Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne prav lepo pozdravljam in začenjam 40. sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide.

Na seji kot nadomestne članice in člani odbora s pooblastili sodelujejo: poslanka Jožica Derganc nadomešča poslanca Bojana Čebelo, poslanec magister Dejan Premik nadomešča poslanko Andrejo Živic in poslanec magister Miroslav Gregorič nadomešča poslanko Terezo Novak.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red.

Točka 1: Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

In točka 2: Letno poročilo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije za leto 2024.

Ker v poslovniškem roku ni. Bilo predlogov za spremembo dnevnega reda ugotavljam, da je določen dnevni red seje kot ste ga prejeli s sklicem.

Ob tem vse vabljene prosim, če se usedete na sedeže, ki so ob steni; ko boste dobili besedo, se boste seveda presedli za mizo, en sedež bo v ta namen ostal prost.

Torej, prehajamo na 1. TOČKO, TO JE NA PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O POKOJNINSKEM IN INVALIDSKEM ZAVAROVANJU.

Na spletni strani Državnega zbora je objavljeno gradivo za sejo.

K točki so bili vabljeni: Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Zakonodajno-pravna služba, Državni svet, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije, vseh pet delodajalskih organizacij, članic Ekonomsko-socialnega sveta, ki so se opravičile, vseh sedem sindikalnih central, članic Ekonomsko-socialnega sveta, delavska koalicija, Dijaška organizacija Slovenije, Študentska organizacija Slovenije, Mladinski svet Slovenije, Zveza društev upokojencev Slovenije, Zveza delovnih invalidov Slovenije, Društvo Asociacija, Fiskalni svet, Modra zavarovalnica in Slovensko zavarovalno združenje. Začenjam drugo obravnavo predloga zakona, v kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o členih predloga zakona.

Za dopolnilno obrazložitev besedo dajem predstavniku Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, minister Luka Mesec, izvolite, imate besedo.

Hvala lepa in lepo pozdravljeni.

Jaz bi v bistvu uvodoma predlagal, da sam naredim kratko predstavitev, pa me potem z malo daljšo predstavitvijo sistemskih sprememb dopolni kolega Feketija, če seveda pač to poslovniško dopuščate. Bi pa začel tako, zdaj danes se bomo pogovarjali o tem, kakšen bo naš pokojninski sistem naslednjih 20 let. Pri tem se je dobro zavedati dveh realnosti: prva realnost je obstoječi pokojninski sistem in druga realnost je obstoječe družbeno stanje, iz teh dveh realnosti je treba izhajati. Ko sva se s kolegom Feketijo pred dobrima dvema letoma lotila razmisleka o tem, kako postaviti prihodnji pokojninski sistem, sva seveda šla iz vprašanja, kaj bi bilo najbolj pravično, in iz tega vprašanja se nama je rodil razmislek, da bi postavili dva stebra sistema. v prvem bi bil nekakšen univerzalni temeljni dohodek za upokojence, v drugem bi pa vsak pač plačeval in iz tega sistema dobil točno toliko kot je vplačal. To se nama je zdelo pravično. Ko sva šla ta sistem predstaviti okrog, so naju vsi gledali, kot da sva padla iz lune. Tako da, zato sem rekel, obstoječi pokojninski sistem je temelj, na katerem je treba graditi in pokojninskega sistema se ne da vreči na glavo, pokojninski sistem je tanker, ki ga lahko obračamo, ampak ta tanker, ta ladja se počasi obrača in počasi pluje. Potem je pa tudi lepota tega sistema, ker če ga gledamo kot tanker, ki se počasi obrača in počasi pluje, pa vemo, da je ta sistem zanesljiv in da se lahko zanesemo, če bomo skrbno z njim ravnali, da bo pokojnine tako kot jih današnjim upokojencem prinaša. Prinašal tudi naslednjih 10, 20, 30, 50. In sto let, saj nenazadnje je ZPIZ ena od najstarejših institucij Slovenske države, Zavod o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Zato sva sprejela dejstvo, da pojdimo po poti reforme obstoječega sistema. Znotraj tega sistema, ki je utemeljen na solidarnosti in na zavarovalnem principu. Zavarovalni princip, bom uvodoma razložil, pomeni, to je eno od zdaj petih socialnih zavarovanj. Peto je dolgotrajna oskrba. Pomeni pa naslednje. Vsak zaposlen pri nas vplačuje prispevek v pokojninski sistem. Izplačilo iz njega pa dobi na podlagi zavarovanja: zavarovanja za primer, ko zaradi starosti ne more več delati, takrat dobi pokojnino, tako kot dobiš boleznino takrat, ko zaradi bolezni ne moreš delati ali pa tako, kot dobiš otroška nadomestila takrat, ko imaš otroke. Skratka, govorimo o zavarovalnem principu, ki je zelo pomemben.

Drugi, če pač sledimo temu zavarovalnemu principu, se moramo zavedati pomena družbene solidarnosti, kar pomeni trenutni zaposleni vplačujemo za trenutne upokojence, ne zase, čez 40 let neposredno, ampak plačujem za tekoče upokojence. To je temelj solidarnosti in znotraj te solidarnosti je treba vedeti, da se sistem giblje med dvema aksiomoma. Če ljudi vprašamo, ali se vam zdi pravično, da vsak iz pokojninskega sistema dobi toliko, kot je vanj plačal, bo verjetno praktično vsak rekel ja. Če ljudi vprašamo, ali se vam zdi prav, da bi morala minimalna pokojnina biti vsaj 800 evrov, bo pa tudi vsak rekel, prav in tukaj noter je treba zbalansirati, da lahko oba dva aksioma zadostimo, se pravi, morajo biti minimalni pragovi za to, da ne pustimo tistih, ki ne morejo več delati, bodisi zaradi starosti bodisi zaradi invalidnosti, na cedilu in mora biti notri motiv vplačevanja v blagajno, da več ko vplačuješ, boljšo pokojnino boš imel. Tudi ta dva aksioma je treba nasloviti.

In tretje, zdaj, ko sestavljam počasi to sliko, ob tem se je pa treba zavedati, da, pokojnine so odvisne od tega, koliko ljudi v pokojninski sistem vplačuje in koliko ljudi iz pokojninskega sistema dobiva prejemke in ta slika je pa ključ zakaj pokojninsko reformo na tej točki rabimo. Namreč vse projekcije in trenutno družbeno stanje - zato sem prej rekel, da moramo iz družbenega stanja izhajati - kaže, da se kot družba staramo, kar v prevodu pomeni dvoje. Vsako desetletje živimo za leto ali pa dve dlje, kar je dobra novica. Zaradi napredka v medicini, zaradi bolj zdravega načina življenja in tako naprej. Hkrati imamo pa manj otrok in ta slika nas pelje v situacijo, da če je danes vsak peti prebivalec Republike Slovenije starejši od 65 let, bo čez 30 let vsak tretji, in da ne moremo trem, ki bodo preživljali enega upokojenca naprtiti tistega bremena, kot ga zdaj nosi pet ljudi. Zato delamo pokojninsko reformo. In to bomo dosegli predvsem z dvigom starosti. Sem videl, da je kar nekaj amandmajev na temo dvigovanja starosti, dvigovanje upokojitvene starosti je neizogibno, ampak nismo šli delati na trdo. Če boste pogledali danski primer, pa skandinavske države, po katerih se radi zgledujemo, tam praktično v kompletu napovedujejo, da bodo počasi začeli delati do 70. leta in čez. Mi smo šli zelo mehko in postopno. Do leta 2035 zvišujemo upokojitveno starost na 67 let, spodnjo upokojitveno starost pa na 62. Zdaj a je to pravično, ker se boste spraševali, ali je pravično, da tisti, ki so začeli pred 22 delati, delajo do 62. Dva odgovora imam. En je, da tisti, ki so začeli pred 20 delati, dobijo olajšave. Drugi odgovor na to pa je, da tisti, ki so začeli kasneje delati, so začeli zaradi tega, ker so študirali in to tudi mora biti priznano. Zdaj, ta reforma pa seveda ni samo podaljševanje starosti, ampak je tudi reforma sistema, kot ga imamo. Namreč, pokojninski sistem v Sloveniji je bil v zadnjih dveh desetletjih precej nestabilen, predvsem v zadnjem desetletju, od zadnje reforme dalje. V ZPIZ-2, to je obstoječa pokojninska zakonodaja, ki je bila sprejeta po padcu na referendumu Svetlikove reforme, je z malenkostnimi popravki Vizjak izpeljal reformo, tako da onadva sta to osnovala in od leta 2012 je bilo v ta sistem narejenih preko 20 zakonskih posegov, kar pomeni, da je ta sistem ustvarjal nelagodje, nezadovoljstvo, zaradi katerega se je ves čas vanj posegalo. Zdaj, ko smo razmišljali, snovalci reforme, zakaj je ta sistem porajal takšno nezadovoljstvo, smo bili precej enotni, da, zaradi tega, ker je bil odmerni odstotek postavljen prenizko, takrat je bil postavljen za moške na 57,25, in ker je bil postavljen nizko, pa so ljudje dobivali nizko odmerjene pokojnine, je to seveda vodilo v nezadovoljstvo, zaradi katerega je bilo treba ves čas posegati v sistem in ga poskušati z mini posegi reformirati. To želimo v prihodnje preprečiti, in sicer tako, da odmerni odstotek postopoma povečujemo na 70., sistem s tem, s kombinacijo ukrepov z odmernim odstotkom, referenčnim obdobjem in tako dalje, delamo tudi pregleden v smislu, da bo vsak vedel, okej, 40 let delam, v teh 40 letih sem imel v povprečju tako in tako plačo in približno 70 odstotkov te plače bo moja pokojnina. To je zelo jasna komunikacija, ki jo pač ta naš sistem naslavlja. Je pa seveda zaradi tega, da lahko do tovrstne pravičnosti pridemo, treba poseči v druge parametre, kot je referenčno obdobje, kot je način usklajevanja pokojnin, ker seveda pač ne moremo delati, ne more pokojninska reforma delati samo na blaginji, ampak mora delati tudi na vzdržnosti. Ker prva stvar, ki jo ta pokojninski sistem, ki ga danes oblikujemo, prinaša je zaveza in obljuba, da pokojnine so in pokojnine bodo in ne ta, ne katerakoli od prihodnjih vlad, ne potencialne krize ne bodo omajale sistema. Če bi pa zdaj preveč obljubili, lahko bi seveda šli s tudi krajšanjem referenčnega obdobja, pa lahko bi šli tudi izboljševati parametre za indeksacijo, ampak potem je pa vprašanje, koliko časa država to zmore financirati. In tukaj prihajam do svoje sklepne poante, seveda se da vsak pokojninski sistem, tudi tega, ki je danes na mizi, kritizirati iz vseh možnih zornih kotov in govoriti, kje ni dovolj pa kje bi lahko še več naredili, ampak pokojninski sistem v glavnem temelji na dveh točkah, prvo je, ali smo se zmožni o njem zmeniti in druga, ali smo ga zmožni financirati. Zato, kar je na mizi, imate jamstvo ne samo Ministrstva za delo, ampak socialnih partnerjev, se pravi, sindikalnih central in delodajalskih organizacij in zraven so pristopili tudi upokojenci Zveze društev upokojencev in za nami sta tako Ministrstvo za finance kot Evropska komisija kot celotna Vlada, ki garantiramo, da smo ta sistem postavili v okvir, da smo ga zmožni skozi naslednjih 10, 15, 20, 30 let financirati takega, kot je. Če ga podremo, se zelo hitro pojavi vprašanje, koliko časa bo država zmožna tak sistem financirati in kaj se zgodi, če se pojavi kriza v državi, če pade zaposlenost. Danes imamo 160 tisoč zaposlenih tujcev v državi, predstavljajmo si, da pride kriza, pa da samo ta del neha v plačevati prispevke v pokojninsko blagajno. Ne vem, ne moremo obljubljati preveč, lahko pa obljubimo, da smo znotraj okvira, finančnega okvira naredili največ, da smo naslovili tako izzive, povezane s staranjem prebivalstva, kot izzive, povezane s stanjem obstoječega pokojninskega sistema, da tega stabiliziramo in da lahko upokojencem jasno in glasno rečemo, da pokojnine bodo.

Mogoče čisto preden zaključim bi samo še eno stvar napovedal. Da se o pokojninskem sistemu lahko pogovorimo in je potreben dolg demokratični postopek. In tukaj smo šli, by the book, skozi najširšo demokratično proceduro. Pogajali smo se več kot pol leta s socialnimi partnerji, prej smo se pogajali z Evropsko komisijo, pa z Ministrstvom za finance, da smo postavili okvir. Opoziciji smo ponudili, da pristopi zraven pokojninske reforme, in ko so bila pogajanja zaključena in smo imeli soglasje, kar recimo ne Rop in ne Vizjak ne Svetlik nista imela, mi smo imeli in še imamo soglasje socialnih partnerjev, Smo se posebej dogovarjali tudi s civilno družbo in z upokojenci. In tam smo razbrali, da je ena od glavnih bolečin ali pa glavnih kritik, ki prihaja na pokojninski sistem, ki ga predlagamo, način usklajevanja, ker so predvsem obstoječi upokojenci rekli, okej, razumemo, zvišujete odmerni odstotek na 70. in zato bo lahko v prihodnosti usklajevanje pokojnin malo počasnejše, kot je danes. Ampak zdaj smo pa upokojene, generacije upokojencev, ki smo šle z nižjimi odmernimi odstotki v pokoj, in za nas pa ni pravično, da se že leta 2030 začne usklajevanje spreminjati iz formule 50:50, ki nam je všeč, mi hočemo imeti tako formulo vsaj za deset let. In to je bilo tudi dogovorjeno. O tem imamo danes soglasje socialnih partnerjev in Združenja društev upokojencev in na to je dala soglasje Vlada. Tako da to je amandma, ki ga bomo danes sprejeli. Kar pomeni, da se bodo za naslednjih deset let pokojnine usklajevale po formuli 50:50 zato, da najprej zvišamo odmerni odstotek na 70, potem pa se začne spreminjati način usklajevanja pokojnin, kar je seveda najbolj pravično in predvsem pravično z vidika trenutnih upokojencev, ki so se upokojevali z nižjimi odmernimi odstotki.

Evo, s tem bi jaz svojo uvodno predstavitev počasi končal. Želim podčrtati dvoje in to je, to je pokojninska reforma, ki kot prva, ostale so delale samo na vzdržnosti, daje velik poudarek na blaginji upokojencev, zvišujemo odmerni odstotek. Posebno pozornost smo namenili najbolj ranljivim skupinam, kot so invalidi, vdove, prejemniki družinskih pokojnin. Uvajamo zimski dodatek, se pravi, drugi regres za upokojence, in da bi sistem stabilizirali, naredili povsem predvidljiv, se nič ne bo zgodilo čez noč, ampak se reforme dogajajo skozi naslednjih 20 let. Socialni partnerji in Vlada smo se ob tem zavezali, da na pet let tudi pregledujemo, če so rezultati taki kot jih sistem obljublja. In s tem mislim, da če danes sprejmemo paket, tak kot je, bomo naredili eno veliko uslugo zdajšnjim in bodočim upokojencem skozi naslednjih 20 let, ker bodo uživali bistveno bolj stabilen in boljši pokojninski sistem kot smo ga poznali zadnjih 20 let. Hvala lepa.

Hvala lepa. Sedaj dajem besedo še državnemu sekretarju, Igor Feketija, izvolite.

Hvala. Rad bi vam, v kolikor bo jedrnato šlo, predstavil nekatere podatke, ki so v ozadju naših odločitev, iz katerih je nastal zakon, ki je danes pred vami.

Zakaj sploh potrebujemo pokojninsko reformo. Demografske spremembe je omenil že minister. To je glavni razlog, zakaj je treba naš pokojninski sistem nekoliko prilagoditi. Skozi to, torej skozi novelo želimo tudi izboljšati materialni položaj predvsem najranljivejših skupin, se bom dotaknil vsakega od njih, in izboljšati zaupanje v sistem. Zlasti med mladimi, kjer včasih slišimo, da pokojnine itak ne bodo doživeli. Demografske spremembe so zelo izrazi. Leta 1991 je bilo starejših od 65 let 11 procentov, danes jih je približno 22 procentov, čez 20 let jih bo že skoraj 30 procentov. Torej vedno več, vedno večji delež populacije je starejši in posledično v pokoju. Če predstavim drugače, torej delež starejših od 65 raste, delež tistih, ki so v neki v Sloveniji aktivni dobi v povprečju nekje med 22 in 65, mogoče še malo manj, se pa krči. Imamo pa pretočni sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kar pomeni, da aktivni sproti s svojimi prispevki financirajo pokojnine tistih, ki so že upokojeni, ki so to počeli prej. Nihče ne varčuje, ti prispevki se nikjer ne nalagajo, ne obrestujejo, sproti se s prispevki financira in še prispevki ne zadostujejo, ampak je potreben še transfer iz državnega proračuna. Zato je zelo pomembno, kakšno je razmerje med tistimi, ki so aktivni in plačujejo prispevke in tistimi, ki so uživalci pokojnin, torej, ki prejemajo pokojnine.

In vidimo, da se je to razmerje skozi leta tudi pri nas spreminjalo. Ko smo začeli, torej ob samostojnosti Slovenije leta 1991 je bilo to razmerje približno 1,8 aktivnega na enega upokojenca, leta 2007 je padlo na 1,7, do leta 2013 je padlo na 1,730. Takrat je bil sprejet ZPIZ-2, ki nekako v svoji osnovi s številnimi popravki, vendar velja še danes. In potem se je to razmerje postopoma izboljševalo kot posledica tistega zakona, konkretno kot posledica postopnega dviga upokojitvene starosti. Do te točke, da je danes zopet začelo stagnirati na približno vzdržnem nivoju približno 1,55 aktivnega na enega upokojenca. Ampak ta učinek se je izpel in projekcije za naprej niso dobre. Kot rečeno, pokojnine financiramo z zbranimi prispevki vsako leto je pa potreben, od leta 1997, 1998 naprej, je pa potreben še potrebno še doplačilo iz proračuna Republike Slovenije. Zdaj, eden od razlogov, zakaj je to poleg demografije je tudi ta, da je do leta 1997 bila prispevna stopnja precej višja, takrat je tako delodajalec kot delavec prispeval 15,5 odstotka na ali od svoje bruto plače, leta 1997 je bil postopoma uveden načeloma začasen ukrep za ohranjanje konkurenčnosti in delovnih mest, s katerim je bil prispevek delodajalca znižan na 8,85 in ta začasni ukrep velja še danes. Ne glede na to, kakšna je struktura, od kod poberemo, ali poberemo neposredno iz prispevka ali poberemo iz proračuna Republike Slovenije, za katerega bomo kasneje videli, da se tja noter steka še predvsem iz davkov na potrošnjo in iz davka na dohodek fizičnih oseb, torej iz dohodnine, ne glede na to je bistven, koliko celotne malhe, torej BDP, vsega, kar proizvedemo ali pa zaslužimo v enem letu, namenimo za pokojnine. Vidimo tudi, da je to doplačilo iz proračuna, ki ga tu predstavlja rumeni del približno sledi tistemu razmerju med zavarovanci in uživalci pokojnin, višje kot je to razmerje, manjše potrebno doplačilo iz proračuna in vidimo tudi, da je v zadnjih letih to doplačilo relativno glede na prejšnja leta nizko pod 20 odstotkov, kar kaže, da je naš sistem, takšen, kot je, do te točke vendarle bil robusten. Kot rečeno, pa za naprej projekcije niso najboljše. zdaj, pri dolgoročnih projekcijah, ki kakor tu vidimo, segajo tudi do leta 2070(?), človek vedno dvigne eno obrv, pa se majčkeno vpraša, ampak tu gre za demografske projekcije. Čez 20 let bo 20 letnikov približno toliko, kolikor je danes novorojencev, če ne upoštevamo migracij. To je druga zgodba, ampak demografske projekcije so nekaj, na kar se dejansko lahko zanesemo. In vidimo, da ima Slovenija že danes enega slabših razmerij med zavarovanci in uživalci v Evropski uniji, samo šest držav ima nižjega, Finska približno tu, ker vidim, da bo to padalo. Po drugi strani relativno dolgo preživimo v pokoju, kar je sicer dobro, to je civilizacijski dosežek. Pri nas v povprečju po podatkih Evropske komisije ženske živijo v pokoju približno 25 let, moški po teh podatkih 20, po podatkih našega ZPIZ 18, in s tem smo približno četrti v Evropski uniji. Tudi odstotek odraslega življenja, ki ga preživimo v upokojitvi, je med višjimi v Evropski uniji. In upokojitev pri ženskah recimo danes traja več kot 60 procentov delovne dobe. Torej tudi ne bo držalo, da gremo v pokoj samo še umreti. Šestdeset procentov in več toliko, kolikor smo delali pri ženskah, preživimo v pokoju in polovico toliko, kolikor smo delali v pokoju v povprečju preživijo moški. Ravno tako gremo precej zgodaj v pokoj, kar je zopet pozitivno, dokler si lahko privoščimo. Torej pri moških samo v štirih državah gredo ljudje prej v pokoj kot v Sloveniji, pri ženskah pa samo v dveh državah. Tudi po spremembi, ki jo danes predlagamo, standardna mera, ki jo sicer uporablja OECD za, kako zgodaj se upokojujemo, standardna mera je, kdaj se bo upokojil nekdo s polno dobo, ki je začel pri 22 delati, bo Slovenija med državami, tremi državami OECD, ki gredo najhitreje v pokoj. Torej, nekdo, ki je začel pri 22 delati danes, gre v pokoj s polno delovno dobo pri 62., in zaradi tega konkretno bo to tudi ostalo, ne za vse, da do tega pridemo. Posledično nam evropska komisija napoveduje zelo visoko rast izdatkov za pokojnine iz zdajšnjih dobrih 10 odstotkov BDP na skoraj 16 odstotkov. In na podlagi teh napovedi je leta 2021 takratna vlada sprejela tudi zavezo, da bo izpeljala pokojninsko reformo. Ki bo poskrbela za vzdržnost našega sistema in kot drugi cilj je bila postavljena blaginja upokojencev. Ampak v pogajanjih z Evropsko komisijo. Povem iz lastnih izkušenj, je vzdržnost absolutno na prvem mestu. Torej, tole je projekcija, na podlagi katere je prejšnja vlada dala zavezo v zameno za izdaten znesek sredstev iz Evropske unije, da bo izvedla to reformo.

Naše prvo delo je bilo pogajanje z Evropsko komisijo o tem, koliko približno bi pa naj umirili rast izdatkov za pokojnine. Če se vrnem na ta graf, če naj bi izdatki zrasli na 16 odstotkov, Evropska komisija je pa nakazala, da naj bi vzdržna meja bila okrog 11, bi to pomenilo, da bi morali 5 procentov bdp manj rast pokojnine v prihodnje, kakor bi brez reforme. V to smo podvomili in se to uprli, gre za sodelovanje, ki ni samo predmet tega mandata, potekalo je že prej. Vključuje strokovnjake iz Inštituta za ekonomska raziskovanja, strokovnjake iz Ministrstva za finance, iz Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kjer smo dokazovali Evropski komisiji, da so predpostavke, ki jih uporablja za nas zgrešene. In po dolgih pogajanjih je bila ta napoved revidirana. In v poročilu o staranju lahko tudi preberete, da največji prispevek k spremembi projekcij, ki niso v vseh državah navzdol, pri nekaterih je sprememba tudi navzgor, je v primeru Slovenije sprememba modelskih predpostavk, v katero smo uspeli prepričati Evropsko komisijo. Približno v najhujšem letu za 2,32 procentov BDP, med vrati, danes je to v današnjem denarju milijarda pa pol. Za toliko manj je že izhodiščni položaj koliko smo morali umiriti. Rast? Izdatkov za pokojnine, da bi naš pokojninski sistem veljal za vzdržnega. Zdaj, rekel sem, da je, zakaj je ta mera, delež pokojnin v BDP bistvena, zakaj se ne bi enostavno odločili, da bomo pa za pokojnine pač dajali 16 procentov BDP ali pa 20, če je treba. BDP je vse, kar proizvedemo ali pa zaslužimo v enem letu. Torej v zelo grobem se lahko deli na sredstva zaposlenih, torej bruto plače pa prispevke, nekatere davke in potem bruto presežek podjetij. Ali pa, ko bomo videli strukturo izdatkov iz sektorja država, bomo videli, da pač malha je ena, in če se ena postavka zviša za 5 procentov, je nekje treba vzeti, to pomeni toliko manj za zdravstvo, izobraževanje, investicije, šolstvo, karkoli. Ja, tudi vojsko, tam bomo najprej skupaj, vsaj kar se mene tiče. Torej, na kakšen način zdaj pri starajočem se prebivalstvu ohraniti vzdržnost sistema, pa hkrati poskrbeti, da bo, da bodo upokojenci še vedno živeli v relativni materialni blaginji. Imamo tri možnosti. To je čisto avtološko, drugače ne gre, ali delamo nekoliko dlje ali pokojnine rastejo počasneje, ali pa prispevamo več. Okrog tega je bilo treba doseči en družbeni dogovor, in to je tisto, o čemer je prej minister govoril, ta družbeni dogovor smo iskali. Če še enkrat pogledamo od kod pobiramo, ko govorimo o tem, da je mogoče pri tem, da prispevamo več, spodletelo oziroma da naš predlog po izenačenju prispevkov ali pa višanju prispevkov ni bil sprejet. Višanje prispevka delodajalca in pa nižanje hkrati prispevka delavca, bi sicer pripravili našo strukturo plače na nekatere nove prispevke, ki se mogoče obetajo ali pa so že bili uvedeni. Ne bi pa kaj bistvenega spremenili glede tega, kaj poberemo. Samo če bi zvišali prispevke, bi pač pobrali več s prispevki za socialno varnost, ampak to pomeni, da bi toliko manj prihajali v pokojninsko blagajno, pa iz drugih naslovov, iz dohodnine, DDV, davka na dobiček, dohodek pravnih oseb, trošarin in tako naprej. In vidimo, da tudi drugi viri za financiranje pokojnin so še vedno večinoma na, jih še vedno nosijo plače. Dohodnina se odmeri od plač, DDV je degresiven davek, ki ga v večji meri plačujejo tisti z nižjimi dohodki, nižji dohodek pomeni, večji del ga potrošiš, večji del ga potrošiš več daš za DDV. Enako trošarine, ki so ravno tako davek na potrošnjo, ampak ravno na nezaželeno potrošnjo. Davkov na premoženje imamo za vzorec. Torej, tudi če bi spremenili to strukturo, bi še vedno imeli temeljni problem, da je malha vse kar proizvedemo v enem letu, ista. In če damo toliko več za pokojnine, zmanjka nekje drugje. Kje? To so izdatki sektorja država, ali pri socialni varnosti? Ta je, kadar imamo javnofinančno krizo, to dobro vemo iz lastnih izkušenj, najprej na udaru. ali izobraževanje, ali je to rekreacija, kultura, religija, zdravstvo in tako naprej. In preden kdo skoči na tistih 12 procentov javne uprave, ta odstotek je približno fiksen tudi od leta 2018 pa 2015 in prej. Zato smo z nizom ukrepov poskrbeli, da bodo izdatki za pokojnine v BDP še vedno rastli, ampak ne toliko, kolikor bi brez reforme. Zrasli bodo do skoraj 12,5, 12,40 odstotka, torej še naprej bodo ti izdatki rasli. Bomo pa nekje do leta 2040 ostali v okviru tistega, kar je bilo dogovorjeno kot vzdržno že danes, z zavezo, da seveda občasno to pregledujemo, Torej zgornja črta, scenarij brez reforme in spodnja scenarij z reformo. Bistven poudarek je tu, da bodo izdatki za pokojnine še vedno rast. Zelo poveden je podatek, ki ga imate zdaj predstavljenega od Evropske komisije in delovne skupine za staranje. V zadnjih 20. letih, torej od leta 2000 do leta 2022, se je delež BDP, ki smo ga v Sloveniji namenjali za pokojnine, znižal za eno odstotno točko, v povprečju 0,1 odstotek na leto je padal, torej prejšnji dve reformi sta nižali delež BDP, ki smo ga namenjali za pokojnine. Sprejeti sta bili v okoliščinah, v katerih sta bili. Lahko se zdaj za nazaj pogovarjamo, delamo pametno ali je bilo to nujno ali ne, ampak takšna je realnost teh dveh reform. In sta dali rezultate na strani vzdržnosti. Zdajšnja reforma dviguje izdatke za približno 2 odstotka na dolgi rok. Zato je tudi minister uvodoma rekel, da je to prva reforma, ki daje blaginji več poudarka kot vzdržnosti. Ja, blagajna mora zdržati, drugače nihče ne bo imel pokojnine, ampak še vedno v tem, v tem razponu med vzdržnostjo pa blaginjo je v tej reformi absolutno več poudarka na blaginji.

Zakaj je bilo to možno, torej zakaj je prejšnja reforma lahko celo znižala delež BDP, ki ga dajemo za pokojnine? Zato, ker se je upokojitvena starost v zadnjih desetih letih spremenila po sprejetju ZPIZ-2, ne da bi vmes spreminjali pogoje, od leta 2012 po desetih letih se je upokojitvena starost povprečna za ženske, spremenila dvignila iz 58 in pol na več kot 61 let in pol in za moške iz slabih 61 na slabih 63 let. Torej, že zdaj, ko je zgornja meja 65 let, ne pomeni, da delamo do 65., in tudi če v novem, novem zakonu zapišemo, mejo 67, ne pomeni, da bomo vsi delali do 67., ker vidite, da je že zdaj razlika precejšnja. Torej, starostna meja se bo po predlogu novele, ki je pred vami, postopno zvišala za dve leti. Dve leti po sprejetju se ne zgodi nič, leta 2026 in 2027, potem se začne postopoma višati, spodnja meja za tri mesece iz 60 za tri mesece na leto do 62 in zgornja iz 65 na 67 vsako leto za tri mesece. To starostno mejo bo še naprej možno nižati za skrb za otroke v prvem letu starosti, za obvezno služenje vojaškega roka in pa za vstop na trg dela pred 20 letom starosti, ne pred 18, tako kot je veljalo doslej. Hkrati bo predčasna pokojnina z malusi postopoma do leta 2035 odpravljena, takrat bo pa tudi veljala enotna pokojninska doba. Ne bomo več posebej obravnavali pokojninsko dobo brez dokupa in pokojninsko dobo z dokupom, ampak bo tako prostovoljna vključenost v zavarovanje, obvezno vključeno zavarovanje in dokup bodo šteli kot enotna pokojninska doba. In tako bomo v povprečju namesto pri 62 pa pol čez naslednjih 20 let delali nekoliko dlje. Kot rečeno, v zadnjih desetih letih se je ta dejansko upokojitvena starost povečala za skoraj dve leti pri moških in skoraj tri pri ženskah. V naslednjih desetih se bo po projekcijah še za približno dve leti.

Zopet je na mestu mednarodna primerjava. Pred vami je podatek o tem, koliko je delovno aktivnih v starostni skupini od 55 do 59. Tu je Slovenija približno na evropskem povprečju, tik pod njim. V starostni skupini od 60 do 64 smo predzadnji in enako v starostni skupini nad 65. Torej, v ostalih evropskih državah oziroma državah OECD v tem primeru enostavno delajo dlje. Kot rečeno, pozitivno je, da gremo prej v pokoj, dokler si to lahko privoščimo.

Drugi ukrep, podaljšanje referenčnega obdobja. Danes se dejansko dogaja, da zaradi spremembe, zaradi porazdelitve višine dohodka čez delovno dobo nekdo, ki je plačeval manj, prispevkov čez delovno dobo dobi višjo pokojnino. Z raztegnitvijo referenčnega obdobja na polnih 40 let povečamo korelacije med tem, koliko je nekdo plačal prispevkov in kolikšno bo imel pokojnino. V povprečju ali pa za nekatere tako, za nekatere z višjimi dohodki to seveda lahko pomeni nižjo osnovo, zato to kompenziramo oziroma uparimo z višjim odmernim odstotkom. Bomo tudi videli, kako to skupaj funkcionira. Izloči se pet katerihkoli, ne nujno zaporednih let. Pri tem velja, da začasno in občasno delo dijakov in študentov se ne upošteva v to referenčno obdobje, ker je takrat dohodek in s tem osnova zelo nizka. Tudi v primeru skrajšanega delovnega časa za skrb za otroka se ta preračuna na polni delovni čas in enako velja za čas prejemanja nadomestil za brezposelnost in za starševsko varstvo. Upošteva se osnova izpred začetka obdobja prejemanja nadomestil. Tudi tu, da je naše referenčno obdobje 24 let in da ni polna doba plačevanja prispevkov, smo med izjemami. Samo nekaj držav OECD je, ki ne upošteva polnega referenčnega obdobja, Kolumbija in Kostarika. Francija 25 let, Španija podaljšuje na najboljših 27 izmed zadnjih 29 in pa ZDA, ki pa je mogoče manj relevantna primerjava glede na njihov pokojninski sistem.

Še ena stvar glede referenčnega obdobja. Tisti, ki imajo osnovo nižjo od približno 75 procentov povprečne plače z določenimi popravki še nad tem, jim je pokojnina odmerjena. od najnižje osnove, torej manj kot toliko ta osnova ne more biti. In to je v lanskem letu oziroma v letošnjem letu znaša približno 1850 bruto. 50 procentov zaposlenih zaradi kompresije plač na nižjem delu v Sloveniji zasluži manj. Na teh 50 procentov zaposlenih referenčno obdobje, sprememba referenčnega obdobja ne bo vplivala, sploh nanje bo vplival samo dvig odmernega odstotka za približno 10 odstotkov, kakor kaže naslednja tabela, iz zdajšnjih 63 pa pol, postopoma zopet pridemo na 70 odstotkov odmere vsako leto med od 25. do 40. oziroma od 15. do 40. delovnega leta je potem vredno 1,6 odstotne točke. Ta odmerni odstotek si je možen zvišati za delo nad 40 let, do vključno 43 se prešteje 3 procente na leto oziroma 1,5 za vsakih šest mesecev. Zvišuje se za skrb za otroka in to takoj po uveljavitvi reforme 1,6 odstotne točke, čeprav odmerni odstotek še ne bo dosegel tega. In za obvezno služenje vojaškega roka, kar je tudi novost. Doslej je bilo na ta račun možno prej upokojiti, ne pa tudi zvišati pokojnino. V sodelovanju z Inštitutom za ekonomska raziskovanja, ki se jim na tej točki zahvaljujem za izdatno analitično podporo pri sprejemanju naših ukrepov smo pogledali, kako bo to vplivalo na odmero pokojnin, najprej po kvintilnih razredih torej najnižjih 20 procentov, pa 20 do 40 in tako naprej. In te krivulje, zdaj izrisane so trendne črte. Trendna črta je polinom šestega reda, če bi koga zanimalo, ki nakazujejo trend, za koliko se bo odmera dejansko povišala po kvintilnih razredih ali z drsečimi povprečji, približno enako. Nismo pa hoteli gledati samo po kvintilnih razredih, ker konec koncev smo ugotovili tudi, da je pa najvišji kvintilni razred. Torej, prejemniki 20 procentov najvišjih pokojnin še vedno niso bajno bogati. To so pokojnine tam okrog 1150 evrov. Zato smo šli gledat posamezne hipotetične primere. Nekoga, ki ima približno povprečno plačo v celotni aktivni dobi, nekoga, ki je deset let plačeval minimalne prispevke, potem 25 let imel dvakratnik povprečne plače in zopet pet let plačeval minimalne prispevke. To je primer osebe, ki je plačala manj prispevkov, pa je imela precej višjo pokojnino od nekoga, ki mu je plača zlagoma rasla čez celotno kariero in tako naprej. Od socialnih partnerjev smo zbrali primere in za te primere naredili simulacije. In vidimo, da razen tistega, ki je imel samo 25 let zelo visoke dohodke, sicer pa plačeval minimalne prispevke, bodo vsi za sedem pa do dobrih 11, 11 in pol procentov. Na boljšem. Povečala se bo korelacija med plačanimi prispevki in pokojnino. Skupaj z odmernim odstotkom bo večina ljudi na boljšem, razen tistih, ki so zdaj bili neupravičeno na boljšem. Par primerov, kako to skupaj deluje. Če je nekdo začel delati pri 18, pa niti ni skrbel za otroke, ni služil vojaškega roka. Po zdajšnji zakonodaji gre v pokoj pri 60 in dela 42 let. Torej tistih 40 let, ki ostaja sicer nespremenjenih res že danes ni veljalo za vse to vemo. Zaradi same logike upokojitvenih pogojev. Torej, danes gre takšen človek v pokoj pri 60 letih z 42 let dobe in odmernim odstotkom 66,22. Po uveljavitvi reforme bo ravno tako šel v pokoj pri 60 za 42 let dobe, ampak z odmernim odstotkom 76, deset odstotnih točk ali pa 15 procentov skoraj. Višja pokojnina za tiste, ki so začeli delati pri 18. Če so začeli delati pri 22; zdaj v pokoj pri 62, 40 let dobe, odmerni odstotek 63 pa pol po novem na isti dan v pokoj, ampak z odmernim odstotkom 70, skoraj 10 procentov višje pokojnine. Tisti, ki bodo delali dlje, so tisti, ki so začeli pri 20. Če niso skrbeli za otroke ali pa službo vojaškega roka, da si lahko znižajo to starostno mejo. Zdaj gredo pri 60 v pokoj 40 let dobe in odmernim odstotkom 63 pa pol, po novem delajo dve dlje, 62 let, 42 let dobe, ampak imajo skoraj 20 procentov višjo odmerjeno pokojnino oziroma odmerni odstotek. In tako naprej. Torej, zopet naslednji, pri katerem je sprememba, če je nekdo začel pri 22, 23, 24, 25, bo ravno tako delal 40 let in ne bo delal niti dneva dlje, bo pa imel višji odmerni odstotek. Če je nekdo začel pri 27 delati, bo zdaj bi lahko šel v pokoj pri 65 z 38 let dobe, ampak z odmernim odstotkom slabih 61. Po novem bo oddelal 40 let, šel v pokoj pri 67 odmeren odstotek bo imel pa 70, zopet skoraj 15 procentov povečanje odmernega odstotka. Najbolj skrajen primer se glede dneva upokojitve ne spreminja. To je ženska, ki je skrbela za tri otroke in začela delati pri 17. Na račun teh okoliščin si lahko zniža upokojitveno starost, danes lahko teoretično gre v pokoj pri 57 letih 40 let dobe in z odmernim odstotkom 63 pa pol. Po novem bo šla na isti dan v pokoj, ampak z odmernim odstotkom 70. Torej vidimo, da smo pregledali, kaj na posamezne primere in po kvintilnih razredih pomeni ta kombinacija sprememb, ki jo predlagamo.

Naslednja tema je formula usklajevanja. Minister je že prej predstavil, da smo čez poletje opravili še en krog razprav s civilno družbo, ki ni sodelovala v Ekonomsko-socialnem svetu. Predvsem gre tu za predstavnike nekaterih sindikatov, ki niso bili vključeni v ESS in pa predvsem predstavniki s predstavniki upokojencev. Ugotovili smo, da je seveda njihova glavna skrb redno usklajevanje, ki določa, koliko se vsako leto pokojnine zvišajo. In se dogovorili, da je zanje sprejemljivo, da ostane formula 50 50 do leta 2035, torej, da se šele leta 2035 nadaljuje to spreminjanje. Leta 2035 pa že velja odmerni odstotek 70. Zato je s spremembo formule usklajevanja torej letos še 40:60 oziroma 60 plače, 40 inflacije. Od leta 2026 do vključno leta 2034 50:50, potem 5 let 40 plače 60, inflacija oziroma rast cen življenjskih potrebščin od leta 2040 do vključno 44 30:70 in po letu 45 20:80 z zavezo, da vlada na pet let skupaj s socialnimi partnerji pregleda učinek takšnega usklajevanja na višino pokojnin in po potrebi predlaga in sprejme tudi korekcije. To je apropo tistega tankerja, ki se ga postopoma usmerja.

Letni dodatek bo zdaj zapisan v zakonu in določen bo tudi njegov način usklajevanja. Doslej je bila stvar malo več diskrecije v vsakoletnem Zakonu o izvrševanju proračuna Republike Slovenije. Dva razreda s tremi vmesnimi prehodnimi razredi, bomo tudi pojasnila zakaj. Na novo se uvaja zimski dodatek. Letos bi že lahko bil izplačan, če bo zakon seveda sprejet, v višini 150 evrov in potem 20 evrov na leto raste, dokler ne doseže leta 2030 250 evrov in na to se usklajuje enako kot transferji posameznikom in gospodinjstvom. Če pustimo letni dodatek v dveh razredih, imamo problem na mejah razredov. Tale krivulja prikazuje seštevek pokojnin plus letnega dodatka in vidimo, da samo, zaradi enega evra višje pokojnine človek skupaj z letnim dodatkom dobi nižji letni znesek, zato je bilo treba to krivuljo nekako zgraditi, zato smo šli v pet razredov, kjer je ta krivulja dosti bolj gladka. Ja, razmišljali smo tudi o linearni funkciji, pa imeti formulo v zakonu, ampak to je bilo nemogoče narediti tako, da ne bi nekdo bil na slabšem. Če pa gremo po vrh stopničk, bi pa dodali 80 milijonov evrov k izdatkom za pokojnine in zato smo se odločili za izplačilo v petih razredih. Tistih 80 milijonov pa raje porabili kje drugje. Pogledali smo tudi, kako pri povprečni starostni pokojnini ta sprememba indeksacije vpliva na prejemke glede na zdajšnji scenarij. Torej, zdajšnji scenarij uskladitev ZPIZ-2. Edini podatki o tem, kako se bo v prihodnje gibala rast plač pa inflacija, so taki, da gledamo zadnjih 20 let. Boljše kristalne krogle tu nimamo. In ob upoštevanju teh podatkov smo primerjali uskladitev, kakršna bi bila po veljavni zakonodaji in kakršna bi bila po tem predlogu, ki je zdaj pred vami. In ugotovimo, da je že mesečni prejemek skupaj z zimskim dodatkom do leta 2038 pri povprečni starostni pokojnini višji kot po zdajšnjem zakonu. Kumulativno, če pa gledamo te presežke, ki se nabirajo od leta 2025 do 2038, so pa še leta 2045 še vedno upokojenci na boljšem. Torej, s tem smo, čeprav to ni primarni namen zimskega dodatka, tudi uspeli ublažiti ta prehod spremembe indeksacije. Ob tem, da seveda ni odveč opomniti, da v Sloveniji delamo pokojninske reforme na dolgo desetletje približno in da bomo verjetno do leta 2045 se o tem še pogovarjali. Poleg tiste zaveze, da se bomo pet let že po zakonu pogovarjali o tem.

Pri vdovskih pokojninah tako kot pri vseh ostalih starostnih mejah ravno tako spreminjamo starostno mejo za pridobitev pokojnine, ne pa tudi iz začetka čakalne dobe. Ta ostaja nespremenjen pri 53 letih. Jo pa zvišujemo iz 70 odstotkov osnove na 80 odstotkov. Enako za družinske pokojnine, kjer se prav tako odmerni odstotek zvišuje pri enem družinskem članu 70 na 80, pri dveh iz 80 na 90 in pri treh ali več iz 90 na 100 odstotkov. Pri invalidskem zavarovanju so šle spremembe v dveh smereh. Po eni strani smo želeli okrepiti poklicno rehabilitacijo, ker je vendarle vključenost v delovno aktivnost za invalide pozitivna in za njihovo blaginjo in za njihovo siceršnjo blaginjo, za njihovo opolnomočenje, samopodobo, socialno vključenost in tako naprej. In druga smer je vseeno bila zvišanje invalidskih pokojnin in nadomestil. V seveda okvirih, ki so nam bili na voljo in ki smo jih uspeli izpogajati. Enotni izvedenski organ je en projekt, ki je še v teku. Od njega pričakujemo hitrejše postopke rehabilitacije, spremembe na invalidskih komisijah, pričakujemo, da bodo tudi pospešili postopke. Nismo pa šli v začetku predlagane spremembe kategorije invalidnosti tudi po posvetu s predstavniki invalidov, ki so temu nasprotovali. In smo tu prisluhnili in se strinjali z njimi, da s tem samo spremembo kategorije brez drugih vsebinskih sprememb ne bi dosegli kaj več.

Nadomestila smo poenotili, da so približno enaka glede na delovno pravni status. Ugodneje se vrednoti prišteta doba, ki zdaj se odmeri v višini dveh tretjin obdobja med nastankom invalidnosti in dopolnjenim 67 letom starosti. Tukaj mimogrede, je ta dvig iz 65 na 67 pozitiven, kar pomeni, da bo prištete dobe več. Videl sem tudi en amandma, ki želi, da se to iz 67 nazaj na 65 spravi. To bi bilo slabo. To bi pomenilo manjšo prišteto dobo in manjšo invalidsko pokojnino. Toliko o nekaterih amandmajih.

Tudi višji splošni odmerni odstotek seveda pozitivno vpliva tudi na invalidske pokojnine in nadomestila. Torej, tisti dvig iz 63 pa pol na 70 se bo tudi pri invalidskih pokojninah poznal. In pa najnižja oziroma zagotovljena invalidsko invalidska pokojnina se zvišuje takoj s 1. 1. 2026 iz zdajšnjih 41 na 50 procentov najnižje pokojninske osnove, kar pomeni, da se zviša za 22 odstotkov z naslednjim letom. Enako velja za odmero invalidske pokojnine v primeru invalidnosti, ki nastane izven delovnega mesta, torej zaradi poškodbe zunaj dela ali zaradi bolezni. Tudi ta se zviša iz 41 na 50 procentov dejanske pokojninske osnove. Tu smo pa zaradi postopnosti prehoda morali iti v prehodno obdobje, ker bi sicer bili ljudje zaradi dneva gor ali pa dol nastanka invalidnosti v nepravično neenakih ali pa nesprejemljivo neenakih okoliščinah. Ampak tudi ta odmera se zvišuje za 22 odstotkov. In tudi pri invalidskih pokojninah se meje, pri katerih se pridobi pravica do invalidske pokojnine, če ni zagotovljena poklicna rehabilitacija dviguje vzporedno z vsemi ostalimi za dve leti, kar tudi pomeni, da se tisto okno za poklicno rehabilitacijo, ki je vseeno prvi cilj, nekoliko podaljšuje. Enako kot drugod od leta 2028 naprej po tri mesece na leto.

Že s prejšnjo novelo ZPIZ-2N je bil uveden ugodnejši izračun za invalidske pokojnine za tiste, ki delajo z delovnim časom krajšim od polnega. Osnove se preračunajo na polni delovni čas. Uvajamo tudi možnost administrativne upokojitve, torej invalidi, ki so res dolgo prijavljeni kot registrirano brezposelni in ni nekega resne možnosti, da bodo dejansko še kdaj imeli zaposlitev. Torej, so dopolnili 62 let in so v zadnjih desetih letih osem let prejemali invalidsko nadomestilo kot brezposelni se administrativno upokojijo. Zimski dodatek se seveda izplača tudi invalidom in enako letni dodatek pri nadomestilih invalidskih treh pri pokojninah v petih razredih.

Poklicno zavarovanje je tudi ena zadeva, en del, ki je bil, ne bom rekel v celoti prezrt, ampak kjer ni bilo premika v zadnjih 12 letih. Težko je bilo ugotoviti kako naprej, ker smo bili v pat poziciji. Dosegli smo načelno soglasje delovne skupine, da namesto široke študije premik, ki je sicer impresiven akademski dosežek, ampak žal ni uporabna za vrednotenje posameznih delovnih mest, povzamemo merila in kriterije iz primerljivih držav: Francije in Avstrije. Trenutno poteka prevod in prilagoditev teh meril na slovenske razmere in s temi merili in kriteriji, ki so zelo specifična, toliko in toliko nočnega dela, toliko in toliko vibracij, toliko metrov na kvadratno sekundo, vibracij na roke, na celotno telo, toliko pa toliko pogosto s dvigovanja uteži iz tal nad nivo ramen in tako naprej, s takšnimi merili in kriteriji se bodo posamezna delovna mesta presojala in bodisi uvrstila, bodisi odstranila iz sistema obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja, tako imenovanega poklicnega zavarovanja. Tudi na tem bomo naprej intenzivno delali in upamo, da uspemo še v tem mandatu to zaključiti.

Pri prostovoljnem dodatnem pokojninskem zavarovanju širimo možnost za pospešene rente in odpravljamo zahtevo, da so vse rente doživljenjske. Namreč, zaradi zelo konservativnega pravilnika za izračun teh rent so bile nekatere rente tako nizke, da je bila ta oblika dodatnega varčevanja, ki je sicer davčno izdatno podprta, zelo nepriljubljena. Dopuščamo tudi ob ustreznem informiranju in izrecni odločitvi daljšo vključitev v dinamični podsklad. Pogledali smo, da v primerjavi z drugimi državami OECD naši izvajalci, torej naši ponudniki dodatnega pokojninskega zavarovanja, da so razmeroma učinkoviti. Nekje na povprečju OECD vmes med Ameriko in Švico, torej v zelo dobri družbi. So pa donosi v dinamičnem pod skladu precej višji kot v zagotovljenem ali pa zmernem. Zato dopuščamo daljšo vključitev, ampak zgolj kot zavestna odločitev vsakega zavarovanca. In dodali smo zahtevo, da mora vsak delodajalec v nekem prehodnem obdobju izbrati ponudnika prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja in z delavci opraviti vsaj razgovor o uvedbi te kolektivne sheme. To je bil, resnici na ljubo kompromis, potem ko smo predlagali samodejno vključitev z možnostjo takojšnjega izstopa ali izstopa kadarkoli kasneje. Lahko mogoče kasneje podrobneje, zakaj smo to predlagali. Torej, to je tak, ne tako kratek pregled. Ampak vseeno Kot sem prej rekel, reformo delamo vendarle na dolgo desetletje.

Delati pokojninsko reformo seveda ni priljubljeno delo. Ni priljubljeno biti v okoliščinah, v katerih jo je treba sprejeti, ni jo priljubljeno sprejemati. Še manj Je pa prijetno živeti v okoliščinah, ko ta ni bila sprejeta, pa bi morala biti. To je mogoče prva taka opazka. In jaz verjamem, da skoraj vsi predstavniki, ki so danes tu, bi si verjetno želeli še več. Predstavniki delavcev, sindikati bi zagotovo želeli, da se ne bi zviševala upokojitvena starost, da bi bile pokojnine še višje. Predstavniki upokojencev bi si zagotovo želeli še boljše usklajevanje, po možnosti bodisi z inflacijo bodisi s plačo, s tistim, kar je pač v posamezni rastjo plač, s tistim, kar je pač v posameznem letu višje. In to seveda razumem. Če imamo tu predstavnike Fiskalnega sveta, bi si verjetno želeli, da bi pa več porezali in več delali na javnofinančni vzdržnosti. Če imamo tu predstavniki zavarovalnega združenja, bi si verjetno želeli samodejni vpis ali pa celo obvezen drugi steber pa še večje spodbude za tovrstno varčevanje. Torej, zagotovo bi si vsi želeli več in ja, najbrž jaz prvi med njimi. Ampak pokojninske reforme ali pa novele zakona ne sprejemamo v vakuumu nismo, ampak v neki realnosti, ki jo je prej tudi minister konec koncev omenil. In zato smo poskušali doseči čim širše soglasje. In smo tudi dosegli soglasje socialnih partnerjev kolikor razumem, tudi večine predstavnikov upokojencev. Še ena stvar, ki bi jo rad poudaril, je, da pokojnine pridejo na koncu delovne dobe. In se dostikrat od njih pričakuje, da bodo reševale težave za nazaj, ki se dogajajo v času delovne dobe. Da bodo reševale težke delovne pogoje na posameznih delovnih mestih. Da bodo reševale neenakost med spoloma, neplačano delo žensk ali pa neupravičeno nižje plačilo žensk za primerljivo delo. In da bodo reševale za nazaj to, da so eni bili prikrajšani s plačami, da za svoje delo niso bili pošteno plačani. Ampak pokojninski sistem je že sam po sebi zelo kompleksen. Imamo milijon zavarovancev, 640000 uživalcev, osem milijard pa pol se obrne 70, 100 različnih zavarovalnih podlag. Ne moremo temu sistemu naložiti še tega bremena, da reši vse družbene probleme, ki jih imamo, ampak jih je treba naslavljati tam, kjer nastajajo. Če imamo težke delovne pogoje, je treba dosledno zahtevati in uveljavljati zakone, ki veljajo za varnost in zdravje pri delu, ali pa jih nadgraditi, če je treba. Ali pa razširiti sistem poklicnega zavarovanja. In tistim, ki res težko delo delajo, omogočiti, da gredo seveda v pokoj prej. Ne pa vsem. Ker drugače, če zaradi vsake posamezne skupine rešujemo to, bo na koncu sistem ne bo deloval. Imamo prekarno delo, ali bomo zdaj, zaradi tega jemali pa samo tri leta najboljših plač, da ne bi bili prekarci na slabšem. Ne, prekarno delo je treba odpravljati pri izviru in vemo kje so vzroki za prekarno delo. Ne moremo jih s pokojninami za 40 let za nazaj reševati. Enako pri neenakosti spolov. Torej, ne pokojninam nalagati tega. In tisto, kar sem prej poudaril, pokojnine so odvisne od plač. Če hočemo boljše pokojnine in vzdržen sistem je tukaj polje boja za boljše plače. Ker od plače, prvič se odmeri pokojnina in drugič, od plače se pobirajo prispevki, s katerimi financiramo te pokojnine. Tu je treba izboljševati pokojnine in vzdržnost. Mi lahko zdajle zapišemo odmerni odstotek še višji ali pa še nižjo upokojitveno starost, ampak smo videli, da bo potem en človek delal za enega upokojenca ali pa še več kot za enega. In tega bremena pač ne bomo mogli prenesti.

Mogoče še, kar zadeva soglasje, ki smo ga dosegli in kratka zgodovina naše države. In če se ozremo majčkeno po sosednjih državah, v mislih imam predvsem Francijo pa Češko v zadnjih parih letih, brez soglasja socialnih partnerjev ni reforme in veseli me, da smo to soglasje dosegli. Tudi naša trenutna politična konstelacija je jasno pokazala, da brez soglasja socialnih partnerjev, tudi delodajalcev, ta pokojninska reforma ne pride niti skozi Državni zbor. To smo prešteli. Zato smo, to je bil razlog več, da smo iskali to soglasje. Predvsem pa gre za eno reformo, ki se jo moramo vsi lastiti, ne glede na članstvo ali pa ne članstvo v katerikoli stranki. Konec koncev ena vlada se je zavezala k pokojninski reformi, druga jo je izvajala, druga jo izvaja, tretja jo bo izvajala naprej. In če smo se vsaj malo posvetili vsebini, nam je najbrž jasno to, da so spremembe pokojninske zakonodaje večje od ene same vlade, prečijo obdobja več različnih vlad, mandatov vseh barv in odtenkov. In upam, da se bomo s to odgovornostjo pa s tem zavedanjem lotili tudi razprave o današnjem predlogu.

Torej, na koncu se zahvaljujem vsem, ki so tvorno sodelovali pri pripravi tega zakona, ekipi na ministrstvu socialnim partnerjem, Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, Inštitutu za ekonomska raziskovanja in pa ne nazadnje pa še posebej Zakonodajno-pravni službi, ki je poskrbela, da bo zakon boljši, kot bi bil sicer. Hvala.

Hvala lepa. Sedaj besedo dajem predstavnici Zakonodajno-pravne službe, doktorici Andreji Kurent, izvolite.

Hvala lepa za besedo. Lep pozdrav vsem skupaj. Torej, tudi tokrat je mnenje Zakonodajno-pravne službe pripravljeno skladno s Poslovnikom in zakonom, glede na notranje akte Državnega zbora pa sem ga jaz dolžna predstaviti na seji matičnega delovnega telesa. Pripravila sem si gradivo, upam, da v najmanjšem možnem obsegu.

Torej, ta obravnavani predlog zakona predstavlja zelo zahtevno in tudi obširno materijo, tudi zato je toliko pripomb Zakonodajno-pravne službe in tudi amandmajev. Včeraj smo prejeli še obširna pojasnila ministrstva na mnenje Zakonodajno-pravne službe in ta sedaj tvorijo zakonodajno gradivo. Z nekaterimi pojasnili se pa pač ne moremo strinjati. Na primer, samo za ilustracijo, ena zadeva. Pojasnjeno je, da z zakonom o gospodarskih družbah enači družbenike in delničarje. To velja res, ampak samo za bilančno pravo, v pokojninskem sistemu pač ne.

Zdaj, kot je zapisano v uvodu zakonskega predloga, naj bi bil osnovni cilj te predlagane novele zagotavljanje finančne vzdržnosti sistema in transparentnost ureditve, zato se je mestoma zastavlja vprašanje utemeljitve določanja novih ugodnosti oziroma ugodnejšega vrednotenja, kar je nenazadnje obširno zdaj navajal državni sekretar. Na primer zgolj za ilustracijo, uvedba zimskega dodatka, in to že v letošnjem letu, ne more predstavljati socialnega korektiva, kot je navedeno v gradivu, saj je višina zneska enaka za vse, za vse upravičence, tako za tiste z visokimi kot nizkimi pokojninami in nadomestili.

Žal tudi ta predlagana novela sledi neustreznemu nomotehničnemu oblikovanju ZPIZ-2 in ga tako dela manj preglednega, manj razumljivega in manj jasnega. To povzroči nekonsistentnost, neenotnost in nepreglednost zakonske ureditve in s tem je ogrožena pravna varnost, kot eno od načel pravne države iz 2. člena Ustave.

Tako predlog zakona, kot veljavni zakon, sta neustrezna predvsem tudi zato, ker se ohranja oziroma novela še dodaja koncept vključitve prehodnih določb v materialni del zakona. To seveda zamegli preglednost ureditve. Materialne določbe po pravilih urejajo vsebino zakona, prehodne določbe pa bi morale urejati samo prehod iz dosedanje v novo ureditev. Na to je seveda Zakonodajno-pravna služba opozarjala med že omenjenimi zakonodajnimi postopki, postopki v zadnjih letih, vendar brez posluha.

V pisnem mnenju smo glede na naravo te novele in njeno obširnost ponovno izpostavili teoretična izhodišča, tako same stroke, kot ustaljene judikature Ustavnega sodišča. saj mestoma izgleda, da se ne upoštevajo v zakonskem besedilu. Predvsem pa del predlaganih določb po oceni Zakonodajno-pravne službe ne upošteva temeljnega pravila, predvsem pokojninskega zavarovanja, po katerem se v času obveznega zavarovanja plačujejo prispevki, višina pokojnine je za tem odvisna od pokojninske osnove, ki pa je mesečno povprečje plač oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so bili obračunani oziroma plačani prispevki. Gre torej za zavarovalniški princip, ki pa je po oceni Zakonodajno-pravne službe že prekoračen s tako imenovanimi socialnimi korektivi.

Glede na naše naloge, torej najprej vprašanje skladnosti z Ustavo. Kot sem že povedala, je predlog zakona mestoma nejasen, nedoločen, s tem se krni načelo pravne države, kot ga določa 2. člen Ustave. Ta zahteva, da je iz besedila predpisa mogoče nedvoumno ugotoviti tako vsebino kot namen norme in to vodilo velja ne samo za poznavalce področja, ki ste tudi tukaj prisotni, ampak za povprečno veščega naslovnika norm. To zlasti velja pri zakonih, ki določajo pravice in dolžnosti, in tako širokega kroga oseb, kot je, kot jih zadeva pokojninski zakon.

V zvezi z 2. členom Ustave, je treba posebej izpostaviti, da je Ustavno sodišče v odločbi, ki je v mnenju citirana, pojasnilo, da izbira načina noveliranja zakonske ureditve sama po sebi sicer ni predmet ustavnega urejanja in načeloma spada v polje proste presoje zakonodajalca, vendar pa je ustavno pravno upoštevna, če bi bila zaradi nje kršena kakšna ustavna določba, zlasti načelo jasnosti in pomenske določljivosti ter načelo pravne varnosti, ki izhajata iz načel pravne države. S tem se delno odzivam tudi na pojasnila, ki napačno razlagajo pomen nomotehnike in njenih pravil.

Nadalje, glede na to, da so za nekatere subjekte se določajo ugodnejše rešitve od veljavnih, za druge pa ne, bi bilo takšno normiranje lahko sporno z vidika načela enakosti pred zakonom, kot ga določa drugi odstavek 14. člena Ustave. Za razlikovanje mora predlagatelj navesti obstoj razumnega, iz narave stvari izhajajočega razloga. Zato bi moral tudi v tem primeru predlagatelj za izjeme, ki so povezane z novimi ali dodatnimi ugodnostmi, in se tičejo zgolj nekaterih zavezancev oziroma uživalcev pokojnin ali nadomestil, predstaviti obstoj takega razloga. Seveda pa velja tudi obratno. Predlagatelj bi moral navesti razloge za enačenje v primeru različnih dejanskih stanj, in sicer spet za ilustracijo, zaradi katerih se enači pravica žensk, ki so stažirale oziroma bile v okviru študija na taborjenju do uveljavljanja obveznega vojaškega roka in s tem pripadajočih pravic na pokojninskem področju.

Tretjič, predlog zakona ne upošteva določb 38. člena Ustave, to je varstvo zasebnosti, ki zagotavlja varstvo osebnih podatkov in ne dopušča uporabe teh podatkov za drug namen kot tisti, za katerega so bili izbrani. Po stališču Ustavnega sodišča pomeni vsako zbiranje in obdelovanje osebnih podatkov poseg v zagarantirano ustavno pravico do varstva zasebnosti. Zakon sicer lahko da pravno podlago za izmenjavo podatkov, vendar pa ob pogoju, da natančno določi, iz katerih evidenc jih bo črpal, za kateri namen in za katere osebne podatke gre. Ob tem se upošteva načelo sorazmernosti, torej se lahko pridobi le tiste osebne podatke, ki so nujno potrebni za dosego z zakonom določenega namena. Zajem vseh podatkov, ki niso povezani s takim namenom, krši ustavne določbe. Za to sta na primer dve določbi, vsaj te izpostavljam, ki za namene vključitve članov oziroma obveščanje članov, v tej določbi je namen kar dvakrat zapisan, da sta poleg imena in priimka, to je po Zakonu o osebnem imenu seveda osebno ime, kar ni korigirano, prebivališča in tako naprej, poleg EMŠO se zahteva še davčna številka, ta vsaj z obveščanjem nikakor ne more biti povezana. Po odločbi Ustavnega sodišča gre v takih primerih za kršenje 38. člena Ustave, določba je ohranjena tudi v amandmaju. Povedati je treba, da glede na pojasnila, da so to potrebe Fursa, Furs mora črpati iz drugih evidenc oziroma zbirk podatkov, ne pa teh, ki so namenjene za vključitev članov oziroma za njihovo obveščanje. Naprej. Če zakon določa možnost pridobitve ali priznanja neke pravice ali ugodnosti, torej, če se uporabi besedica lahko, pa za to zakon ne daje nobenih kriterijev to lahko pomeni kršitev načela legalitete po 120. členu Ustave. Več takšnih določb je na primer v primeru odločanja Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. To pomeni, da ta da bo zavod odločal arbitrarno. Še bolj pomembno pa je to na primer za določbe glede izredne uskladitve pokojnin, ki so prenesene v materialni del iz prehodne določbe veljavnega zakona. Vendar pa tako, da zakon zdaj ne vsebuje več prav nobenih kriterijev, po katerih svet zavoda lahko da Predlog za izredno uskladitev, Vlada pa o tem da soglasje. Z vidika hierarhije pravnih aktov, načela delitve oblasti, legalitetnega načela je sklicevanje zakona na podzakonski akt nepravilno. Pravice in obveznosti oseb se namreč urejajo s splošno veljavnimi zakoni. Državni zbor lahko že na podlagi 87. člena Ustave pravice teh oseb določa le z zakonom, ne pa s podzakonskim aktom, torej s predpisom. Tudi v tem primeru velja tudi obratno, da v zakon ne sodi materija, ki je pridržana podzakonskemu urejanju. Take narave so na primer v zakon vneseni obrazci in pošiljanje Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Določbe, da svet ZPIZ v sklepanju kolektivne pogodbe nastopa v vlogi delodajalca. Da se mora predhodno opraviti svetovalni razgovor in tako podobno in temu podobno. To vse sodi v podzakonske akte. Glede na pomen ne sodi v zakon, s tem se ga le obremenjuje. Še bolj pa to velja za določbe glede Ekonomsko-socialnega sveta. S temi določbami sta lahko kršeni tudi načelo delitve oblasti in legalitetno načelo. Te predlagane določbe so programske narave. Pomenijo politično zavezo. Kot take absolutno ne sodijo v zakonsko besedilo. Treba jih je pretehtati tudi z vidika sindikalne svobode iz 67. člena Ustave. Zdaj, Ekonomsko-socialni svet je tripartitni organ socialnih partnerjev in Vlade, ni urejen niti z ustavo niti z zakonom niti nima nikakršnih odločevalskih pristojnosti. Kot posvetovalni organ je bil ustanovljen z dogovorom o politiki plač v gospodarstvu za leto 1994 z namenom obravnave strateških vprašanj in ukrepov, ki se nanašajo na ekonomsko in socialno politiko in drugih vprašanj, ki se nanašajo na posebna področja. Dogovarjanja partnerjev. ESS tako spremlja in obravnava stanje na ekonomskih, socialnih področjih. Sodeluje pri pripravi dokumentov. Oblikuje mnenja, stališča in predloge. Njegov delovni organ je kolegij, ki skrbi za organizacijo njegovega dela in nenazadnje tudi določa dnevni red sej Ekonomsko-socialnega sveta, kar pomeni, da vanje lahko uvrsti tudi te točke, ki so zdaj predvidene zakonskim določbam. Po ustavi je oblast, ki jo ima sicer ljudstvo, razdeljena na tri veje oblasti, ki se medsebojno nadzorujejo. Med veje oblasti, ki se lahko nadzorujejo tako nikakor ne sodi nikakršen posvetovalni organ, ki bi po predlagani razpravi morda lahko podal neke vrste zavezujoče smernice za delo Vlade ali celo Državnega zbora. Državni zbor je po 87. členu Ustave pač edini zakonodajalec. Torej določbe o Ekonomsko-socialnem svetu, ki so zajete v treh členih, po katerih naj se opravi razprava ali se mu predloži poročilo po oceni Zakonodajno-pravne službe nikakor ne sodijo v določbe tega zakona oziroma zakona nasploh. Lahko pa se zapišejo v aktih Ekonomsko-socialnega sveta.

Naša druga naloga je proučitev skladnosti s pravnim sistemom. V tem okviru smo opozorili na Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je že določil prenehanje uporabe nekaterih določb ZPIZ po 1. 12. 25, vendar pa jih zakon ohranja, kar pomeni, da bodo še naprej veljale, ampak se ne bodo uporabljale. To je pravno nevzdržno. V zvezi s skladnostjo z Družinskim zakonikom je Zakonodajno-pravna služba opozorila na neskladje s predlaganimi določbami, ki naj bi določile pogoje za priznanje zunajzakonske skupnosti pa tudi pogoje za zakonsko zvezo, saj od sistemskega zakona to odstopa.

Predlog zakona je neskladen tudi z določbami Poslovnika Državnega zbora, saj so obrazložitve posameznih členov oziroma določb, ki le povzamejo samo določbo, nepravilno. Takšno je tudi stališče ustavnega sodišča, da gre za kršitev 2. člena Ustave. Enako velja za lapidarna pojasnila, na primer, da gre pri posameznih določbah je pojasnilo, da gre za dogovor Ekonomsko-socialnega sveta. Kot sem že povedala, edini zakonodajalec je Državni zbor, utemeljitve v predlogu zakona in pojasnilih pa predstavljajo zakonodajno gradivo Državnega zbora.

Še nomotehnični vidik, kot sem omenila, lahko povzroči neskladje z 2. členom Ustave, in sicer predlog zakona ohranja nepravilni nomotehnični koncept ZPIZ-2. Predlog zakona ni prečistil določb zakona, niti absolventnih, niti na primer tistih, ki še posebej enačijo moškega in žensko z navedbo v oklepaju. To velja tudi za vprašanje predlagatelju, za odločitev, kateri so sploh temeljni subjekti tega zakona.

Čeprav predlog zakona ukinja predčasne pokojnine in pokojninsko dobo brez dokupa, po pojasnilih naj bi bil razlog za to daljša delovna aktivnost, pa so vse opredelitve teh pojmov črtane, ostale pa so druge določbe, ki se na ta inštitut nanašajo, dodane pa so še določbe za prehodno obdobje. Tudi to povzroča nejasnost in nepreglednost ureditve.

V predlogu zakona je preveč obremenjevanja zakonskega besedila na primer s sklici. Tako na prejšnji, na prejšnji stavek, potem na določbo, kjer je nek institut opredeljen. Takšne narave so na primer zavarovalno tehnične rezervacije. Zakon jih ureja samo v enem členu, vendar pa predlog zakona še vsakič dopiše, kateri člen jih ureja. Obstaja še nedopustno dvojno sklicevanje, to pomeni, da se neka določba sklicuje na drugo določbo, tista druga določba se pa na naslednjo, kar to seveda vse pomeni oteževanje razumevanja same norme. Preveč je določb, ki aludirajo na izjeme, čeprav gre v bistvu za novo besedilo, ki ne pomeni izjeme. Pretirano se uporablja veznik "oziroma", ki je po svoji naravi dvoumen, saj hkrati pomeni uporabo veznika "in" in "ali" in je za to le malokrat uporabno. Terminologija, zlasti v zvezi z drugim stebrom, pa odstopa od terminologije zpiz dva, čeprav gre za isti zakon, nekaj pa je tudi pogovornih izrazov.

Končno je treba še opozoriti, da prepis celotnih členov, čeprav se spreminja ali manjši del določb, ni pravilen, ker tako, prvič, otežuje pregled kaj se sploh spreminja in drugič, Državni zbor je te določbe že sprejel in jih zdaj naj bi sprejel ponovno. Enako velja tudi za vložene amandmaje, saj so tudi tu nekateri členi prepisani kar v celoti.

Zdaj konkretnih pripomb k posameznim členom iz pisnega mnenja ne bom predstavljala. Veliko jih je upoštevanih v amandmajih koalicijskih poslanskih skupin, ne pa vse. Tudi sicer so vloženi amandmaji pretežno vsebinske narave, tako da ZPS k tem amandmajem niti nima več posebnih pripomb. Hvala lepa.

Hvala lepa. Besedo dajem predstavniku Državnega sveta. Gospod Danijel Kastelic, izvolite.

Spoštovani predsednik odbora, hvala za besedo. Lep pozdrav poslankam in poslancem, ministru z ekipo in ostalim prisotnim na seji.

Državni svet je predlog zakona obravnaval na 30. seji, 1. julija 2025, predhodno pa se je do njega na 19. izredni seji, 17. 6., opredelila tudi Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide. Pri tem smo bili seznanjeni tudi s stališčem Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije, Sveta za invalide Republike Slovenije, Zveze delovnih invalidov Slovenije in Študentske organizacije Slovenije. Ker je bila večina navedenih vabljena tudi na današnjo sejo. Jim bom seveda prepustil besedo, v nadaljevanju seje pa naj sami predstavijo svoja stališča. Državni svet pa je v svojem mnenju predlagal, da se pripombe in predloge, s katerimi smo bili seznanjeni v nadaljevanju zakonodajnega postopka ponovno preučijo. Obenem smo izrazili tudi zadovoljstvo nad dvigom odstotka za odmero invalidske pokojnine z 41 na 50 procentov osnove, saj že slednja predstavlja pomemben korak pri nadgradnji sistema invalidskega varstva in k izboljšanju položaja invalidov. Še zlasti, če bi se navedeni dvig, kot je bilo predlagano s strani invalidskih organizacij v celoti implementiralo že takoj 1. 1. 2026. Kar sem videl, je tudi predvideno. Pridružili smo se tudi poziv Sveta za invalide, da se v njegovem okviru čim prej izvede predstavitev aktualnih predlogov sprememb in dopolnitev veljavne zakonodaje. Na kar sta takratna predstavnika pristojnega ministrstva na seji pristojne komisije Državnega sveta pozitivno odzvala na to pobudo. Upam, da je bilo to tudi že izvedeno. Svoje so v razpravi dodali tudi mladi, pri čemer smo razjasnili nekaj vprašanj, povezanih praktično izvedbo predlagane ureditve po kateri se zavarovalne dobe, dosežene v času opravljanja začasnega in občasnega dela študentov ne bo upoštevalo pri izračunu osnove za odmero starostne pokojnine, kar je tudi izpostavil državni sekretar, da do tega ne bo tako prišlo. Na primer, kdaj in kako se bo na primer od 40 ali manj let na brane zavarovalne dobe odštelo pet ali manj predvidenih tako imenovanih slabih let v kombinaciji s prej omenjenimi leti, doseženimi s študentskim delom. Državni svet sicer v zvezi s predlogom zakona v prvi vrsti izraža predvsem zadovoljstvo, da je bila vsebina predloga zakona skoraj soglasno potrjena v okviru Ekonomsko-socialnega sveta, saj se zavedamo, kaj slednje pomeni za nadaljnjo pot in implementacijo predlaganih sprememb veljavne zakonodaje. Kljub temu je bilo opozorjeno na to, da Ekonomsko-socialni svet ne vključuje predstavnikov nekaterih prav tako pomembnih in predvsem zelo ranljivih skupin prebivalstva, kot so mladi, upokojenci, kmetje in invalidi in da bi bilo s tega vidika smiselno razmisliti o njegovi širitvi vsaj pri razpravah o tako pomembnih vprašanjih, kot je pokojninska reforma. Z vidika morebitnega pomanjkanja vključevanja posameznih družbenih skupin v pripravo reforme smo izrazili podporo predlogom amandmajev, ki 61, 65. in znova novi 167.a člen, ki se nanaša na vprašanje upravičenosti do letnega zimskega dodatka tudi za uživalce pokojnin, ki so bili pretežni del svoje zavarovalne dobe zavarovani za ožji obseg pravic, ter uživalce pokojnin po starostnem zavarovanju kmetov. Dotaknili smo se tudi nekaterih ključnih elementov predložene novele, ki bodo imele po naši oceni bistven vpliv na končni učinek predloženih zakonskih rešitev. Med drugim smo razpravljali o predlogu podaljšanja obdobja za izračun pokojninske osnove na končnih 40 let z možnostjo odvzema do 15 slabših let. In izvedeli, da je navedenih pet let ni nujno zaporednih pod pogojem, da je v koledarskem letu, ki ga ne bo upoštevalo v izračun, bilo doseženih vsaj šest mesecev pokojninske dobe. Lahko pa se bo, kot predvideva 20. člen predloga zakona, od osnove odštelo tudi manj kot pet let, na primer zgolj štiri ali tri leta odvisno od specifičnih okoliščin vsakega posameznika in doseženega obsega zavarovalne dobe. Razpravljali smo tudi o pogoju 40 let dopolnjene pokojninske dobe brez dokupa. S strani nekaterih državnih svetnikov je bilo ocenjeno, da bi slednji že sam po sebi moral zadoščati za izpolnitev pogojev za upokojitev, torej brez dodatnega pogoja doseganja določene starosti, po novem 62 let. Mnogi bodo namreč navedeno pokojninsko dobo 40 let, zaradi dodatnega pogoja in podaljšanja starostne meje presegli ne glede na predvidene bonuse za zniževanje starostne meje slednje ne bodo aktualni za vse, na primer za osebe brez otrok. Pri tem nam je predlagatelj pojasnil, da bodo tisti, ki bodo morali delati več kot 40 let za izpolnitev dodatnega starostnega pogoja, po novem za to prejeli ustrezno nagrado v obliki vrednotenja vsakega dodatnega leta nad 40 let pokojninske dobe s tremi odstotnimi točkami pri odmeri pokojnine. Na tak način bodo nagrajeni predvsem tisti, ki so z delom začeli pri zgodnji starosti in ki se jim je do zdaj dodatnih let delovne aktivnosti ni priznavalo v takšni meri. V razpravi je bil izražen tudi dvom, da bo kombinacija vseh predloženih ukrepov dviga starostne meje za upokojitev, zvišanje odmernega odstotka, podaljšanje obdobja, ki bo štelo za podlago za izračun pokojninske osnove in tako dalje dejansko pozitivno vplivala na višino pokojnine, na kar opozarjajo tisti, ki ocenjujejo, da bo predlagana reforma imela več negativnih kot pozitivnih učinkov. V zvezi s tem smo bili seznanjeni, da je Inštitut za ekonomsko raziskovanje opravil izračun posameznih hipotetičnih primerov in da je bilo ugotovljeno, da se v večini primerov lahko pričakuje pozitiven vpliv na višjo pokojnino, kar smo danes imeli možnost videti tudi iz grafov.

Zanimala nas je tudi ureditev nadomestil za telesne okvare, ne glede na način njihovega nastanka v okviru dela in izven dela, pri čemer smo prejeli pojasnilo, da na področju telesnih okvar sprememb ne bo.

V zvezi z dodatkom za pomoč in postrežbo pa smo bili seznanjeni, da se bo večina vsebin iz tega naslova s 1. 12. 2025 prenesla v okvir dolgotrajne oskrbe, razen za slepe, slabovidne osebe, za vojne invalide in tiste, ki so že obstoječe prejemnike dodatka za pomoč in postrežbo, ki se ne bodo odločili za koriščenje te pravice v okviru sistema dolgotrajne oskrbe. Zanje bo ključna točka za uveljavljanje te pravice še vedno Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Kot pomemben vzvod za zagotavljanje vzdržnosti sistema pokojninskega zavarovanja smo prepoznali tudi krepitev drugega stebra pokojninskega zavarovanja in bili seznanjeni, da je predlagatelj sicer imel na tem področju bolj ambiciozne cilje, ki pa se jih tekom pogajanj ni dalo izpeljati v zastavljeni meri. Kljub temu nas veseli, da je tudi na tem področju prišlo do določenih premikov. Predvsem pri zagotavljanju obveze o dogovorih glede vzpostavitve varčevanj v okviru drugega stebra pri delodajalcih z vsaj desetimi zaposlenimi.

Razprava je tekla tudi o vprašanju dviga izenačitvene stopnje za plačilo prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje s strani delodajalcev na raven stopnje, po kateri svoje prispevke v sistem plačujejo delojemalci. Pojasnjeno nam je bilo, da je slednje sicer bilo del razprave Ekonomsko-socialnega sveta, a je prišlo do kompromisa, da se v navedeno vprašanje znotraj te novele ne posega, pa tudi, da se lahko navedeno vprašanje v okviru socialnega dialoga ponovno odpre v primeru morebitnih sprememb, ki se bodo dotikale davčnega področja in področja plačevanja prispevkov.

Za konec še informacija, ker gre za pomemben zakon, ki se dotika vseh na daljše časovno obdobje, je Državni svet predlogu zakona izrekel podporo. Hvala za besedo.

Hvala lepa.

Sedaj boste besedo dobili tudi ostali vabljeni. Pred tem pa vas seznanjam, da v skladu z uveljavljeno parlamentarno prakso lahko vabljeni svoja mnenja in stališča o obravnavani zadevi podate in obrazložite v tem uvodnem delu točke. Prosim vas tudi, da svoja stališča strnete v 5 minut.

Najprej dobi besedo Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije in zanj direktor Marijan Papež. Izvolite.

Hvala za besedo, gospod predsednik. Lep pozdrav vsem prisotnim.

Pred nami je v samostojni Sloveniji četrta reforma, če štejemo še tisto, ki je padla na referendumu peta, in lahko rečem, da je najmanj neugodna reforma, ker reformo se šteje, kot da kaj neugodnega prinese oziroma jo bom pod narekovaji rekel, je najbolj prijazna reforma. Če je bil ZPIZ-1 izključno cilj vzdržnost sistema, ZPIZ-2 je bila kombinacija vzdržnosti in dostojnejše pokojnine, je tukaj, kot se je minister in državni sekretar, kot sta že omenila, je glavni namen, se pravi, dostojnejše pokojnine, kot je bilo lepo rečeno, če ni vzdržno tudi cilj dosežen, za vzdržne pa je, kar je tudi pokazal, potem ne bi bilo dobro. Tako da bi bilo, bomo rekli, ko bodo ljudje poslušali in če bodo celovito pogledali, bodo videli, da gre res za, pod narekovajem, prijazno reformo. Zelo pomembno je, kar je bilo težava pri ZPIZ-2, ko se je delala v času krize, da se dela v času, ko je dobra gospodarska situacija. Pogledi so sigurno drugačni in je bilo doseženo marsikaj več. Izredno pomembno, kar smo pogrešali pri prejšnjih reformah, da se pogoji začnejo spreminjati šele čez dve leti, se pravi, kar bo neugodno. Veliko ugodnosti pa se že začne s 1. 1. 2026. Jaz upam, da bo začela takrat veljati. Minister je od začetka nakazal pa, da sta z državnim sekretarjem hitro ugotovila, kje je realnost v našem sistemu in tako je prav, da se daje poudarek na stabilnem prvem stebru, obveznem zavarovanju in ni bilo te nevarnosti, kar me je še posebej veselilo, če se spomnim, kaj se je dogajalo v letu 2009. Brez dviga upokojitvene starosti ni reforme.

Zdaj pa, če pogledamo ZPIZ-2, ki je čez noč prinesel zaradi ukinitve dodane dobe, zaradi študij in vojaščine, da so nekateri morali del…, dlje delati, se pravi se kasneje upokojiti za pet let, je tukaj po končanem prehodu 2035 najdaljše podaljšanje za posameznika za dve leti. Ostaja 40 let, do 2035 pokojninske dobe brez dokupa. Potem ugodnejše pokojninske dobe, izenačitev dob, kar pomeni tudi večjo preglednost sistema in posledično odpravo predčasne pokojnine. Tisti amandma je, bom rekel, po moje mimo, ko predlaga, da še predčasno ostane, se pravi, predčasne ni več, bila je grda, zmanjšanje in preide v starostno pokojnino, kjer je tudi zmanjšanje starostnih mej. Tudi v prehodnem obdobju, manjši malusi pri predčasni pokojnini. Odmerni odstotek 70, pa invalidske pokojnine od najnižje pokojninske osnove iz 41 na 50. Če bi me, predno so se pogajanja začela, bi rekel, to je misija nemogočega. Pa imamo 70 odstotkov in invalidske pokojnine, se pravi od najnižje iz 41 na 50, kar pomeni 22 odstotkov več, pa ne pozabimo, od 1. 1. 2026, če bo začel zakon veljati, bo 9 tisoč upokojencev, ki zdaj prejema 490, dobilo skoraj 610. pa še 14 tisoč tistih, ki imajo manj kot skoraj 610. Tako da za dostojnejše pokojnine izredno veliko narejeno.

Podaljšanje refe…, tudi, ne, je bilo že rečeno. Ne smemo pozabiti. Zdaj se ugodnejše vrednotenje pokojninske dobe brez dokupa, je, ko je nad, ko je dosežena starost in 40 let. Sedaj bo dovolj 40 let. Ne bo potrebna starost, se bo že ugodnejše vrednotilo. Referenčno obdobje. Vsi želimo ali pa večina, da je pokojnina čim več odraz plačanih prispevkov. Socialnih korektivov imamo zelo veliko. Za 35 odstotkov tistih, ki imajo že zdaj od najnižje pa najbrž jih bo toliko tudi naprej, od starostne pokojnine, dve tretjini invalidske pokojnine se bo, bodo samo pridobivali z odmernim odstotkom. Iskali so se kompenzacijski ukrepi, ne, kar so bili že našteti, tako da za izvajanje zavod ne bo imel dve leti časa, ker že vsi čakajo, da bodo že lahko si izračunali pokojnino. Usklajevanje. Sem vesel, da je prišlo do dogovora za deset let, 50, 50. Uveden zimski dodatek pa dober signal tudi mladim, da bodo lahko pričakovali dostojnejše pokojnine, kot so in ne bodo bežali zaradi tega v izven tega sistema razmišljanj. Hvala lepa.