Spoštovani zbrani!

Pričenjam 7. sejo Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter vas vse vabljene in ostale goste, ki so se udeležili današnje seje, prav lepo pozdravljam v naši sredini!

Obveščam vas, da so se za današnjo sejo upravičili naslednji članice in člani tega odbora: kolegice Violeta Tomič in kolega Tomaž Lisec.

Na sedji kot nadomestni člani in članice odbora s pooblastili pa sodelujejo: namesto dr. Darija Krajčiča je tukaj z nami gospod Robert Pavšič, ki ga prav lepo pozdravljam in namesto kolega Franca Kramarja je tukaj Vojko Starović.

Prehajamo na določitev dnevnega reda seje odbora.

S sklicem seje 12. februarja 2019 ste prejeli naslednji dnevni red:

1. Vrednotenje slovenske kmetijske politike v obdobju 2015-2020.

2. Pobude in vprašanja članov Odbora.

Ker včeraj do 12. ure nisem prejel predlogov za razširitev oziroma za umik dnevnega reda, je določen dnevni red, kot ste ga prejeli s sklicem te seje.

Prehajamo na obravnavo 1. TOČKE DNEVNEGA REDA - VREDNOTENJE SLOVENSKE KMETIJSKE POLITIKE V OBDOBJU 2015-2020.

Odbor predlog rebalansa obravnava kot zainteresirano delovno telo. Na sejo sem povabil Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano - v naši sredini prav lepo pozdravljam ministrico za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, vidim tudi državno sekretarko - potem prof. dr. Emila Erjavca z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani - gospod Erjavec, dober dan - dr. Luko Juvančiča z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, pozdravljeni, doc. dr. Marka Lovca s Fakultete za družbene vede - prav tako lepo pozdravljeni - prav tako sem vabil Kmetijski inštitut Slovenije, po pozdravljeni, in Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije - prav tako vas lepo pozdravljam v naši sredini. Celotno gradivo in povzetek ste prejeli s sklicem te seje. Za uvodno predstavitev bom na začetku te seje odbora dal besedo dr. Emilu Erjavcu.

Izvolite, prof. Erjavec, beseda je vaša.

Če dovolite, gospod predsedujoči, hvala lepa za besedo. Najprej … / oglašanje iz dvorane/

Dr. Erjavec je dal besedo vam. Prosim samo, če se lahko za magnetogram predstavite.

Luka Juvančič, član raziskovalne skupine, vodja tega raziskovalnega projekta.

Zahvaljujem se Odboru za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano za možnost predstavitve rezultatov te študije. Gre za študijo, ki je nastala v okviru ciljnega raziskovalnega projekta, njegov naslov je Učinki in perspektive skupne kmetijske politike na slovensko kmetijstvo in podeželje. Sofinancerja sta Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in Agencija za raziskovalno dejavnost.

Gre za, mislim, da enega večjih projektov iz tistega razpisa. Je tudi strateško pomemben. Vanj smo pravzaprav vključene praktično vse inštitucije, ki se raziskovalno ukvarjamo z vprašanjem kmetijske politike, tako da združuje raziskovalce iz Biotehniške fakultete, potem Kmetijskega inštitut Slovenije, Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede v Mariboru, Inštitut za ekonomska raziskovanja, Gozdarskega inštituta in pa Fakultete za družbene vede.

Rezultat te študije, ki jo bom poskusil zelo strnjeno predstaviti danes, se ukvarja za presojo ukrepov skupne kmetijske politike v Sloveniji. Njen namen je prispevati k bolj učinkovitem ciljno naravnanem uspešnejšem izvajanju kmetijske politike v Sloveniji v skladu s potrebami in cilji, kot jih v slovenskem kmetijstvu imamo.

Vemo, da slovensko kmetijsko vključeno v institucionalni pravni finančni okvir skupne kmetijske politike Evropske unije, tako da pretežni del nalog, ki si jih zastavljamo, se v resnici načrtuje in izvaja znotraj tega okvira.

Iz samih zakonodajnih predlogov ureditve SKP in predlaganega javnofinančnega okvira za naslednje programsko obdobje pa lahko izpostavimo precej pomembne izzive, ki jih bomo morali znati ustrezno nasloviti.

Prvi so večje pristojnosti državam članicam in hkrati tudi odgovornosti, da oblikujejo ukrepe skladu s svojim danostmi in potrebami.

Drugi je poudarek strateškemu in podatkovno podprtemu načrtovanju kmetijske politike. Naša uspešnost in potem tudi sredstva, ki bodo iz naslova skupne kmetijske politike prihajala v prihodnjih letih, se bodo merila glede na doseganje ciljev, ki si jih zastavimo sami.

Naslednja je, da v že tako širok nabor nalog, kot jih ima kmetijska politika, se pravi konkurenčnost, dohodkovna stabilnost, varnost, kakovost hrane, trajnostna raba virov, razvoja podeželja, vstopajo še nove družbene potrebe, to je recimo hitrejši prenos znanj in tehnologij v kmetijstvu in po celotni agroživilski verigi, upravljanje s tveganji, in ob tem, se pravi ta nabor izzivov ob zelo verjetno tudi znatno skromnejšem javnofinančnem okviru EU, kot smo ga bili vajeni v zadnjih dveh programskih obdobjih, tako da govorimo o velikanskem izzivu.

Naloga, ki smo si jo zadali v raziskavi, o katerih rezultatih je danes govora, je v prvi vrsti tako namenjena delu za naprej, se pravi podpori načrtovalcem in nosilcem odločanja, da te izzive ustrezno naslovimo v dokumentu, ki se mu reče strateški načrt kmetijske politike Slovenije. No in svojo vlogo, se pravi vlogo te raziskovalne skupine, vidimo v zagotovitvi ustreznih strokovnih podlag za strateško načrtovanje. Pri tem bomo v takih zaostrenih razmerah, prej sem rekel več potreb, manj sredstev, bolj kot doslej morali slediti načelom dobre prakse v načrtovanju politik. Tehnično temu rečemo intervencijska logika, kar pomeni jasno podatkovno podprti opredelitvi potreb za javno intervencijo, potem določitvi ciljev ukrepanja, ki izhajajo iz teh potreb, so kvantificirani. Izbiri ukrepov, ki naslavljajo zastavljene cilje, jih meriti z merilnimi kazalniki, se odločati o nadaljevanju, korekcijah, ali dopolnitvah na podlagi povratne informacije, se pravi vrednotenja.

Se pravi, ta strateška komponenta je močneje odganjala kmetijsko politiko kot kdajkoli in pravzaprav kot tudi v druge skupne evropske politike. Več o tem kontekstu sprememb pa o ustroju delovanja skupnih evropskih politik bo v nadaljevanju razpravljal kolega Marko Lovec.

Preden mu predam besedo pa še nekaj besed o vsebini in pristopu k naši raziskavi. V presojo kmetijske politike za obdobje 2015-2020 so prvič, to bi radi poudarili, zajeti vsi ukrepi kmetijske politike v Sloveniji. Do zdaj smo imeli znotraj sklopa razvoja podeželja nek utečen sistem vrednotenja, celoten korpus kmetijske politike pa ne. V njem smo si skušali odgovoriti na naslednja vprašanja:

1. V kolikšni meri načrtovanih ukrepov v Sloveniji že sledi tistim dobrim praksam strateškega načrtovanja o katerih je bilo govora prej?

2. V kolikšni meri je bila nacionalna politika v opazovanem obdobju uspešna ali učinkovita v doseganju zastavljenih ciljev.

Samo raziskavo smo zastavili v treh korakih, prvi korak je predstavljala priprava podlag za presojo ukrepov. Gre za precej obsežen pregledno obdelavo dokumentov, ki predstavljajo nek strateški okvir izvajanja kmetijske politike, govorim o resoluciji in strategiji za izvajanje resolucije kmetijske politike, področna zakonodaja, program za podeželja, ukrepi kmetijske politike v letih 2016 in 2017 in potem smo za proračunsko utež uporabili zadnji proračun 2018.

Ključni rezultati tega koraka seveda predstavljajo vsebinski okvir naše presoje, hkrati pa bi rad poudaril, da so tudi neposredno uporabni pri oblikovanju strateškega načrta kmetijske politike, namreč znotraj tega je bil narejen sistematični opis ukrepov kmetijske politike v Sloveniji, potem sistematizacija in opis ciljev kmetijske politike, tukaj na podlagi analize teh temeljnih nacionalnih in evropskih dokumentov smo opredelili 4 splošnih in 28 iz njih izvedenih ciljev kmetijske politike. Opredelili in vsebinsko smo razmestili ukrepe kmetijske politike v 46 konsistentnih skupin in za vrednotenje uspešnosti uresničevanja ciljev so kolegi iz Kmetijskega inštituta uredili podatkovno bazo 50 kazalnikov za 10-letno časovno vrsto. V njih bo v nadaljevanju podrobneje poročal gospod Tomaž Cunder iz Kmetijskega inštituta.

Drugi korak, jedro te raziskava predstavlja vrednotenje v ožjem smislu. V njem so poleg sodelavcev raziskovalcev s svojimi ekspertizami in izkušnjami prispevali tudi drugi strokovnjaki. Tukaj bi izpostavil in se še posebej lepo zahvalil sodelavcem iz Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije.

V tem delu smo presojali ustreznost ukrepov, potencialne učinke ukrepov, pregledali razporeditev proračunskih sredstev med cilji in vrednotili skladnost ukrepov.

V poročilu, za katerega vidite, da je razmeroma zajeten, gre za precej tehničen, temu primerno podroben prikaz rezultatov. Z njim bi počakali potem na morebitno razpravo v nadaljevanju. Samo raziskavo smo zaključili s sintezo rezultatov presoje, kjer smo na podlagi rezultatov vrednotenja oblikovali nekatere vsebinske poudarke, nekaj organizacijskih predlogov kako pristopati k strateškemu načrtovanju kmetijske politike v prihodnje. Te del pa bo v zaključku našega izvajanja potem predstavil kolega prof. Emil Erjavec.

Zdaj bi pa dal besedo dr. Marku Lovcu.

Najlepša hvala.

Dr. Lovec, izvolite, beseda je vaša.

Hvala.

Se pravi, kot je povedal kolega dr. Juvančič, se kontekst izvajanja skupne kmetijske politike bistveno spreminja in sicer je do sedaj veljalo, da bi bila oziroma so bili ukrepi skupne kmetijske politike definirani na ravni EU do izvedbene ravni, se pravi Evropska unija v bistvu določa na kakšen način se bodo ukrepi izvajali. Zdaj temu do neke mere več ne bo tako in sicer bomo imeli na skupni ravni, na ravni EU določen nabor prioritet, neke vrste ciljev. Imeli bomo v grobem definirane ukrepe in imeli bomo nabor kazalnikov. To pa bomo morali na nacionalni ravni sami določiti hierarhijo teh prioritet oziroma ciljev, se pravi, kaj je za nas bolj pomembno, najbolj pomembno, morali bomo definirati izvedbeno raven ukrepov, se pravi, to so razne operativne definicije, recimo kdo je aktivni kmetovalec, kje je meja za mladega kmetovalca in tako naprej, tudi nekatere stvari s pogojenostjo oziroma dosedanje navzkrižne skladnosti in pa sami si bomo določili ciljne vrednosti kazalnikov. To pomeni, da bomo sami opredelili kaj želimo v tem programskem obdobju doseči, do kje želimo, da se naše kmetijstvo po različnih kazalcih razvije.

Seveda to zdaj vse skupaj izgleda kot neko dodatno administrativno breme in zakaj je do tega prišlo, kaj je v ozadju? V ozadju tega so ene širše spremembe v Evropski uniji, večje razlike med državami članicami in Evropska komisija se je na te razlike, vsi poznate Junkerjevo Belo knjigo in tako naprej, odzvala na ta način, da skuša povečati prilagodljivost politik na nacionalni ravni in skupna kmetijska politika, kot največja skupna politika je v bistvu neke vrste lakmusov test, ta nov pristop politikam na skupnostni ravni.

Seveda pa je skupna kmetijska politika še vedno financirana iz skupnih virov in zato, da bi zagotovili odgovorno uporabo teh skupnih virov skupnega denarja je bilo določeno, dogovorjeno, da bodo morale države članice oblikovati strateške načrte, kjer bodo opredelile svoje nacionalne prilagoditve, jih utemeljile in tudi merile in spremljale rezultate teh prilagoditev.

Se pravi gre za neke vrste kompromis med tistimi, ki vplačujejo v skupno poračun, med neto vplačniki in neto prejemniki, se pravi tistimi, ki več dobimo iz skupnega proračuna, kot pa prispevamo.

Zdaj na nek način bi lahko rekli, da celotna skupna kmetijska politika postaja nekoliko podobna drugemu stebru, kjer smo že poznali spremljanje, merjenje kazalcev, programiranje in tako naprej, ampak v resnici gre še za več kot to, zato ker je samo programiranje in sistem kazalcev in tako naprej na področju drugega stebra bilo veliko bolj parcialno, vezano na te posamezne ukrepe, medtem ko sistem spremljanja in programiranja, kot je nastavljen za celotno skupno kmetijsko politiko veliko bolj spominja na to, kar že poznamo pri kohezijski politiki.

Se pravi gre za bolj strukturna vprašanja, ki se nanašajo na Slovenijo v celoti, na ene ključne kazalce zaposlenost, produktivnost, strukturne spremembe na dolgi rok in tako naprej. In seveda tu lahko takoj potegnemo vzporednico s tem, kar že poznamo iz kohezijske politike. Imamo cel kup študij, ki so narejene na to, kako mi kot Slovenija izvajamo kohezijsko politiko in na podlagi teh študij, teh izsledkov, si lahko obetamo, da bomo verjetno relativno dobri pri spoštovanju določenih formalnih pravil. Občasno bomo imeli težave z absorpcijo, to kar poznamo iz kohezijske politike, največji problem pa bo strateški način razmišljanja, se pravi odločiti se za to, katere so ključne prioritete, kam se bo usmeril denar in v zvezi s tem tudi voditi nek odgovoren politični proces, se pravi sodelovati z deležniki, v dialogu z njimi odločati kaj so najpomembnejše stvari, kam je potrebno usmerjati energijo in seveda vse to početi na nek konstruktiven način.

V tem kontekstu, ki sem ga zdaj skušal orisati, v tem spremenjenem kontekstu smo v naši študiji poskušali nekoliko podrobneje opredeliti kako je Slovenija pripravljena že do zdaj glede na dosedanje izvajanje ukrepov in sicer se bom sam v tem svojem delu osredotočil na tri vidike. Najprej na to, kako postavljamo cilje, potem na intervencijsko logiko ukrepov in na koncu še na sam proces odločanja oziroma vključevanja deležnikov.

Zdaj,ko gre za cilje, če recimo tako na hitro pogledamo strateške cilje slovenske kmetijske politike, kot izhaja iz resolucije in drugih dokumentov, ki so bili sprejeti recimo v zadnjem desetletju, lahko opazimo, da smo na nek način skopirali pa prepisali cilje Evropske unije, potem smo pa zraven dodali še nekaj svojih specifičnih ciljev, ali pa posebnosti, nekaj v zvezi z zemljišči, samooskrbo in tako naprej.

Se pravi v tem smislu bo zdaj potreben nek miselni preskok. Mi bomo morali zdaj v okviru teh devetih prioritet, ki jih postavlja Evropska unija bolj poglobljeno premisliti kaj so ključna vprašanja, katere so ključne prioritete za nas in jih tudi potem nekoliko operacionalizirati in seveda, to je zelo pomembna naloga. Nekako v to smer smo poskušali tudi z našo študijo, se pravi naša študija vsebuje že nekaj podlage za tovrstno razmišljanje in seveda, to je zelo pomembna naloga zato, ker če ne veš o čem je problem v ozadju, je tudi zelo malo verjetno, da boš našel rešitev. Mislim, recimo, če te boli želodec pa se udariš s kladivom po glavi te bo nehal boleti želodec / smeh/, ampak ne boš pa rešil izhodiščnega problema.

Se pravi, v tem smislu, ko gre za cilje, potrebujemo nek napredek opri ustreznem definiranju problemov slovenskega kmetijstva in potem glede na to opredelitev ključnih prioritet in izpeljavo teh prioritet v ustrezne ukrepe in nadalje kazalce in tako naprej.

Kar se tiče intervencijske logike ukrepov, se pravi, to so ti mehanizmi, ki jih uporabljamo, neposredna plačila, program razvoja podeželja, bi v bistvu prebral nekaj, kar smo napisali v resoluciji leta 2011 in sicer v resoluciji piše: Dosedanji ukrepi skupne kmetijske politike, neposredna plačila, ukrepi programa razvoja podeželja in tako dalje, so delovali v smeri ohranjanja obstoječe strukture, kar je za Slovenijo razvojno zaskrbljujoče. To smo napisala kot država in v bistvu glede na rezultate te študije nimamo k temu kaj dodati.

Se pravi, mi kot država ugotavljamo, da ukrepi skupne kmetijske politike, kljub vsemu temu obsegu denarja, niso prispevali k bistvenim strukturnim spremembam. Zdaj je seveda do te ugotovitve treba pristopiti z neko distanco, z razumevanjem ozadja. Ukrepi skupne kmetijske politike so bili do zdaj v veliki meri v naprej določeni. Ključni ukrepi recimo, kot so neposredna plačila, naslavljajo cel kup različnih ciljev na evropski ravni, kjer kmetijstvo deluje v zelo različnih pogojih in ta kritika tega, da neposredna plačila skušajo naslavljati preveč stvari in na koncu nimajo zelo pomembnih učinkov na nobenem področju ni slovenska kritika, to je neka vseevropska kritika, ki jo lahko preberete v različnih analizah, ki so narejen en ravni EU in tako naprej.

Se pravi, kar se tiče neposrednih plačil je nekako Slovenija delal s tem, kar je bilo na voljo, res pa je, da zaradi nekih strukturnih značilnosti slovenskega kmetijstva, so ta neposredna plačila še nekoliko slabše vplivala na neke pozitivne trende, ali pa na nek razvoj slovenske kmetijske strukture. Poznate sami, relativno majhne kmetije, slaba uporaba faktorjev in tako naprej in tako naprej.

Zdaj tisti del, ki je nekoliko bolj zaskrbljujoč, je pa program razvoja podeželja . če ste pogledali, v tej študiji, pa bi mogoče pričakovali nekoliko boljše rezultate, tu smo imeli kot Slovenija nekoliko več manevrskega prostora. Rezultati se spet razlikujejo po posameznih ukrepih. V ozadju je tudi vprašanje metode. Metoda je bila nekako anketna, se pravi strokovnjaki so sodelovali v teh fokusnih skupinah ali kakorkoli.

Včasih smo tudi bolj kritični sami do sebe, kot bi bilo potrebno, se pravi, razlogi so v ozadju kompleksni.

Tudi če gledamo iz vidika samega izvajanja, programiranja, en del je administrativen drug del je na kakšen način so deležniki vključeni, na kakšen način so interesi kmetijstva predstavljeni, nedvomno tudi strok, tudi znanstvena sfera tu nosi svoj del odgovornosti, da so stvari takšne, kot so.

Zadnja stvar, ki bi jo omenil je pa vprašanje samega procesa odločanja in to se mi zdi pomembno, tudi tu bodo neke bistvene spremembe in tu nas čakaj o veliki izzivi. Se pravi, do zdaj je skupna kmetijska politika temeljila na tem, da smo slovensko zakonodajo prenašali uredbe dogovorjen na skupni ravni, zdaj bomo pa imeli priložnost, da sami definiramo določene elemente, ampak s tem tudi sami prevzemamo odgovornost.

In druga bistvena sprememba je, da s tem, ko imamo sami nek manevrski prostor, skupna kmetijska politika postaja stvar političnih debat, politizacije. Se pravi, zdaj bo čas za to, da Odbor za kmetijstvo, tudi drugi odbori, presojajo, razmišljajo, razpravljajo o ukrepih kmetijske politike in tudi prejemajo neke odločitve. Seveda ene del odgovornosti nosi stroka, ampak odločitve so politične, drugi del pa je na politiki in seveda so te stvari zelo pomembne zato, ker je v bistvu že v sedanjem krogu spreminjanja skupne kmetijske politike so bile na mizi ideje, da bi se del kmetijske politike renacionaliziral, se pravi, da bi države članice same doplačevale za izvajanje posameznih ukrepov pa potem ta del ni šel skozi politični proces, je bil opuščen. In zelo velika možnost je, da se bomo k temu vrnili po 7-letnem obdobju, če rezultati v posameznih državah članicah ne bodo takšni, kot so pričakovani.

Že obstoječ predlog, obstoječa nova skupna kmetijska politika vsebuje elemente, kjer je učinkovitost izvajanja vezana na financiranje, recimo, če okoljski - tam, tiste države, ki bodo dosegle dobre okoljske učinke, bodo dobile dodaten denar, tiste, ki ne bodo, ne bodo dobile dodatnega denarja. Ampak še slabše bo, če posamezne države v okviru strateškega načrtovanje in spremljanja ne bodo uspele dokazati, da so dosegle zastavljene vrednosti kazalcev. In potem je pomembno tudi to, da ob Evropska komisija imela neke vrste veto na strateške načrte, kar pomeni, da če si bo država poskušala postaviti premalo ambiciozne kazalce, bo Evropska komisija imel možnost, da tovrstne poskuse prepreči, da tovrstne poskuse ustavi.

In na to bi še opozoril, da je že od zdaj, na evropski ravni se je že do zdaj veliko govorilo o absorpcijski sposobnosti, se pravi države članice, nove, predvsem prejemnice, imajo neko omejeno sposobnost absorbiranja denarja, ki ga prispevajo bolj razvite članice, na 4 % se je ta meja politično postavila in na podlagi tega so potem določali obseg sredstev, ki je bil, ki ga je bilo mogoče prerazporejati. In zdaj se te absorpcijski sposobnosti, ki vidimo, da je nek pomemben koncept, vidimo, da se obseg sredstev zmanjšuje, gre za eno drugo perspektivo, da so v ozadju neka razmišljanja kako učinkovito so bila ta sredstva porabljena in takoj imamo lahko v mislih svoj lasten program razvoja podeželja, sredstva, ki mogoče kje ostajajo, na kakšen način na to potem gledajo iz Bruslja, takoj povežejo z absorpcijsko sposobnostjo.

No, zdaj se temu pridružuje še problem tako imenovane administrativne sposobnosti. Koncept administrativne sposobnosti, ki se nanaša na to, ali bo država članica sposobna postaviti ustrezne prioritete, jih izpeljati do ravni ukrepov, postaviti pa meriti kazalce.

In moram reči, da bomo morali kot Slovenija tu nekoliko pohiteti v smislu priprave teh strateških načrtov. V nasprotnem primeru, a ne, v nasprotnem primeru je velika možnost, da bomo skupaj z drugimi, verjetno številnimi drugimi državami članicami, postali primer, ali pa argument za številne na ravni Evropske unije, ki si želijo skupno kmetijsko politiko renacionalizirati. Problem pa bo to tudi iz vidika slovenskih kmetov, ker takoj, ko bomo morali iz nacionalnega proračuna začeti doplačevati v primeru renacionalizirane politike, bo kmetijstvo moralo tekmovati za sredstva z zdravstvom, šolstvom, in takrat se bo razprava, bo bistveno drugačna.

Hvala.

Najlepša hvala dr. Marku Lovcu za izčrpno obrazložitev dela tega dokumenta.

Preden dam besedo naslednjemu gostu iz Kmetijskega inštituta, dr. Tomažu Cundru, bi še rad obvestil, da bo Tomaža Lisca pravkar nadomestil Žan Mahnič, ki ga prav lepo pozdravljam v naši sredini. Še pred tem, pa bi se še opravičil, ker sem na začetku, nisem opazil, da je tukaj tudi gospod Jernej Redek iz Sindikata kmetov Slovenije, ki ga prav lepo pozdravljam v naši sredini. Pozabil sem še omeniti, da je tukaj z nami tudi drugi državni sekretar dr. Podgoršek, ki ga prav tako lepo pozdravljam, tako da lahko rečemo know how slovenskega kmetijstva. Za tiste, ki nas gledajo preko televizijskih sprejemnikov imamo danes zbranih - torej upam, da bo seja zanimiva, da bo izčrpna, da bodo tekle zanimive debate, prav to si želim kot predsednik, da vidimo kje so naše pomanjkljivosti, kje imamo praznine in kako bomo načrtovali novo kmetijsko politiko. Mislim, da je dokument zanimiv, zato se vam že v naprej še enkrat zahvaljujem, dr. Erjavcu in vsem ostalim, ki ste prispevali svoje znanstvenoraziskovalno delo tukaj v tem dokumentu. Mislim, da je tudi zadnji sogovornik, dr. Marko Lovec, mislim, da je kar dobro obrazložil in argumentiral en del ideje tega dokumenta.

Tako, sedaj pa dr. Tomaž Cunder s Kmetijskega inštituta.

Izvolite, beseda je vaša.

Hvala lepa.

Lep pozdrav tudi v mojem imenu!

Če sedaj preidemo mogoče malo iz tega, bolj teoretičnega dela zopet nazaj na vsebino dokumenta. Že kolega Juvančič je, ko je predstavil vsebino študije, omenil, da so pomemben del študije predstavljali kazalniki kmetijske politike. Pa če začnem mogoče malo prej, en korak nazaj.

V prvi fazi študije smo pomembno mesto namenili tudi opredelitvi ciljem kmetijske politike. Pri opredelitvi teh ciljev smo upoštevali cel niz raznoraznih analiz, nacionalnih, evropskih, strateških dokumentov in za potrebe vrednotenja slovenske kmetijske politike v obdobju 2015-2020 zasnovali sistem 4 splošnih ciljev in iz njih 18 tako imenovanih izvedbenih ciljev, izvedenih ciljev kmetijske politike. Če grem zdaj zelo na hitro skozi te cilje.

V okviru prvega splošnega cilja - odporna in konkurenčna proizvodnja - je bilo opredeljenih 7 izvedenih ciljev. To so v glavnem, bi rekel bolj te ekonomsko-gospodarski cilji od prehranske varnosti dohodkovnega položaja pa vse tja do verig vrednosti in pa varnosti hrane.

V okviru drugega splošnega cilja - trajnostno upravljanje z naravnimi viri in zagotavljanje javnih dobrin - je bilo opredeljenih 5 izvedenih ciljev in sicer so to cilji, ki se pretežno usmerjajo v reševanje okoljskega vidika kmetijske politike od podnebnih sprememb ohranjanja biodiverzitete, varstva tal, voda, do dobrobiti živali.

V okviru tretjega splošnega cilja - uravnotežen razvoj podeželja - so bili izvedeni trije cilji in sicer cilj zaposlovanja na podeželju, kakovost življenja na podeželju in pa socialna vključenost.

Kot vidite, smo poskušali z vsemi temi tremi cilji pokriti vse tri vidike tako imenovanega trajnostnega razvoja.

Ker je bil že v resoluciji izpostavljen pomen in vloga znanja, smo tem trem splošnim ciljem dodali še četrtega - znanje in komuniciranje - kjer smo izvedli tri cilje: ustvarjanje znanja, prenos znanja in pa informiranost in ozaveščenost.

Toliko mogoče o teh ciljih, kajti na te cilje smo v nadaljevanju obesili kazalnike za vrednotenje uspešnosti uresničevanja ciljev kmetijske politike.

Kazalniki imajo nedvomno pomembno vlogo v procesu priprave, vodenja, spremljanja in pa tudi vrednotenja posameznih politik in njihovih aktivnosti. In seveda, kazalniki nam prikazujejo spremembe v prostoru in času. Pri izboru in opredelitvi kazalnikov smo upoštevali šeste temeljnih načel za pripravo kazalnikov, to je: ustreznost kazalnikov oziroma vsebinska naravnanost na cilje, dosegljivost podatkov, merljivost podatkov, časovna omejenost podatkov, zanesljivost in navsezadnje jasne definicije kazalnikov.

Za vrednotenje navedenih ciljev, ki sem jih prej namenil smo predlagali oziroma izbrali okroglo 50 različnih kazalnikov. Največ, 22, za prvi cilj, odporna in konkurenčna proizvodnja, 16 za vrednotenje trajnostnega upravljanja z naravnimi viri in zagotavljanje javnih dobrin in 7 za vrednotenje cilja uravnotežen razvoj podeželja, no pa še 5 za cilj znanje in inovacije. Tu je treba poudariti, da so dobre tri četrtine vseh izbranih kazalnikov v celoti ustrezali naštetim metodološkim izhodiščem oziroma kriterijem, ki sem jih prej navedel. Vsi kazalniki so v študiji, če ste jo brali, prikazani na enoten način in sicer so v bistvu prikazani v 4 točkah. V eni točki je kazalnik definiran in naveden vir uporabljenih podatkov. Potem gre za sam kvantitativni prikaz v časovni seriji. Uporabili smo časovno serijo 2007-2016. Izjemo so tukaj predstavljali seveda strukturni podatki, to se pravi podatki, ki izhajajo iz statističnih popisov. Večinoma so podatki prikazani v absolutnih vrednostih, to se pravi časovne serije, nekateri podatki pa so prikazani tudi relativno s pomočjo baznega indeksa. Sledi kratka analiza in komentar kazalnika in v zadnji fazi, tam kjer je bilo potrebno, so pa dana tudi priporočila kako kazalnik dopolniti, ga izboljšati, ali spremeniti.

Mogoče samo na kratko en povzetek rezultatov. Napravili smo kratko analizo kazalnikov glede na trende v podatkovnih serijah in jih razvrstili v 5 kategorij, to se pravi, razvrstili smo jih v kategorijah kazalnikov z izrazito pozitivni trendi, s pozitivni trendi, nevtralnimi trendi oziroma stagnacijo, s kazalnimi z negativnimi trendi in kazalniki z izrazito negativnimi trendi.

Od vseh 50 kazalnikov jih 40 % izkazuje pozitivne trende, za ostalih 60 % kazalnikov pa je značilna stagnacija oziroma negativni razvojni trendi. Zanimivo je, da so ti trendi oziroma te procenti enaki v okviru vseh treh oziroma štirih navedenih splošnih ciljev kmetijske politike.

Mogoče na koncu še nekaj o priporočilih za dopolnitev kazalnikov. Seveda, ko smo pripravili tak širok niz teh podatkov se porajajo tudi ideje oziroma pojavijo se luknje, kaj bi bilo treba še storiti, da bi kazalniki še bolj učinkovito pojasnjevali uspešnost izvajanja politike.

V okviru ekonomskih ciljem smo predvsem začutili pomanjkanje podatkov, ki izhajajo iz ravni posameznih kmetijskih gospodarstev, tu imamo predvsem v mislih podatke knjigovodstva na kmetijah farm, na katerih bi bilo potrebno v nadaljevanju več delati, jih izboljšati in na ta način jih pripeljati v sam sistem teh kazalnikov. Hkrati smo poudarili tudi, da bi bilo potrebno vsaj za boljše vrednotenje stabilnosti dohodka še naprej delati na kazalniku standardnega prihodka na kmetijskih gospodarstvih. Potem smo ugotovili, da imamo izrazit manko pri kazalnikih za prilagajanje na podnebne spremembe, kjer bi bilo potrebno vzpostaviti določeno spremljanje na recimo mrežah za protitočno zaščito, sisteme za reševanje in tako naprej. Pomemben manko kazalnikov je na področju varstva tal, predvsem na založenosti tal in organski snovi v tleh. Predlagani kazalnik za dobrobit živali, vsi vemo, da je to ukrep, ki ga ne izvajamo dolgo in zaradi tega smo seveda imeli tu kar probleme in na tem področju bi bilo potrebno kar nekaj naporov, da bi se uvedli določeni nadzori in spremljale določene, kakšen je delež neskladnosti in tako naprej. In pa izrazit manko podatkov pri opredelitvi kazalnikov smo imeli pri zadnjem področju, ki se tiče informiranosti in pa prenosu znanja, kjer bi bilo potrebno določene evidence vsekakor izboljšati.

Hvala lepa.

Najlepša hvala dr. Tomažu Cundru iz Kmetijskega inštituta.

Torej, želi še kdo od vabljeni besedo? Dr. Erjavec, izvolite, kot krono tega vsega dokumenta.

Izvolite, beseda je vaša.

Spoštovani gospod predsednik, gospa ministrica, državna sekretarja, spoštovani poslanci!

Dovolite mi, da poskušam na najkrajši možen način izluščiti bistvena agrarno-politična sporočila, ki jih je ta študija prinesla in da bi na ta način na nek način odprli tudi razpravo.

Govoril bom predvsem o sistemski naravi kmetijske politike in zakaj njeni učinki niso spodbudnejši, tako kot smo zdaj slišali. Potem bom poskušal zaokrožiti po 4 temeljnih sklopih cilja za kaj gre, v čem je problem in kje so možnosti izboljšave in predvsem končati spodbudno kako iti naprej, ker mislim, da nekatere stvari v zadnjem času se pa odvijajo v pravo smer.

Uvodoma zelo jasen poudarek: Študija osvetljuje kmetijsko politiko skozi fokus, ki do zdaj v slovenski in tudi evropski kmetijski politiki še ni bil uporaben. Zaradi tega mogoče deluje malo kritično, zaradi tega je mogoče kdo vznemirjen ob tem, kar je prišlo ven, ampak to je nujno, ko vstopamo v ta svet strateškega načrtovanja in strateških ciljev. Torej namen tega dela je bil jasen. V nekaj podobnega sem bil vključen tudi na evropski ravni, sem izvedel tudi za Evropsko komisijo.

Torej namen je obrniti kurz in način določanja politike, o tem je kolega Lovec govoril, ter seveda se prilagoditi na to, kar jasno morajo delati vse javne politike: ugotoviti kje so realne potrebe, kje je nujnost poseganja z javnimi sredstvi, kje so družbene potrebe, postaviti cilje, jih kvantificirati in zbrati najboljše možne ukrepe. In to je v bistvu vaja, ki smo jo skupaj v projektu izpeljali tudi v zelo dober sodelovanju z vladnimi in nevladnimi službami.

Dejstvo je treba jasno povedati, da se dosedanja politika s potrebami ni ukvarjala natančno. Mi smo jih jemali tako, kot ideološke koncepte, zato tudi cilji nikoli niso bili jasno opredeljeni. in izbirala je ukrepe predvsem iz danega nabora in v skladu z željami interesnih skupin ter kapaciteta administracije. Torej okvir določanja iz izbire ukrepov in delovanja kmetijske politike v preteklost, predvsem bi tu poudaril obdobje od vstopa pa recimo od zadnjega obdobja je bil pač tak.

Malo bom mogoče grob, ampak tudi s kolegi, ko se pogovarjam, iz stroke in iz ministrstva, in z nevladnih organizacij, v bistvu je v ozadju vladala maksima, ki ni dobra. Zadovoljiti vse, dosegati vse in razdeliti vsa sredstva, ne. To je seveda vodilo v ta ključni razlog, da intervencijska logika, torej način kako iščemo čim boljše ukrepe za uresničevanje ciljev, da je šibko. Torej to je dejstvo, ki je ugotovljeno. To ni nič presenetljivega. Enako lahko trdimo za druge države in za Evropsko unijo. Torej mi nimamo zdaj opravka z neko anomalijo v Sloveniji, imamo opravka z anomalijo kmetijske politike kot take. In mi poskušamo z vsemi temi pristopi v bistvu odpreti nov zorni kot in nov pristop, kjer je jasno dosegati jasne in realne nacionalne cilje, dosegati bolj smotrno porabo javnih sredstev in predvsem obrniti list v razvoju kmetijstva.

Pred enim letom sem v tem prostoru govoril na to temo, kako je pomembno, da v bistvu po fazi osamosvojitve, prilagajanja z EU gremo kvalitetno v nek nov krog. In danes smo v bistvu v tem, da nas pristop strateškega načrtovanja tudi sili. In prvič ni prilagajanja na Evropo primarni cilj. Mi moramo to delati zaradi sebe.

No in če zdajle grem po posameznih sklopih, kje smo, dejstvo je, da v slovenski kmetijski politiki, to je jasno pokazalo tudi naše delo, da so jedro, njeno jedro dohodkovni motivi. Torej, položaj je dejansko neugoden. Ekonomski položaj kmetov ni rožnat, vendar kaj ugotavljamo? Tega nimamo potrjeno s številkami. Za dohodek gre večina sredstev in v to / nerazumljivo/ smeri na večino ukrepov. In tukaj imamo nekaj, kar je zelo, zelo zaskrbljujočega in kar moramo presekati. Torej, slovensko kmetijstvo je postalo odvisno od neposrednih in drugih podpor. Na marsikateri kmetiji je to postalo bistvo gospodarjenja. V zadnjem času je naša skupina precej delala na terenu in tudi s kmetijsko svetovalno službo in tako naprej. Prevečkrat smo slišali, kako izpolniti pogoje, da dobim sredstva kmetijske politike, in to je bistvo vsega, tako večjih, manjših, profesionalnih in samooskrbnih. In s tako politiko, ki ni razvojno usmerjena, seveda so učinki take politike lahko tudi pozitivni, mi smo za to politiko počasnih strukturnih sprememb, ampak ali so te upočasnjene strukturne spremembe želene, ker na drugi strani imamo šibak razvoj sektorja, torej kmetijstva. Omejen je na posameznike, imamo odličnih, kar nekaj, stotine dobrih zgodb, ki so se prilagodili modelu, izgradili svojo zgodbo, nimamo pa v bistvu celovite razvojne zgodbe slovenskega kmetijstva; kasneje bom povedal, zakaj ne. Torej, ali imajo vsa kmetijska gospodarstva enake dohodkovne potrebe - ne. Ali opravljajo enake družbene funkcije, gospodarsko, okoljsko, socialno in tako naprej - tudi ne. Ampak temu fokusu nismo do zdaj nismo dali posebnega poudarka in je v bistvu razporeditev sredstev precej slučajna. Seveda je to najtežje, ne poznam kmetijske politike - to v obrambo vsem nam -, ne poznam kmetijske politike, ki bi zelo jasno vedela, v katero strukturo bo dajala sredstva, za kaj in kako. Ampak, da pa ne poskušamo tega bolje narediti, pa ni dobro, torej moramo to začeti spreminjati. Že kolega Lovec je o tem govoril. Mi lahko še toliko govorimo o problemih, potrebah in tako naprej, imamo - to je pa spet sistemski, bruseljski problem -, izbira ukrepov je sorazmerno omejena. Torej, mi smo obsojeni jemati in izbirati med naborom ukrepov, ki jih ponuja pravni red Evropske unije, lahko delamo korekcije, lahko delamo jasnejši intervencijsko vlogo in cilje, ampak zato smo šele na prvem koraku delati bolje. Kar moramo zdajle narediti, je, prilagoditi se, iskati znotraj danega okvira čim boljše.

Na okoljskem in naravovarstvenem področju pa imamo drug problem. Če so pri dohodkovnem razpršitev, nejasni cilji, prehajanje v odvisnost od podpor, imamo na okoljskem in naravovarstvenem področju problem koncepta politike. Torej, politika je pozitivno usmerjena in namenjena za doseganje okoljskih ciljev, vendar imamo problem z realizacijo, nimamo realno izrazitejših učinkov. Tu moramo biti korektni, da ni vse odvisno zgolj od politike, ker se nam dogajajo tudi drugi trendi. Ampak dejstvo je, zeleno plačilo je praktično brez dinamičnih učinkov, drugi ukrepi so bolj usmerjeni izpolnjevanju kriterijev in ne doseganje cilja. Seveda pa moramo paziti, ne črno-belo slikanje, vse je narobe, kajne, torej, so tudi pozitivni učinki. Predvsem pa premalo upoštevamo, da v ozadju delujejo neki trendi, ki jih vi s politiko ne morete popravljati. Mi se toliko ukvarjamo s politiko pa z njeno razdelitvijo sredstev, da nikoli ne smemo pozabiti, da gospodarstvo, družba gre po svojih kriterijih. In dejstvo je, da rastoča intenzifikacija kmetijstva na eni strani in na drugi strani zaraščanje seveda precej negativno vpliva na okolje in politika tu v bistvu ne more spremeniti, če ne bo imela bolj ciljno naravnanih in bolj rezultatsko naravnanih in tako naprej. In tu je v bistvu osnovni problem, da imamo na področju okolja šibko dizajniranje, oblikovanje ukrepov. Sami ste se ukvarjali v Državnem zboru s precej kritikami, zakaj tak ukrep, zakaj drugačen ukrep. Tu moramo narediti temeljit, kvaliteten preskok.

Tretji sklop ciljev je vezanih na stanje, zaposlenost in kakovost podeželja. Tu je mogoče kmetijska politika preveč ambiciozna ali pa ni pravilno umeščena v splošen regionalni kontekst. Kmetijska politika je samo eden od dejavnikov razvoja na podeželju in zagotovo ne najpomembnejši. Prispeva pa k oblikovanju - mislim, da je to treba poudariti, imamo kar nekaj novih zgodb na individualni ravni, ki izhajajo iz ukrepov kmetijske politike, vendar nimamo celovite zgodbe razvoja podeželja, kjer pa je, mislim, večji problem kot kmetijska politika. In za to namenja sorazmerno malo sredstev, dohodek pobere večino sredstev, potem je še močan paket okolja, in to je v bistvu zadnji del. Pomembno, kar ugotavljamo, je, da v bistvu nimamo sinteze, sinergije vseh politik na podeželju. Kajti ključno je, da pripeljemo delovna mesta v bližino ljudi, da dvignemo kakovost življenja, nova delovna mesta, in tu sama kmetijska politika ne more dosti narediti. Lahko pa naredi. Peljite se samo - jaz to pogosto delam takrat, ko sem zelo kritičen do slovenske kmetijske politike, grem po eni strani Kolpe pa po drugi strani Kolpe ali pa po Goričkem pa po Madžarskem. Torej, naš sistem kmetijske politike, če ne drugega, ohranja obdelanost, površine so vitalne, vasi so še zmeraj vitalne, vprašanje pa je, kako dolgo, torej, brez kvalitetnih premikov.

Mislim, da lahko stopim zdajle v zadnji del, ki se mi zdi ključen, z zelo preprostim vprašanjem, ki bi si ga morali postavljati pri vsaki stvari, ki jo počnemo javno - torej, zakaj so nekatere države uspešnejše kot druge pri razvoju kmetijstva, pa tudi nasploh. Kaj je tisto, kar dela neko državo boljšo, zakaj, recimo, pri nas nekaj ne gre, pri drugi pa gre. In če pogledamo to logiko, zakaj - pa ne bom imenoval držav - tam stvari grejo, pri nas pa ne grejo ali pa grejo slabše, seveda zmeraj lahko rečemo, da gre drugje še slabše, ampak to ni rešitev, kajne. In tudi če pogledamo zgodovino razvoja slovenskega kmetijstva - jaz sem jo podrobno študiral, od prve svetovne vojne naprej -, mi smo imeli zgodovinska obdobja, ko je prihajalo do večjih pozitivnih premikov, ki jih zdaj ni več. Kaj je skupni imenovalec - vložena sredstva sploh niso tako pomembna -, skupni imenovalec je zelo enostaven, samo dve stvari: znanje, torej, da vemo, kaj bomo naredili, kako bomo naredili, in drugo je sodelovanje, skupen nastop vseh udeležencev. Tako preprosto in tako zahtevno in tako težko. In mislim, da nam trenutno prav teh dejavnikov najbolj primanjkuje pri razvoju kmetijstva in podeželja. Ne gre toliko za sredstva, tudi za sredstva, mislim, da se v Sloveniji premalo soočamo, če gledamo to, da ne znamo zgraditi 20 kilometrov železniške ceste, da imamo težave s kakršnimkoli javnim razpisom, da iz vsake stvari naredimo političen problem - skupni imenovalec so kadri. In kadrovsko stanje, če grem zdaj nazaj na kmetijstvo - zakaj sem pa povedal prej, ker ni kmetijstvo nič bistveno slabše, mogoče v katerem pogledu celo boljše kot drugje -, kadrovsko stanje v kmetijskih institucijah se ne izboljšuje, če ga primerjamo z najboljšimi, pa stagnira in je vzrok za to, da stojimo in stagniramo. Bazen kadrov je majhen in se še slabi. In danes v bistvu na katerokoli ključno pozicijo v kmetijstvu zelo težko pripeljemo adekvaten kader, ki bi bil sposoben čez noč prevzeti, ker smo enostavno presekali, mi nismo sistematično razvijali kadrov, ne v vladnih strukturah ne v nevladnih, ne na univerzi in še kje. In v bistvu kot punčico očesa bi jih morali… Druga zgodba, ki je prišla, je, da institucije niso povezane. Torej, zmeraj so v Sloveniji, ko so se stvari premikale, tudi ob vstopu v EU, ko smo se v teh prostorih menili, kako se pogajati, kaj narediti, pa čez cel arzenal strank, pa do desete zvečer, brez problema smo se zmenili, kaj je skupna zgodba. Osamosvojitev - ista zgodba, in tudi nazaj lahko gledamo. Danes vsak gleda na svoje koristoljubje, na svoj individualen položaj in mu niti za lastno institucijo ne gre, kaj šele, da bi se povezal iz ene do druge. Kako to spremeniti, to je zdaj zelo kvalitativno, kar govorim, kako to spremeniti, ampak tu je ključ do uspeha. Imamo sicer nekaj zgodb v kmetijski politiki, kjer se poskuša to znanje, to sodelovanje nekoliko okrepiti. Ampak, recimo, porodni krči - ne vem, koliko ste seznanjeni s tem -, ki smo jih imeli z evropskim inovacijskim partnerstvom, s SRIP, torej z dvema sodobnima mehanizmoma, govorijo v bistvu o osnovni težavi: da imamo težave s kadri, dizajniranjem in izvedbo. Torej, brez znanja ne bo sprememb, tudi seveda znanje ne samo na vladni ravni in na ukrepih, podobna zgodba je v gospodarstvu. Tudi gospodarstvu ne gredo stvari hitreje in boljše naprej, ker manjka volja za sodelovanje, itn. Torej, če se pa pri nas agroživilstvo ne bo sposobno za nove čase, tako nagrajena digitalizacija na podnebne spremembe, na družbene vrednote in okolje, bo vlak šel enostavno mimo. Zato moramo v naslednjem obdobju se vrniti nazaj k sebi, in da ti jasno strukturo in jasno opredeljeno postaviti, kako bomo kadre vzpostavljali, kako bomo stimulirali zadeve po vseh inštitucijah. To se mi zdi zdelo ključen problem in ne samo kmetijstva.

Da zaključim kako naprej. Ta nujni obrat ne bo nastal čez noč. Torej, to je dejstvo, da najtežji so premiki v glavah. Ne z visoko zvenečimi političnimi deklaracijami in gesli, preveč je bilo tega v zadnjem obdobju. Kar rabimo, je premik pri sodelovanju med inštitucijami in pri delu. Moram poročati o pozitivnem premiku, ki ga vidim zdajle, ki nastaja recimo pri pripravi resolucije, ki jo tako težko čakate in ker je naša raziskovalna skupina dejansko se tudi izrazito angažirala. Ampak ta dokument sam po sebi ne bo prenesel nič. Lahko bo šel v predal, če ne bomo dejansko uveljavili ključnih treh stvari. Prvič, da se bomo ukvarjali s tem kaj družba hoče od kmetijstva in sledili temu, hrana, naravni viri, podeželje, da bomo iskali dodano vrednost v kmetijstvu. Torej pomembno je, da mi nimamo šanso kakršnikoli običajni ekonomizaciji kmetijstva, logističnih strukturah. Mi moramo biti boljši od vsega in boljši od vsega so samo, če veš kaj je boljše in znaš to tudi narediti. In tretje je v bistvu, da se zresnimo in začnemo tudi strateško načrtovati, torej da z realnimi fakti in ne z ideologijo na eni strani, s praznimi gesli in potem kar deliti denar. To ni sodobna kmetijska politika. Torej, pravo delo nas še vse čaka in tako kot je kolega Lovec povedal, torej izkoristimo to strateško načrtovanje vsi skupaj, tudi ta odbor, da delamo drugače, da razumemo probleme, da jih rešujemo po najboljši moči in pameti. Torej mislim, da bodo ti premiki nujni, zato pa rabimo zelo trezno samorefleksijo, pogled navzven, kaj delajo drugi in predvsem se odpovedati lastnemu koristoljubju, ki ga prinaša status quo in je dejansko ključen moment delovanja Slovenije in tudi slovenskega kmetijstva. Upam, da nisem šel čez meje, ki se pričakujejo za raziskovalca, da bi bilo, da so pa mogoče ta razmišljanja v tem prostoru koristna in samo izkazuje to, da res vsi skupaj želimo, da gremo naprej, in da gremo na boljše. Hvala lepa.