Spoštovane članice, spoštovani člani, državna sekretarka, vabljeni in vsi ostali prisotni, lepo pozdravljeni!

Pričenjam 19. sejo Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednji članice oziroma člani komisije: Felice Ziza in pa Predrag Baković, kot nadomestna člana pa sta z nami Franc Rosec nadomešča poslanca Francija Kepo in pa Franc Breznik nadomešča poslanca Jožeta Tanka.

Na sejo so bili vabljeni podpredsednik Vlade in minister brez resorja gospod Matej Arčon, Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve, člani Sveta Vlade Republike Slovenije za Slovence po svetu, Združenje Slovenska izseljenska matica, Svetovni slovenski kongres, Izseljensko društvo Slovenije v svetu in Rafaelova družba.

Svojo udeležbo na seji so opravičili predsednica društva Vtis, gospa Bojana Selinšek.

S sklicem seje ste prejeli dnevni red. Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov za njegovo spremembo, je določen takšen dnevni red, kot ste ga prejeli s sklicem seje.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - POSEBNE TRAJNE PRIZNAVALNINE UČITELJEM SLOVENSKEGA DOPOLNILNEGA POUKA V TUJINI, KI ZA POUČEVANJE NISO PREJEMALI PLAČILA.

S sklicem seje 25. novembra ste prejeli informacijo Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Zato sedaj k besedi vabim državno sekretarko urada, gospo Vesno Humar.

Izvolite, beseda je vaša.

Spoštovane članice, spoštovani člani, državna sekretarka, vabljeni in vsi ostali prisotni, lepo pozdravljeni!

Pričenjam 19. sejo Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednji članice oziroma člani komisije: Felice Ziza in pa Predrag Baković, kot nadomestna člana pa sta z nami Franc Rosec nadomešča poslanca Francija Kepo in pa Franc Breznik nadomešča poslanca Jožeta Tanka.

Na sejo so bili vabljeni podpredsednik Vlade in minister brez resorja gospod Matej Arčon, Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve, člani Sveta Vlade Republike Slovenije za Slovence po svetu, Združenje Slovenska izseljenska matica, Svetovni slovenski kongres, Izseljensko društvo Slovenije v svetu in Rafaelova družba.

Svojo udeležbo na seji so opravičili predsednica društva Vtis, gospa Bojana Selinšek.

S sklicem seje ste prejeli dnevni red. Ker v poslovniškem roku nisem prejela predlogov za njegovo spremembo, je določen takšen dnevni red, kot ste ga prejeli s sklicem seje.

Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - POSEBNE TRAJNE PRIZNAVALNINE UČITELJEM SLOVENSKEGA DOPOLNILNEGA POUKA V TUJINI, KI ZA POUČEVANJE NISO PREJEMALI PLAČILA.

S sklicem seje 25. novembra ste prejeli informacijo Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Zato sedaj k besedi vabim državno sekretarko urada, gospo Vesno Humar.

Izvolite, beseda je vaša.

Hvala za besedo, spoštovana predsednica.

Cenjeni poslanke in poslanci, kolegice in kolegi!

Jaz bi rada izkoristila to izjemno pomembno temo današnje komisije za to, da vam vzamem res nekaj minut časa, ne bom predolga, je le december, ampak da vsaj nekaj poudarkov vam predstavim o tem, na kakšen način Slovenija podpira in financira poučevanje slovenskega jezika v tujini. Zadeva namreč je precej kompleksna, poučevanje slovenskega jezika ali v slovenskem jeziku v sosednjih državah, torej v zamejstvu, če začnemo tam, večinoma financirajo države državljanstva. V Italiji imamo, kot veste, šolstvo v slovenskem učnem jeziku, v Avstriji dvojezični pouk slovenščine, prav tako na Madžarskem, na Hrvaškem pa poučevanje slovenskega jezika znotraj šol poteka po tako imenovanem modelu c.

Kljub temu se iz proračuna Republike Slovenije v zamejstvu financirajo številne dodatne dejavnosti, povezane s poučevanjem slovenskega ali v slovenskem jeziku, specifični, tradicionalni vsakoletni seminarji, udeležba učiteljev iz zamejstva, v rednih izobraževanjih v Sloveniji, strokovne ekskurzije, vključevanje zamejskih otrok, učencev in dijakov v tekmovanja, kot so Vegovo, Cankarjevo in tako naprej, logistična podpora z učbeniki in programi ter seveda jezikovni asistenti, ki v zamejske šole prihajajo iz Slovenije in pedagoški svetovalci, ki so specifično nameščeni za to, da pomagajo pedagoškemu kadru v sosednjih državah. Vse to seveda financira Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje. Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu pa še dodatno podpira delovanje dvojezičnih vrtcev, predvsem na avstrijskem Koroškem. Delovanje zasebnih šol s slovenskim učnim jezikom, dijaških domov, dodatne dejavnosti na šolah preko društev in krožkov staršev, vključno z izmenjavami in sodelovanjem med šolami v matični domovini in zamejstvu ter poučevanje slovenskega jezika v Videmski pokrajini, kjer šolski sistem s slovenskim učnim jezikom ne deluje. Kar se tiče poučevanja jezika med Slovenci po svetu, je prva pomembna kategorija tako imenovani dopolnilni pouk slovenskega jezika, ki ga organizira ministrstvo za vzgojo in izobraževanje v evropskih državah strokovno podporo pri vzdrževanju te mreže pa nudi tudi Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Pouk obiskujejo Slovenci ali njihovi potomci, namenjen otrokom od četrtega leta dalje, mladostnikom in odraslim poteka 2 do 4 ure na teden v oddelku, v katerem je najmanj pet otrok in poteka na podlagi učnega načrta, ki ga pripravlja in dopolnjuje, dopolnjuje Zavod za šolstvo in je seveda za udeležence brezplačen. Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje skrbi za mrežo učiteljev. V krajih, kjer ima učitelj lahko polno učno obveznost, poučujejo učitelji v rednem delovnem razmerju, ki so napoteni na začasno delo v tujino, torej to so tako imenovani napoteni učitelji. Zaposleni so na eni od izobraževalnih ustanov v Republiki Sloveniji in potem na podlagi tripartitne pogodbe z MVI in matično šolo opravljajo delo v tujini. Drugod poučujejo učitelji iz lokalnega okolja, tako imenovani nenapoteni učitelji. To so po navadi Slovenci, ki živijo in delajo v nekem okolju in s katerimi Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje sklene podjemno pogodbo.

V šolskem letu 2023/2024 je dopolnilni pouk potekal v 21 evropskih državah v več kot sto krajih. S približno 2000 udeleženci, od tega več kot 1200 otrok. Slovenščino je poučevalo skupaj 46 učiteljev, od tega 15 napotenih in 31 nenapotenih. Poleg tega ministrstvo za vzgojo in izobraževanje financira tudi delo devetih učiteljev, ki poučujejo na daljavo, in učitelje, ki učijo na tako imenovanih evropskih šolah. Tu gre pa za 13 učiteljev in dve pomočnici ravnatelja na treh evropskih šolah v Belgiji, Luksemburgu, in v Nemčiji. Se pravi, kar se tiče teh, vseh teh naštetih kategorij učiteljev. Njihovo delo v celoti financira Vlada Republike Slovenije, torej Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje. Poleg samega pouka ministrstvo financira še dodatne in spremljevalne dejavnosti, kot so izobraževanja, učbeniki, seminarji, in seveda daje tudi, tako kot tudi Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu, štipendije za učenje slovenskega jezika na daljavo ali za učenje slovenskega jezika v Sloveniji predvsem za tako imenovane poletne šole slovenskega jezika. Se pravi, za vse to našteto Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje na letni ravni oziroma je v letu 2024 namenilo skoraj tri milijone evrov. Proračunskih sredstev.

Zdaj pa tretja kategorija, to je pouk slovenskega jezika tam, kjer napotenih ali nenapotenih učiteljev ni, torej govorimo o tako imenovanih sobotnih šolah slovenskega jezika v Združenih državah Amerike, Kanadi, Argentini, Braziliji in Avstraliji. Ta pouk poteka v organizaciji slovenskih kulturnih izobraževalnih društev ali župnij in slovenskih katoliških misij. Materialne in druge stroške za te sobotne šole pokriva pretežno ali v celoti urad, učitelji pa v veliki večini svoje delo opravljajo prostovoljno in to so torej tisti učitelji, to je ta kategorija. Učiteljev, ki je povezana z današnjo temo priznavalnin. Zdi se mi pomembno, da to distinkcijo naredimo in da se zelo jasno zavedamo o kateri skupini torej učiteljev slovenskega jezika se danes pretežno pogovarjamo, pri čemer pa moramo opozoriti oziroma priznati, no, mogoče v tem prvem delu bi omenila še lektorate slovenskega jezika na različnih univerzah, kjer tudi lektorji slovenskega jezika se do neke določene mere vključujejo ali prostovoljno ali profesionalno v poučevanje slovenskega jezika, in če, moramo priznati, da neko določeno prehajanje tudi je, se pravi, da tu niso črte zelo ostre, da zadeva ni črno bela, da tudi nekateri profesionalni pedagoški delavci del svojega dela opravijo prostovoljno in obratno. Materialne in druge stroške torej za šole pokriva urad. Poleg tega organiziramo seminarje za učitelje slovenskih šol v izseljenstvu, letošnji seminar bo februarja. Ministrstvo in urad zbirata, financirata in izdajata učbenike in kot rečeno, omogočata obisk poletnih šol za otroke in mladino. Na uradu si izjemno, izjemno prizadevamo v sodelovanju tako z ministrstvom kot zavodom v odličnem sodelovanju, da se poučevanje slovenskega jezika v tujini čim bolj razširi in okrepi. V minulem obdobju smo dosegli ta skupni, po mojem mnenju zelo velik uspeh, da se je začelo poučevanje slovenskega jezika v Dubaju, se pravi v skupnosti, kjer je veliko novodobnih novih izseljencev in so tudi številne družine z otroki. Prav tako si v tem trenutku prizadevamo in upamo, da bomo uspešni, da bi se pouk slovenskega jezika pričel tudi na Japonskem.

Če povzamem, imamo torej tri kategorije učiteljev slovenskega jezika, v grobem napotene učitelje in nenapotene učitelje, ki jih financira ministrstvo za vzgojo in izobraževanje in prostovoljne učitelje v sobotnih šolah slovenskega jezika. Število teh prostovoljnih učiteljev se seveda spreminja iz leta v leto glede na obseg in intenzivnost dejavnosti. Vsaki dve leti jih gostimo tu v Sloveniji na seminarju, na letošnjega, ki bo februarja, prihaja 22. udeleženk in udeležencev, na prejšnjem smo imeli 24 prijav, tako da to je ta recimo neka približna številka najbolj aktivnih učiteljev, seveda pa v Slovenijo na seminar iz različnih razlogov ne morejo vsi.

Kar se tiče priznavalnin. Odločbe za priznavalnine je urad izdajal od leta 2006, ko je bil sprejet Zakon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja, do leta 2010, ko je bil zakon spremenjen. vmes je bila še ena sprememba uredbe, kot smo natančneje pojasnili v gradivu za današnjo sejo. Jaz zdaj zelo težko govorim o tem, zakaj odločitev za to spremembo pred 15 leti vendarle je minilo ogromno časa, ampak kolikor smo lahko razbrali iz dokumentov, je bilo razlogov več. Dva morda najpomembnejša, sta bila, da je bilo prosilcev za priznavalnino precej več, kot je zakonodajalec predvidel ob sprejemanju zakonskih rešitev. Pa tudi, da je prihajalo do kar številnih dilem in težav pri dokazovanju upravičenosti do priznavalnine, vendarle se moramo zavedati, da gre za državljane prekomorskih držav, za okolja, ki so geografsko zelo, zelo oddaljena od Republike Slovenije, in da v bistvu je ta nadzor nad upravičenostjo izjemno, izjemno težko izvajati.

Na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu menimo, da je absolutno prav, da Republika Slovenija najde nek način, da se oddolži učiteljicam in učiteljem Slovenskega jezika, ki delujejo. Kot prostovoljci, nekateri tudi po 30, 40 ali več let in se bomo vsekakor intenzivno ukvarjali s to nalogo oziroma s tem vprašanjem. Bi pa tu opozorila na nekatere bistvene, bistvene pomisleke. Prvi, ali bi bilo smiselno razširiti sistem napotenih in nenapotenih učiteljev tudi v čezoceanske države, seveda v tistih skupnostih, kjer si takega načina in modela želijo. Drugi, kako bi natančneje določili pogoje za priznavalnino. V dosedanji zakonski rešitvi je omenjen kot naj osnovni pogoj 15 letno obdobje poučevanja. Tu se postavi vprašanje o intenzivnosti, se pravi, velika razlika med tem, ali nekdo znotraj 15-letnega obdobja občasno pomaga v kakšni šoli ali nekdo uči po nekaj ur na teden. Se pravi, to je en terja razmislek. Pomembno se mi zdi, da bi tudi vsi skupaj razmislili, ali so primernejše priznavalnine kot nek periodični prihodek po 70. letu starosti, kot so bile zamišljene v zakonu. Ali bi bilo primernejše in bolj smiselno razmišljati o neki jubilejni materialni nagradi v enotnem znesku ob zaključku aktivnega obdobja poučevanja? Mi na uradu že nekaj časa razmišljamo o tem, ali ne bi bilo prav, da tudi v času, ko učitelji prostovoljci opravljajo svoje delo, poskrbimo vsaj za delno povračilo materialnih stroškov tem učiteljem, kar bi bil tudi, se mi zdi, nek dodatni izraz podpore in skrbi Republike Slovenije. In vse zgoraj našteto zahteva tudi intenzivno razpravo, predvsem z društvi znotraj katerih se ta dejavnost izvaja. Dva pomembna vidika sta te razprave. Prvič, da vsako natančno določevanje pogojev društvom prinaša administrativno breme. Torej Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu ne more dostopati do podatkov o tem, koliko, kako intenzivno, v kakšnem obdobju, koliko skupin, koliko učencev in tako naprej, nek učitelj uči. To obveznost spremljanja in hranjenja evidenc bi bila obveznost društev in to ni majhna obveznost, tako da ta vidik je treba upoštevati. In drugič, kot vemo, društva Slovencev po svetu večinoma delujejo na temelju prostovoljnega dela. Poleg prostovoljnih učiteljev so v društvih torej tudi prostovoljni organizatorji kulturnih prireditev, prostovoljni zborovodje, mentorji, administrativni delavci in tako naprej in mislim, da je treba tudi ta kontekst v bistvu tega, da se neko ravnovesje prostovoljnega dela znotraj društev ne poruši upoštevati pri dokončnem sprejemanju odločitev. Ponavljam pa za zaključek. Učiteljice in učitelji slovenskega jezika opravljajo izjemno, izjemno pomembno in dragoceno delo. Tisti, ki to počno brezplačno, v svojem prostem času opravljajo tudi plemenito poslanstvo. In prav je, da Republika Slovenija najde načine, da se jim ustrezno zahvali in jih nagradi. Hvala lepa.

Hvala za besedo, spoštovana predsednica.

Cenjeni poslanke in poslanci, kolegice in kolegi!

Jaz bi rada izkoristila to izjemno pomembno temo današnje komisije za to, da vam vzamem res nekaj minut časa, ne bom predolga, je le december, ampak da vsaj nekaj poudarkov vam predstavim o tem, na kakšen način Slovenija podpira in financira poučevanje slovenskega jezika v tujini. Zadeva namreč je precej kompleksna, poučevanje slovenskega jezika ali v slovenskem jeziku v sosednjih državah, torej v zamejstvu, če začnemo tam, večinoma financirajo države državljanstva. V Italiji imamo, kot veste, šolstvo v slovenskem učnem jeziku, v Avstriji dvojezični pouk slovenščine, prav tako na Madžarskem, na Hrvaškem pa poučevanje slovenskega jezika znotraj šol poteka po tako imenovanem modelu c.

Kljub temu se iz proračuna Republike Slovenije v zamejstvu financirajo številne dodatne dejavnosti, povezane s poučevanjem slovenskega ali v slovenskem jeziku, specifični, tradicionalni vsakoletni seminarji, udeležba učiteljev iz zamejstva, v rednih izobraževanjih v Sloveniji, strokovne ekskurzije, vključevanje zamejskih otrok, učencev in dijakov v tekmovanja, kot so Vegovo, Cankarjevo in tako naprej, logistična podpora z učbeniki in programi ter seveda jezikovni asistenti, ki v zamejske šole prihajajo iz Slovenije in pedagoški svetovalci, ki so specifično nameščeni za to, da pomagajo pedagoškemu kadru v sosednjih državah. Vse to seveda financira Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje. Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu pa še dodatno podpira delovanje dvojezičnih vrtcev, predvsem na avstrijskem Koroškem. Delovanje zasebnih šol s slovenskim učnim jezikom, dijaških domov, dodatne dejavnosti na šolah preko društev in krožkov staršev, vključno z izmenjavami in sodelovanjem med šolami v matični domovini in zamejstvu ter poučevanje slovenskega jezika v Videmski pokrajini, kjer šolski sistem s slovenskim učnim jezikom ne deluje. Kar se tiče poučevanja jezika med Slovenci po svetu, je prva pomembna kategorija tako imenovani dopolnilni pouk slovenskega jezika, ki ga organizira ministrstvo za vzgojo in izobraževanje v evropskih državah strokovno podporo pri vzdrževanju te mreže pa nudi tudi Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Pouk obiskujejo Slovenci ali njihovi potomci, namenjen otrokom od četrtega leta dalje, mladostnikom in odraslim poteka 2 do 4 ure na teden v oddelku, v katerem je najmanj pet otrok in poteka na podlagi učnega načrta, ki ga pripravlja in dopolnjuje, dopolnjuje Zavod za šolstvo in je seveda za udeležence brezplačen. Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje skrbi za mrežo učiteljev. V krajih, kjer ima učitelj lahko polno učno obveznost, poučujejo učitelji v rednem delovnem razmerju, ki so napoteni na začasno delo v tujino, torej to so tako imenovani napoteni učitelji. Zaposleni so na eni od izobraževalnih ustanov v Republiki Sloveniji in potem na podlagi tripartitne pogodbe z MVI in matično šolo opravljajo delo v tujini. Drugod poučujejo učitelji iz lokalnega okolja, tako imenovani nenapoteni učitelji. To so po navadi Slovenci, ki živijo in delajo v nekem okolju in s katerimi Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje sklene podjemno pogodbo.

V šolskem letu 2023/2024 je dopolnilni pouk potekal v 21 evropskih državah v več kot sto krajih. S približno 2000 udeleženci, od tega več kot 1200 otrok. Slovenščino je poučevalo skupaj 46 učiteljev, od tega 15 napotenih in 31 nenapotenih. Poleg tega ministrstvo za vzgojo in izobraževanje financira tudi delo devetih učiteljev, ki poučujejo na daljavo, in učitelje, ki učijo na tako imenovanih evropskih šolah. Tu gre pa za 13 učiteljev in dve pomočnici ravnatelja na treh evropskih šolah v Belgiji, Luksemburgu, in v Nemčiji. Se pravi, kar se tiče teh, vseh teh naštetih kategorij učiteljev. Njihovo delo v celoti financira Vlada Republike Slovenije, torej Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje. Poleg samega pouka ministrstvo financira še dodatne in spremljevalne dejavnosti, kot so izobraževanja, učbeniki, seminarji, in seveda daje tudi, tako kot tudi Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu, štipendije za učenje slovenskega jezika na daljavo ali za učenje slovenskega jezika v Sloveniji predvsem za tako imenovane poletne šole slovenskega jezika. Se pravi, za vse to našteto Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje na letni ravni oziroma je v letu 2024 namenilo skoraj tri milijone evrov. Proračunskih sredstev.

Zdaj pa tretja kategorija, to je pouk slovenskega jezika tam, kjer napotenih ali nenapotenih učiteljev ni, torej govorimo o tako imenovanih sobotnih šolah slovenskega jezika v Združenih državah Amerike, Kanadi, Argentini, Braziliji in Avstraliji. Ta pouk poteka v organizaciji slovenskih kulturnih izobraževalnih društev ali župnij in slovenskih katoliških misij. Materialne in druge stroške za te sobotne šole pokriva pretežno ali v celoti urad, učitelji pa v veliki večini svoje delo opravljajo prostovoljno in to so torej tisti učitelji, to je ta kategorija. Učiteljev, ki je povezana z današnjo temo priznavalnin. Zdi se mi pomembno, da to distinkcijo naredimo in da se zelo jasno zavedamo o kateri skupini torej učiteljev slovenskega jezika se danes pretežno pogovarjamo, pri čemer pa moramo opozoriti oziroma priznati, no, mogoče v tem prvem delu bi omenila še lektorate slovenskega jezika na različnih univerzah, kjer tudi lektorji slovenskega jezika se do neke določene mere vključujejo ali prostovoljno ali profesionalno v poučevanje slovenskega jezika, in če, moramo priznati, da neko določeno prehajanje tudi je, se pravi, da tu niso črte zelo ostre, da zadeva ni črno bela, da tudi nekateri profesionalni pedagoški delavci del svojega dela opravijo prostovoljno in obratno. Materialne in druge stroške torej za šole pokriva urad. Poleg tega organiziramo seminarje za učitelje slovenskih šol v izseljenstvu, letošnji seminar bo februarja. Ministrstvo in urad zbirata, financirata in izdajata učbenike in kot rečeno, omogočata obisk poletnih šol za otroke in mladino. Na uradu si izjemno, izjemno prizadevamo v sodelovanju tako z ministrstvom kot zavodom v odličnem sodelovanju, da se poučevanje slovenskega jezika v tujini čim bolj razširi in okrepi. V minulem obdobju smo dosegli ta skupni, po mojem mnenju zelo velik uspeh, da se je začelo poučevanje slovenskega jezika v Dubaju, se pravi v skupnosti, kjer je veliko novodobnih novih izseljencev in so tudi številne družine z otroki. Prav tako si v tem trenutku prizadevamo in upamo, da bomo uspešni, da bi se pouk slovenskega jezika pričel tudi na Japonskem.

Če povzamem, imamo torej tri kategorije učiteljev slovenskega jezika, v grobem napotene učitelje in nenapotene učitelje, ki jih financira ministrstvo za vzgojo in izobraževanje in prostovoljne učitelje v sobotnih šolah slovenskega jezika. Število teh prostovoljnih učiteljev se seveda spreminja iz leta v leto glede na obseg in intenzivnost dejavnosti. Vsaki dve leti jih gostimo tu v Sloveniji na seminarju, na letošnjega, ki bo februarja, prihaja 22. udeleženk in udeležencev, na prejšnjem smo imeli 24 prijav, tako da to je ta recimo neka približna številka najbolj aktivnih učiteljev, seveda pa v Slovenijo na seminar iz različnih razlogov ne morejo vsi.

Kar se tiče priznavalnin. Odločbe za priznavalnine je urad izdajal od leta 2006, ko je bil sprejet Zakon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja, do leta 2010, ko je bil zakon spremenjen. vmes je bila še ena sprememba uredbe, kot smo natančneje pojasnili v gradivu za današnjo sejo. Jaz zdaj zelo težko govorim o tem, zakaj odločitev za to spremembo pred 15 leti vendarle je minilo ogromno časa, ampak kolikor smo lahko razbrali iz dokumentov, je bilo razlogov več. Dva morda najpomembnejša, sta bila, da je bilo prosilcev za priznavalnino precej več, kot je zakonodajalec predvidel ob sprejemanju zakonskih rešitev. Pa tudi, da je prihajalo do kar številnih dilem in težav pri dokazovanju upravičenosti do priznavalnine, vendarle se moramo zavedati, da gre za državljane prekomorskih držav, za okolja, ki so geografsko zelo, zelo oddaljena od Republike Slovenije, in da v bistvu je ta nadzor nad upravičenostjo izjemno, izjemno težko izvajati.

Na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu menimo, da je absolutno prav, da Republika Slovenija najde nek način, da se oddolži učiteljicam in učiteljem Slovenskega jezika, ki delujejo. Kot prostovoljci, nekateri tudi po 30, 40 ali več let in se bomo vsekakor intenzivno ukvarjali s to nalogo oziroma s tem vprašanjem. Bi pa tu opozorila na nekatere bistvene, bistvene pomisleke. Prvi, ali bi bilo smiselno razširiti sistem napotenih in nenapotenih učiteljev tudi v čezoceanske države, seveda v tistih skupnostih, kjer si takega načina in modela želijo. Drugi, kako bi natančneje določili pogoje za priznavalnino. V dosedanji zakonski rešitvi je omenjen kot naj osnovni pogoj 15 letno obdobje poučevanja. Tu se postavi vprašanje o intenzivnosti, se pravi, velika razlika med tem, ali nekdo znotraj 15-letnega obdobja občasno pomaga v kakšni šoli ali nekdo uči po nekaj ur na teden. Se pravi, to je en terja razmislek. Pomembno se mi zdi, da bi tudi vsi skupaj razmislili, ali so primernejše priznavalnine kot nek periodični prihodek po 70. letu starosti, kot so bile zamišljene v zakonu. Ali bi bilo primernejše in bolj smiselno razmišljati o neki jubilejni materialni nagradi v enotnem znesku ob zaključku aktivnega obdobja poučevanja? Mi na uradu že nekaj časa razmišljamo o tem, ali ne bi bilo prav, da tudi v času, ko učitelji prostovoljci opravljajo svoje delo, poskrbimo vsaj za delno povračilo materialnih stroškov tem učiteljem, kar bi bil tudi, se mi zdi, nek dodatni izraz podpore in skrbi Republike Slovenije. In vse zgoraj našteto zahteva tudi intenzivno razpravo, predvsem z društvi znotraj katerih se ta dejavnost izvaja. Dva pomembna vidika sta te razprave. Prvič, da vsako natančno določevanje pogojev društvom prinaša administrativno breme. Torej Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu ne more dostopati do podatkov o tem, koliko, kako intenzivno, v kakšnem obdobju, koliko skupin, koliko učencev in tako naprej, nek učitelj uči. To obveznost spremljanja in hranjenja evidenc bi bila obveznost društev in to ni majhna obveznost, tako da ta vidik je treba upoštevati. In drugič, kot vemo, društva Slovencev po svetu večinoma delujejo na temelju prostovoljnega dela. Poleg prostovoljnih učiteljev so v društvih torej tudi prostovoljni organizatorji kulturnih prireditev, prostovoljni zborovodje, mentorji, administrativni delavci in tako naprej in mislim, da je treba tudi ta kontekst v bistvu tega, da se neko ravnovesje prostovoljnega dela znotraj društev ne poruši upoštevati pri dokončnem sprejemanju odločitev. Ponavljam pa za zaključek. Učiteljice in učitelji slovenskega jezika opravljajo izjemno, izjemno pomembno in dragoceno delo. Tisti, ki to počno brezplačno, v svojem prostem času opravljajo tudi plemenito poslanstvo. In prav je, da Republika Slovenija najde načine, da se jim ustrezno zahvali in jih nagradi. Hvala lepa.

Najlepša hvala državni sekretarki. Mislim, da so to kar dobra izhodišča za nadaljnjo razpravo, ki jo bomo najprej odprli za vse vabljene na seji. Naj povem, da imamo kar nekaj vabljenih danes preko videokonference. pri tem pa seveda vse vabljene obveščam, da lahko vabljeni svoja mnenja in stališča podate le v tej fazi, saj je razprava, ki bo sledila namenjena le članom in članicam komisije v kolikor seveda ne bi bili pozvani k dodatni obrazložitvi. Člane Sveta Vlade Republike Slovenije za Slovence po svetu, ki na seji sodelujete preko video povezave, prosim, da se k besedi javite preko kanala za sporočila ali z dvigom roke. Kdo od vabljenih želi najprej besedo? Javila se je že gospa Jelisava Dobovšek Seta iz Japonske, izvolite, beseda je vaša.

Dober dan, dober večer? Ali me slišite?

Dober dan, dober večer? Ali me slišite?

Vas slišimo.

Vas slišimo.

Pozdravljeni in hvala lepa za besedo. Večina me že poznate. Jelisava Dobovšek Seta. Sem članica Sveta Vlade Republike Slovenije za Slovence po svetu in tudi predsednica slovensko japonske prijateljske skupine v Tokiu. Mi smo novodobna skupnost. Mogoče ne vem, zakaj sem ravno jaz prva, ker jaz imam pravzaprav najmanj, najmanj izkušenj s tem, ker smo novodobna skupnost, ki stalno raste in se razvija. Občudujemo pa delo naših rojakov po svetu, v Argentini, v Ameriki, in tudi sama sem bila že v Argentini, sem obiskala vrtce, slovenske vrtce in šole. In ravno sedaj imamo v naši skupini tudi družino iz Nemčije. Oni so, starša sta pač druga generacija Slovencev, ki so, ki sta zrasla v Nemčiji in govorita odlično slovensko, govorita, bereta in pišeta slovensko in to je ravno zaradi dopolnilnega pouka, se pravi, da dopolnilni pouk za Slovence po svetu ima zelo veliko vrednost. Sama sem tudi poučevala slovenščino, sicer kot lektorica 20 let in prostovoljno tudi v okviru slovenske skupnosti in istočasno smo tudi organizirali razno razne kulturne in izobraževalne dogodke, kot so bili simpoziji, festivali, filmske predstave in tako dalje. In lansko leto, kot ste že omenila, smo začeli s programom oziroma s poukom slovenskega jezika za otroke slovenskega porekla, ki živijo v Tokiu. In pri tem so nam tudi pomagali, v posvetovalni kapaciteti so nam pomagali Zavod za šolstvo, ki so tudi prispevali določene učbenike in Urad za razvoj in kakovost izobraževanja in pa seveda Urad za Slovence po svetu, ki so nas tudi denarno podprli, za kar smo jim zelo, smo vam zelo hvaležni.

Rada bi poudarila, da, prostovoljno delo in še posebej poučevanje slovenskega jezika, je zelo pomembno za Slovence, ki živimo v tujini. Pomaga nam ohranjati stike z domovino, gojiti in ohranjati slovenski jezik, kulturo in slovensko bit, istočasno pa tudi širimo poznavanje Slovenije med lokalnim prebivalstvom in smo v tem smislu, smo nekakšni stalni ambasadorji Slovenije v tujini. Pozdravljam iniciativo za priznavanje prostovoljnega dela učiteljev tega, slovenskega jezika in vam pošiljam najboljše želje za nadaljnje delo in seveda lepe praznike. Hvala lepa za besedo.