Vse članice in člane odbora, vabljene ter ostale prisotne lepo pozdravljam! Začenjam 44. sejo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide.

Obveščam vas, da je zadržan in se seje ne more udeležiti poslanec Zvonko Černač. Na seji kot nadomestni član odbora s pooblastilom sodeluje Robi Janev namesto Bojana Čebele. S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red: predlog zakona o popravi krivic pri odmeri pokojnin moškim in ženskim upokojencem, ki so se upokojili v obdobju od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2022, Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji, Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju trga dela, Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialno varstvenih prejemkih ter 6. točka razno. Ker v poslovniškem roku ni bilo predlogov za spremembe dnevnega reda, ugotavljam, da je določen dnevni red seje kot ste ga prejeli s sklicem.

Prehajamo na 1. TOČKO, TO JE PREDLOG ZAKONA O POPRAVI KRIVIC PRI ODMERI POKOJNIN MOŠKIM IN ŽENSKIM UPOKOJENCEM,

ki so se upokojili v obdobju od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2022. Na spletni strani Državnega zbora je objavljeno gradivo za to sejo. K točki so bili vabljeni predstavniki predlagateljev predloga zakona Pavel Rupar, Rajko Perčič, Jožef Zorko, Andrej Peterle in Alenka Orel, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Zakonodajno-pravna služba, Državni svet, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ter Zveza društev upokojencev Slovenije, ki se je opravičila.

Začenjam drugo obravnavo predloga zakona, v kateri bomo opravili razpravo in glasovanje o členih predloga zakona. Preden pa se premaknemo naprej po formalnostih in preden dam besedo predstavnikom predlagatelja, vas obveščam, da smo prejeli dopis gospe Alenke Orel, ki pri tej točki želi sodelovati v imenu predlagateljev, čeprav v predlogu zakona oziroma v spremnem dopisu, ki ni navedena na seznamu oseb, ki bodo kot predstavniki predlagatelja sodelovali na seji matičnega delovnega telesa in seji Državnega zbora. Za razjasnitev okoliščin je pomembno dejstvo, da je bila pobuda za vložitev predloga zakona podprta s podpisi podpore več kot 5000 volivk in volivcev, ki so podprli tudi osebe, ki lahko sodelujejo kot predstavniki predlagatelja na seji matičnega odbora in na seji Državnega zbora. In ti dve osebi, ki sta bili navedeni v predlogu zakona, za vložitev katerega so zbirali podpise, sta gospod Pavel Rupar in gospa Alenka Orel torej, volivci več kot 5000 jih je, so tisti, ki so dali svoj podpis za to, da jih v Državnem zboru lahko poleg gospoda Ruparja predstavlja tudi gospa Orel in s tem so dali tudi legitimnost Alenki Orel, da danes lahko sodeluje v imenu predlagateljev, zato bom kot predstavnikom predlagatelja dala besedo obema torej gospodu Pavlu Ruparju in gospe Alenki Orel. Za dopolnilno obrazložitev besedo dajem predstavniku predlagatelja. Najprej dobi besedo gospod Pavel Rupar, izvolite.

Hvala lepa za besedo. Korektno. Se zahvaljujem za to pobudo.

Glas upokojencev Pavla Ruparja je vložil zakon za popravo krivic vsem upokojenim med leti, ki so navedena zaradi, ne bom rekel sicer lahko popravljive škode, ampak zaradi razlikovanja po 14. členu Ustave Republike Slovenije po 14. členu Ustave Republike Slovenije, ki takrat upokojene razlikuje po spolu. Moški so bili namreč v tistem obdobju upokojeni 57,25 odstotno odmero za polno delovno dobo, ženske pa s 63 in nekaj odstotkov. Gre za eno obdobje, ne gre za različna obdobja različnih sprejemov raznih pokojninskih zakonodaje, zato je ta krivica ne dvomljiva. Dovolite mi nekaj tez, da jih preberem. V zagovor temu zakonu, hkrati pa poudarjam, da so prizadeti skupina teh ljudi poskušala podoben zakon vložiti v proceduro v vseh političnih strankah tega sklica, vseh izven parlamentarnih strankah, vendar nihče, razen Glas upokojencev, za to ni imel volje. Dovolite mi, da preberem zdaj te teze. Pred uveljavitvijo zakona ZPIZ-2 kot tudi v času njegovega izvajanja in tudi po njegovi veljavnosti so takrat moški vplačevali v pokojninsko blagajno prispevek za pokojnine v istem odstotku kot ženske. Pokojninski sistem v Sloveniji temelji na zavarovalniškem principu in solidarnosti, zato je nesmiselno, da bi se pri določanju pokojnin za moške uporabljal drugačen odstotni odmerek kot za ženske. V svojem dopisu z dne 22. 3. 2023 je Varuh človekovih pravic navedel, da je potrebno razčistiti in izključiti vsakršen dvom o diskriminatornosti oziroma neusklajenosti slovenske zakonodaje s pravnim redom Evropske unije na katero se skupina upokojencev naslanja in opozarja, zato bi kazalo v primeru neugodnih odločitev Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje izkoristiti čisto vsa pravna sredstva. V istem dopisu - se opravičujem - Varuh človekovih pravic navaja, da je slovenska slovensko ureditev glede različnih odmernih odstotkov za moške in ženske problematizirala že Evropska komisija. v svojem končnem poročilu iz leta 2019 na strani 120 o izvajanju oziroma implementaciji direktive 79/7/EGS. Zato je Državni zbor v decembru 2019 tudi sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - to je bil ZPIZ-2G, s katerim je postopoma izenačil odmerne odstotke za moške in ženske, pri tem pa je pozabil na moške upokojence, ki so se upokojevali v obdobju, za katerega se s predlogom zakona o popravi krivic tudi predlaga, da se le te končno popravijo oziroma odpravijo. Slovenija je bila dolžna pred sprejemom v Evropsko unijo podati izjavo, da sprejema v svoj pravni red vse predpise Evropske unije, torej tudi evropsko direktivo 79/7/EGS z dne 19. decembra 1978. Slovenija je v Evropsko unijo vstopila v 1. maja 2004 torej bi skladno z 8. členom direktive slovenske zakonodaje morala uskladiti najpozneje v šestih letih po njeni notifikaciji, torej 1. 5. 2010. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ZPIZ-1G, Uradni list Republike Slovenije 69. z dne 3. 7. 2006 je v 1.a členu tudi pravno formalno zapisano, da se v slovenski pravni red poleg ostalih prenaša tudi direktiva Sveta Evrope 79/7/EGS z dne 9. 12. 1978. Po navedeni direktivi je bila Slovenija dolžna, da svoje zakonske in druge predpise uskladi z direktivo Sveta EU najpozneje v šestih letih, torej do 3. 7. 2012. Na podlagi navedenega se sprejeti Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju sploh ne bi smel obravnavati v Državnem zboru in sprejeti na izredni seji 4. 12. 2012 torej pet mesecev po roku, ko bi morala Slovenija vse svoje zakonske in druge predpise uskladiti z določbami navedene direktive Sveta EU. Zakon ZPIZ-2 je bil sprejet v Državnem zboru 4. 12. 2012 na 23. izredni seji Državnega zbora in je bil objavljen v Uradnem listu pol leta kasneje. Upokojenci, ki so se upokojevali med 1. 1. 2013 in 31. 12. 2022 niso mogli vedeti, da se bo kdaj v prihodnosti izenačil odmerni odstotek za moške in ženske upokojence, zato se tudi niso mogli pritožiti na odločbe o upokojitvi s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kot je zavod že večkrat navajal, da so bili, recimo temu, zamujeni roki za pritožbo na odločbo o upokojitvi po ZPIZ-2. Poleg tega upokojencev v času upokojitve niti niso vedeli za Direktivo Sveta Evropske unije, ki je že v času sprejetja in veljavnosti zakona ZPIZ-2 prepovedovala kakršnokoli razlikovanje po spolu za vse socialne izdatke, torej tudi za upokojene. Šele s sprejetjem Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ZPIZ-2G je decembra 2019 so upokojenci postali pozorni in se z raziskovanjem prišli do podatka in direktive Evropske unije, ki daje tudi pravno podlago predlogu Zakona o popravi krivic, ki ga boste poslanci obravnavali na današnji seji in ga je vložila stranka Glas upokojencev Pavla Ruparja. Skupina upokojencev je sledila priporočilu Varuhu človekovih pravic, da izkoristi čisto vsa pravna sredstva. Trenutno je v odločanju tožba pred Delovnim in Socialnim sodiščem. Ko bo v Sloveniji izkoriščena vsa pravna sredstva, ima skupina z nami vred odprto tudi pot do Evropskega sodišča, kjer pa tudi glede na sodno prakso iz drugih držav pri podobnih tožbah z veliko gotovostjo trdimo, da bo sodba izrečena v korist oškodovancev. V tem primeru bo odškodnina tako ugled države oškodovana tako ugled države poleg tega pa bo takšna sodba imela tudi večje finančne posledice za državo, saj bo verjetno Evropsko sodišče Republiki Sloveniji presodilo tudi kazen za neizvajanje oziroma ne pravočasno izvajanje Republike sveta, Direktive Sveta EU/79/EGS iz leta 2078. Z veliko žalostjo in zaskrbljeno ugotavljamo, da ZDUS, torej ena, torej največja civilno družbena asociacija upokojencev ni imela interes prisostvovati današnji seji. Žal nam je, da tudi niso imeli svojega mnenja. Smo ga pa prejeli od upokojenega vrhovnega sodnika magistra Robnik Ivana, ki mi ga dovolite prebrati: "Teza ministrstva, da položaja upokojencev, ki so se upokojevali po veljavnem zakonu, vendar v različnih letih, pri odmeri pokojnine ne moremo primerjati. Je zgrešena in kaže na zmotno prepričanje, da lahko ministrstvo povsem po svoje in poljubno oblikuje predloge zakonskih sprememb sistema pokojninskega zavarovanja. Že v pripravah na sprejem in realizacijo ZPIZ-1 se je naše ustavno sodišče izrecno opredelilo do ustavnega varstva pričakovanih pravic kot enega od bistvenih elementov našega pokojninskega sistema. Bistvo varstva človekovih pravic je ohranjanje sorazmerij med višino vložka v zavarovanem obdobju in višino pravic iz pokojninskega zavarovanja. Posledično to pomeni, da morajo zavarovanci, ki so bili v času zavarovanja v bistveno enakem položaju tudi po upokojitvi uživati popolnoma enake pravice. To je konec koncev tudi bistveni pogoj za zaupanje in dolgoročno funkcioniranje sistema pokojninskega zavarovanja, ki dejansko temelji na medgeneracijski solidarnosti. Ob tem je sicer Ustavno sodišče ugotovilo, da se pri spremembah pokojninskega sistema manjšim posegom v pričakovane pravice, ne bi bilo mogoče izogniti, vendar pri več kot deset odstotni razliki v pokojnini med moškim in ženskami to ni več zanemarljivo, pač pa je to grob poseg v pravice. Z uveljavitvijo ZPIZ 2 v letu 2013 je bilo dejansko ustavljeno 13 letno obdobje zniževanja pokojnin v posledici v predhodnem zakonu opredeljenega postopnega zniževanja pokojninske osnove kot formalne podlage za izračun višine pokojnine. Zato je zaradi postopnega zniževanja odmernega odstotka med predhodno upokojenimi in kasneje upokojenimi ne bi smelo prihajati pri višini pokojnine do neutemeljenih razlik, zato so bile ustrezno korigirane tudi letne uskladitve pokojnin. ZPIZ 2 je določil spremenjeno izhodišče za določitev odmernega odstotka in kot ekvivalent zatečenega odmernega odstotka za 40 let pokojninske dobe določil le-tega v višini 57,25 odstotka pokojninske osnove. Hkrati je bila za ženske zavarovanke v zvezi s postopnim izenačevanjem upokojitvenih pogojev z moškimi, zlasti v zvezi s podaljševanjem pokojninske dobe tudi za ženske na 40 let določeno ustrezno postopno zviševanje odstotka za odmero pokojnine, ki se je v letu 2019 izteklo na višini 63,5 odstotka. S tem je ob siceršnjem izenačevanju pogojev za upokojitve seveda ponovno prišlo do nevzdržnega nesorazmerja med ženskami in moškimi, ki so se ob polni delovni dobi oziroma pokojninski dobi 40 let še vedno upokojevali s pokojninsko odmero v višini 57, 25 odstotka pokojninske osnove. Nastalo nesorazmerje je poskušal zakonodajalec odpraviti z višino odstotka za odmero pokojnine tudi za moške na 63,5 pokojninske osnove in to postopno, v končni fazi v kratkem prehodnem obdobju treh let. Vendar je to veljalo le za novo upokojene, ne pa tudi za prej upokojene, ki so na podlagi ZPIZ 2 po letu 2013 bili upokojeni z bistveno enakimi pogoji za vplačevanje, ne pa tudi ob prejemanju pokojnin.

Tudi drugi ugovor, češ da so bili upokojenci na podlagi ZPIZ 2 v različnem položaju glede na podaljševanje relevantnega obdobja za ugotovitve višine pokojninske osnove dejansko ne drži. Prvič zato, ker je to podaljševanje veljalo tudi za upokojence, upokojene pred letom 2019, drugič pa zato, ker se pri takem letnem podaljševanju v relevantnem obdobju za zavarovance pred upokojitvijo praviloma vključujejo dodatna tekoča leta, ki so ti zavarovanci tako rekoč na vrhuncu. Svoje poklicne kariere, glede na naše plače, plačne sisteme praviloma z najvišjimi plačami, ki ne znižujejo osnove. Njihove pokojninske osnove podaljšujejo relevantnega obdobja dejansko v večji meri vpliva s časovnim zamikom najnižje pokojninske osnove mlajšim zavarovancem ob njihovi upokojitvi z vključno njihovimi praviloma nižjimi plačami za ugodnejše obdobje zaposlitve.

ZDUS v svojem predlogu ne izpostavlja primerjave s predhodnim postopnim dvigom odstotka za odmero višine pokojnine za ženske, ker se zaveda, da so bile le-te zaradi sočasnega izenačevanja pogojev za upokojitev v primerjavi z moškim v posebnem položaju. Glede na navedeno pa utemeljeno izpostavlja prikrajšanje upokojenih po ZPIZ 2 do leta 2019, delno tudi prikrajšanja upokojenih v predhodnem obdobju do leta 2020, ki so se upokojevali ob izpolnjevanju bistveno enakih pogojev, na podlagi katerih so se zavarovanci upokojevali do vključno leta 2023 dalje. Pri tem predlaga uzakonitev izračuna, ki bo temeljil na višini dejansko prikrajšani prikrajšanja upokojencev, ki so tudi v zvezi z nekaterimi izrednimi uskladitvami pokojnin v prehodnem obdobju dejansko različno prikrajšani glede na leto upokojitve. Pri tem samo izplačilo prikrajšanja že v osnovi poenostavlja v korist pokojninske blagajne s predlogom, da se izplača kolikor je oškodovancem nastalo škode v letih do 2023 dalje, ko pri novo upokojenih do takega prikrajšanja več ni prihajalo. Žal pa dosedanjim upokojencem po ZPIZ 2 ugotavljamo prikrajšanje brez predlagane, sanacije ostaja kot trajna izguba dela in to celo v višini 11 odstotkov njihove pokojnine, ki bi po ki jim bo nastajala vse do njihove smrti. Tudi zato v predlogu ugotavljamo, da je v bistvu najpomembnejše priznanje in sanacija navedenega oškodovanja vsaj za naprej nujna.

Ob zaključku še opozorilo, da realizacija tega predloga ne more vplivati na morebitne zahtevke oškodovanih upokojencev iz tega naslova v sodnih postopkih in postopkih pred ustavnim in drugimi sodišči, še najmanj pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. V Sloveniji poprava krivic za nazaj ne bi bila prvič. Moram opozoriti na tujce, ki niso sprejeli slovenskega državljanstva v času osamosvojitve in so se imenovali tako imenovani izbrisani. Pravilno in prav je, da smo popravili krivice tem ljudem, samo kako, do česa je prišlo soditi ne morem, to lahko sodi samo nekdo. Osebno menim, da je slovenski upokojenci upravičeni, saj je ta v tem obdobju upravičen, da se tudi njim popravijo te krivice. V kolikor ne, tudi napovedujemo tožbe in tudi borbo za te ljudi vse do Bruslja, vse do pravice sodišča, Evropskega sodišča za človekove pravice. Toliko v uvodu, kasneje pa, če mi boste dovolili še kakšno pripombo. Hvala lepa.

Hvala lepa. Prosim, če ugasnete mikrofon.

Dobili smo še dve pooblastili. Poslanca Bojana Čebelo nadomešča Gašper Ovnik in pa poslanca Milana Jakopoviča nadomešča poslanka Nataša Sukič.

Sedaj pa besedo dobi gospa Alenka Orel, prav tako predstavnica predlagatelja, izvolite.

Hvala lepa. Ni me sram povedati, da sem avtorica tega zakona, kljub temu, da nisem pravnica, ta zakon se mene tudi osebno zelo dotika. Sama sem izhajala iz izkušenj, glede na to, da sem bila v času osamosvajanja tudi predlagateljica marsičesa, bom rekla, tudi inštituta Ekonomsko-socialnega sveta, članica Ekonomsko-socialnega sveta. Tudi takrat, leta 1996, ko so se začela pogajanja za novo pokojninsko zakonodajo. Jaz bom nekoliko iz drugega vidika. Dobili ste različna gradiva. Jaz sem se potrudila v mojih močeh napisati uvod in obrazložitev, ampak tu moram poudariti, da danes govorimo o pokojninah. Namreč ne govorimo samo o številkah, govorimo o življenjih, govorimo o ljudeh, ki so delali 40 let, o očetih, materah, učiteljih, delavcih, medicinskih sestrah, seveda o vseh teh ljudeh, ki so verjeli samostojni Sloveniji, se pravi verjeli državi in država jih je pustila tako dolgo čakati, bom rekla, predolgo.

Ta zakon, ki sem ga spisala ni noben zakon o kakršnihkoli privilegijih, da se razumemo, to je zakon o dostojanstvu. Če želite, da razumete to vodilo, ki je vodilo tudi mene, ki pa se izrablja za razna, za razne medijske špekulacije moram povedati naslednje, zelo kratko zgodovino pokojninske zakonodaje glede na to, da sem tudi sama bila v tem soudeležena, torej ZPIZ 92, je pošten začetek, torej do leta 1999 je veljal zakon ZPIZ 92. takrat je sistem kljub razlikam v delovni dobi temeljil na poštenosti. To moram poudariti, ker je to osnova, na kateri se je zgradil tudi ta predlog zakona. Torej, ženske so imele 35 let delovne dobe, moški 40 let delovne dobe, odmera 85 procentov pokojninske osnove za oba spola enako. Torej takrat ni bilo diskriminacije po spolih. To je bila jasna, razumljiva takrat in pravična ureditev. v pogajanjih sem sodelovala tudi sama. Torej, sicer je bil različen pogoj, kot sem povedala, 35, 40, vendar enaka nagrada. Ni bilo diskriminacije po spolu. ZPIZ 1 pomeni dobre namere, vendar usodna napaka. Torej leta 2000 je stopil v veljavo ZPIZ 1. Namen je bil jasen, postopno izenačevanje spolov. Bom jaz zdaj tako govorila tudi v nadaljevanju. V gradivih Državnega zbora je bilo zapisano: odstotek za odmero pokojnine bo enak za oba spola. Toda potem se je zgodilo nekaj, česar ne razumem oziroma česar ne zna nihče več razumno pojasniti. Prehodne določbe so določile, da se delovna doba pred letom 2000 vrednoti po starih pravilih, s tem pa se je izenačevanje sesulo samo vase. In vemo kaj se je potem zgodilo po letu 2003, kaj je bil rezultat. Rezultat je bil naslednji: ženske so še naprej dobivale polni odmerni odstotek že za 35 let, moški pa so morali delati 40 let za nižji odstotek. Jaz ne bom razlagala teh tabel, te tabele imate tudi pred sabo, tudi vir tabel je bil naveden. No, in kaj je bila posledica, da so se razlike začele povečevati leto za letom? Se pravi, razlike niso nastale? Leta 2013, dejansko so resnično nastale že leta 2003. Torej, to ni bila neka zavestna diskriminacija, ampak je bila očitno zakonodajna napaka, katere posledice, se pravi, nosijo upokojenci, ki so se takrat upokojevali. Ampak da nadaljujem. ZPIZ 2. ZPIZ 2 je pa še večja napaka, takrat je napaka postala zakon. Zakaj, vam razložim? Torej, kot je že kolega Rupar povedal, 2013 je vstopil v veljavo ZPIZ 2, obljubljal je pravičnost. Katero pravičnost? Pokojnina naj bo odvisna od vplačil, se pravi za enaka plačila enaka pokojnina in to je bil napredek. Vendar zgodilo se je nasprotno, namesto da bi zakon odpravil to napako, jo je uzakonil, a veste. Točno je napisal, jo je poglobil, jo je razglasil za dopustno, to kar je kolega Rupar tudi navedel, kaj se je zgodilo in seveda jo je razglasil za dopustno brez ustavne ali evropske razlage. Napisal je konkretno moški 57,25 ženske, to je to, a ne? Torej, zakon je izrecno določil, zapisal različne odmerne odstotke za moške in ženske pri enaki polni delovni dobi v času, ko je Slovenija že dolgo bila članica Evropske unije. To smo že slišali od 1. maja leta 2004 je bila Slovenija članica Evropske unije in seveda bi morala spoštovati tudi zakonodajo Evropske unije. Kaj se je dogajalo naprej, da se potem vračam. Leta 2018, ko sta imela moški in ženska enak pogoj, torej 40 let dela, je imela ženska kar 10,92 procentov višji odmerni odstotek. To pa ne more biti več napaka, to ni kakšen promil, kakšen polovični odstotek, to je dejansko diskriminacija po spolu, kar je prepovedano, zapovedano s prvim in drugim odstavkom 14. člena Ustave Republike Slovenije in seveda z direktivo, ki je bila že prej navajena, torej pravni okvir. Kar je bilo prepovedano, se je kljub temu izvajalo. Vsi poslanci z leve in z desne, kajti mislim, da je bil so podprli kar vsi, skorajda enotno, so seveda zavestno kršili zakon in evropsko direktivo, torej evropska direktiva 79/7 EGS iz leta 1978 še enkrat jasno prepoveduje kakršno koli razlikovanje po spolu na področju socialne varnosti, vključno s pokojninami. Slovenija jo je sprejela, vnesla jo je v pravni red leta 2006, tu pravilno, kar je ugotovila oziroma kar je navedla v svojem mnenju tudi Zakonodajnopravna komisija ZPIZ 1G, a je v praksi očitno tukaj ravnala nasprotno njenemu namenu. Torej namesto postopnega izenačevanja se je razlika povečala iz 2,45 procentov kar na 10,92 procentov. Torej, to je očitno, da ni izpolnjevanje direktive, to je dejansko norčevanje iz nje. No, potem imate še različna, sodišče Evropske unije je že leta 1993 pač jasno povedalo, različno odmerne stopnje pri enaki delovni dobi so nezakonite. Slovenija je to vedela, vendar se je očitno norčevala iz nas upokojencev. No, takrat sicer jaz še nisem bila, no, ampak 20. pa že. No, in je kljub temu vztrajala še 20 let, torej še 20 let je vztrajala in nihče, nobena stranka, ne z leve in desne, kljub temu, da so poslanske skupine redno obveščali o tem, kljub temu, da so se zadeve, kakršne je že navedel gospod Rupar, tudi dogajale, nihče ni temu prisluhnil. No, in končno je prišlo do nas. Dali smo pobudo, jaz sem to spisala in skupaj z gospodom Ruparjem sva takrat 14. maja vložila ta predlog v Državni zbor.

Kaj naj lahko rečem, da je potrebno to popraviti, to je dejstvo. Govorimo o neki človeški razsežnosti. Ne želimo, da bomo upokojenci zdaj neka skupina, na katerih se bo zdaj reševalo, reševala Slovenija. Imamo seveda primere že iz preteklosti kako se je denar iz pokojninske blagajne pretakal, zdravstveno in tako naprej, ampak to ni zdaj ta domena. Torej, tabele, ki ste, verjetno ste tudi pogledali te tabele, dobili ste dodatno gradivo iz tistih tabel je nemogoče zdaj tukaj, da bi vam razložila, ampak kaj se, kaj se sicer ne vidi v teh tabelah, če samo tako pogledaš, v praksi pa to pomeni nižje pokojnine, to kar je bilo že povedano, trajno izgubo dohodka, občutek ponižanja gre tukaj. Iz izkušenj vemo, da so se moški upokojenci sigurno med sabo pogovarjali in se še vedno pogovarjajo in so se zavzemali in so celo zdaj, pobuda je šla julija meseca, peticija na Evropsko komisijo za peticije in mislim, da bo v tem letu to tudi obravnavano. Torej, jasno je nekaj, zakaj je poprava za nazaj nujna, torej žalostno je, da nekateri ljudje ne živijo več. Povprečna doba prejemanja pokojnine za moške je 18 let, ampak zakaj je to. Namreč to, kar je že gospod Rupar navedel, poprava za nazaj, mislim, da komisija je nekaj glede tega pač dala svoje mnenje, vendar jaz bi tukaj dopolnila še nekaj. Slovenski pravni red že pozna popravek krivic za nazaj, ne samo za to, kar je bilo to, ampak vračali smo nacionalizirano premoženje, potem so to znane odločbe Ustavnega sodišča glede dokupa delovne dobe, potem je to zakon, navedeni že prej povedani, za izbrisane in so tukaj tudi sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice in tukaj imate tudi sodbo C 208/90. Država se ne more sklicevati na zastaranje, dokler zakonodaje ne uskladi z direktivo. Slovenija je to storila sicer, moram povedati, šele leta 2013 je je, ampak samo za naprej, ni pa popravila evidentnih krivic za nazaj, torej prepozno in samo za nove upokojence.

Kar se tiče rešitev, da ne bom predolga, mogoče se bom vključila potem v razpravo. Rešitev ni zapletena, je tehnično enostavna in pravno čista. No, jaz mogoče govorim iz svojega foha, ker sem matematik, fizik, ampak tako je. Moškim preprosto, torej moškim se ponovno odmeri pokojnina po enakem odmernem odstotku, kot je v tistem letu veljalo za ženske, sorazmerno tudi za druge vrste pokojnin z uporabo že obstoječih tabel, ki jih ima zakon, ki jih ima ZPIZ, torej Zavod za pokojninsko in invalidsko. Mislim, da to ni nobena revolucija, da je pravičen popravek napake in mislim oziroma predlagam, da gre ta zakon v obravnavo. Če se pa slučajno ne bi, naj se pač najde nekdo, ki bo mogoče ta predlog zakona še dopolnil, ampak popravimo krivice za nazaj. Če danes tega ne popravimo, ne bo šlo za pomanjkanje denarja, ampak bo šlo za pomanjkanje poguma. In jaz verjamem, da ga imamo. Hvala lepa.

Hvala. Okej, upam, da smo zaključili z aplavzi in ne bomo več aplavdirali, prav.

Zdaj pa nadaljujem naprej. Besedo dajem predstavniku Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, državnemu sekretarju Igorju Feketi. Gospa Alenka, ugasnite samo mi, hvala.

Hvala za besedo, pozdravljeni. Torej, Vlada Republike Slovenije je v novembru prejela predlog zakona o popravi krivic pri odmeri pokojnin moškim in ženskam upokojencem, ki so se upokojili v obdobju od 1. januarja 2013 do 31. decembra 2022. Državnemu zboru Republike Slovenije ga je predložila skupina 5000 volivk in volivcev. Predlog zakona po vsebini naslavlja vprašanje odmernih odstotkov za moške. V obdobju od 1. januarja 2013, torej od začetka veljavnosti Zpiz 2 do 31. decembra 2022, ko je prišlo do izenačitve odmernih odstotkov za moške in ženske na 63,5 odstotka za dopolnjenih 40 let pokojninske dobe. Predlagatelj navaja, da naj bi se navedena kategorija upokojencev v tem obdobju upokojila z odmernim odstotkom, ki je bil v Zpiz 2 od začetka njegove uveljavitve naprej za moške določen v višini 57,25 odstotka za polno pokojninsko dobo ali zmanjšan za 1,25 odstotka za vsako manjkajoče leto delovne dobe v primeru starostne upokojitve z izpolnitvijo pogoja 65 let starosti. Tudi za ženske naj bi bil po navedbah predlagatelja odmerni odstotek v obdobju od 1. januarja 2013 do 31. 12. 2017 nižji od 63,5 odstotka. S sprejemom Zpiz 2 naj bi po navedbah predlagatelja Državni zbor Republike Slovenije kršil Ustavo Republike Slovenije in hkrati evropsko direktivo o postopnem izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zadevah socialne varnosti. Poleg vsebine, ki se nanaša na domnevno krivični odmerni odstotek pa se v predlogu zakona na kratko in precej pavšalno urejata še dve vsebini, in sicer možnost dokupa dodatne delovne dobe iz naslova izobrazbe, ki naj bi bila ponovno omogočena v letu 2023, pri čemer v obdobju od 1. januarja 2021 do 31. 12. 2022 ta možnost po navedbah predlagateljev naj ne bi obstajala. In pa poračun dodatka za nadaljnje delo po izpolnitvi pogojev za upokojitev, ki naj bi se ponekod neupravičeno priznaval le v višini 20 odstotkov namesto 40 odstotkov.

V zvezi s samim predlogom zakona Vlada meni, da je vsebina predloga zakona nejasno in neustrezno obrazložena, predvsem pa, da zelo parcialno posega v sistemski pokojninski zakon, kar je nedopustno z vidika ustavnih načel in tudi z vidika sistemske urejenosti področja. Podobno mnenje je podala tudi Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora. Torej, Vlada si prizadeva, da je pokojninski sistem pregleden, pravičen, vzdržen in zaupanja vreden za starejše in za mlajše generacije in za tiste generacije, ki bodo v sistem šele vstopile. Spremembe pokojninske zakonodaje morajo biti izvedene premišljeno in predvsem ob širšem družbenem soglasju na podlagi posvetovanja s socialnimi partnerji in vsemi drugimi skupinami, ki jih ta zadeva in predvsem morajo temeljiti na načelih na katerih temelji naš pokojninski sistem.

Če torej upokojeni obdobje od leta 2013 do 22 spremembo odmere od leta 2020 naprej dojemajo kot krivico, bi to posledično pomenilo, da bi vsaka sprememba na bolje v okviru pokojninske zakonodaje vedno pomenila novo krivico za vse tiste, ki te niso bili deležni. Ampak na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja velja temeljno pravilo, da se pravice iz tega naslova uveljavljajo po predpisih in pod pogoji, ki veljajo v času nastanka zavarovalnega primera, torej v času, ko upravičenec lahko uveljavi pravice iz zavarovanja. Ko izpolni z vsakokratno zakonodajo določene pogoje za pridobitev pravice, ki veljajo v času njegove odločitve, da zapusti trg dela, in se upokoji. Ugotavljanje pogojev za uveljavitev posamezne pravice in določitev odmere sta tako odvisna od tiste zakonodaje, ki je veljavna v času njene uveljavitve. Uveljavitev pravice pa je v izključni odločitvi zavarovanca, torej kdaj bo to in ali bo to pravico uveljavljal. Poleg tega višina pokojnine ni odvisna samo od odmernega odstotka, odvisna je tudi od višine pokojninske osnove in nanjo vpliva tudi dinamika sprememb v zavarovanju in prekinitev med celotno aktivno dobo, način valorizacije osnov. Na višino odmerjene pokojnine vplivajo tudi osebne okoliščine, ki jih zavarovanec v določenem obdobju lahko uveljavi za odmero pokojnine v celotnem obdobju veljavnosti zpiz dva pa niso veljale za vse. Taka je na primer, taka okoliščina je dodatni odmerni odstotek za skrb za otroke pri moških. Torej poseg v zakon, ki bi spreminjal samo 1 parameter, ki vpliva na višino pokojnine bi bil zelo, kot rečeno, parcialno in nedomišljen, ker bi spreminjali samo 1 parameter. V omenjenem obdobju, torej od 2013 do 2022, se je spremenilo tudi referenčno obdobje, torej število let, ki se upoštevajo za izračun osnove. In zdaj, če bi želeli izenačiti pogoje, ker je zatrjevana diskriminacija, torej če bi želeli izenačiti pogoje vsem upokojencem od leta 2013 do konca 2022, bi morali upoštevati tudi ta vidik in ponovno odmeriti vsem pokojnino, vsem upokojenim v tem obdobju. In pri tem je možno, da pri nekaterih upokojencih zaradi drugačnega referenčnega obdobja možnosti uveljavljanja skrbi za otroke, pa tudi zahtevane pokojninske dobe za polno pokojnino, pri nekaterih je bila kljub višjemu odmernem odstotku pokojnina odmerjena nižje. Poleg tega se postavlja vprašanje, kaj je z izrednimi uskladitvami, ki so jih bili v višjem odstotku deležni prav tisti, ki so bili upokojeni. v obdobju, ki ga navaja predlagatelj zakona.

Naslednje vprašanje, ki je bilo prav tako naslovljeno na ministrstvo od vložitve tega predloga zakona je, zakaj se izenačenje opravi samo za upokojene od leta 2013 naprej. Upokojeni po ZPIZ 1, torej pred 1. 1. 2013, so imeli celo iz leta v leto nižji odmerni odstotek. Zaradi pravil usklajevanja pokojnin pa se je lahko celo že odmerjena pokojnina znižala. Kar pomeni, da bi s sprejemom takega zakona, kot je danes predlagan, dejansko ustvarili krivico, ker bi z istim zakonom neenako obravnavali upokojence po ZPIZ 1 in upokojence po ZPIZ 2. Glede predlogov za spremembo glede ureditve dokupa dodatne delovne dobe iz naslova izobrazbe in glede poračuna dodatka za delo po izpolnitvi pogojev z vidika Vlade pojasnjujemo, da sta oba predloga nejasno in nedoločno zapisana po sami vsebini, torej iz samih predlogov ni mogoče sklepati, da je predlagatelj zakona popolnoma seznanjen s temi temeljni instituti pokojninske zakonodaje, bodisi v obstoječem bodisi v predhodnih zakonih. Namreč iz zakonodaje ne izhaja nobeden od navedenih dveh ukrepov, ki naj bi jih takšna sprememba ureditve dokupa lahko sanirala.

Tudi zagovornik načela enakosti v svojem mnenju iz leta 2021 ugotavlja, da v tem primeru ne gre za diskriminacijo. ker do razlik ni prišlo zaradi osebnih okoliščin, ampak zaradi veljavne sprejete zakonodaje, ki je veljala v posameznih letih. Če bi torej takšne spremembe označil za krivice, bi to pomenilo, da bi bilo treba opraviti ponovno odmero vseh pravic vsakič, ko se te spreminjajo. Torej po tem takem bi morali postopoma od leta 2028 do 35. Vsako leto ponovno odmeriti vse pokojnine za nazaj, tako da bodo leta 2035 za nazaj odmerjene v višini 70 procentov, kar je odmerni odstotek. ki bo po zdajšnjem, zdaj veljavnem zakonu veljal od leta 2035 naprej. Torej, ali se je tudi vsem upokojencem pred leta 2025 zgodila krivica, ker niso prejeli zimskega dodatka, od leta 2025 naprej ga upokojenci prejemajo. Ali se je zgodila krivica vsem, ki so pred letom 2020 kupili vozovnico za javni potniški promet. Torej, še enkrat, ne moremo vsakič, ko se zakonodaja spremeni na bolje, vse, kar je bilo prej, označiti za krivico.

ZPIZ 2 je bil sprejet v okoliščinah družbenih, gospodarskih, tudi političnih, ki so veljale leta 2012 in 2013. Zaradi teh okoliščin, gospodarska kriza, demografske spremembe je prišlo tudi do sprememb pokojninske zakonodaje. In te okoliščine so negativno vplivale, res je, na upokojene takrat in tudi na druge skupine prebivalstva. Visoka brezposelnost takrat je pomenila, da marsikdo ni dobil službe ali pa mora sprejeti službo za nižje plačilo ali pa mora sprejeti službo v slabših pogojih v prekarni obliki. Zamrznjene so bile plače. Vse to bo vplivalo na pokojninske osnove teh skupin. So potem takem tudi oni doživeli krivico, ki bi jo bilo treba z zakonom nazaj popravljati? In ker zanje ni ukrepa, bi tudi s tega vidika sprejem predlaganega zakona pomenil krivice. Torej, sprejem tega zakona po mnenju Vlade ni ustrezna pot za urejanje tistih, položaja tistih upokojencev, ki imajo pokojnino odmerjeno po velja takrat veljavnem Zpiz 2 in morda menijo, da je ta prenizka. S tem zakonom bi dejansko ustvarjali krivice, neenako obravnavo in izluščili temelje našega pravnega reda. Kot družba si prizadevamo, da solidarno pomagamo ljudem v socialni, materialni stiski, to velja tudi za upokojence, ampak ta zakon ni ustrezen način za reševanje tega vprašanja. Torej, zaključimo lahko, da je vsebina predloga zakona nejasno, neustrezno obrazložena in parcialno nedomišljeno posega v institute sistemskega pokojninskega zakona, zato Vlada predlogu nasprotuje. Hvala.

Hvala. Besedo dajem predstavnici Zakonodajno-pravne službe, doktorici Andreji Kurent.

Kurent, če lahko popravim. Hvala lepa za besedo, lep pozdrav vsem skupaj. Torej, ja, ta predlog zakona je vložila skupina več kot 5000 volivcev. To je skladno z 88. členom Ustave, ki določa, kdo ima sploh lahko zakonsko iniciativo.

Zakon lahko predlagajo po ustavi samo štirje subjekti, to je vsak poslanec, vlada, najmanj 5000 volivcev in po 97. členu tudi Državni svet. Zakonodajno-pravna služba je prav tako kot vsak drug predlog zakona tudi tega proučila z vidika njegove skladnosti z Ustavo, pravnim sistemom in zakonodajno-tehničnega vidika. Pripravili smo pisno mnenje, ki ste ga prejeli lansko leto 24. decembra, to mnenje sem pač dolžna predstaviti.

Uvodoma je Zakonodajno-pravna služba izpostavila, da ta obravnavani predlog zakona eksplicitno sicer ne posega v veljavno ureditev Zpiz 2, de facto pa pomeni globok poseg v njegove določbe in s tem tudi v sam sistem pokojninskega zavarovanja. Predvsem pa po oceni ZPS odprava zatrjevane krivice, ki naj bi se dogodila predmetni skupini upokojencev, predstavlja nerazumevanje pravnega reda in celotne zakonodajne dejavnosti. Predlog zakona se da namreč razumeti tako, da bi bile vse pokojnine, pridobljene oziroma uveljavljene po 1. januarju 2013, odmerjene z enakim odmernim odstotkom ne glede na pravno ureditev, ki je veljala tedaj, in ne glede na zakonske spremembe v vmesnem času. Zdaj sam izraz krivica normativno v pravnem redu ni opredeljen, predlog zakona pa ga uporablja tako v naslovu kot v vsakem v samem besedilu, kjer so same določbe. Zato se je v bistvu treba vprašati tudi kaj lahko označimo kot krivico. V našem pisnem mnenju smo za ponazoritev opomnili na Zakon o dohodnini, tudi ta se tiče denarja, zato se nam je zdel primeren. Pri Zakonu o dohodnini so tudi posamezne novele vsebovale različne davčne stopnje in zato tudi različne višine olajšav. Zdaj se zastavlja vprašanje, ali to torej pomeni, da bi lahko neka oseba, ki je v preteklosti plačala dohodnino z nižjo splošno olajšavo, ali ona lahko trdi, da se je tudi njej zgodila krivica, ki pa naj jo zakon odpravi in to celo za nazaj. Takih primerov je še veliko več.

S pravnega vidika je namreč notorično dejstvo, da vsak zakon izrecno določa dan svoje uveljavitve in s tem veljavnosti. Torej zakon velja od tega trenutka dalje izjemoma še retroaktivno za vse naslovljence enako, vse do takrat, ko se ta zakon razveljavi. Enako velja za posamezne zakonske določbe. Na tem aksiomu temelji vsa zakonodajna dejavnost. Ta princip je skladen z načeli pravne države, kot jih vsebuje 2. člen Ustave. V pristojnosti zakonodajalca namreč je, da sprejema zakone in jih novelira ravno zato, da jih spremeni ali dopolni, ker so se spremenile dejanske okoliščine ali družbene razmere. To je tako imenovano načelo prilagajanja prava. Seveda so včasih določbe novega zakona za naslovnike boljše, drugič so slabše. To ponazarja izrek duralex edlex. Način normiranja, ki zatečeno stanje naslovnikov normativno poslabšuje, je po ustavnosodni presoji dopusten, če se posegi nanašajo za obdobje v naprej. Učinkovanje zakona za nazaj pa je možno zgolj izjemoma, če so izpolnjeni vsi trije pogoji iz 155. člena Ustave, ki prepoveduje povratno veljavo pravnih aktov. Zakonodajno-pravna služba ocenjuje, da ti pogoji v zakonodajnem gradivu niso izkazani. Uvodoma je Zakonodajno-pravna služba opozorila tudi, da je zakonsko gradivo pripravljeno izjemno skopo. Torej kratko, da so navedbe v njem pavšalne, da so brez ustreznih analiz in prikaza dejanskega stanja za obdobje, na katerega se nanaša. In to celo brez navedbe vera in na katere se sklicuje. Nekatere navedbe v gradivu so tudi netočne, na kar je opozorila Vlada v svojem mnenju. Že zaradi same vsebine, pa tudi terminologije, ki ne sledi izrazom po ZPIZ 2, temveč na nekaterih mestih celo v pogovornem jeziku, je predlog zakona po oceni Zakonodajno-pravne službe pomensko nedoločen in nejasen, s čimer bi bilo lahko kršeno načelo pravne države iz 2. člena ustave. Predlog zakona se lahko označi celo za konfuznega, namreč zato, ker je zaslediti kar nekaj razlik med navedbami v uvodu in obrazložitvi ter samim predlaganim besedilom. To besedilo naj bi zavezovalo z zakonskimi normami. Tudi sama obrazložitev členov ne ustreza zahtevam kot jih določa Poslovnik Državnega zbora. Zaradi vsega tega je pač treba povedati, da je bilo samo razumevanje predlaganega gradiva in tudi presoja Zakonodajno-pravne službe, kot jo zahteva ta zakon v Državnem zboru in njegov Poslovnik v tem primeru res izjemno otežena. Namreč, že sam namen predlagateljev je bilo težko izluščiti ali je bil namen le zvišanje odmernega odstotka ali pa gre res za odpravo zatrjevanja diskriminacije med moškimi in ženskami. Na to bi se lahko sklepalo sicer iz naslova zakonskega predloga in uvodnega gradiva, kjer je to izpostavljeno. Samo besedilo pa v tem ne vsebuje posameznih določb, tako da tudi sam namen je treba dodatno ustrezno pojasniti. 1. člen predloga zakona na tem mestu ni ustrezen. Predlagane rešitve naj bi za nazaj segale do leta 2023, katera ureditev pa naj bi veljala po uveljavitvi tega zakona, pa ni popolnoma jasno. Ali naj bi za naprej ta odmerni odstotek veljal do uveljavitve zakona nekega ZPIZ, ki bi ga dvignil, saj gradivo gradi o veljavnem zakonu. Torej se lahko sklepa, da bi bile upoštevane določbe veljavnega ZPIZ 2, Kot je bil lani spremenjen ZPIZ 2-O, po katerem pa naj bi se po preteku prehodnega obdobja odmerni odstotek ustalil na 70 procentov. Omenila sem že, da po oceni naše službe predlog zakona ni skladen s 155. členom Ustave, ki prepoveduje povratno veljavo zakona. Kljub temu, da se predlagatelj ureja odpravo zatrjevanja krivice, ki se nanaša na nižji odmerni odstotek, tega po mnenju službe ne pojasni ustrezno. V gradivu namreč ni navedeno, kakšna pravna podlaga vsega pokojninskega zavarovanja je veljala tekom spornih oziroma navedenih let, saj gradivo govori izključno o višini odmernih odstotkov. Pri tem gradivo ne upošteva razlike tudi med drugimi upokojitvenimi pogoji, ki so veljali tedaj in kot v bistvu veljajo po veljavni zakonski ureditvi tudi danes. Predvsem je tu bila mišljena različna starost, ko zavezanec izpolni pogoje za starostno upokojitev, ki, kot vemo, se konstantno viša. Ob tem bi bilo treba upoštevati tudi pokojninsko dobo, referenčno obdobje, možne dokupe delovne dobe, prehodna obdobja, siceršnje maluse in bonuse in tako naprej, o tem je govoril tudi državni sekretar pred menoj. V bistvu pa predlog zakona nasprotuje dejstvu, da je vsakokrat veljavni ZPIZ, ki tvori sistemski zakon na področju pokojninskega zavarovanja, urejal celotni sistem posameznih faktorjev, ki so se v danem trenutku upokojitve upoštevali za izračun pogojev za upokojitev in tudi višino pokojnine. Zato je bilo treba pojasniti tudi, zakaj predlagatelj izpostavlja zgolj obdobje po uveljavitvi osnovnega ZPIZ 2 do leta 2023, ne pa tudi obdobje pred in po tem roku.

Nadalje je razumeti, da se predlagane rešitve nanašajo le na odmero starostne pokojnine, ker pa ZPIZ 2 ureja tudi druge vrste pokojnin, med njimi tudi predčasno poklicno, vdovsko in tako naprej, na katere pa se predlog zakona ne nanaša. Sklepati se da, da so bile tudi tem prejemnikom teh pokojnin z nižjim odmernim odstotkom povzročene zatrjevane krivice, ki jih želi odpraviti predlog zakona. Zakonodajno-pravna služba opozarja, da bi se na ta način prejemnikom teh pokojnin povzročile nove krivice v odnosu do upokojencev, ki jih obravnava ta predlog zakona. A, kot je bilo že rečeno, predlagatelj se v gradivu tudi sklicuje na kršitev 14. člena Ustave, je po našem mnenju precej pavšalno. Po drugem odstavku tega člena namreč načelo enakosti pred zakonom pomeni, da so vsi pred zakonom enaki, vendar pa ob izpolnjevanju istih oziroma enakih pogojev. V svoji zelo obširni ustavno sodni judikaturi, Ustavno sodišče je to ustavno načelo že jasno opredelilo, kar je ZPS pojasnila v pisnem mnenju in ga tukaj niti ne bi ponavljala.

Zdaj, prepoved diskriminacije pa določa prvi odstavek 14. člena Ustave. Ta poudarja, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake temeljne pravice in svoboščine, ne glede na katerokoli osebno okoliščino. Nekatere od njih izrecno našteva. Vendar pa ta ustavna določba ne prepoveduje, da bi nekatere skupine imele več pravic kot druge, če je to objektivno utemeljeno. Tako v slovenskem pravnem redu na določenih področjih, poleg žensk, ki so izpostavljene v tem primeru, več pravic uživajo tudi nekatere druge skupine, na primer otroci, invalidi, pripadniki narodnih manjšin, pripadniki vojske, policije in tako naprej, kar vse sodi v obseg tako imenovane dovoljene pozitivne diskriminacije.

Zakonodajno-pravna služba je opozorila tudi, da je predlog zakona izrazito podnormiran, to pomeni, da ne ureja vsega, kar bi moral. Zgolj za ilustracijo: v zakonskem predlogu ni določbe, ali naj bi upokojenci, ki jih ta predlog zakona naslavlja, sami vlagali zahtevke za proračun. kdaj bi jih vlagali, kako bi jih vlagali, s kakšno dokumentacijo in tako naprej, ali pa naj bi bila to naloga Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki bi jo moral izvesti po uradni dolžnosti.

Nadalje, predlog zakona ne predvideva poračunov prispevkov, to so zneski, ki so jih zavezanci za plačilo prispevkov plačali v korist zavarovancev, obvezno ali poklicno zavarovanje in so se upoštevali pri določanju pravic iz zavarovanja. Smiselno enako velja za obvezni zdravstveni prispevek. Sam 7. člen predloga zakona, ki govori o tako imenovanih izračunih in poračunih, je sam po sebi nedoločen, saj bi moral ravno zakon določno urediti, kaj se pri njih upošteva. Načeloma se pokojnina obdavči z dohodnino nad določenim zneskom, vendar pa v tem primeru ni jasno niti, ali naj bi se pri obdavčitvi upoštevala trenutno veljavna dohodninska ureditev ali tista, ki je bila veljavna med obravnavanimi leti.

Zdaj, kateri še so davki, kot to navaja obrazložitev, poleg dohodnine mišljeni, tudi ni jasno in se ne da izluščiti. Očitno je, da predlagatelj ne upošteva drugih elementov poleg že prej navedenih, ki vplivajo na odmero in višino pokojnine, kot so to tudi na primer izredne uskladitve, morebitni varstveni dodatki, prispevki za obvezno zdravstveno zavarovanje, od leta 2025 tudi za dolgotrajno oskrbo oziroma do vseh drugih dodatkov, ki so jih morebitni upravičenci po tem predlogu zakona prejeli zaradi prenizkih pokojnin. Seveda je treba upoštevati, da naslovniki niso samo socialno ogroženi upokojenci, ampak tudi tiste osebe, ki imajo izredno visoko pokojnino, saj so tekom let dosegale izredno visoke dohodke. Določno pa bi bilo treba opredeliti tudi, ali se tudi druge pokojninske olajšave, kot je na primer seniorska, upoštevajo v tem poračunu ali ne.

Zdaj, v svojem pisnem mnenju je Zakonodajno-pravna služba zapisala še konkretne pripombe k posameznim členom, kjer je v bistvu opozorila na neustreznost posameznih določb in podala sugestije za njihovo spremembo. Te sugestije so bile tudi minorne naprave, kot je to na primer napačna označitev 2. člena. Kljub temu pa na predlog zakona ni bil vložen noben amandma. Hvala lepa.

Hvala.

Besedo dajem predstavniku Državnega sveta, gospod Danijel Kastelic, imate besedo.

Spoštovana predsedujoča, spoštovani poslanke in poslanci, spoštovani državni sekretar, generalni direktor ZPIZ in ostali prisotni, lepo pozdravljeni!

Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide je poleg zakona obravnavala predlog zakona obravnavala na 63. seji, 8. januarja letos in se seznanila z vsebino predloga zakona, z negativnim mnenjem Vlade in stališčem Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Komisija predlog zakona prepoznava kot legitimen način, na katerega civilna družba, več kot 16000 volivcev, zakonodajalca opozarja na nujnost odprave zaznanih anomalij v zakonodajni ureditvi področja pokojninskega zavarovanja. Komisija ugotavlja, da predlagane rešitve izhajajo iz realnih stisk ljudi, ki svojo situacijo doživljajo kot krivično na podlagi primerjave pokojnin, ki jih prejemajo posamezniki v različnih višinah navkljub primerljivim podlagam za njihovo odmero. Pri tem izpostavljamo odgovornost odločevalcev, da opozorila civilne družbe in se nanjo ustrezno ne odzovejo. Ob tem ugotavljamo, da očitno tokrat ni interesa za iskanje možnih sprememb. Predlog zakona v zakonodajnem postopku na način, da bi se vsaj delno doseglo cilje, ki jih zasledujejo predlagatelji. Vlada namreč predlog zakona a priori zavrača kot neutemeljenega, četudi slednji vsebuje vse zahtevane prvine zakonodajne iniciative, vključno z mednarodnimi primerjavami, za katere smo ugotovili, da so v prid predlogom spremembe zakonodaje na nacionalni ravni. Komisija meni, da se predloženih rešitev ne more zavrniti zgolj na podlagi razlage dopustnosti drugačnega urejanja posameznega zakonodajnega področja v različnih obdobjih, kjer je vsebina predloga zakona širše narave. Zajema namreč tako vprašanje zagotavljanja enake obravnave posameznikov v različnih obdobjih, kot tudi vprašanje neenake obravnave moških in žensk v nekem točno določenem obdobju ob primerljivih okoliščinah. Komisija se strinja, da mora država skrbeti za vzdržnost pokojninske blagajne, a mora obenem skrbeti tudi za to, da imajo državljani glede na določanje njihovih obvez ali pravic občutek enakopravnosti, pravičnosti in enakosti, na primer z vidika spola. Ob tem komisija opozarja, da se ukrepe, ki so v osnovi namenjeni izboljševanju položaja posameznikov, velikokrat uvaja na način, da se občutek neenakopravne obravnave v družbi še krepi, namesto, da bi se ga omililo. Kot primer smo navedli ureditev zimskega dodatka, ki se ga je določilo v absolutnem znesku namesto v odstotkih in ob upoštevanju osnovnih razlik v višini dohodkov posameznika. Razpravljali smo tudi o obvezah, ki jih ima država v okviru Evropske unije z vidika zagotavljanja enake obravnave žensk in moških na področju zagotavljanja socialne varnosti, pa tudi o primernih sodnih praks v tujini in v Sloveniji, ki jih izpostavlja predlagatelj in ki lahko nakažejo smer reševanja problematike, ki se naslavlja s predlogom zakona. Komisija je v okviru glasovanja predlogu zakona izrekla podporo. Hvala za vašo pozornost.