Dober dan in lepo pozdravljeni.

Pričenjam 2. nujno sejo Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Lepo pozdravljam najprej naše članice in člane komisije ter še posebej lepo pozdravljam vabljene na današnjo sejo. Na seji kot nadomestni člani komisije s pooblastili sodelujejo: namesto gospoda Aljaža Kovačiča, se opravičujem, je z nami gospa Nina Maurovič, ki jo lepo pozdravljam in ji želim uspešno delo na naši komisiji.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje. S sklicem seje ste prejeli naslednji dnevni red: seznanitev s problematiko slepih in slabovidnih otrok. Ker k dnevnemu redu seje ni bilo predlogov za razširitev oziroma za umik katere od predlaganih točk, je določen dnevni red seje kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo torej na obravnavo 1. TOČKE DNEVNEGA REDA - SEZNANITEV S PROBLEMATIKO SLEPIH IN SLABOVIDNIH OTROK.

Na sejo sem zato vabila Varuhinjo človekovih pravic, gospo Vlasto Nussdorfer, lepo pozdravljeni, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti; z nami je ministrica, gospa Ksenija Klampfer, lepo pozdravljeni, Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za pravosodje, Zvezo društev slepih in slabovidnih Slovenije, nekdanjega predsednika Zveze društev slepih in slabovidnih in nekdanjega direktorja Centra za socialno delo Celje; gospoda Braneta Buta, vabili smo tudi dr. Jasno Murgel, ki pa se nam je opravičila, potem pa smo seveda vabili starše slepih in slabovidnih otrok, ki nam bodo danes lahko predstavili to svojo kalvarijo in pa težke zgodbe ter stiske, s katerimi se soočajo, vabili smo gospo Majo Koritnik, gospo Andrejo Pader, gospoda Roka Volfanda, gospo Andrejo Vovk, gospo Metko Korže, gospo Marijo Kurmanšek Jagarinec, gospo Majdo Sraka, gospo Romano Bošnik, gospoda Igorja Kastelica, gospo Ireno Prašnič, gospo Liljano Bukovič, gospo Janjo Muršec, gospoda Danija Ogrinca, gospo Nado Močenik, gospo Natalijo Zupančič, gospo Milč(?) Hafner, gospoda Gregorja Hafnerja, gospoda Borisa Bošnika, gospoda Danila Črveka ter gospoda Marka Koritnika. Nekateri izmed staršev so se nam opravičili, vendar pa je večina danes z nami in bodo v nadaljevanju tudi dobili besedo. Sami se boste tudi dogovorili, kdo želi spregovoriti in pojasniti celotno zadevo. Naj pa samo zaradi tehničnih stvari opozorim, da moramo sejo zaključiti nekje najkasneje 15 do 12, ker se potem tukaj nadaljuje seja Odbora za pravosodje. S sklicem seje ste kot gradivo prejeli Dopis staršev slepih in slabovidnih otrok in sicer 1. februarja 2019, ki je objavljen na spletnih straneh Državnega zbora s sklicem.

Verjamem, da ste ga prebrali in pričenjam z obravnavo te točke dnevnega reda in uvodoma mi dovolite, da pojasnim, zakaj sem se kot predsednica komisije odločila, da skličem to sejo Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti. 20. decembra 2018, verjetno poslanci, ki ste bili takrat prisotni na seji Državnega zbora, ker je takrat potekala v teh prostorih, se boste spomnili, da so starši slepih in slabovidnih otrok protestirali pred Državnim zborom in takrat sem se jaz odločila, da starše sprejmem, jih povabim na pogovor. To ni bil vnaprej dogovorjen sestanek, vendar se mi je zdelo prav, da kot komisija reagiram in slišim njihovo zgodbo. To se mi zdi pomembna tema za komisijo in da jo je tudi nujno potrebno obravnavati.

Takrat smo se s starši na pogovoru pogovorili. Predstavili so položaj, v katerem so se znašli zaradi napačnega tolmačenja zakona v zvezi z prejemanjem dveh različnih prejemkov – govorimo o dodatku za nego otroka in dodatku za pomoč in postrežbo. Tukaj je treba pojasniti, da so najprej starši in njihovi otroci prejemali oba dodatka, potem pa konec leta 2003, so jih Centri za socialno delo obvestili, starše, da se morajo torej odločiti samo za en dodatek, saj naj bi se dodatka domnevno izključevala in to kljub dejstvu, da je zakon navajal, da ima pravico do dodatka za nego otroka eden od staršev, pravico do dodatka za pomoč in postrežbo pa je osebna pravica, ki jo v tem primeru pridobijo slepi otroci.

No takrat se je večina staršev, po meni znanih podatkih, odločila za pomoč za postrežbo, in se je takrat odrekla dodatku Centrov za socialno delo za nego otroka. Sledile so odločbe o ukinitvi dodatka, na katere se potem starši niso pritožili, saj so nekako, to pa moramo reči in tukaj jaz vidim tudi bistven problem, zaupali Centrom za socialno delo. Eden od staršev se je sicer v tistem obdobju pritožil, vendar neuspešno. Nekateri starši so morali dodatek vračati in so ga tudi vrnili. Nekaterim staršem, zanimivo, pa se je dodatek izplačeval. Se pravi, že tukaj imamo en velik razkorak.

Torej, izplačevala sta se oba dodatka, potem pa je nastopilo leto 2014, ko je eden od staršev na Centru za socialno delo izvedel, da lahko spet prejema oba dodatka, saj je bila 2012 o tem dobljena tožba na višjem sodišču. Sodišče je namreč navedlo, da se dodatka ne izključujeta in se tudi nanašata na različne stroške.

Zdaj, jaz lahko rečem, da tukaj je nastopila neke vrste zmešnjava. Starši so za to izvedeli in potem so leta 2015 spet začeli prejemati oba dodatka, ampak tisto, kar je mene najbolj presenetilo je to, da je bila sodba, izrečena leta 2012, šele leta 2015 pa so Centri za socialno delo ugotovili – se pravi, 3 leta kasneje, so centri za socialno delo ugotovili, da se dodatka ne izključujeta, ampak – nadaljujem, celo tako daleč je šlo, da naprej centri za socialno delo poslali obvestilo še leta 2015, da se dodatka izključujeta, potem pa deset dni kasneje, da se ne izključujeta. Skratka, tukaj moram reči, da je odgovornost tako na centru na socialno delo, kot na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, zoper centre za socialno delo in ministrstvo so potem starši vložili tožbo, v kateri so zahtevali vračilo denarja za leta, ko niso prejemali obeh dohodkov in seveda jaz tukaj ocenjujem, da je to absolutno edino primerno, da država za to poskrbi in tudi izplača ta sredstva za nazaj. Dolg do nekaterih vlog znaša okrog 30 tisoč evrov, skupen znesek vseh pa je 350 tisoč evrov – tukaj si bom dovolila narediti eno primerjavo, zato da bomo vsi skupaj razumeli za kakšne zneske gre. Včeraj smo na Odboru za notranjo politiko obravnavali dva zakona, Zakon o vladi in Zakon o državni upravi v javni upravi, kjer so koalicijski poslanci predlagali šest dodatnih sekretarjev, potem ta zakona nista bila sprejeta, ampak to je pomenilo, če bomo imeli šest dodatnih sekretarjev, pa že zdaj jih imamo precej, to pomeni 400 tisoč evrov na mesec približno. Se pravi na drugi strani pa imamo starše slepih in slabovidnih otrok ter slepe in slabovidne otroke, ki želijo izterjati skupni dolg v višini 350 tisoč evrov. Jaz govorim tukaj o pravični državi, neki pošteni državi, ki bi se morala seveda zavzemati za tiste tudi najšibkejše v družbi in jim pomagati, za ranljive skupine in zato smo danes tukaj.

Jaz sem prepričana, da bodo starši v nadaljevanju še bolj pojasnili osebno, v kakšno stisko so prišli in v kakšni so se znašli ter kaj to njim pomeni in kaj takšna sredstva pomenijo njihovim otrokom.

Toliko za uvod, v nadaljevanju v kolikor bo potrebno, bom še se prijavila k razpravi, pa vendarle na koncu naj samo še povem, da bom predlagala sklep, o katerem naj odloči Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti in sicer Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti predlaga Vladi Republike Slovenije, da v najkrajšem možnem času z dopolnitvijo potrebne in ustrezne zakonske ureditve, popravi krivice, ki so bile povzročene v zvezi s sočasnim uveljavljanjem pravice do dodatka za nego otroka in dodatka za pomoč in postrežbo, na katero opozarja tudi varuh človekovih pravic, najbolj v letnem poročilu za leto 2015 in sicer priporočilo št. 83.

In prejeli smo se predlog sklepa koalicijskih strank in sicer Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti predlaga Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da v roku šestih mesecev pripravi ustrezne rešitve vezane na problematiko slepih in slabovidnih otrok.

Zdaj imamo dva sklepa, mislim, da je ta sklep, ki sem ga sama pripravila bolj ozko in natančno definiran in usmerjen, tako da jaz bom dala sicer oba na glasovanje, pa vendarle menim, da je prvi dosti bolj decidirano postavljen in tudi gre bolj hitro v smeri reševanja problematike, zaradi katere smo se danes tukaj zbrali.

Sedaj pa dajem besedo najprej ministrici za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, gospe Kseniji Klampfer. Naj samo za magnetogram pojasnim, da boste v nadaljevanju nas zapustili, ampak je z nami državna sekretarka. Hvala pa, ker ste se odzvali in boste lahko pojasnili.

Izvolite.

Hvala lepa za besedo. Vsi skupaj lepo pozdravljeni.

Glede problematike slepih in slabovidnih otrok sem se sama seznanila v mesecu decembru. Tisti dan, ko so tudi potekale demonstracije pred Državnim zborom. Moram povedati, da sem še isti vikend poskušala stopiti v stik s starši otrok. Tako sem čez vikend preko družabnega omrežja našla tudi mamico, gospo Pader Jagodič in takoj v ponedeljek 24. decembra sem jo povabila k sebi. Oglasila se je pri meni skupaj s sinom Filipom, kajti želela sem, da mi predstavi dejansko stanje in pa svojo zgodbo, oziroma zgodbo tudi vseh staršev. Gospa Pader je govorila o izkušnjah vseh staršev, sedeli sva skupaj, predstavila mi je dejansko stanje. Razšli sva se s tem, da ji ne morem ničesar obljubiti. Obljubila sem ji, ker sem oseba, ki ne želim dajati nekih praznih obljub, obljubila pa sem, da se bom po svojih najboljših močeh zavzela, da zadevo uredimo.

Ker sem tudi sama pravnica, sem si čez praznike odnesla to dokumentacijo tudi domov, nekako poskušala si ustvariti tudi pravno stanje, kaj se je dogajalo, kar je gospa predsedujoča tudi že na kratko nakazala in takoj po novem letu sem na razgovor povabila k sebi gospo varuhinjo in pa gospoda Groznika, glavnega državnega odvetnika. Sedeli smo tudi skupaj s strokovnimi sodelavci in moj predlog je šel nekako v to smer, da bi našli zakonsko rešitev za popravo nastalih krivic. Namreč ugotovili smo, da v samem upravnem postopku so bile narejene napake, da jih v upravnem postopku sami ne moremo več rešiti, ker so potekli vsi roki, tako objektivni kot subjektivni, da bi lahko uvedli obnovo postopka ali česa podobnega, uporabili kakšen institut, Zakon o splošnem upravnem postopku. Zato je šel naš predlog v smer, da pripravimo eno zakonsko podlago, eno zakonsko določbo, zakonsko rešitev, da bi lahko popravili nastale krivice.

Moram povedati, da aktivnosti že pospešeno tečejo. Sodelujemo tudi s Službo Vlade za zakonodajo. Predvsem bi želeli najti eno pravo… potrebovali bi kot je bil tudi naš sklep še nekaj časa, nekaj mesecev, namreč, da detektiramo vse primere, zajamemo vse otroke in pa tudi, da seveda to zakonsko rešitev nastavimo v tej smeri, da ne bi povzročala nekih novih krivic.

Tako da naš predlog gre v to smer, da seveda s pospešenimi aktivnostmi v naslednjih mesecih pripravimo zakonsko rešitev, da bomo seveda krivico, ki je nastala staršem in pa otrokom, čim prej popravimo.

Mogoče bi samo izkoristila še to priložnost, da se v imenu ministrstva opravičim staršem in pa otrokom za pretekle napake ministrstva in dajem besedo, da bomo, kar je v naši moči poskušali, da čim prej najdemo to zakonsko rešitev in seveda, da to tudi čim prej rešimo. Seveda pa sama rešitev mora biti takšna, da ne bi povzročala novih krivic, da so zajeti vsi primeri otrok, tako da kot je predlagano nekje v naslednjih mesecih, mi to pripravimo, osnutek zakona damo v javno obravnavo, pri njem boste lahko tudi sodelovali in potem najdemo eno skupno rešitev, ki bo enkrat za vedno te krivice tudi popravila.

Hvala lepa.

Najlepša hvala tudi vam.

No, jaz moram tukaj reči, da sem vesela, da se bodo stvari premaknile naprej, predvsem sem vesela, da smo takrat, ko smo na to opozorili na komisiji, so se stvari začele premikati, prej pa kot da nihče ni imel posluha za to, kar se dogaja staršem slepih in slabovidnih otrok.

Zdaj mene samo zanima gospa ministrica dokler ste še tukaj, lahko še odgovorite. Kako vi ocenjujete to zmešnjavo, ki se je zgodila med centri za socialno delo, vašim ministrstvom? Jaz vem od kdaj vi vodite ministrstvo, pa vendarle mislim, da si javnost zasluži neke odgovore, predvsem pa starši.

Izvolite.

Ja, kolikor izhaja iz dokumentacije na podlagi… so bile konec leta 2003 seveda staršem… so bili pozvani, da se odločijo, kateri dodatek bodo izbrali. Takrat je bilo tolmačenje, da staršem ne pripadata oba dodatka, da se dodatka med sabo izključujeta. Torej dodatek za pomoč in postrežbo in pa dodatek za nego otroke. Seveda starši so temu verjeli in seveda izbrali en dodatek, dodatek za pomoč in postrežbo, in se odpovedali dodatku za nego otroka. Moram… Seveda to je bil poseg v pravnomočne odločbe, ki so veljale kot, konkretno vemo od gospe Pader, od leta 2002 do 2005 je veljala njena odločba. Vem, da leta 2009 je bila sprožena tožba, vložena tožba na socialno sodišče z vprašanjem, ali se ta dodatka tudi dejansko izključujeta skladno z zakonodajo. Leta 2012 je sodišče tudi izdalo sodbo, v kateri je jasno odločilo, da se dodatka ne izključujeta. Je pa res, da takrat je imelo seveda ministrstvo možnost, da bi lahko obnovilo postopke, in teh obnov seveda niso, niso bile sprožene, kar pomeni, da so tudi zamujeni vsi roki za obnovo postopka.

Saj to smo že obrazložili, kako je zadeva potekala. Mene je bolj zanimalo, kako je možno, da center za socialno delo šele 3 leta po izdani odločbi sodišča reagira in pove, da se dodatka ne izključujeta. To je bistvo. 3 leta smo čakali za to, da je center za socialno delo to povedal. In še, najprej je dal obvestilo, da se izključujeta, potem pa 10 dni kasneje, da se ne izključujeta. Jaz govorim o teh zmešnjavah, to je problem. Mi smo v prejšnjem mandatu večkrat na seji komisije obravnavali problematiko centrov za socialno delo. In to je eden izmed takšnih problemov, ki pa potrebuje neke odgovore, zato ker to se pač ne sme več dogoditi. In prav je, da danes tukaj na tej komisiji opozorimo na to. Jaz sem bolj to pričakovala, če mi lahko te stvari pojasnite, kako je možno, da se kaj takega zgodi, dogaja.

Težko komentiram, kaj se je dogajalo leta 2012 oziroma zakaj ministrstvo, ko je prejelo to sodbo, ni z njo seznanilo centrov za socialno delo kot organov na 1. stopnji, ki odločajo o teh pravicah. Ne vem, zakaj jih ni seznanilo. Moralo bi seznaniti.

Dobro. Smo pa spet pri odgovornosti. Nekdo pač ni opravil svojega dela in tudi ni bila sprejeta očitno nikakršna odgovornost. To imamo v tej državi na več nivojih vedno problem s sprejemanjem odgovornosti.

Zdaj pa dajem besedo gospe varuhinji, Vlasti Nussdorfer.

Izvolite.

Hvala lepa, spoštovana predsednica komisije. Članice in člani in seveda tudi vsi vabljeni gostje, vključno z ministrico, ki jo lepo pozdravljam.

Tukaj je pa sedaj pogled varuha. Najprej naj izrazim zadovoljstvo, da ste sklicali to sejo, kajti danes imajo tudi starši možnost, da povedo, tako kot ste rekli, skozi kakšno kalvarijo so šli. Naj spomnim to, kar ste že tudi povedali, da se je varuh seznanil z enim primerom v letu 2015. Takrat smo prvič srečali pobudo nekoga, ki je opozoril na to, kaj se je dogajalo. In ugotovili smo, da je delovno in socialno sodišče napačno razlago, tako kot ste tudi rekli, ugotovilo že 3 leta pred tem, torej leta 2012. Ali je šlo za molk, nesposobnost, nedoslednost in še kaj drugega, je danes seveda težko reči. Morali bi odgovoriti odgovorni. Vendar ministrstvo je torej šele junija 2015 poslalo pravilne okrožnice, torej da se izplačujeta oba dodatka. Pri varuhu bi lahko seveda to pozdravili, vendar smo se takoj vprašali, kaj pa za nazaj. Šlo je za dolgo obdobje, ko starši tega niso prejemali. In zato smo takoj v letno poročilo za leto 2015 napisali ne le problematiko, ampak tudi, kot ste omenili, priporočilo št. 83, ki nalaga Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da v odprtih postopkih sklene poravnavo, v vseh ostalih pa torej celovito reši zadevo z nekim pravnim aktom, z zakonom, ki bo to rešil. Naj spomnim, da je Državni zbor, tudi vaša komisija obravnavala naša priporočila in jih tudi sprejela, torej leto za tem, v letu 2016 sprejeto priporočilo. Od takrat naprej moram reči, da se na nas niso obračali prizadeti, zato smo najbrž menili, da se priporočilo udejanja in bo zadeva rešena. Tako kot vi sem ob odhodu iz Državnega zbora videla protest ljudi, ki niso bili samo odrasli, tudi otroci na invalidskih vozičkih. In zato sem takoj vprašala, naj se razišče, kdo so te osebe, ki stojijo pred Državnim zborom, in zakaj so tam. In zato smo 21. decembra, to je bilo tik pred prazniki, pri varuhu ponovno na spletno stran in vsem novinarjem poslali naše obvestilo o tem, kaj vse smo delali, kaj smo priporočili, in vprašali, kje je odgovornost, zakaj to še ni rešeno. Takoj za tem, tako kot je povedala ministrica, je očitno res izkoristila celo praznike, da je brala in se srečala z eno pobudnico oziroma gospo, ki je bila s svojim sinom pri njej. Presenetil me je res klic ministrice med enimi in drugimi prazniki. Menila sem, ker sem bila ravno odsotna, da gre zgolj za želje za novo leto, čestitke, vendar ni bilo to. Povedala je, da se želi na to temo slepih in slabovidnih otrok srečali. In zato sva se res, tudi z generalnim državnim odvetnikom smo se srečali takoj po novem letu. In takrat smo iskali res vse možne rešitve, bila sem vesela tega srečanja. Seveda nastaja kup vprašanj. Veste, kako je s pravniki, ko se srečujemo. Kup odprtih vprašanj, veliko različnih situacij, šlo je celo za vprašanje, kako staršem, ki so v tožbah celo izgubili, da o tem ne govorimo, povrniti stroške pravd. Ti stroški so znašali več tisoč evrov. Moram pohvaliti tudi generalnega državnega odvetnika, ki je bil zelo kooperativen, ki je iskal rešitve, obljubil, da jih bo našel, ker se nobenemu od nas ni zdelo pravično, da bi starši, zavozila je država in za ranljive skupine, plačevali še stroške sodnih postopkov. Tako da on ureja predvsem ta del glede na to, da skrbi za državni denar, midve pa sva se že večkrat medtem pogovarjali, da je treba krivice rešiti. In edina rešitev je posnetek stanja, koliko je teh ljudi, da ne prizadenemo kogarkoli, da se pozanima ministrica, koliko je takih primerov, kakšen je znesek. Tukaj niti ni pomembno, s čim ga lahko primerjamo, kajti država vedno najde denar za marsikaj in ga mora tudi za to skupino ljudi. In vesela sem, da sem lahko na koncu svojega mandata tu na tako pomembno temo, kajti vseskozi sem opozarjala, da država zelo poskrbi za tiste, ki so njej dolžni karkoli, izterja do zadnjega evra, če je možno, poišče sredstva. Takrat, kadar je pa ona odgovorna, zelo molči, težko najde besedo opravičila. Tudi tega sem vesela s strani ministrice, prvič, da se opravičuje, torej da res pokaže neko gesto in poskuša to popraviti. In zato sem vesela, da je danes tudi veliko staršev tukaj, kajti varuh vseskozi opozarja, da imajo te ranljive skupine že same s seboj dovolj problemov, kaj šele, da morajo vstopiti v boj z državo. In zato res pričakujem, da se bo zadeva čim prej rešila, in sem vesela že tega napredka, ki je bil pokazan s strani ministrice in državnega odvetnika, da mo se sestali, pogovorili. Res, da so leta minila in da so krivice za nekatere zagotovo zelo velike in da jim je težko, da morajo o tem govoriti, ker je veliko drugih problemov.

Vendar hvala, da ste vsi prišli, hvala, da ste sklicali, in hvala ministrici.

Najlepša hvala tudi vam, gospa varuhinja.

Sedaj pa dajem besedo oziroma sprašujem, ali želi besedo Ministrstvo za pravosodje?

Z nami je gospod Miha Verčko. / oglašanje iz dvorane/

Najlepša hvala, spoštovana predsednica. Spoštovani člani, spoštovani vabljeni, spoštovana ministrica, varuhinja.

Zdaj sam se lahko le pridružim to, kar je bilo predhodno rečeno. Gotovo je pač tukaj treba dodati še apel, da zakonodaja, ko ureja pravice najšibkejših, je zelo pomembno, da je jasna in nedoumna. Tukaj pozdravljamo prizadevanja Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, da se te zadeve uredijo, da se naredi pravna podlaga, ki bo pač razrešila to situacijo, ki je nastala. Ob odsotnosti take pravne podlage sodišča odločajo, kot odločajo, odločajo na podlagi splošnih pravil, na podlagi splošne odškodninske odgovornosti v primeru odgovornosti države za napako. In kot se je izkazalo, to je tukaj premalo, no. Tako da na tem mestu bi jaz končal. Pa se mogoče, če bojo še kakšna vprašanja, v razpravi oglasim.

Hvala.