Spoštovani kolegice in kolegi, začenjam 40. sejo Mandatno-volilne komisije. Vse članice in vabljene lepo pozdravljam.

Obveščam vas, da se je za to sejo opravičil Janez Cigler Kralj. Potem pa imamo še dve pooblastili, in sicer doktorica Tatjana Greif nadomešča Milana Jakopoviča pa Lucija Tacer Perlin nadomešča Aleksandra Prosena Kralja.

S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red: Prog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o poslancih, skrajšani postopek. Ker v poslovniškem roku ni bilo predlogov za spremembo dnevnega reda, ugotavljam, da je določen dnevni red seje kot ste ga prejeli tudi s sklicem.

Zato prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O POSLANCIH, KI SE OBRAVNAVA PO SKRAJŠANEM POSTOPKU.

Na spletnih straneh Državnega zbora je bilo objavljeno naslednje gradivo: predlog zakona, obvestilo Sodnega sveta Republike Slovenije o seznanitvi s predlogom zakona, mnenje Komisije za preprečevanje korupcije, mnenje Zakonodajno-pravne službe in mnenje Komisije Državnega sveta za državno ureditev.

Na sejo komisije so bili povabljeni: predlagatelj in v njegovem imenu sama jaz, potem Vlada, Ministrstvo za javno upravo, Državni svet, Komisija za preprečevanje korupcije in Zakonodajno-pravna služba. Komisija za preprečevanje korupcije in Komisija Državnega sveta za državno ureditev sta se za to sejo opravičili, potem pa so še člani Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke skladno z drugim odstavkom 65. člena Poslovnika Državnega zbora napovedali odsotnost seje pri obravnavi predloga zakona.

Začenjam drugo obravnavo predloga zakona, o kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o členih predloga zakona. Kolegij predsednice Državnega zbora je na 150. seji 27. novembra 2025 sklenil, da se predlog zakona obravnava po skrajšanem postopku.

Uvodoma bom najprej sama kot predlagateljica podala dopolnilno obrazložitev predloga zakona, potem pa, potem pa seveda kot običajno bom dala besedo naprej še vabljenim, torej Zakonodajno-pravni službi, ministrstvu in potem odprla razpravo. Sedaj pa mi dovolite, da najprej v imenu predlagatelja povem par besed o zakonu, ki ga imamo danes pred sabo.

Torej vsi vemo, da je v lanskem letu Državni zbor sprejel Zakon o funkcionarjih, v katerem je uvedel pogoj nekaznovanosti. Zakon seveda kot sistemski zakon naslavlja imenovane funkcionarje. Že takrat pa smo v koaliciji napovedali tudi pripravo paketa vseh ostalih zakonov, ki so potrebni za to, da se uredi enak pogoj tudi za ostale funkcionarje. Ta zakon je torej del tega paketa Zakona o volitvah v Državni zbor, Zakona o Državnem svetu, Zakona o volitvah predsednika republike, Zakona o lokalni samoupravi in Zakona o lokalnih volitvah. Skupaj z Zakonom o poslancih, ki ga danes obravnavajo, predstavljajo ta paket, ki uvaja pogoj nekaznovanosti. In zdaj, če začnem najprej pri tem, ali smo upravičeni oziroma ali smemo sploh uvajati takšen pogoj za funkcionarje ,bi najprej opozorila na 43. člen Ustave Republike Slovenije, ki govori o volilni pravici kot o temeljni politični človekovi pravici, ki pa seveda potem tudi v 15. členu Ustave Republike Slovenije govori tudi o tem, da se ta lahko omeji, če je to potrebno zaradi varstva pravic drugih oziroma zaradi javnega interesa. Nadalje se na poslance nanaša tudi 82. člen Ustave Republike Slovenije, ki govori o institutu neizvoljivosti, Ustava pa izrecno pooblašča zakonodajalca, da sme pogoje za neizvoljivost predpisati tudi z zakonom, pri čemer pa seveda mora upoštevati načelo sorazmernosti. In tukaj pridem zdaj do tega pogoja nekaznovanosti, o katerem govorimo. Namreč pri pripravi in pri razmisleku o tem kakšen pogoj je primeren, glede na to, kar sem zdaj v uvodu povedala, da gre za volilno pravico, ki je temeljna politična človekova pravica, ki je varovana z Ustavo, ki je sestavljena iz dveh komponent, torej aktivne in pasivne volilne pravice in kjer že sama Ustava pravi, da je potrebno zasledovati tako javni interes kot tudi načelo sorazmernosti, je šel razmislek predvsem v smeri, da mora ta nekaznovanost biti uvedena ne samo zaradi, ne samo zaradi tega, ker je nedopustno Že v prvi vrsti to, da se ljudje, ki se prijavljajo za službe v javni upravi, morajo predložiti potrdilo o nekaznovanosti oziroma priložiti prijavi tudi soglasje, da službe same preverijo to nekaznovanost za najvišje funkcije v državi pa takšna nekaznovanost do tega trenutka oziroma do sprejema Zakona o funkcionarjih v lanskem letu niti, niti ni bila pogoj. To se pravi, ta enakopravnost napram drugim se mi zdi bistvena pri razmisleku o tem, ali uvesti takšen pogoj ali ne.

Druga zadeva je integriteta, v kateri se zelo radi pogovarjamo o teh nekih višjih standardih, ki morajo veljati za najvišje in najpomembnejše funkcije v državi. Vsi vemo, da je ugled politike in funkcionarjev nasploh v zadnjih desetletjih, lahko rečemo niti ne v zadnjih letih močno upadel, in po našem trdnem prepričanju je tudi takšen pogoj en sestavni del tega kako, na kakšen način bi si politika v nekem določenem času lahko pridobila vsaj delček ugleda nazaj. In zato je ta poseg v volilno pravico, ki smo ga predvideli, uokviril, uokviril ta dejanja na tista najhujša, najbolj zavržna kazniva dejanja zaradi katerih menimo, da se strogo zasleduje tudi interes javnosti, da seveda na takšnih pozicijah takšni ljudje biti ne morejo in po drugi strani tudi interes javnosti v smislu, da nek funkcionar, ki mu je bila izrečena zaporna kazen, to je več kot enega leta, to je kar dalj časa trajajoča zaporna kazen, že zaradi tega, ker mora na prestajanje kazni dlje časa, ne more izvrševati svoje funkcije. Prenehanje same funkcije je torej v neposredni povezavi z delovanjem organa in z izvajanjem te funkcije v okviru mandata, ki ga je posameznik pridobil v tem primeru na volitvah, v prejšnjih primerih, ki sem jih tudi omenila, lahko tudi z imenovanjem, in je torej posledica obsodbe na to prostostno kazen, kar pa neminovno, in to si moramo priznati, ovira delovanje, če vzamemo na primer župane ali pa ali pa tudi nas poslance ali pa državne svetnike, ki smo del nekega več osebnega organa. Jaz sama si ne predstavljam, kako bi lahko nek župan županoval in upravljal z mestom iz zapora, enako seveda to velja za poslance in državne svetnike. Jaz menim, da ne glede na to, da smo del več osebnega organa, pa je seveda naš glas izjemno pomemben. Včasih gre za odločitve, ki so preglasovane z enim samim glasom razlike. Tudi na delovnih telesih je vsak glas pomemben, v posameznih primerih še posebej odločilen, ko govorimo na primer o glasovanjih o zaupnici, o interpelaciji in podobno, takrat pa seveda vsak glas šteje in prestajanje zaporne kazni je zagotovo razlog, ki v tem delu takšno izvajanje funkcije ovira, s tem pa ovira tudi učinkovit način delovanja izvršilne veje oblasti, ki izvršuje oziroma zakonodajne veje oblasti, ki izvršuje tudi nadzor nad izvršilno vejo oblasti. Torej, predlagana omejitev je vezana na obsodbo za naklepna kazniva dejanja in izrečeno zaporno kazen vsaj enega leta in je po našem mnenju sorazmerna s ciljem, ki ga v tem paketu zakonodaje zasledujemo, to je, kot sem že omenila, zagotovitev integritete imenovanih in izvoljenih predstavnikov ljudstva in pa vzpostavljanje nekega mehanizma doseganja nivoja višje pravne kulture, politične kulture tako da so na najvišje funkcije oblasti imenovani in izvoljeni tisti posamezniki, ki imajo ponotranjen vrednostni sistem in delujejo skladno z moralnimi in pravnimi načeli. Tudi delovanje organa sem že omenila in pa javni interes. Torej, to so vse cilji, ki jih zasledujemo in menimo, da tega ni mogoče doseči na drug način kot pa z omejitvijo volilne pravice. Torej omejitev ne samo izvrševanja mandata, pač pa tudi omejitev sploh možnosti kandidiranja na volitvah. To terja ta javni interes. Seveda pa smo tudi po zgledu beneške komisije upoštevali to, kar pravi beneška komisija, torej, da morajo biti takšne omejitve določene z zakonom, da morajo biti sorazmerne, da morajo biti utemeljene zaradi mentalne nezmožnosti ali obsodbe za hudo kaznivo dejanje in pa izrečene s sodbo sodišča.

Dopolnitve pa predlagamo na tak način, da bo iz določb zakona zelo jasno izhajalo, da posameznik, ki je bil pravnomočno obsojen na nepogojno kazen zapora daljšo od enega leta, zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, ne more kandidirati na take funkcije in jih potem tudi ne more opravljati.

Kar se tiče petletnega obdobja, za katero tudi velja prepoved kandidiranja na te funkcije, pa moram, pa moram dodati še to, da je tudi glede dolžine tega obdobja tekel temeljit razmislek, ki je nekako baziral na dolžini trajanja mandata. v smislu, da bi se pod nekimi da tako rečemo, optimalnimi pogoji, ko se, ko posameznik stori kaznivo dejanje na začetku opravljanja mandata lahko celo zgodilo, da bi bil sprocesiran, obsojen in da bi tudi v času trajanja enega mandata to zaporno kazen že prestal, kar kar seveda vsekakor ni v interesu javnosti. Da takšna oseba potem neovirano in kar enako kot vse druge že na naslednjih volitvah lahko ponovno kandidira za isto ali pa mogoče še celo za višjo funkcijo in to zagotovo ni v javnem interesu. Poleg tega pa smo se zgledovali tudi po nekaterih primerih poznanih nam vsem iz Evrope, kjer so se sodišča drugih držav pa vendarle odločila, da izrečejo točno pet let prepovedi kandidiranja na javne funkcije. Če omenim primer Le Pen, če omenim primer Berlusconi, pa Sarkozy, pa tudi Kohl, in tako dalje, v teh primerih so se sodišča odločila za takšno obdobje prepovedi in zato se je tudi nam takšno obdobje zdelo ustrezno.

Kar se tiče še naprej sodnega varstva. V tem paketu zakonodaje, je sodno varstvo za primer prenehanja funkcije seveda spisano na novo. Tu se zakon usklajuje z odločbo Ustavnega sodišča iz leta 2015. Takrat je namreč Ustavno sodišče odločilo, da dejstvo, da zakon o poslancih ne določa posebnega sodnega varstva zoper sklep o prenehanju mandata, predstavlja protiustavno pravno praznino in na ta način kot imamo danes v tem zakonu, tudi v ostalem iz tega paketa urejamo tudi pravno varstvo za primere razrešitve oziroma za prenehanje mandata. In sicer je zadeva urejena na tak način, da sodišče obvešča Državni zbor, če je bil nek poslanec obsojen na kazen o kateri sem govorila, poslanec ima potem možnost, da se izjavi o vseh okoliščinah, ki zadevajo ta razlog. Da pa tudi potem zoper akt o prenehanju mandata v 15 dneh zdaj popravljamo z amandmajem, glede na to, kar je izrazila tudi Zakonodajno-pravna služba, torej spremenili smo rok iz 8 na 15, v 15 dneh od vročitve lahko vloži tožbo in o tem seveda tudi obvesti Državni zbor, potem pa o tej tožbi odloča Vrhovno sodišče v sestavi petih sodnikov, ki tudi mora sprejeti svoje odločitve kot nujne v zelo kratkih rokih. Zakaj? Zato da je to pravno varstvo učinkovito, da deluje hitro in da ne pride do nekih nepopravljivih posledic v vmesnem času zaradi česar jaz menim, da je zdaj ta pomislek Ustavnega sodišča iz leta 2015, ko smo ta postopek na novo zdaj uredili in ga urejamo enako za vse, tudi za predsednika republike, da seveda zdaj ta pomislek odpade.

Potem pa še 2. točka tega, tega predloga zakona je pa urejanje neskladja med Zakonom o integriteti in preprečevanju korupcije in Zakonom o poslancih glede ureditve nezdružljivosti poslanske funkcije s pridobitno dejavnostjo, ter prepovedjo članstva in dejavnosti. Tako kot se je že večkrat v preteklosti pokazalo, smo se odločili, da zdaj to neskladje med obema zakonoma odpravimo in ju medsebojno uskladimo. Toliko za enkrat.

Zdaj pa dajem besedo Zakonodajno-pravni službi, izvolite.

Najlepša hvala za besedo, lep pozdrav vsem.

Predlog zakona ureja zelo zahtevne vsebine, zato je Zakonodajno-pravna služba pripravila obsežno pravno mnenje, ki je bilo posredovano pristojnemu delovnemu telesu Državnega zbora seveda.

Če izpostavim te vsebine. Predlog zakona spreminja razloge za prenehanje mandata poslanca, določa postopek sodnega varstva pri prenehanju mandata poslanca in spreminja materialno-pravno procesno ureditev ter pristojen organ za odločanje o nezdružljivosti funkcije poslanca s pridobitno dejavnostjo. Osrednji namen predloga zakona je določanje nekaznovanosti pri opravljanju mandata poslanca s ciljem zagotovitve integritete izvoljenih predstavnikov ljudstva. V zvezi s tem je treba poudariti, da so spremembe in dopolnitve Zakona o poslancih vsebinsko neločljivo povezane z drugimi zakoni, ki so sočasno v zakonodajnem postopku in sicer s Predlogom zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o volitvah v Državni zbor, Predlogom zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o volitvah predsednika republike, Predlogom zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Državnem svetu, Predlogom zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o lokalni samoupravi in Predlogom zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o lokalnih volitvah. Z vsemi temi zakoni se ureja pogoj neizvoljivosti in prenehanja mandata zaradi pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje ter sodno varstvo pri prenehanju mandata za voljene funkcionarje v Republiki Sloveniji. Zato je treba to vsebino urediti ustavnopravno in pravno sistemsko skladno ter celovito in primerljivo za vse voljene javne funkcije z morebitnimi posebnostmi pri posameznih funkcijah zaradi ustavnega položaja teh funkcij. Med predlaganimi zakoni je Zakon o volitvah v Državni zbor temeljni nosilni zakon, ker določa pogoje za izvolitev neposredno izvoljenega predstavniškega telesa v državi in ker se glede volilnih vprašanj subsidiarno in smiselno uporablja tudi pri drugih voljenih funkcionarjih. V zvezi s tem je treba že na začetku opozoriti, da Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o volitvah v Državni zbor in Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Državnem svetu med povezanimi zakoni na matičnem delovnem telesu nista dobila ustavno zahtevane večine za sprejetje. S tem je nastal pravno sporen položaj, ko nosilni in eden od povezanih zakonov na matičnem delovnem telesu nista bila sprejeta, drugi povezani zakoni pa. Ureditev vseh vsebinsko povezanih zakonih, ki so sočasno v zakonodajnem postopku, mora biti konsistentna in primerljiva, ker to zahteva načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave in seveda tudi načelo delitve oblasti iz 3. člena Ustave. V primeru, če bi bili nekateri zakoni sprejeti in drugi ne, bi nastala očitna neenakost med voljenimi funkcionarji zakonodajne oziroma izvršilne veje oblasti, tako na državni kot tudi na lokalni ravni. S tem bi prišlo do neenakega in nesorazmernega položaja med funkcionarji različnih vej oblasti, prav tako pa bi prišlo do neenakega in nesorazmernega položaja pri posameznih funkcionarjih iste veje oblasti, ker bi se različno urejali vstopni pogoji, torej kandidiranje in izstopni pogoji prenehanja mandata pri isti funkciji. Po mnenju zakonodajno-pravne službe je bilo s tem kršeno načelo pravne države, načelo delitve oblasti, načelo enakosti pred zakonom in splošna volilna pravica iz 43. člena Ustave. Argument povezanosti volilnih zakonov potrjuje odločba Ustavnega sodišča iz leta 2003, s katero je Ustavno sodišče sočasno razveljavilo posamezne določbe vseh volilnih zakonov, ki so posegali v volilno pravico iz 43. člena Ustave. Sočasne spremembe splošne volilne pravice v več volilnih zakonov je uveljavil tudi že sam zakonodajalec z novejšim zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o volitvah v državni zbor, torej ZVDZ-E. Splošna volilna pravica iz 43. člena ustave namreč velja za vse volitve na državni in na lokalni ravni ter za volitve poslancev v Evropski parlament, zato je treba skladno z načelom enakosti pred zakonom predlagane zakone, ki urejajo v bistvenem enake položaje, obravnavati sočasno in primerljivo. Nujna časovna in vsebinska povezanost predlogov zakonov mora biti upoštevana v celotnem zakonodajnem postopku, vključno z uporabo morebitnih ustavnih institutov, odložilnega veta in zakonodajnega referenduma.

V zvezi s povezanostjo predlaganih zakonov je treba opozoriti tudi, da navedeni predlogi zakonov, ki so vloženi v zakonodajni postopek ne vključujejo spremembe Zakona o volitvah poslancev iz Republike Slovenije v Evropski parlament. Državljani Republike Slovenije bi bili za to zavezani strožji zakonski ureditvi pasivne volilne pravice kot državljani držav članic Evropske unije, ki bi bili na ta način pri volitvah v Evropski parlament v Republiki Sloveniji v ugodnejšem položaju. Na tak način bi prišlo do diskriminacije, ki je v teoriji prava poznana kot povratna diskriminacija, ki ne prizadene pripadnikov manjšinskega, ampak večinskega prebivalstva. Zaradi navedenega je predlagana ureditev sporna tudi z vidika kršitve prepovedi diskriminacije in načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave.

Zakonodajno-pravna služba v svojem mnenju posebej izpostavlja, da tudi ureditev volilnega spora pri volitvah poslancev v državni zbor ni ustrezna. A priori volilni spor, torej volilni spor pred volilnim dnem, je neustrezno urejen, a posteriori volilni spor, torej volilni spor po volilnem dnevu, pa ni urejen celovito. Ureditev volilnega spora ne sledi odločbam Ustavnega sodišča, na protiustavnosti pa opozarja tudi pravna teorija.

Glede nekaznovanosti. Glede instituta nekaznovanosti Zakonodajno-pravna služba meni, da bi morali seveda biti pogoji glede nekaznovanosti, ki veljajo za najvišje funkcionarje vseh vej oblasti v Republiki Sloveniji čim bolj izenačeni. Pri tem je treba izpostaviti, da se sodnik Ustavnega sodišča razreši, če je kaznovan za kaznivo dejanje s kaznijo odvzema prostosti, kar določa druga alineja 164. člena Ustave enak razlog za razrešitev pa je določen tudi za varuha in namestnika Varuha človekovih pravic ter člana Računskega sodišča. Predlog zakona določa bistveno milejšo kazen in ureditev za voljene funkcionarje, še oddaljuje od standardov, ki veljajo za sodnika Ustavnega sodišča in funkcionarje neodvisnih državnih organov. Predlagano kazen glede nekaznovanosti, ki jo določa predlog zakona, je zato treba preučiti z vidika načela delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave, ker bi zakonodajalec moral razmisliti o enakem ali vsaj primerljivem pogoju nekaznovanosti za nosilce zakonodajne in izvršilne veje oblasti, kot to velja za sodnike Ustavnega sodišča in funkcionarje neodvisnih državnih organov. Z enakim pogojem za funkcionarje zakonodajne in izvršilne veje oblasti bi se ustvaril ustrezno sorazmerje med vejami oblasti, ki seveda izhaja iz načela delitve oblasti. V nasprotnem bi za predsednika republike in poslance ter člane državnega sveta v horizontalnem sistemu delitve oblasti veljala bistveno milejša ureditev nekaznovanosti kot za druge funkcionarje, torej sodnike Ustavnega sodišča in funkcionarje neodvisnih državnih organov. Dodatno je treba izpostaviti, da velja pravna ureditev, torej veljavna pravna ureditev tako, da določa, da poslancu preneha mandat, če je s pravnomočno sodbo obsojen na nepogojno kazen zapora, daljšo od šest mesecev. Predlog zakona spreminja veljavni razlog za prenehanje mandata poslanca zaradi nekaznovanosti tako, da podaljšuje zahtevano zaporno kazen iz šestih mesecev na eno leto, določa prenehanje mandata le zaradi naklepnega kaznivega dejanja in le zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. S tem je nabor kaznivih dejanj, ki povzročijo prenehanje mandata poslanca, bistveno zožan. Predlagatelj pa ni navedel razlogov, ki bi glede na pravni sistem v Republiki Sloveniji zahteval takšno spremembo veljavne ureditve kot je predlagana. In končno velja pri določanju kazni za neizvoljivost in za prenehanje mandata upoštevati namen instituta nekaznovanosti. Poleg integritete funkcionarja je namreč pomembno tudi, da pri zaporni kazni funkcionar dlje časa ne more izvrševati funkcije, kar je treba upoštevati pri določanju dolžine zaporne kazni prav tako pa je treba upoštevati obliko krivde in vrsto kaznivih dejanj, ki so pomembne pri izvajanju funkcije iz ustavne ureditve, ki je določena za sodnike Ustavnega sodišča in veljavne zakonske ureditve seveda, ki velja za poslance je pomembno, da prenehanje funkcije zaradi obstoja kaznivega dejanja ni namenjeno niti kaznovanju niti varovanju funkcionarja, ampak delovanju organa in izvajanju funkcije v okviru mandata, ki ga dobi funkcionar. Zato je treba zelo skrbno pretehtati kazen, ki povzroči prenehanje mandata.

Glede sodnega varstva. Predlog zakona ureja tudi sodno varstvo glede odločitve o prenehanju mandata poslanca. Namen predloga zakona v tem delu seveda je uresničitev odločbe Ustavnega sodišča iz leta 2015, s katero je Ustavno sodišče odločilo, da je Zakon o poslancih v neskladju z ustavo, ker ne zagotavlja učinkovitega sodnega varstva pri prenehanju mandata poslanca. Tudi v zvezi s predlagano ureditvijo sodnega varstva je Zakonodajno-pravna služba zavzela več pravnih stališč, Pri čemer je tudi po vložitvi amandmajev odprto vprašanje sestave sodišča, ki odloča v postopku sodnega varstva. Predlog zakona namreč določa, da odloča Vrhovno sodišče v senatu treh sodnikov. Senat treh sodnikov je osnovna sestava senata vrhovnega sodišča, ko odloča o sporih. Zato se odločanja vrhovnega sodišča v senatu treh sodnikov za posamezne spore ne določa. Glede na to, da so spori o prenehanju mandata poslanca pomembni spori, o katerih odloča Vrhovno sodišče na prvi in zadnji stopnji, ker zoper odločitev vrhovnega sodišča ni pritožbe niti izrednega pravnega sredstva, bi moralo o teh sporih odločati Vrhovno sodišče v višji sestavi in ne zgolj v sestavi treh sodnikov. To utemeljuje tudi primerjava s sestavo ustavnega sodišča, če bi bila izbrana pristojnost Ustavnega sodišča, na kar seveda izbirno napotuje odločba Ustavnega sodišča. Bi o sporu odločalo Ustavno sodišče v sestavi devetih sodnikov, kar po sestavi ni primerljivo s senatom treh, pa tudi ne petih sodnikov vrhovnega sodišča, ki jih brez ustrezne utemeljitve določa predlog amandmaja.

In še glede nezdružljivosti. Predlog zakona določa bistvene spremembe ureditve nezdružljivosti funkcije poslanca s pridobitno in drugimi dejavnostmi na način, da iz Zakona o poslancih črta vse določbe, ki se nanašajo na nezdružljivost funkcije z dejavnostjo. Takšno ureditev predlog zakona utemeljuje zlasti s stališčem Komisije za preprečevanje korupcije iz leta 2019, ki je sprejela mnenje in priporočilo, da je treba za poslance nedvoumno urediti institut nezdružljivosti z dejavnostjo ter priporočala, da se ureditev v Zakonu o poslancih smiselno poenoti z ureditvijo v Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije. Po mnenju Zakonodajno-pravne službe iz priporočila KPK ne izhaja, da bi morala biti ureditev v zakonu o poslancih glede nezdružljivosti. Z dejavnostjo črtana tako, da bi v celoti veljala ureditev v Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije, in da bi bil pristojen organ KPK. Priporočilo gre v smeri uskladitve in s tem spremembe ali dopolnitve Zakona o poslancih. To pa seveda ne izključuje možnosti, da zakon o poslancih še vedno ohrani morebitne posebnosti, ki veljajo za poslance pri opravljanju nezdružljivosti funkcije z dejavnostjo. Predlagatelj celotnega črtanja pravne ureditve nezdružljivosti funkcije poslanca z dejavnostjo v Zakonu o poslancih ni utemeljil. Zlasti ni izključil potrebe, da Zakon o poslancih še vedno ostane lex specialis za določena vprašanja nezdružljivosti, ki izhajajo iz narave poslanske funkcije. V zvezi s tem je treba poudariti, da je bil v zakonodajnem postopku že vložen predlog sprememb in dopolnitev Zakona o poslancih z namenom uskladitve med Zakonom o poslancih in Zakonom o integriteti in preprečevanju korupcije, bistvena sprememba tega zakona pa je bila sprememba 12. člena Zakona o poslancih in ohranitev 13. člena Zakona o poslancih, ki določa posebne izjeme od prepovedi opravljanja pridobitne dejavnosti za poslance. S takšno ureditvijo je zakon o poslancih še vedno ohranil status posebnega zakona, ki bi ga s predlagano ureditvijo izgubil. Hvala lepa.

Hvala lepa.

Sedaj pa dajem besedo Ministrstvu za javno upravo, državnemu sekretarju Juretu Trbiču. Izvolite.

Lepo pozdravljeni. Hvala za besedo, predsedujoča. Spoštovane poslanke, poslanci, ostali prisotni.

Sprememba Zakona o poslancih ureja vsebino razloga za prenehanje mandata poslanca, pri čemer se vsebina razloga za prenehanje mandata usklajuje z vsebino predlaganih sprememb in dopolnitev več volilnih zakonov, glavni namen katerega pa je ureditev pogoja nekaznovanosti javnih funkcionarjev in seveda tudi določitev pravnih posledic, če javni funkcionar ta pravila prekrši. Predlog novele po vzoru Zakona o funkcionarjih zagotavlja enakovredno obravnavo vseh javnih funkcionarjev, tako imenovanih kot voljenih, kar je seveda skladno z ustavnim načelom enakosti pred zakonom in načelom pravne države. Predlog zakona določa, prvič, da funkcije poslanca ne more opravljati oseba, ki je storila naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, je bila za to pravnomočno obsojena na nepogojno kazen zapora, daljšo od leta dni. Namen tovrstne ureditve in tudi varstva javnega interesa je, da javno funkcijo seveda opravljajo osebe z integriteto in verodostojnostjo. Poleg tega predlog zakona vzpostavlja še jasno in pravno-sistemsko skladno ureditev področja nezdružljivosti in prepovedi dejavnosti za poslance tako, da bo ta enaka kot za ostale javne funkcionarje. Do sedaj sta navedena dva instituta urejala tako Zakon o poslancih kakor Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije, kar je povzročalo nepreglednost in določeno zmedo. Z novo ureditvijo se tako zagotavlja večjo preglednost in pravno varnost ter seveda ureditev, ki velja glede obeh institutov tudi za vse druge funkcionarje. In še predlog zakona nadalje odpravlja pravno praznino glede ureditve sodnega varstva zoper odločitev Državnega zbora o razrešitvi oziroma prenehanju poslanskega mandata. Pri tem zakon uresničuje odločbo Ustavnega sodišča iz leta 2015. Predlog zakona tako prinaša določbe, ki urejajo postopek ter način in vsebino odločanja sodišča, pri čemer sledi napotilom Ustavnega sodišča tako, da bi skladno s predlogom poslanec, ki bi mu prenehal mandat, imel pravico do pritožbe oziroma tožbe, pardon, na Vrhovno sodišče. Poslanec bi mandat lahko izvrševal do pravnomočne sodne odločitve, kar bi zadržalo začetek postopka prevzema mandata novega poslanca ali nadomestne volitve, Vrhovno sodišče pa bo v tem primeru odločalo namesto Ustavnega sodišča. Poleg tega vezano na odpravo instituta uklonilnega zapora in uvedbo nadomestnega zapora kot skrajnega načina izvršitve neplačanih in neizterljivih glob je Zakon o poslancih, s to novelo v bistvu usklajuje tudi se z zakonom o skupnih temeljih, temeljih sistema plač v javnem sektorju.

Naj sklepno opozorim še na mnenje Komisije za preprečevanje korupcije, ki je jasno navedla v mnenju, da z vidika preprečevanja korupcije in krepitve integritete ocenjujejo, da predlagane rešitve v zakonu povečujejo odpornost volilnega procesa na koruptivna dejanja in tveganja ter zagotavljajo večjo jasnost in pravno varnost. Komisija sicer ni imela drugih vsebinskih pripomb.

In skladno z navedenim Ministrstvo za javno upravo ocenjuje, da je predlog zakona primeren za nadaljnjo obravnavo. Hvala.

Najlepša hvala tudi vam.

Sedaj pa prehajamo na obravnavo členov.

V poslovniškem roku amandmaji niso bili vloženi. Dne 13. januarja pa ste prejeli predloge za amandmaje komisije Poslanskih skupin Svoboda, SD in Levica, torej koalicije. Mandatno-volilni komisiji predlagam, da na podlagi 3. alineje prvega odstavka 128. člena Poslovnika Državnega zbora združimo razpravo o vseh členih predloga zakona in predlogih za amandmaje komisije in po opravljeni razpravi glasujemo najprej o amandmajih, nato pa še o vseh členih predloga zakona skupaj. Ali kdo temu predlogu nasprotuje? (Ne.) Ugotavljam, da ne, torej odpiram razpravo. Želi kdo razpravljati? (Da.)

Bojana Muršič, izvolite.

Hvala lepa za besedo predsednica.

Spoštovani državni sekretar in kolegice in kolegi!

Zdaj, ko sem poslušala natančno in tudi ga prebrala mnenje Zakonodajno-pravne službe, se mi zastavlja vprašanje, kako ta institut nekaznovanosti in Zakon o poslancih sprejet. Glede na to, da dejansko potrebujemo Zakon o volitvah v Državni zbor in naslednji vzporedni zakon, dvotretjinsko večino in te večine nimamo v Državnem zboru. se sprašujem kako to zadevo urediti. Pa ne sprašujem se samo jaz, ampak se sprašujejo tudi volivke in volivci. Kajti to je eden izmed ključnih pogojev, da lahko se sploh pogovarjamo danes o drugih zakonih. Ampak ne glede na to se mi zdi ta vložen predlog zakona korak v pravo smer, čeprav popolnoma razumem mnenje Zakonodajno-pravne službe, da se razumemo, in sem ga tudi vzela na znanje, ampak nekje je treba zadevo presekati, žal tako je. Zdaj, kaj bo Ustavno sodišče v kolikor bo prišlo do tega o tej tematiki poreklo, ne vem. Ampak ne vem, kdaj se bodo naredili pomembni koraki, ki bi morali slediti tako odločbi Ustavnega sodišča, tako tudi mnenju KPK iz leta 2019. Enostavno smo v enem takem začaranem krogu. In zato jaz moram reči, da ta paket, mislim, ta zakon, eden izmed teh paketov zakona, seveda Zakon o poslancih seveda podpiram. Kajti menim, da je to eno izmed temeljnih vprašanj demokratične ureditve, da se ta integriteta nosilcev javnih pooblastil ter zaupanje ljudi v politiko, pravno državo in javne institucije ponovno povrne. Seveda eden izmed osnovnih pogojev, ki jih ta zakon naslavlja, o katerem so tudi predhodniki govorili, je zahteva o nekaznovanosti. Moram reči, da to ni nek privilegij, to je osnovni demokratični standard, ki mora veljati za vse, ki seveda jim državljanke in državljani z volitvami zaupajo najvišjo mero odgovornosti in tudi s tem pooblastil. Seveda smo Socialni demokrati že vrsto let v svojih razpravah in tudi pobudah, pa tudi poslanskih vprašanjih dosledno poudarjali, da je pomen integritete nosilcev javnih pooblastil in preprečevanja korupcije ter ničelne tolerance do javnih funkcij ključno. Pa seveda to ni, smo poudarjali brez razloga, saj, kot smo danes tudi že slišali, v zadnjih letih, pa ne v zadnjih letih, ampak v zadnjih desetletjih smo v Sloveniji priča primerom, da kljub pravnomočnim odločbam za naklepna dejanja kazniva dejanja obstajajo na voljenih funkcijah ali celo kandidirajo za najvišje politične funkcije. Res s takšnim načinom spodkopava se integriteta najvišjih javnih funkcij in pač državljanke in državljani imajo odnos do politike takšen, kot ga pač imajo. In to je res nevarno. Kajti imajo volivke in volivci, državljanke in državljani seveda nekje v glavi miselnost, da za politične funkcionarje veljajo drugačna pravila kot za ostale državljanke in državljane. Seveda s tem se slabi zaupanje ljudi v demokratične procese, tako pravno državo in tudi načelo enakosti pred zakonom.

Zdaj, opravljanje javne funkcije seveda, kot vsi vemo, zahteva najvišje standarde ravnanja in delovanja. Morali bi biti vsi tisti, ki smo na javnih funkcijah, pozitiven zgled seveda zakonitega, odgovornega in tudi etičnega ravnanja in seveda eden izmed teh pogojev je nekaznovanost. Ampak nekaznovanost ne pomeni kaznovanje, temveč zaščitni mehanizem demokracije, seveda namenjen preprečevanju zlorabe moči in varovanju pravne države.

Se bom pa še kar obregnila ob to, da ne morem spregledati tudi dejstva, da država kot pogoj nekaznovanosti zahteva zaposlitev v javni upravi celo za delovna mesta z najnižjimi pristojnostmi, kot je na primer delovno mesto čistilke. Zato se mi zdi povsem logično in nujno, da tak standard velja tudi za vodenje javne funkcije kot tudi funkcionarje, ki odločamo o zakonih, o proračunu, pravicah ljudi in tudi razvojnih usmeritvah države.

Jaz osebno menim, da ta predlagani Zakon o poslancih predstavlja pomemben korak k zaščiti demokracije in demokratičnih institucij, h krepitvi zaupanja ljudi v politiko in tudi jasno sporočilo, da nihče ni nad zakonom in da politična funkcija ni privilegij, temveč naša odgovornost. Seveda Socialni demokrati podpiramo te spremembe, želimo si okrepiti demokracijo, pravno državo in tudi zaupanje ljudi v politiko, ki pa je žal v zadnjih letih močno, močno načeto.

In če mi dovolite, da bi zaključila, javna funkcija ni privilegij, kot sem omenila, je to velika in močna odgovornost, saj odločamo o pravicah ljudi, javnih sredstvih, prihodnosti naše države in moramo seveda izpolnjevati največje pravne in etične standarde. Seveda zdaj, ali bo ta danes zakon potrjen ali ne, bomo videli. Vsekakor pa s potrditvijo tega zakona dajemo jasno sporočilo politike, da politika ni nad pravom in da je demokracija lahko verodostojna le, če temelji na integriteti, odgovornosti in enakosti pred zakonom. In naj povsem zaključim, zaupanje ljudi v politiko se ne gradi z besedami, ampak z jasnimi pravili in seveda z osebno odgovornostjo. Hvala lepa.

Hvala lepa.

Želi še kdo besedo? (Da.)

Magister Darko Krajnc, izvolite.

Hvala za besedo.

Začel bom tu, da se zahvaljujem državnemu sekretarju za mirno predstavljeno temo. Tudi Janja je šla zelo široko, nisem čisto razumel, vsebinsko sicer razumem nastop ZPS, ampak kot da ste jezni na nas z neko ihto, tako še včasih opozicijski poslanci se ne naslavljajo s tako tematiko. Jaz razumem, da poslanci prinesemo zakone, ker želimo v dobri veri izboljšati področje. In bi pričakoval tvorno sodelovanje služb Državnega zbora, da pomagajo te stvari urediti. In se sprašujem o proaktivni vlogi tudi teh organov. 35 let zamujamo s tako zakonodajo, 35 let nazaj bi že morali v tej državi vzpostaviti nekaznovanost za imenovanje na politične funkcije.

Velikokrat tu notri razpravljamo o pravicah in da morajo biti slednje omejene, predvsem za ljudi na socialnem robu. se velikokrat to poudarja, kako jim je treba omejiti pravice in dolžnosti zahtevati. Ja, dolžnost tistega, ki se podaja urejanje javnih zadev je tudi to, da pošteno delujejo v življenju. Sorazmernost je upoštevana s težo kaznivega dejanja. Potrdilo o nekaznovanosti imamo zdaj v sistemu za javne delavce, za vse, ki delajo z otroci, recimo hišnik, čistilka in tako dalje. En minister, poslanec, župan pa je lahko kar kriminalec. Kriminalcem je treba reči ne. In sem vesel za to pobudo Gibanja Svoboda mladih, da smo šli s to zgodbo naprej, tudi v koaliciji in da skušamo zadeve urediti. In obžalujem, da spet stranka, ki že cel mandat nateguje zgodbe o spremembi ustavnih materij, ko je treba imeti dvotretjinsko večino, jih nikoli ni zraven in vedno so jih polna usta poštenosti, krščanske negrešnosti in tako dalje. Takrat, ko pa take stvari urejamo, jih pa ni nikjer ali so pa proti.

Sam itak vidim eno težavo tudi, če bomo vse te stvari uredili, v učinkovitosti slovenskega pravosodja, predvsem v točki odprava absolutne ekskluzije dokazov. In jaz upam, da bomo v naslednjem mandatu to uredili bolj smiselno, da bomo imeli epiloge tudi pri največjih zadevah. Omejitev kandidiranja in imenovanja smiselna. Pet let prepovedi kandidiranja je tudi bila zelo dobro predstavljena s strani kolegice Janje Sluga. Mi moramo govoriti tu notri o zaščiti javnega interesa. O tej zaščiti se premalo govori in razmišlja, tudi pri sodnih zadevah. Velikokrat so zgolj ultra pravice posameznika, ker smo v demokratični družbi. Jaz nimam nobenih težav z omejitvijo določene pravice, če si je ne zaslužim, če sem nepošten, če namerno povzročam kazniva dejanja in celo težka kazniva dejanja. Tam zunaj imamo župane, ki z raznimi geli in brisačami vabijo mladoletnike. Kam smo padli kot družba in tega ne znamo kaznovati? Potem moramo biti veseli, da bodo hvaležni, da bo tak človek odstopil s funkcije. Kje je tu higiena političnih strank, da take ljudi sploh postavljajo za kandidate? Ja, družba upa na filter volivcev, ki bodo to ocenili, ampak pri nekem spektru volilnem, tega političnega prostora enostavno ni važno, kaj kdo naredi, ali bo trl jajca sodnikom, ali je po telefonu naročal tisto, kar bi mogel z javnimi naročili, ali se je dogovarjal za take in drugačne stvari, ali je hodil po štabih policije in dal navodila za zaplinjenje pa napad na ljudi, pa tega ljudje ne zamerijo. Očitno ljudje niso dovolj dober filter za preprečitev najhujših zadev. In ja, jaz sem za to, da še strožje uredimo zadeve. Mogoče tudi, ja, po navodilu ZPS, razmislimo o tem, ali je potrebno uskladiti vse pogoje oziroma te, kar imamo za kaznovanje navedeno iste, da imamo za vse iste vatle. Ampak definitivno moramo iti zgodbo naprej. Če ne bomo Zakona o volitvah v Državni zbor in Državni svet očitno ne spremenili v tem mandatu, se pa zavezujemo, da ga bomo v naslednjem, od tega ne bomo odstopali. Lahko si malo zgled vzamemo tudi pri kakšni sosednji državi Avstrija, Hrvaška, tako radi se zgledujemo bivši ali aktualni politiki, ministri za zapahi, predsednik države. Pri nas je to znanstvena fantastika in pri nas imamo že 30 let ljudi na vrhu političnih funkcij, ki so taka in drugačna kazniva dejanja storili. In jaz mislim, da moramo na tem področju izboljšati zadeve, ljudje to od nas pričakujejo. In se mi zdi prav, da gremo s tem predlogom naprej.

Najlepša hvala.

Besedo dajem doktorici Tatjani Greif, izvolite.

Hvala lepa za besedo.

Lep pozdrav vsem!

Torej, funkcije v državnih in občinskih organih so izraz zaupanja, ki so ga ljudje podelili tistim, ki jih predstavljajo in zastopajo, ki reprezentirajo njihove potrebe in njihove interese na lokalnem ali na državnem nivoju. Zato je najmanj, kar lahko od funkcionarjev pričakujemo, da niso sodno preganjani ali pravnomočno obsojeni za neka kazniva dejanja, pač pa da so načelni, pošteni, pravični in da delujejo v javno korist in v javno dobro in morajo biti za zgled. Nekdo, ki pa je resno v navzkrižju z zakonom, seveda ne more biti niti za zgled in tudi ne more delovati v javno korist in v javno dobro. In v bistvu nas ne preseneča, da kolegi iz opozicije niso podprli zakonskih predlogov iz paketa nekaznovanosti. In ker v zadnjih letih, v zadnjem času smo priča številnim primerom ko posamezni funkcionarji kljub kazenskim postopkom in celo obsodbam vztrajajo na svojih položajih in celo napadajo sodstvo, tako imenovano krivosodje in podobna podtikanja. Takšna ravnanja seveda spodkopavajo zaupanje državljanov in državljank v pravno državo in v politiko in v temeljno poštenost, korektnost nekega sistema. V Levici seveda podpiramo uvedbo pogoja nekaznovanosti za opravljanje javne funkcije. In ta pogoj ne pomeni kaznovanja kogarkoli in vse povprek, ampak je jasen signal, da v politiki ni prostora za tiste, ki so pravnomočno obsojeni za naklepna kazniva dejanja. Demokracija brez etike in odgovornosti pač ne more obstajati in pogoj nekaznovanosti je njen osnovni pogoj. In če ta pogoj velja za vse ostale ljudi, za vse poklice, za vse nivoje, naj potem politiki bodo tudi prvi, ki so temu zavezani. In čudi me, da to doslej ni veljalo in da so politiki nekakšne svete krave v naši družbi nedotakljivi. To preprosto ni prav. Hvala.