših ogledal s katerim se pač naša, naša družba sooča. Diskriminacija, vemo, je morda tisto kar največje tveganje, največja grožnja za demokracijo, za človekovo dostojanstvo, za politiko, ki gre v dobrobit ljudem.

Tudi na našem področju, Ministrstva za solidarno prihodnost, ki je v enem velikem delu fokusirano na delo s starejšimi, na vzpostavljanje dolgotrajne oskrbe, se ves čas soočamo z nekim specifičnim problemom diskriminacije, diskriminacije starejših, tako imenovanim starizmom. In če lahko rečem kaj je eno izmed glavnih vodil vseh naših zakonodajnih reform je ravno to, da starejšim omogočimo, dostojen dostop do oskrbe, do pravi do življenja, kakršnega si, tako kot si zaslužijo. Tako da, da je to neka, bi rekel, skoraj rdeča nit našega delovanja in naših ciljev.

Zdaj, če glede konkretnih priporočil varuha, ki se na naše področje nanaša, bi se morda samo treh dotaknil. Eno je kolega varuh tudi že omenil v svojem nagovoru, gre za vprašanje kriznih namestitev. Rešitev, ki je bila pač z novelo, marčevsko zakona, novelo Zakona o socialnem varstvu sprejeta in bo pravzaprav že v letošnjem letu omogočala, da bo to področje nekoliko bolj urejeno. Res je, da so nas na nek način tista situacija s poplavami šele nam predočila nujnost tega, da morajo biti krizne namestitve bolje urejene, ampak bolje pozno kot nikoli. Skratka, to smo tukaj, mislim, da se bo situacija res pač izboljšala. Je pa še nekaj nalog tudi pač pred nami.

Potem drugo področje, ki je bilo, mislim, poleg ostalih omenjeno v varuhovih poročilih oziroma, kako bi rekel, v poročilih, pa tudi v komunikaciji, ki smo jo imeli glede stanovanjskega področja. Torej, na eni strani dostopnost stanovanj za osebe z oviranostjo, na drugi strani širše vprašanje na katerega je varuh tudi nas v pripravi stanovanjske zakonodaje, ki smo jo letos pač plasirali, ves čas opozarjal, dostopnost stanovanj kot taka. dostopnost stanovanj je tudi veliko vprašanje enakosti. To, če ne moreš priti do prostora za bivanje, te tako rekoč avtomatično postavlja v nek diskriminatoren položaj. In bi rekel, to je bilo tudi eno izmed vodil pravzaprav tega programa Ministrstva za solidarno prihodnost, velikega programa pač pospešitve gradnje javnih najemnih stanovanj torej, nekega področja, ki je v zadnjih desetletjih v državi zastalo. Z novo zakonodajo, s sistemskim financiranjem pa je dobilo v bistvu pogoje, da bo dejansko v prihodnjih letih, v prihodnjih desetletjih tukaj se ta resen program dostopnih javnih najemnih stanovanj začel realizirati. In seveda tudi iz vidika pač tega, da bo ustrezen delež teh stanovanj tudi specifično prilagojen temu dostopom oseb z oviranostmi. Tretje področje, ki bi se ga samo še dotaknil je, in je bilo omenjeno tudi v nagovoru, deinstitucionalizacija. Bom rekel, ne da ni bilo v fokusu nalog našega ministrstva, sprejeli smo strategijo o deinstitucionalizaciji. Projekte deinstitucionalizacijske v dveh socialno varstvenih zavodih smo vodili. Ampak dejansko je spet tako kot pri poplavah v tisti resen fokus javnosti pa je zadeva pač prišla, ko so se stvari začele pričele zapletati v stanovanjskih skupnostih v nekaterih krajih naše države. Tukaj gre za velike spremembe v socialnem varstvu, ampak tudi ti dogodki so nam nekako omogočili, da smo izrabili trenutek in da smo pripravili, da smo dobili podporo za te velike sistemske spremembe zakonodaje, ki bodo pravzaprav, da bomo prvič v Sloveniji dobili neko zakonsko podlago za procese deinstitucionalizacije. To je spet pomembna novela Zakona o socialnem varstvu, ki je v tem trenutku, lahko rečem, vložena na Vlado brez. Nima več nikakršnih ovir znotraj medresorskega usklajevanja in mislim, da bomo v tem mandatu dobili tudi zakonodajni odgovor na to.

Tako da toliko na kratko. Še enkrat, hvala, za poročilo in hvala pravzaprav za vse to. Zelo, kako bi rekel, konstruktivno sodelovanje, ki smo ga z varuhom in njegovim uradom pravzaprav imeli znotraj teh naših velikih projektov v zadnjih treh letih torej projektov za starejše, projektov stanovanjskih in projektov za deinstitucionalizacijo. Hvala.

Hvala lepa. Besedo dajem predstavniku Ministrstva za zdravje, državni sekretar gospod Denis Kordež, izvolite.

Hvala za besedo, spoštovani predsednik, spoštovane članice in člani odbora, spoštovani zagovornik načela enakosti in seveda vsi ostali prisotni. V imenu Ministrstva za zdravje se tudi sam zahvaljujem, tako za povabilo k sodelovanju pri današnji obravnavi in pa seveda za vse, kar počnete. In jaz se pridružujem predhodnikom, kolegom, ki enako kot bom povedal tudi jaz, vaše delo ocenjujemo kot dobro, konstruktivno in marsikdaj kritično potrebno za to, da se določene zadeve porinejo naprej in pridemo hitreje tudi do rezultatov.

Torej, v poročilu so bile predstavljene številne pomembne aktivnosti, ugotovitve in priporočila, ki se neposredno ali pa posredno dotikajo tudi zdravstvenega sistema. Ministrstvo, kot rečeno, delo institucije zagovornika več kot pozdravlja. In ta vaša neodvisna vloga pomembno prispeva k uresničevanju temeljnih človekovih pravic, krepitvi načela enakosti ter bolj pravični, vključujoči in pa predvsem dostopni zdravstveni oskrbi za vse.

Poročilo med drugim izpostavlja primere, kjer diskriminacija ni bila ugotovljena, na primer v primeru domnevne diskriminacije pri dostopu do portala za komunikacijo z zdravnikom. In zdravnik, ki je bil, se opravičujem, zagovornik je v tej zadevi ugotovil, da okoliščine niso bile povezane s spolom, ampak da je šlo za tehnično zasnovo sistema, kar potrjuje pomen natančne presoje dejanskega stanja. In to je tudi tisto, kar je potrebno izpostaviti. Na drugi strani, pa poročilo opozarja tudi na pomembne sistemske pomanjkljivosti, ki pa zahtevajo nadaljnjo pozornost in ukrepanje in dokaz, da se s skupnimi prizadevanji določeno področje lahko uredi, je tudi odziv Ministrstva za zdravje na priporočilo zagovornika glede širjenja dostopa do cepljenja proti HPV, saj je prav to priporočilo vodilo v postopno širjenje cepljenja na še nekaj dodatnih generacij fantov, ki prvotno niso bili vključeni v ta program cepljenja.

Pomemben dosežek je tudi uspešno zaključen postopek pred Ustavnim sodiščem v zvezi z dostopnostjo do postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo za samske ženske. In ta odločitev Ustavnega sodišča pomeni pomemben premik k zagotavljanju enakega obravnavanja v sistemu zdravstvenega varstva in je rezultat dolgoletnega prizadevanja različnih deležnikov, vključno z zagovornikom.

V poročilu so obravnavana tudi priporočila za spremembe v strategiji razvoja zdravstvene dejavnosti na primarni ravni do leta 2031. Veseli nas, da je bilo eno izmed ključnih priporočil, torej vključitev osebnih okoliščin skladno z Zakonom o varstvu pred diskriminacijo že realizirano. Zavedamo pa se seveda, da ostajajo odprta vprašanja, ki se nanašajo zlasti na področje zagotavljanja fizične, informacijske in digitalne dostopnosti zdravstvenih storitev, pa tudi vključevanja ranljivih skupin, kot so osebe z invalidnostmi, pripadniki romske skupnosti ter osebe s težavami v duševnem zdravju.

Ministrstvo za zdravje ta priporočila obravnava resno in jih vključujemo v strateško načrtovanje in v pripravo normativnih in izvedbenih ukrepov. Zagotavljanje enakosti in preprečevanja diskriminacije nista enkratna dejanja, ampak predstavlja trajni proces. Institucija zagovornika pri tem vsekakor predstavlja pomembnega partnerja.

Ministrstvo ostaja zavezano sodelovanju in tudi v prihodnje konstruktivno sodelovalo pri odpravljanju sistemskih ovir in pa seveda nenazadnje tudi pri sami krepitvi dostopnosti zdravstvenega sistema za vse prebivalce. In ob tej priliki še enkrat se vsem sodelavcem zagovornika enakosti res zahvaljujem za strokovno, neodvisno in pa družbeno odgovorno delo in pa vsem za pozornost in podporo pri uresničevanju naših skupnih ciljev, torej, do je bolj pravične in vključujoče družbe. Hvala.

Hvala lepa. Naslednji dobi besedo predstavnik Ministrstva za javno upravo, državni sekretar gospod Jure Trnič, izvolite.

Spoštovani, spoštovana, hvala za besedo. Lep pozdrav zagovorniku, seveda tudi s strani Ministrstva za javno upravo. Prav tako se tudi sam pridružujem že izraženim zahvalam za vaše delo. Mogoče tudi v luči predstavitve naj omenim še posebej tudi z javnimi uslužbenkam in uslužbenci, občinami in tako naprej, da se seveda to širi. Verjamem, tudi z našim sodelovanjem in podporo.

Zdaj morda na temo poročila, ki smo ga seveda skrbno proučili in se zahvaljujemo in se pridružujem tudi ostalim na ta način kako pomembno ogledalo to je, kot ste že sami v uvodni predstavitvi izpostavili, nek primer, ki pa se je v vmesnem času na srečo seveda že odpravil z novim zakonom o javnih uslužbencih pa ne bi zdaj še dodatno izgubljal teh besed. Ampak mogoče s strani Ministrstva za javno upravo veliko na to damo, še posebej skozi kontekst usposabljanja javnih uslužbenk in uslužbencev, tako glede na pomoč in informiranja, glede varovanja dostojanstva zaposlenih. Izvedli smo usposabljanja, kjer so se javni uslužbenci seznanili tudi z opredelitvami spolnega drugega nadlegovanja in trpinčenja in seveda z dolžnost ukrepanja v teh primerih.

Prav tako smo izvedli spletno usposabljanje o vključevanju vidika spola v delo in v oblikovanje politik nenazadnje. Prav tako tudi tu je bil cilj javne uslužbenke in uslužbence ozavestiti o enakosti, enakopravnosti in seveda enakih možnosti. Ne morem mimo omembe tudi še usposabljanj za vodilne javne uslužbence in uslužbenke, seveda, ki je fokusirano na vodenje v upravi v okviru katerega pa se slušateljice in slušatelji seveda spoznajo in seznanijo s koncepti človekovih pravic, enakih možnosti in pomembnosti integritete vodje. Prav tako pa seveda s pristojnostmi tako zagovornika in ne nazadnje Zakon o varstvu pred diskriminacijo.

Morda še vredno omembe. Prav tako smo v okviru projekta Unicefove varne točke pomoč otrokom in mladostnikom v stiski, kjer smo sodelovali pri izvedbi več, konkretno šest usposabljanj, s projektom nadaljujemo na ministrstvu tudi v letošnjem letu.

Morda še zadnja točka na teh ukrepih. Nadgradili smo lani tudi informacijski sistem za upravljanje in razvoj zaposlenih v državni upravi, tako imenovani informacijski sistem Muza, katerega cilj je nenazadnje zagotoviti informacijsko podporo pri strateškem upravljanju in razvoju človeških virov.

Morda, če se smem za kratek čas dotakniti samo še priporočil iz poročila. Po skrbnem pregledu lahko rečem, da smo veliko večino jih uresničili oziroma vsaj deloma, ker smo seveda v odzivu tudi razložili zakaj, če sem prav gledal dveh na področju javnih, Zakona o javnih uslužbencev sicer nismo uresničili, ampak smo tudi razložili zakaj ne. Konkretno gre za to, da je že urejeno v drugem predpisu. To je bil tudi največji set priporočil.

Drugi del, ki se je pa nanašal pa na volitve oziroma na, bi rekel, določene skupine volivcev in volivk, kjer pa se je tako na zakonodajni ravni spremenilo, pač s spremembo Zakona o volitvah v Državni zbor in pa seveda tudi na operativni ravni, če smem tako reči v smislu s posodobitvijo gradiv in pomočjo pač, bi rekel, volivkam in volivcem, ki imajo torej intelektualne in psihosocialne invalidnosti.

In nenazadnje še področje upravnih enot sploh meni osebno ljubo in tako uslužbenk in uslužbencev tam, ki se seveda vsakodnevno trudijo in so veliko v stiku z uporabniki, kjer pa seveda lahko prihaja do tudi kakšnih, bi rekel, zadev. In ena je bila opažena v smislu, na področju tujcev. Ampak tu je, moram reči, ministrstvo takrat tudi reagiralo, obvestilo tako upravne enote, pristojno ministrstvo, pridobilo nazaj informacije in seveda na to temo imamo še posebej pozornost.

Tako da na koncu, če sklenem, še enkrat zahvala za tako poročilo kot priporočila. Tudi tvorno sodelovanje, tudi v letošnjem letu in le tako naprej. Hvala.