Lep dober dan!

Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam!

Začenjam 19. redno sejo Odbora za kulturo. Obveščam vas, da imamo nekaj nadomeščanj, in sicer poslanca Dušana Stojanović nadomešča magister Dejan Premik, poslanca doktorja Martina Premka nadomešča poslanec Branko Zlobko. In pa imamo še obvestilo o odsotnosti iz seje, in sicer bo odsoten poslanec Jonas Žnidaršič. Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov za spremembo dnevnega reda, ugotavljam, da je določen dnevni red seje kot ste ga prejeli s sklicem; torej 1. točka - Predlog zakona o dopolnitvi Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo po skrajšanem postopku. In pa 2. točka - Razno.

Prehajamo na obravnavo 1. TOČKE DNEVNEGA REDA - PREDLOG ZAKONA O DOPOLNITVI ZAKONA O URESNIČEVANJU JAVNEGA INTERESA ZA KULTURO, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo predložila Vlada s predlogom za obravnavo po skrajšanem postopku.

Kolegij predsednice Državnega zbora je na 133. seji 30. 6. 2025 sklenil, da se predlog zakona obravnava po skrajšanem postopku. Državni zbor je na 33. redni seji 7. 7. 2025 odločal o zahtevi skupine poslank in poslancev s prvopodpisano Jelko Godec za ponovno odločanje o odločitvi kolegija in sprejel odločitev, da se predlog zakona obravnava po skrajšanem postopku. V zvezi s to točko ste prejeli gradivo, ki je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora.

Pri tem bi vas obvestila, da je bilo dodano danes še pojasnilo Ministrstva za kulturo k mnenju Zakonodajno-pravne službe.

In iz sklica so razvidni tudi vabljeni. Na sejo so bili vabljeni Ministrstvo za kulturo, Državni svet, Zakonodajno-pravna služba, Nacionalni svet za kulturo, Kulturniška zbornica Slovenije in pa Glosa, ki so se danes opravičili in me prosili, da vseeno javno izrazim podporo zakonu. Vabljeni so še bili Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije, Skupnost občin Slovenije, Združenje mestnih občin Slovenije, dodatno pa smo vabili še društvo Asociacija in Iniciativo za kulturo. Rok za vlaganje amandmajev je bil 5. 9. 2025. Amandmaje so v roku vložile koalicijske poslanske skupine. Smo pa danes prejeli tudi predlog amandmajev za amandmaje odbora s strani koalicijskih poslanskih skupin, in sicer k 10., 12., 39. in 51. členu predloga zakona. Prejeli smo tudi predlog za amandma odbora Poslanske skupine NSi k 49.

členu predloga zakona. In pa predlog za amandma odbora Poslanske skupine SDS k 41. členu predloga zakona.

Začenjam torej drugo obravnavo predloga v kateri bomo na podlagi 126. člena Poslovnika Državnega zbora opravili razpravo in glasovanje o posameznih členih predloga zakona.

Za dopolnilno obrazložitev sedaj dajem besedo predstavniku Ministrstva za kulturo, magistru Marku Rusjanu, državnemu sekretarju.

Najlepša hvala za besedo in lep pozdrav vsem poslankam in poslancem in ostalim vabljenim!

Veseli me, da vam lahko sedaj na kratko predstavim spremembe Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo, ki je krovni in sistemski zakon za področje kulture. Gre za najobsežnejšo spremembo v zadnjih 20 letih. Poskušali smo nasloviti vse glavne izzive na različnih področjih kulture. Sama priprava zakona je potekala vzporedno s pripravo novega nacionalnega programa za kulturo. In takrat je bilo v tistem procesu tudi opravljenih veliko javnih posvetov in tudi preko spleta. Tako, da to kar ta zakon prinaša je posodobljen novejši, sodobnejši kulturni model, ki temelji na dostopnosti in kakovosti umetnosti za prebivalce, delavskih pravicah za zaposlene in samostojne delavce v kulturi ter bolj učinkovite in trajnostnem, decentraliziranem, predvidljivem delovanju javnih zavodov, Skladu skladov, agencij in nevladnih organizacij. Novela prav tako krepi dialog s civilno družbo, ki soustvarja kulturni prostor. Z novelo uvajamo ukrepe in sistemske spremembe, ki bistveno izboljšujejo pogoje za ustvarjanje, s tem pa za razvoj in dostopnost kulture vsem prebivalcem. Trajnost, dostojni delovni in prostorski pogoji ter skladen regionalni razvoj postajajo temeljne vrednote izvajanja javnega interesa za kulturo. Sprememba zakona prinaša spremembe v šestih ključnih sklopih, to so šest, to so upravljanje in financiranje javnih zavodov, vključno z boljšimi pogoji dela, javna kulturna infrastruktura in javni investicijski projekti. Boljši delovni pogoji za samostojne delavce v kulturi, boljši pogoji delovanja nevladnih organizacij v kulturi. Spremenjen konceptualni okvir javnega interesa za kulturo in transparentna dialoška in merljiva kulturna politika.

Pa če grem po sklopih, na hitro skozi. Glede javnih zavodov. Prehajamo na dvoletno programsko načrtovanje za večjo predvidljivost dela. Kakor veste, se projekti v javnih zavodih v kulturi večinoma pripravljajo več kot eno leto. Tako da s tem omogočamo, da lahko javni zavodi pripravijo večje projekte, že načrtujejo že dovolj zgodaj in imajo s tem že odobreno s strani ustanovitelja.

Potem prepoved neplačanega pripravništva. To je v praksi pogosto. seveda na račun nabiranja delovnih izkušenj, se je tukaj prihajalo do zlorab in se je potem izkoriščalo mlade delavce in zato to prepovedujemo.

Uvaja se institut uvajanja v delo, ki omogoča šestmesečno vključevanje novih delavcev ob podpori izkušenih sodelavcev. To je z namenom prenosa znanja in lažjega vključevanja v delovno okolje. To je predvsem pomembno, kadar prihaja, kadar so pred odhodom starejših delavcev v zaslužen pokoj. In takrat je potrebno, da se čim bolj lahko to znanje, ki je nastalo v celotni karieri, prenese na naslednike, če lahko temu rečemo tako.

Postavljamo tudi mehanizem prekvalifikacije baletnih in sodobnih plesalcev. Značilnost teh poklicev je, da zaradi bioloških omejitev po določeni starosti težko oziroma ne more več na takem nivoju opravljati svojega dela, izvajati kvalitetnih vrhunskih predstav. Zato in s tem sploh zakonsko podlago omogočamo, da se dejansko prekvalificirajo oziroma došolajo, bi lahko temu rekli in začnejo neko novo kariero še v času tekom aktivne delovne dobe.

Potem na področju samostojnih delavcev v kulturi, to je v bistvu preimenovanje samozaposlenih v kulturi v samostojne delavce v kulturi. To je zaradi tega, ker da jasno postavimo razliko z ostalimi samozaposlenimi in to predvsem mislim na samostojne podjetnike. Ker pač prihaja, ker to, ta status je dejansko drugačen, ker ne more vsak postati, ampak je na podlagi strokovne ocene kriterijev, ki jih mora izpolnjevati, referenc, ki jih mora izpolnjevati umetnik pridobi ta status in tudi ima omejitev pri zaposlovanju. Se pravi, ne more zaposlovati, se pravi, ne deluje kot podjetnik, ampak je dejansko to poseben status v umetniških poklicih.

Tukaj prihaja do glavnih sprememb konceptualnih rešitev, ki bo omogočila diferenciacijo pri različnih glede na vstop, glede na kariero vsakega posameznega umetnika. Tako da uvajamo karierno dinamiko, to so, uvajamo tri razrede. Sedaj je tako, da se vsi prispevki plačujejo vsem enako, tako tisti na začetku kariere kot tisti na koncu. Tukaj, s to dinamiko razdelimo, diferenciramo plačilo prispevkov, se pravi, da se s prehodom v višji plačni razred tudi plačujejo višji prispevki v blagajne, javne blagajne.

Potem spreminjamo pri upravičenosti do bolniškega nadomestila. Že sedaj lahko samozaposleni koristi, po domače rečeno, koristi enkrat letno, da pridobi bolniško nadomestilo, kadar je odsoten, kadar je zaradi bolniške bolezni odsoten, ne more opravljati svojega dela več kot 30 dni. Zdaj, tukaj dodajamo še poškodbe. V sedanji varianti zakona, v veljavnem zakonu je bilo to malo, je to bilo po našem mnenju izpuščeno, ker tudi prihaja do poškodb, ki so praktično enaki, lahko rečemo dejansko enake bolezni. Tako da tukaj je, zaradi tega niso bili tisti, ki so se poškodovali, niso bili upravičeni do tega nadomestila, to bo sedaj to urejeno. In namesto enkrat letno bo možno to dvakrat letno. Še enkrat ponavljam, tukaj gre samo za, če si odsoten več kot 30 dni oziroma ne moreš opravljati svojega dela več kot 30 dni.

Uvajamo prispevke, uvajamo še drsni in višji cenzus. Tukaj plačilo samo pravice do, pravica plačila prispevkov je vezana na omejitev, je tudi omejena s cenzusom. Višamo cenzus, ker je v bistvu ni bil že dolgo usklajen z rastjo stroškov oziroma vseh, inflacije in vsega, kar se je v zadnjem desetletju podražilo, po domače rečeno. Uvajamo pa tudi sedaj je narejeno tako, da v bistvu čim presežeš cenzus za 1 evro, v bistvu izgubiš to pravico. To se pa tudi lahko zgodi, da zaradi različnih, ker prihaja pri projektih pogosto se zgodi, da dobiš v enem letu precej višje, precej višje dohodke kot v kakšnem drugem letu in zaradi tega izpadeš eno leto pri prispevkih, čeprav imaš lahko nižje dohodke spet. Tako mi tukaj zdaj uvajamo drsni, tako da v bistvu, če prisegaš do določene mere, boš samo do določene procenta imel plačane prispevke, del boš pa sam plačal. Pri tem cenzusu je treba povedati, da tukaj upošteva vse prihodke samozaposlenih, ampak v teh prihodkih so pogosto, to so računi, ki jih izdajajo zaposleni, v katerih so lahko pogosto vključeni tudi stroški, ki jih imajo z recimo sodelavci, ki jih plačajo dodatno ali pa z materialom. Tako da to ni, to ni čisti dohodek, kot je to v primeru naših plač.

Potem gre tukaj za spremembe na področju nevladnih organizacij, tukaj je pomembna sprememba pri omogočanju uporabe prostorov, ki so javna kulturna infrastruktura in ki so v lasti države ali lokalnih skupnosti. To pomeni, da kadar gre za, da društvo, zavod trajno opravlja neko dejavnost in ima tudi status v javnem interesu v kulturi, pa naj gre to za tako, za profesionalne organizacije, ampak tudi za ljubiteljske kulturne organizacije. Lahko država ali občina ponudi te prostore do deset let, sedaj je omejitev na pet let, glede na to, da pogosto imamo, so društva in zavodi, ki so res trajno delujejo. S tem omogočamo, da do deset let se oddaja prostore, seveda se lahko lastnik prostorov odloči za krajšo dobo. Mi samo tukaj možnost uvajamo za deset let do deset let.

Pri razpisih uvajamo dodatno možnost predhodne izjasnitve prijavitelja glede mnenja strokovne komisije. Kakor veste, se razpisi na področju kulture izvajajo tako, da prijave pregledujejo strokovne komisije in dajejo, potem ocenjujejo in dajejo potem v potrjevanje predstojnikom, tukaj v našem primeru ministra in ki je vezan na mnenje komisije. Tako da tukaj je dodatna možnost, da se po oblikovanju mnenja strokovne komisije lahko še prijavitelj izjasni, pravijo, da tukaj gre za eno dodatno stopnjo preden se izda odločba. To je predvsem, to je bilo že enkrat prej uzakonjeno, pa je bilo s tem odpravljeno. Tukaj vračamo predvsem zaradi tega, ker da zmanjšamo tudi število potencialnih sodnih sporov s tem dodatnim možnostjo poleg tega je na odločbo ni možna več pritožba, ampak je samo še sodni spor možen, zato je to dodatna možnost tega dejansko podajanja mnenja na mnenje, če tako rečem.

Potem kar se tiče javne kulturne infrastrukture. Tukaj je podobno kot pri nevladnih, je bilo že omenjeno, tukaj gre pa za, da se da v upravljanje prostore javnim zavodom. Sedaj je omejitev na deset let, s tem zakonom bo možno dati to za 20 let. Predvsem to upravljanje se daje takrat, ko na primer država da javnemu zavodu, ki ga je ustanovila lokalna skupnost. Se pravi, imamo primere, ko zaradi boljšega upravljanja, boljšega izvajanja programov javne službe, kot da bi to direktno ministrstvo izvajalo, damo upravljanje javnim zavodom, ki so ustanoviteljice, ustanoviteljice občine. Večinoma gre to za zelo dolgoročne upravljanja. Zato smo sedaj tukaj tudi z odstopom od splošnega zakona o ravnanju, z ravnanja stvarnim premoženjem države in lokalnih skupnosti dosegli, da zaradi specifike na področju kulture. Tukaj je možno 20 let do 20 let, lahko tudi manj, seveda.

Ker se ta infrastruktura daje tudi na občasno porabo. Se pravi, ne samo uporabljajo samo tisti, ki z njo upravljajo oziroma se pravi javni zavodi, ampak se tudi zunanji uporabniki izvajajo kulturne dogodke, je za to, da se za večjo jasnost in transparentnost je določeno, da mora biti javno objavljen cenik stroškov, ki dejansko nastajajo s to uporabo in na podlagi tega se tudi zaračuna samo stroške te uporabe zunanjim organizatorjem dogodkov.

Uvajamo tudi podlago za najem nepremičnin v tujini. Po sedanji ureditvi to ni možno. To potrebujemo predvsem za take mednarodno uveljavljene dogodke, kot so bienale v Benetkah. Tako da bo lahko, bila sklenjena tudi večletna, večletna pogodba, tako kot imajo vsaj večina držav, ki sodelujejo na takih dogodkih, velja za frankfurtski sejem in podobno. Potem je pa še leta moti brezplačne porabe javne kulturne infrastrukture. Potem imamo eno zadevo, popravljamo, ki je že sedaj v zakonu, se pravi umetniški delež. To je takrat, ko gre za javne investicije, ko se vlaga, se pravi v gradnjo bolnišnic, muzejev in podobno, se pač določen delež investicije nameni za umetniško oziroma likovno opremo teh investicij. Tu smo tudi dali neko kapico, koliko je lahko, koliko da ni, koliko je maksimalna ta, ker je pač vezana na procente, ki so. Potem pa je še zadnji poročni Ne bom predolg začetek, pa moram reči, v razpravi še pojasnil zadeve pa še spreminjamo pri vprašanju kulturne politike. Tu gre predvsem za sodelovanje z vsemi deležniki na področju kulture. Ker vemo, je kultura lahko kvalitetno, se razvija samo s sodelovanjem, ne samo državnih institucij, ampak tudi javnih zavodov, ampak tudi nevladnih organizacij. Se pravi, po domače rečeno, društvi kakršnimkoli načinom delovanja in zavodi ter seveda temi samostojnimi delavci v kulturi. Mi imamo že zdaj, mi smo že od začetka mandata obnovili dialog in smo ustanovili tri dialoške skupine, se pravi eno za sodelovanje z javnimi zavodi eno, z nevladno organizacijo, eno s samostojnimi kulturi, sedaj to postavljamo na podzakonsko kategorijo, tako da je to, so te dialoške skupine obvezne. Potem pa, ker je že sedaj uzakonjeno, da tudi lokalne skupnosti in občine sprejmejo svoje lokalne kulturne programe, pa z namenom predvsem vzpostavljanja neke centralne pomoči občinam tudi na ministrstvu vzpostavljamo evidenco teh lokalnih kulturnih programov, ki sedaj pač nimamo nobene evidence, katera občina sploh ima to ali nima. Tako da lahko proaktivno tudi ministrstvo tukaj podpira razvoj teh programov v vseh občinah, ne samo tistih, ki so največje in so samostojne, lahko te stvari pripravijo, tako da tudi to je namen te evidence.

Toliko na kratko. Mislim, da ne vem, če se bil kratek, ampak toliko za začetek. Hvala.

Hvala.

Besedo sedaj dajem predstavnici Zakonodajno-pravne službe, Meri Palhartinger, izvolite.

Dober dan.

Hvala za besedo.

Zakonodajno-pravna služba je predlog zakona preučila in z vidika naših nalog pripravila pisno mnenje. Glede na to, da je bilo vloženih več amandmajev, s katerimi se pomemben del naših pripomb upošteva oziroma odpravlja bi v tej predstavitvi predstavila le nekatere od teh pomembnejših pripomb, ki jih je treba izpostaviti kljub pojasnilom, in sicer bi šla kar po posameznih členih.

Najprej bi mogoče izpostavila pripombo k 11. členu, kjer je v predlaganem četrtem odstavku 19. člena predlagano, da lahko Kulturniška zbornica Slovenije naloge iz naštete v prvem odstavku oziroma v posameznih alinejah izvaja po javnem pooblastilu. V zvezi s tem je ZPS v mnenju opozorila, da lahko v skladu s 121. členom Ustave so predmet javnega pooblastila le posamezne naloge državne uprave. Glede na predlagani zapis opredelitev teh nalog ZPS ocenjuje, da je njihova pomenska opredelitev preohlapna, zato ni mogoče oceniti, ali te naloge sploh ustrezajo vsebini nalog, ki bi se lahko izvajale po javnem pooblastilu, ministrstvo pa zanj zagotavljalo financiranje.

Opozarjamo tudi na uporabo besede "lahko", ki se v predlogu zakona ohranja. Tukaj smo pojasnili, da je namen zakonodajalca v konkretnem primeru očitno določiti nosilca javnega pooblastila z zakonom. Zato uporaba besede "lahko", ki kaže na neko fakultativnost, ni ustrezna.

Potem 12. člen, tukaj gre za ureditev, ki se nanaša na začasne strokovne komisije. Tu je ZPS menila, člen je bil z amandmajem sicer nekoliko popravljen, ostaja pa pripomba, da bi kazalo kriterije, na podlagi katerih bodo člani teh začasnih strokovnih komisij imenovani, jasneje določeni že v samem zakonu.

Izpostaviti velja tudi pripombo k 17. členu. Tu je v novem šestem odstavku 35. člena določeno pravilo, da lahko direktor strateški načrt spremeni ali dopolni v obsegu do največ tretjine obsega besedila, kar lahko stori v prvem letu po imenovanju. Ta določba je precej neobičajna, spominja na neko nomotehnično pravilo noveliranja predpisov, ki pa ni vsebina, ki bi sodila na raven zakonskega urejanja. Hkrati pa je tu to pravilo tudi časovno omejeno. Moram ugotoviti, da je predlagatelj predlagano ureditev sicer vsebinsko pojasnil, vseeno pa ostaja naše opozorilo oziroma mnenje, da kaže pretehtati ali se s to določbo možnosti spreminjanja strateškega načrta morda pretirano ne omejuje ali celo onemogoča, recimo v primerih, ko bi bilo to zaradi prilagoditve spremenjenim objektivnim okoliščinam nujno. Tukaj v zvezi z istim členom velja izpostaviti tudi rešitev, ki se nanaša na smiselno podaljšanje veljavnosti strateškega načrta. To pooblastilo se daje direktorju. In v zvezi s tem ZPS opozarja, da instituta smiselnega podaljšanja veljavnosti veljavni pravni red ne pozna in bi terjala taka rešitev vsekakor po novem tehten razmislek.

Glede 18. člena bi izpostavili rešitev po kateri naj bi direktorja javnega zavoda v primeru, če bi bila med soustanovitelji njegovimi država ali ena ali več občin, da naj bi v tem primeru direktorja imenoval minister s soglasjem soustanoviteljev. Tukaj smo to rešitev ocenili kot rešitev, ki bi morebiti lahko posegla v razmerje med soustanovitelji, ki ni hierarhično, ampak prirejeno. Poleg tega so tudi predstavniki države zastopani v svetih javnih zavodov, ki imenujejo direktorje.

Naslednja pripomba bi bila ta, ki je dana k 28., 29. in 30. členu. Gre za rešitve, ki se nanašajo na javno kulturno infrastrukturo, in sicer za vstop v pogodbeno upravljanje, za dajanje v brezplačno uporabo in za nadaljnjo oddajo javne kulturne infrastrukture s strani pogodbenih upravljavcev ali brezplačnih uporabnikov te infrastrukture. Tule smo predlagali, menili, da bi bilo smiselno določiti jasna, izčrpnejša in objektivna merila že v zakonu, saj bi bila morda rešitev, kot je predlagana lahko pomensko preohlapna. Opozorili pa smo tudi na vidike, ki bi morali zagotavljati enakopravno in transparentno obravnavo s tega vidika smo videli, da bi bilo te določbe smiselno še vsebinsko izboljšati.

Naslednja pripomba, ki bi jo povzela je pripomba k 42. členu. Gre za člen, ki določa uveljavljanje pravice samostojnega delavca v kulturi do plačila prispevkov za socialno varnost. Naša sugestija tu je bila, da se morda namesto z opredelitvijo praga kot s pojmom cenzusa uporabi neka druga opredelitev, recimo v razmerju do zneska iz odstavka, od zneska, ki bi ga z uredbo določila vlada. Tu je z amandmajem ta pač pooblastilo, to pooblastilo Vladi in vezanost na razrede, na plačne razrede popravljena. Vendarle pa bi kazalo tu nek drug način, kako bo ta znesek, drsni cenzus tako rekoč izražen, ponovno preveriti. Tudi glede rešitve, po kateri pravica v primeru prenehanja izpolnjevanja pogojev ne bi prenehala, je pa ne bi bilo mogoče uveljavljati, smo predlagali, da bi bilo smiselno rešitev, ki je primerljiva z institutom mirovanja pravice oblikovati na primerljiv način, kot je to že uveljavljeno in predvsem pa preveriti, ali ureditev zagotavlja dovolj jasno podlago za preverjanje izpolnjevanja pogojev in postopek odločanja 44. člen bi bil naslednji, na katerega bi tukaj opozorila. Tukaj smo ocenili, da je treba razloge, zaradi katerih naj se posvetovanje s kulturniško zbornico, ki je reprezentativno telo na področju kulture, s priporočili stanovskih društev, da je treba ponovno preveriti, tudi pojasniti. Mislim, da je bilo to sicer storjeno. Izhodišče za našo pripombo pa je pač ugotovitev, da se vloga stanovskih društev razlikuje od vloge in ciljev delovanja zbornice. V tej zbornici pa so sicer ta društva tudi zastopana.

Glede 49. člena bi še povzela našo pripombo. Gre za rešitev, po kateri se v 119. členu zakona v postopku javnega razpisa pred izdajo odločbe predvideva ta nova faza, in sicer pisno obveščanje stranke o okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe in predlogu strokovne komisije, o katerih bi se stranka lahko pisno izjasnila. Tukaj smo čisto pravno sistemsko ocenili, da iz instituta javnega razpisa, v okviru katerega se ne odloča o pravicah strank, da je iz tega instituta sama obveznost ministrstva, da bi stranke pred izdajo odločbe o tem še kaj posebej seznanjala in jo pozivala, da se o njej izjavi, da iz tega instituta ne izhaja. Sicer pa je bila predlagana rešitev, tudi to lahko ugotovim, v smislu naše pripombe nekoliko popravljena.

Glede amandmajev treh poslanskih skupin bi lahko ugotovila, oziroma ugotavljam, da se z njimi velik del naših pripomb ustrezno upošteva.

Izpostavila pa bi morda amandma k 5. členu, kjer je za določitev podlage, kot podlaga določena enoletni, enoletni načrt, ampak tukaj je uporabljena beseda "lahko", pri čemer pa ni jasno, kdaj bo in na podlagi česa bo odločeno, da bo tukaj podlaga enoletni načrt in kdaj bi bil ta lahko dvoletni. Isto velja tudi za 16. člen in amandma, ki je k njemu vložen, ker sta določbi nekako primerljivi.

Tukaj je treba napovedati še poseg, ki je zgolj redakcijski, in sicer zaradi premestitve 1. člena v predlogu zakona kot 40.a člen je treba v 2. členu pač napovedati v katerem zakonu in kje je objavljen. To je treba dodatno navesti, ampak tukaj je ta poseg izključno redakcijski in se lahko opravi tudi brez posebnega amandmaja.

Glede predlogov za amandmaje odbora bi glede predloga, ki ga je vložila Poslanska skupina Nova Slovenija - Krščanski demokrati opozorila, da tudi ta pomeni pravno sistemski odstop od ureditve. Nedoločnost pa se vzpostavlja tudi z neko ustanovitvijo novega telesa, senata za kulturo tukaj, ki naj bi se pač določil, vključno z nalogami, sestavo in načinom imenovanja z aktom o ustanovitvi. Taka ureditev je po mnenju ZPS nedoločna.

Naslednji amandma je, naslednji je predlog za amandma odbora, ki ga je vložila Poslanska skupina SDS. V zvezi s tem bi želela samo opozoriti, da je treba to predlagano rešitev, s katero se črta plačilo obveznega zdravstvenega prispevka s strani državnega proračuna treba ponovno pretehtati. Gre namreč za poseg v pravico do zdravstvenega varstva. Ta je določena v 51. členu Ustave. Poudariti pa je treba tudi načelo varstva zaupanja v pravo, ki izhaja iz 2. člena Ustave. Za vsak tak poseg morajo biti izkazani stvarni in utemeljeni razlogi. Ti posegi pa bi seveda zahtevali tudi ustrezno prehodno ureditev. Tega predlagani amandma ne zagotavlja. Tudi sicer pa je treba preveriti, ali bi bila taka sprememba v okviru predloga zakona in zakona nasploh dosledna, saj bi po našem mnenju in po našem pregledu lahko povzročila tudi neskladje v zakonskem besedilu. To je vse. Hvala.

Najlepša hvala.

Besedo sedaj dajem predstavniku Državnega sveta, Branimir Štrukelj, izvolite.

Hvala lepa predsedujoča za besedo.

Lepo pozdravljeni spoštovani poslanke in poslanci, gostje in gosti!

Torej, naša Komisija Državnega sveta za izobraževanje, kulturo, znanost, šport in mladino je zakon proučila in ga po razpravi na kateri so sodelovale tudi posamezne organizacije, inštitucije, posamezniki s področja kulture, podprla sam zakon. Naj morda za uvod povem, da je bilo, da je bila podpora na komisiji ljudi, ki delajo na področju kulture, relativno visoka in redko videna. Tako da kaže, da je tudi komisija je na nek način to ugotavljalo, da gre za korak, ki gre v pravo smer. Če si lahko dopustim neko osebno digresijo. Zdi se, kot da ta zakon je nek korak stran od tistega predsodka, da morajo biti umetniki revni, trpeti in lačni. Ki je seveda pač nekaj, kar je nastalo v 2. polovici 19. stoletja izrazito in je bila neka legitimacija temu, da si lahko ustvarjalec. Zdaj se kljub vsemu položaj ljudi, ki samostojno ustvarjajo ali pa v okviru nekih skupin, s to spremembo zakona postaja bolj dostojno in znosno.

Zdaj če, ne želim povzemati tistega kar bodo, ker opažam, da so v glavnem vse, vse tiste organizacije, ki so bile na naši komisiji. Tudi tukaj pač ne bom povzemal tega pogleda, ker ga bodo sami bistveno bolje opredelili. Zato bom se osredotočil zgolj na nekaj pripomb samih, same komisije, torej članov in članic komisije. Zdaj, najprej, morda je prišlo do diskusije v zvezi s soustanovitvijo javnih zavodov, kadar sta država in občine soustanoviteljici. Tam se je, tam so nekateri kolegi izrekli zaskrbljenost, da bi tu lahko prišlo do vpliva politike na imenovanje vodstev takih zavodov. Kasneje je predlagatelj dodatno pojasnil to reč in se zdi, da je bila skrb nekoliko zmanjšana po tem.

Razprava se je vodila tudi okrog sestave svetov zavodov na področju kulture. Tukaj so bila izrečena opozorila v zvezi s prakso, da je zastopanje zaposlenih, torej pogosto ustvarjalcev, ustvarjalk v kulturnih zavodih na minimumu. Da je praviloma najmanj, kar je možno, teh članov svetov s strani zaposlenih in da ta delež pravzaprav je bistveno bolj omejen, kot je na področju recimo šolstva. Tako da je bilo tukaj nekaj, bi rekel, želja, pa tudi pogledov, ki bi vodili v smer večje krepitve zaposlenih v samih svetih zavodov.

Tretja, tretja zadeva, ki se je pokazala, je pri preimenovanju samozaposlenih v zdaj preimenovana v samostojne delavce v kulturi. Namreč, opozorjeno je bilo, da lahko tu pride do administrativnih zapletov, zlasti pri registru, kjer bo potrebno verjetno predelati to in bo, in tukaj ne bi smelo priti do neke vrzeli oziroma do na nek način mora ta nov status, ker gre za nov status, biti tudi s predpisi ustrezno reguliran in prilagojen, zato tukaj bi morda bilo potrebno še kakšen dodaten razmislek. Zlasti kolegi, kolegice z lokalnega področja so odpirali vprašanje nepremičnin oziroma brezplačne uporabe kjer so, kjer je vsaj eden od kolegov opozarjal na to, da je, da naj bi bile te določbe v nasprotju z Zakonom o stvarnem premoženju občin, tako da verjetno bo predlagatelj tu še dodatno pojasnil. Kolega Školč je zlasti postavlja vprašanje povezano s tem, da je neka samostojna podjetnost na nek način v tem zakonu omejena.

Še dve reči, ki jih je opazila komisija posebej. Torej, absolutno smo zadovoljni, da se regulira financiranje pripravnikov in da se onemogoča to izkoriščanje. Pa glede pooblastil kulturniški zbornici. Je komisija menila, da bi morali vključiti tudi širši spekter kulturnih akterjev, ne le stanovska društva.

Toliko predsedujoča, hvala lepa.

Hvala tudi vam.

Ja, najlepša hvala tudi vam, sedaj bom dala besedo še ostalim vabljenim. Bi pa vas prosila, če se lahko nekako omejite na 5 minut, in sicer najprej Nacionalni svet za kulturo, Jurij Krpan, izvolite.

Ja, dober dan, lep pozdrav vsem skupaj!

Nacionalni svet za kulturo je predlog zakona obravnaval že skoraj pred enim letom. Se pravi, na prvi seji in pa tudi na drugi seji, ko smo dobili odgovore iz prve seje. Že na prvi seji nas je najbolj zanimalo, se pravi, v sklepih smo prosili, če se zadeve pojasnijo, glede drsnega cenzusa za samostojne delavce v kulturi. Potem smo želeli vedeti malo boljše, kakšne so zdaj naloge Kulturniške zbornice Slovenije in kako bo potekalo njeno financiranje. Zanimalo nas je tudi, da se preveri možnost več kot tretjinskega spreminjanja strateškega načrta javnega zavoda ob prihodu novega direktorja. Pa smiselnost opredelitve na poklicne in prostočasne nevladne organizacije v ZUJF, kar se nam je zdelo kar precej pomembno glede na to, da se o tem pogovarjamo že res, že res dolgo časa.

Razpravljali smo tudi, kako bi se sistematično razvilo vključevanje kulture v programe drugih ministrstev. Zaradi tega, ker se nam zdi, da je tega bistveno premalo, tega medresorskega sodelovanja. Tudi če se vrnem na Kulturniško zbornico in razmislek o prenosu pooblastil, ali je zdaj res treba, da imamo zbornico, če bi lahko ta stanovska društva prevzela veliko nalog, ki jih kulturniška zbornica ima?

Tako da vse te, na ta vprašanja so potem odgovorili, smo potem dobili odgovore na naslednji seji in mislim, da so bili ti odgovori kar zanimivi, kar prepričljivi. In splošna ocena je bila, da je ta zakon nujno potreben, zaradi tega, ker so se stvari na terenu v vsem tem času, odkar se je ta zakon ni odpiral, res res zelo spremenile, po covidu pa je stvar postala res super urgentna. Ker se je celotna kulturniška pokrajina, ne samo v tem najbolj mainstreamskem spektru, ampak tudi pri nevladnih organizacijah in samozaposlenih v kulturi, zaostrila. Res, tako da, da velikokrat govorimo o preživetju slovenske kulture, umetnosti in kulture. Tako da Nacionalni svet za kulturo podpira ta predlog. Mislimo, da je, da je posodobitev nujno potrebna in upajmo, da bo, da bo zakon sprejet. Hvala.

Hvala.

Nadaljujemo s predstavnico Sviza, Neja Škulj, izvolite.

Hvala za besedo.

Jaz bi tudi uvodoma poudarila, da na Svizu podpiramo zakon in te spremembe, ki so nujno potrebne. Bom pa na kratko samo predstavila nekaj za nas pomembnih pripomb, ki smo jih dali na predlog besedila pa večinoma žal niso bile upoštevane.

Na začetku smo predlagali, da zakon predpiše nek način, neke posledice za primer, da lokalna skupnost ne sprejme svojega lokalnega programa za kulturo oziroma nekih, nekega ustreznega drugega dokumenta. In namen našega predloga dopolnitve ni bil kaznovalna politika, temveč predvsem spodbujanje dejanskega sprejemanja tovrstnih dokumentov, ki so v praksi prepogosto izpuščeni.

Potem predlog novele v 33. členu v novem odstavku predvideval delavskega direktorja. Predvidena je bila nova določba, ki je rekla, javni zavod za upravo, kjer je zaposlenih več kot 150 delavcev, ima delavskega direktorja. Ta rešitev se nam je zdela zelo dobra, predvsem zato, ker delavci na kulturi pogosto posedujejo zelo specifična znanja. Direktorji javnih zavodov v kulturi so pa pogosto neki pravniki, ki teh strokovnih znanj nimajo. Zato se nam je ta rešitev zdela dobra in smo celo predlagali, da bi to veljalo za javne zavode z več kot sto zaposlenimi. Nazadnje pa je ta rešitev iz besedila zakona izpadla. Dobra se nam je zdela pa tudi zato, ker je Ministrstvo za kulturo samo v besedilu predloga zakona zapisalo, da v Nemčiji delavci sodelujejo pri vodenju kulturnih institucij s sistemom soodločanja. Tako da je to bistveno več kot pri nas.

Potem smo predlagali tudi, da se sestava sveta javnega zavoda predpiše tako, da imajo delavci v vsakem primeru zagotovljeno najmanj eno tretjino. v zadnjem besedilu novele je na novo predvidena neka kompromisna določba, ki predpisuje, da če imajo javni zavodi v svetu več kot pet članov, da morata biti dva predstavnika delavcev in do največ eno, vsaj dva, do največ eno tretjino. Kompromisno rešitev smo pozdravili, nas pa skrbi, da bo zdaj dejansko povsod samo pet članov sveta zavoda, kar bo potem pot do tega, da bo predstavnik delavcev samo eden.

Zdela se nam je tudi dobra ureditev avdicije za določen umetniški kader na področju kulture, za katere je predpisana obvezna avdicija za sploh pridobitev zaposlitve. To so operni in zborovski pevci, baletni plesalci, plesalci sodobnega plesa in orkestrski glasbeniki. Zdaj novela predpisuje, da mora biti avdicija obvezno objavljena javno na spletni strani javnega zavoda. Kar zelo poudarjam, pozdravljamo. Se nam je pa rok 45 dni pred avdicijo zdel prekratek, ker gre za zelo zahtevne avdicije in smo predlagali, da bi bil rok 60 dni.

Predlagali smo tudi, da bi zakon omejil možnost veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas, ker je v ZUJK predpisana izjema, da se lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas do pet let z veriženjem celo do deset let. Želeli smo, da se predpiše, da je k razpisu za zaposlitev na tej podlagi, da mora predhodno podati soglasje svet zavoda za to, da bi vsaj na ta način prišlo do nekega nadzora. Poleg teh pripomb pa smo nekaj pripomb podali tudi z namenom poostritve odgovornosti direktorjev in članov Sveta javnih zavodov za škodo in v primeru, da direktor ne sprejme določenih predpisanih dokumentov v predpisanem roku. To smo pa v bistvu predlagali z namenom, da bi spodbudili odgovornost do dela. Naše pripombe pa tudi v tej smeri niso bile upoštevane. Hvala.