9. redna seja (skupna seja)

Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide

13. 6. 2019
podatki objavljeni: 13. 6. 2019

Transkript

Lep pozdrav vsem. Zdaj imamo dva odbora, Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide, 9. seja, ter komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti, 6. Seja. Pričenjam 9. sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide.  Obveščam vas, da so se seje opravičili naslednji člani in članice: Miha Kordiš in Suzana Lep Šimenko. Na seji kot nadomestni člani sodelujejo: Tina Heferle namesto Aljaža Kovačiča in Jože Lenart namesto Nine Maurovič. Besedo dajem Marku Bandelliju, Komisiji za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Izvolite.
Hvala predsednik.  Pričenjam 6. sejo Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti.  Obveščam vas, da so se današnje seje opravičili naslednji člani in članice: Eva Irgl. Na seji kot nadomestni člani in članice komisije s pooblastili sodelujejo: Tina Heferle namesto Aljaža Kovačiča, Soniboj Knežak namesto Meire Hot in Franci Kepa namesto Dejana kaloha. Besedo dajem predsedniku Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Izvolite.
Hvala. Vse članice in člane komisije in odbora, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam!  S sklicem seje ste sprejeli naslednji dnevni red skupne seje: 1. Redno letno poročilo Zagovornika načela enakosti za leto 2018 in 2. Razno. Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov za spremembo dnevnega reda ugotavljam, da je določen dnevni red tako, kot je bil predlagan s sklicem. Prehajamo na obravnavo 1. TOČKE DNEVNEGA REDA – REDNO LETNO POROČILO ZAGOVORNIKA NAČELA ENAKOSTI ZA LETO 2018. Gradivo je objavljeno na spletnih straneh Državnega zbora in sicer: Poročilo in mnenje Državnega sveta  Na sejo so vabljeni: Vabljeni: Zagovornik načela enakosti, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Vlada Republike Slovenije in Državni svet Republike Slovenije.  (nadaljevanje) Odbor bo poročilo obravnaval na podlagi četrtega odstavka 41. člena Poslovnika Državnega zbora.  Pričenjam z obravnavo te točke. Najprej prosim predstavnika predlagatelja, to je, zagovornik načela enakosti gospod Miha Lobnik, da predstavi poročilo.  Izvolite.
Mija Lapornik
Hvala.  Spoštovana predsednika! Lep pozdrav tudi vsem poslankam in poslancem ter ostalim zbranim!  Poročilo bom predstavil s pomočjo Power Point projekcije. Gre za drugo celoletno poročilo naše najmlajše neodvisne državne institucije. Obsežno je, skoraj 200 strani, zato se mi zdi takšen primer predstavitve ustrezen. Poročilo obsega 5 glavnih sklopov in tri dodatke. V prvem delu predstavljamo krajši pregled razvoja institucije v smislu infrastrukturnih korakov, potem pa tudi prvič pregled izvajanja nalog v skladu z 21. členom Zakon o varstvu pred diskriminacijo in sicer pregled tega kaj smo v okviru leta 2018 že izvedli. Drugo poglavje se poglobljeno ukvarja z vprašanji svetovanja informiranja in podpore ljudem, ki se na našo institucijo obračajo ter vprašanje obravnave in ugotavljanja diskriminacije, ki jo k nam prijavljajo. To sta dve od treh ključnih funkcij. Tretja funkcija je sistemske narave in ji posvečamo tretje poglavje, ker predstavimo spremljanje obravnave diskriminacije pri drugih državnih organih, dialog z nevladnimi organizacijami in prve ugotovitve sodelovanja z različnimi resorji ter naše aktivnosti na področju ozaveščanja in preventive v zvezi z diskriminacijo in spodbujanja enakopravnosti. Četrto poglavje smo posvetili v lanskem letu izpostavljenemu področju diskriminacije zaposlovanja in dela. V petem pa smo predstavili našo mednarodno dvostransko in širše mednarodno sodelovanje. Letos smo poročilu dodali tri posebna poglavja - dodatni sklopi - in sicer prevod poročila posebnega poročevalca Združenih narodov za vprašanja manjšin, ki ji Slovenijo obiskal v lanskem letu. Prevod sklepnih ugotovitev Odbora Združenih narodov za pravice oseb z invalidnostjo glede uvodnega poročila Slovenija o izvajanju konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov in prevod priporočila Evropske komisije o standardih za delovanje organov za enakost, med katere v Sloveniji prištevamo prav zagovornika načela enakosti. Vzpostavljanje organa torej prvo poglavje in pregled izvajanja nalog in pooblastil dve ključni okoliščini sta spremljali lansko leto. Najprej je 24. maja potekel dvoletni zakonski rok, v katerem so tehnično administrativne naloge za delovanje novega organa zagotavljali in izvajali v okviru Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. To pomeni, da smo bili s 25. majem 2018 postali kot institucija popolnoma samostojni. Za celovito izvajanje vsebinskih nalog in tudi podpornih tehničnih nalog, ki so potrebne za zakonito izvajanje mandata smo zato v letu 2018 vzpostavljali samostojen sistem infrastrukture v smislu sekretariata glavne pisarne, zato, da vsi postopki v organu in procesih potekajo na ustrezen zakonsko predpisan način. Glede vsebinskih prioritet pa smo se primarno lotili obravnave posameznih primerov diskriminacije. Poudariti moram, da nam je pripadlo večje število nerešenih zadev še iz prejšnjega mandata po zakonu je blizu 300 zadev, ki jih je imel še prejšnji zagovornik načela enakosti, ki je deloval v okviru Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve v reševanje pripadlo novemu organu, zato smo se v letu 2018 poleg obravnave sprotnih primerov tistih, ki so prihajali od same ustanovitve organa naprej torej leta 2016 in 2017 bila to naša tudi glavna vsebinska prioriteta.   (nadaljevanje) Prvo poglavje je za lažji pregled in nadzor za vaše lažje delo in vseh javnosti, ki jih naše delo zanima. Organizirano na mogoče malo nenavaden novi način. Namreč mi smo vsako zakonsko alinejo opisali, ki nam daje neke določene naloge in pooblastila ter v zvezi s tem na ta način kot ga tukaj primeroma navajamo postavili vprašanje kako njeno izvajanje opisati podali konkreten odgovor in dodatna pojasnila. Temu bi rekli poročanje na nivoju imputa, kaj smo na posameznih področjih izvajali. To je prvo poglavje.  Drugo poglavje se pa zelo konkretno vsebinsko nanaša na postopke pri zagovorniku načela enakosti, kadar obravnavamo posamične primere. Sedaj ta institucija ima funkcijo tako podpore, svetovanja in pomoči ljudem, ki mislijo, da so ali so diskriminirani in se lahko na nas obrnejo na našo brezplačno telefonsko številko z e-mail, osebno in se pravzaprav z vprašanji preverjajo ali je situacija, ki jo v življenju imajo diskriminacija ali ne. V tem smislu so lahko pri nas tudi podprti v drugih postopkih pri drugih organih, kjer uveljavljajo svoje pravice in jim pomagamo pač zaščiti njih pred diskriminacijo. To je funkcija podpore. Hkrati pa potekajo pri nas tudi postopki ugotavljanja diskriminacije. V zvezi s tem je v teh dveh letih delovanja postalo jasno kako raznolika in kompleksna so vprašanja, ki se v naš organ stekajo, zato smo v poročilu predstavili nekaj anonimiziranih primerov svetovanj in ugotavljanj diskriminacije in sicer na način, da smo jih organiziral po osebnih okoliščinah, zaradi katerih jih je do diskriminacije prišlo. Srečujemo se tudi s težkimi primeri zgodb, kjer pa situacija ne ustreza definiciji in diskriminaciji kot jo določa Zakon o varstvu pred diskriminacijo, ampak gre za druge krivice ali protipravna dejanja neenakopravnosti. Takrat moramo ljudem razložiti, da v kolikor nekaj o krivici ali o neenakopravni obravnavi ne botruje kot razlog osebna okoliščina tega ni mogoče razumeti kot diskriminacijo ali s primeri kjer storilci, kršitelji namerno ali nenamerno prikrijejo pravne vzroke diskriminacije in zato te ni mogoče dokazati, takrat se srečujemo z ljudmi, ki so doživeli, ki so zapostavljeni, doživeli diskriminacijo, vendar pravzaprav postopek ni v njihovo korist. Na koncu v tem poglavju predstavimo še tisto, kar Zakon o varstvu pred diskriminacijo prinaša, vendar se v Sloveniji še ni zares začelo uporabljati to je uporaba pravnih sredstev na sodiščih. Za vsakršno ugotavljanje diskriminacije so potrebne ugotovitve treh ključnih pojmov: za katero osebno okoliščino je v danem primeru šlo, na katerem od zakonom predpisanih področij naj bi se diskriminacija zgodila in kakšne oblike je diskriminacija bila. Te postopki pri nas imajo prav ta namen in funkcijo. Jasno in transparentno opredeliti ali v nekem dejanju gre za to, kar določa zakon torej vsako neopravičeno dejansko ali pravno, neenako obravnavanje, razlikovanje, izključevanje ali omejevanje ali opustitev ravnanja, zaradi osebnih okoliščin. Osebne okoliščine, ki jih je zakon definiral so naštete. Pri nas v Sloveniji je torej 11 eksplicitno opisanih in v 12 se v zakonu postavlja druge osebne okoliščine, v obrazložitvi členov in tudi v strokovnih in širših evropskih virih. Seveda druge osebne okoliščine pomenijo predvsem tisto osebno značilnost, na katero ljudje nimamo, sami vplivajo, ne moremo izbrati in zato tudi ne zamenjati ali pa bi - tako kot v primeru vere - se jih z težka odrekli. V tem diagramu prikazujemo kako in katere osebne okoliščine so v primerih, ki so bili zaključeni v letu 2018, ljudje največkrat zatrjevali. Moram pa takoj dodati, da to seveda ne pomeni zdaj reprezentativnih številk za slovenski prostor, ampak samo v vzorcu tistih, ki so se na nas obrnili in so bili v letu 2018 zaključeni, pa vendarle je povedno, da se še vedno najpogosteje kot zatrjevana osebna okoliščina razloga diskriminacije, pojavlja invalidnost, skoraj v četrtini primerov, sledita pa ji narodnost, rasa oziroma etnično poreklo, blizu je potem tudi spol, vera in prepričanje, pa že starost in spolna usmerjenost. Področja družbenega življenja, kjer je diskriminacija prepovedana so delo in zaposlovanje, s tem povezano članstvo v sindikatih, socialne pravice, uveljavljanje zdravstvenega varstva, izobraževalni sistem ter trg dobrin in storitev in večina zatrjevanih in zaključenih primerov v letu 2018 je pa več kot polovica bila na dostopu do zaposlitve oziroma pogojih zaposlovanja, vključno z napredovanjem oziroma s pogoji dela, pogodbami o zaposlitvami, plačami in tako naprej. Četrtina pa na dostopu do dobrin in storitev, tudi stanovanj. Tukaj lahko poudarim, velikokrat je izpostavljeno vprašanje razlike med Varuhom človekovih pravic in zagovornikom – če se Varuh človekovih pravic ukvarja z vprašanjem človekovih pravic v najširšem pasu, je zagovornik omejen predvsem na diskriminacijo in neenakopravnost, vendar se z njo ukvarja na globlji način, kot varuh, torej, kot prej predstavljeno. Pri nas vodimo postopke ugotavljanja, ki se končajo v ugotovitveni odločbi. Lahko spremljamo žrtve, tudi izjemoma v postopkih na sodišču in ugotovljeno diskriminacijo lahko, v primeru, da se ne preneha, predlagamo pač pristojnemu področnemu inšpektoratu, v prekrškovno obravnavo. Še v enem smislu se razlikujemo od Varuha človekovih pravic – mi imamo mandat tudi v zasebnem sektorju, kar pomeni, predvsem delodajalci in ponudniki dobrin in storitev. Velik spekter delodajalcev je oseb zasebnega prava, prav tako pri ponudnikih dobrin in storitev. Med oblikami diskriminacij je nekaj, v pričakovanjih. Neposredna, direktna diskriminacija – na tem delovnem mestu želimo imeti osebo ženskega spola - tipičen primer, šef našega oddelka ne bo oseba ženskega spola, zato ste bila dobra kandidatka, pa ne boste izbrani – tipičen primer neposredne diskriminacije, medtem ko o posredni diskriminaciji govorimo takrat, kadar kljub na videz nevtralnim členom in pogojem, ugotavljamo, da na primer, dve tretjini nezaposlenih visokokvalificiranih oseb v Sloveniji predstavljajo osebe ženskega spola, le ena tretjina pa moške, čeprav vemo, da gre za približno uravnoteženo, številčno uravnoteženo populacijo. Takrat se sprašujemo o drugih učinkih, ki so tovrstno neenakost povzročili in takrat govorimo o posredni diskriminaciji. Posredna diskriminacija je tudi izhodišče za sistemsko delo in ukrepe, ki jih pripravljajo resorji, namreč, Zakon o varstvu pred diskriminacijo v 14. členu predvideva, da lahko resorji predlagajo posebne spodbujevalne in pozitivne ukrepe, ki naslavljajo prej zelo natančno opisano obliko diskriminacije. Specifične oblike, kakor jih predvidevajo evropske direktive, so pa nadlegovanje, verbalno in fizično spolno nadlegovanje, kjer »edinič« osebna okoliščina ni nujen pogoj, da se jo prepozna, da se dejanje prepozna kot oblika diskriminacije, navodila za diskriminacijo predvsem v nekih hierarhičnih sistemih. Pozivanje k diskriminaciji, torej, govorjenje in pozivanje h kateri od prej naštetih oblik in javno opravičevanje zapostavljanja ali preziranja oseb oziroma skupine oseb zaradi osebnih okoliščin. V teh dveh pogledih se tudi Zakon o varstvu pred diskriminacijo približa enim od elementov sovražnega govora, ki jih na ta način prepoveduje. Viktimizacija kot tista oblika, kjer se tiste ljudi, ki so se zapostavljanju uprli, še potem posebej obravnava in definicija večkratne diskriminacije, kadar so v njih pač  (nadaljevanje) žrtve otroci ali slabotne osebe. Kadar gre za obliko podajanja ali širjenja rasističnih, versko, narodnostno in spolno razlikovalnih pozivov in kadar je diskriminacija številčno gledano množična ali pa večkratna. Na koncu o tem poglavju še statistike. V začetku leta 2018 smo torej začeli s 130 nerešenimi primeri še iz obdobja 2012-2017. V letu 2018 se je k tem dodalo 93 novih prijav in tekom leta je bila skupno rešenih 93 plus 56 primerov, zato smo v začetku tega leta 2019 letos začeli s 74 še ne rešenimi primeri iz preteklosti, polovica iz leta 2018, polovica pa še iz prejšnjega obdobja. Gre za kompleksne primere in se tekom leta že rešujejo. Statistika potrjuje to, da smo večji del zamud, ki so nastale že v obdobju preden smo obstajali in nastajale v obdobju, ki je pomenilo našo izgradnjo sedaj obvladali.  Prehajam na tretje poglavje poročila, ki govori o naših sistemskih nalogah in se v štirih letih ukvarja s tem, tako smo tudi v letu 2018 delali. Naredili smo eden pregled kako so se z diskriminacijo ukvarjali drugi inšpektorati, ki prav tako po Zakonu o varstvu pred diskriminacijo obravnavajo prijave diskriminacije vsak na svojem področju kako se je Policija ukvarjala z nekaterimi primeri diskriminacije sodišča predvsem v smislu delovnega prava in tožilstva in varuh človekovih pravic, ki se deloma tudi srečuje z diskriminacijo. Mi smo v letu 2018 sistematično stopili v dialog s predstavniki nevladnih organizacij, ki so partnerji in predstavniki tistih skupin, ki jih zaznamujejo osebne okoliščine, ki so navedene v 1. členu Zakon o varstvu pred diskriminacije kot tiste, zaradi katerih je diskriminacija prepovedana. Ta odnos se nam zdi eden ključnih, ker nam poleg samih prijav in raziskav prinaša informacije s terena. To pomeni, da smo si tudi odpravili v stike s tistimi, ki nelahko pridejo do nas v Ljubljano in opravili prve sestanke na terenu, lansko leto s 26 različnimi nevladnimi organizacijami. Pregled teh sestankov, njihovo sporočila so tudi del poročila. Potem pa smo se aktivno srečevali tudi s predstavniki resorjev. Lanskoletno, celoletno poročilo smo predajali ministrom oziroma državnim sekretarjem in ga predstavili in jih prosili za kontaktne osebe, zato da pospešimo nekatere procese, ki bi sicer lahko trajali veliko dlje, kjer bi pravzaprav mi ugotavljali kaj manjka na strani resorjev, če vzpostavimo neki delovni odnos smo se z ministri v glavnem strinjali lahko, potem skupaj na področjih, ki jih posamezen resor pokriva prenašamo naše ugotovitve tako iz posamičnih primerov kot tudi iz raziskav v predloge torej predloge ukrepov po posameznih ministrstvih. Zato smo naredili tudi analizo ukrepov, ki trenutno potekajo in jih je mogoče opredeliti kot take narave, ki so namenjeni proti diskriminaciji in z nekim diagramom pokazali, da so trenutno sicer dobro pokrito področje torej okoliščine invalidnosti in delovnega področja, dela in zaposlovanja, da pa imamo določene vrzeli in sedaj bomo lahko v letošnjem letu in tudi v prihodnje sistematično predlagali katere so tiste točke, kjer bi bilo smiselno, da resorji izvedejo dodatne ukrepe. Ti ukrepi so nekaj novega. V Sloveniji smo poznali politiko ukrepov recimo za povečevanje stopnje izobrazbe romskih otrok že vrsto leti in različnih, da sedaj ne naštevam in te smo popisali, ampak Zakon o varstvu pred diskriminacijo uvaja neko novo kvaliteto, to je ravno tista začetna meritev, ki postavi cilj nekega ukrepa in ukrep mora imeti tako naravo, da ga je mogoče spremljati. Torej, da ni samo na ravni imputa, ampak da se v bistvu spremlja ali s temi aktivnostmi država zares spreminja tisto stanje, ki ga pač želi spremeniti. Na koncu pa povzamemo serije različnih javnih dogodkov, na katerih smo jih bodisi pripravili ali pa sodelovali aktivno in pač vzpostavitev naše spletne strani. V okviru četrtega poglavja, izpostavljenega področja diskriminacije, na področju zaposlovanja in dela, smo najprej iz analiz naše javnomnenjske raziskave v letu 2017, potem pa tudi analiz k nam prijavljenih primerov, ugotovili, da se delo zaposlovanja pojavlja kot ključno področje, ki ljudi skrbi. Tukaj prihaja najpogosteje do neposrednih oblik diskriminacije, omenjajo se tudi posredne oblike diskriminacije in pa seveda nadlegovanje in spolno nadlegovanje. Zdaj, pri nadlegovanju je za nas pomembno ljudem razložiti, tudi kadar gre za trpinčenje, da v kolikor to ni motivirano spet z neko osebno okoliščino, kot tistim motivom tega početja ga ne moremo kvalificirat kot diskriminacijo, vendar je to stvar Zakona o delovnih razmerjih oziroma Inšpektorata za delo in tudi tako svetujemo vsem, ki se na nas obrnejo. Mi smo pač pregledali Nacionalni akcijski načrt za spoštovanje človekovih pravic v gospodarstvu in opozorili na to, da dosledno še ne upošteva novosti, ki jih je prinesel Zakon o varstvu pred diskriminacijo, zato v sodelovanju z Ministrstvom za zunanje zadeve, sodelujemo na njihovih dogodkih implementacije Nacionalnega akcijskega načrta in s tem vključujemo vsebine, s katerimi delamo tudi v izvajanje akcijskega načrta, smo partner, sodelovali smo na prireditvi na Gospodarski zbornici, pred dvema tednoma, ko so prva podjetja podpisala svečano zavezo k spoštovanju človekovih pravic v okviru delovnih okolij. Gre za tako imenovane mehke pristope, kjer delodajalci sami spodbujajo raznolikost in kulturo vključevanja v svojih delovnih okoljih. Namreč, zelo se zavedamo, da se vprašanj diskriminacije enakopravnosti seveda ne da na način posamičnih postopkov reševati in da sta potrebna oba pristopa, tako konkreten na posamični ravni, kot tudi sistemski in da seveda sistemski ne more temeljit na neke vrste represijah ali sankcijah, ampak na spodbudah. V zvezi s tem izpostavljamo dva dogodka – spoštovanje človekovih pravic v gospodarstvu z mednarodnimi gosti in izzivi in priložnosti za ženske v podjetništvu, vpliv spola na kariero. Našo mednarodno in dvostransko sodelovanje poteka pod okriljem evropske zveze organov za enakost Equinet, katere člani smo tudi zagovornik načela enakosti Slovenije in v njih deluje sedem delovnih skupin, aktivno in polnopravno sodelujemo. Z drugimi nacionalnimi inštitucijami tega tipa si izmenjujemo različne informacije in primere. To je uporabno predvsem za to da, v vsaki od držav člani EU ne odkrivamo vsakič znova tople vode, ampak, nas lahko kolegi iz drugih držav že opozorijo na kakšne odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je na neki »inštanci« o podobnem primeru, kot ga obravnavamo sami, že odločilo in potem prevajamo neko isto pravno ureditev v okviru cele Evrope. Sodelovali smo s predstavniki mednarodnih mehanizmov za varstvo človekovih pravic. Torej, ko se je v Sloveniji vodil posebni poročevalec za vprašanja manjšin, smo se sestali in odgovarjali na njihova številna vprašanja, gostili smo delegacijo Evropske komisije za boj proti rasizmu in nestrpnosti in aktivno sodelovali na mednarodnih konferencah in seminarjih, povezanimi z številnimi temami, ki jih naše delo pokriva. Smo pa bili tudi proaktivni, v smislu zagotavljanja dodatnih finančnih virov. V Bruslju smo se skupaj z partnerji iz Bolgarije, Belgije in Portugalske, prijavili na projekt pri komisiji in uspeli - s projektom Starševstvo in delovno mesto, ki bo v naslednjih dveh letih v teh štirih državah potekal. Mi smo eden od štirih partnerjev in na ta račun bomo tudi pridobili 128 tisoč evrov dodatnih sredstev, ukvarjali pa se bomo z vprašanjem, seveda, povezave prostega časa in usklajevanja družinskega življenja in delovnega življenja. Trije dodatni sklopi poročila, ki so letos dodatek rednega letnega poročila, so vezani na to, kaj se je ključnega na tej temi v Sloveniji po naši oceni v lanskem letu v Sloveniji dogajalo. Skratka, že prej omenjeno poročilo posebnega poročevalca OZN z vprašanjem manjšin.  (nadaljevanje) Kar nekaj opozoril je bilo izrečenih in tudi pohval v tem poročilu za Slovenijo, zato se mi je zdelo prav, da predstavimo to v prevodu širši javnosti, da ga razširimo na ta način, tudi v Sloveniji, zato da smo lahko ponosni na dosežke, ki jih naša država že s strani mednarodnih institucij uspeva imeti in da lahko seveda začnemo delati na področjih, kjer nam kažejo ogledalo in možnost napredka. Iz tega poročila bi v tem trenutku poudaril predvsem eno priporočilo, ki se ponavlja skozi različne mednarodne institucije in to je, da v Sloveniji še ne zbiramo dovolj natančno podatkov o različnih manjšinah, kar je ovira potem za učinkovite politike in prilika, da bi se v zvezi s tem nekaj spremenilo, je prav Zakon o varstvu osebnih podatkov 2, ki prihaja. Namreč, ustvariti moramo dovoljšno pravno podlago, tudi za zbiranje občutljivih podatkov, ravno zato, da bi bili lahko potem ukrepi na področjih, ki se zadevajo teh skupin, učinkoviti. Pa bom povedal en primer. Ne moremo sestaviti dobre slike o tem, koliko romskih otrok konča osnovno šolo, ker se zbiranje teh podatkov zatika na različnih ravneh sistema – ali je takšen podatek sploh dovoljeno zbirati ali ne, ampak zaradi tega pravzaprav ne vemo, kakšno je trenutno izhodišče, domnevamo pa, da je številka zelo nizka in dokler seveda nimamo osnovnega stanja in načina, kako bomo merili, ali so ukrepi, ki jih država izvaja, da bi več romskih otrok dokončalo osnovno šolo, ustrezni ali ne, seveda ne bomo mogli gotovo vedeti ali politike, ki jih država izvaja, zares zadenejo svoje cilje. Zato smo tudi v okviru javne razprave o Zakonu o varstvu podatkov predlagali, da ta zakon vsebuje člen, ki bo omogočal tako naši instituciji, kot drugim, da bomo te podatke seveda pod vsemi pogoji, ki za take podatke veljajo – so občutljivi osebni podatki, zbirali. To je samo ena od ugotovitev poročila. Prevod sklepnih ugotovitev Odbora Združenih narodov za pravice oseb z invalidnostmi. Glede poročila Slovenije pa smo dodali zato, ker je tudi tam kar nekaj izzivov, ki Slovenijo čakajo v temu obdobju in se nam zdi koristno, da se lahko vse javnosti, tudi poslanke in poslanci seznanite s tem, kaj nam pravzaprav v tem primeru govori mednarodna javnost, saj bodo pred nami in kolikor smo seznanjeni, je že v javni razpravi Zakon o svetu invalidskih organizacij, ki bo poskušal odgovoriti na te izzive, da bo mogoče oceniti, ali predlagane rešitve ustrezno naslavljajo priporočila, ki so nam jih mednarodne institucije izrekle. Na koncu pa smo predstavili priporočilo Evropske komisije, sprejeto junija lansko leto. To je priporočilo Komisije, ki govori o standardih delovanja organov za enakost. Pri nas je to zbornik načela enakosti in tukaj v bistvu na zaključku lahko povem, da je eno ključnih vprašanj v preteklosti, ki sem jih dvakrat predstavljal na tem odboru, vprašanje pogojev za našo delo, bilo z rebalansom proračuna 2019, ki ste ga sprejeli prav vi poslanke in poslanci na predlog vlade, ustrezno rešeno in nam je kot novi instituciji v skladu z evropskimi priporočili prineslo pogoje za delo vseh teh različnih nalog, ki nam jih zakon nalaga.  To je za uvod z moje strani ena predstavitev obsežnega poročila. Hvala lepa.
Hvala lepa za vašo predstavitev. K besedi vabim Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Državna sekretarka Breda Božnik, beseda je vaša.
Breda Božnik
Hvala lepa za besedo. Spoštovana predsedujoča, poslanke in poslanci, spoštovani zagovornik, lepo pozdravljeni in hvala za povabilo na današnjo sejo, kjer obravnavamo poročilo, ki kaže na pomemben napredek v delovanju organa zagovornika načela enakosti v letu 2018.  (nadaljevanje) Ministrstvo izraža zadovoljstvo, da ima zagovornik po predhodnem obdobju vzpostavitve strukture in pa delovanja samega organa sedaj ustrezna proračunska sredstva ter kadrovske in druge vire, ki mu omogočajo aktivo, kakovostno in pa konkretno delo na področju, za katerega je pristojen. Veseli nas, da se uspešne organizacijske in pa tehnične spremembe že kažejo v napredku pri vsebinski obravnavi posameznih primerov obsegu zadev in pa rešitve, ki se jim je zagovornik lahko posvetil. Pomemben del poročila je pregled predlog za obravnavano diskriminacijo in prošenj za svetovanje po osebnih okoliščinah, področjih in pa oblikah diskriminacije. Kot kažejo podatki se število novih zadev povečuje, največ pobud je prispelo za osebni okoliščini invalidnosti in spola. To sta področji politik, ki sta tudi v pristojnosti Ministrstva za delo. Veliko pobud na teh dveh področjih ne pomeni nujno, da so osebe s temi osebnimi okoliščinami bolj diskriminirani temveč lahko trdimo, da je to tudi rezultat večje ozaveščenosti in pa senzibilnosti za neenako obravnavo, zaradi teh osebnih okoliščin. Ravno na teh področjih imamo dolgoletne in usmerjene politike za krepitev položaja invalidov v družbi ter politike enakih možnosti ženskih, moških tako v zasebnem kot tudi v javnem življenju. Na ministrstvu pozdravljamo tudi pregled in analizo ukrepov in aktivnosti za spodbujanje enakega obravnavanja na ministrstvih in v občinah, ki kaže na potrebo po krepitvi zavedanja o spodbujanju enakega obravnavanja na ravni nacionalnih in pa lokalnih politik in struktur. Analiza delovanja posameznih resorjev kaže na razsežnost tematike iz pristojnosti zagovornika in Zakona o varstvu pred diskriminacijo. Tako je odgovornost na vseh resorjih in drugih deležnikih, da k tematiki pristopamo celostno ter z največjo mero odgovornosti. Pozdravljamo tudi vzpostavljeno mrežo kontaktnih oseb po ministrstvih in drugih organih, kar bo po našem mnenju gotovo pripomoglo k večji ozaveščenosti in pa boljšemu sodelovanju med vsemi vpletenimi. Pomembno je tudi mednarodno in dvostransko sodelovanje zagovornika, ki se aktivno vključuje v evropsko mrežo organov za enakost ter v aktivnosti posameznih delovnih skupin in pa forumov znotraj organizacije ter z vsemi drugimi deležniki na mednarodni ravni. Menimo, da ima poročilo tudi poglavitno izobraževalno oziroma ozaveščevalno funkcijo, saj pojasnjuje zakonske opredelitve diskriminacije ter navaja nacionalne in mednarodne pravne podlage za delo zagovornika.  Za zaključek vsem, da mora biti in ostati skupni cilj, da je zavornik močan osrednji organ za boj proti vsem oblikam diskriminacije ter krepitev enakosti in raznolikosti v Republiki Sloveniji, ki svoje delo lahko opravlja učinkovito. Diskriminacija se namreč lahko zgodi vsakemu posamezniku oziroma posameznici na različnih področjih družbenega življenja in v vseh življenjskih obdobjih.  Hvala lepa.
Hvala za vaš prispevek. Besedo dajem predstavniku Državnega sveta, mag. Petru Požunu.  Izvolite.
Peter Požun
Dober dan.  Hvala, gospod predsedujoči, za besedo. Spoštovane poslanke in poslanci, gospod zagovornik, državna sekretarka!  Državni svet je obravnaval redno poročilo zagovornika načela enakosti in enotno ocenil, da je poročilo sistematično pripravljeno, dobro strukturirano, pregledno, izčrpno in informativno in razumljivo za vse tiste, ki se morajo s poročilom seznaniti oziroma, ki ga lahko tudi uporabijo za nadaljnje aktivnosti preprečevanja diskriminacije. Glede na to, da je Državni svet že v prejšnjem mandatu pa tudi v tem podpiral prizadevanja zagovornika, da se mu uredi njegov status v sistemu državne ureditve Republike Slovenije smo z zadovoljstvom sprejeli v navedenem poročilu, da so ti pogoji sedaj izpolnjeni in da ima zagovornik ustrezne podlage za učinkovito in kakovostno delo. Posebej smo pohvalili to, da je zagovorniku uspelo odpraviti večino zaostanka v reševanju zadev, ki so ostale nerešene že iz časa delovanja prejšnjega zagovornika načela enakosti na kar je bila Slovenija tudi mednarodno opozorjena na te zaostanke. V zvezi s primeri, s katerimi se ugotavlja obstoj nediskriminatornih dejanj poudarjamo, da je posebej pomembno, da zagovornik že med samim postopkom na podlagi mediacije ali drugih pojasnil poskuša urediti nerešeno vprašanje ali spor med obema strankama v postopku, se pravi, da se poskuša na miren način najti rešitev. Tisto, kar je pomembno, je seveda ta dimenzija da, zagovornik lahko vstopi tudi v zasebni sektor, kamor varuh človekovih pravic ne more in da lahko zastopnik pravzaprav že z odločbo v okviru inšpektorskega nadzora, ukrepa in zahteva ureditev stanja. Tisto, na kar pa opozarjamo, je pa to da, je zagovornik seveda v spremljanju aktivnosti posameznih ministrskih resorjev na tem področju zaprosil oziroma pozval ministrstva k posredovanju podatkov, katere posebne ukrepe so uvedli v letih 2017 in 2018, je pa ugotovil da, resorji sicer izvajajo nekatere politike, katerih cilj je preprečevanje diskriminacije in zagotavljanje enakopravnosti, ampak je med temi ukrepi bolj malo takšnih, ki jih je mogoče identificirati kot posebne ukrepe po Zakonu o varstvu pred diskriminacijo, pri tem pa seveda tudi mi izražamo priznanje Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki je to uredilo na primeren in ustrezen način in zato seveda tudi mi opozarjamo, da je potrebno v vladnih resorjih to nepoznavanje problematike diskriminacije odpravit in okrepit informacije s tega področja, kar je seveda tudi ena izmed pomembnih nalog zagovornika, tako v vladnih resorjih kot tudi v širši javnosti, na kar smo že v prejšnjem poročilu zagovornika v Državnem svetu napotili in ugotavljamo, da se z njihovimi aktivnostmi na področju informiranja, te stvari se izboljšujejo, med drugim tudi z zloženko, ki smo jo danes dobili na mizo, ki na enostaven informativen način vsakogar seznanja z področjem diskriminacije in ukrepanjem na tem področju. Državni svet na podlagi letnega poročila zagovornika in podanega tudi včeraj, na seji Državnega sveta ocenjuje, da je zagovornik v kratkem času, v katerem deluje, uspel vzpostaviti učinkovit način dela in da deluje dobro in odgovorno, njegovo področje pa je seveda široko in družbi in politiki še vedno premalo razumljeno, kar predstavlja seveda dodaten izziv. V Državnem svetu sicer predvidevamo, da se bo v naslednjih letih, še bolj poglobljenim delom zagovornika odprlo še marsikatero področje, ki ga trenutno še ne prepoznamo in ne zmoremo prepoznati kot možno področje, kjer prihaja do diskriminacije – zato je pričakovati, da bo njegovo poročilo z leti tudi obsežnejše, pa ne zato, kar bi menili, da je diskriminacije morda toliko ali več, ampak ker bo ozaveščenost ljudi in organov na tem področju večje. To se je zgodilo tudi pri letnih poročilih Varuha človekovih pravic. Prav pa je, da se na vse te stvari seveda opozarja, da se na te stvari politika in družba, ustrezno odziva in zmanjšuje te razloge, ki so tu, tako da smo v zaključku seveda poročilom se seznanili in ga pohvalili. Hvala.
Hvala za vaš prispevek. Sedaj smo končali s predstavitvijo in razpravo vabljenih, zdaj pa odpiram razpravo članic in članov komisije in odbora. Rad bi pa med nami še pozdravi Francija Kepo, ki je namesto Jelke Godec z nami, Blaža Pavlina, ki je namesto Ive Dimic in Matjaža Hana, ki je namesto mag. Marka Koprivca. Hvala lepa. Izvolite, razprava. Prva je bila Janja / smeh/ hitrejša, potem je pa na vrsti naš kolega Koražija. Izvolite, Janja.
Hvala lepa. Tudi če bi kolega dobil prednost, ne bi bilo nič narobe, sploh glede na temo, ki jo imamo danes na mizah. Jaz moram najprej izpostavit, da sem zelo zadovoljna, da imajo zagovornik sam, kot inštitucija, zagotovljene zdaj končno, bom rekla, infrastrukturne, materialne, kadrovske in vse druge pogoje dela, o katerih smo se na preteklih zasedanjih tega odbora že večkrat pogovarjal in da končno omogočimo inštituciji neko vsebinsko delovanje, kar je dejansko njegova prvenstvena naloga za kar je bil tudi ustanovljen. Če pogledamo predvsem finančne pogoje v poročilu, potem je jasno vidno, da so sredstva naraščala in da zdaj končno, v letu 2019, smo na milijonu 100 tisoč evrov, kar se mi zdi nek korekten znesek, ki po mojem mnenju nekako zagotavlja nek predpogoj za učinkovito delo, kar izhaja tudi iz števila zaposlenih, ki je na 31. 12., torej, poleg predstojnika še 16 zaposlenih, to je pa zdaj že kar, se mi zdi, nekaj, kar zagotavlja neko nemoteno delo. Zdaj, posvetila sem se nekim osnovnim statistikam in glede tega bom imela nekaj vprašanj no. V letu 2018 je zagovornik izdal skupno 7 priporočil. Ta priporočila se nekako vsebinsko navezujejo na potrebne zakonske spremembe ali pa neke interpretacije predpisov. Bila so izdana za okoliščine invalidnost v 4 primerih in po 1 primer za narodnost, kraj bivanja in status samostojnega podjetnika. Od tega so bila 3 poročila namenjena pravnim osebam, 3 državnim organom in 1 občinam. Tukaj pa piše, v vašem poročilu, na strani 52, da Ministrstvo za delo, Ministrstvo za infrastrukturo in Javna agencija za varnost prometa do oddaje tega poročila še niso jasno sporočili zagovorniku, ali nameravajo priporočila upoštevati in tu je zdaj seveda moje vprašanje – ali je do zdaj že prišlo do kakega odziva teh inštitucij in kakšen je bil ta odziv in ali bodo ta vaša priporočila seveda upoštevana? Potem, če grem naprej… Ena od nalog zagovornika, ki je opredeljena tudi v veljavnem zakonu, v 38. členu je, da zagovornik oceni, če je kakšen zakon ali drugi predpis po njegovem mnenju diskriminatoren, da o tem lahko obvesti predlagatelja postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti ali pa za zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti in kot izhaja iz tega poročila, vašega, na strani 19., je zagovornik v letu 2018 obravnaval 5 pobud za presojo ustavnosti, v tem poročilu pa ni navedeno, na katere vsebine so se te pobude, se pravi, teh 5 pobud nanašale, kaj so bile tiste problematike, ki so bile izpostavljene v teh pobudah in pa - še bolj pomembno vprašanje, ki se mi, seveda, zastavlja – zakaj se zagovornik v nobeni od teh zadev ni odločil vložiti zahteve za presojo ustavnosti? A nekako iz obrazložitve sem razbrala, da zato, ker se je prednostno ukvarjal z zaostanki, o katerih je govoril že gospod državni svetnik, pa vendarle, to se mi zdi tako pomembna tematika, da bi takšno pobudo pričakovala… Zakaj to govorim? Zato, ker smo se z zelo podobno vsebino ukvarjali tudi pri obravnavi poročila Varuha človekovih pravic za leto 2018, ko se dejansko soočamo s situacijo, ko je nekim samostojnim neodvisnim državnim organom, kar tudi zagovornik je, tako kot Varuh človekovih pravic, seveda po zakonu dana možnost, da predlagajo oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov, če menijo, da so ti diskriminatorni ali pa celo protiustavni, pa vendarle ti organi te možnosti ne izkoristijo in s tem imam jaz kar težavo, no. Posebej je še to bilo evidentno v primeru Varuha človekovih pravic glede njegove ugotovitve in o tem sem obširno razpravljala tudi ob obravnavi tega poročila varuha, ko je varuh ugotovil, da Zakon o partnerski zvezi, ki onemogoča posvojitve, da je diskriminatoren in protiustaven in je to celo, mislim da na desetih straneh varuh argumentiral, hkrati je pa v isti sapi predlagal poslancem, da naj vložijo ustrezne zakonodajne spremembe. Mogoče tudi s tem v zvezi, ali ste kot zagovornik s tem primerom vsebinsko seznanjeni? Torej s tem, ki ga varuh v svojem poročilu izpostavlja in v kolikor niste, apeliram tudi na vas, da ga preučite in se morebiti vi odločite, da izkoristite to možnost in sprožite ustavno presojo. Seveda, moj apel gre predvsem v smeri da, če določeni organi in določene inštitucije zakonsko to možnost imajo, če celo napišejo v svojih poročilih, da so do takšne ugotovitve prišli in da je to njihovo uradno mnenje, da seveda sprožijo tako pobudo in jaz upam, da bodo take pobude prepoznane v naslednjih letnih poročilih, da bomo videli, da je delovanje inštitucije seveda šlo v to smer. Potem, če nadaljujem, še mogoče s sovražnim govorom – zanima me, v kakšnem obsegu se pri svojem delu srečujete s sovražnim govorom in spodbujanjem nasilja? Seveda tukaj, se nekako navezujem na tisti del poročila, ki je prevod poročila posebnega poročevalca OZN za vprašanje manjšin, ker kot izhaja, kot tu navajate, Kazenski zakonik sicer naslavlja sovražni govor, vendar pa je problem nekje drugje, kajne? Problem je v sami interpretaciji. Vemo, da do obsodb v takih primerih prihaja zelo redko in da je eno od priporočil, ki je dano Sloveniji, da potrebujemo spremembe, zakonodajo za odpravo te razlage 297. člena Kazenskega zakonika, ki dejansko po mnenju nekaterih onemogoča uspešno preganjanje sovražnega govora, čeprav spet drugi, kajne, pa pravijo, da mogoče temu niti ni tako in da že obstoječa dikcija omogoča marsikaj, če le bi se tega na nek drug način lotili. Namreč, mnenje nekaterih je, da bi se pri pregonu sovražnega govora že v sklopu veljavne zakonodaje lahko naredilo precej več – namreč, kazenskega dikcija tega člena se konča z besedami »…ali z uporabo grožnje zmerjanja ali žalitev.«. To pa pomeni, da ni te neposredne posledice, kajne, dejanskega kršenja javnega reda in miru. Jaz bi se čisto tako laično mogoče lahko s tem celo strinjala, no, pa me zanima, kakšno je mogoče vaše mnenje oziroma, če je tudi vaše mnenje, da je treba ta člen spremenit, pa da mogoče to res tudi naredimo, no? Mene zelo moti, da ta sovražni govor ostaja nekako nekaznovan in se mi zdi, da, saj veste, iz sovražnega govora lahko nastane marsikaj in je že v preteklosti skozi zgodovino nastalo marsikaj in bi si želela, da se tega lotimo drugače. Potem pa imam mogoče še vprašanje – ena od nalog oziroma pooblastil, ki jih ima zagovornik, je med drugim tudi ta, da lahko državnim organom, lokalnim skupnostim in nosilcem javnih pooblastil daje priporočila glede preprečevanja in odpravljanja diskriminacije – pa me zanima, ali ste že izdali kakšno takšno splošno sistemsko priporočilo v zvezi s sovražnim govorom oziroma, kakšno je stališče, predvsem z vidika dela, ki ga opravljate? Zdaj, kar se tiče vprašanja manjšin, bi seveda omenila tudi znakovni jezik. Posebni poročevalec OZN namreč tukaj ocenjuje, da obstaja nek odpor oblasti do priznavanja znakovnega jezika v Sloveniji. Slovenski znakovni jezik še vedno ni priznan, kot vemo, kot samostojni avtohtoni jezik, je pa to materni jezik gluhih in Slovenija kljub zakonodaji, ki predvideva uporabo tega jezika, v številnih kontekstih dejansko tega še ne obravnava čisto enakopravno in enakovredno in tukaj je seveda potrebno omenit tudi pobudo oziroma predlog Vlade oziroma resorne ministrice za spremembo Ustave, po kateri bi se znakovni jezik umestil v Ustavo - jaz upam, da se bo to seveda čim prej tudi zgodilo in v tem kontekstu pričakujem neko konstruktivno sodelovanje tudi vašega organa. Upam, da se to res čim prej zgodi. Mogoče bi se pa tukaj še navezala zdaj tudi na ta vaš dopis, ki ste nam ga poslali še potem, 6. 6., in sem ga skrbno prebrala in, ja, saj, mi smo o teh temah govorili tudi na preteklih odborih, sem šla prav brat magnetogram   (nadaljevanje) ob obravnavi zadnjega poročila, kjer ste nekako zelo izčrpno povedali, kje so težave v sami zakonodaji in smo se poslanci tudi s tem lahko strinjali. Hkrati smo takrat sprejeli en sklep, pa če ga takrat preberem – to je bilo 9. oktobra, je bila ta seja, ko smo obravnavali redno letno poročilo za leto 2017 in je ta odbor sprejel sklep: »Odbor priporoča Vladi, da v sodelovanju z zagovornikom načela enakosti pripravi spremembe in dopolnitve Zakona o varstvu pred diskriminacijo, s katerimi se bodo odpravile obstoječe pomanjkljivosti, ki ovirajo delo zagovornika načela enakosti.« To smo takrat sprejeli. Razprava ob tem je bila zelo konstruktivna in tudi jasno je bilo rečeno, da se pričakuje od vas seveda neke predloge, ker si vi, kot si jaz predstavljam, tudi najbolje zavedate, kej so pomanjkljivosti v obstoječi zakonodaji, da torej lahko tudi predlagate kaj je tisto, kar bi bilo potrebno spremeniti. Jaz sem že takrat izpostavila in navedla kot primer, da nam nekateri organi ob svojih poročilih na koncu že sami vključijo tudi ta del v poročilo. Se pravi neke konkretne predloge za spremembo zakonodaje, kjer se jim to zdi potrebno in to je bilo tudi takrat v obrazložitvi, ko smo ta sklep predlagali. Zdaj pa razumem iz tega vašega dopisa, da se to še ni zgodilo. Zgodil pa se je v vmesnem času sestanek na ministrstvu, ko smo bili obveščeni oziroma takrat oktobra 2018, kjer je bilo tudi to dogovorjeno, pa bi nekako se odzvala na ta del, kjer v dopisu pravite, da bi moral odbor oziroma komisija priporočiti vladi ustanovitev delovne skupine, ki bi v najkrajšem možnem času pripravila in zakonodajni postopek posredovala predlog sprememb Zakona o varstvu pred diskriminacijo. Malo me tudi čudi ta najkrajši možni čas, ker od oktobra, ko smo sedeli in ko smo sprejeli ta sklep, do zdaj, ko smo junija, je preteklo že kar nekaj časa. Pa vas nekako sprašujem, kaj se je v tem vmesnem času zgodilo glede na to, da je bilo dogovorjeno, da se te zadeve pripravijo? Hvala lepa.
Hvala za razpravo. Besedo ima Boštjan Koražija, naj se pripravi Jožef Lenart.
Spoštovani predsednik, najlepša hvala za besedo. V Levici si želimo, da bi imel zagovornik načela enakosti več učinkovitih vzvodov za ukrepanja. Saj trenutno lahko le izreka opozorila, ne pa tudi sankcije. Razlog za to pa je slabo spisan leta 20116 sprejet Zakon o varstvu pred diskriminacijo, ki je uvedel samostojnega zagovornika načela enakosti.  V Levici smo že takrat pri sprejemanju tega zakona predlagali povečan obseg pristojnosti zagovornika, vendar naši predlogi niso bili upoštevani. Tako smo predlagali možnost, da bi zagovornik lahko vložil obtožbo v primeru množične diskriminacije ali v primeru ogroženega javnega interesa. Prav tako smo predlagali takrat, da v primeru diskriminacije ni potrebno dokazovanje namena, kar je za obstoj diskriminacije in njenih posledic pravzaprav brezpredmetno.  Zdaj pa imam tu nekaj vprašanj glede na poročilo, pa za samega zagovornika načela enakosti. Pa se bom kar dotaknil njegovih sistemskih nalog. Pri policiji oziroma kaznivih dejanjih po 297. členu Kazenskega zakonika, ki je javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, zagovornik oziroma ugotavljate, da je v letu 2018 policija obravnavala 32 primerov suma storitve kaznivega dejanja po tem členu, kar je šest več kot leto prej in 17 manj kot leta 2016. V oči bode majhno število prijav, se pravi ovadb teh kaznivih dejanj. Glede na to, da je sovražni govor moč, se je močno razpasil v tem času in prostoru – žal, tudi sami smo ga večkrat deležni in predstavlja velik družbeni problem. Pod krinko svobode govora se širijo tudi lažne novice, ki vodijo v sovražni govor in druge oblike sovražnosti in dostikrat žal celo v nasilja. Javno spodbujanje nestrpnosti in diskriminacija postaja običajna praksa. Skratka, glede na obstoječe stanje v družbi, bi pričakovali večje število   (nadaljevanje) prijav in boljši uradni pregon teh dejanj. Zdaj pa imam vprašanje za vas: Kje, menite, so razlogi, da se sovražnega govora oziroma spodbujanja sovraštva, nasilja, nestrpnosti ne prijavi in preganja po uradni poti? Ali menite, da je kriv tudi strah, se pravi, da ljudje ne upajo prijavljati teh dejanj oziroma namenov zaradi strahu pred posledicami, ki bi jih potem doživeli ob preganjanju po uradni poti? V tem smislu ima zagovornik dobre vzvode, da bi deloval v smeri ozaveščanja javnosti ob pravni in drugi pomoči, ki obstajajo v teh primerih kršitev. In vas sprašujem tudi, kakšne vzvode boste v tej smeri potegnili oziroma ukrepali oziroma kako boste - že zdaj ste dobro ozaveščali, ampak kakšni so vzvodi za še boljše ozaveščanje v teh primerih.  Drugo vprašanje. Letnemu poročilu je priloženo tudi poročilo posebnega poročevalca OZN za vprašanje manjšin, ki je spomladi 2018 izvedel obisk v Sloveniji. Ta v poglavju Etnične, jezikovne in verske skupnosti piše, da Slovenija ni preveč raznolika etično, versko in jezikovno, saj po popisu prebivalstva 2002 katoliki in Slovenci predstavljajo jasno večino. Etnični Slovenci predstavljajo 83 % celotnega prebivalstva. Dejstvo je, da etnične in verske razlike pogosto vodijo v konflikte in diskriminacijo, zatorej jih v Sloveniji glede na ugotovitve posebnega poročevalca OZN naj ne bi pričakovali. Zagovornik pa ravno na teh osebnih okoliščinah ugotavlja diskriminacijo. V poročilu za leto 2018 pravite, da je najpogosteje zatrjevana posebna okoliščina diskriminacije v zadevah, zaključenih v letu 2018, invalidnost. Sledi seštevek osebnih okoliščin narodnosti, rase in etničnega porekla. Kmalu zatem sledi osebna okoliščina vera ali prepričanje. Kako boste to komentirali oziroma kako to komentirate? Tretje vprašanje: Ali so katera področja diskriminacije, za katere ni pristojna nobena inšpekcija v državi?  Vprašanje številka štiri: Kako si predstavljate bodoče delovanje vašega organa, če ta ne pridobi pooblastila za izrekanje sankcij? Kako kmalu pričakujete spremembe zakonodaje, ki bi razrešila sedanjo pat pozicijo zagovornika, ki ima na nek način zvezane roke, žal?  Zdaj se bom pa kar navezal na gospo Sluga, ki je že prej to omenila oziroma spraševala. Pred nekaj dnevi ste pred to sejo poslali oziroma naslovili priporočilo, naj Državni zbor proaktivno pristopi k ugotovitvam Evropske komisije za boj proti rasizmu in nestrpnosti pri Svetu Evrope za Slovenijo glede izboljšanja pogojev delovanja zagovornika in učinkov te funkcije. V tem dopisu pozivate Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide ter Komisijo za peticije, človekove pravice in enake možnosti, da Vladi Republike Slovenije priporočita ustanovitev delovne skupine, ki bo čim prej pripravila spremembe Zakona o varstvu pred diskriminacijo, s katerimi se bodo odpravile nejasnosti v zvezi z izvajanjem zagovornikovih pristojnosti. Kakšna so vaša pričakovanja oziroma v kakšnem času si želite, da bi to bilo opravljeno oziroma tudi spremenjeno?  Pa še zadnje vprašanje. Med pomembne naloge zagovornika poleg sistemskih nalog sodi tudi pregled izvajanja posebnih ukrepov za zagotavljanje enakosti po ministrstvih ter ozaveščanje javnosti o diskriminaciji. Pa ponovno vprašanje od prej: Katere poudarke ali težave bi izpostavili na tem področju?  Hvala.
Hvala za razpravo. Besedo ima Jožef Lenart.
Hvala lepa za besedo, predsednik. Pozdravljeni, zagovornik, gospod Lobnik, pozdravljena državna sekretarka, ostali gostje ter kolegi poslanci in poslanke! Načelo enakosti, če rečem, pomembno zadevo obravnavamo danes. Hvala lepa za tole podano poročilo. Dotaknil se bom nekaj tem. Seveda je bilo nekako v tem poročilu navedeno, da se veliko dogaja, pa da je še veliko načrtov vašega dela vezanih tudi na delo in zaposlovanje.   (nadaljevanje) Verjetno izhajajo iz tega, kot navajate v poročilu, da je Inšpektorat za delo dal največ primerov diskriminacije. Ostalo pa potem glede tega, da tudi v zaposlovanju in delu ste imeli obravnavanih, mislim, da kar veliko zadev. Iz tega pa sem nekako razbral, da dajete več pozornosti firmam, podjetjem, da se tam pač več dogaja diskriminacija, in tudi da boste v prihodnosti spodbujali, da bo večja enakopravnost v firmah. In zdaj nekako pogrešam, zakaj več v zasebnem pa manj v javnem sektorju; to je pač eno od vprašanj, takšen je moj občutek. Potem v nadaljevanju morda, kar se tudi tiče diskriminacije, in sicer plače žensk naj bi bile nižje - ali je to mit ali resnica v Sloveniji, ker težko primerjavo dobimo, ne vem, če ne damo dveh popolnoma enakih delovnih mest in enakih odgovornosti, da bi lahko to trdili.  Naslednja zadeva, ki je kar zanimiva, da je pri invalidnosti bilo zelo malo zadev, pa vsi vemo, da je diskriminacije invalidov kar veliko.  Dotaknil se bom še primera spola v športnem društvu oziroma diskriminacije na področju spola. Neko tako, bom rekel, bolj kot ne smešno zadevo sem našel. In sicer, klub organizira športno prireditev in ponudi ženskam nižjo startnino. Jaz zdaj iz tega vašega zapisa nekako ne morem razbrati, ali je to bila diskriminacija ali ni bila, in sem negotov, ker mislim, da športna društva, recimo, spodbujajo že oglede tekem, velikokrat ponudijo nižje cene vstopnic. Potem bi verjetno bilo tisto tudi. Zdaj pa, če sem jaz, recimo, predstavnik športnega društva, pa rečem ženskam, na nogometno tekmo pridete, pa imate 5 evrov karto, moški imajo pa 10 evrov, zaradi tega, ker jih prihaja samo 10 % , in jih s tem spodbuja - ali je to diskriminatorno ali ni? Poročilo je vsekakor obsežno, ampak v osnovi imamo na nek način veliko stvari, ki so, ne bom rekel težko razumljive, verjamem, da se dela v dobri veri, vsekakor pa ni nekako bilo toliko obravnavanih zadev s tistih področij, ki se največ pojavljajo, ali pa bom rekel, verjetno vi kot zagovornik pač delate tisto, kjer se dajejo pobude, ampak pobude pa včasih niso najbolj relevantne - drži? Dobro, hvala lepa.
Hvala za razpravo. Ker ni več prijavljenih, bi dal besedo gospodu Mihi Lobniku za odgovore na vprašanja, ki so bila kar številna. Izvolite.
Mija Lapornik
Hvala lepa vsem trem za vprašanja. Če bo slučajno zaradi večjega števila prišlo do tega, da bi se kaj izpustilo, me, prosim, opozorite, da se vrnem.  Prvo vprašanje se je dotikalo priporočil, ali so bili med časom oddaje poročila, to je 30. april, do sedaj kakšni novi odzivi. Ne, kolikor mi je do zdaj znano, teh odzivov ni bilo. Na splošno gre pa za prva priporočila, ki so nastala v lanskem letu. In tako kot resorji na nek način niso razumeli, kaj jih sprašujemo, ko jih sprašujemo, kakšne ukrepe proti diskriminaciji izvajamo, smo se soočili s tem, da je že pravzaprav od ministrstev navzdol v javni upravi, če lahko tako rečem, eno veliko nepoznavanje, da je materija Zakona o varstvu pred diskriminacijo nekaj precej novega. Zato tudi takšne zloženke, kot smo vam jih danes predstavili, ker brez tega, da osnovne pojme razjasnimo ljudem,   (nadaljevanje) ki delujejo v javni upravi, seveda težko učinkovito sodelujemo. Mi bomo - to so priporočila iz leta 2018 - zdaj začeli bolj intenzivno spremljati, kaj se s priporočili dogaja. V tistem času je prišlo tudi do menjave Vlade, tako da je bilo tudi nekaj pojasnil novih predstavnikov Vlade, da so v vmesnem času šele to prevzeli, pa niso nujno tudi opazili, tako vemo, da je nekaj še na ta račun iz leta 2018.  Kar se tiče pobud za presojo ustavnosti. Mi smo tudi na začetku poročila namenoma to izpostavili, zato ker se mi zdi to najboljši način poročanja Državnemu zboru, kar je naša temeljna naloga in dolžnost, da kar sami povemo, kako aktivni ali pa zakaj ne na določenih področjih. Dokler jih nismo obravnavali in pravzaprav nismo odločali o tem, ali so sploh smiselna in v tem smislu lahko nadaljujemo postopek v tej smeri, jih v nekih povzetkih v poročilo zato nismo vključevali. Drugi razlog, zakaj tega nismo delali, je bil pa v tem, da je bilo treba v 2018 izbrati prioritete, in velik pritisk posameznic in posameznikov, ki so imeli svoje konkretne prijave kot posamezniki na neke situacije, je bil pač prioriteta v letu 2018, do trenutka, ko smo to stabilizirali in se lahko letos začnemo ukvarjati tudi s tem delom. Jaz sem že v prejšnjih dveh letih poskušal pokazati, kakšen obseg nalog je pravzaprav zakonodajalec predvidel v 21. členu, kako primerjalno takšen obseg nalog delajo v evropskih državah institucije s 30, 40 zaposlenimi, zato da je to delo seveda lahko tudi hitro, da ne prihaja do zaostankov. Število ljudi, ki to delajo, in torej postopek, po katerem delajo, zelo vplivata na hitrost reševanja zadev. Čeprav je bilo v letu 2018 na koncu res 16 zaposlenih, pa bi opozoril, da jih je kar 6 prišlo v zadnjih dveh mesecih in da to ne pomeni, da so lahko delali in da smo mi pač to razširitev opravljali v letu 2018, zato seveda njihovih prispevkov k povečani odpravi zaostankov tu še ni mogoče zaznati. Ta teden smo gostili predsednika Ustavnega sodišča in generalnega sekretarja na prvem spoznavnem sestanku, na katerem smo jim predstavili poročilo. Pogovarjali smo se tudi o tem členu, ker nam Zakon o varstvu pred diskriminacijo v 38. členu daje to pooblastilo. Nismo običajni kvalificirani predlagatelj v Zakonu o ustavnem sodišču in povedali smo, da lahko tudi od nas pričakujejo tovrstne pobude. V zvezi s tem so nam tudi predstavili svoje delo, tako smo vzpostavili temelje nadaljnjega sodelovanja.  V zvezi s sovražnim govorom so vprašanja, ki ste jih odprli, ki izvirajo iz poročila mednarodnega poročevalca Združenih narodov za manjšine, deloma takšna, ki se direktno dotikajo našega mandata, deloma pa širša, torej vprašanja izvajanja 297. člena in znanih debat, pa tudi znanih pričakovanj, ki jih je ne nazadnje javno izpostavil tudi generalni državni tožilec v zvezi z izvajanjem in razumevanjem 297. člena. Jaz sem sodeloval na posvetu predsednika republike v mesecu novembru oziroma decembru o sovražnem govoru. Tam sem podčrtal predvsem tiste vidike sovražnega govora, ki so direktno povezani z našim mandatom, in to je člen 10 Zakona   (nadaljevanje) o varstvu pred diskriminacijo, ki ima dva dela, in sicer pozivanje k diskriminaciji in prepoved javnega opravičevanja zapostavljanja ali preziranja oseb oziroma skupine oseb po osebnih okoliščinah iz 1. člena. To je neko naše jedro ukvarjanja. Vendar pa bi ponovno opozoril, da je bil signal zakonodajalca v zvezi s temi dejanji razviden tudi iz 45. člena Zakona o varstvu pred diskriminacijo, kjer 10. člen med kazenskimi določbami ni vključen. Možno je bilo dobiti pojasnila, da se ta del v celoti prepušča tožilstvu oziroma policiji, da naj se ta organ ne ukvarja s to temo. Zdaj, če bi tu obstajal predvideni prekršek v zvezi z dejanji, opisanimi v 10. členu, bi potem lahko pristojni inšpektorat, ki bi bil v tem primeru Inšpektorat za medije pri Ministrstvu za kulturo, na podlagi naše ugotovitve tipa sovražnega govora v skladu z 10. členom, torej pozivanja k diskriminaciji ali pa zapostavljanju, v primeru neupoštevanja naših opozoril izvedel tudi neke prekrškovne postopke. Naj spomnim, Zakon o varstvu pred diskriminacijo je predvidel, da zagovornik načela enakosti ne bo prekrškovni organ, da bo peljal postopke, da bo diskriminacijo in kršitve teh določb ugotavljal, in v primeru, da kršitelji ne bodo sami spoštovali teh ugotovitev, lahko predal pristojnim inšpektoratom, ki pa imajo možnost prekrškovnih postopkov. Zato je naša aktivnost na tem področju spodbujevalne narave. V letu 2018 smo v zvezi s tem imeli nekaj primerov, enega se zdaj spomnim, ko so na naš poziv odstranili sovražni govor z nekega spletnega portala. Ob tem bi sicer povedal, da je načeloma pozitivna izkušnja, da ko kršitelje opozorimo, v neki pretežni meri tudi upoštevajo naša opozorila. Seveda se pa vprašanje postavi, kaj in kakšne vrste postopkov najti, ali jih tak organ ali kakšen drug organ ima, da bi tiste grobe ali pa bolj odločne kršitelje seveda odvračal - temu se reče v žargonu evropskih institucij »odvračilne sankcije« - od tovrstnih dejavnosti naprej. Je pa gotovo možno to delati sistemsko v okviru kazenskega izvajanja ali pa tudi na nivoju takšnega organa; na to nas opozarjajo mednarodne institucije.  Znakovni jezik je materni jezik. Jaz sem sodeloval na posvetu v Državnem svetu pred nekaj tedni v zvezi z znakovnim jezikom in predlogom, da se vnese v ustavo, in tudi izrazil podporo temu. In si bom v tej smeri še naprej prizadeval; hvala tudi za to vprašanje. V bistvu pričakujemo pri zagovorniku načela enakosti sestanek Komisije za ustavne zadeve, če se tako pravilno reče, kjer mislim, da bo zdaj naslednja točka, na kateri bo ta uvrstitev obravnavana; ne samo zagovornik načela enakosti, pričakujejo tudi zainteresirano javnost.  Potem pa je vprašanje, ki je povezano tudi s temi vsebinami in se tiče nedavno izdanega poročila Evropske komisije proti rasizmu in nestrpnosti, ki deluje v Strasbourgu. In nas je po štirih letih lansko leto temeljito pregledala, tudi pri nas so bili in smo pač morali odgovarjati na njihova vprašanja. In je pripravila ta obsežna priporočila, ki so se pa ravno prejšnji teden v bistvu kot javno objavljena znašla pri nas, in se mi je zdelo smiselno, da vam jih posredujem, da jih ne nosim šele čez eno leto, seveda pa se z njimi nismo mogli bolj natančno ukvarjati v tem času. V povezavi z vprašanjem drugega sklepa, ki ga je Odbor za delo, družino, socialne zadeve sprejel oktobra lani, torej bila sta dva sklepa – en je bil o nujnosti zagotovitve več sredstev za infrastrukturno vzpostavitev organa, drug je pa o uskladitvi zakona na način, da bi bili postopki lahko bolj učinkoviti – je, več stvari se v zvezi s tem zgodilo, kajne? Ena od stvari, ki smo jo tudi čakali, je bil pravzaprav ta  »input« mednarodne institucije, ki je ena največjih ekspertov na tem področju, drugo pa je spoznanje, da je vprašanje postopka pri zagovorniku načela enakosti po sestankih na Ministrstvu za javno upravo in pravosodje, stvar, ki se bo lahko rešila v zelo intenzivnem sodelovanju omejenih resorjev z Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve. Namreč, posega se v vprašanje, ali naj ima ta organ inšpekcijsko obliko nadzora? Ali naj ima prekrškovne globe ali ne? In, po podatkih iz teh sestankov z vrhovi teh resorjev in strokovnimi sodelavci, obstajajo izjemno različni pogledi na to vprašanje. Tako da je, se mi zdi, v cilju dobre razprave pomembno, da tudi mi, pri zagovorniku načela enakosti, vanjo prispevamo našo izkušnjo oziroma prakso z primeri, da bomo lahko dobro utemeljili potrebo po spremembah zakonodaje. Namreč, zdaj je postalo jasno, da seveda leta 2016 ni bilo mogoče predvideti tipov primerov, ki se bodo na nas obračal in pa prepletanj različnih postopkov, ki se zgodijo, kadar ima organ toliko različnih pristojnosti. Od tega, da smo na nek način lahko zagovornik žrtve, do tega, da smo organ odločanja in da je treba ustrezno, seveda, razmejiti tiste dele, tiste zaposlene, ki delujejo v imenu organa v teh vlogah in do tega, da se nam podvaja, pravzaprav, funkcija morebitnega prekrškovnega organa, če bi jo kar dodali zagovorniku načela enakosti in bi lahko prihajalo do postopkov, kjer bi inšpektorati odločili drugače kot zagovornik načela enakosti. Tako da, je serija zahtevnih nalog. Imamo zdaj dosti izčrpna mednarodna priporočila in mislim, da bo zdaj lahko tudi na podlagi naših izkušenj s postopki, dober čas, da predstavimo naše ugotovitve in da na podlagi teh stečejo procesi priprave sprememb členov zakona, ki bi izboljšali našo učinkovitost, nismo si pa drznili pripravljat členov oziroma enostavno posegat na področja, ki niso del našega mandata, na ta način, kakor so urejeni. Tako da, mislim da, če prav razumem, bo kmalu priložnost, da bomo v koordinaciji z Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve, ki je nosilec ZVarD, začeli aktivnosti na tem področju in ta dopis je potrebno razumeti v tem, splošni najavi teh procesov, za učinkovitost katerih bo pa zelo pomembna koordinacija večih resorjev. Potem, gospod Koražija, v zvezi z 279. členom Kazenskega zakonika ugotavljate naše podatke, relativno malo število dejanj po tem členu in se sprašujete, glede na veliko sovražnega govora, ki ga opažate in je velik družbeni problem, na relativno majhno število, ja, to je poanta tega dela poročila. Očitno pač, tudi ljudje nam večkrat povedo, da tudi diskriminacije ne prijavljajo, zato ker ne vedo, ali se bo sploh kaj zgodilo in tako naprej in bi rekel, da je to (nadaljevanje) verjetno povezano in da je del tega tudi zdaj povezan s tem, če omenim, da se lahko zgodi, da imamo zdaj trenutno v teku kar nekaj postopkov, ki so pa mogoče bolj tipični primeri diskriminacij, ki trajajo že skoraj pol leta. Namreč, po upravnem postopku imajo tudi kršitelji svoje pravice zjasnitve in žrtve in teh primerov, jih seveda ne morem komentirat, ampak, ko bodo končani, bodo pa kar verjetno odmevni, vendar trajajo, kajne, in tudi to lahko, seveda, povemo šele sedaj. Tudi to je »input«, ki je pomemben za vprašanje sprememb zakona. Namreč, ne glede na to, kako se nek postopek pred ustanovitvijo inštitucije zdaj opravi, se pa zdaj kaže, da pa prinaša tveganja, ki so pa tudi tveganja za žrtev, kajne. Imamo na primer neke žrtve, ki zdaj pol leta so v postopku ugotavljanja in pravzaprav, razen tega, da postopek teče, ne moremo ponudit drugega in to so tista vprašanja, ki bi jih radi prepeljali tudi v debato o spremembi predloga spremembe zakona. In ja, strah pred reakcijami je seveda vedno tudi eden od faktorjev, ki vpliva na to. Naša naloga je zato, da seveda kar se da ščitimo žrtve, da jim najprej in jim ponujamo anonimno svetovanje in jim ponujamo možnost, da ne oddajo prijave, ker ko pa enkrat oddajo prijavo po upravnem postopku, ima pa domnevni kršitelj pravico vpogleda, kdo je prijavil in tako naprej. Tukaj je seveda treba ravnati občutljivo in se soočamo tudi s tem, da se ljudje, so v evidentni poziciji žrtve, ne upajo tega narediti, ampak to je tudi potem del realnosti, da pač, če ni, če se nekdo ne izpostavi, tudi ne more nečesa doseči. Zdaj, mi pa spodbujamo, poskušamo pa tudi glas tistih, ki se sami zase ne morejo postavit, upoštevat pa prav v tem sistemskem delu, kajne, torej govoriti za njih. Takrat pa pride ta del inštitucije zagovornika do izraza, kajne – govoriti v imenu tistih, ki ne morejo svojih pozicij predstavljat. Zdaj, seveda, ne glede na to, kako raznolika je slovenska družba, to nima nobene veze s tem, kakšne izkušnje doživljajo tisti, ki so v manjšini. Jaz mislim, da je to razlog za to razlikovanje, ki ste ga navedel med poročilom mednarodnega poročevalca in tem, kar pač mi ugotavljamo in dejstvo je, da ne bi smeli teh številk, katerih prijav je prišlo največ, šteti za reprezentativne. To so lahko relativno različni faktorji, ki vplivajo na to, zakaj nekateri ljudje se bolj postavijo zase, se lahko, da imamo največ, mogoče je pa kljub temu najmanj stigmatizirana invalidnost, ker je bilo ogromno narejenega na tem področju, v zadnjih letih in si ljudje upajo tudi bolj prijavit, pa so kakšne druge osebne okoliščine, take, da si pa veliko manj, kajne, in s tem seveda ne bi hotel reči, da je že dovolj narejenega za ljudi z različnimi oblikami invalidnostmi. Ali so katera področja diskriminacij, za katere ni inšpekcij? Ja, tudi to se že pojavlja in tudi zato je dobro, da nismo hiteli s spremembami zakona, ker enostavno nam zdaj kaže prakso – mi imamo primer, noter je vpisan, področja delovanja društev, kjer je zaradi starosti posameznik diskriminiran, ne more več opravljat svoje funkcije nekega športnega sodnika, čeprav ima za to vse psihofizične sposobnosti, ampak pač, društvo si je izbralo neko starost, kot tisto, po kateri ne more več dobiti licence za opravljanje tega sodnika in gospod je po našem mnenju upravičeno ogorčen, on bi to delal še naprej, življenje je posvetil temu športu in zaradi tako, administrativnega, ne, v našem društvu smo se odločili, da bodo sodniki do te starosti, pač mu je to onemogočeno. Mi smo primer obravnavali in v odločbi ugotovili, da gre po našem mnenju za diskriminacijo, vendar ne obstaja inšpektorat, ki bi izvedel zdaj prekrškovno globo. Pri tem pa poudarjam, da sam tudi ne razumem naše funkcije kot primarno prekrškovnega organa, saj se je v večini postopkov, tekom leta 2018 in 2019 pokazalo, kako pomemben je dialog. Imeli smo tudi primere z zavarovalnicami, ki zaradi takšnih in drugačnih invalidnosti niso hotele sklepat zavarovanj, pa smo v postopku vsakič znova spodbujali, tega kršitelja domnevnega, da naj pa vendarle najde neko pot in so se pobotali  (nadaljevanje) in so z mediacijo v bistvu uspeli najti rešitev za posameznika. In zato niso sankcije tista ultimativna stvar, ki bi, recimo, sistematično res vse rešila, vemo, da so to posamezni primeri. Treba je delati z žrtvami, treba je delati s kršitelji, dostikrat tudi niso naklepni in namerni, ampak se pravzaprav tudi zavejo, aha, a to je v bistvu diskriminacija. Za nekatere grobe pa verjetno bi bile smiselne, seveda, verjamemo, tudi neke možne oblike sankcij, da premislijo potem, zakaj je to delovanje za družbo nesprejemljivo, in v nekaterih evropskih državah tudi potem to uspešno poteka.  Kako si predstavljate delovanje organa, če ta ne more izvajati sankcij, če ima zvezane roke. Mislim, da nimamo zvezanih rok. Zvezane roke imamo v teh primerih, ko jih par mesecev peljemo, ugotovimo, pa potem v bistvu nekako ne sodelujejo. To pa ni ves čas. Torej, že v postopkih imamo veliko možnosti, seveda pa te ne pomagajo tistim, ki so prav v tem primeru. Drugo pa je ta sistemski del, mi moramo, mislim, da tudi več v naslednjem letu - in za to bomo potrebovali nekaj dodatnih sredstev -, takšne zloženke, ki smo vam jih predstavili, naletijo na zelo dober odmev. Mi smo letos šli tudi po regijah, obiskali smo Velenje, Šoštanj, Koroško, Goriško, tam so se zbrali župani tiste regije, predstavili smo institucijo, imeli smo mobilno pisarno, svetovali smo ljudem. Imeli smo pogovore z gospodarstveniki in smo svetovali, kaj je na področju delodajalcev zanimivega, in s civilno družbo. Eno tako kompleksno akcijo smo naredili in smo dobili zelo dobre odzive. Ljudje želijo, da se o tem več govori, da se seznanijo. In na mestu je, po našem mnenju, v naslednjem letu povečanje teh aktivnosti, da to ne dostopno samo v Ljubljani, ampak da bomo s svojimi vidnimi projekti, okroglimi mizami lahko segli in jih naredili skupaj s partnerji. Mi smo imeli zelo dober primer v Ravnah na Koroškem, skupaj z lokalnimi društvi smo naredili okroglo mizo, obiskano, govorili smo o starosti posebej kot razlogu diskriminacije. Zato bomo predstavili tudi v predlogu proračuna za naslednji dve leti poseben projekt, da bi lahko šli več med ljudi. In smo prepričani, da tu pa lahko že zdaj naredimo več.  No, kar se tiče predloga, da se v prihodnosti lotimo tega dela. Tako kot sem že povedal, pričakujemo, da bi v kratkem - zdaj je sicer poletje - začeli s sodelovanjem z različnimi akterji, ki so tu ključni. To bo verjetno pod vodstvom Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ki je matični resor za ta zakon. In naša želja je, da bi se vsi akterji aktivno vključili že v tej fazi, da ne bomo ponovno odkrivali raznih mnenj, kakor smo jih ob tem zakonu, ki so bila tega tipa »saj smo opozarjali, ko se je zakon sprejemal, pa našega resorja niso upoštevali,« to je edini namen tega.  Posebni ukrepi, ozaveščanje javnosti. Tu bi izpostavil predvsem to, da se zdaj mi nismo lotili - mi smo najprej vprašali resorje, kako to oni delajo, in dobili smo v bistvu zanimive odgovore. Nekateri resorji so razumeli, da sprašujemo, kako delajo s svojimi zaposlenimi, pa smo jim razložili, da je to relevantno, ampak nas zanima, kakšne politike izvajajo na svojem področju. In potem smo jim pojasnili, kaj je v Zakonu o varstvu pred diskriminacijo, tako smo delali podlago za to. Potem so nam posredovali in smo ugotovili, da obstaja kar nekaj dobrih ukrepov, in so v poročilu predstavljeni v tabeli v sistemskem poglavju, kjer je narejen prerez - to je ta tabela - med področji in okoliščinami, ki zdaj pokaže, kje so vrzeli in kje je dosti ukrepov. S tem da to pa še ni segmentirano po tistih, ki sledijo Zakonu o varstvu pred diskriminacijo, pa tistih, ki so tako rekoč pod ukrepi. Mi v tej fazi svojih ukrepov še nismo predlagali, zato ker želimo najprej vzpostaviti analizo stanja, razumevanje, in potem oceniti, kje bi bili najbolj smiselni v tem trenutku.   (nadaljevanje) In, gospod Lenart, ja, ne samo iz podatkov inšpektorata, pravzaprav naših prijav in javnomnenjske raziskave iz leta 2017, več faktorjev je opozarjalo na pomen dela in zaposlovanja. S tem se je tudi pokazalo, kako je to področje eksistence ključno za ljudi in kako veliko strahu je tudi za ljudi, kadar so zaposleni proti delodajalcu - na primer, dobivali smo anonimizirane primere, nekdo ne more napredovati, odkar so izvedeli za njegovo spolno usmerjenost. In potem smo pač rekli, v redu, dajte prijavo in tako naprej - »ja, si ne upam,« ni prišlo do prijave. Veliko primerov je prihajalo iz različnih okoliščin. Morda se vendarle tisti, ki so v javnem sektorju, počutijo malce bolj varne, to je zdaj ocena v tem smislu, kot v zasebnem, da sprožajo proti delodajalcem v takem primeru prijave. Zato bi rekel, da je več prijav iz tega sektorja.  Plačna vrzel. Zdaj bi pa povezal dve stvari, ki smo ju prej debatirali, potrebo po podatkih in plačno vrzeljo. Mi smo poskušali ugotoviti plačna razmerja v javnem sektorju za javno upravo in na Ministrstvu za javno upravo nismo bili uspešni ravno zaradi vprašanja pravnih podlag pridobivanja teh podatkov. In tu je zdaj nek paradoks, imamo institucijo v Sloveniji, ki ima v členu zakona napisano, da zbira anonimizirane podatke, ki služijo za tovrstne analize, vendar se pa potem nujno to ne zdi zadostna pravna podlaga za to, da bi enostavno preverili, ali drži to, da so za enako delo ženske v povprečju manj plačane, na primer v javni upravi. In zato je pač pomembno, da lahko začnemo zajemati podatke, da se tudi različne vrste nestrinjanj in mitov o teh vprašanjih lahko potem nekako zožijo na to, kar kažejo podatki. To je naša naloga, da potem podatke zberemo, jih pokažemo in razložimo, kaj je tisto, kar so pokazali. Zdaj obstaja več različnih načinov, kako se ta plačna nesorazmerja v Evropi podajajo, obstajajo zelo glasna in močna pričevanja, da to obstaja. V našem prostoru pa imamo relativno malo raziskav, ki bi lahko to potrdile, ampak to zato, ker ne pridemo do podatkov.  Ja, tudi pri invalidnosti je pomembno še nekaj, da imamo močno razvito mrežo invalidskih organizacij, ki so način, kako lahko ljudje že tam odpirajo v bistvu vprašanja, če so diskriminirani, in iščejo načine rešitve, kar velja pravzaprav za vsako okoliščino. Saj, ko je človek v neki situaciji zapostavljenosti, različno reagira, nekdo se uspe mobilizirati, kdor ima močno socialno omrežje ali pa vire, načine, kako se sam upre. Saj ne nazadnje, če je kdo zelo premožen, si lahko pridobi zelo dobre odvetnike in svojo diskriminacijo izpelje s tistim, ki je kršitelj, sam do konca. Ta sistem je seveda namenjen predvsem tudi tistim, ki teh virov nimajo. In zato v bistvu bi še enkrat poudaril, da podatkov vendar tu ne gre jemati za reprezentativne. Mi imamo ves čas v mislih, da tisto, kar k nam prihaja, ne pomeni, da je v največjem obsegu v Sloveniji, lahko samo pomeni, da so naša vrata še vedno premalo odprta za druge skupine. In to lahko velja tudi za tako heterogeno skupino, kot je skupina, bom rekel, invalidov ali ljudi z invalidnostmi, ker obstaja tudi ta terminološki spor v Sloveniji. In vprašanje prevoda Mednarodne konvencije o pravicah invalidov, kakor jo v Sloveniji poimenujemo, je bilo tudi odprto v poročilu odbora Združenih narodov o vprašanju ustreznosti tega prevoda. To je kompleksno vprašanje, ampak pomembno, kajti če govorimo o pravicah invalidov, to zajema samo del populacije, širše populacije ljudi z invalidnostmi. Seveda, mednarodno konvencijo je mogoče neposredno uporabljati in dokler je prevedena tako, jo lahko uporabljajo samo tisti, ki   (nadaljevanje) so v kvalifikaciji invalidov, ne pa tudi tistih, katerih invalidnosti so realne, pa se zaradi recimo tudi takega prevoda zdaj na to konvencijo v slovenskem jeziku ne morejo sklicevati. Ena od priložnosti, kjer se bodo ta vprašanja odpirala, bo tudi Zakon o svetu, ki ga je pripravilo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve oziroma vložilo in bo prinesel vsa ta vprašanja s seboj, tako da bomo se tudi takrat seveda vključevali v to razpravo. Ja, zdaj pa nekateri primeri, ki so na prvi pogled mogoče nenavadni, ampak po drugi strani smo pa lansko leto v Državnem svetu tudi poslušali razpravo državnega svetnika, ki je opozoril: »Ampak poglejte, vi vedno govorite o diskriminaciji žensk, ampak tudi moški so diskriminirani«, je rekel in v tem primeru, ki je bil letos izpostavljen, je res v ospredje dana neka ne samoumevnost tega, da je potrebno premisliti med dilemo, ki ste jo vi zelo dobro izpostavili. Ali je neenaka vstopnina na dogodek po spolu 5 evrov za ženske, 10 evrov za moške, diskriminacija ali spodbujanje žensk k večji udeležbi gledanja dogodka? In tisto kar zakon predvideva za takšna vprašanja, je test sorazmernosti. Zakon pravi, da je možna tudi diskriminacija v smislu pozitivnih ukrepov, kadar za to obstaja legitimen cilj in je narejena na način testa sorazmernosti. Torej, da ta cilj zasledujemo s potrebnimi nujnimi in ravno pravšnimi sorazmernimi ukrepi. Zato vsak tak primer posebej ocenjujemo in ne obstaja pavšalen odgovor. Kaj je cilj, ki se je pri tem zasledoval in ali je način, kako je naslovljen… za to lahko določeni akterji, ki to tako predstavijo, v bistvu potem potrdimo, da je to v skladu z zakonom ali pa ne. Zdaj, nekaj bi pa rekel, da če obstaja športno tekmovanje, na katerem ljudje na primer tečejo in na koncu za prvo mesto moški dobijo finančno drugačne nagrade, kot če ženske, ki tečejo, da to je diskriminacija žensk. In to smo tudi že v preteklosti, pretekle zagovornice ugotovile, to je pa že praksa v Sloveniji pokazala. Na primer kakšen maraton ali kaj podobnega. Ja, res je, da nam zakon nalaga, da delamo predvsem, kjer ljudje dajejo pobude. Za to dobivamo množico primerov, od katerih kot rečeno, je eden prvi osip ta, da ljudje nekatere krivice prijavijo kot diskriminacijo, pa jim moramo razložiti, da to ni, zato so tudi frustrirani, upravičeno. Oni so hoteli reševati svoj problem, mi jim pa povemo, da se jim to ni zgodilo na primer zaradi spola ali zaradi starosti, ampak je očitno nekdo kršil nek zakon in da zato mi nismo pristojni. Kajti mi smo tisti organ, ko je nekdo zaradi okoliščine eksplicitno diskriminiran in so lahko tudi neenakosti, ki so lahko tudi protizakonite, ampak nimamo mandata, da z njimi operiramo.  In drugo, da je to kakšne pobude ljudje dajejo, seveda tudi odraz tega, kako to kar smo že naslovili, kako varno se počutijo potem ta postopek speljati. Mi smo v letošnjem letu identificirali še eno področje, ki bo verjetno del predloga posebnega projekta v letu 2020/2021, je pa vezano seveda tudi na neka sredstva. In to je, da zdaj zakon sicer naslavlja pravno situacijo diskriminiranih ljudi, da naslavlja razna pravna sredstva, ki jih imamo, zelo malo pa je v tem delu podpornega rezervirano za stiske ljudi, ki so bili zapostavljeni in diskriminirani in da pravzaprav moramo razviti tudi neke vrste podporno funkcijo našega organa, kjer bodo ljudje lahko na enem mestu pravzaprav ubesedili, kaj se jim je dogajalo, kako so se ob tem počutili in na nek način prišli do ene vrste pomiritve tudi s tem, ker včasih samo – sploh pa kadar so to frustrirajoče odločbe, seveda ne dosegamo tega, da bi pravzaprav žrtve in njihovo dostojanstvo se po postopku povečalo. To pa mislim, da je popolnoma legitimen cilj našega delovanja. Upam, da sem izčrpal vprašanja. Hvala lepa.
Hvala za odgovore. K besedi se je prijavilo Ministrstvo za delo. Izvolite, Breda Božnik.
Breda Božnik
Hvala lepa za besedo. Ne bom dolga, želela bi samo dve zadevi in sicer, prva, v primeru priporočila Zagovornika načela enakosti, ki se nanaša na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in pa enake možnosti, bi izkoristila to priložnost in pojasnila situacijo v zvezi s problematiko 18.b člena Zakona o socialnem varstvu, ki se nanaša na različno obravnavo zaposlenih po pogodbi o zaposlitvi in pa samostojnih podjetnikov pri pridobitvi statusa družinskega pomočnika, na katerega je zagovornika opozorila varuhinja človekovih pravic. Prišlo je namreč do nerodnosti na strani Ministrstva za delo in sicer, Ministrstvo za delo je dopis Varuha človekovih pravic posredovalo na Ministrstvo za zdravje že poleti, lanskega leta, torej avgusta 2018, torej, odstopili smo Ministrstvu za zdravje, ker naj bi status družinskega pomočnika v prihodnje urejal Zakon o dolgotrajni oskrbi in seveda, s prošnjo, da pač preučijo pripombe Varuha človekovih pravic in jih upoštevajo pri sprejemu navedene zakonodaje. O tem, da je bil pa ta dopis odstopljen Ministrstvu za zdravje, pa dejansko res nismo obveščali oziroma takrat še niso obveščali zagovornika, tako da, izrabljam to priložnost no, za to informacijo, bomo vam pa v naslednjem tednu poslali še kot uradno naznanilo. Tako da, hvala lepa za razumevanje. Bilo pa je govora tudi o pobudi za ustanovitev delovne skupine s strani dveh poslancev. Tukaj pa bi želela seznanit, da smo imeli na Ministrstvu za delo že 5. 10. 2018 sestanek z zagovornikom, kjer smo se dogovorili, da bo zagovornik podal priporočila in pa predloge z opredeljenimi spremembami zakonodaje, tako da bi pač tudi tukaj na tem mestu prijazno povabila zagovornika, da nam to posreduje, kajti menimo no, glede na to, da imamo slabe izkušnje z delovnimi skupinami in ocenjujemo, da delovne skupine samo nekako podaljšujejo vse te procese, kajne, menimo, da pač bi s tem, če bi nam vi glede tudi na sklep tega sestanka, to zadevo posredovali, lahko ministrstvo hitreje in učinkoviteje pristopilo k tej zadevi in seveda tudi bilo kot vezni člen med ostalimi resorji, za katere bomo pač menili, da so potrebni pri tej spremembi Zakona o varstvu pred diskriminacijo. Hvala.
Hvala lepa za vaš prispevek. Želi še kdo besedo? Če ne, bi se vsem zahvalil. Mogoče bi ob koncu bilo lepo povedat, da Zagovornik enakosti izhaja iz naših skupnih vrednot iz Evrope - to je direktiva, kjer je med osnovne vrednote zapisano, kar je tudi toleranca svobode med osnovne vrednote in ne diskriminacija, da je to naš način življenja v Evropi. Zdaj ko smo imeli že nedavne evropske volitve, je prav, da ne pozabimo tudi na naš širši okvir, kjer je našel svoj prostor tudi slovenski zagovornik enakih pravic. Zdaj pa, s tem zaključujem 1. točko. Prehajamo na 2. TOČKO – RAZNO. Če pod razno nimamo nič, bi s tem zaključil današnjo sejo odbora in bi ugotovil, da je komisija za – kje pa imamo mi to napisano… se opravičujem – Odbor za delo, družino, socialne zadeve, invalide se je seznanil z rednim letnim poročilom Zagovornika načela enakosti za leto 2018. Sedaj pa predajam besedo kolegu, Komisiji za peticije.
Hvala, predsednik odbora, Starović. Malo ste zašel mimo / nerazumljivo/ v glavnem, v redu vse. Ker sklepov ni, se pravi ni glasovanja, zaradi tega lahko ugotavljam, da Komisija za peticije, človekove pravice, enake možnosti se je seznanila z rednim letnim poročilom Zagovornika načela enakosti za leto 2018. S tem se zahvaljujem prisotnim - seveda, gospodu Lobniku, gospe državni sekretarki in tudi s tem zaključujem obravnavo letnega poročila Zagovornika načela enakosti za leto 2018. S tem tudi zaključujemo točko. Prehajamo na TOČKO – RAZNO. Če ima kdo kaj pod točko razno, za Komisijo za peticije? Gospod Kepa, beseda je vaša, izvolite.
Hvala za besedo. Jaz bi, glede na to, kar ste dejal, da ste zaposlil v kratkem še 4 ljudi, da zdaj imate 16, pa me zanima, če imate še v bližnji bodočnosti, še namen zaposlovat, pa zakaj in kako? Hvala za odgovor.
Se opravičujem, gospod Kepa, ni, razprava je bila zaključena, to je bilo pod točko razno, samo toliko. Je še kdo pod točko razno? Če pa ni, zaključujem točko razno in 6. sejo Komisije. Vsem se zahvaljujem za udeležbo na seji in vas lepo pozdravljam.