9. nujna seja

Odbor za izobraževanje, znanost, šport in mladino

27. 5. 2019
podatki objavljeni: 27. 5. 2019

Transkript

Dober dan vsem! Vse članice in člane odbora, vabljene ter preostale prisotne lepo pozdravljam.  Pričenjam 9. nujno sejo Odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino. Moram se opravičiti za ta majhen prostor, ampak niso računali na tako velik odziv. Sem zelo vesel, da so se vsi odzvali. Obveščam vas, da so zadržani in seje se ne morejo udeležiti naslednji člani odbora, to je gospod Ferenc Horváth, gospod Miha Kordiš in gospod Željko Cigler. Istočasno vas obveščam, da kolega Boris Doblekar nadomešča kolega Žana Mahniča in kolega Matjaž Han nadomešča dr. Milana Brgleza. Na seji kot nadomestne člane in članice smo že omenile kdo so. S sklicem seje ste prejeli dnevni red seje odbora. Tema je Problematika neustrezne športne infrastrukture v Republiki Sloveniji. Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogo v zvezi z dnevnim redom, je določen takšen dnevni red kot ste ga prejeli s sklicem.   Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - ZAHTEVA POSLANSKE SKUPINE SDS ZA SKLIC NUJNE SEJE ODBORA Z DNE 24. maj 2019, ta je objavljena na spletnih straneh Državnega zbora s sklicem.  K točki dnevnega reda sem vabil: predlagatelje zahteve, prvopodpisanega gospoda kolega Danijela Krivca, dr. Jerneja Pikala, ministra za izobraževanje, znanost in šport, mag. Alenko Bratušek, ministrico za infrastrukturo, dr. Iztoka Puriča, ministra za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, Fundacijo za šport, Olimpijski komite Slovenije, Združenje športnih zvez, Športno unija Slovenije, Nogometno zvezo Slovenije, Rokometno zvezo Slovenije, Košarkaško zvezo Slovenije, Odbojkarsko zvezo Slovenije, Atletsko zvezo Slovenije, Smučarsko zvezo Slovenije, Gimnastično zvezo Slovenije, Plavalno zvezo Slovenije, Planinsko zvezo Slovenije, Skupnost občin Slovenije, Združenje občin Slovenije, Združenje mestnih občin Slovenije, Fakulteto za arhitekturo, Toma Levovnik in Inštitut za športne gradnje, arh. Janeza Urbanca. Dodatno sem še vabil Zvezo waterpolskih društev Slovenije.  Besedo dajem predlagateljem zahteve za sklic seje, predstavniku poslanske skupine SDS.
Hvala predsednik za besedo. Spoštovani kolegi, kolegice, predvsem pa spoštovani gostje, tako tisti iz različnih ministrstev, iz lokalnih skupnosti in vsi ostali vabljeni.  Očitno je tema prava, da je tako širok spekter ljudi danes na tej seji odbora. Zelo na kratko, za kaj gre.  Leta 2016 smo v Poslanski skupini SDS že pripravili podoben sklic glede problematike športne infrastrukture v Sloveniji. Predlagali smo kar nekaj vsebinskih sklepov. Na našo žalost pa je bil sprejet samo en sklep. In ta se glasi, da odbor poziva ministrstvo, da v okviru novega Zakona o športu ob upoštevanju veljavnega Nacionalnega programa šport v Republiki Sloveniji, pripravi nova izhodišča za ureditev športne infrastrukture. Torej danes nas zanima, kaj se je od oktobra 2016 do maja 2019 zgodilo na področju športne infrastrukture v praksi. Vemo, da obstaja veliko problemov, akcije pa na žalost, vsaj po našem mnenju, premalo. Pa ne govorim samo po našem mnenju, torej v imenu SDS, ampak, ko se srečujemo z različnimi župani oziroma drugimi športnimi subjekti, vsi pravijo, da imajo ogromno kadrovskega potenciala, ki pa nima kje izvajati svojih dejavnosti. Pa naj si gre to za lokalna športna središča, regionalna športna središča ali pa tudi določen del državne športne infrastrukture je tisti, ki je nujno potreben, da mu država posveti več pozornosti, predvsem pa tudi več finančnih sredstev. Skratka, Nacionalni program športa naj bi v Republiki Sloveniji se izvajal. Po našem mnenju je že v tem nacionalnem programu športa premalo vsebine glede športne infrastrukture. In tudi pogrešamo ostale neke izvedbene akte. Predvsem pa nas skrbi, glede na to, da smo vsakokrat pri proračunih Republike Slovenije od leta 2014 podajali vsebinske, predvsem pa finančne amandmaje, da se vsebinsko in finančno bolj resno lotimo te teme. Da ni bilo nekega odziva s strani izvršilne veje oblasti. In tako imamo na žalost dokaj bore razpise na letni ravni, ki jih pripravlja Ministrstvo za izobraževanje. Tako da lahko suma sumarum trdimo, da od leta 2013 je v bistvu financiranje športne infrastrukture skoraj zamrlo. Kajti vsi tisti, ki so kadarkoli imeli dostop do začetka izvajanja športne infrastrukture vedo, da letni okvir od 2 pa do 4 milijonov, kolikor je Republika Slovenija dala sama preko ministrstva, pa ne nazadnje tudi dokaj bora sredstva, ki so s strani Fundacije za šport, ne omogočijo neke kvalitetne nadgradnje športne infrastrukture v Republiki Sloveniji, naj si gre za obnovo športne infrastrukture, ki je na žalost prestara, kaj šele s seznamom vseh tistih želja, ki obstaja na ministrstvu, ki je po prvih podatkih težak neako med 600 milijoni in 1,2 milijarde. Skratka, 4 milijone na letni ravni, v primerjavi s približno milijardo nujno potrebnih sredstev. Torej, če bo šlo s takšnim tempom naprej, upam da se ne bomo tam leta 2027 spraševali, da športne infrastrukture skoraj da nimamo.  Skratka, naš namen je predvsem, da se resorno ministrstvo, Ministrstvo za izobraževanje bolj resno loti področja športne infrastrukture, ne nazadnje pa smo tukaj pozvali tudi Ministrstvo za infrastrukturo, na katerega apeliramo, da najde znotraj svojih vsebin, pa tudi iz svojega proračuna neke oblike resnega sodelovanja pri pokrivanju področja športne infrastrukture in nenazadnje pozdravljamo danes tudi ministra za kohezijo, da morda pogleda, ali je v tem mandatu še možna kakšna zadeva, ali pa bo v naslednji evropski perspektivi dati športni infrastrukturi večji poudarek.  Skratka, apel, spoštovani minister, da pri pripravi slovenskega okvirja za naslednjo perspektiv, da so tudi področja športne infrastrukture tista mesta, ki si ga slovenski športniki pa tudi občine zaslužijo. Predvsem želimo z današnjo sejo dati poziv vsem skupaj, tudi Fundaciji za šport, ki po našem mnenju ima premalo sredstev, ampak ni Fundacija za šport tista, ki je kriva, da ima tako malo sredstev. Tukaj je apel vsem ostalim ministrstvom, da pogledajo kakšna sprememba zakonodaje je nujno potrebna, da bi lahko Fundacija za šport zopet imela nek tak proračun, koga je v tistih najboljših letih že imela in ga je potem preko razpisov delila. Skratka, proračun je prva stvar na katero želim opozoriti resorne ministre, da dajo večjo podporo športni infrastrukturi. Fundacija za šport, upamo, da bo dobila več sredstev, ki jih bo potem delila in kot že rečeno, upamo, da bo evropska perspektiva našla moment za športno infrastrukturo. Morda tukaj samo apel vsem tistim, ki pravite, da v tej evropski perspektivi ni več možno oziroma ni možno črpati sredstev za področje športne infrastrukture. Sam osebno se spomnim leta 2012, ko je tedanji minister za infrastrukturo naredil zelo zanimiv koncept, ko je ugotovil, da bodo očitno evropske sredstva ostala in se je lotil razpisa za energetsko sanacijo stavb v lasti lokalnih skupnosti in tudi na podlagi tega fonda je verjetno marsikatera športna dvorana ali pa šolska telovadni ca bila deležna tistega, kar so dolgo časa upali, tako da morda razmislek vsem resornim ministrstvom, da morda pogledajo tudi v tej evropski perspektivi, da se da najti denar, ne pa da dobivamo odgovore na poslansko vprašanje evropska perspektiva ne more pokrivati športne infrastrukture. Mi menimo, da se lahko najdejo momenti in ustrezni mehanizmi, da bi lahko tudi do leta 2022, ko se bo končalo črpanje te evropske perspektive najdejo ustrezna finančna nadomestila za športno infrastrukturo. Skratka, v Poslanski skupini SDS menimo, da ne sme izgradnja ali pa modernizacija športne infrastrukture sloneti skoraj izključno na lokalnih skupnostih, ki so glavni nosilec tega, da sploh še imamo športno infrastrukturo. Tako, da morda bo danes tudi zanimivo vprašanje, če obstajajo podatki za zadnjih 5 ali pa 10 let, v kakšnem smislu so lokalne skupnosti sofinancirale športno infrastrukturo. Po našem mnenju so občine glavni nosilec.  Skratka, namesto, da bi bila država glavni nosilec športne infrastrukture se to breme zaradi potreb lokalnih skupnosti prevalila na župane, na njihove občinske svete in nenazadnje tudi na proračune občine in mislimo, da je prav, da občine so-participirajo, ampak ne v tako velikem deležu kot jim je to država namenila. In zato smo tudi pripravili 7 sklepov in na koncu upamo, da bomo o njih razpravljali, predvsem pa glasovali ne v skladu s politično prakso tega Državnega zbora v smislu, kar opozicija predlaga, koalicija zavrne, ampak smo jih pripravili z neko intenco, da resnično vsi skupaj za eno mizo ugotovimo kaj potrebuje slovenska športna infrastruktura, kje sploh smo in kaj lahko vsi skupaj tako na politični, predvsem pa tudi na strokovni ravni naredimo, da ne bomo več poslušali zgodb kako občine nujno potrebujejo stadione, bazene in vso ostalo športno infrastrukturo, da se znotraj regij pogovarjajo o isti športni infrastrukturi in da tudi država ugotavlja, da rabi športno infrastrukturo, ampak na žalost je nima. Kajti, če ne bomo imeli kolikor toliko solidne, ne govorim o vrhunski, ampak vsaj solidne športne infrastrukture, se bo dogajalo tudi s slovenskimi športniki, kakor se že dogaja na drugim področjih; da bodo mladi uspešni in kakovostni slovenski športniki iskali svoj dom in cilj drugje - v tujini. Mislim pa, da si država tega ne sme dovoliti, kajti preveč vlagamo v slovenske športnike, da bi na koncu delali zgodbo pod drugimi zastavami, ne pod zastavo Republike Slovenije. Skratka, apel k strokovni razpravi in k podpori sklepom, ki jih bom tudi na koncu še enkrat predstavil. Toliko za uvod, spoštovani predsednik. Hvala.
Hvala lepa, kolega Lisec. Kdo želi besedo od vabljenih? Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, državna sekretarka gospa Martina Vuk. Izvolite.
Martina Vuk
Hvala lepa, spoštovani predsednik. Spoštovane poslanke in poslanci, vsi gostje, en prav lep pozdrav! Tema športne infrastrukture je seveda vedno aktualna tema, tukaj si ne gre zatiskati oči in tudi je izjemnega pomena kakšno športno infrastrukturo imamo. Pa vendarle je treba iti po vrsti in se spomniti na nekatere zadeve, kako imamo zadeve urejene in se potem skupaj seveda pogovarjati kako naprej, kaj je možno izvedljivo na kakšen način in kako lahko tukaj v največji meri vsi skupaj sodelujemo v dobrobit slovenskega športa.  Najprej naj spomnim, da je bil leta 2014 sprejet krovni zakon, torej Zakon o športu in potem na njegovi podlagi tudi Nacionalni program športa, ki sta določila temelje usmeritve, strateške cilje, ukrepe in kasneje na podlagi tega Nacionalnega programa športa je bil sprejet tudi izvedbeni načrt na podlagi katerega se potem uresničujejo ti cilji, ki so določeni v zakonu. Tako Zakon o športu kot Nacionalni program športa sta bila sprejeta soglasno, kar pomeni, da tukaj ni bilo nekih delitev in preračunavanj, ampak se je dejansko to sprejelo enotno zaradi posebnega pomena, ki ga šport ima in zato, ker se je ocenilo, da je to področje potrebno urediti. Hkrati s tem pa je prišla tudi današnja ureditev, ki določa, da je športna infrastruktura, torej javna športna infrastruktura v lasti občin. Občine so lastnice, edina nacionalna športna infrastruktura, ki je v lasti države je center Planica.  Zdaj, na kakšen način pridemo do te športne infrastrukture, kaj se je dogajalo v zadnjih lahko govorimo 25 letih, ker je to neko obdobje države, ko smo začeli govoriti o posebnem pomenu športa, lahko ugotovimo, da je država zato, ker ji mora biti mar in ji je bilo mar, sodelovala pri več kot 860 investicijah, da je bilo zgrajenih več kot 130 novih šolskih telovadnic, od tega 36 takih, ki so v velikosti rokometne dvorane, kar pomeni, da imajo bistveno širšo uporabno vrednost in možnosti, da je bilo novih ali posodobljenih več kot 90 nogometnih površin, športnih igrišč, trim stez, objektov za atletiko, bazenov, smučarskih skakalnic, da so se uredili tudi veliki športni centri kot so nogometni stadioni v Celja, Mariboru, Ljubljani, Domžalah, športne dvorane Bonifika v Kopru, Podmežakla na Jesenicah, Golovec v Celju, gimnastični center v Ljubljani, biatlonski center na Pokljuki, tekaški center na Rogli, veslaški center na Bledu, velodrom Novo mesto, ter ena največjih investicij v športno infrastrukturo v zadnjih letih, desetletjih lahko govorimo, to pa je Nordijski center Planica.  Ne naštevam to kar tako brez veze, da bi pozornost obrnila drugam, ampak vendarle zato, da si nekatere stvari povemo. Stanje na področju športa v Sloveniji je dobro. Tudi stanje infrastrukture ni katastrofalno, imamo pa objekte, ki so stari, ki so dotrajani, ki so potrebni obnove, tako energetske, statične, kot tudi določenih nadgradenj in posodobitev, to pa je realnost in tega se zavedamo in se strinjamo, da so potrebe.  Kar ministrstvo zagotavlja - vsako leto objavimo javni razpis na katerega se lahko prijavijo občine kot lastnice športne infrastrukture za posodobitve novogradnje in tako dalje, vlaganja v športno infrastrukturo. Vedno ta razpis pripravljamo na način, da se posvetujemo z občinami zato, ker je pomembno, da z razpisom sledimo potrebam in načrtom, ki jih občine imajo, ker je tudi časovnica relativno kratka, da se zadeve že pripravljene in se odzivajo na tiste potrebe, ki so.  Izhajati pa seveda moramo iz realnega stanja, ki se mu reče proračunski okvir in sredstva, ki jih imamo na voljo. In v letošnje letu s tem razpisom, ki smo ga letos objavili, je bilo razpisanih 3 milijone 300 evrov. Torej to so ta sredstva, ki jih v letošnjem letu namenjamo športni infrastrukturi v okviru javnih razpisov. Ko govorimo o evropskih sredstvih, se je treba spomniti, da finančna perspektiva, prejšnja finančna perspektiva v letih 2007 - 2013, je bila tista in pa tudi še ena prej, torej 2004 - 2006, sredstva iz ESRR-ja, so bila tista sredstva, ki so bila namenjena vlaganju v športno infrastrukturo in se je izdatno vlagalo v tistih letih v izgradnjo, v posodobitve nove športne infrastrukture. V letih 2004 - 2006 11 milijonov 800, v letih 2007 - 2013 pa 86, torej več kot 86 milijonov in v tistem obdobju je bilo zaključenih in izvedenih mnogo projektov, tudi tistih, ki sem jih prej naštevala. Kar pomeni, da to neko trdno jedro imamo. V okviru obstoječe finančne perspektive pa smo soočeni s tem, da vlaganja v športno infrastrukturo, verjetno bo minister tudi o tem še kaj več povedal, niso bila možna, da se jih da za prioriteto, kar pomeni, da neposredna tovrstna vlaganja iz evropskih sredstev niso mogoča. Zato smo iskali druge načine. In ti drugi načini so, da preko energetske sanacije, preko statične prenove se zagotovijo ta sredstva za tovrstni namen, tudi za športno infrastrukturo. Iščemo sinergije in povezave že ves čas in še bolj bomo na temu delali, da se šolski športni objekti, torej šolske telovadnice, dvorane, da imajo več namenskost, zato, da se lahko izkoristijo v največji možni meri in da se uporabljajo in dajejo na razpolago tudi športnim klubom, rekreaciji pa tudi vrhunskemu športu. Zato, da se pač tisto, kar imamo izkoristi in uporabi tudi za ta namen. In zdaj, ker se pripravljajo že prioritete za novo finančno perspektivo, smo športno infrastrukturo in vlaganje vanjo, še zlasti,ker pač skušamo izhajati tudi iz realnosti, kakršna je, še zlasti spet energetske sanacije in statične prenovi, dali kot prvo prioriteto s področja športa, določili smo prioriteto zelo nujno in zdaj začenjamo usklajevanja in pogajanja za to, da se to uvrsti. In tukaj smo prepričani, da na ta način tudi lahko uspemo. Skratka, da zaključim. Izjemno nam je mar za celoten razvoj področja športa in športna struktura je samo eden od segmentov. Razvoj, vlaganje v kader, odgovor na to, kaj potem in kaj vmes, s področja vrhunskih športnikov, zaposlovanje in tako naprej, so tista področja, programi, v športu, tudi to, da imamo vzpostavljeno Fundacijo za šport, kjer se lahko pogovarjamo, pa pač tukaj res mi nismo tisto ministrstvo, ki bi bilo primerno za to, da se pogovarjamo, kako, ali so na primeren način zagotovljeni ti viri ali bi lahko bili višji, ampak vendarle, imamo športno fundacijo, ki ima zagotovljen avtonomen vir. Torej neposredni vir, brez da bi se vsakoletno odločili v okviru državnega proračuna, o teh sredstvih, lastno upravljanje z lastnimi odločitvami, pač v skladu seveda, s pravili, kam se bodo ta sredstva namenila za razvoj športa in je to izjemnega pomena. Mi imamo samo dva tovrstna vira. Fundacija invalidskih in humanitarnih organizacij in Fundacija za šport, kjer imamo vzpostavljene za te organizacije avtonomen vir, ki se lahko v te namene samostojno odločajo na kakšen način, jo bodo razporejali. To je zelo velikega pomena in to nam priznavajo tudi v mednarodnem okviru. Skratka, seveda je treba z roko v roki in tako kot sem na začetku omenila, sta bila sprejeta Zakon o športu in nacionalni program športa. Menim, da je treba na enak način v nekem soglasju razvijati to področje tudi naprej. Hvala lepa.
Hvala lepa, gospa državna sekretarka. Želi besedo minister za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, dr. Iztok Purič.
Iztok Purič
Spoštovani predsednik, hvala za besedo. Spoštovane poslanke, poslanci!  Moja predhodnica je naredila vrhunski uvod. Pokrila vsa področja, tudi področje evropske kohezijske politike, ne bi želel, da ponavljam dejstva. Zelo na kratko, kot je bilo omenjeno obdobje 2014 - 2020 za infrastrukturo sredstev ni namenjenih, izhaja pa to iz prejšnjega obdobja, ko so sredstva bila namenjena in višino smo ravnokar slišali. Tisto, kar se je pojavilo in očitek evropske komisije v pripravi tokratne tekoče finančne perspektive, je pa bilo, da se je zgradila marsikatera dvorana, objekt, ki pa ni bil napolnjen z vsebino. Mislim, da imamo na vseh področjih, pri, bom rekel, realizaciji projektov iz evropske kohezijske politike problem vsebine. A veste, nekaj je zgraditi infrastrukturo, potem je pa treba dati notri vsebino. In to je bil tudi eden od razlogov, da se je v tej perspektivi sami infrastrukturi ni namenilo sredstev, se pa namenja sredstva za vsebino. Sofinancira se ogromno teh zadev, kot na primer zdrav življenjski slog in tako naprej. Tako imenovane mehke vsebine, ob katerih marsikdo zavije z očmi, ampak to je tudi tisto, kar mislim, da je treba spodbujati in razvijati naprej.  Dotaknil bi se perspektive, o kateri se v zadnjem času ogromno govori. Se pravi o naslednji finančni perspektivi. Kjer vsi, bom rekel, gojimo, bom rekle v prvi osebi množine, gojimo velike upe in pričakovanja. Sam ne bi bil več v tem času prepričan, da nas čaka kaj več sredstev za vse namene, ki so tu prisotni. Veliko potujem z ekipo po Sloveniji, zlasti na lokalni ravni, zahtev potreb je ogromno. In znotraj tega bo treba definirati tudi prioritete v celotni državi. Pripravlja se določene aktivnosti na področju programiranja, v tem trenutku je Služba Vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko posredovala v proceduro gradivo o programiranju naslednje evropske finančne perspektive. Pogajanja o količini sredstev potekajo, zastoji so zaradi znanih zadev, volitev, oblikovanje nove evropske komisije, brexit in tako naprej. Podatki, ki so bili že objavljeni v javnosti, višina sredstev celotnega, bom rekel, svežnja naslednje perspektive iz lanskega poletja nakazujejo 9 % padec. Kolikšen bo pa dejanski zabeležen rezultat, je pa v tem trenutku težko govorit. In iz tega ven izhajajo tudi naše naloge Službe Vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, kot sem rekel. Pozvali smo v tem trenutku vse resorje in druge deležnike, svete, kohezijske regije in občinske asociacije, da podajo svoje poglede na investicijske prioritete. In znotraj teh vseh investicijskih prioritet bomo uvrstili tudi to danes obravnavano pobudo odbora.  Tisto, kar bi jaz samo, da ne bom se oglašal še enkrat med sklepi, je tisti 6. sklep. Žal mi nismo ministrstvo, ampak smo Služba Vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko. Hvala lepa.
Hvala lepa, gospod minister.  To sva že s kolegom komentirala in bo popravljeno. Vmes vas obveščam, da kolegica Andreja Zabret nadomešča kolegico Lidijo Divjak Mirnik.  Želi besedo predstavnik Ministrstva za infrastrukturo? Izvolite. Predstavite se, prosim, za magnetogram.
Bojan Kumer
Hvala lepa, gospod predsednik. Bojan Kumer, državni sekretar na ministrstvu za infrastrukturo. Spoštovane članice, spoštovani člani odbora! Rad bi podal nekaj informacij, kot izhodišče, ki se bo nanašal predvsem na sklep, 7. predlagani sklep, ki neposredno zadeva naše ministrstvo. V okviru naših pristojnosti že vključno od leta 2016 dalje, če se omejim na zadnja tri leta. Na letni ravni objavljamo povabila in razpise, ki so namenjena celoviti obnovi in prenovi stavb v javnem sektorju, v sklopu katerih se s pomočjo sofinanciranja s sredstvi operativnega programa za izvajanje evropske kohezijske politike v obdobju 2014 - 2020 spodbuja izvedba tovrstnih aktivnosti tudi na področju javnih športnih objektov. Do zdaj so bile kot primerne potrjene tudi že operacije, ki so vključevale stavbe, namenjene športnim dejavnostim, kot so na primer kopališče Tivoli, bazen Velenje in večnamenska dvorana Kodeljevo, razni bazeni, če lahko izpostavim vse tiste najbolj zveneče in največje. Potem na podlagi vzpostavnega sistema in modela se bodo nadaljnje energetske obnove zagotovo še naprej izvajale, vse do konca obstoječe finančne perspektive oziroma do porabe sredstev. Lahko omenim, da trenutni podatek je, da je na voljo še več kot polovica sredstev, razpisi so odprti in lahko vsi objekti športnega pomena sodelujejo pri odprtih razpisih. Več kot polovica sredstev sem rekel da je še na voljo. Mislim pa, da je številka več kot 70 milijonov evrov za sofinanciranje razne energetske prenove. Seveda pa tekmujejo tudi z ostalimi objekti in morejo določene kriterije izpolnjevat. Kriteriji pa so seveda skladni s kohezijsko politiko.  V pripravi je tudi operativni program za opredelitev naložbenih potreb za obdobje 2021 - 2027, se pravi za prehodno kohezijsko obdobje. Za njegov sprejem in izvedbo imamo dva omogočitvena pogoja. In sicer, eden strateško, nacionalno energetski podnebni načrt. Konec leta je rok, da ga sprejeme vlada in želimo, vsekakor, v okviru naših pristojnosti, vpeljati določene omogočitvene pogoje, ki bo lahko se rezerviralo določen vir sredstev tudi za tovrstne športne pogoje. Seveda je pa glavni cilj, ki ga Slovenija zasleduje, učinkovita raba energije, prihranki energije in pa seveda obnovljivi viri energije, ki sledijo cilju ogljične nevtralnosti in pa določen cilj obnovljivih virov energije, ki si ga bo Slovenija zadala do konca leta 2030. Drugi omogočitveni pogoj je pa dolgoročna strategija prenove stavb. Cilj, ki ga imamo oziroma rok je marec 2020. Računamo, da bi ravno tako z roko v roko z nacionalnim energetskim podnebnim načrtom tudi to strategijo sprejeli v letošnjem letu. Že gradivo je več ali manj pripravljeno in bo šlo v medresorsko usklajevanje zelo kmalu, najkasneje v jeseni. Ta dva strateška načrta sta pa glavna omogočitvena pogoja, da bomo lahko maksimizirali rezervacijo sredstev v okviru naslednje kohezijske politike 2021 - 2027. Kot sem že omenil, da večinoma športni objekti lahko tekmujejo oziroma lahko sodelujejo v razpoložljivih razpisih, je pa za doseganje teh ciljev kohezijske politike pri vsakem projektu seveda pomemben cilj velikost prihranka energije in pa velikost prenovljenih kvadratnih metrov poleg ostalih kriterijev. Toliko za enkrat, hvala.
Hvala lepa. A vi ste predstavnik Službe Vlade za … / oglašanje iz dvorane/ Aha, to je kasneje. Zdaj smo pri državnih, zato sem želel, da to razčistiva.  Sedaj dajem besedo še vabljenim na sejo. Vabljene prosim, da zaradi magnetograma, da se predstavite in tudi organizacijo ali inštitucijo iz katere prihajate. Enkrat, ko končate s predstavitvami oziroma z razpravami, ko poslanci začnejo razpravljati, ni več možnosti. Tako da ne čakajte na poslance. Prvo govorite vi, nato poslanci in se s tem zaključi. Zdaj prvi se je k besedi prijavil gospod Aleksander Jevšek iz Skupnosti občin Slovenije. Izvolite.
Predsedujoči, hvala lepa za besedo. Predstavljam Skupnost občin Slovenije, ki obsega 90 % slovenskih občin. Z mano je tudi kolega, prav tako iz skupnosti občin, župan Sevnice.  Jaz v bistvu ugotavljam tudi glede na udeležbo na današnjem sestanku, da je tema prava, o kateri se je potrebno pogovarjati in župani in županje se o tej temi pogovarjamo, se pravi o športni infrastrukturi večkrat na različnih ministrstvih in od vrat do vrat prosimo za pomoč. 3 milijone denarja v proračunu ministrstva za šolstvo, za infrastrukturo je drobiž, če vem povem, da cena enega bazena je od 5 milijonov navzgor, reflektorji na Murinem stadionu so stali 700 tisoč evrov, tako da samo za primerjava, da to ni denar s katerim bi se lahko kaj pohvalili.  Zdaj prehajamo v novo finančno perspektivo in to je čudovito obdobje, ko lahko rečemo »saj bomo v novi finančni perspektivi«. To me spominja na to, ko kot župan včasih kakšni krajevni skupnosti obljubim »veš kaj, zdaj ne bo, v naslednjem proračunu pa bo«, vemo pa potem, da si to samo malo olajšamo dušo, ampak jaz mislim, da zdaj trenutek to minister za kohezijo tudi ve, ker smo se o tem pogovarjali, a resnično se izpogajamo v Bruslju za infrastrukturne projekte. Mi govorimo o pametnih mestih po drugi strani pa nimamo športnih objektov ali pa nekateri ljudje še nimajo vodovoda. In v te perspektiv je potrebno zelo jasno povedati, da rabimo infrastrukturo.  Občine veliko vlagam v šport. Zakaj? Zaradi tega, ker je to najboljša investicija, boljše investicije ni. Konkretno, Mestna občina Murska Sobota od približno 20 milijonskega proračuna 1,7 milijonov namenimo športu, tako objektom kot tudi izvajanju programa športov. Telovadnice in naši športni objekti pokajo po šivih in jaz se s tem, vsaj kar se se naše občine tiče, ne bi strinjal, da so prazni, posebej v zimskem času, ko se tisti športniki, ki so sicer tekom letom zunaj, morajo poiskati v športnih objektih znotraj tega.  Jaz bi se na koncu te moje predstavitve rad zahvalil Nogometni zvezi Slovenija in pa športni fundaciji. Zelo se trudijo, vendar denarja ni. In mogoče tudi preko povečanja virov tem inštitucijam, tem organizacijam, se lahko veliko pomaga tudi posredno občinam. Kako se pa lahko občinam še pomaga? Imam zelo konkreten predlog: Podprite zakonsko določeno povprečnino, to bo tema v naslednjih mesecih, potrdite to, kar je v zakonu zapisano pa bomo občine lažje dihale in bomo tudi same lažje vzdrževale športno infrastrukturo. Hvala lepa.
Hvala lepa, gospod Jevšek. Naslednji je gospod Primož Troppan.
Primož Troppan
Zahvaljujem se za besedo. Spoštovane, spoštovani, sem Primož Troppan, predstavnik Zveze vaterpolskih društev Slovenije. Jaz se ne bi povsem strinjal, da imamo v naši državi staro in neustrezno infrastrukturo in povsem normalno je, da ta infrastruktura ni v lasti športnih društev oziroma koga drugega, ampak da je v lasti in upravljanju lokalnih skupnosti. Konec koncev imajo tako urejeno lastništvo največjih športnih objektov tudi drugje po Evropi. Športna društva vsekakor nimajo sredstev, niti kadrov, ki bi lahko upravljala in vzdrževala te objekte, je pa potrebno izdelati pregled obstoječe športne infrastrukture po področjih, ki jih razvid športnih objektov ne omogoča im mislim, da imajo občine tukaj velike težave, predvsem mislim tukaj na sistem upravljanja in financiranja teh športnih objektov, letnih stroškov upravljanja in vzdrževanja športnih objektov, potem tehnološke sisteme, ki so v teh športnih objektih, pa tudi razvoj inovativnih programov telesnih aktivnosti, se pravi v povezavi tudi z drugimi področji.  Kot jaz vem Evropska unija ne namenja sredstev za izgradnjo športne infrastrukture in težko je enačiti energetsko sanacijo stavb s sredstvi, ki so bila namenjena kot izgradnja infrastrukture. Bilo bi pa seveda potrebno pripraviti dolgoročen načrt razvojne športne infrastrukture v državi in sofinanciranja evropskih skladov za regionalni razvoj, zdravje in turizem, kot je gospod minister omenil. To pomeni, da šport je treba povezati s temi področji in tukaj jaz mislim, bi pa lahko evropska sredstva dobili v šport.  Jaz se dnevno srečujem s težavami športnikov strokovnih delavcev in športnih društev. Večina ima velike težava z ugotavljanje ustreznih pogojev športne vadbe, ampak še enkrat, mislim, da ni glavni razlog v premajhnem številu športnih objektov, temveč bolj v slabi organiziranosti teh športnih društev, nesodelovanju med športnimi društvi in slabemu sodelovanju z zavodi za šport, športnimi zvezami in tako naprej.  In glede na to, da prihajam iz Kranja, iz športne panoge vaterpolo, lahko povem, kako je z vadbo na olimpijskem bazenu v Kranju. V bazenu trenirajo plavalni klubi, vaterpolski klubi, sinhrone plavalke, triatlonci, podvodni hokejisti, podvodni plavalci, potem so pa tukaj še gasilci, vojaki, vrtci, šole. Bazen je dnevno zaseden od jutra do večera. In imamo problem tudi mi, konkretno vaterpolisti z vadbo. Mi imamo enkrat na teden dovolj prostora, se pravi, da lahko treniramo v normalnem vaterpolskem igrišču. Drugače ne moremo. In zdaj, če me vprašate, ali potrebujemo v Kranju nov olimpijski bazen? Seveda ga ne potrebujemo, potrebuje ga Ljubljana, normalno. Mislim, da je še precej rezerve pri sami organizacije vadbe v bazenu in tu naj država pomaga občinam, se pravi organizacijsko in kadrovsko s smernicami glede upravljanja in vzdrževanja objektov. Jaz mislim, da bi bilo to zelo pomembno in tukaj bi občine verjetno vam bile zelo hvaležne. Potrebno je pripraviti in sprejeti standarde in normative, se pravi upravljanja in vzdrževanja športne infrastrukture. Zdaj pa še za konec bi rekel: Država naj spodbuja občine z gradnjo športne infrastrukture, ki bo zagotavljala športnim društvom v tej občini dovolj prostora za izvedbo programov, športna društva pa naj izvajajo programe na način, da bo predvsem čim več otrok vključenih v šport. Šport je način življenja in če nam bo uspelo mlado generacijo pripraviti do tega, da bo šport in telesna vadba postala stalnica v njihovem življenju, smo naredili največ, kar lahko naredimo. Če boste vprašali športnike in športne delavce bomo vsi enotni, da predvsem premalo sredstev je namenjenih za izvedbo samih programov športnih društev in mislim, da bi tukaj mogla država narediti svoje. Denar namenjen temu bi bila odlična naložba in ko gledam mlade športnike pri 18 letih pa potem razmišljam kakšni so bili te otroci, ko so se začeli ukvarjati s športom mi na misel pri ta Andersenova pravljica o grdem račku. Se pravi te majhne otroke, preplašene, nebogljene, s slabo samopodobo, se pravi polne strahov, iz teh otrok se razvijejo samozavestne osebe, športniki, postavni fantje, ki jih cenijo v družbi pa njihovi vrstniki tudi in predvsem pa so te otroci, ne pozabljati, hvaležni trenerjem, ki iz njih te osebe - jim pomagajo do tega priti. In jaz mislim, da bi to moralo biti vodilo športa in tudi vodilo za vse vas, ki o športu odločate. Hvala.
Hvala lepa. Razprava je precej dolgo trajala, smo mislili, da bi se omejili na 3 do 5 minut, ker če vaterpolist govori 3 minute, nogometaš bo vzel 6, / smeh/ tako glede na trajanje tekme. Naslednji je gospod na začetku.
Aleš Remih
Hvala lepa za besedo.  Remih, Aleš, predsednik sveta Fundacije za šport. Da vam bom pomagal bom krajši, tako da bo v povprečju točno tako, kot ste vi želeli. Fundacija za šport je lansko leto praznovala 20 let svojega delovanja, ustanovljena je bila v tej ustanovi, kjer se danes nahajamo. V tem obdobju je sofinancirala vrsto, vrsto športnih objektov, tako izgradnjo novogradenj, kot tudi obnove. V lanskem letu oziroma v letošnjem letu, v letu 2019, smo sofinancirali 80 športnih objektov, tako obnov, kot pa novogradenj. Razpis, ki je bil v letošnjem letu je vseboval oziroma je bil 7 milijonov 700 tisoč evrov, od tega smo za športno infrastrukturo namenili 2 milijona evrov. Razpis je veliko manjši, kot je bil leta 2012. Leta 2012 je fundacija razpisala 13 milijonov evrov, s tem pa tudi sofinancirala več objektov in pa tudi posameznim objektom lahko namenil več sredstev, kot jim namenja danes. Velik razlog zato, da je od takrat razpis vsako leto manjši je bil sprejet Zakon o davku na srečke, 10 % Zakon o davku na srečke, ki ga je država sprejela leta 2013. In od takrat naprej je padec takšen, da smo v letošnjem letu razpisali samo 7 milijonov 700 tisoč evrov. Zato bi apeliral oziroma danes je bilo že rečeno, da je treba najti neke nove vire, če bi ukinili ta davek, se prepričan, da bi ti bila hitra rešitev za določeno višino sredstev, lahko pa povem, da je od leta 2013 do leta 2019 teh sredstev na fundaciji za 10,5 milijona manj. To je velik znesek. Mislim, da bi lahko vložili te napore in skušali narediti vse, da bi za zakon ukinili. Sem sem tudi bil že večkrat na Ministrstvu za infrastrukturo, tudi v prejšnji sestavi vlade, vendar tam zaenkrat velikega posluha ni bilo. Hvala.
Hvala lepa. Naslednji se je prijavil k besedi gospod Srečko Ocvirk. Če pa imate pisne prispevke so dobrodošli na e-mail našega odbora, tako da bodo na tak način tudi ohranjeni. Hvala. Izvolite.
Srečko Ocvirk
Hvala. Lepo pozdrav! Zdaj, občine smo v tem procesu financiranja športa glavni financer. Verjetno je to tudi prav, pa vendar ni prav, da ta del financiranja športa je vedno pod udarom racionalizacije poslovanja občin, kajti šport je izredno pomembna dejavnost ljudi. Zakaj? Zaradi športa samega, predvsem pa zaradi spremenjenega zdravega življenjskega sloga.  Jaz se rad sam ozrem na analizo Nacionalnega inštituta za javno zdravje, ki nam meri zdravje po občinah, kjer se primerjamo in kjer spremljamo zdrav življenjski slog. Ta zdrav življenjski slog je izrednega pomena, kajti le zdrav človek je lahko produktiven in lahko ustvarja in preko športa, preko športnih objektov, preko športnih aktivnosti, ki jih financiramo lahko to izvajamo. Standardi in potrebe na terenu se izredno hitro spreminjajo.  Zdaj, eno so razpisi kjer prenavljamo objekte, drugo pa je kjer moramo športno infrastrukturo kvalitetno dopolnjevati. Potrebe izpred 30 let, kakršna je približno povprečna starost športnih objektov delno izpolnjujejo te kriterije, v veliki meri pa ne. In razpisi športnih objektov pa tudi ministrstva so zelo dobrodošli, jih poskušamo koristiti v čim večji meri, pa vendar mislim, da je v strategiji pomembno, da se opredelijo objekti, ki so lokalnega, regionalnega ali pa tudi nacionalnega pomena in da grejo v sistem neposredne potrditve, kajti na tak način lahko večje objekt umestimo v prostor. V občinah imamo zelo pozitivne izkušnje, povezave tako šol, občanov, rekreativcev, klubov, pa tudi tekmovalcev, ki kvalitetno in v celoti izkoristijo te objekte, tako da so zagotovo v lokalni skupnosti ti objekti racionalni. In z vidika družbenih sprememb je potrebna investicija v šport tudi kot del zdravega življenjskega sloga in podpiram usmeritev, da je to tudi upravičeno do sofinanciranja z evropskega socialnega in ostalih skladov, kajti v tej družbi potrebujemo občane, ki so celovito razviti ne zgolj zaradi vrhunskega tekmovalnega športa, ampak tudi zaradi množičnosti nekreativnosti in vpliva na zdravo življenje, zato podpiram večjo pozornost oziroma sklepe, večjo pozornost celotne družbe, predvsem pa usmeritev evropskih sredstev v izgradnjo športne prostočasne rekreativne infrastrukture, ki je sorazmerno po celotni republiki Sloveniji, ne da je zgolj koncentrirano v posamezna območja, kajti kvalitetna športna infrastruktura je lahko tudi element sorazmernega razvoja celotno Slovenije, ne zgolj nekaterih območij, ki so tekmovalno močnejša in imajo iz tega naslova nekako preferenco, kot je Planica. Za množičnost in nekreativnost so pomembni objekti v vsaki občini v vsakem večjem kraju.  Hvala.
Hvala lepa, gospod Ocvirk. Naslednji je gospod Štrumbelj.
Boro Štrumbelj
Hvala za besedo. Sem Boro Štrumbelj, predsednik Plavalne zveze in predsednik strokovnega sveta Paraolimpijskega komiteja Slovenije, tako da bi v obeh vlogah samo na kratko predstavil kakšno je trenutno stanje na našem področju.  Če dovolite, kar se tiče Paraolimpijskega komiteja je leta 2006 bil podpisan sporazum treh ministrstev, da se gre v izgradnjo večnamenskega športnega objekta za invalide. Danes smo leta 2019, tega objekta še zmeraj ni, je pravzaprav na papirju, vsi projekti, vsi so bili narejeni, prostor je predviden, manjka samo financiranje. Predvideno je tu pri Univerzitetnem rehabilitacijskem centru Soča.  (nadaljevanje) Tako da v tem trenutku 110 tisoč invalidov v Sloveniji nima primernega športnega objekta, je pa res, da se stanje izboljšuje preko sanacij, kjer je predvidena tudi za njih dostopnost, izboljšanje dostopnosti teh objektov; in tudi tu je treba v prihodnje verjetno biti bolj pozoren.  Druga stvar, kar se tiče Plavalne zveze, bi želel povedati, da številni objekti so tudi pripravljeni, čakajo samo še finančni model. Župani, v preteklosti sem imel možnost z njimi biti, se res trudijo pokriti finančno konstrukcijo, ki jo je pa praktično brez države skoraj nemogoče.  Glede evropskih sredstev bi povedal, da verjetno v naslednji perspektivi za športno infrastrukturo ni predvidenih, čeprav je bil en indic Evropske komisije, da stvar še ni zaključena. In če bi se naredila neka mednarodna koalicija, da bi se to morda še lahko vneslo, to je podatek iz novembra lani.  Glede plavalne infrastrukture je pa naslednje. Spoštovani, cela Dolenjska praktično nima 50-metrskega pokritega, ne pokritega, bazena, cela dolenjska regija. Kljub vsemu se obeta, da Novo mesto je pred izgradnjo bazena, Slovenj Gradec je pred izgradnjo bazena, Radovljica je pred izgradnjo bazena, Nova Gorica je pred izgradnjo bazena. Župani so pripravljeni vložiti sredstva, dejstvo je, da so sami in nimajo na nikogar se obrniti glede na razpoložljiva sredstva. Namreč, ministrstvo že podpira, ampak s sredstvi, ki so namenjena, je nemogoče. En bazen, kot je bilo že rečeno, je približno 5 milijonov evrov. Zdaj pa poglejmo, koliko ministrstvo v zadnjih letih namenja, in vidimo, da so marsikdaj župani pred misijo nemogoče. Bi se pa tudi sam navezal na to, da v bistvu stanje objektov ni slabo. Slovenija je, kar se objektov tiče, relativno dobro, problem je, ker so 34 let stari, problem je, ker so nefunkcionalni, z opremo, ki ni zadostna. In dejansko, tako kot je že kolega iz vaterpola rekel, mi neko strategijo na tem področju potrebujemo.  In za konec mogoče še podatek iz Luksemburga, da boste videli, o čem se pogovarjamo. Luksemburg je lani odprl vse javne športne objekte brezplačno na razpolago 24 ur na dan svojim državljanom. Zakaj? Ker se število ljudi, ki se ukvarjajo s športom, zmanjšuje. V Sloveniji je ta podatek, da se je število odraslih za približno 3 % zmanjšalo v zadnjih štirih letih, rekreativnih športnikov oziroma udejstvujočih. In morda bi tudi tu kazalo narediti korak naprej in posnemati primere dobre prakse, da damo te javne športne objekte bolj na razpolago. Na žalost so župani zaradi vzdrževanja tudi to začeli že zapirati. Mi ne moremo iti več teč na stadion, kar se je prej zmeraj dalo, zato ker se zaprejo, zato ker je vzdrževanje in v bistvu nastaja škoda. Skratka, veliko stvari je na tem področju za storiti.  Hvala.
Hvala lepa, gospod Štrumbelj. Naslednji je gospod kolega Janez Urbanc. Izvolite.
Janez Urbanc
Hvala, predsednik. Sicer imam gradivo napisano, ampak bi ga vseeno poskušal malo prebrati. Mogoče bi začel s tistim, kar je bilo povod za odprto pismo ministru. Prebral bom citat, ki je bil s strani dr. Pikala povedan v novembru 2018. Namreč, glasi se takole: »V zadnjih letih je bilo veliko vlaganj v športno infrastrukturo, vsemu navkljub pa manjka še nekaj športnih bazenov, denimo, v Prekmurju, kakšna hokejska dvorana, poligon za smučanje.« Spremljam vse ministre, odkar smo v samostojni Sloveniji, pa tudi tiste prejšnje, od Majde Poljanšek naprej, poznam, pa lahko rečem, da se, razen v času dr. Zvera, ni takoj v začetku mandata jamralo, da se nečesa ne da oziroma da so zadeve odlične. Pa ne mislim izdvajati ministra Zvera, ampak dejansko je realnost drugačna. Slovenija napreduje zaradi občin. Zaradi vlad se pravzaprav krepi centralizem. To je moje mnenje. In ker je eden zadnjih citatov tudi s strani ministra bil, da se z mnenji ne dela politike, mi verjemite, da so na področju športne infrastrukture moji podatki boljši od tistih, ki jih ima ministrstvo.   (nadaljevanje) Strategije prostorskega razvoja v Sloveniji ne more biti brez sektorske prostočasne in športne infrastrukture. Njen razvoj pa je stihijski, poganjajo ga tako imenovane velike prireditve, spomnimo, Univerzijada Maribor, Planica, koš, evropsko prvenstvo 2013. Da je ministrova izjava skregana z logiko, bom navedel nekaj številk. Leto 2013, Direktorat za šport spiše strategijo investicij v športno infrastrukturo in športni prostor. Trije poudarki vse povedo o njej: prvi, podatki so le iz petine občin; drugi, spisek zaznamujeta fantomska smučarska dvorana Ljubljana in zasebni strelski center Pragersko; tretji, kar 37 % bi pripadlo Ljubljani, ki predstavlja samo 13 % slovenske populacije. Ocena vrednosti nabora je 529 milijonov evrov. Strategija je bila priprava za to finančno perspektivo, ki teče zdaj. Ta strategija je po mojem mnenju absolutno spolitizirana in bi morala odnesti odgovornega - ga je, na boljše delovno mesto, da ne bo kakšnih dvomov. Poskus priti do evropskih sredstev je tako padel že v medresorskem usklajevanju, ker je bil tako šibak. Padec pa sovpada s poročilom županov, ki so prihajali kljukati na ministrstvo, Evropa več ne bo dala sredstev za športno infrastrukturo. In ta mantra je ostala kakor pribita vse do zdaj. In zelo sem vesel, da danes tudi župani tukaj že govorijo drugače.  Leto 2014, Državni zbor sprejme Nacionalni program športa. Kakor prejšnji, tudi ta aktualni nima nobene vrednosti za razvoj infrastrukture, pravim nobene, ker nima nobenega akcijskega načrta. Je pa bil akcijski načrt obljubljen na javni razpravi v Državnem zboru, kjer sem bil tudi sam prisoten, vendar danes od tega ni nič.  Leto 2016 je zanimivo leto. Prvič v zgodovini Slovenije ministrstvo išče podatke o potrebah pri lokalnih skupnostih. Te so bile šokirane nad tem vprašanjem, vendar jih je dve tretjini še vedno dalo odgovore. Ocena vrednosti je 892 milijonov, seveda brez smučarske dvorane in brez strelskega centra. To je 44-krat več kot ministrovi bazeni in manjkajoča ledena dvorana, tako, za ilustracijo.  Zakaj se nam dogaja razvojno zaostajanje, čeprav smo v konjunkturi? Razlogov je več. Šibak investicijski pogled ministrstva, zanemarja srednje- in visokošolske pogoje. Primer, župana je pred občani sram propadajoče državne srednje šole, vendar ga na ministrstvu napotijo k poslancem, po denar, po amandma. Država torej nima niti evidenc. Samo v Ljubljani primanjkuje 25 vadbenih prostorov za srednješolce, da ne govorim o visokih šolah. To je, na primer, sedem dvoran rokometne velikosti. Namreč, to so tisti objekti, ki jih politika očita županom, podeželskim, češ da so to predvolilni bombončki. V Sloveniji manjka vsaj 50 takih dvoran. Te objekte izdvajam zato, ker se v njih izvaja več kot 30 športnih panog, plus pribežališče ob naravnih nesrečah, da ne govorim še kaj bolj podrobno. Na splošno pa ugotavljam skozi leta, da ministrstvo ima težave pri prepoznavanju svoje naloge v tvorbi mreže javne infrastrukture. Težave ima celo pri programskih nalogah, ki jih enači z natečajnimi ali projektnimi. Znani so primeri propadlih…
Gospod Urbanc, se opravičujem, vljudno bi vas prosil, če lahko malo skrajšate, ker je še veliko prijavljenih, pa da ne bomo predolgi.
Janez Urbanc
Zaključujem z dobro prakso.
Super, hvala lepa.
Janez Urbanc
Nogometna zveza Slovenije je ena redkih panog, kjer članstvo raste. Transferirala je tudi evropska sredstva društvom in, bom rekel, s tem tudi občinam. Opažajo pa razvojni krč - premalo igrišč. Zavedajo se nuje partnerstva z občinami.   (nadaljevanje) Zato so sredi obdobja 2015-2020 pristopili k skupnemu planiranju infrastrukture. S Fakulteto za arhitekturo od 2017 izvajajo delavnice pod naslovom Športni parki. Bilanca dveh delavnic je sledeča: 32 nogometnih igrišč, od tega 4 z atletsko stezo, eden s tribuno za 2 tisoč sedežev, 10 s tribuno od 150 do 700 sedežev, 16 vadbenih površin za nogomet in ducat manjših nogometnih igrišč, en pokrit bazen, ena velika športna dvorana, dva hotela in tako naprej. Hočem reči, da se delati da, vendar sistemski pristop države absolutno manjka, občine tega ne bodo zmogle same. Zato je zgodba - nova finančna perspektiva ali višja povprečnina.  Hvala za besedo.
Hvala lepa, gospod Urbanc, za vaš res izčrpen prispevek. Naslednji se je k besedi priglasil gospod Franci Petek. Pa prosim, da kar do enega mikrofona pridete. / oglašanje v ozadju/ Super, hvala lepa. Izvolite, beseda je vaša.
Franci Petek
Hvala lepa. (Franci Petek, Smučarska zveza Slovenije.) Razprava je zanimiva. Za nas, ki prihajamo iz športa, je seveda zelo aktualna in jo zelo pozdravljam. Tudi razmišljanja so bila zelo zanimiva. Gospod Urbanc je uvodoma omenil tudi smučarski poligon in ne bi več razpravljal, ker mislim, da smo veliko dobrih in pozitivnih zadev slišali. Samo podkrepil bi en segment, da, recimo, alpsko smučanje, deskanje, smučanje prostega sloga v Sloveniji nima niti enega poligona. Samo da pojasnim, imamo smučišča, na katerih si naši športniki morajo izboriti kakšno uro, dve na dan možnosti uporabe. Zato bomo zelo veseli, če bo kdaj možnost, da do tega naši športniki pridejo. Ne nazadnje vemo, da je alpsko smučanje športna panoga, ki ima največ olimpijskih medalj v Sloveniji, kljub temu, da večinoma morajo trenirati - govorim seveda o tekmovalnem športu - v tujini. Tako bomo zelo hvaležni, če se bodo tudi tovrstni športni poligoni, ne samo pokriti, nekako omejeni, ampak tudi taki, ki so malo bolj zahtevni za umestitev v prostor, kako bi temu rekel, zaradi zemljiških razmerij, situacije, kot tudi drugače. Moram pa pohvaliti, da smo v zelo dobrih stikih s pristojnimi na ministrstvu in iščemo skupaj, tako kot z občino, kot tudi mi iz športne sfere, iščemo rešitve in poskušamo zadevo omiliti oziroma izboljševati. Tako da hvala lepa.
Hvala lepa, dr. Petek.  Želi še kdo od vabljenih besedo? Ker vabljeni niso več zainteresirani za razpravo, prehajamo na razpravo članic in članov odbora. Prva se je oglasila kolegica Ljudmila Novak.
Lep pozdrav vsem! Menim, da je dobro, da danes o tej tematiki razpravljamo, da pogledamo, kakšno je stanje, da sprejmemo določene sklepe, ki jih tudi podpiram, in da seveda gre premik na bolje.  Država ima vedno premalo denarja za vse potrebe, vse želje, to vsi vemo, občine pa, na žalost, tudi. Prav Nova Slovenija je tista, ki vedno poudarja, da to, da damo občinam denar, pomeni najbolj enakomeren razvoj Slovenije. In zakaj bi država hotela narediti vse sama, mislim, da imam največ koristi takrat, ko denar da nekomu, ki z njim skrbno upravlja in namesto nje to naredi. Ti športni objekti, ki se delajo na terenu v različnih koncih Slovenije, je prav, da ima občina za to denar. Seveda, ko govorimo o povprečnini, takrat je pa vedno problem, pa preveliko število občin, pa župani, ne vem kaj, šerifi in tako naprej, ne gledamo pa na to, kaj v resnici občine delajo. Večinoma skrbno ravnajo z denarjem, sem prepričana, ker vsak župan hoče narediti največ. Zato jaz podpiram, da občina ima primerno povprečnino in denar lahko nameni tudi za take projekte, seveda pa je potem tudi odgovorna za to, da so koristno in v zadostni meri uporabljeni.  No, kje pa še je denar. Na primer, tudi podjetja, ki donirajo, financirajo.   (nadaljevanje) Naj povem, da je Nova Slovenija predlagala v preteklosti novelo Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb, ki bi namenile športnim društvom donacije in bi za to imele tudi davčne olajšave. Seveda je treba stimulirati, ker ne bo nekdo kar iz ljubega veselja in simpatije do športa dajal denar - nekaj že dajo, ampak če pa država sprejme zakon, ki to dodatno stimulira, pa je lahko uspeh toliko večji. In na tem bi morali v večji meri delati. Naj povem samo primer, kaj smo mi preračunali: če bi družba z dobičkom 10 tisoč evrov športnemu društvu namenila tisoč evrov, bi se takemu podjetju davčna obveznost znižala za 380 evrov; država bi se odpovedala tem 380 evrom davka, vendar pa bi slovenski šport ob tem pridobil kar tisoč evrov podpore. To je samo eden od primerov, žal, pač zakon ni bil sprejet, čeprav so vsi poudarjali, kako je to dobro, pametno, ampak vedno slišimo, zakaj ne. Torej, potrebne so tudi davčne stimulacije za to, da bi več vlagali v to športno infrastrukturo. Dobički ali pa, bom rekla, koristi, če vlagamo v šport, so večkratne, od tega, da se izboljšuje zdravje prebivalstva, promocija, vsi smo ponosni na naše velike uspešne športnike in koliko promocije naredijo državi, da ne govorim o čustvenih spodbudah, ki jih dobimo ob tem državljani, ko se veselimo teh uspehov. Ne nazadnje pa so taki objekti lahko namenjeni tudi turizmu. Poznam eno majhno občino, kjer redno vadijo različne državne reprezentance iz drugih držav, ker so znali to dobro investicijo izkoristiti tudi za takšne namene.  No, podpiram tudi ta namen, da bi bil objekt namenjen za invalide. Plavalni bazen s prilagojenimi potrebami, če je že dolgo v načrtu, menim, da je prav. Imeli smo tudi velike športne dosežke na tem področju. Gospod je tudi trener našega znanega plavalca Darka Đurića in se mi zdi, da je prav, da to uresničimo, kar obljubimo. Pa, seveda, poslušala sem tudi gospoda Petka, ki pravi, da nimamo smučišča, poligona za naša smučarje. Vsi pa zahtevamo dobre športne rezultate, kajne. To so tisti večji projekti, ki bi jih morala država financirati, na drugi strani pa so projekti, kjer pa je prav, da jih financirajo občine in tudi primerno vzdržujejo.  Podpiram predlagane sklepe.
Hvala, kolegica Novak.Naslednji je predlagatelj, gospod Lisec.
Hvala. Upam, da se mi ne bo treba več velikokrat oglasiti, morda potem samo še na koncu pri sklepih. Dovolite pa nekaj opazk in dodatnih razmišljanj. Gospa državna sekretarka je rekla, gibljemo se znotraj proračunskih okvirov. Ja, to je ena izmed rešitev, za katero, mislim, da vsi za to mizo apeliramo, da se ta proračunski okvir poveča. Sami ste rekli, 3,3 milijona. Jaz prihajam iz Občine Sevnica, tamle zraven vas sedi župan Občine Sevnica - če nam daste 3,3 milijona evrov samo za leto 2019, ne bomo vsega naredili, kar pričakujemo od države v zadnjih desetih letih. Letos bomo, na žalost, sami očitno morali renovirati stadion. Verjetno se bo župan strinjal, mislim, da smo govorili na občinskem svetu, da gre za približno 800 tisoč evrov do milijona, kolikor bo stala prenova bazenske školjke in strojnice. Dolgoletna želja vseh v Občini Sevnica je stadion. Veste, da za nek stadion z nekim prostorskim umeščanjem pod milijonom nimate nič, govorimo o cifri tri ali več milijonov. Imamo strelsko društvo, ki je zelo aktivno, sodeluje ne samo na državnem prvenstvu, ampak sodeluje tudi na mednarodnih prvenstvih. Imamo mladinske evropske prvake. Če pridete na strelišče v Sevnici, ne boste verjeli, v kakšnih slabih pogojih ljudje delujejo. Skratka, želim povedati, da ni samo šolska infrastruktura ponavadi tista, ki rešuje športnike, tako tiste tekmovalne športnike, ki delijo svoj prostor s tistimi, kot je prej gospod, mislim, da Tropan povedal, na mladih moramo graditi. In če mlade v Sevnici pripeljemo na strelišče, verjamem, da nobeden se ne bo navdušil, tudi če bomo dobili olimpijskega prvaka, Rajmonda Debevca v Sevnico, da bo šel trenirat strelstvo, ker bo videl, kakšni so pogoji in ko vidim svojega sina, v kakšnih pogojih trenira, se sprašujem, od kje ima sploh še veselje, mislim, da nogometaši trenirajo na navadni zelenici, ki jih po navadi celo v privatni lasti ljudje dajo v uporabo športnim klubom, potem se lahko sprašujemo, ali je to intenca izvršilne veje oblasti, zakonodajalca, ne glede na politično pripadnost ali pa želimo tako tistim najmlajšim invalidom, starejšim, predvsem pa športnim profesionalcem, zagotoviti vsaj osnovne potrebe. In danes je bilo, več kot rečeno, kaj vse je lahko narediti. Jaz bi tukaj opozoril, da danes govorimo o športni infrastrukturi. Verjetno bo treba tudi kdaj odpreti problematiko pomoči pri izvedbi programov, ker programi so nekaj, za programa pa rabiš športno infrastrukturo in danes govorimo o tem, športni infrastrukturi. Ne morete imeti nogometaša, vrhunskega, če doma gleda na televiziji tuje lige in sanja o tem, kako bo on nekoč treniral v svoji občini, pa nima niti minimalnega travnatega igrišča, na primer, da bi na njem vadil, kaj šele o plavalcih ali ostalih športih, smučarjih, ki rabijo verjetno površine, ki so izven njihovega domačega kraja, ampak na žalost jih ni. Tako da, jaz sem samo v času teh vaših razprav, dobil nekaj idej, ki jih bo treba očitno vsaj na izvršilni veji predebatirat in priti v Državni zbor s kakšnim zakonom, drugače bomo poslanci spet tisti, ki bomo vlagali zakone. Prvi danes je bil omenjen Zakon o davku od srečk. Resen razmislek je potreben, jaz osebno, vsaj osebno ta zakon bi zelo potrdil, če se uredi, ampak še enkrat, lažje bo ta zakon prišel do srečne obravnave, če ga bo predlagal nekdo drug, ne pa Poslanska skupina SDS. Drugo je Zakon o igrah na srečo, ki je že bil v tem Državnem zboru, pa na žalost ni doživel pozitivnega zaključka. Tretja stvar, povprečnina, za katero se nekateri zelo veliko borimo, vsaj tisti, ki govorimo, da so lokalne skupnosti gibalo razvoja. Četrto, evropska perspektiva, danes smo zopet slišali, da v tej evropski perspektivi ne moremo priti nekako skozi, da bi se pogovarjal o sofinanciranju s strani različnih evropskih sredstev na področju športne infrastrukture, ampak lahko razmišljamo in resno upamo na evropsko perspektivo od leta 2021 naprej in tukaj me zanima, spoštovani predstavniki ministrstev, gospod Štrumbelj, ki ga sam osebno zelo cenim, ker mislim, da je velik poznavalec, verjetno z gospodom Urbancem sta tista, ki verjetno vesta skoraj vse o športni infrastrukturi v Sloveniji, je rekel, da po njegovih informacijah ni predvidenih EU sredstev v naslednji perspektivi. Pa me zanima, vsi tisti, ki se srečujete z pripravo slovenskega dela pa tudi morda, ki se srečujete z kolegi o pripravah na evropsko perspektivo 2021 – 2027, ali ta informacija drži? Kajti, če drži, mislim, da morate dati v tretjo prestavo in tako znotraj izvršilne veje oblasti v Sloveniji, kot tudi s pomočjo drugih evropskih držav, narediti alarm in spodbuditi, da se ta točka, torej, problematika infrastrukture na splošno, predvsem pa športne infrastrukture, ustrezno umesti v naslednjo evropsko perspektivo. Zdaj pa, kot je bilo rečeno, potreb je približno za 1 milijardo, mi imamo pa 3,3 milijona sredstev, kar je, še enkrat, katastrofa. Fundacija za šport se bori sama s sabo, s preživetjem, namesto da bi država dala veliko bolj pomembno vlogo, na drugi strani pa je bil ravno včeraj članek – bo državni center znanosti ogrozil hiše eksperimentov? Skratka, imamo eno super hišo eksperimentov. Vsi tisti, ki smo bili v njej, bomo verjetno slej ko prej še enkrat šli, ampak, potem očitno pride do neke »krajonitete«(?) in država nameni denar za nekaj, kar v bistvu že obstaja. Na drugi strani, na področju športne infrastrukture pa vsi, od fundacije za šport, do različnih zvez, verjetno sploh nismo vse povabili, ker nas je bilo strah, ko sem samo odprl, ko sem pripravljal to sejo, spletno stran olimpijskega komiteja, katera vse športne zveze, tako olimpijske kot »neolimpijske«, so v Sloveniji, se sprašujem, kje sploh lahko njihovi člani društev, organizacij delujejo. Če govorimo samo še enkrat, o ne tekmovalnem športu  (nadaljevanje) kaj vse je potrebo v Sloveniji zgraditi, ampak ne, mi ne damo denarja za športno infrastrukturo, župani si podajajo kljuke na ministrstvu tukaj pa bo država zgradila nov državni center znanosti in to isto ministrstvo bo to naredilo. Skratka, morda razmislek, da namesto državnega centra znanosti, ki ga že imamo preko hiše eksperimentov morda ta sredstva namenite v proračunu za leto 2020 za področje športne infrastrukture in potem bo veliko stvari lažjih.  Na zadnje pa še eno vprašanje. Jaz imam pred seboj rezultate javnega razpisa za sofinanciranje investicij v letu 2019. Trije sklopi so, tukaj so samo tisti, ki so dobili točke in so bili izbrani pa me zanima ali ima ministrstvo danes pri sebi ali pa če jih lahko naknadno dobim podatke koliko je bilo prijaviteljev na posamezne sklope, ker verjetno je bilo tega ogromno in tukaj ste dobili že tisti prvi sklop tistega kar je tudi v sklepih. Če je na ministrstvu oziroma država ne bo poskrbela za resen seznam kaj vse so potrebe, potem bomo težko govorili o uresničevanju teh potreb. Lahko sanjamo, ampak sanje stojijo na nekih dejanskih postavkah, zato je tudi ta prvi sklep mislim, da zelo nujen, da tisto / nerazumljivo/ akcijo iz leta 2016 oziroma 2017 ponovite, daste ne samo občinam, ampak tudi športnim panožnim zvezam nekaj mesecev, da vas bombandirajo s potrebami, potem pa seveda se bo potrebno usesti pa upam, da brez politike in narediti seznam nujne prioritete pa dolgoročnejši plani. Če bomo delali od danes na jutri - še enkrat ponavljam - na žalost upam, da ne bomo leta 2027 na koncu naslednje perspektive ugotavljali, da v bistvu športne infrastrukture v Sloveniji skoraj, da nimamo razen tu pa tam kakšne športne telovadnice, ki so zasedene od 7 zjutraj do 21 zvečer. Tukaj sem presenečen glede na to, da je minister za kohezijo rekel, da je problem včasih vsebina. V Sevnici imamo dve športni dvorani pa bo lahko župan potrdil mislim, da je vsaj 95 % zasedenost od 7 zjutraj pa do 21 ure zvečer. Celo želje so, da bi še ponoči ljudje vsaj rekreativno se ukvarjali z športom. Smo ena izmed tistih občin, ki imamo celo fitnes, ki je odprt 24 ur na dan in ne boste verjeli ob kakšnih različnih urah ljudje izrabljajo svoj prosti čas, da gredo v fitnes. To, da gredo v fitnes, o katerem smo se včasih nekateri norca delali, saj ga ne potrebujemo, saj imajo ljudje doma grablje in lopate pa naj se športno udejstvujejo, skratka, tudi o fitnesih bo treba spregovoriti med drugim. Jaz mislim, da je vsebine v Sloveniji več kot preveč, manjka pa infrastruktura, zato je tudi poziv k podpori amandmajev.  Oglasil se bom samo še pri sklepih. V tem času sva s predsednikom nekako uskladila, da bi bili sklepi v čim večji fazi sprejeti tako, da bi jih na koncu prebral, da bi, potem lažje bili v magnetogramu in potem bi lahko tudi o njih odločali. Hvala.
Hvala lepa kolega. Preden dam besedo kolegu Bandelliju, ki na vrsti, mislim, da se želi odzvati državna sekretarka.  Izvolite.
Martina Vuk
Hvala lepa.  Vendarle tudi, če vsi skupaj ugotavljamo, da je ta današnja razprava potrebna in mogoče bo tudi iz tega vidika doprinesla tudi h kakšnim konkretnostim za v naprej je pa, potem v kakšnih izjavah, vendarle izpuščeno malo več bodic, da se ne bi na to odzvala pa tudi nekatere poenostavitve so bile, vendarle prevelike, da bi pač lahko se na ta način pogovarjali, če govorimo, da se je treba pogovarjati strokovno.  Najprej o razpisu. Letošnji razpis je bil tako kot so ponavadi te naši razpisi razdeljeni na tri sklope. Ni bil rokohitrski, ni bil danes na jutri tako kot nobeden ni, vedno poizvemo kot sem na začetku rekla s potrebami. Tudi te široke potrebe, ki so bile zbirane takrat leta 2016 in potem v 2017 pripravljene so neka usmeritev za v naprej. Še vedno pa vsako leto opravimo razgovor z župani, županjami,   (nadaljevanje) zato da vidimo kakšni so nameni, kakšna je želja po razvoju znotraj posameznih občin in na kakšen način lahko pripravimo ta razpis, da bo kar najbolj odgovarjal potrebam. Naj vam povem, da v letošnjem letu na prvi sklop bi bili lahko je bilo 11 prijav, izbranih je bilo 10 prijaviteljev lahko bi jih bilo izbranih vseh 11, vendar eden prijavitelj ni izpolnjeval pogojev, zato ni mogel biti izbran. Na drugi sklop je bilo šest prijav, štiri so bile izbrane, ker sta dva prijavitelja izpadla glede na točke, ki sta jih pridobila na podlagi razpisnih pogojev in na tretji sklop je bil prijavljen eden prijavitelj in ta je bil tudi izbran. Ta tretji sklop se je nanašal na premično smučarsko opremo pravzaprav, zato da se bo lahko vzpostavilo smučarski poligon, o katerem smo danes že nekaj slišali in mi pričakujemo, da sedaj s to podporo in s tem izborom bo to tudi lahko zagotovljeno v prihodnje. Ni na pamet, ni rokohitrsko in ni ne oziraje se na potrebe. Lahko vam izdam, če tako rečem, tudi namere za v prihodnje. V kolikor nam bo uspelo povečati pač ta zagotovljena sredstva za prihodnji razpis torej za naslednje leto in potem še naslednja bomo eno od prioritet zagotovo namenili plavalnim bazenom, zato ker so te potrebe se izkazale in se izkazujejo sedaj že daljše časovne obdobje, vendar se tukaj pač verjetno vsi zavedamo in tudi gospod Štrumbelj je pač to že lepo obrazložil, da s tremi milijoni ali enem deležem sredstev tukaj pač bi bilo to razumljeno kot posmeh v resnici glede na potrebe in možnost realizacije. Tukaj se, potem lahko pogovarjamo o tovrstnem razpisu kolikor nam bo le uspel zagotoviti povečana sredstva in tudi o drugačni dinamiki realizacije kot jo imamo sedaj razpisano zato, da bi lahko pridobili to pomembno infrastrukturo bazensko. Vedno pa tukaj še zlasti pri bazenih, ki so izjemno zahtevni za vzdrževanje in tudi prinašajo zelo visoke stroške se je treba pač vprašati tudi o tem kako in na kakšen način se bo, potem ta zgrajena pridobljena infrastruktura vzdrževala, zato da bo lahko služila svojemu namenu in zato, da se ne bomo, potem v relativno kratkem roku pogovarjali, da prihaja do propadanja te infrastrukture, ki se jo uspe zgraditi.  Bil je omenjen Center znanosti - jaz tukaj res ne bi želela, da se ustvari napačno mnenje ali pa pridobi napačni občutek - je eden od projektov, ki izhaja iz evropskih sredstev, za katerega smo pridobili kar precejšnji delež sredstev in Centra znanosti nimamo, ne obstaja. Obstaja v Ljubljani Hiša eksperimentov, ki je izjemno dragocena in ki je predvidena ta dejavnost znotraj novega Centra znanosti. Če boste vprašali obstoječo Hišo eksperimentov sami že nekaj časa si prizadevajo za večje prostore, za večje možnosti za drugo lokacijo, ker enostavno pokajo po šivih in sedaj nimajo primernih pogojev za delovanje. Center znanosti ne bo uničil ali pa onemogočil Hišo eksperimentov, ampak bo dobil bistveno širši pomen znotraj katerega bo tudi ta dejavnost umeščena. Ne, ni možno preliti teh sredstev v športno infrastrukturo ni mogoče to narediti tudi, če bi se odločili, da Centra znanosti ne rabimo. Verjamemo, če bi sedaj bil tukaj na tem istem odboru zbran nekoliko drugačen krog deležnikov bi verjetno slišali popolnoma drugačna stališča o potrebnosti, ker področje je široko in infrastruktura na splošno pa tudi vsebine so potrebne na različnih področjih. Jaz mislim, da je nekoliko krivično graditi potrebe športne infrastrukture na razvojne načrte in prizadevanja na eni izjavi ministra.   (nadaljevanje) Jaz mislim, da je to krivično in se na to tudi moram odzvati, ker je tudi citirana izjava bila vzeta iz konteksta in ne more biti odgovor na to kakšno in na kakšen način je urejeno področje športa in kakšni so načrti za športno infrastrukturo. Bilo je rečeno, da imamo nacionalni program športa, da znotraj tega imamo izvedbeni načrt, strategija, katero ste omenjali gospod Orbanc, ni bila nikoli sprejeta, te strategije nimamo in zato je fer, da se pogovarjamo s pravimi dejstvi. Treba je vseeno omeniti tudi to, da se je potrebno pogovarjati, da se je potrebno pogovarjati, kako doseči, kako se odzvati na potrebe ljudi. Zakon o športu med svojimi prioritetami določa eno od glavnih prioritet, določa to množičnost, torej čim večjo vključenost otrok, mladine in splošnega prebivalstva v športne aktivnosti, zato ker so učinki toliko širši. Ne gre samo za rekreacijo, ne gre samo za športno udejstvovanje, ampak so učinki na zdravje, na počutje, na bistveno splošno kakovost življenja, ki jo lahko s tem zagotavljamo in šport je ena od področij, ki je idealna za doseganje teh ciljev. Zato se je potrebno – se strinjam, razpršeno za vsako prebivalko in vsakega prebivalca na ta način to omogočiti. Ampak treba se je pa pogovarjati, kakšna gostota je primerna, ustrezna za to našo Slovenijo, kaj je možno zgraditi, kaj je možno vzdrževati in kako tudi z drugimi ukrepi zagotavljati dostopnost do športne infrastrukture. Ker se zelo strinjam – ni povsod in ni vsa infrastruktura dostopna v tolikšni meri, kot bi lahko bila za to, da to množičnost zagotovimo. In tukaj je treba tudi iskati načine, da se bo to lahko zagotavljalo. Zdaj še eno zvezdico, vendarle moram pripomniti, da imamo tudi občine v Sloveniji, ki športu letno ne namenijo ničesar. Nikakor velika, velika, velika večina občin namenja posebno pozornost športu in ga tudi izdatno financira, ampak imamo tudi takšne, ki pa ne. Zato je pomembno, pomembno, da se zavedamo, da vsak nosi svoj del odgovornosti, da skupaj iščemo rešitve in da si prizadevamo za to, da bi šport v Sloveniji napredoval na vseh segmentih kot je to le mogoče. Hvala lepa.
Hvala, gospa državna sekretarka. Naslednji je kolega Marko Bandelli. Izvolite.
Hvala za besedo predsedujoči. En lep pozdrav vsem skupaj, minister, državna sekretarka. Jaz bolj kot debato, bom malo refleksije naredil. Tukaj ima razmišljanja… mi vemo, da na splošno Slovenija je športna država – s tega moramo izhajati. Da smo športniki – ne gledati mojega primera, ki ni pravi, jaz… ampak na splošno, če lahko tako gledamo smo športniki in šport hvala bogu je še edina reč, ki Slovence združi v enih določenih takih in drugačnih situacijah, tako da bodimo tukaj pošteni tudi v tem smislu.  Zdaj, kdo so tisti, ki lahko omogočajo športne dejavnosti v naši državi, kdo? Ja, kot smo videli samo en objekt je državni in vse ostalo pade na pleča občinam. In glede na to, da tukaj smo marsikdo vidim, ki smo bili župani prej, jih naštejem najmanj tri. Ampak vemo… četrti je prišel zdaj. Zdaj glejte, jaz vam bom povedal, da občine so resnično, resnično preobremenjene, preobremenjene in vsakokrat ali nova vlada ali novi zakoni ali nov proračun, naloži na občine še toliko več bremen. To kar je povedal prej predsednik – mi je žal, da je šel proč, se z njim strinjam, nova povprečnina, upam, da tukaj bomo skladni vsi, da se vsi zavedamo, da bo potrebno to povprečnino malo povišati, ker ta zadeva v tem trenutku ne pije vode. Zdaj, mi hočemo imeti športne objekte. Zdaj vam bom dal jaz primer pri meni.   (nadaljevanje) Občina Komen, 3 milijone in pol do 4 milijone proračunskih sredstev. Zahtevajo odlično nogometno igrišče. Vzdrževanje nogometnega igrišča za tako občino je nemogoče. Ali imamo zdaj neko tako vaško igrišče, malo boljše, kjer je samo za zalivanje prišel predračun 56 tisoč evrov. Ni problem za 56 tisoč evrov, kar bi iz proračuna tudi dali, ampak koliko vode na Krasu bi porabila tista zadeva za vzdrževanje tega igrišča. Tu se moramo pa potem vprašati, do kam mi lahko sežemo. Ker to je dobra volja občine, da naredi za športne objekte, in mora narediti za športne objekte, jaz se s tem strinjam. Tako sem jaz v svojem mandatu izhajal s povezovanjem. Mi ne moremo, absolutno ne moremo pričakovati, da bo vsaka občina imela tako velike infrastrukturne objekte, tega ne more biti. In edina rešitev tukaj je medobčinsko povezovanje in se naredi eno igrišče za pet občin. In se skupaj skrbi za vzdrževanje, se skupaj skrbi za sam klub, če je tak, in več ko bo otrok, bolje bo rasel. Kaj rabimo mi zdaj nogometno igrišče, olimpijsko, v neki vasi, kjer tudi ljudi in otrok ni toliko, da bi lahko to upravičilo zadevo. In jaz vam tega ne povem samo tukaj, jaz vam povem dobesedno iz svojih lastnih izkušenj - ne gre. Mestna središča, tu moramo sigurno, se strinjam, investirati, ker je tudi ljudi več, na katere se lahko obrne, in je potem upravičena zadeva. In kadar ti dosežeš nek rang, nek določen - glejte, jaz se vam še enkrat opravičim, jaz nisem ne nogometaš ne košarkar. Zadnjič so me vprašali, nekega trenerja ali ne vem koga sem vprašal, v kateri ekipi igra, nek znan trener, nisem vedel, pa me je bilo potem malo sram. Ampak, glej, nismo vsi za vse. Ampak jaz govorim zdaj o športu na splošno. Bazen. Lani je bilo veliko govora o bazenu, ne vem kje, v nekem mestu, da se ne obnavlja in podobno. Treba je pogledati, zakaj se ga ni obnovilo. Tudi sredstev ni bilo dovolj. Ampak ni samo obnova, ponavljam še enkrat, je tisto, kar povleče za sabo.  Zdaj bomo govorili o evropskih sredstvih. Zdaj bo nova perspektiva. Kaj bo ta nova perspektiva - vsi pričakujemo, da bo ta nova perspektiva rešila zdaj Slovenijo. Dobili bomo milijardo manj. Ker če bodo vsa merila, rast, ki smo jo pokazali v zadnjih letih, in da vzamemo tiste osnove, bomo dobili eno milijardo manj. Minister, vemo, da je to približno tistih 9 %, če bi bilo pred volitvami, bi lahko še imeli, ampak glede na to, da so šle volitve mimo, in vemo, kam ciljamo. Odločali smo se tudi, ali gremo po sledi višegrajskih ali gremo v razvojne štiri pika nula (4.0) zadevo. Ampak ne bomo zdaj o tem debatirali. To sem omenil - zakaj? Prav zaradi programiranja. Programiranje je tisto, ki lahko naredi razliko. Zakaj, zdaj vam bom tudi povedal, zakaj. Ker ni res, da odloča Bruselj, ni res. Mi smo prvi, ki odločamo, kam, v kakšno smer peljati to državo. In tu lahko mi vsi skupaj dosežemo določene rezultate, tudi za šport. Ampak, kje se zadeva potem ustavi? Ustavi se pa v tem - s sofinanciranim zneskom, kar nas čaka v prihodnji perspektivi. Mi smo zdaj morali dajati od občine 15 %, v naslednji perspektivi bo to 40 %! Zdaj povejte vi meni, da gremo na določene objekte, župan, ki ste tule pred mano, kaj pomeni dati iz proračuna 250 tisoč evrov ali pa milijon. Se strinjate z mano? No, to sem vam hotel povedati. In to zadevo bo treba krepko razmisliti. Absolutno sem za in na vse načine bomo gledali, na kakšen način razviti športno dejavnost in infrastrukturo. Ampak tu bomo morali upoštevati ne samo evropskih sredstev, če bodo prišla v poštev, integralni proračun, pomemben, in del občinskega proračuna, če bo to možno. In tu se stvar potem zaustavi. Veste, mi lahko rečemo, da imamo podpisanih toliko in toliko pogodb, ki gredo naprej, s takimi in drugačnimi sredstvi. So občine, ki ne morejo tega izpeljati, ker niso finančno likvidno zmožne. In to se nanaša prav na športno infrastrukturo. Tako mi lahko rečemo, naredimo. Zdaj, veste, projekt Kanin. Jaz sem malo preštudiral to zadevo, 50-milijonski projekt.   (nadaljevanje) Zdaj, ali damo vse za Kanin in nobenemu drugemu nič, ali pa Kaninu rečemo, ti damo toliko, ker recipročno morajo dobiti tudi ostali, kar se meni zdi bolj pošteno. Ampak v razpisih bi pa želel nekaj, in to je bila moja ideja od vedno - tisti, ki je dobil, ne more iti na naslednji razpis, ker če ne, bomo dajali denar vedno enim in istim. Ne govorim za Ljubljano, ampak govorim na splošno. Na kakšen način je šel na razpis, naj razmisli, ali je tisti razpis pravi ali pa bo drugi razpis lahko bolj primeren za njegovo dejavnost. Zdaj govorim na splošno, ker gledam ekonomsko, kot ekonomist. Jaz moram gledati tudi s tega vidika. Sentimentalno lahko gledam drugače, smo športniki, dobri, gremo, dobro, vse je v redu, prav in fino naredimo. In kje bomo dobili vse? In ker ni vreča tako velika, da je samo šport, ampak vemo točno, kakšne so zahteve, predvsem naše Levice, še to moram omeniti, in kam gremo potem mi iskat denar. Ni pa še toliko problem, če govorimo prav o izgradnji infrastrukture, kar je sama povedala tudi državna sekretarka, je po izgradnji te infrastrukture, kjer moramo zagarantirati določena sredstva. In jaz mislim še vedno, povezovanje med občinami je osnova. Gledati na tak način, raje naj občine subvencionirajo prevoze do objektov, to naj subvencionirajo, to je pomembna zadeva, o tem naj začnejo razmišljati. Nimamo v Sevnici, ne vem, hokej igrišča - ga ne rabimo! Subvencionirajte prevoz, da gredo v Ljubljano, kjer je zadosti veliko - to sem hotel povedati -, pa ni daleč, kajne.  Toliko z moje strani. Lahko bi še veliko več zadev povedal, ampak bom drugič, ker vem, da bo še ta tema naprej. Hvala lepa, predsednik.
Hvala lepa, kolega Bandelli.  Naslednja je kolegica Mateja Udovč.
Hvala lepa za besedo.  Spoštovani gostje, lepo mi je, da ste se udeležili v tako velikem številu. Jaz verjamem, da smo vsi prisotni danes enakega mnenja - vsi se zavedamo, da je sredstev za športno infrastrukturo veliko, veliko premalo. Kot športnica v naravi, po duši in v srcu bi o tej tematiki lahko razpravljala ure in ure, ampak, žal, ne bo šlo. Tako kot vi lahko prepričujete svoje župane, pritiskate na ministrstvo, nekaj se pa vseeno zgodi. Ampak zakaj bi lahko razpravljala ure in ure, ker je športna infrastruktura izjemnega pomena za zdravje celotnega naroda. Športni objekti, množičnost, dostopnost, pravilno vodene športne aktivnosti so osnova za kvalitetno življenje, vse od koristne izrabe prostega časa, rekreacije, do kakovostnega ohranjanja fizičnega in mentalnega zdravja. Prav tako so osnova za tekmovalni in vrhunski šport. Ampak ne smemo pozabiti, da ni samo tekmovalni pa vrhunski šport, da imamo tudi manjše kraje, kjer so včasih, še 20 let nazaj, imeli v vsaki vasi eno nogometno igrišče, ki res ni bilo urejeno. Skoraj vsaka vas je imela svoje nogometno društvo ali kolesarsko in je ljudi to povezovalo, družilo in so živeli v zdravem duhu.  Višina sredstev za sofinanciranje vzdrževanja in novogradnje športne infrastrukture si deli usodo debelih krav. Ko je na razpolago bogatejši proračun, takrat se za te namene, resnici na ljubo, nameni tudi več sredstev. Ko pa je država v finančnem primežu, je pa temu primerna tudi posledica. In ta postavka je ena prvih postavk, ki se jim takrat država tudi odpove. To nam pove že samo bežni pogled na finančni razrez od leta 2008 do danes. Leta 2008 je bilo iz integralnega proračuna za ta namen zagotovljenih dobrih 6 milijonov, leta 2015 pa približno samo 1 % teh sredstev. V letu 2019 pa je zopet porast za 50 % sredstev iz leta 2008, če se opredelim samo na leto 2008. Na podlagi navedenega se problemi, povezani s športno infrastrukturo, zelo povečujejo. Vse več je interesentov za njeno uporabo, po drugi strani pa se infrastruktura stara, kar pa povečuje tudi stroške vzdrževanja in tudi obnove. Zato moramo zagotoviti konstantne prilive sredstev za ta namen ne glede na izvor sredstev. Na tej točki bi se želela ustaviti še pri eni temi. V zadnjem času je zelo popularen vir financiranja, to so javno zasebna partnerstva. V začetku je to zelo privlačno, način obnove ali novogradnje, saj so vložki relativni nizki, vendar pa se resnejše »cost benefit« analize kažejo, resnejše analize kažejo tudi preplačanost teh investicij po izteku teh pogodb. V nekaterih primerih bi se za končni znesek ene take investicije lahko naredila dva objekta. Če bi občine imele dovolj sredstev namenjenih za športno infrastrukturo. Prav tako pa pri sklepanju tovrstnih pogodb ministrstvo za finance nima nobenega nadzora, saj so občine popolnoma avtonomne in samostojne in ne morejo vplivati na podpis tovrstnih pogodb. Pri prebiranju gradiva, na to temo sem zasledila tudi da se pripravlja strategija razvoja športne infrastrukture. Kot mi je znano do sedaj še ni bila sprejeta. Zanima me kdaj bo sprejeta in ali bo dala usmeritve za nadaljnje novogradnje skladno s cilji nacionalnega programa športa. Če pa je že v izdelavi pa me zanima ali vsebuje vse ukrepe, ki so bili prvotno predlagani, recimo odprava obstoječih nesorazmerij pri obsegu pokritih šolskih športnih površin, priprava kriterijev za sofinanciranje izgradnje teh objektov, priprava programov energetske in tehnološke posodobitve obstoječih šolskih dvoran. Priprava standardov gradnje in opremljenosti športnih objektov pri gradnji novih in posodobitvi starejših športnih objektov in načine financiranja. Če so vse te vsebine zajete v strategiji, potem jo dejansko pozdravljam, ker rešujejo večino problemov, ki se sistemsko pojavljajo na tem področju. V praksi se namreč dogaja, da se na določenih območjih gradijo šolske telovadnice, ki ne zadovoljujejo dimenzioniranih kriterijev za vadbo določenih iger z žogo. Problem je predvsem pri košarki, rokometu, odbojki, dvoranskem nogometu, ker se zaradi par metrov prekratkih ali preozkih igrišč ne smejo oziroma ne morejo odvijati tekmovanja. Primer je recimo v Ljubljani na Fužinah. Na zelo majhnem območju tri telovadnice, ki so premajhne in se morajo zaradi navedenega problema vse tekme in uradne treninge odvijati v dvorani na Kodeljevem ali Zgornji Kašelj, pa teh primerov bi bilo po Sloveniji sigurno zelo veliko. En primer od teh je tudi v Kranju, lansko leto odprta nova telovadnica, prekratka za pet metrov. Novogradnja, govorimo o novogradnji in ne o rekonstrukciji in ne o adaptaciji. Takšno parcialno reševanje te problematike je skrajno neracionalno. Drugi problem je pokritost s plavalnimi bazeni na območju celotne Slovenije. če pogledamo kapacitete in razporejenost nam je lahko vsem jasno, da niti približno ne zadošča vsem ciljnim skupinam uporabnikom od mladih nadarjenih športnikov, vrhunskih športnikov, rekreativcev in drugih uporabnikov kot so na primer družine. Kje so potem šele šole? Gospod /nerazumljivo/ je povedal za Kranj, en pokrit bazen za celotni Kranj. Kam hodijo lahko šole, ki morajo v prvi triadi opraviti 20-urni plavalni tečaj in to je samo za območje Kranj, da ne omenjam, da bazena nima ne občina Šenčur ne Preddvor ne Cerklje ne Škofja Loka. To je resnično zelo velik, velik primanjkljaj. Pa še to pri izgradnji ali vzdrževanju športne infrastrukture ni vse samo v sofinanciranju države, lastnikom športne infrastrukture, na primer občina, veliko je odvisno tudi od nas samih. V določenih lokalnih okoljih prebivalci sami s svojim denarjem in delom gradijo in vzdržujejo športna opremo, premo infrastrukturo, zgradbe in podobno, ker se zavedajo njenega bistvenega pomena. To je razvoj njihovih otrok in mladine starejših in njih samih. Tudi sama sem že dlje časa vključena v reševanje problematike lokalnega nogometnega igrišča in njegove infrastrukture. Z večjim posluhom pristojnih uradnikov tako na ministrstvu kot na lokalni ravni bi se te stvari bistveno lažje in hitreje uredile. Tudi uradniki na pristojnih ministrstvih bi lahko veliko pripomogli k hitrejšemu urejanju birokratskih zadev na tem področju v korist športnikom in njihovim občanom. Vsi skupaj mislim, da si moramo prizadevati, da se bo pozitivni trend dviganja proračunskih sredstev za športno infrastruktur0 pospešeno nadaljeval, da bodo sredstva na podlagi potreb in strokovnih kriterijev pravično razdeljena. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport pa bi rada spodbudila, da kar v najhitrejšem roku pripravijo strategijo razvoja športne infrastrukture, ki bo zagotavljala enakomeren, pravičen in strokovno utemeljen razvoj tega področja, pa naredimo še mi kaj da bo zdrav duh ostal v zdravem telesu. Hvala lepa.
Hvala. Kolega Bojan Podkrajšek.
Hvala za dano besedo, spoštovani predsednik. Spoštovani minister, državna sekretarka, cenjeni gostje, kolegice in kolegi. Če je kdaj sklic kakšnega odbora mogoče malo politične narave prav gotovo ta današnja seja ne more biti temu tako. Ampak, ko sem poslušal zelo pozorno kolega Lisca, ko je predstavljal tematiko, pa tudi potem predstavnike Vlade, včasih se mi zdi, da na kakšnem segmentu se ne razumemo ali se ne želimo razumeti, pa bom neke stvari tudi iz prakse povedal. Seveda živimo v okolju in bil sem tudi na katerih funkcijah, kjer sem vsaj na tri, štiri objekte športne ponosen pari katerih sem bil zraven. Moram povedati, da priti do športnega objekta tam, ko je potreba zelo velika, pa če ne živiš glih v nekem večje mestu je zelo težko. Zelo pozorno sem poslušal danes oba župana, ki sta prisotna. Seveda občina, lokalna skupnost tega denarja v celoti zaradi potreb drugih segmentov ne more zagotoviti, ko pa iščeš pot na državi, na državi za katero smo država vsi mi skupaj, je pa nova. Seveda vsa zasluga za objekte, ki smo jih gradili, moram tu pohvaliti, pa sem že danes to dvakrat slišal glede Nogometne zveze Slovenije pa Fundacije za šport, ampak na Fundaciji za šport je ena težava, ki jo jaz vidim 10 let, premalo denarja. Enkrat sem imel priliko videti tiste sezname vseh prijavljenih v Republiki Sloveniji na razpisu, ki ga je dala Fundacija za šport, tam dobiš sploh občutek kakšna je potreba v Republiki Sloveniji po športnih objektih. In zelo malo je tistih objektov, kateri dobijo mogoče na eno, dve, tri leta nek del financiranja, ampak ne krivim Fundacije za šport, mislim, da svojo vlogo opravlja z odliko, je pa ena bistvena težava, premalo denarja zagotovljeno. Danes smo tudi slišali koliko sredstev je namenjenih za investicije v športnih objektih. To bi verjetno lahko porabila ena ali dve občini. In ko govorim iz prakse skozi vsa ta leta, ko smo iskali možnosti sofinanciranja ali se prijaviti na razpis, smo največkrat ugotovili, da je mogoče nek razpis bil pripravljen za nek segment, pa nič ni slabega, saj je to ostalo v Republiki Sloveniji ali pa na tistem razpisu za tisti objekt se niti slučajno nisi mogel približati. Jaz mislim, da mora bit ta sklic današnje seje apel, seveda vsem, tudi nam poslankam in poslancem, ne glede z leve ali z desne. Da so te potrebe, po teh objektih, ker z nami je tudi minister za kohezijo. Jaz verjamem no, da bo ta današnja seja tudi neko seme, tudi vam minister, no da, se bo našel segment, da dobimo čim več teh evropskih sredstev za te objekte, moramo se pa tudi zavedati, kajne, da kdaj politično komu uspe, v katerem kraju pridobit velik objekt, športni, politično, naslednja generacija oziroma tisti, ki pa pridejo za njim, pa ta objekt niti vzdrževat ne morejo. Hočem povedat, da tu pa je, seveda, potreba države, ministrstva in seveda vseh panožnih organizacij, da strateško dajo zemljevid na mizo in da tudi kdaj, ko se pogovarjamo o večih objektih, kot smo že danes slišali, da vemo kje kateri objekt postavit. Seveda, mogoče je neka moč politike v enem delu, da ta sredstva pridobijo, objekt zgradijo, naslednje generacije ga pa niti ne bojo mogle več vzdrževat. To se mi zdi en, govorim iz izkušenj. Skratka, jaz tudi z svoje strani pozivam vse, tako z leve, z desne, državno sekretarko, ministra, vse cenjene goste, da je ta današnja seja plod težav, ki jih ima šport v Republiki Sloveniji, je veliko pozitivnih zgodb. Jaz mislim, da ne sme današnja seja biti tudi občutek, ker smo tudi govorili o pozitivnih zgodbah, o pozitivnih objektih, da to imamo in moramo tudi to priznat, je pa, seveda, dejstvo, kot sem rekel, kot sem videl enkrat, vse prijavljena na fundaciji za šport, na razpisu, da je tu potreba velika in da lokalne skupnosti temu niso kos. Je pa pozitivno to, ker vseh lokalnih skupnosti, seveda, društev, športna društva rastejo, tako mlajši, tako starejši, ki se ukvarjajo s športom in nekdo je danes rekel, ne vem kdo, da je najboljša naložba v Republiki Sloveniji za šport. Jaz bi se s tem strinjal in še enkrat ponavljam, naj bo apel vsem nam, da država pristopi, seveda, z večjim finančnim vložkom za šport, verjamem, da bojo pa lokalne skupnosti, pa vsi župani, občinski svetniki, ta sredstva prav gotovo namenili za te športne objekte, ki so še kako potrebni v njihovih občinah. Hvala.
Hvala kolega Podkrajšek. Kolega Boris Doblekar, je zadnji prijavljen.
Spoštovane in spoštovani, lep dober dan vsem skupaj. Zelo me veseli, da smo v tako velikem številu danes tukaj, kajti tema je še kako zanimiva, bi me pa bolj veselilo, če bi se, sicer smo se danes dobili na pobudo Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke, ker smo pač zaznali, da je to problematika, ki je vredna take širše razprave. Hotel sem pa reči, da bi me bolj veselilo, da bi se v taki sestavi in s takim zanimanjem dobili, preden se oblikuje državni proračun. Tam so sredstva potem zagotovljena ali pa ne in seveda, tudi občine same, lokalna skupnost, ki je bila tudi danes največkrat omenjena in ki se tudi srečuje s temi problemi, bi rekel, na terenu, kajne, seveda ne dajo, občine ne dajo v proračun izgradnje večjih športnih objektov, bodisi to, da so to dvorane, bodisi, da so manjše telovadnice ali pa neki športni prostori pri osnovnih šolah in tako naprej. »Pump track-i«, potem bazeni in tako naprej, ne dajo tega v proračun, ker vejo, da ne bodo, pač, niti nimajo zadosti svojih sredstev, niti pa ne računajo potem, da bi se lahko prijavili na kakršenkoli razpis in tudi kakšna sredstva dodatna pridobili. Zato mislim, da moramo ne samo govorit o tem, ampak da bo iz te seje tudi kaj konkretnega narejenega, kajti, mi se lahko dobimo čez eno leto spet tukaj, pa bomo spet samo govorili, kaj bi bilo dobro, da bi bilo, kaj do zdaj nismo naredili, pa kljub temu, da, bi rekel, se s to problematiko srečujejo različne  (nadaljevanje) vlade bolj ali manj v isti sestavi že kar nekaj časa. Ampak kljub temu še vedno potem slišim, da bi bilo dobro, če bi, pa bi bilo fino, kajne, pa bi morali, pa nima država posluha, pa tako naprej. Ampak mi lahko čez eno leto spet isto govorimo. Dejansko bo pa treba neke konkretne stvari narediti. Zgolj strategija, ne vem, ali bo dovolj.  Da ne bom predolg, ker je bila razprava že kar izčrpana, bi rekel, na vseh področjih. Na tem mestu moram še enkrat povedati, da če se ne bi občine same odločale, da toliko in toliko denarja namenjajo v program za šport, pa če ne bi krajevne skupnosti oziroma športna društva po krajevnih skupnostih toliko svojega dela in svojega denarja vložila, pa toliko pridobili nekih sponzorskih, donatorskih sredstev različnih podjetij, podjetnikov, takih, ki imajo srce in voljo, da pomagajo, potem te infrastrukture, ki jo imamo in s katero se lahko dostikrat pohvalimo, sigurno ne bi bilo. Ker dejansko, kar se tiče države, v lokalni skupnosti, ne verjamem, da kdo kaj zazna, kakršenkoli denar, ki ga lahko dobi.  Vsak se je že nekako dotaknil svojih terenov, od koder prihaja. Tudi jaz lahko povem, da v Zasavju ali pa v sami Litiji, v tem koncu, si pač občine s tistim proračunom več kot toliko ne morejo privoščiti. Pa so nekateri župani, ki so kandidirali že pred 20 ali 25 leti, govorili o bazenu, pa ga še danes ni. In ga verjetno še dolgo ne bo, ker občina sama ga ne bo mogla narediti za tako veliko območje. Ljudje pa potem odhajajo drugam, se vozijo z avtomobili, onesnažujejo okolje in tako naprej. To je pač druga tema, druga zgodba, ampak doma pač tega nimamo. Tudi velike športne dvorane, ki so zelo zajetni projekti, ko se občina prijavi na tak razpis, zelo težko pride do kakšnih sredstev oziroma nobenih. Pa je, recimo, Rokometno društvo Herz Šmartno v prvi slovenski ligi, pa je morala občina z večino lastnih sredstev tako veliko dvorano zgraditi, da sploh lahko v prvi slovenski ligi igra, kar je sigurno velik problem za občinski proračun. Lažje pa je, seveda, večjim mestnim občinam, ki nekako, vsaj tako je slišati, dosti lažje pridejo do teh sredstev. Poleg tega pa je tam skoncentrirano gospodarstvo, večja podjetja, ki potem tudi pomagajo. V tako majhnem okolju, v takih majhnih lokalnih skupnostih pa tega denarja ni toliko na voljo. Zato so sploh te manjše občine precej zapostavljene, kar se tiče razvoja športa.  Dostikrat govorimo, da bomo poskrbeli za mlade, da bodo zdravo živeli, da se bodo ukvarjali s športnimi aktivnostmi, da je bolje, da so v športu kot na ulici, in tako naprej. Skratka, veliko je tega govorjenja, veliko se govori, ampak bolj malo je pa konkretnih, nekih otipljivih rezultatov. No, in jaz upam, da bomo dejansko vsi skupaj res kaj naredili iz takih debat. Da se tega vsi zavedamo, da se tudi ministrstva, medresorsko usklajevanje, da se Vlada tega zaveda, da ko se pripravlja proračun, da je toliko in toliko sredstev za investicije v šport, v športno infrastrukturo, v Fundacijo za šport in vsepovsod, kjer lahko država pomaga. Da je tudi dejansko takrat to vidno, da se to vidi, ne da pač tega ni noter, potem pa mi govorimo, ja, ni, saj ni, pa bo, pa… Verjamem, da bo tudi minister Purič tu priskočil na pomoč, kolikor bo pač lahko; zagotovo ima kakšne omejitve. Saj pravim, lepo pa je, no, da se res dejansko vsi zavedamo, da je to problematika, da je to problem, in da dejansko stopimo skupaj in nekaj konkretnega naredimo.   (nadaljevanje) Jaz računam na to, čeprav sem že večkrat tudi omenil pa predlagal, da bi država nekako pomagala lokalnim skupnostim, ne vem, pri lokalnih cestah - ne moremo, ni zakonske podlage, ne da se, to je stvar občin in tako naprej. Pri financiranju vodovodov, 10 tisoč enot, ne moremo manj. Zdaj baje se bo to prestavilo, malo premaknilo, pa bomo prišli do neke rešitve, kjer se bo pomagalo. Jaz računam, da se bo tudi na področju športa, zdravega življenja, rekreacije našlo neke rešitve in da bo dejansko od takih sej, od takih srečanj, od takih debat nekaj konkretnega tudi nastalo. In bi rad, da se potem tudi, ne vem, vsako leto - sam sicer nisem zaznal tega podatka, koliko je katera občina dobila teh sredstev iz razpisov, koliko je bilo pomoči. Pa da se potem vidi, aha, tule je bilo pa malo preveč skoncentrirano, tule je bilo pa premalo, tule pa sploh še nič nismo… Da ne bo prihajalo do takih primerov, kot je prej kolegica poslanka povedala, kar je pri nas, da so pri dveh šolah telovadne dvorane premajhne. In jih enostavno ne moreš za kaj drugega uporabljati, kot za neke take čisto osnovne športne, rekreativne zadeve, ne moreš pa tega uporabiti za neka tekmovanja, za treninge in tako naprej. Katastrofa. Ne manjka veliko za »doštukat«, da bi lahko občina tu malo več naredila, ampak stisne, kolikor gre, pa če se da še pri kakšnih zelenih površinah, pa še pri kakšni kvadraturi, da poskušamo še čim manj, toliko, da je na novo narejeno, koliko je pa to ustrezno, je pa drug problem. Tako mislim, da je lepo, da se vsi tega zavedamo, da je to problematika. In ko se bomo ob letu osorej ali pa ne vem kdaj spet tu v taki sestavi dobili, da bomo imeli tudi kakšne konkretne rezultate.  Hvala lepa.
Hvala. Razpravo bo zaključil predlagatelj. Izvolite.
Hvala. Zelo na kratko, šlo bo samo za sklepe.  V tem trenutku najprej zahvala vsem razpravljavcem za vsebinsko razpravo. Sicer na žalost ugotavljam, da niti sklep iz leta 2016 ni uveljavljen, ko smo pozvali Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, da pripravi nova izhodišča za ureditev športne infrastrukture. Ugotavljamo, da se na finančnem področju ni nič naredilo, strategije ni, modela financiranja ni. Zato upam, da bodo današnji sklepi realizirani. In dovolite mi, da jih preberem, tako za magnetogram kot tudi za lažje odločanje. Tu bi se zahvalil predsedniku odbora, ki je skušal pomagati, da bi bili sklepi čim bolj racionalni, vsebinski in tudi čim bolj večinsko sprejeti.  Prvi predlog sklepa, ki ga bo dal predsednik na glasovanje, se glasi: »Odbor za izobraževanje, znanost, šport in mladino poziva Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, da do konca julija 2019 lokalne skupnosti pozove po potrebah s področja športne infrastrukture ter v sodelovanju z lokalnimi skupnostmi in civilno družbo,« tu je manjša sprememba, »pripravi pregled planirane infrastrukture z oceno stroškov po letih 2020-2027 za ureditev oziroma izgradnjo objektov.« Drugi predlog sklepa: »Odbor poziva Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, da do novembra 2019 pripravi osnutek terminskega načrta za ukrepe na področju športne infrastrukture.« Tretji predlog sklepa združuje predlagana tretji in četrti sklep, in sicer: »Odbor poziva Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, da do konca leta 2019 poroča o aktivnostih odboru in da na polovici Nacionalnega programa športa 2014-2023 pripravi poročilo o področju infrastrukture, vključujoč julij 2019.«  Potem bi bil četrti predlog sklepa: »Odbor poziva Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, da do 30. 9. 2019 postavi ekspertno skupino za športno infrastrukturo.« Peti predlog sklepa: »Odbor poziva Službo Vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, da pri pripravi nove finančne perspektive 2021-2027 pozornost nameni virom za pridobivanje EU sredstev za področje športne infrastrukture.«  (nadaljevanje) In pa šesti predlog sklepa: »Odbor poziva Ministrstvo za infrastrukturo, da v naslednjih proračunih predvidi finančna sredstva za področje športne infrastrukture, ki je državnega pomena.« Upam, da sem bil jasen in upam, da lahko o sklepih ali posamezno ali pa v celotnem sklopu tudi glasujemo. Hvala.
Hvala, kolega Lisec. Glasovali bomo o sklepih posamezno. Torej, gremo na glasovanje o prvem sklepu. Kot ga imate predloženega, samo se črta »ter OKS(?)« beseda. Tako je kot je prebral kolega Lisec. Glasujemo o prvem predlogu sklepa. Kdo je za? (13 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Prvi sklep je sprejet. Glasujemo o predlogu drugega sklepa. Kdo je za? (6 članov.) Kdo je proti? (7 članov.) Sklep ni sprejet. Prehajamo na tretji sklep, ki vsebuje oba predlagana sklepa, zato bom prebral še enkrat: »Odbor poziva Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, da do konca leta 2019 poroča o aktivnostih odboru in da na polovici obdobja 2013-2023 pripravi poročilo o področni infrastrukturi vključujoč julij 2019.« Glasujemo. Kdo je za? (13 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Sklep je bil enoglasno izglasovan. Prehajamo na četrti, nekoč peti sklep. Glasujemo. Kdo je za? (5 članov.) Kdo je proti? (8 članov.) Sklep ni sprejet. Prehajamo na glasovanje o petem sklepu. Kdo je za? (13 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Sklep je sprejet. Prehajamo na glasovanje o zadnjem šestem sklepu. Glasujemo. Kdo je za? (13 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Sklep je bil enoglasno izglasovan. Zaključujem 1. točko dnevnega reda in s tem 9. nujno sejo odbora. Vsem se zahvaljujem, vam pa želim aktiven vikend v športni infrastrukturi, še bolj pa v naravi. Nasvidenje!