Spoštovane kolegice in kolegi poslanci, vsi vabljeni prisotni na današnji seji, en lep pozdrav. Pričenjamo 20. sejo Odbora za zdravstvo, ki je bila sklicana na podlagi 47. člena Poslovnika Državnega zbora. Obveščam vas, da so zadržani in se seje danes ne bo udeležil poslanec Felice Ziza. Medtem ko kot nadomestni člani odbora s pooblastili sodelujejo naslednji poslanci oziroma poslanke: poslanka Lucija Tacer Perlin nadomešča poslanca Roberta Janeva, poslanka Alenka Helbl nadomešča Karmen Furman, poslanec Jože Tanko nadomešča Alenko Jeraj. Ker k dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za razširitev oziroma umik točke z dnevnega reda, je določen takšen dnevni red seje, kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE PREDLOG ZAKONA O DIGITALIZACIJI, druga obravnava, ki ga je v obravnavo v Državni zbor posredovala Vlada Republike Slovenije.

Amandmaji k predlogu zakona so se vlagali do vključno ponedeljka, 3. novembra 2025. Kot gradivo, objavljeno na spletni strani Državnega zbora ste prejeli predlog zakona. Mnenje Zakonodajno-pravne službe, pripombe Zdravniške zbornice Slovenije, pripombe informacijskega pooblaščenca, mnenje Komisije Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide, predlog Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, pripombe in predloge Nacionalnega inštituta za javno zdravje, predloge in pripombe Gospodarske zbornice Slovenije, Združenja za informatiko in telekomunikacije. K 1. točki so bili vabljeni predstavniki Ministrstva za zdravje, Zakonodajno-pravne službe, Državnega sveta, Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Zdravniške zbornice Slovenije, informacijski pooblaščenec in Nacionalni inštitut za javno zdravje.

Začenjamo drugo obravnavo predloga zakona, v kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o amandmajih in členih predloga zakona. V roku, ki ga določa poslovnik, so bili vloženi amandmaji poslanskih skupin Svoboda, Socialni demokrati in Levica s spremembami z dne 6. november 2025 in prejeli smo tudi z današnjim dnem predloge za amandmaje odbora. Odboru predlagam, da razpravo o vseh členih in amandmajih združi v skladu s prvim odstavkom 128. člena Poslovnika. Po opravljeni razpravi bi opravili glasovanje o amandmajih, nato pa glasovali o vseh členih skupaj. Ali kdo temu nasprotuje? Ne. Potem pa dajem kar besedo predstavniku Ministrstva za zdravje, in sicer državnemu sekretarju Denisu Kordež, izvolite.

Hvala za besedo, spoštovana.

Ja, samo se opravičujem, samo še eno pooblastilo, se opravičujem, bi prebrala. Kolegica Mojca Šetinc Pašek nadomešča poslanko magister Bojano Muršič. Hvala, izvolite.

Hvala ponovno predsednica. Spoštovane poslanke in poslanci, vsi vabljeni. Dovolite, da danes torej predstavimo predlog zakona o digitalizaciji zdravstva, ki predstavlja enega najpomembnejših korakov v sodobno, varno in predvsem učinkovito prihodnost slovenskega zdravstvenega sistema.

Gre za prenovo zakona o zbirkah podatkov s področja zdravstva, pri čemer novi zakon prinaša celovito ureditev zbiranja, obdelave, uporabe in varovanja zdravstvenih podatkov v skladu z najvišjimi standardi zasebnosti in evropskimi smernicami. Zakon hkrati naslavlja dolgoletne težave slovenskega zdravstva, pri čemer so to razpršeni informacijski sistemi, administrativne obremenitve zdravstvenega osebja in pa pomanjkanje kadrov na področju informacijske podpore. Zakon o digitalizaciji zdravstva uresničuje štiri strateške cilje. Krepitev pravic pacientov, torej, pacientom se omogoča varen, pregleden in enostaven dostop do lastnih zdravstvenih podatkov preko centralnega elektronskega zdravstvenega ZPIZA preko CZZ, na kratko. Torej CZZ zagotavlja, da ima zdravnik na enem mestu vpogled v vse ključne podatke pacienta, kar zmanjšuje podvajanje preiskav, krepi varnost in kakovost obravnave, predvsem pa tudi gradi zaupanje pacientov v sam sistem. Pacient ima tudi pravico do podatkovne samoodločbe, torej možnost, da omeji vpogled v svoje podatke, razen v nujnih primerih.

Pod 2. točko strateških ciljev imamo razbremenitev zdravstvenih delavcev. Uvaja se načelo enkratnega vnosa podatkov. Informacijska podpora delu zdravstvenemu osebju pomeni manj administrativnih obremenitev in boljšo podporo pri zdravljenju, kar pomeni več časa za paciente. S tem zasledujemo temeljni namen zdravstvenega dela, torej skrb za človeka in odmik od nepotrebnega administrativnega dela.

Tretji strateški cilj je krepitev strateškega odločanja in transparentnosti. Digitalizacija prinaša podatke, kakovostne analize, ki bodo v pomoč pri strateškem načrtovanju zdravstvenih politik, spremljanje učinkovitosti zdravljenja, razpoložljivosti kadrov in virov ter pa odzivanje na sistemske izzive. Podatki, zbrani v CZZ, bodo v psevdo anonimizirani in anonimizirani obliki na voljo tudi za raziskave, javno zdravje in pa razvoj politik skladno z evropsko uredbo o evropskem zdravstvenem podatkovnem prostoru.

Četrti strateški cilj je vzpostavitev javnega podjetja kot nosilca centralne informatizacije v zdravstvu. Ustanavlja se javno podjetje, ki bo kot pogodbeni obdelovalec izvajalo gospodarsko javno službo vzdrževanja in pa razvoja centralne informacijsko komunikacijske infrastrukture. To podjetje bo odgovorno za tehnično podporo in kibernetsko varnost, morebitne skupne nabave, usposabljanje kadra in zagotavljanje enotnih informacijskih rešitev izvajalcem zdravstvenih storitev.

Ministrstvo za zdravje verjame, da je to najbolj...

Ali lahko, prosim, pustimo državnemu sekretarju, da predstavi do konca. Hvala, se opravičujemo.

Torej, na ministrstvu verjamemo, da je to najbolj strokovno vzdržen in pa tudi dolgoročno učinkovit model, ki zagotavlja stabilnost digitalne preobrazbe tudi po zaključku projektov, sofinanciranih iz evropskih sredstev.

Zakon določa tudi strukturo in vsebino zdravstvenih zbirk, med njimi pet zbirk, zbirk s področja zdravstvenega varstva, 24 zbirk s področja javnega zdravja ter sedem zbirk presejalnih programov. Vsebina teh evidenc in roki hrambe so bili pripravljeni v sodelovanju z upravljavci teh zbirk podatkov, kar zagotavlja strokovno ustreznost skladno z zakonodajo in operativno izvedljivost rešitve v praksi. Kakšno pa je stanje in izzivi, ki so izhodišče določenih rešitev? Dejstvo je, da v preteklosti je bila informatizacija prepuščena posameznim zavodom, ki so jo izvajali glede na razpoložljive finančne in kadrovske vire. Rezultat so razpršeni, nezdružljivi informacijski sistemi, ki tekom zdravljenja ne omogočajo celovitega pogleda na pacienta in pa pomanjkanje it strokovnjakov v javnem zdravstvu. Danes imamo priložnost v resnici to spremeniti. Slovenija je namreč dovolj majhna, da lahko uvede centralno upravljanje procesov in sistemov, s čimer zagotavljamo standardizacijo, preglednost in stroškovno učinkovitost. Pri tem pa še vedno ohranjamo hibridni model. Torej, da za lokalne rešitve skrbijo izvajalci sami. Za centralne pa skupaj z upravljavci družba kot pogodbeni obdelovalec.

Z digitalno preobrazbo v smeri poenostavljanja enotnih in postavljanja enotnih rešitev za izvajalce smo že začeli v okviru načrta za okrevanje in odpornost, kjer skupaj z ostalimi ključnimi deležniki izvajamo 13 projektov v skupni vrednosti 83 milijonov evrov. Vse skupaj je v projekte vključenih preko 50 inštitucij in organizacij ter 200 članov delovnih skupin. In ti vključujejo centralni radiološki sistem, centralni sistem za bolnišnično obravnavo, sistem nujne medicinske pomoči, enoten seznam čakajočih, enoten sistem za razporejanje urnikov, enotne aplikacije za področje diabetesa, patronaže, ortopedije, pediatrije in tako naprej, centralno komunikacijsko platformo prek zVem, centralno rešitev za pretvorbo fizičnih kartonov v digitalno obliko, nacionalni register zdravil, platformo za pridobivanje strateških podatkov o virih v zdravstvu. Ti projekti so šele začetek digitalne transformacije in za njihovo dokončno uvedbo in pa integracijo v obstoječ IT ekosistem bolnišnic ter širšo uporabo med več 10000 uporabnikov pa seveda potrebujemo visoko usposobljen kader.

Nekateri izmed navedenih sistemov bodo podatke vpisovali v CZZ, kjer bodo glede na pooblastila, ki se bodo dodatno uredila in razdelala v podzakonskem predpisu, bodo pravzaprav dostopni določenim zdravstvenim delavcem. In za varnost sistemov bo tako poskrbljeno na nivoju posamezne informacijske rešitve, kot na nivoju CZZ, ki je danes vsem znan kot CRPP, in vanj pacienti vpogledujejo preko zVem portala. Le ti že danes lahko vidijo, kdo je dostopal do njihovih podatkov in ta rešitev se bo ohranila tudi v prihodnje. Zakon je nastal po širokem posvetovanju s strokovno javnostjo. V postopku priprave smo se večkrat srečevali s predstavniki informacijskega pooblaščenca NIJZ, ZZZS, sindikati in predstavniki delodajalcev. Upoštevane so bile številne pripombe, predvsem glede varstva osebnih podatkov in vloge novega javnega podjetja, a vseh pogledov seveda nismo uspeli zbližati. Menimo, da je obstoječa centralna arhitektura sistema ustrezna osnova za nadaljnji razvoj in nadgradnjo e-zdravja. Centraliziran pristop omogoča enotno upravljanje podatkov, boljši nadzor nad varnostjo in kakovostjo informacij ter lažje zagotavljanje skladnosti z zakonodajo in varstvom osebnih podatkov, obenem pa je za državo stroškovno bolj učinkovit. Čeprav interoperabilne rešitve lahko prinašajo določene prednosti v smislu tehnične povezljivosti; te v praksi pogosto vodijo v večjo kompleksnost sistema, imajo prav tako varnostna tveganja ter povečano administrativno obremenitev za deležnike, ki morajo podatke iskati ali celo usklajevati med različnimi viri. Centraliziran sistem pa omogoča, da so ključni zdravstveni podatki dosegljivi na enem mestu ob hkratni visoki ravni nadzora dostopov, sledljivosti in zaščite informacij, kar predstavlja učinkovitejši, varnejši način upravljanja zdravstvenih podatkov.

Upoštevali smo mnenje, informacijske pooblaščenke in kot skupne upravljavce zbirk CZZ poleg NIJZ-ja, določili še izvajalce zdravstvene dejavnosti, podatke, ki se nanašajo na naročanje, in čakalne sezname, pa ločeno uredili v svoji zbirki. Tudi glede rokov hrambe podatkov v zbirkah pojasnjujemo, da smo sledili mnenju upravljavcev zbirk podatkov. V največji možni meri smo upoštevali mnenje oziroma predlog amandmajev, danes in tudi v prihodnje ključnega upravljavca zbirk podatkov, to je Nacionalni inštitut za javno zdravje. Pomemben del razprave v socialnem dialogu je bilo vprašanje statusa družbe, ki bo izvajala naloge digitalizacije. Po številnih usklajevanjih smo dosegli soglasje, da bo podjetje, ki bo v sto odstotni lasti države, delovalo kot pogodbeni obdelovalec, skladno z navodili upravljavcev zbirk podatkov. Ob tem je treba poudariti, da imajo že danes upravljavci zdravstvenih podatkov in druge zdravstvene ustanove sklenjena pogodbena razmerja z zunanjimi izvajalci oziroma pogodbenimi obdelovalci, ki zagotavljajo delovanje različnih informacijskih sistemov, podpornih storitev ali infrastrukture. Ti subjekti so tako domača kot tudi tuja podjetja. Novo javno podjetje v državni lasti bo za to predstavljalo enako, če ne v resnici še celo bolj varno izbiro, saj bo moralo spoštovati stroge standarde informacijske varnosti ter drugih mehanizmov, ki jih zakon določa.

Spoštovani poslanke in poslanci, ta zakon predstavlja osnovo in vizijo sodobnega povezanega in pa predvsem podatkovno podprtega zdravstva, kjer bo digitalna tehnologija služila ljudem, torej pacientom, zdravstvenim delavcem in pa sistemu kot celoti. Digitalizacija ni cilj sama po sebi, je orodje za boljšo zdravstveno oskrbo, večjo varnost, večjo dostopnost in pa predvsem učinkovitejše delo, ki zdravstvenih delavcev ne obremenjuje z administracijo po nepotrebnem. Z njo želimo zgraditi sistem, v katerem bo zdravstveni kader razbremenjen, pacient pa bo središče pozornosti. Gre za dolg, zahteven in drag proces, to je dejstvo, ampak učinki, torej boljša kakovost obravnave, večja varnost pacientov in pa zaupanje v zdravstvo, pa vse te vložene napore vsekakor povrnejo. Če bomo pa pri tem projektu enotni in dejansko razumeli ta skupni cilj, cilj, lahko skupaj dosežemo, da bo digitalizacija zdravstva resnično prispevala k boljšemu zdravstvu, oskrbi in pa učinkovitemu sistemu, ki bo kos izzivom prihodnosti, zlasti tistim, ki jih prinašajo izrazite demografske spremembe in pa podaljševanje življenjske dobe prebivalcev. Hvala.

Hvala lepa.

Sedaj dajem besedo predstavnici Zakonodajno-pravne službe.

Gospa Barbara Gerečnik, izvolite.

Hvala za besedo.

Lepo pozdravljeni!

Zakonodajno-pravna služba je predlog zakona preučila z vidika njegove skladnosti z ustavo, pravnim sistemom in zakonodajno tehničnega vidika. V pisnem mnenju je ZPS najprej opozorila, da predlagana materija narekuje upoštevanje ustavno pravnih zahtev, ki izhajajo iz pravice do varstva osebnih podatkov, ker se digitalizacija zdravstva vzpostavlja z vzpostavitvijo javne centralne informacijsko komunikacijske infrastrukture na področju zdravstva v Republiki Sloveniji, ki zajema številne zbirke osebnih podatkov na področju zdravstva. Te zbirke so povezane, glavna med njimi, centralni elektronski zdravstveni zapis, ki zajema tudi glavnino zdravstvene dokumentacije, pa je vodena centralizirano. Vse to zahteva pazljivost zakonodajalca, ker se v teh zbirkah v smislu splošne uredbe o varstvu podatkov obdelujejo posebne vrste osebnih podatkov, povezanih s človekovim zdravjem. Zato je toliko bolj poudarjena potreba po varstvu tovrstnih podatkov, ki se zabeleži v zdravstveni dokumentaciji, ki nastane in se zabeleži v okviru zaupnega odnosa med pacientom in zdravnikom, zavezanim k poklicni molčečnosti.

V pisnem mnenju je ZPS ocenila, da je predlagana ureditev sporna, ker ne spoštuje ustavno pravnih zahtev iz 38. člena Ustave in bi lahko zaradi kršitve varstva osebnih podatkov, povzročene z razkritjem zdravstvenih osebnih podatkov, ogrožala nedotakljivost človekovega dostojanstva oziroma nedopustno posegala v zasebnost posameznika.

Tudi po vloženih amandmajih koalicijskih poslanskih skupin, njihovih spremembah in predlogih amandmajev za amandmaje odbora, se ta ocena ni spremenila, ker glavne pripombe iz mnenja v tem delu z amandmaji niso odpravljene, naj jih na kratko izpostavim. V predlagani ureditvi niso zadostno opredeljene posamezne obdelave osebnih podatkov, določitve namena obdelave pa so ohlapne in pomensko odprte, zato sorazmernosti obdelave osebnih podatkov v posamezni zbirki, vzpostavljeni s predlogom zakona, ni mogoče preveriti. Obsežna centralizirana zbirka podatkov, ki zajema vso bistveno zdravstveno dokumentacijo, s katero so zbirke iz tega zakona povezane, zvišuje tveganja glede kršitve varstva osebnih podatkov, kot so nepooblaščeni dostopi, nepooblaščeni vdori v sistem in pogoste napake pri zagotavljanju točnosti in ažurnosti osebnih podatkov. Iz predlagane ureditve niso razvidne zadostne kavtele, ki zagotavljajo ustrezno varstvo osebnih podatkov pred zlorabo. Z amandmaji ni odpravljena pripomba, da mora obstajati zakonska podlaga za vsako dejanje, ki se izvaja v zvezi z osebnimi podatki, torej za vsak korak obdelave, tako za samo zbiranje podatkov kot tudi za njihovo hrambo, dostop do njih, njihovo posredovanje, analiziranje, primerjanje in vse druge korake obdelave.

Po presoji Ustavnega sodišča gre v tem primeru za zahtevo iz drugega odstavka 38. člena Ustave, da je obdelovanje osebnih podatkov predmet zakonskega urejanja. Predlog zakona z ločevanjem med pojmoma zunanji in notranji uporabnik ne ureja posameznih korakov obdelave, ampak uporabo v razmerju do zunanjih uporabnikov prepušča drugim zakonom, uporabo notranjega uporabnika pa po pooblastilu upravljavca zbirke in podzakonskim aktom ministra. Iz predlagane ureditve je razvidno le, da se osebni podatki vpisujejo, ne pa, kako se osebni podatki nadalje obdelujejo. Ustava ne razlikuje med obdelavo osebnih podatkov pri upravljavcu in izven upravljavca, ampak določa le, da je treba obdelavo urediti v zakonu. Zaradi tega je prepuščanje urejanja obdelave osebnih podatkov, ki omogoča obdelavo notranjim uporabnikom, to je zaposlenim pri upravljavcu, podzakonskem aktu v nasprotju z 38. členom Ustave. Z amandmaji je sicer določen rok hrambe za podatke o posamezni zbirki oziroma za zdravstveno dokumentacijo v zbirkah, vendar ustreznosti oziroma sorazmernosti roka hrambe zaradi skupno določenih namenov obdelave ni mogoče preizkusiti z vidika posameznega podatka, ki se obdeluje v zbirki. Za zdravstveno dokumentacijo v zbirki OZD sicer ni določen trajni rok hrambe, vendar je krajši rok hrambe le navidezen. Glede na to, da se zbirka OZD skoraj v celoti povzema v zbirko CZZ, v kateri se zdravstvena dokumentacija hrani trajno. Tudi za podatke o drugih zbirkah je rok hrambe podatkov trajen, čeprav je bilo v mnenju opozorjeno, da je rok hrambe podatkov odvisen od namena obdelave podatkov vsake zbirke podatkov, zato je predolg rok hrambe lahko ustavno sporen.

Z vidika varstva osebnih podatkov je treba ponoviti tudi pripombo k 32. členu predloga zakona, ki ureja pacientovo pravico, da prepove dostop do svoje zdravstvene dokumentacije v zbirki CZZ, pri čemer se prepoved vpogleda lahko nanaša na izvajalca zdravstvene dejavnosti, posameznega zdravstvenega sodelavca ali zdravstvenega sodelavca pri določenem izvajalcu zdravstvene dejavnosti, ne pa tudi samo na del zdravstvene dokumentacije. Opozoriti je treba, da evropska uredba omogoča pacientu, da pravico do prepovedi uveljavi samo za del dokumentacije. Zaradi tega utemeljitev v zakonodajnem gradivu, da je po navedeni uredbi Evropska komisija obvezana pripraviti smernice, na podlagi katerih bo razvidno, kako se lahko pravica do prepovedi dostopa uveljavi samo delno. Ni utemeljitev predlagane rešitve, ki bi lahko pomenila ustavno skladno omejitev pravice do informacijske zasebnosti. Saj pacientu ne dopušča, da prepove dostop do tiste dokumentacije, ki bi jo rad varoval pred drugimi.

S predlogom zakona se opravljanje storitev na področju centralne informacijsko komunikacijske infrastrukture vzpostavlja kot obvezna javna gospodarska služba, ki jo bo izvajalo javno podjetje. Oblikovano kot družba z omejeno odgovornostjo, katere edina ustanoviteljica in edina družbenica je Republika Slovenija. V mnenju smo opozorili na temeljne značilnosti javne službe, ki je pravni institut oziroma režim, ki se vzpostavi na določeni dejavnosti. Za opredelitev javnih služb so pomembna naslednja merila: pridobitni namen je podrejen zadovoljevanju javnih potreb, gre za dejavnost, s katero se zagotavljajo dobrine in storitve, dostop do katerih mora biti omogočen vsakomur, ne glede na finančni položaj in temeljni motiv za vzpostavitev tega pravnega režima oziroma instituta je uresničevanje javnega interesa, ki se kaže v zadovoljevanju potreb posameznikov, ki se v običajnem tržnem sistemu ne bi mogli ustrezno zadovoljiti.

Vzpostavitev režima obvezne gospodarske javne službe na področju centralne informacijsko komunikacijske infrastrukture po naši presoji ne izpolnjuje meril za ustanavljanje javnih služb, ki izhajajo iz pravne ureditve in pravne doktrine. Storitve, ki naj bi se izvajale v režimu javne službe, po tem predlogu zakona niso namenjene širši družbeni skupnosti, temveč le izvajalcem zdravstvene dejavnosti oziroma nekatere samo javnim zdravstvenim zavodom, nekatere pa celo samo ministrstvu. Ob tem je v zakonodajnem gradivu navedeno, da bo družba zagotavljala podporo javnim zdravstvenim zavodom za aktivnosti, za katere danes v celotnem zdravstvenem sistemu primanjkuje kadrovskih virov. V povezavi z 8. členom predloga zakona, ki ureja tržno dejavnost, pa je razumeti, da naj bi bile storitve obvezne gospodarske javne službe namenjene izvajalcem zdravstvene dejavnosti, ki izvajajo javno zdravstveno službo oziroma v tistem delu, v katerem izvajajo javno zdravstveno službo, v ostalem delu pa naj bi se zagotavljale na trgu.

V mnenju smo izpostavili, da je takšna opredelitev tržne dejavnosti v nasprotju z naravo javne službe. Z javno službo namreč država organizira ali poskrbi za izvajanje dejavnosti, s katerimi se trajno in nemoteno zagotavljajo dobrine in storitve, ki so dostopne vsem uporabnikom z enako kakovostjo in pod enakimi pogoji. Javno službo se opravlja v javnem interesu, kjer narava te dejavnosti ne omogoča popolnoma proste dejavnosti na trgu, ali bi takšna prosta dejavnost onemogočala splošno dostopnost storitev in dobrin. Javni interes, ki smo ga sicer v tem kontekstu prepoznali, bi lahko bil v dostopnosti zdravstvenih podatkov pacienta izvajalcu zdravstvene dejavnosti, ki pacienta obravnava in sledi cilju kakovostne in varne zdravstvene obravnave. Po takšnem razumevanju pa ni videti utemeljenega razloga za različno obravnavo izvajalcev zdravstvene dejavnosti v mreži javne zdravstvene službe in tistih izven nje. Splošno načelo enakosti pred zakonom po ustaljeni praksi ustavnega sodišča namreč zahteva, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako, različne pa različno. Pri čemer morajo za različno ali enako ureditev obstajati razumni in stvarni razlogi.

Obrazložitev utemeljuje le upravičenost opravljanja tržne dejavnosti v javnem podjetju, kar je nesporno, ne pojasnjuje pa upravičenih razlogov za različno obravnavanje izvajalcev javne zdravstvene službe pri dostopu do storitev, ki se opravljajo v režimu javne službe. Z vloženimi amandmaji koalicijskih poslanskih skupin, njihovimi spremembami in predlogi amandmajev za amandmaje odbora, naše izpostavljene pripombe, ki se nanašajo na ustanovitev obvezne gospodarske javne službe, niso bile upoštevane. Storitve, ki naj bi se v okviru javne službe izvajale, niso bile pomembno spremenjene, tako da je še vedno predvideno, da se bodo kot obvezna javna gospodarska služba, nekatere izvajale samo za ministrstvo.

Prav tako je še vedno predvidena možnost pogodbenega prenosa izvajanja nekaterih nalog na družbo, čeprav gre za naloge v okviru obvezne gospodarske javne službe. Zaradi navedenega je treba ponoviti pripombo iz mnenja, da bi bilo treba vsebino nalog oziroma storitev, ki naj bi se zagotavljale na področju centralne informacijsko komunikacijske infrastrukture kot obvezna javna gospodarska služba, ponovno preučiti in pretehtati, katere od njih bi se glede na namen in opredelitev javne službe lahko izvajale. v takem režimu. S predlaganima amandmajema k 8. in 10. členu predloga zakona in njunimi spremembami ter predlogom amandmaja za amandma odbora k 11. členu predloga zakona, se sicer tržna dejavnost jasneje ločuje od javne službe, pri čemer pa plačilo storitev ni več vezano na izvajanje javne zdravstvene službe, temveč bodo storitve javne službe, ki bi morale biti pod enakimi pogoji dostopne vsem, v celoti brezplačne za javne zavode, za ostale izvajalce zdravstvene dejavnosti pa plačljive tudi v delu, v katerem izvajajo javno zdravstveno službo. Po našem mnenju se s tem sporno z vidika načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave, ki je bila izpostavljena v mnenju, še poglablja.

V pisnem mnenju je ZPS podala tudi številne pripombe k členom, ki so se nanašale na jasnost, pomensko določljivost določb in njihovo medsebojno usklajenost. Zato je bilo k predlogu zakona sicer vloženo večje število amandmajev, ki zakonsko besedilo tehnično izboljšujejo ter prispevajo k večji jasnosti in notranji skladnosti ureditve, vendar pa ključnih pomislekov iz mnenja ne odpravljajo. Ob tem je treba dodati, da je že v pisnem mnenju ZPS opozorila na odsotnost obrazložitev oziroma pomanjkljivo obrazložitev predloga zakona, v tej fazi pa izpostavljamo obrazložitve amandmajev v katerih se navaja, da se z njimi odpravljajo pripombe ZPS. Takšne obrazložitve niso ustrezne in so deloma zavajajoče, ker so v mnenju ZPS izražene pripombe na predlog zakona, ne pa navodila za pripravo amandmajev. Zato bi bilo treba v obrazložitvi amandmajev obrazložiti na kateri del pripombe ZPS se nanašajo in zakaj je bilo odločeno, da se pripomba odpravi Na način, kot izhaja iz amandmaja. Hvala.

Hvala lepa.

Sedaj dajem besedo predstavnici Državnega sveta, državni svetnici Moniki Ažman, izvolite.

Hvala lepa za besedo, spoštovana predsednica odbora.

Članice in člani, predstavniki Vlade in ostali prisotni, dober dan tudi v mojem imenu!

Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide je predlog zakona v novem besedilu obravnavala na 58. seji, 29. oktobra, po tem, ko se je predhodno opredelila že do osnovne različice predloga zakona, pred tem pa že večkrat obravnavala tudi to pomembno tematiko.

Ob obravnavi novega besedila predloga zakona smo z odobravanjem sprejeli informacijo pristojnega ministrstva, da so po 53. seji komisije z dne 26. avgusta tudi na podlagi naše pobude potekala še dodatna usklajevanja s ključnimi deležniki; Nacionalni inštitut za javno zdravje in ZZZS ter da je bila osnovna različica predloga zakona nekoliko korigirana. Kljub temu je iz pripomb, ki še vedno ostajajo aktualne, možno razbrati, da posegi v vsebino predloga zakona niso bili zadostni. Komisija je tudi tokrat, kot že na prejšnjih sejah na to temo, ponovno opozorila na nujnost zagotavljanja visoke stopnje varstva zbranih občutljivih osebnih podatkov v novem sistemu. Večji del razprave pa smo namenili predvidenemu izvajalcu centralne digitalizacije v obliki družbe z omejeno odgovornostjo. Ključni deležniki namreč še vedno opozarjajo na neustreznost ustanovitve prej omenjene nove družbe, pri čemer izpostavljajo neustrezno urejena razmerja med upravljavci zbirk in navedeno družbo kot predvidenim pogodbenim obdelovalcem podatkov s hkratno vsaj delno upravljavsko vlogo.

Komisija se zato ponovno sprašuje, zakaj predlagatelj še vedno vztraja pri navedeni rešitvi, ne glede na vse tehtne pomisleke in opozorila, med drugim glede tveganj, povezanih s centraliziranim zbiranjem in obdelavo občutljivih osebnih podatkov, pa tudi ocenjeno visoko stopnjo odvisnosti delovanja nove predvidene družbe od vsakokratne politične garniture. Kot ustrezno alternativo predlagani ustanovitvi novega javnega podjetja smo prepoznali ustanovitev posebnega organa ali oddelka v sestavi ministrstva. Razpravljali smo tudi o kadrovski podhranjenosti trenutnih izvajalcev zdravstvene dejavnosti na področju informacijskih tehnologij. Menimo, da je na mestu skrb, da se bo ta podhranjenost še poglobila, če se bodo obstoječi kadri odločili za selitev v novo predvideni družbi. Če ne drugega, zaradi boljšega plačila za primerljivo delo. Komisija vsekakor pozdravlja vse ukrepe, ki bi zagotovili boljšo povezljivost podatkov v zdravstvu, saj kot država na tem področju močno zaostajamo za ostalimi razvitimi družbami. Kljub temu se je komisija zavzela za ureditev, ki bo zagotovila, da bo zbiranje, upravljanje in predvsem uporaba navedenih podatkov ustrezno omejena, skladna s specifičnimi nameni njihove uporabe in varna. V razpravi smo opozorili tudi na tako imenovano sekundarno rabo podatkov v zdravstvu in na nujnost zagotavljanja dostopa do podatkov s strani vseh tistih, ki slednje nujno potrebujejo za izvedbo svojih delovnih nalog. Razpravljali smo tudi o predvidenem času za realizacijo predvidenih zakonskih rešitev, pri čemer smo bili seznanjeni, da je na neustreznost prehodnih določb opozorila tudi Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora. Na podlagi vsega slišanega smo ocenili, da se z določenimi odločitvami, ki očitno še vedno niso deležni širšega soglasja ključnih predstavnikov stroke, preveč hiti. Izrazili smo tudi pričakovanje, da bo predlagatelj prisluhnil opozorilom informacijskega pooblaščenca kot nadzornemu organu za varstvo osebnih podatkov, pa tudi Zakonodajno-pravni službi Državnega zbora. Posledično smo ocenili, da bi bilo smiselno pred nadaljevanjem zakonodajnega postopka še enkrat proučiti vse pripombe strokovne in ostale zainteresirane javnosti ter uskladiti rešitve. Kljub temu, da se zavedamo, da je bilo veliko časa za povezovanje že obstoječih informacijskih sistemov in baz podatkov v zdravstvu že zamujenega, nas vseeno skrbi, da bi se pretirano hitelo z rešitvami. Ureja se namreč zelo pomembno področje, ki bo lahko imelo prelomen vpliv na nadaljnji razvoj zdravstvenega varstva in ustrezno zdravstveno oskrbo pacientov.

Za konec še informacija, da komisija v okviru glasovanj o predlogu zakona ni izrekla podpore. Hkrati pa je pozvala predlagatelja in ostale kvalificirane predlagatelje amandmajev, da proučujejo pripombe informacijskega pooblaščenca in Nacionalnega inštituta za javno zdravje ter predloge amandmajev Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in jih v nadaljevanju zakonodajnega postopka pri pripravi dopolnjene različice predloga zakona upoštevajo v največji možni meri. Hvala.