Spoštovane kolegice in kolegi!

Začenjamo 57. nujno sejo Odbora za zdravstvo.

Skupna seja odborov je bila sklicana na zahtevo Poslanske skupine SDS.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednji poslanci, in sicer poslanec Felice Ziza in poslanka Iva Dimic, medtem ko s pooblastili sodelujejo in nadomeščajo preostale člane naslednji poslanci, in sicer Milan Jakopovič, ki nadomešča Natašo Sukič, Bojan Čebela, ki nadomešča Roberta Jana, Sara Žibrat, ki nadomešča Aleksandra Prosen Kralja, Soniboj Knežak, ki nadomešča magister Bojano Muršič, Jožef Lenart, ki nadomešča magister Karmen Furman, Anton Šturbej, ki nadomešča poslanko Jelko Godec in Rado Gladek, ki nadomešča poslanko Alenko Jeraj.

S sklicem seje 26. novembra 2025 ste prejeli dnevni red seje odborov.

1. točka - Kakovostni medicinski pripomočki so za mnoge državljane predragi in nedostopni.

Besedo dajem predsedniku Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide, Milanu Jakopoviču.

Hvala lepa. Spoštovane kolegice in kolegi.

Začenjam 53. nujno sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide.

Obveščam vas, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednje članice in člani odbora: doktor Matej Tašner Vatovec in poslanec Aleksander Reberšek. Na seji pa kot nadomestne članice in člani odbora s pooblastili sodelujejo magister Rastislav Vrečko nadomešča poslanko Sandro Gazinkovski, poslanec Dušan Stojanović nadomešča poslanca magistra Darka Kranjca, poslanka magistrica Tamara Kozlovič nadomešča poslanko Andrejo Živic, poslanec Jožef Lenart nadomešča magistrico Karmen Furman in poslanec Jožef Jelen nadomešča poslanko Alenko Helbl.

Besedo dajem nazaj predsednici Odbora za zdravstvo, magistrici Tamari Kozlovič, izvolite.

Hvala lepa. Ker k dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za razširitev oziroma za umik točke, je določen dnevni red seje kot ste ga prejeli s sklicem.

In prehajamo kar na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA.

Poslanska skupina SDS je 25. novembra 2025 vložila pobudo za sklic skupne seje, skupne nujne seje Odbora za zdravstvo in Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide s točko dnevnega reda - KAKOVOSTNI MEDICINSKI PRIPOMOČKI SO ZA MNOGE DRŽAVLJANE PREDRAGI IN NEDOSTOPNI.

Na spletnih straneh Državnega zbora je objavljeno, gradivo, torej zahteva Poslanske skupine SDS s predlogi sklepov, ki bi naj ju sprejeli predstavniki obeh odborov. Na sejo so bili vabljeni: predlagatelj zahteve Poslanska skupina SDS, in v imenu Poslanske skupine predlagatelja Jožef Lenart, doktor Robert Golob, predsednik Vlade Republike Slovenije, doktor Valentina Prevolnik Rupel, ministrica za zdravje, Luka Mesec, minister za delo, družino, socialne zadeve in invalide, Varuh človekovih pravic Republike Slovenije, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije, Zveza delovnih invalidov Slovenije, Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Ptuj, Medobčinsko društvo invalidov Ptuj.

Dodatno smo povabili še Zvezo društev slepih in slabovidnih Slovenije in Združenje gluhoslepih Slovenije Dlan.

Sedaj dajem besedo predstavniku predlagatelja, poslancu Jožefu Lenartu, izvolite.

Hvala lepa za besedo, spoštovana predsednica.

Pozdrav tudi predsedniku Odbora za delo in pa vsem prisotnim gostom, tako iz ministrstva, kot pa seveda zainteresirani javnosti, invalidskim organizacijam in zvezam!

Nekako takole, zakaj je prišlo do te seje in v prejšnjem mandatu nekako smo spremljali, sem bil tudi sam član Odbora za delo in smo spremljali seveda priporočila Varuha človekovih pravic in pa priporočila zagovornika načela enakosti. In nekako ugotavljamo, da v tem mandatu seveda nimamo pravih prioritet v tej državi, kar pomeni, da smo naše najranljivejše nekako, ne rečem čisto pozabili, ampak nismo jih dali v prvi plan. Medtem ko Slovenija nekako mlada demokracija, imamo se za socialno državo, nismo revni in zaradi tega verjamem, da bi bilo treba na tem področju narediti kaj več. Seveda iz tega naslova tudi potem motivacija pri Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke za sejo Kakovostni medicinski pripomočki, seveda mednje spadajo ali pa recimo temu dodajam še tehnične pripomočke, so za mnoge državljane predragi in nedostopni, za kar bomo seveda podali kar nekaj argumentov.

Torej konec leta 2024 sem na ministra za delo gospoda Luka Mesca naslovil, ker pod njega spadajo tudi invalidi, naslovil pisno poslansko vprašanje v zvezi z vključevanjem invalidov ter z uresničevanjem pravic invalidov. Potem pa kak mesec nazaj še eno ustno poslansko vprašanje, 17. 11., v zvezi z vključevanjem invalidov v delo. Torej, če tako rečem, povzetek, kratek povzetek teh dveh odgovorov, kaj sem jaz dobil iz Ministrstva za delo in seveda njihovih, če tako rečem, strokovnjakov, povzetek, je, da v Sloveniji vse v najlepšem redu in da tudi smo med članicami Evropske unije v sami špici, v samem vrhu po zagotavljanju pravic invalidov in tudi po zagotavljanju dela invalidom, ne, kajti jaz še vedno gledam takole; invalidi so dejansko potrebni posebne obravnave, ker njihovo življenje je drugačno in dosti stane, dosti več stane kot polnočutne osebe. In zaradi tega seveda je tudi zelo važno, koliko nam uspe invalidov, delovnih invalidov s preostankom delovne možnosti zagotoviti pogoje, da jih zaposlimo. In to je v Sloveniji nekako procent teh invalidov, seveda invalidov s statusom, je okrog ena tretjina vseh invalidov, v Evropski uniji pa je tam okrog polovica vseh invalidov in zaposlenih. In to je seveda en podatek, ko bom rekel, da smo proti ostalim slabši, med tem, ko imamo zelo, zelo veliko povpraševanje po delovnih, po delovni sili in jo moramo uvažati in medtem ko nekateri, ki pridejo v Slovenijo, se sploh ne pojavijo med delovno silo, bi pa mi izmed invalidov seveda s preostalo delovno možnostjo morali imeti več posluha in seveda tudi jim pomagati do zaposlitve.

Potem sem pa seveda še eno vprašanje dal na ministrico za zdravje, gospo Prevolnik Rupel in sicer, kaj pravi na to, na dostopnost medicinskih in tehničnih pripomočkov? Nanizal sem v devetih podvprašanjih kar nekaj primerov visokih cen medicinskih pripomočkov. Torej tudi ovrednotil visoka potrebna doplačila, čeprav Zavod za zdravstveno zavarovanje nekoliko subvencionira. In potem sem naredil tudi določeno analizo, primerjavo cen med našimi sosednjimi državami, recimo Avstrijo pri očalih, recimo Švedsko pri slušnih pripomočkih, Veliko Britanijo slušni pripomočki napram ceni slušnega pripomočka v Sloveniji in potem sem pač povprašal našo ministrico, kaj misli, ali so seveda medicinski in tehnični pripomočki v Sloveniji dostopni. In potem nekako tudi ta odgovor podoben kot je bil s strani ministra za delo Mesca, da pač smo nekako primerljivi tudi z Avstrijo, Nemčijo in drugimi evropskimi državami, in da zagotavljamo preko Zavoda za zdravstveno zavarovanje zelo dobro podporo za nabavo slušnih pripomočkov in pa dioptrijskih očal, tudi vozičkov, tudi drugih stvari našim seveda pomoči potrebnim, če se tako izrazim, našim uporabnikom medicinskih in tehničnih pripomočkov. In glede na to pač, da se ne strinjam s temi odgovori, sem potem tudi naredil nekako analizo, potem tudi deloma naredil anketo uporabnikov dioptrijskih očal. Sam sem uporabnik slušnega pripomočka, tako da o tem vem kar nekaj. Potem pa tudi v preteklosti sem se srečeval in seveda še zdaj se srečujem pri svojem delu z invalidi in teh vprašanj je bilo toliko, da smo seveda morali na to odreagirati. Tako da glede na te odgovore, ki smo jih dobili od ministrice, meni niso bili ti odgovori zadovoljivi. In potem smo seveda pogledali, kaj pa pravijo Varuh človekovih pravic, ki ga tudi pozdravljam potem. Seveda predsednik Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije, pa še morda predsednica Sveta za invalide Republike Slovenije in tako imamo za leto 2024 povzetek poročila varuha, varuh vlado in ministrstva pozval k ureditvi dostopnosti prostorov za gibalno in senzorno ovirane. Potem imamo naprej, NSIOS Invalidske organizacije Slovenije opozarja na fizične, družbene in ekonomske ovire, in sicer citiram: Invalidi se vsakodnevno soočajo s številnimi ovirami, ki segajo od fizičnih preprek do družbenih in ekonomskih izzivov. Leta nazaj nas varuh in tudi zagovornik načela enakosti opozarjata na diskriminacijo invalidov in tega vidimo vsak dan, se pravi, kdo hodi po svetu z odprtimi očmi vidi, da v Ljubljani ne more oseba na vozičku vstopiti na javni promet, torej na avtobus, tisti, kateri se kdaj pelje z vlakom, opazi, da je večina ramp oziroma dvigal za vozičke ne deluje, tudi na novih postajah železniških ne deluje. Potem pa imamo opozarjanje naprej za leto 2025, zagovornik načela enakosti priporoča izboljšanje novele Zakona o izenačenju možnosti invalidov. Se pravi, pripravlja se novela, on je pa še dodal svoje predloge, seveda iz videnja, da je potrebno ta zakon dodelati in si vzeti za njega dovolj časa in seveda tudi on, citiram, pove, zaposlenost je med invalidi nižja od povprečja, pri tem pa se številni spopadajo z diskriminacijo ali pomanjkanjem prilagoditev na delovnem mestu. Tukaj naj mogoče se dotaknem še tega, da res slovenski delodajalci nekako ne da nimajo posluha, strah jih je invalida, ampak jaz vedno poudarjam, če je nekdo postal gibalno oviran, pa recimo, da bom sedaj brez imena povedal osebo, ki je skočila na glavo v Sočo in seveda poškodovala hrbtenico. To je bil uspešen mlad geodet in sedaj za tega mladega geodeta moramo nekako poskrbeti, da bo imel službo še naprej, torej prvo kar je, so arhitekturne ovire. Potem pa seveda vse ostalo in če 15 let opozarjajo iz Evropske unije, da moramo vsi odpraviti arhitekturne ovire in sedaj imam tukaj, seveda spet citiram, Mateja Toman poudarja, da je vključevanje invalidov v procese odločanja nujno, za enakopravno vključevanje v vse sfere družbe mora biti omogočen dostop, petnajst let ni bilo dovolj za prilagoditve javnih objektov. Torej, pogovarjamo se o občutljivi tematiki, verjamem, da se vsi skupaj zavedamo, da tema niti slučajno ne more biti kakršnekoli barve, ampak vsi, ki imamo čut za te ljudi in če želimo, da seveda tudi država prihrani, ker tisti, ki bodo lahko delali na osnovi tega, da bodo imeli dostopne medicinske in tehnične pripomočke, tisti bodo prinašali prihodek v proračun. Nisem materialist, ampak razlika je prihodek v proračun, razlika je tudi seveda, če nekdo ne dobi dela in je na socialnih transferjih. In potem tudi to, da invalidi v Sloveniji seveda živijo veliko slabše kot ostali in da so tako rekoč na robu seveda socialnega preživetja, ne.

In potem, če gremo naprej, da smo prišli do anketnega vprašalnika, ki je nekako povprašal osebo s težjo izgubo vida, mislim, da dioptrije 8 +/-. In kaj pravi? Se pravi, vprašanje je bilo: ali vam pripomoček dobro služi in pripomore k vaši kvaliteti življenja in vključenosti v družbo? Da, medicinski pripomoček je bil hitro dobavljiv. Potem pa, kaj pa cena: koliko ste doplačali za svoj medicinski pripomoček, torej za očala z dioptrijo? Mislim, da dvojno tanjšanje stekel. Doplačilo 850 evrov. Se pravi, Zavod za zdravstveno zavarovanje sicer en del financira, ampak to je čisto odvisno od tipa izgube vida. In potem kljub vsemu, da ta oseba dela na računalniku vsak dan, je si naredila, ja, osem ali devet mesecev si je naredila obroke za svoja dioptrijska očala, ne. In če meni kdo reče, da to je, da to je dostopno, potem pač se s tem ne morem strinjati. Če ima oseba 1000 ali 1200 evrov plače, pa za ena očala, ki jih rabi skoraj zamenjati vsaka tri leta, potem doplača 850 evrov. In takšna je bila cena, ne. In seveda opiše spodaj: optiki imajo zelo visoke cene in previsoke cene. In potem nekako moram reči, da seveda ni vse odvisno od ministrice pa Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ampak mi vsi skupaj tukaj, poslanci in ministri, moramo delati v smeri, da bodo te cene postale tudi konkurenčne. Sedaj kako to narediti, lahko pa bomo mogoče danes prišli do nekih, kako naj rečem, dobrih idej in seveda dejansko apeliram na vse, da se vključite, da se vključite v razpravo. Torej, če smo za nekatere oblike oviranosti, recimo popolna oviranost zaradi obolenja in poškodbe spodnjih okončin, ki jo dejansko doživi in je sedaj status invalid paraplegik, nekako sem se z večimi takšnimi invalidi do sedaj srečal, eden od njih je bil celo zelo, zelo je imel veliko širino okrog samih medicinskih pripomočkov, ker je nekaj časa celo delal v stroki in tako dejansko dal zelo, zelo dobre predloge, kako bi se lahko izboljšalo to dostopnost. Sedaj, ko sem pri invalidskem vozičku, mogoče namignem na to, da je pač nekako zagotovljen nek standard, ki seveda po tistem, ko ti predpiše zdravnik tole stopnjo oviranosti, potem pa ti naredijo zapisnik tvoje potrebe, lahko prideš do invalidskega vozička tudi na račun Zdravstvene zavarovalnice Slovenije, ne, ampak prideš do invalidskega vozička in temu pripomočku tehničnemu se reče standardni invalidski voziček. In potem mi pove oseba, ki je do sedaj vozila električni invalidski voziček, da je pač želela zamenjati ta svoj električni invalidski voziček, ker išče delo, in potem je ta strokovnjak, zdaj natančno ne bom govoril o dobaviteljih, ampak ta strokovnjak, povezan z enim naših največjih dobaviteljev, je povedal, da ta invalidski voziček, ki ga je imel do sedaj, pa ni več standardni, ampak je nadstandardni in zaradi tega pač je bilo doplačilo skoraj 2 tisočaka. In zdaj pač iz tega šifranta ven Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki ga imam tudi tukaj odprtega, nekako ugotavljam, da so invalidski vozički, ki jih krije Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, nekje 2 do 2 tisoč 500 električni, ampak tole ti mora seveda odobriti strokovnjak, da ti to potrebuješ. Sedaj, če rečeš, da si ti želiš delati, da si iskalec, aktivni iskalec, potem je nekako tudi upravičen električni, ampak če potem ta invalidski voziček pride s teboj domov, tam ga preizkusiš, mogoče na hitro pride s teboj domov in ti ugotoviš kot invalid pač spodnjih okončin, da ne moreš cel dan presedeti v njem, torej invalidski voziček ni primeren za uporabnika. In kaj sedaj naj naredi? Dejansko, če dobi delo, ne, pa še dodatno ves dan v tem vozičku, to mora biti za njega udobno. In zaradi tega je zelo težko doseči za to ceno, 2 tisoč 500 evrov, kvaliteten invalidski voziček, ki bi bil, tako kot sem že prej rekel, po meri temu invalidu in zaradi tega smo tudi v naših predlogih, potem bomo nadaljevali s predlogi, ki jih podajamo na tej nujni seji, smo posegli v pravilnik do te mere, da bi pač, apeliramo na pristojne službe, da dvignejo standardni električni invalidski voziček na ceno do štiri tisočake, potem ta oseba, kot smo že povedali, ki si želi delati, dejansko lahko dobi ta invalidski voziček z nekim manjšim doplačilom.

Prav tako sem se pa dotaknil slušnih pripomočkov, kajti imamo veliko, veliko število oseb, katere uporabljajo slušne pripomočke in imamo tudi nekaj oseb, katere ta slušni pripomoček, ki jim pripada, pa ga dobijo od države, zdravstvene zavarovalnice. Cena osnovnega je 450 evrov, potem vržejo v predal, nekateri tudi doplačajo še mogoče 350 evrov, 400 evrov, koliko so pač sposobni naši upokojenci plačati in potem se ne morejo na njega navaditi in vržejo v predal.

In verjemite mi, da sem poskusil takšen najenostavnejši pripomoček in ta pripomoček je na žalost samo pripomoček za glasnost, ne pa za komunikacijo. Tore, malo ropota okrog teme(?), malo metanja papirja, pa mogoče eno vozilo, dizelsko, ki se ravnokar zaganja, pa ne slišiš nič. In zaradi tega smo tudi tukaj predlagali, da bi se naši, se pravi subvencioniranje Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, pri dioptrijskih očalih in pri slušnih pripomočkih nekoliko dvignilo. To niso milijonska sredstva, spoštovani. To so nekako minimalne spremembe, da pokažemo dobro voljo in potem tudi, da bi te osebe, katere so še v delovno aktivni, si lahko privoščile en ena očala srednjega kakovostnega razreda, da ne bodo hodili v avstrijski Salzburg, Gradec, ker so tam očala brez recepta, dioptrijska, podobne kvalitete, kot so moja, ta so bila okrog 600, so tam 300. In potem seveda iz mojega konca, vzhodna Slovenija je blizu Gradcu in so šli in sedaj je to na veliko, mimo naše zdravstvene zavarovalnice seveda hodijo po očala v tujino, kar je žalostno.

Potem je tudi recimo, kot sem že prej povedal, ne, kvaliteten slušni pripomoček, bi pač oseba iz teh 450, koliko je od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije namenjeno, bi morala doplačati, po moji logiki nekje okoli 700 ali 800 evrov, da bi prišla do tistega kvalitetnega, srednje kvalitetnega ranga slušnega pripomočka od boljšega proizvajalca, recimo močno se posega v Sloveniji po Widexu Danska in po / nerazumljivo/ Finska. In da bi ta oseba recimo delala kot komercialist z dvema sušnima pripomočkoma, če ima izgubo sluha, da povem čisto preprosto, 50 procentov izgube sluha, ampak še nekako lahko komuniciraš po telefonu, mobilnem, po stacionarnem že malo težje, komunikacija v skupini pet, šest oseb pa že več ne gre brez pripomočkov. In seveda zaradi tega je tudi zelo pomembno, da bi naredili to zadevo nekako dostopno, da si taka oseba mogoče v treh, štirih mesečnih obrokih lahko doplača za slušni pripomoček za eno uho ali pa seveda tudi za obe ušesi, če je za to potreba.

Potem seveda, kaj je še sedaj okrog tega, kar smo mogoče slišali, je, da bi mi lahko na določenih mestih seveda prihranili, če bi imeli boljši nadzor nad uporabo vseh teh medicinskih pripomočkov. In sicer, če zdravnik nekomu predpiše, da mora imeti slušni pripomoček, potem ta slušni pripomoček ne uporablja. Sedaj seveda, kako, da potem pač takrat, ko ga pridobiva, se mu pove, glejte, če pa ga ne boste uporabljali, potem pa boste morali povrniti zavodu za zdravstveno zavarovanje, ker to je državni denar in ta pripomoček ne sme ležati v predalu in potem bi morda bila dobra zadeva tudi, če bi imeli možnost, da seveda naši uporabniki vse medicinske pripomočke. Lahko pridobijo in se sami odločijo za dobavitelja. To je zelo pomembno, ker to bo povzročilo večjo konkurenco, čeprav nekateri rečejo, saj jih je dovolj. Ampak če bi jih bilo dovolj, potem ne bi bila cena od graškega filmana, ki je pač velika korporacija, optična, kako naj rečem, prodajalna 300 evrov, tukaj pa za podobno kvaliteto seveda 600, ker vsi uporabljajo nemška stekla, nemške leče. In potem druga zadeva, da sem preletel malo Mercedesa od slušnih aparatov in pri prodajalni v Ljubljani je cena za vrhunski slušni aparat 3300 evrov za eno uho. Podoben ali pa dobesedno isti slušni aparat v Veliki Britaniji je cena tisoč 895, tako 1895 evrov. To pomeni, da v Sloveniji, če jaz grem na babico, da je oba slušna pripomočka vrhunska bom za vsakega plačal 3300, če pa mi zavarovalnica povrne 900, še to vedno ostane 5700, brez kakršnegakoli zdravstvenega zavarovanja v Angliji bi plačal za oba 3695. Se pravi, mi lahko naredimo na tem področju kaj, da bo to seveda bolj dostopno. Ni pa to gotovo, da če bi mi sedaj seveda za teh 30 procentov dvignili subvencijo za nabavo slušnega pripomočka, da bi konkurenčnost postala v trenutku večja in da bi cene padle. Ampak še enkrat, to so primerjave, ki nam lahko dajo misliti, da pač vse ni v najlepšem redu. In potem, če gremo naprej do naših, kaj so povedali naši uporabniki, ne glede na tiste odgovore, ki sem jih prej nanizal, kako drugačni so pa odgovori od naših uporabnikov. In sicer Sončnik, glasilo Zveze društev za cerebralno paralizo, Evropski teden mobilnosti v znamenju enakosti in dostopnosti in piše: "Tako bi moralo biti, med 16 in 22 septembrom je po vsej Sloveniji potekal evropski teden mobilnosti, ki je letos še posebej poudaril pomen vključujoče in pravične mobilnosti za vse, ne glede na starost, gibalne ali senzorne sposobnosti, socialno ekonomski položaj ali kraj bivanja. In seveda, tako bi moralo biti, a realnost je žal še vedno drugačna. Mnogi posamezniki na invalidskih vozičkih se pri vsakodnevnih opravilih še vedno soočajo s situacijami, ki se ne bi smele več dogajati." Tukaj smo zdaj pri arhitekturnih, potem pa gremo še k senzornim, tukaj pa imam glasilo Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije iz sveta tišine. In sedaj mislim, da je nekaj časa nazaj eden od predsednikov medobčinskega društva se takole izrazil za bob leta: "Država je bolj gluha za nas kot mi, gluhi sami." In sicer, tukaj pa je zapis na sedmi strani, in sicer Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije več kot dve leti poziva Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti za sklic sveta za tehnične pripomočke. Torej, Zveza društev že več kot dve leti neuspešno poziva resorno ministrstvo, da skliče sejo Sveta za tehnične pripomočke in seveda obravnava predloge, ki jih je podala Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije za dopolnitev in spremembe tiste z novimi pripomočki. In sedaj, ali to pove, da smo mi vključujoči? In tudi še en takšen primer je dejansko bil iz Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije, še en takšen primer, ko so se pogovarjali o seveda predlogu in sistemskem financiranju razvoja znakovnega jezika in tudi o Predlogu o spremembi Zakona o osebni asistenci. In je bilo pač na sestanku pri nas zaznano, da se je že ustanovilo delovno telo, da se ta zadeva pokrije torej razvoj slovenskega znakovnega jezika, da se seveda pokrije z določenimi sredstvi in da je nastala posvetovalno telo, delovna skupina in potem je to vse skupaj, kar je bilo predlagano in kako daleč so prišli, odšlo nekam v predal. In to je, bom rekel, pač res zelo žalostno, da pač potem meni odgovorite, in minister za zdravstvo in ministrica oziroma ministrica za zdravstvo in minister za delo, da je vse pri nas v najlepšem redu, ker ni.

Sedaj, če grem še naprej. Naši uporabniki recimo, naglušni uporabnik ne pride k zdravniku. potem on da napotnico za specialista, potem dejansko pride k otolaringologu in potem mu on predpiše, da je potrebno dobiti slušni aparat. Potem avdiolog naredi preizkus sluha in na osnovi tistega sluha mu priporoči slušni pripomoček. In glej ga zlomka, zdravnik je ena vrata pred prodajalno oziroma dobaviteljem. In kam gredo? Ja, v prvo prodajalno, kjer je najbližja in če gremo kupiti televizor za 500 evrov, gremo v tri trgovine. Tudi ta uporabnik, naglušni ali skoraj s popolno izgubo sluha, on gre v tri trgovine kupovati seveda televizorje in pogleda tri ali štiri znamke in potem se odloči in tako mislim, da bi moralo biti tudi tukaj. Zato še enkrat, svobodna izbira vsakega potrebnega uporabnika, ki dejansko ima oviranost, da sam dobavitelja išče. In potem, ko jaz recimo nisem zadovoljen s slušnim pripomočkom te znamke in tega dobavitelja, da jaz lahko svojih 450 evrov z naročilnico dobim nazaj in grem drugam. In ta zadeva, mislim, ni takšna huda reč, da bi se jo rešilo. Se pravi, da bi bila naročilnica obnovljiva. Ker dejansko pripomoček za sluh, slušni aparat ne moreš preizkusiti v enem dnevu in se tudi kar nekaj časa novi uporabniki privajajo nanj. Tako da, kaj smo še potem dobili za ene pripombe s strani enega našega, če tako rečem, zelo dobrega poznavalca medicinsko tehničnih pripomočkov, ki je dejansko dodal še to, da tudi so določeni problemi pri samih strokovnih timih, tudi pri Uri Soča in tako naprej, in sicer, da so nerazumljivo dolge čakalne dobe za Uri Soča. Torej, potem gre okrog tega, kje se nabavlja, pa dobi dokumentacijo za invalidske vozičke v zvezi s tem. In potem, da so seveda, če nek uporabnik cenovni standardi, cenovni standard, to sem opazil tudi sam, nekateri cenovni standardi so navedeni, recimo za protezo so navedeni za invalidski voziček enega tipa so navedeni, za invalidski voziček drugačnega tipa pa potem je notri samo navedeno po pogodbi. In pravi, to včasih ni bilo tako, zakaj je sedaj tu izginila ven cena. Ker vsak uporabnik si potem najbolj ve že vnaprej pogledati, aha, če bi pa vzel malo boljši, bi me pa stalo to potem toliko. Se pravi, cena je pa izginila in v kvadratku v šifrantu je samo, da je zadeva dobavljiva po pogodbi. Torej, če grem še naprej, on poudarja tudi to, da določeni starši se tako močno ne spoznajo. In potem ti strokovni timi, ki tam izbirajo tip invalidskega vozička, za tega seveda invalida z obolenji spodnjih okončin včasih v dobri veri naredijo. Ampak če bi ta potem povedal, ta uporabnik povedal, da ta invalidski voziček njemu ne ustreza in da ne more cel dan v njem zdržati, potem pač meni, da bi moralo biti še seveda zraven k temu timu bili dodani nekateri drugi strokovnjaki, kot so v tem trenutku na razpolago v Uri Soča. Torej, bom rekel, zelo priznana naša institucija je seveda pomembna tudi za rehabilitacijo, tudi za, če tako rečem, delovno rehabilitacijo, da se človek povrne nazaj v kondicijo za delo. Ampak je pa tako, da vse, če tako rečem, vse je odvisno od Zavoda za zdravstveno zavarovanje RS, in tudi po tem, koliko, koliko denarja, denarja ima, toliko se potem tudi namenja za najrazličnejše, najrazličnejše seveda pripomočke, medicinske pripomočke. Imamo pa nekako samo pri uporabnikih očal evidentiranih okoli 115 tisoč uporabnikov očal, ki so nabavljali preko Zavoda za zdravstveno zavarovanje svoja očala in pa nekako porabljenih mislim, da za doplačila Zavoda za zdravstveno zavarovanje, za slušne pripomočke šest milijonov evrov. Se pravi, govorimo nekako o sredstvih, ki zaradi tega naš 17 milijardni proračun ne more propasti, če bi se tukaj še potem nekako po naši zahtevi tudi ustreglo našim predlogom seveda in sicer Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke nekako v upanju, da imamo vsi skupaj tudi čut za najranljivejše v tem Državnem zboru v tem sklicu predlaga štiri sklepe.

Prvi sklep: Odbor za zdravstvo predlaga Ministrstvu za zdravje, da v sodelovanju z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije delež, ki ga zavarovalnica povrne pri nakupu očal, ne glede na dioptrijo in astigmatizem, zviša za 20 odstotkov. To smo pa dejansko ravno to, ko smo povedali v tej smeri, da če sedaj za eno tako srednjo izgubo sluha, pardon, izgubo vida, dioptrijo, potem zdravstvena zavarovalnica, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije tej osebi pokrije nekako 100 evrov. In da bi potem seveda za 20 odstotkov to dvignili in bi morda prišli na tisti, ki so srednje izgube, vida, bi morda prišli, da bi ta očala pač lahko nekega nizkega cenovnega razreda, ne visokega, ampak da bi pač prišli do očal za 300 ali 400 evrov, ne 600, 700 evrov. Govorimo pač o tako rekoč o minimalnih, ampak da seveda gremo nasproti. Potem pa je treba še seveda, kot sem že rekel, ne narediti boljši nadzor in pa tudi in pa tudi povzročiti večjo konkurenčnost in izključiti nelojalno konkurenco, nelojalna konkurenca, pa smo v preteklosti izvedeli, da je okulist poslal v optiko pa očala k svoji ženi pacienta, spet zadeva, ki bi pač moral zvoniti alarm.

Potem je drugi sklep: Odbor za zdravstvo predlaga Ministrstvu za zdravje, da v sodelovanju z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije delež, ki ga zavarovalnica povrne pri nakupu sušnih aparatov, zviša za 30 odstotkov. To bi potem bilo iz 450 na 600 evrov, kot rečeno, bi nekje za tisočaka pa že dobili en takšen nižji srednji razred s katero bi lahko neki komercialist ali pa, ne vem, nekdo na našelteruve banke normalno komuniciral in obdržal delo ali ga pridobil.

Potem predlagamo tudi, da je Odbor za zdravstvo Ministrstvu za zdravje predlaga, da v sodelovanju z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije zniža starostno mejo zavarovanih oseb, ki imajo pravico do očal za bližino, in sicer iz 63 na 60 let. To so še, bom rekel, nekako ljudje, ki še jim manjka par let do pokoja, do penzije, ampak veliko jih pa še nadaljuje z delom in sedaj pač je to, kot sem že povedal, strošek za kritje, samostojno kritje očal 500, 600 ali pa 700 evrov, odvisno pač od izgube. Za dobra očala, progresivna očala, da nimaš dvojnih, pa lahko delaš na računalniku. In kaj sem še želel reči, dosti ljudi mi reče, ja, sem kupil nekaj za 50 evrov, ja, kako vam pa služi, Pa saj gre nekako, ampak sploh se ne zavedajo, da ta očala, ki se jih kupili za 50 evrov, jim škodijo, se pravi, da bodo še bolj izgubljali vid. In mogoče ima 70 procentov ljudi v Sloveniji. Očala, ki niso bila izdelana vrhunsko za njihov vid in zaradi tega se jim vid še bolj slabša, okrog 30 procentov pa je verjetno takšnih, katerim so ta očala izdelali. Zaradi tega je zelo pomembno, da bi vsi uporabniki očal seveda šli k okulistu in preko okulista pridobili, takole rečeno, napotnico in potem naročilnico za očala in jih imamo tudi v evidenci, ker sedaj jih nimamo in ne bi nabavljali na sto koncih, kot sem že prej povedal, ne? Potem imamo še 4. člen: Odbor za zdravstvo predlaga Ministrstvu za zdravje, da v sodelovanju z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije pregleda kriterije, ki opredeljujejo standarde in nadstandardne invalidske vozičke uvrsti v skupino standardnih električnih invalidskih vozičkov. Torej, do vrednosti 4 tisoč evrov bi potem bil pokrit invalidski voziček za nekoga, ki si želi delati in še enkrat, ta, ki dela, je morda invalid bolj priden kot tisti, ki nima nobene oviranosti. Tako vsaj jaz, kolikor sem jih imel priložnost spoznati tudi preko javnih del v svoj čas in nekako še enkrat iz tega naslova tudi verjamem, da ste v naši koaliciji poslanci prepričani, da ti sklepi lahko prinesejo nekaj dobrega za naše invalide, za naše osebe z oviranostmi in pa tudi za našo lepo državo. Hvala lepa.

Hvala predlagatelju.

Besedo dajem državnemu sekretarju na Ministrstvu za zdravje, Denisu Kordežu, izvolite.

Hvala lepa za besedo, spoštovana sopredsedujoča.

In pa seveda vsi poslanke, poslanci in ostali zbrani!

Danes razpravljamo o temi, ki je izjemnega pomena za kakovost življenja naših državljanov, zlasti tistih najbolj ranljivih, torej invalidov in pa oseb z okvarami sluha ter vida. Na Ministrstvu za zdravje pozdravljamo sleherno razpravo, ki vodi k izboljšanju sistema, vendar pa moram na tem mestu opozoriti, da mora taka razprava temeljiti na točnih podatkih, strokovnih dejstvih in pa predvsem na realnem prikazu stanja, ne pa na posameznih, pa včasih celo napačno interpretiranih primerih. Slovenija je, kot je predlagatelj že tudi navedel, je socialna država in to se odraža v našem sistemu obveznega zdravstvenega zavarovanja. V letu 2024 so odhodki za medicinske pripomočke znašali 151 milijonov evrov. Še več, če pogledamo trende, lahko ugotovimo, da se sredstva za medicinske pripomočke povečujejo, in v primerjavi z letom 2023 so skupni stroški za medicinske pripomočke se ves čas povečevali in ta indeks rasti znaša 130. Zavarovanim osebam je na voljo več kot 570 vrst medicinskih pripomočkov, ki so razvrščeni v 21 skupin. Samo v letu 2024 je vsaj en pripomoček za izboljšanje vida prejelo skoraj 114 tisoč oseb, pripomoček za sluh, govor pa več kot 15 tisoč oseb.

Trditev, da je sistem nedostopen ali pa da ni poskrbljeno za ranljive skupine, preprosto ne vzdrži, če se soočimo s temi številkami. V zahtevi za sklic so bili izpostavljeni konkretni primeri od očal, slušnih aparatov in pa do invalidskih vozičkov. Kar se tiče invalidskih vozičkov je v gradivu predlagatelja naveden primer osebe, ki naj bi ji bilo rečeno, da je električni voziček postal nadstandard in da je zanj potrebno doplačilo 2 tisoč evrov. Želim zelo jasno poudariti, da to je povsem in v celoti zavajajoča informacija, ki ne drži. Pravila na tem področju so namreč jasna: zavarovana oseba, oseba, prejme voziček, tudi tistega na elektromotorni pogon brez kakršnega koli doplačila, če je ta glede na njeno zdravstveno stanje funkcionalno ustrezen, o tem ne odloča uradnik, ampak stroka. V primerih najtežjih oblik prizadetosti ustreznost vozička predlaga strokovni tim Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Uri Soča. In če tim na Uri Soča oceni, da oseba potrebuje specifičen, kompleksen električni voziček za svojo mobilnost in rehabilitacijo, ga Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije v celoti krije. Doplačila se pojavijo le, če želi zavarovana oseba voziček, ki presega medicinsko utemeljene standarde funkcionalnosti, torej če ima dodatne želje, ne zaradi medicinske potrebe. Še več, 1. aprila 2023 je ZZZS celo povečal cenovne standarde za vozičke, ravno za vozičke na elektromotorni pogon, in to za 20 odstotkov. Pri slušnih aparatih se na Ministrstvu za zdravje absolutno razumemo stisko gluhih in naglušnih, ampak je tudi tu treba povedati, da je bil prav na tem področju narejen velik korak naprej, 1. novembra 2023, kjer so se cenovni standardi za slušne aparate bistveno povišali za odrasle med 42 in 50 odstotkov. Še pomembneje pa je, da je bil pogoj za to povišanje dogovor o osnovnih zahtevah kakovosti, ki so bile dorečene v neposrednem sodelovanju z Zvezo društev gluhih in naglušnih Slovenije. Danes zavarovana oseba pri pogodbenem dobavitelju medicinskih pripomočkov prejme slušni aparat, ki izpolnjuje te stroko in uporabniki usklajene standarde kakovosti brez doplačila. Če se nekdo odloči za aparat z dodatnimi funkcijami, ki niso nujne za medicinsko rehabilitacijo sluha, je to seveda njegova izbira, ampak osnova, ki jo krije država, ki jo krije država, je kakovostna in dostopna.

Glede očal in pripomočkov za vid. Na tem področju je Slovenija pogosto res neupravičeno kritizirana, in če pogledamo mednarodno primerjavo in jo moramo na ustrezen način, ugotovimo, da je naš sistem v resnici bistveno bolj solidaren kot marsikateri v bogatejši državi. V Nemčiji in Avstriji je kritje očal za odrasle iz obveznega zavarovanja zelo omejeno. V Nemčiji so do njih upravičeni le pri dioptriji nad šest ali pri zelo hudi slabovidnosti za običajna korekcijska očala tamkajšnji odrasli zavarovanci plačajo vse sami, v Sloveniji pa je dostop omogočen že pri bistveno nižjih dioptrijah, govorimo o 0,5 ali ena, kar pomeni, da pravico koristi bistveno širši krog ljudi. Predlagatelj navaja primer gospoda, ki je za očala plačal 900 evrov. Treba je vedeti, da Zavod za zdravstveno zavarovanje zagotavlja sredstva za medicinsko rehabilitacijo vida in ti visoki zneski, ki so bili omenjeni, Pogosto izhajajo tudi iz izbire dragih okvirjev, tanjšanih stekel, dodatnih premazov in to so stvar življenjskega sloga, estetike izbire, ne pa nujne medicinske obravnave. Kljub temu je optik dolžan zavarovancu najprej ponuditi očala, ki so v okviru cenovnega standarda in so brez doplačila.

Zavedati se je treba tudi razlike med medicinsko in socialno rehabilitacijo. Obvezno zdravstveno zavarovanje, kot ga določajo pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja, krije medicinske pripomočke, ki so potrebni za zdravljenje, medicinsko rehabilitacijo, zdravstveno nego ali paliativo. Socialna rehabilitacija, torej polno vključevanje v družbo na vseh ravneh je širši družbeni cilj, ki pa se v nekaterih drugih državah, tudi na primer v Avstriji, financira tudi iz drugih socialnih virov, ne le iz zdravstvene blagajne. V Sloveniji to breme v celoti nosi ZZZS, pa kljub temu ohranjamo visoko raven pravic. Predlagani ukrepi bi, če bi sledili vsem predlogom, pomenili takojšnjo povečanje odhodkov za približno pet milijonov evrov letno, Zavod za zdravstveno zavarovanje za tako povečanje v tej fazi sigurno nima zagotovljenih virov, predvsem je pa pomembno to, da bi to povečanje sredstev na tak način, sploh ne nujno prineslo boljše zdravstvene obravnave, ampak bi se lahko preprosto to zgolj prelilo v visoke cene na trgu brez kakršnekoli dodane vrednosti za pacienta. Zato dostopnost do medicinskih pripomočkov v Sloveniji je potrebno izpostaviti in ne glede na težave, ki lahko obstajajo, treba je biti iskren in iskreno povedati, v primerjavi z ostalimi državami, marsikaterimi tudi bogatejšimi, je v Sloveniji dostopnost dobra in primerljiva in celo na določenih področjih pa celo bistveno boljša kot v razvitejših državah Evropske unije. In sistem se tudi nenehno prilagaja dokazu tako povišanja cenovnih standardov v letu 2023, 2024, dialog z invalidskimi organizacijami, zato menimo, da ti predlagani sklepi, ki temeljijo na posploševanju posameznih primerov in ne upoštevajo celovitosti sistema in pa predvsem finančne vzdržnosti so neustrezni. Hvala.

Hvala lepa tudi državnemu sekretarju. Sedaj predajam besedo ostalim vabljenim na sejo. Naj samo za uvod povem, da je parlamentarna praksa, da dobi besedo po en predstavnik organizacije, ker vas je več iz posameznih organizacij in da je nekje 5 minut na voljo za obrazložitev. Jaz bom diskretno dvignila roko, kadar se boste približevali tej minuti, ne bomo pa gledali do zadnje sekunde natančno, ker je pomembno, kaj boste povedali.

Sedaj dajem besedo Ani Vodičar, vodji področja za odločanje o pravicah in za medicinske pripomočke, predstavnici Zavoda za zdravstvo. o pravicah in za medicinske pripomočke predstavnici Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, izvolite.

Lep pozdrav tudi z moje strani. Hvala za povabilo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, kolegi z ministrstva, vsi vabljeni!

Moram reči, da bom svojo razpravo skrajšala, ker je državni sekretar v določenih točkah že odgovoril na tisto, kar sem želela sama s strani zdravstvene zavarovalnice pa vendarle mi dovolite čisto na kratko, da razložim, kako poteka sploh postopek sprejema pravic do medicinskih pripomočkov v naši državi. Torej, danes se pogovarjamo seveda o tistih medicinskih pripomočkih, ki jih predpiše pooblaščeni zdravnik, po navadi je to družinski zdravnik v primeru, bi rekla, težjih zdravstvenih stanj, pa tudi seveda kakšen specialist in ga potem pacient na podlagi naročilnice, ki jo prejme, dvigne bodisi v lekarni ali specializirani prodajalni. S pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki jih sprejema skupščina, soglasja pa daje ministrstvo za zdravje, se določijo, kateri medicinski pripomočki so sploh pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Potem s sklepom o zdravstvenih stanjih in drugih pogojih, ki jih prav tako sprejme skupščina Zavoda za zdravstveno zavarovanje in soglasje, da ministrstvo se določijo tista zdravstvena stanja, pri katerih ti posamezni medicinski pripomoček pripada. Tretja pomembna okoliščina so osnovne zahteve kakovosti. Torej, kaj mi pričakujemo, da naš pogodbeni partner kakšen pripomoček lahko da na polico v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja, seveda? In ko imamo vse te tri kategorije sprejete so seveda pomembne še četrta kategorija, segment, vidik, pravice do medicinskega pripomočka in to je cena. Ko torej vemo, kateri pripomoček ob katerem zdravstvenem stanju in kaj zahtevamo, kakšno kakovost zahtevamo, se potem seveda strokovna služba pogaja za posamezno ceno medicinskega pripomočka. Državni sekretar je povedal koliko so narasli stroški v zadnjih dveh letih. Jaz vam bom povedala še majčkeno bolj za nazaj zakaj? Zato, ker trdim in vas seznanjam, da čisto vsako leto v zadnjih letih smo popravljali vse te štiri akte, torej popravljamo cene, širimo nove medicinske pripomočke, širimo zdravstvena stanja, če je to potrebno in pride predlog s strani zlasti klinik. V letu 2020 smo za medicinske pripomočke iz OZZ blagajne namenili 78 milijonov, 21,88 milijonov v letu 2022, 98 milijonov v letu 2023, 116 milijonov, letos je ocena 167 milijonov. Skratka, te rasti dejansko nakazujejo to, kar sem rekla, da so aktivnosti na področju zagotavljanja pravice do medicinskih pripomočkov v naši blagajni konstantne, kar se odraža tudi v potrebnih virih za to področje. Ponovila in s tem bom tudi zaključila bi pa, da glede na veljavni zakon lahko seveda iz blagajne obveznega zdravstvenega zavarovanja mi krijemo medicinske pripomočke, ki so namenjeni zdravljenju, rehabilitaciji, negi oziroma paliativi. Veliko današnjih tem se je nanašalo na res na socialno rehabilitacijo in seveda ne morem drugače, da delim mnenje, da so izboljšave na področju tehničnih pripomočkov, ki jih zagotavlja Ministrstvo za delo po Zakonu o izenačevanju možnosti invalidov. da je tam kar nekaj priložnosti še za napredek. Tudi sami smo člani tega strokovnega sveta, ki je bil danes omenjen in mi si tudi želimo, da bi se nabor teh tehničnih pripomočkov povečal, razširil. Zagotovo podpiramo tudi različne prilagoditve za lažje opravljanje dela. Zagotovo smo za to, da se odpravijo vse tektonske ovire, ki jih imajo naši invalidi. Ampak najbrž bomo danes soglasni, da vir financiranja ne more biti obvezno zdravstveno zavarovanje. Hvala lepa.

Hvala lepa. Sedaj dajem besedo predstavniku Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije, danes imamo z nami tri predstavnike, predlagam, da se predstavi tisti, ki bo razpravljal, izvolite. Hvala za besedo.

Sem Branko Gornjec, sekretar Društva gluhi in naglušni iz Murske Sobote. Sem uporabnik slušnega aparata, tudi polžev vsadek imam. Sluh sem izgubil pri 40 letih in brez teh, brez slušnega aparata, polževega vsadka, ne slišim ničesar. Kljub temu, od takrat, se pravi 97. leta, sem sluh izgubil nekako, bi rekel, še kar dobro funkcioniram, ampak sem odvisen in to zelo sem odvisen od kvalitete slušnega aparata in pa vseh tehničnih pripomočkov, ki ste jih zdaj omenili, tudi gospa Vodičarjeva, ki jih tudi uporabljam, ampak osnova za kvalitetno uporabo teh pripomočkov je pa kvaliteten slušni aparat. Naj povem, da sem bil v skupini, ki smo se, kako bi rekel, pogovarjali, dogovarjali se o cenovnih standardih, o vsem tem, o tehničnih standardih z ekipo tukaj tu sedi gospod / nerazumljivo/ z Zavoda za zdravstveno zavarovanje, da bi dorekli in zvišali cenovni standard in pa tehnične, se pravi, karakteristike slušnega aparata, ker so stare bile zelo staro, se pravi, vsi pogoji, cenovni standard je bil zelo star. Naj povem, da so pogovori bili kvalitetni, dogovorili smo se dosti, ampak s končnim izplenom nismo bili zadovoljni, nismo bili zadovoljni s cenovnim standardom, vmes nam je bilo nakazano, da bi lahko malo kaj več bilo kot je, 450, čeprav je teh 450 pomenilo takrat 50 procentno zvišanje, ker je do sedaj bilo 300 evrov za slušni aparat do 1. 1. 2023.

Druga stvar, pri kateri niso bili zadovoljni, je bilo je, se pravi, trajnostna doba, trajnostna doba je zdaj šest let. In ko se mi pogovarjamo, se oni, tudi Zavod za zdravstveno zagovarja, zavod se izgovarja na neko podobno ureditev v Evropi pa imajo po pet pa šest let pa štiri, ampak jaz opozarjam, da je tudi Slovenija imela dolgo, zelo dosti let, pet let trajnostno dobo, menjala se je ne morem najti, se pravi, nekje okrog 2005 ali 2006, ko je Borut Miklavčič bil, ne vem, če je direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje ali ko je bil minister, tu nekje se je menjalo nekje od 2005, 2006. Takrat je šlo za pet let na šest let, takrat so tudi omogočili. Jaz sem to opozarjal, da bodo dobavitelji dvignili ceno in so dvignili ceno, osnovne cene so dvignili, zelo so dvignili, se pravi, oni takoj dohodek, kako bi rekel, kompenzirajo. To so druge zadeve.

Naj nadaljujem. Se pravi, jaz sem takrat, ko smo se mi pogovarjali, opozoril na eno dejstvo, da sem jaz slušni aparat, prvi, ki sem ga dobil, je meni zdravstveno zavarovanje krilo 300 evrov, leta 1997 je to bilo, takrat je bil družbeni bruto proizvod, jaz sem delal / nerazumljivo/ 4500 evrov je bil takrat družbeni bruto proizvod. In vrednost takrat tistega mojega slušnega aparata, ki ga je kril Zavod za zdravstveno zavarovanje, je procentualno to 6,66 procentov. Leta 2023 sem povedal, danes pa imamo 25000 evrov družbeni bruto proizvod in bi teh 25000 evrov, če bi nekako primerjalno gledali takrat na družbeni bruto proizvod, koliko bi to bilo, bi bil, se pravi, vrednost, bi jaz bil upravičen do slušnega aparata v vrednosti 1600 evrov, 1665 evrov, ampak smo pristali pri 450 evrov. In če gremo zdaj v, kako bi rekel, današnji čas, dve leti kasneje, je družbeni bruto proizvod tu nekje 35000 evrov in bi jaz po tej primerjavi, se pravi, koliko sem takrat dobil, bil upravičen do službenega aparata v vrednosti 2 tisoč 333 evrov. Temu ni tako. Veste, koliko dobimo, jaz se zahvaljujem gospodu poslancu za pobudo, za pobudo, se pravi, ampak teh 30 procentov, ko vi predlagate ni dovolj, 30 procentov ni dovolj, vi zelo dobro govorite, se pravi, tudi iz zavoda vedo za koliko je, 800 evrov, stalno se doplačuje, tako da ni dovolj.

Jaz bi predlagal in kasneje, če bo, se bomo pač mi morali pogovarjati o tem, da bi mi šli s slušnimi aparati, oni so z okrožnico obvestili svoje dobavitelje leta 2023, kako in kaj je s slušnimi aparati od takrat naprej in tam je navedeno tudi, da se s prvim, se pravi, za zahtevnejše slušne aparate, zahtevnejše slušne aparate za osebe, stare do 20 let, zavod krije v vrednosti 850 evrov in še neke tehnične stvari so zraven, tudi bluetooth, ki je zelo pomemben, jaz mobitel preko bluetootha, jaz tudi slušni aparat poslušam in da, takoj bom dokončal, še dva stavka, in mi bi zelo bili zadovoljni s to rešitvijo, kot je osebe do 20. leta, se pravi 850 evrov in vse te tehnične zadeve, ki so za to. Smatram, da smo tudi mi, ki smo starejši oziroma študentje, lahko dobijo ta kvalitetnejši slušni aparat, ker ne vem, zakaj pa mi ne bi smeli dobiti kot osebe do 20. leta. Hvala.