Spoštovane kolegice poslanke in kolegi poslanci, gospe in gospodje, začenjam s 127. izredno sejo Državnega zbora, ki je bila sklicana na podlagi prvega odstavka 58. člena ter prvega odstavka 60. člena Poslovnika Državnega zbora.

Obvestili o odsotnih poslankah in poslancih seje ter o vabljenih na sejo sta objavljeni na e-klopi. Vse prisotne lepo pozdravljam.

In prehajamo na določitev dnevnega reda 127. izredne seje Državnega zbora. Predlog dnevnega reda ste prejeli v petek, 5. decembra 2025, s sklicem seje. O predlogu dnevnega reda bomo odločali v skladu s prvim odstavkom 64. člena Poslovnika Državnega zbora. Predloga za širitev, predlogov za širitev dnevnega reda seje nismo prejeli. / nemir v dvorani/ A lahko prosim za malo tišine? Hvala. Državnemu zboru predlagam, da za današnjo sejo določi dnevni red kot ste ga prejeli s sklicem.

Prehajamo na odločanje. Poslanke in poslance prosim, da preverite delovanje glasovalnih naprav.

Glasujemo. Navzočih je 53 poslank in poslancev, za je glasovalo 41, proti pa 11.

(Za je glasovalo 41.)(Proti 11.)

Ugotavljam, da je dnevni red 127. izredne seje Državnega zbora določen.

Torej prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA DRUGO OBRAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O SOCIALNEM VARSTVU V OKVIRU SKRAJŠANEGA POSTOPKA.

/ nemir v dvorani/ Zdaj pa takole, spoštovane poslanke in poslanci. Jaz se res, ne bomo mogli takole delati. Jaz bom prekinila sejo za 15 minut, če se ne boste umirili. Če imate kaj za povedati, pojdite ven, se pogovorite, pa pridite nazaj, ne.

Predlog zakona je v obravnavo Državnemu zboru predložila Vlada. Za dopolnilno obrazložitev predloga zakona dajem besedo predstavniku Vlade, in sicer ministru za solidarno prihodnost Simonu Maljevcu. Izvoli.

Spoštovana predsedujoča, spoštovane poslanke in poslanci, hvala za priložnost, da danes predstavim smoter in pa tudi ključne rešitve predlaganih sprememb Zakona o socialnem varstvu.

Naj začnem jasno: pred nami je eden najpomembnejših zakonov na področju socialne politike v zadnjih letih. Ne zato, ker bi bil tehnično zahteven, ampak zato, ker popravlja krivico, ki se je v našem sistemu kopičila že desetletja. Ta zakon ne uvaja zgolj novih storitev, ampak spreminja tudi logiko sistema in z njim socialno varstvo vračamo tja, kamor sodi, k ljudem in njihovim potrebam in v skupnost. Zakaj ta zakon zdaj? Ker smo kot družba predolgo dopuščali, da so ljudje z oviranostjo, starejši in otroci z najtežjimi zdravstvenimi stanji živeli v sistemu, ki jim ni priznavala osnovne pravice, pravice do življenja v skupnosti. V Sloveniji že od 90 let obstajajo skupnostne oblike bivanja. Stanovanjske skupine, individualna stanovanja, bivanje v drugi družini in nastale so iz prakse, iz človečnosti, iz prizadevanj staršev, zaposlenih v zavodih in nevladnih organizacij, a zakonodaja jih je ves ta čas obravnavala kot institucije. In kakšen je rezultat? Dostikrat absurdne in neživljenjske zahteve na terenu. Ljudje v majhnih stanovanjih niso smeli kuhati, stanovanja so morala izpolnjevati pravila velikih zavodov. Izvajalci so pogostokrat morali delati na robu zakonitosti in sistem je kaznoval tiste, ki so želeli delati prav. Hkrati pa smo desetletja gledali tudi stran od družin, otrok z invalidnostjo in hudo bolnih otrok. Starši so ostali doma, izčrpani, brez sistemske podpore. Podatki so jasni. Velika večina teh družin nima izbire. To ni osebna zgodba, to je sistemski neuspeh, za katerega mora odgovornost prevzeti skupnost. Tu bi dodal še jasno opozorilo mednarodnih institucij. Odbor Združenih narodov za pravice invalidov, evropske agencije in domače institucije nas že leta opozarjajo, da je Slovenija na tem področju zaostajala, v nekaterih primerih tudi resno kršila človekove pravice.

Današnja zakonodaja je sprememba in je odgovor na to stanje. Prvič v zgodovini uvajamo podporo v skupnosti kot samostojno socialno varstveno storitev za odrasle. To pomeni, da lahko ljudje živijo v običajnih domovih, v manjših stanovanjskih enotah in tam dobijo podporo pri vsakdanjem življenju, pri skrbi zase, gospodinjstvu, vključevanju v okolje ali preselitvi iz institucije.

Ključna sprememba je jasna ločitev med bivanjem in storitvijo. Človek ne izgubi doma, če zamenja izvajalca pomoči. To ni neka tehnična podrobnost, to je vprašanje dostojanstva in varnosti.

Drugič. Zakon prvič sistemsko uvaja podporo v skupnosti za otroke in njihove družine, cilj tega je preprost, da otrok lahko ostane doma, da družina dobi resnično pomoč. In da se otrokom omogoči vrnitev iz institucij v skupnost. Te storitve bodo za družine brezplačne, ker skrb za otroke z najtežjimi potrebami ne sme biti odvisna od debeline denarnice.

Urejamo tudi institut druge družine in omogočamo pluralnost izvajalcev, torej javnih zavodov in nevladnih organizacij v javnem interesu. Ne zaradi ideologije, ampak zato, ker več izbire pomeni več kakovosti in več varnosti za uporabnike. Ta zakon vzpostavlja pravni temelj za deinstitucionalizacijo. Ne zapiramo zavodov čez noč. Gradimo nove možnosti postopno in odgovorno v skladu z mednarodnimi zavezami.

Spoštovane poslanke in poslanci. V enem mandatu odpravljamo dolgove, ki so se kopičili 30 let, dolgove politik, ki so socialno varstvo prepogosto razumeli kot trg. Mi ga razumemo kot javni sistem solidarnosti. Za otroke pomeni ta zakon pomoč, za družine pomeni razbremenitev, za starejše pomeni možnost, da ostanejo doma, za državo pomeni izpolnjevanje človekovih pravic, za družbo pa pomeni korak k večji človečnosti. V imenu uporabnikov in uporabnic se vam že vnaprej zahvaljujem za podporo. Hvala.

Najlepša hvala.

Predlog zakona je kot matično delovno telo obravnaval Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Za predstavitev poročila odbora dajem besedo predsedniku Milanu Jakopoviču, izvoli.

Hvala lepa. Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide je na 54. nujni seji kot matično delovno telo obravnaval novelo Zakona o socialnem varstvu. Predstavnik predlagatelja je v dopolnilni obrazložitvi predstavil razloge za sprejem predloga zakona in njegove ključne rešitve. Predlog zakona uvaja dve novi socialno varstveni storitvi, in sicer storitev podpore v skupnosti za odrasle osebe ter storitev podpore v skupnosti za mladoletne osebe do 18. leta, ki sledi načelom konvencije o pravicah invalidov. Predstavnica Zakonodajno-pravne službe je pojasnila, da predlagani amandmaji koalicijskih poslanskih skupin naslavljajo večino pripomb iz pisnega mnenja, na preostale pripombe pa sta predstavnika predlagatelja v dopolnilni obrazložitvi podala dodatna pojasnila, natančneje k členom, ki v besedilu niso bili dovolj jasno obrazloženi. Predstavnik Državnega sveta je predstavil mnenje Komisije za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide, ki predlog zakona podpira. Stališče k predlogu zakona so predstavili tudi drugi vabljeni na sejo, ki so izrazili podporo predlogu zakona, saj predstavlja pomemben korak k deinstitucionalizaciji in krepitvi podpore v skupnosti. Nekateri so izpostavili še pomen podpore pri zaposlovanju, izobraževanju in aktivnem življenju ter opozorili na potrebo po jasnih obveznostih občin, dolgoročnem financiranju in postopnem prehodu v skupnostne oblike socialnega varstva. V razpravi so članice in člani odbora iz poslanskih skupin koalicije izpostavili novosti obravnavane materije. V Sloveniji je stopnja formalne institucionalne oskrbe še vedno zelo visoka, ker se je v preteklih desetletjih finančna sredstva vlagala predvsem v institucionalno varstvo, razvoj skupnostnih oblik socialnega varstva pa ni bil prioriteta. Predlog zakona družinam omogoča, da pri skrbi za otroka z oviranostjo ne bodo več prepuščene same sebi, otrokom pa vrača pravico do otroštva v domačem okolju z ustrezno podporo. Posebej so izpostavili vsebino, ki se nanaša na otroke z dolgotrajnimi boleznimi ter izboljšave postopkov odobritve zdravljenja in dostopnosti zdravil za otroke. Glede storitve podpore v skupnosti za odrasle so poudarili, da pri tem mora biti zagotovljena varnost uporabnikov storitev, ki so ranljiva skupina, kot tudi zaposlenih in okoliških prebivalcev. Podpirajo tudi postopno preselitev odraslih ljudi iz institucij v skupnost, s poudarkom, da osebe, pri katerih obstaja resno varnostno tveganje, ne morejo biti preseljene brez jasnih varoval. Tudi v poslanskih skupinah opozicije so predstavili stališča do obravnavane materije in razloge, zakaj predlogu zakona ne bodo nasprotovali. Predlog zakona posega v življenje najranljivejših ljudi, ki zaradi invalidnosti, duševnih stisk ali napredovanja bolezni potrebujejo podporo, da lahko živijo dostojno, samostojno in varno življenje. Cilj bo dosežen, če bodo te storitve res dostopne in kakovostne ter razpršene po celotni državi. Deinstitucionalizacija je pomemben proces, ki se mora izvajati zelo premišljeno, odgovorno in predvsem tako, da vsak človek dobi tisto pomoč, ki jo resnično potrebuje, pa vendar predlog zakona ohranja tudi možnost bivanja v institucionalnem varstvu, kadar je to najprimernejša in najvarnejša rešitev. Predstavili so tudi pomisleke glede zagotavljanja kadra za izvajanje širokega nabora novih storitev, še posebej glede poteka podpore v skupnosti za osebe, ki potrebujejo 24-urno oskrbo.

Odbor je po zaključeni razpravi v skladu s 128. členom Poslovnika Državnega zbora glasoval o vseh členih predloga zakona in jih sprejel. Sprejeti amandmaji so vključeni v dopolnjen predlog zakona.

Hvala lepa.

Sledi predstavitev stališč poslanskih skupin. Besedo ima Poslanska skupina Levica in zanjo Milan Jakopovič, izvoli.

Hvala lepa.

Predlog novele predstavlja pomemben korak v razvoju socialne države, ki se zavestno odmika od samodejnega vključevanja v institucije in v središče postavlja človeka, njegove potrebe in pravice do izbire. Njegovo temeljno izhodišče je preprosto: institucionalno varstvo ne sme biti več privzeta ali edina rešitev, kadar se posameznik ali družina znajde v stiski. Ključna sistemska novost zakona je uvedba dveh novih socialnovarstvenih storitev, podpore v skupnosti za odrasle ter podpore v skupnosti za mladoletne osebe do 18. leta. Obe storitvi jasno ločujeta bivanje od podpore. Dom posameznika ni več institucija, temveč skupnostno okolje, v katerem živi, strokovno pomoč pa se prilagaja njegovim dejanskim potrebam. Posebej pomemben del zakona je ureditev podpore v skupnosti za mladoletne osebe do 18. leta. Ta rešitev je rezultat neposrednega dialoga s starši, stroko in nevladnimi organizacijami ter jasne politične odločitve, oblikovane ob podpori ministra in predsednice Državnega zbora. Prvič se sistemsko vzpostavlja brezplačna, iz državnega proračuna financirana storitev za otroke z najtežjimi oblikami invalidnosti, avtizmom in hudimi kroničnimi boleznimi ter njihovimi družinami. Namen te ureditve je razbremeniti družine, preprečiti institucionalizacijo otrok zgolj zaradi izčrpanosti od staršev ter omogočiti, da otroci ostanejo doma oziroma se vrnejo v domače in skupnostno okolje.

V dosedanji razpravi je bilo veliko pozornosti namenjene tudi določbi o časovnem odlogu vezanem na 1. september 2028; s tem datumom se preneha avtomatično zapolnjevanje sproščenih mest v institucionalnem varstvu, sistem pa se razvojno usmeri v zagotavljanje in krepitev podpore v skupnosti za nove vključitve. Bistvo te določbe je treba jasno razumeti. Časovni odlok ne pomeni zapiranja institucij, ne pomeni prisilnih selitev in ne posega v pravice oseb, ki so že vključene v institucionalno varstvo. Vmesno obdobje pa je namenjeno prav temu, da se sistem razvije, spremlja in po potrebi prilagodi v korist uporabnika. Nihče, ki danes živi v instituciji, zaradi tega zakona ni zavezan k preselitvi, prav tako zakon ne posega v delovnopravni položaj zaposlenih. Časovni odlog pomeni spremembo razvojne usmeritve sistema - institucionalno varstvo po tem datumu ni več privzeta rešitev za nove primere, namen določbe pa je preprečiti nadaljnje avtomatično obnavljanje institucionalnih kapacitet in zavezati državo, da razvije in zagotovi ustrezne, varne in strokovno podprte oblike podpore v skupnosti. Gre za varovalko, ki sistem usmerja naprej, ne za ukrep razgradnje obstoječih storitev. Za odrasle osebe Zakon omogoča postopno in prostovoljno prehajanje iz institucij v skupnost, podporo pri vsakdanjem življenju, vključevanju v okolje, preselitvah ter dvigu kakovosti življenja. Pomembna novost je tudi ustrezna umestitev podpore v drugi družini kot oblike skupnostne podpore in ne več kot institucionalnega varstva. S tem se krepi raznolikost in dostopnost storitev, ter zmanjšuje odvisnost uporabnikov od ene same oblike oskrbe. Novela Zakona o socialnem varstvu ne ruši sistema socialnega varstva, temveč ga postopno preoblikuje, ohranja obstoječe pravice, stabilnost in varnost, hkrati pa preprečuje, da bi se prihodnji razvoj vračal v modele, ki ljudi zapirajo institucije zgolj zato, ker drugih rešitev ni. Gre za zakon, ki ne izbira med institucijo in skupnostjo na ideološki ravni, temveč ustvarja pogoje, da skupnostna podpora postane realna, varna in dostopna možnost. Prav v tem je njegovo bistvo in njegova dolgoročna vrednost. Zakon bomo v Poslanski skupini Levica soglasno podprli.

Hvala lepa. Sledi Poslanska skupina Nepovezanih poslancev, zanjo poslanka Eva Irgl, izvolite.

Najlepša hvala za besedo, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci. Zmanjševanje institucionalnega varstva in okrepitev podpore v skupnosti je pomemben cilj socialne države. Poslanci stranke Demokrati menimo, da je to usmeritev v pravo smer. Gre za proces, ki mora ljudem omogočiti večjo samostojnost, vključenost v skupnost in višjo kakovost življenja, vendar pa mora ta proces temeljiti na realnih možnostih in spoštovanju različnih potreb posameznikov. Hkrati pa ne more in ne sme pomeniti ukinitve institucionalne oskrbe kot take. Institucionalna oskrba mora ostati ena od legitimnih in nujnih oblik varstva kot varna alternativa za vse, ki zaradi zdravstvenega stanja, kompleksnih potreb ali osebnih okoliščin ne morejo ali ne želijo več živeti v skupnosti. Dokler ne bodo zagotovljene ustrezne, varne in dostopne alternative, mora institucionalna oskrba ostati del sistema. Najranljivejši v naši družbi potrebujejo stabilnost, potrebujejo kontinuiteto in možnost izbire. Zmanjševanje kapacitet v zavodih ob hkratnem pomanjkanju stanovanjskih rešitev, podpore na domu in ustreznega kadra lahko ljudi potisne v negotovost, ter jim nehote odvzame pravico do izbire bivanja.

Posebej želim na tem mestu opozoriti na sistemsko neskladje, ki se nanaša na sistem dolgotrajne oskrbe, na katerega sem opozarjala v razpravah že večkrat. Govorimo o položaju, ko posamezniki plačujejo prispevek za dolgotrajno oskrbo, vendar iz tega sistema nimajo zagotovljenih pravic, in to ni teoretičen problem. Gre za ljudi v posebnih socialnih zavodih, ki redno plačujejo prispevek za dolgotrajno oskrbo, ko pa pomoč dejansko potrebujejo, pa do nje niso upravičeni. Ob tem se posamezniki in njihove družine soočajo še z dodatnimi bremeni. Skladno z Zakonom o socialnem varstvu so odrasli uporabniki institucionalnega varstva dolžni kriti celotne stroške storitev. Če uveljavljajo oprostitev plačila in so lastniki nepremičnine, se jim z odločbo prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine v korist občine. Tako imamo položaj, ko ljudje hkrati plačujejo prispevek za dolgotrajno oskrbo, nimajo pravic iz tega sistema, obenem pa so izpostavljeni posegom v svojo lastninsko pravico.

Posebno skrb vzbuja tudi vprašanje zdravstvenega varstva v procesu deinstitucionalizacije. Oskrba ljudi z dolgotrajnimi in kompleksnimi zdravstvenimi težavami ne more temeljiti zgolj na patronažni službi. Patronažna... Dobro. Patronažna zdravstvena nega ima pomembno vlogo, vendar ne more nadomestiti celostne zdravstvene obravnave stalne. strokovne prisotnosti in takojšnje dostopnosti zdravstvenih storitev, ki jih danes zagotavljajo institucije. Prav zato mora institucionalna oskrba ostati možnost tudi z vidika zdravstvene varnosti. Ne moremo mimo pomanjkanja kadrov in ustreznih stanovanjskih rešitev. Brez teh dveh temeljnih pogojev deinstitucionalizacije ni mogoče izvajati odgovorno. Zmanjševanje institucionalnih kapacitet brez hkratne vzpostavitve realnih alternativ pomeni prenos tveganja na uporabnike in prav je, da na to opozorimo. Pozdravljamo ureditev pravic družin z otroki s posebnimi potrebami do podpore na domu. Vendar poudarjamo, da mora biti ta pravica dejansko potem tudi uresničljiva v praksi.

Poslanci Socialni demokrati menimo, da mora deinstitucionalizacija pomeniti razširitev možnosti in ne njihovo krčenje. Pomeniti mora več izbire, več varnosti in več dostojanstva. Poslanci Socialne demokrati predlogu zakona ne bomo nasprotovali, bomo pa seveda pozorno spremljali njegovo izvajanje v praksi. Najlepša hvala.

Hvala lepa.

Sledi Poslanska skupina Svoboda, zanjo magistrica Urška Klakočar Zupančič. Izvoli.

Najlepša hvala predsedujoča. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci. V Poslanski skupini Svoboda nas veseli, da bodo naše državljanke in državljani po več letih dolgega čakanja dobili težko pričakovano in nujno posodobitev sistema socialnega varstva. S predlogom zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu, o katerem bomo razpravljali na današnji seji, namreč sistemsko naslavljamo potrebe ljudi, ki so bile predolgo spregledane, še zlasti oseb z invalidnostjo in hudo bolnih otrok ter njihovih družin. Predlog uvaja novo storitev v podporo skupnosti za odrasle osebe, ki posameznikom omogoča življenje v skupnosti ter zagotavlja dostojanstvo, varnost in možnost izbire. Storitev bo posameznikom nudila podporo pri skrbi zase, vključevanju v okolje, opravljanju gospodinjskih opravil ter preselitvi iz institucij, s čimer bo prispevala k izboljšanju kakovosti življenja. Pomembna novost predlaganih sprememb je jasna ločitev med bivanjem in storitvijo ter uvedba definicije doma kot običajnega življenjskega okolja največ šestih oseb. Omeniti velja tudi sistemsko ureditev podpore v drugi družini, ki se postopoma uveljavlja kot del skupnostnih storitev in je prvič sistemsko umeščena izven institucionalnega varstva. Posebej pozdravljam in me veseli, da zakon prvič sistemsko uvaja podporo skupnosti za otroke z invalidnostjo in hudo bolne otroke. Zlasti me veseli, da sem lahko aktivno sodelovala pri uresničitvi te ureditve in se zanjo tudi srčno zavzemala. Nova socialnovarstvena storitev celostno naslavlja poglobljene izzive, s katerimi se soočajo otroci z invalidnostjo in hudo bolni otroci ter vzpostavlja dodatno podporo njihovim družinam. Najpomembneje je, da bo družinam zagotovljena dodatna pomoč, ki jih bo razbremenila vsakodnevnih skrbi in prispevala k izboljšanju kakovosti njihovega življenja. Obenem bo storitev številnim otrokom omogočila, da bodo lahko ostali doma oziroma v skupnosti, ter ustvarila pogoje za postopno selitev otrok iz institucij v domače okolje. Pomembno je tudi poudariti, da je storitev brezplačna in se bo financirala iz državnega proračuna. Celovit in brezplačen nabor storitev za otroke z invalidnostjo ter hudo bolne otroke pomeni pomemben odmik od dosedanjih praks. Pilotni projekt, ki je bil podlaga za predlagane zakonske rešitve je jasno pokazal, da je takšen pristop učinkovit, human in predvsem v največjo korist otrok. Predlagajo se tudi dodatne sistemske rešitve, ki celovito in učinkoviteje urejajo področje socialno varstvenih programov, vključno z možnostjo večletnih razpisov, ureditvijo postopkov verifikacije ter krepitvijo vloge Socialne zbornice Slovenije kot nosilke javnih pooblastil. Zakon prinaša pomembno rešitev na področju kadrovskega štipendiranja, saj se prvič sistemsko urejajo izjemne okoliščine, kot so starševstvo, zdravstvene težave ali višja sila, ki lahko vplivajo na izpolnjevanje obveznosti štipendistov. Hkrati se jasneje opredeljuje pravna podlaga za napredovanje strokovnih delavcev in sodelavcev ter njihovo razporejanje na delovna mesta.

V Poslanski skupini Svobode verjamemo, da bo predlagani zakon pomembno okrepil socialno pravičnost, omogočil enake možnosti ter bistveno izboljšal kakovost življenja uporabnikov storitev in njihovih bližnjih. Zakon bo bistveno razbremenil družine, omogočil otrokom in odraslim življenje v domačem okolju ter spodbujal njihovo neodvisnost in samostojnost. Gre za pogumen korak k vključujoči družbi, ki temelji na pravičnosti, solidarnosti in dostojanstvu, zato ga bomo v Poslanski skupini Svoboda s ponosom podprli.

Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, jaz seveda vse vabim, da ta zakon podprejo. S tem, če ga ne bodo podprli - so pa vedno polni besed o vključevanju socialni pravičnosti in varovanju pravic vseh ljudi - pa tudi pokažejo svoj pravi obraz. To je velik korak, ki ga delamo danes, velik korak za vse ljudi, ki imajo težave. In predvsem seveda tudi za otroke in njihove družine. Pokažite torej, koliko ste srčni, pa pozivam vse, tudi tiste, ki ne boste stisnili gumba ali pa boste vzdržani: koliko ste demokratični, koliko ste srčni, koliko spoštujete pravice drugih in koliko ste sočutni, boste pokazali ravno s tem. Najlepša hvala.